ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 •. 1 • 37—47 37 B r a n k o R e i s p ^ • O NEKDANJI KNJIŽNICI KNEZOV AUERSPERGOV (TURJAŠKIH)-*V LJUBLJANI V delih, ki se ukvarjajo posebej z zgodovino' knjige in knjižnic v Sloveniji, in tudi v'literarnih* in kulturnih zgodovinah, ki zajemajo snov.širše, je med historičnimir knjižnicami navadno s poudarkom1 omenjena knjižnica knezov Auerspergov (Turjaških) .v knežjem dvorcu v Ljubljani; Mnogo pred sodobnimi deli z bibliotekarskega'oziroma zgodovinskega ;področja;rskoraj v. istem času kot se je knjižnica najbolj bogatila, je o njej poročal že "polihistor Janez Vaj- kard Valvasor v svojem znamenitem delu: Die dieser Kunst-Kammer^ entzogen hat.1 * Iz citiranega se vidi, da je ob knjižnici nastala po okusu in navadi teda­ njega časa nekakšna zbirka raritet in kuriozitet, torej neke vrste muzej, zna­ čilen za tedanjo stopnjo zbirateljstva. " Na vprašanje, ali je Valvasor pri .nastajanju svojega dela to najbolj iz­ brano knjižnico v deželi tudi'uporabljal, moremo odgovoriti ' pritrdilno. Med viri v Slavi navaja pod črto tudi MS. Àursberg., Chron. Aursperg., Genealog. Aursperg., kar'sicer še ni''popoln dokaz, eksplicitno pa omenja, da je rokopisni primerek spisa Jurija Khisla o življenju in smrti barona Herbarda Turjaškega, ki ga je natisnil Janez Mahdelc v Ljubljani leta 1577 /recte 1575/, shranjen v knežji turjaški knjižnici.2 ' ' • Sto let za Valvasorjem je v zvezi z delom Bibliotheca Carnioliae, konča­ nim leta 1799, iz knežje turjaške knjižnice črpal nekatere podatke začetnik slo­ venskega književnega preroda diskalceat o. Marko Pohlin. Po Valvasorjevem dodatku k VI. knjigi Slave, ki obsega prikaz «-učenih pisateljev, doma s Kranj­ skega« in po Janeza Gregorja Dolničarja (Thamitscher) rokopisni bibliografiji naših starih znanstvenikov in umetnikov (Ectypon Bibliothecae publicae Laba- censis, 1715) je to tretja literarna zgodovina Kranjske, s katero je hotel Pohlin zlasti tujcem pokazati, kaj so ustvarili Kranjci in drugi Slovenci na literarnem področju, domači študirajoči mladini predstaviti vzore in jih navdušiti, da bi * Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deB Hertzogthums Crain, Nürnberg 1689, XI, p. 671. * Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Nürnberg 1689, IX, p. 22; XI, p. 717; XV, p. 402, 449, 533; VI, p. 348. 38 B. REISP : KNJIŽNICA AUEBSPERGOV V LJUBLJANI jim sledila, in, kar je novo, zbuditi smisel za zbiranje in čuvanje predmetov književne produkcije, dokumentov ustvarjalne literarne preteklosti. V oporo pri sestavljanju sta mu bila za starejše obdobje zlasti omenjena predhodnika, novi in bolj njegovi so prispevki o sodobnikih. Največ gradiva je dobil v du­ najski in ljubljanski diskalceatski knjižnici, za vrsto v glavnem rokopisnih del pa navaja hranilišče »Labari in Bibliotheca Principis ab Auersperg« ali »Bi- bliotheca Auerspergiana Làbari-«, kakor sledi : Arbor genealogica... f amiliae Auersperg; Bellargius (Ambros.): Contra Anabaptistes; Cithardi (Henr.): Me- taphysica; Coraldi (Joan. Jac ) : Historia Veneta; Genealogia Turriana; Khisel et Kisel (Georg, a): Gloria et gesta Herbardi Baronis ab Auersperg; Moscovita- rum (Rerum) brevis relatio; Ordo Psalterii secundum morem et consuetudinem almaè Ecclesiae Aquilejensis. Venet, per Franc, de Hailbrun 1481. in 8. cara- ctère vetusto super pergamena impressus; Pettanzi, sive Paetazius (Felix): Ge- nealogias Turcicas; Polnische Klag wider den teutschen Orden; Schoenleben (Joan. Ludovici): Tragoedia honori Engelberti Comitis ab Auersperg dicata et producta; Sciopi (Gaspari): Fatum Augustae Domus Austriacae, seu Consilium Propheticum.3 ' «»I Nekaj desetletij po Pohlinovipo abecednem redu piscev sestavljeni lite- rarni zgodovini Kranjske je nastalo še eno rokopisno delo podobne vsebine. Zbiralec starin in umetnin baron Jožef Kalasanc Erberg iz Dola pri Ljubljani je sestavil »za lastno uporabo v zimskih večerih« na dvanajst »vprašanj« raz­ deljeno literarno in kulturno zgodovino Kranjske ali po lastni sodbi zbirko literarnih podatkov s posebnim ozirom na zgodovino tiskarstva, šolstva, bio­ grafije znamenitih Kranjcev. Ze iz naslova: Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain, nach den Quellen der Lustaller Bibliothek und Archive bearbeitet zu meinem blos eigenen Gebrauche, 1825 in Winter Aben­ den, pa izhaja, da je avtor gradil predvsem na zakladih že prej bogatega in po njegovem prizadevanju v deželi najbolje urejenega dolskega arhiva in knjiž­ nice. Ob arhivu in knjižnici je Erberg napravil na gradu v Dolu pravi muzej naravoslovnih, tehnoloških, etnografskih in zlasti umetniških predmetov. Ve­ lika škoda je, da so izmed njegovih zbirk ostali ohranjeni prvotnemu namenu, pač prikazu in študiju materialne in duševne kulture na Kranjskem, samo oni deli, ki so prišli po zaslugi kustosa Karla Dežmana leta 1880 v tedanji Deželni, današnji Narodni muzej v Ljubljani in od tod delno v novo nastale oziroma osamosvojene specializirane institucije. Vse, kar se je ohranilo, je nacionalnim znanostim Slovencev v veliko korist. Med knjižnicami Erberg v tem svojem delu našteva tudi turjaško knjižnico v Ljubljani, posredno omenja še nekatere rokopise, ki naj bi jih hranila, in dostavlja, da ima knjižnični katalog baron Buseth (mišljen je Janez Nep. Buset, predsednik Kmetijske družbe za Kranj­ sko), toda drugih podatkov o njej ali njenem gradivu ne najdemo.4 V naslednjem času o knjižnici knezov Auerspergov v Ljubljani ne slišimo dosti, ali, drugače rečeno, ni bila v območju znanstvenega interesa. Prvo poro­ čilo o njej pa sega vendar prav v začetek zgodovinopisja o naših knjižnicah, ki se je začelo razvijati v 50-ih in 60-ih letih 19. stoletja. Osrednja slovenska knjižnična ustanova in matica našega bibliotekarstva, Narodna in univerzi­ tetna knjižnica, takratna licejska knjižnica, je v tovrstni literaturi najprej omenjena. Njen skriptor Jurij Kosmač je očrtal zgodovino in orisal stanje »c. k. licealne bukvarnice v Ljubljani« leta 1850 v Novicah. Kasneje je o knjiž­ nici predaval še v nemščini na mesečnem sestanku Zgodovinskega društva za Kranjsko in publiciral predavanje: Die k. k. Lycealbibliothek in Laibach (1857) v društvenem glasilu Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain in v 3 Marko pohlin, Bibliotheca Carnioliae (Beilage zum Jahrgange 1862 der Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain), Laibach 1862, p. 7, 9, 14, 15, 21, 30, 37, 38, 41, 43, 49, 50. 4 V objavi rokopisa : Milena Uršic, Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za li­ terarno zgodovino Kranjske, Ljubljana 1975 (SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Dela 28), p. 44, 45, 48, 133. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 1 39 samostojni knjižici. Vendar so prispevki s to tematiko v zgodovinskih publi­ kacijah, ki so izhajale v Ljubljani ali tudi drugod še do konca 19. stoletja, redka izjema.5 Med take izjeme sodijo nekatere objave Petra v. Radicsa. Leta 1861 se je v članku: Wo befindet sich gegenwärtig die Bibliothek Valvasor's ?!, objavljenem v Blätter aus Krain, spraševal o Valvasorjevi knjižnici.6 Nasled­ njega 1862. leta je na sestanku Zgodovinskega društva v predavanju opozoril na drugo pomembno plemiško - knežjo turjaško knjižnico v Ljubljani. Z objavo predavanja v Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain istega leta, in zlasti s člankom: Die Fürst Carlos Auersperg'sche Hausbibliothek im Laibacher Fürstenhofe (v Oesterreichische Wochenschrift für Wissenschaft, Kunst und öffentliches Leben) leta 1863 pa jo je spravil v znanstveno evidenco.1 Navedena Radicseva objava iz leta 1863 je prva in pri nas doslej edina znana informacija o knežji turjaški knjižnici, ki presega obseg in naravo le kratke omembe. Od tod je povzeto tisto, kar je bilo o knjižnici in njenem fondu znano in objavljeno kasneje. V letih 1862 do 1866 je Peter Radies de­ loval kot publicist in urednik brez stalne službe na Dunaju. Brezuspešno se je potegoval za državno službo in med drugim po nalogu kneza Karla Auersperga zbiral topografsko-etnografsko in historično-lingvistično gradivo o Kočevski. V povezavi s temi raziskavami je pregledoval, kakor pravi, žal prav nič ome­ njano hišno knjižnico v knežji palači v Gosposki ulici v Ljubljani. Preden povzamemo Radicsevo informacijo o tedanjem stanju knjižnice, še kratko o njenih lastnikih. Auerspergi — Tur jačani ali Turjaški so spadali med najstarejše kranjske plemiške rodbine. Trditve, da so prišli v deželo iz Svab- ske (ali Bavarske) med 9. in 11. stoletjem oziroma kmalu po zmagi cesarja Otona I. nad Madžari leta 955 pri Augsburgu, ž zgodovinskimi viri sicer ni mo­ goče dokazati, vendar se da to z veliko verjetnostjo sklepati iz vsega, kar je znano o naseljevanju nemškega plemstva medSlovenci po augsburški bitki in o vnovičnem vključevanju odtrganih pokrajin v okvir nemške države. V ohra­ njenih zgodovinskih virih se omenja prvi Tur jačan Engelberus de Vrsberch kot priča v neki listini, izdani leta 1162 v St. Vidu na Koroškem. Rodbinski sedež, grad Turjak južno Ljubljane, pa se omenja izrecno šele leta 1220, ko je Engel- bertuš de Owersperch »in castro meo Owersperch« izdal neko listino. Engelbert Turjaški se je poleg mnogih odličnih vitezov iz naših krajev z avstrijskim voj­ vodo Leopoldom VI. Babenberškim leta 1217 odpravil na križarsko vojno. Tur- jačan se je udeležil tudi velikih viteških iger in turnirja leta 1224 v Brezah na Koroškem. Igre je priredil vojvoda Leopold Babenberški, da bi zgladil spor med koroškim vojvodo Bernardom Spanheimskim in istrskim mejnim grofom Henrikom IV. Andeškim. V tem času je bil turjaški grad del obsežne posesti, ki so jo imeli koroški vojvode Spanheimi na Kranjskem in katere središče je bil grad Ljubljana. Ze sredi 13. stoletja pa je stari visoko plemeniti" rod tur­ jaških gospodov izumrl in tisti, ki se kasneje imenujejo Turjaški, izhajajo naj­ brž iz njihovih ministerialov. Leta 1360 so Turjačani postali fevdniki Habsburžanov. V naslednjih sto­ letjih je šla njihova pot navzgor in začeli so se prištevati med naj veljavne j še plemiške rodbine. Dosegli so čast dednih komornikov in maršalov Kranjske, leta 1550 so postali baroni, 1630 grofje in 1653 knezi, lastniki kočevskega go­ spostva pa so dobili leta 1791 tudi vojvodski naslov. Rodbina se je razdelila v več vej. Zaradi visokih položajev v vojaških, upravnih in političnih službah 8 Branko Reisp, Pregled zgodovinopisja o knjižnicah na Slovenskem; Knjižnica (Ljublja­ na) 18, 1974, p. 161 s. » Peter Radies, Wo befindet sich gegenwärtig die Bibliothek Valvasor's?!, Blätter aus Krain (Laibach) 5, 1861, p. 180. 7 Monats-Versammlung ; Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain (Laibach) 17, 1862, p. 95 s. — Peter Radies, Die Fürst Carlos Auersperg'sche Hausbibllothek im Laibacher Für­ stenhofe; Oesterreichische Wochenschrift für Wissenschaft, Kunst und öffentliches Leben. Bei­ lage zur k. Wiener Zeitung (Wien) 1863 (2. Bd., Nr. 46), p. 624 s. 40 В. REISP: KNJIŽNICA AUERSPERGOV V LJUBLJANI ter velikanskih posesti so Turjačani odločilno posegali ne le v usodo naših de­ žel, ampak tudi širše v avstrijsko diplomacijo in politiko. Predvsem v 15. in 16. stoletju so imeli številni člani rodbine v slovenski in južnoslovanski zgodovini pomembno vlogo zaradi zaslug v obrambi slovenskih dežel pred Turki, zaradi podpore slovenski protestantski cerkvi in književnosti in kot poveljniki v Vojni krajini. Posebno slavo sta si pridobila Herbard VIII. (1528—1575), kranjski deželni glavar, vrhovni poveljnik Vojne krajine in pod­ pornik protestantskega gibanja, ki se je odlikoval v vrsti važnih vojaških akcij in padel pri Budačkem, ko je z majhnim spremstvom skušal razbiti koncentra­ cijo turških sil, in Andrej (1557—1594), poveljnik Karlovškega generalata, ki je v zgodovinsko prelomni bitki pri Sisku leta 1593 odločilno pripomogel k zmagi nad bosanskim beglerbegom Hasan pašo Predojevičem. V 17. stoletju je 'bi l pomemben deželni glavar grof Volfgahg Engelbert (1610—1673). Leta 1642 je zgradil v" Ljubljani sijajen »-knežji dvorec«, najlepšo palačo predpotresne Ljubljane, kjer je prirejal gledališke in operne predstave in'kjër je bilo središče družabnega in kulturnega življenja najvišje družbe. Znamenita je bila tudi njegova knjižnica, predmet naše obravnave'. Njegov brat Janez Vajkar'd (1615—1677), 'knez v Miinsterbergu v Sleziji, je bil slovit diplomat ih nekaj časa vsemogočen svetovalec cesarja Leopolda I. Zaradi spor­ nih političnih načrtov pa je moral zapustiti dvor in je zadnja leta svojega živ­ ljenja preživel na Kranjskem. Tudi kasneje so Turjačani kot predstavniki viso­ kega avstrijskega plemstva svoj interes in delovanje usmerjali širše, zunaj dežele. V tesnejši stik's Slovenci in dogajanji doma je prišel politik in pesnik grof Anton Aleksander (1806—1876), s pesniškim imenom Anastasius Grün. Leta 1849 je objavil posmrtnico največjemu slovenskemu, pesniku Francetu Prešernu (Nachruf an Preschern), leta 1850 pa »-Volkslieder aus Krain«, odlične prevode slovenskih narodnih pesmi v nemščino, ki so našo narodno pesem prvič predstavili širšemu evropskemu krogu.8 Zaradi okoliščine, - da so bili Turjačani najmočnejša plemiška rodbina v osrednji slovenski pokrajini Kranjski (v lasti so imeli velika gospostva Turjak, Sumberk, Ribnica, Cušperk, Hmeljnik, Kočevje, Žužemberk, Višnja gora, Po­ ljane, Srajbarski turn itd. ali skoraj tretjino dežele) in da so mogli zato usmer­ jati tudi raven kulturnega življenja v deželi, je v generacijah zbrano biblio­ tečno gradivo zanimivo kot odsev vsakokratnih duhovnih tokov. Začetek knjiž­ nice je segal v 14. in 15. stoletje, v čas prvega vzpona rodbine; tu je bilo tudi gradivo iz 16. stoletja, ko je bila rodbina med najvplivnejšimi pristaši in pod­ porniki reformacije; toda v končni obliki in obsegu je bila knjižnica rezultat baročnega obdobja in osebna tvorba enega najodličnejših članov rodbine, lju­ bitelja in pospeševalca umetnosti, kot rečeno, deželnega glavarja grofa Volf- ganga Engelberta (tudi Volka Engelbrehta) Auersperga. Ker Volfgang Engel­ bert ni bil poročen, je po njegovi smrti (1673) podedoval knežji dvorec in se­ veda knjižnico njegov leta 1653 pokneženi brat Janez Vajkard. Od njegovega časa dalje je ostala knjižnica brez omembe vrednega prirastka. Leta 1677, malo pred smrtjo, je Janez Vajkard ustanovil primogeniturni fidejkomis, obsegajoč gospostva Belaj (v Istri), Kočevje,' Poljane, Višnjo goro, Žužemberk in knežji dvorec v Ljubljani.'Njegovi nasledniki so vedno bolj gravitirali na Dunaj in Češko. V sijajni, z vsem razkošjem opremljeni palači, čudovitih vrtovih in • Nekaj literature o Äuerspergih: Joannes. Ludovicus Schönleben, Genealogia illustrissimae familiae principum, comitura, et baronum ab Aursperg, Labacl 1681. — Franz Xaver Richter, Die Kralnischen'Aursberge; Archiv für Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst (Wien) 12, 1821, p. 157 s., 161 s., 181 s., 205 s., 221 s. — Franz Xaver Richter, Die Fürsten und Grafen von Aurs­ perg; Neues Archiv für Geschichte, Staatenkunde, Literatur und Kunst (Wien) 2, 1830, p. 597 s., 618 s., 630 s., 637 s., 649 s., 656 s., 665 s., 674 s., 688 s., 696 S., 706 s., 712 s., 720 S., 743 s., 777 s., 784 s., 792 s., 807 s., 815 s., 821 s. — Peter Radies, Herbard v r n . Freiherr zu Auersperg (1528—1575) ein kralnischer Held und Staatsmann, Wien 1862. — Franc Kos, O najstarejših Turjačanih; Carniola (Ljubljana) n. v. 3, 1912, p. 93 s. — Božo Otorepec, Iz zgodovine turjaškega gradu; Kronika (Ljub­ ljana) 21, 1973, p. 147 s. — Branko Relsp, Turjak, Maribor 1979 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 94). — Vasilij Melik, A. A. Auersperg in slovenski narod; Zgodovinski časopis (Ljub­ ljana) 41, 1987, p. 285 S. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 1 41 parkih je bilo manj pomembnih dogajanj. Tudi knjižnica" je prišla nekoliko v nered."7 Kakor poroča' Radies v citirani objavi, je bila knjižnica okoli leta 1655 prvič urejevana in popisana. Katalog je sestavil teološki pisatelj, historiograf in visok cerkveni dostojanstvenik Janez Ludvik Schönleben. Knjige je razdelil v 9 razredov ali skupin: teologija, pravo, politika-etika, zgodovina, filozofija, medicina, matematika (z mehaniko), humaniora (retorika in poezija), filologija. Latinsko pisani katalog je razdelil v 4 dele, iz prvega je bil razviden format in število zvezkov, dodan je bil kraj tiska in letnica, drugi del kataloga je vse­ boval po abecednem redu priimkov piscev vpisana dela, tretji enako po naslo­ vih del, četrti j e b i l neke vrste seznam privezanih del (adligatov). • Zaradi močno'pomnožene knjižnice, prav v letih po Schönlebnövi ureditvi, je bilo potrebno knjižnico drugič urediti. Urejevalec, ki po imenu ni' znan, se je-odločil za podvojeno število skupin, katalogizacija pa je bila enostavnejša. Po formatih razdeljene knjige je, kakor sicer že njegov predhodnik, uredil po abecednem redu avtorjev, dela, pri katerih na naslovni strani avtor ni bil na­ veden, je obravnaval kot anonimna, kar je veljalo zlasti za starejše rokopise, ki sta jih spet oba urejevalca pomešala med tiske. Drugi urejevalec je imel v obdelavi, kakor je razvidno iz njegovega kata­ loga, 3257 del,'domnevno v 6000 ali 7000 zvezkih. Navedeno število del je raz­ delil v 18 razredov takole: 1) teologija, št. 1—462; 2) pravo, št. 463—967;-3) po­ litika, št. 968—1619;'4)' zgodovina (spiritualia vel sacra), št. 1620—1765; 5) zgo­ dovina (mundana vel prophana), št. 1766—2426; 6) medicina, št. 2427—2518; 7) matematika, št. 2519—2604; 8) filozofija, št. 2605-^2689; 9) humanistika, št. 2690 —2800; 10) poezija, št. 2801—2882;'11) filologija, št. 2883—3048; 12) arhitek­ tura, št. 3049—3096; 13) ekonomija, št. 3097—3116; 14) lovstvo, št. 3117—3123; 15) glasba, št.'3124—3132; 16) »Romancinos«, št. 3133—3206; 17) konjeništvo, st. 3207—3215; 18) slikarstvo in kiparstvo, št. 3216—3257. (Razdelitev najbrž ni bila najbolj posrečena, predvsem pa je opazno, da so posamezne strokovne skupine zelo neenakomerno zastopane.) .'" V drugem "delu članka opozarja Radies na rokopise in inkunabule s pri­ pombo, da je Pohlin. nekàj manjkajočih še navajal, in tudi na druge, po nje­ govi sodbi zanimive avtorje in dela. Tako Peter Radies leta 1863. Pri nas ne­ znana pa je ostala 15 let mlajša objava istega avtorja: Die Hausbibliothek der Auèrsperge, ki je izšla'v Neuer Anzeiger für Bibliographie und Bibliotheks- wissenschaft, Dresden 1878, kakor tudi dejstvo, da je Radies knjižnico tudi urejal.9 ' Dve leti pred to objavo se je Radies z Dunaja definitivno vrnil v Ljubljano in tu delal kot urednik in publicist do svoje smrti 1912. Najprej je bil po pri- hodu v Ljubljano brez stalnih dohodkov in v tem položaju je dobil naročilo kneza Karla Auerspergà, da uredi in popiše njegovo hišno in fidejkomisno knjižnico v knežji palači. Rezultat prve faze urejanja je Radicseva druga in­ formacija o knjižnici. V glavnem povzema podatke iz prvega članka, vendar je nekaj tudi novega. O številu knjig in zvezkov'ostaja pri starem, bolj pa po­ udarja, da je knjižnico zbral v razmeroma kratkem času dvajsetih let »hier in dem äüssersten Grenzlande Deutscher Cultur und Gesittung« grof Volk Engel­ bert. Glede provenience knjig pravi, da so številni beneški tiski nabavljeni ne­ posredno, drugi s posredovanjem knjigotržcev v Salzburgu in Frankfurtu. Mnoge knjige so bile tudi iz domačih privatnih zbirk, tako precej juridičnih del iz knjižnice dr. Burchardta Hitzinga, odvetnika ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, kakor iz priročnih knjižnic duhovnikov. Poimensko navaja beneficiata fare v Dolenjskih Toplicah Sigismunda Galla, ki naj bi se ukvarjal s slovansko lingvistiko v času, ko je bila ta še zanemarjena. Dr. Schönleben je na naslovnih 8 Peter Radies Die Hausbibliothek đer Auèrsperge; Neuer Anzeiger für Bibliographie und Bibliothekswissenschaft (Dresden) 1878, HAB: Ba 30, p. 10 s., 50 s. 42 В. REISP: KNJIŽNICA AUERSPERGOV V LJUBLJANI listih pridobljenih knjig napisal zgoraj: »Wolfgangus Engelbertus Comes ab Auersperg Capitanus Cam.«, spodaj pa: »Catalogo inscriptus (letnica)«. Po letu 1673 m dokončno po 1677, ko je umrl knez Janez Vajkard in so dediči knežje linije zapustili Kranjsko, so se zaprla tudi vrata knežje knjižnice. Kot v pred­ hodnem članku, Radies tudi v nadaljevanju tega spet opozarja na nekatere rokopise, inkunabule in druga interesantna dela. Obstoječa poročila pričajo, da je bila knjižnica knezov Auerspergov re­ snično unikum, vsebinsko zaključena, urejena in izbrana zbirka kavalirja 17. stoletja iz vrst najvišjega avstrijskega plemstva; zato bi se do neke mere mogla primerjati celo s podobnim edinim primerkom svoje vrste, s popolnoma ohra­ njeno znamenito stanovsko orožarno (Landeszeughaus) v sosednjem Gradcu, ki jo štejejo danes med največje zgodovinske znamenitosti Avstrije. Iz zgodovinskih ozirov je Radies pustil ta knjižnični unikum v prvotni, po njegovem podatku leta 1668 narejeni drugi ureditvi, le primerke, ki so bili v zvezi z rodbino, rokopise in inkunabule je postavil separatno v novo skupino: Auerspergiaca. Knjižnica je bila postavljena v dveh dvoranah knežjega dvorca v petnajstih do obokov segajočih omarah. Knjige so bile na svojih starih me­ stih na novo urejene, kar naj bi kazalo na čas, ki spet ve ceniti njihovo vred­ nost in jih je zato razkril iz dolge pozabe. V načrtu je bil celo morebitni objav­ ljeni katalog. Po končani ureditvi knjižnice in arhiva naj bi v prvi dvorani pokazali v vitrinah najdragocenejše rokopise in najredkejše tiske, portrete, arhivalije in pečate Auerspergov od najstarejših časov dalje. V okrilju baročne knjižnice naj bi torej nastal nekak rodbinski muzej. Načrte v tej smeri so prekrižali osebni razlogi in elementarna nesreča. Naj­ prej je Radies za nekaj let dobil stalno službo urednika in nato odgovornega urednika P uradne Laibacher Zeitung, ki ga je močno zaposlila. Kot tak se je leta 1883 udeležil tudi tedanjega cesarjevega potovanja po Štajerskem in Kranjskem ob 600-letnici habsburške vlade.10 14. aprila 1895 pa je rušilni po­ tres, ki je posebej prizadel Ljubljano, spremenil usodo knjižnice. Med stav­ bami, ki so jih morali podreti zaradi poškodb, je bil tudi knežji dvorec. Knjiž­ nico in arhiv so lastniki prenesli na grad Losensteinleithen v Zgornji Avstriji. Na prostoru knežjega dvorca, ki je bil nato skoraj 45 let nezazidan in urejen kot park, so zgradili in leta 1941 odprli sedanjo stavbo Narodne in univerzi­ tetne knjižnice, kar je svojevrstna koincidenca. Knjižnica je šla iz dežele. Ce sta jo v 17. in 18. stoletju Valvasor in Pohlin še poznala in uporabljala, je bila v 19. stoletju javnosti manj znana in do­ stopna, njenih zakladov se je mogel poslužiti le ta ali oni rodbini priporočeni znanstvenik, v celoti pa knjižnica v razvoju kulture in znanosti ni imela svo­ jemu fondu ustrezne vloge. Nato je postala tudi njena nadaljnja zgodovina nekoliko nejasna. Losensteinleithen, grad v istoimenskem kraju v današnji občini Wolfern pri mestu Steyr, je bil po vpisu v deželni deski leta 1892 v lasti kneza Karla Auersperga, leta 1931 pa je vpisan kot lastnik takrat mladoletni Karel Adolf. Med leti 1892 in 1931 v deželno desko ni vpisan noben drug po­ sestnik gradu. Kasneje je bil grad prodan avstrijskemu provincialatu reda kamilliancev. Arhiv je bil prenesen na rodbinsko posestvo in grad Wald v isto­ imenskem kraju pri St. Pöltenu v Spodnji Avstriji.11 Večji del arhiva je sedaj deponiran v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju.12 Ko je leta 1940 takratni vodilni slovenski strokovnjak bibliotekarske teo­ rije in^ prakse Avgust Pirjevec izdal naš prvi strokovni priročnik: Knjižnice in knjižničarsko delo, je v njem podal tudi zgodovinski razvoj naših knjižnic. Med plemiškimi in drugimi zasebnimi knjižnicami 17. in 18. stoletja omenja na T . «.,1° ° p A „ R a t U . . c s u g L : s i l v o K r a n i e c , Radies Peter (Pavel), Slovenski biografski leksikon m Ljubljana I960—1971, p. i s. ш ' ™ " o b e r ö s t e r r e l c n l s c h e s Landesarchiv, Linz: alter Lanđtafel EZ.: A I 497; neuer Landtafel Üj£t, \ 283. 12 Božo Otorepec, Auersperg, Enciklopedija Slovenije 1, Ljubljana 1987, p. 130. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 1 43 prvem mestu knjižnico v turjaškem knežjem dvorcu in obžaluje, da nam je zdaj v gradu Losensteinleithen še težje dostopna in da nimamo v evidenci niti vseh njenih karniolik.13 Nato pa se pojavlja v literaturi podatek, da je knjiž­ nica deloma inkorporirana Kongresni knjižnici v Washingtonu. Navajajo ga v stroki pomembna dela kakor: Zgodovina slovenskega slovstva I (avtorja Lino Legiša in France Tomšič v poglavju Pismenstvo) leta 1956; Alfonz Gspan in Josip Badalić, Inkunabule v Sloveniji, leta 1957; Melitta Pivec-Stelè v razpravi Srednjeveške knjižnice v Sloveniji (v reviji Knjižnica leta 1971).1* Podatek so prevzela iz specialnih nato tudi sodobna enciklopedična dela kakor Branko Berčič v geslu Biblioteke (knjižnice), Slovenija, SR, v Enciklopediji Jugosla­ vije, leta 1980.15 Vendar knjižnice knezov Auerspergov v celoti ali deloma v Kongresni knjižnici v Washingtonu nikdar ni bilo. O tem se je prepričal na kraju samem nekdanji ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani prof. Jaro Dolar leta 1986.16 Sam pa sem dobil že leta 1983 sporočilo, da je bila neka knji­ ga (tabulatur za lutnjo) iz turjaške knjižnice kupljena v Londonu na dražbi." Knjižnica je namreč ostala v rodbini do leta 1982 in deloma 1983, ko je kot lastnina »of Senhor German Mailhos and Senhora Johana Auersperg de Mail- hos, of Montevideo, Uruguay« prišla na dražbo v znani in znameniti firmi Sotheby Parke Bernet & Co v Londonu. O zadnjih lastnikih starodavne knjiž­ nice moremo iz zadnje izdaje Genealogisches Handbuch des Adels, Fürstliche Häuser, Band XIII, izvedeti naslednje: Princesa Johanna, rojena na Dunaju 22. 10. 1942, poročena v St.Pöltenu 8. 9. 1962 z Germanom Mailhosom iz Mon- tevidea, je 4. otrok sedanjega šefa rodbine Karla Adolfa, 10. kneza Auersperga, vojvode Kočevskega itd., iz zakona z grofico Margit Batthyâny v. Német-Ujvâr. Pripada 1. veji knežje linije in živi v Montevideu v Urugvaju." Avkcije knjig so bile v Grosvenor Saleroom oziroma Grosvenor Gallery, Bloomfield Place,' New Bond Street, v Londonu 14. in 15. junija 1982 in 27. maja 1983. Predhodno sta izšla dva obsežna tiskana in ilustrirana kataloga. Prvi z naslovom: Catalogue of valuable printed books and atlases of the fif­ teenth to the seventeenth century, in dodanim pojasnilom: A collection of va­ luable printed books and atlases formed in the seventeenth century by a con­ tinental nobleman, ima referenco »Montevideo«. Na 105 straneh je 440 avkcij- skih, razmeroma obsežnih po abecedi avtorjev ali naslovov urejenih vpisov, z bistvenimi podatki iz impresuma, posebej poudarjeno, če gre za prvo izdajo, z bibliografsko opombo o ilustracijah in prilogah, ohranjenosti, izjemoma o pisni podlagi, če je to pergament, vezavi, formatu, številu zvezkov idr., včasih tudi z opozorili o redkosti ali z navedbo drugih značilnosti, zlasti z vidika zbi­ ralca in knjige, kot predmeta zbiranja. V drugem katalogu iz leta 1983 z naslovom: Music and continental printed books, bindings, autograph letters and manuscripts, with sections relating to Russia, Spain and South America and also including four medieval manu­ scripts, z referenco »Hedgehog«, so navedena dela iz knežje knjižnice v po­ glavju: Continental and early printed books and bindings, od strani 133 do 171, ki vsebujejo vpise od številk 270 do 380, se pravi 110 avkcijskih enot. Zlasti v tej avkciji so pogosto združevali več podobnih del v eno izklicno enoto. 1 3 Avgust Pirjevec, Knjižnice in knjižničarsko delo, Celje 1940, p. 82. 14 Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, p. 179. — Alfonz Gspan — Josip Bada­ lić, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana 1957 (SAZU, Razred za filološke in literarne vede, pela 10), p. 37. — Melitta Pivec-Stelè, Srednjeveške knjižnice v Sloveniji; Knjižnica (Ljubljana) i», 1971 D 94 97 ' » Branko Berčič, Biblioteke (knjižnice) Slovenija, SR, Enciklopedija Jugoslavije 1, 2. izd., Zagreb 1980, p. 666. 18 Ustna izjava prof. Jara Dolarja avtorju. . " Pismo docenta Muzičke akademije v Zagrebu Darka Petrinjaka z dne 8. 6. 1983 avtorju. 1 8 Genealogisches Handbuch des Adels, Band 90 der Gesamtreibe (Fürstliche Häuser Band XIII), Limburg an der Lahn 1987, p. 128 s. 19 Kopije avkcijskih katalogov mi je posredoval prof. dr. Martin Bircher, Herzog August Bibliothek, Wolfenbüttel, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 44 B. REISP: KNJIŽNICA AUERSPËRGOV V LJUBLJANI Kataloga vsebujeta 550 avkcijskih enot. Zaradi načina vpisov ni mogoče podat! absolutnega števila del in zvezkov. Vsekakor pa moremo ugotoviti, da vsebuje teh 550 enot nad 1300 del v približno enakem številu zvezkov. Število posameznih del, ki so obsegali več zvezkov, se namreč nekako izravnava s sku­ paj vezanimi deli. » Rokopisov avkcija ni zajemala, z izjemo enega, ki je bil privezan k dvema tiskanima deloma.20 Najstarejši tisk je bil: Petrus de Abano, Conciliator diffè- rentiatum philosophorum et medicorum, Mantova 1472, in najmlajši: Irwin EJ- Voyage à la Mer Rouge, Paris 1792.21 - - - ' Inkunabul je bilo na obeh avkcijah' 50 primerkov. Največ je bilo beneških. Njihovi tiskarji so bili poleg drugih zlasti Andreas Torresanus, sicer povezan tudi s prvimi hrvaškimi tiskarji in tiski, znameniti Aldus Manütius i n v enem primeru celo Andreas de Paltasich (Paltašić), po rodu Hrvat iz Kotora.'Nekaj nurnberških izdaj je natisnil pomembni tiskar in knjigotržec tistega časa An­ ton Koberger. Od najznamenitejših tiskarjev je zastopan tudi augsburški in niirnberški tiskar Johann Schönsperger. Drugo najstarejšo inkunabulo na avk- ciji sta natisnila leta 1473 prva nurnberška tiskarja Johann Sensenschmidt in nekdanji Gutenbergov sodelavec v Mainzu Heinrich Keffer.22 2e Peter Radies je v obeh navedenih člankih opozoril na elegijo o kralju Matiji Korvinu, vpi­ sano na naslovnem listu v Strasbourgu leta 1489 ' tiskanega dela: Angelus"de Clavasio, Summa angelica de casibus conscientiae.' Na ta rokopisni' dodatek opozarja tudi sedaj opomba v avkcijskem katalogu. 0 Z eno naših osebnosti je povezan v Benetkah leta 1481 na pergament tiskani: Breviarium Aquileiense, z lluminacijami, portretriimi inicialkami »and scene'of the'Trinity crowning Sigismund von Lamberg, Bishop of Saalbach '/recte Laybach/ (1461—1488), with his chaplain looking on his arms in lower right-hand corner, a wreath encircling'IHS'above«.2 4 V nadaljnjem je od celotnega obsega prodaje nad 300 del, to je približno četrtina, iz 16. stoletja, tri četrtine ali nad 900 del je iz 17. stoletja, medtem ko so maloštevilni že tiski iz konca 17. stoletja, pa so iz 18.' stoletja vsega le štirje. Z vidika kvalitete gre za izjemno zbirko tiskov kontinentalne Evrope od Španije do Poljske, Češke in Ogrske, za dela vodilnih avtorjev in izdaje zna­ menitih tiskarjev in založnikov, o čemer pričajo med drugim imena Froben in Oporinus iz Basla, Froschauer iz Züricha, Plantin iz Antwerpna, Giunta iz Be­ netk, Feyerabend in Merian iz Frankfurta, Elzevier iz Leidna, Fürst in Endter iz Nürnberga, Jansson iz Amsterdama. Med tiskarji pa so tudi imena iz'naše zgodovine, kot Johann Singriener z Dunaja, verjetno tiskar letaka s pesmijo o bitki pri Celju 1515, kjer so prvič natisnjene slovenske besede, Ulrich Mor- hart iz Tübingena, kjer je bila natisnjena prva slovenska knjiga, in dediči Hansa Kraffta iz Wittenberga, kjer so poleg drugega natisnili prvo slovensko biblijo. Ze v naslovu avkcijskega kataloga 1982 so posebej opozorili na inkuna­ bule: Biblia Italica, Benetke 1484; Breviarium Aquileiense, Benetke 1481; Bur- tius, Musices opusculum, Bologna 1487; Ernst, vojvoda Bavarske in Avstrije, Historie, Augsburg o. 1485; Petrus de Abano, Conciliator, Mantova 1472; Sche- del, Das Buch der Chroniken und Geschichten, Nürnberg 1493 in Augsburg 1496; na atlase in topografije: Blaeu, Novum ac magnum theatrum urbium Belgicae foederatae, Amsterdam 1649; Blaeu, Theatrum civitatum et admiran- dorum Italiae, Amsterdam 1663; Braun in Hogenberg, Beschreibung und Con- trafactur der vornembsten Stät der Welt, Köln 1575—1600; Braun in Hogen- berg, Civitates orbis terrarum, Köln 1612—1618; Camocio, Isole famose, Be- 2 0 avkcija 1983, št. 348. a avkcija 1982, št. 295 in 63. 2 2 avkcija 1982, št. 323. 2 3 avkcija 1982, št. 13. 2 4 avkcija 1982, št. 70. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 - 1 45 netke 1575—1580; Dudley, Dell'arcano del mare, Firenze 1646—1648; Jansson, Novus atlas, Amsterdam 1644; Mercator, Atlas, Amsterdam 1619; Merian, The- atrum Euro'paeum, Frankfurt a.M. 1635—1667; Münster, Cosmographia, Basel 1552 in 1628; na nekatera dela iz naravoslovja in drugih strok: Besler, Hortus Eystettensis, Eichstätt 1640; Gesner, Vögelbuch, Thierbuch, Fischbuch, Zürich 1557—1563; Imperato, Dell'historia naturale, Napoli 1599; Leon Pinelo, Epi­ tome-de la biblioteca orientai i occidental,'Madrid 1629; Les ordonnances.de l'Ordre de' la Thoyèon d'Or, Antwerpen o. 1566; Pfintzing, Teuerdank, Nürn- berg 1517; Valla, Opera, Benetke 1501; Winter, Belïerophon, Nürnberg 1678; na številne knjige o lovu, kuharstvu, arhitekturi, vojaški stroki, medicini in tudi na obsežno zbirko Kircherjevih del. ' • Ob evropski naravnanosti knjižnice pa pogrešamo domače tiske in avtorje. Karniolik, rto'je Mariđelčevih ljubljanskih tiskov iz 16. stoletja in za časovni razpon-knjižnice-že poznih Mayrjevih ljubljanskih tiskov iz konca 17. stoletja sploh ni. Skròmno,s po'nekaj primerki, so zastopani celo tiskarji iz najbližjega sosedstva, Widmànstettér iz.Gradca in Schirâtti iz Vidma'.,Zato je nenavadno, da stajbila^v, knjižnici dva tiska Antonia Turrinija iz Trsta iz 1626 in 1629, saj je ta deloval le. sporadično un se je tiskarska tradicija v-Trstu,za-njim preki­ nila za dobrih sto let.25 Z izjemo Dalmatinove Biblije, Wittenberg 1584, ki je bila na avkciji edina knjiga v slovenščini, pa tudi ni bilo nobene druge zunaj dežele tiskane slovenske protestantike.26 Od'domačih avtorjev je navedeno le dvoje v Salzburgu tiskanih del. Janeza ̂ Ludvika Schönlebna in nekaj del zdrav­ nikov iz ljubljanske rodbine Verbcev, 'Davida in Janeza Krstnika.27 Z razme­ rami in ljudmi doma sta povezani, kolikor je seveda iz opisov knjig v katalo­ gih mogoče razbrati, le še dve deli »Ex Biblioteca, Joannis Francisci Papier de Altenlag«,' zadnje od teh z grbom lavantinskega škofa in protireformatorja Ju­ rija Stobeja (Stobäus von Palmburg).28 Ker je bilo' doslej zabeleženih že nekaj del iz knjižnice jurista Janeza Frančiška Papier j a iz Stare Loke, ki so prišla iz Federalnega zbirnega centra po drugi svetovni vojni v Knjižnico Narodnega muzeja v Ljubljani, prihaja v evidenco še ena naša večja knjižna zbirka iz 17. stoletja.29 : . . . • ' • ^ : t ! Rokopisi niso bili predmet te avkcijske prodaje/Nekateri so vsebovali lite­ rarne vpise — zlasti se omenjata nemška pesnitev briksenškega kanonika m župnika v Zgornji Beli (Obervellach) na Koroškem Ota Raspa iz 14. stoletja in fragment "slovenske ljubezenske pesmi iz 15. stoletja.30 Knjižnica knezov Auerspergov, ki je'začela nastajati pred šestimi stoletji na gradu Turjak (Auersperg) na tedanjem Kranjskem, ,bila dvesto petdeset let v knežji palači v Ljubljani in nato ne dosti manj kot sto let v Zgornji Avstriji, je bila torej razprodana na vse vetrove. Ostala sta le avkcijska kataloga, ki omogočata na ta način vpogled v znaten del nekdanjega knjižnega fonda. » avkcija 1982, št. 22 in 1983, št. 351. " avkcija 1982*, It'. 365 in 1983, št. 347 in avkcija 1982, št. 409, 410 in 1983, ät. 322. *> ̂ a i 3 l v " n u t , š t k n T i g e iz9?6\Šstotetja v Knjižnici Narodnega muzeja, Ljubljana 1988 (Situla, 2 7 ) ' P3o2n omeni enih literarnih vpisih gl.: Monats-Versammlung; Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain (Laibach) 17, 1862, p. 95. - Peter Radies, Slovenščina v besedi in pismu po šofah in uradih- Letopis Maticeslovenske 1879 (Ljubljana), p. 10 s. - Franz G. Hann, Otto der Rasp Pfarrer vôn Obervellach; Carinthia I (Klagenfurt) 90, 1900, p. 63 s. - Zgodovina slovenske­ ga slovstva I, Ljubljana 1956, p. 179. - Janez Stanonik, Ostanki srednjeveškega nemškega slov­ stva na Kranjskem, Ljubljana 1957, p. 10. 46 В. REI3P: KNJIŽNICA AUEBSPERGOV V LJUBLJANI '-' Z u s a m m e n f a s s u n g ÜBER DIE EHEMALIGE BIBLIOTHEK DEH FÜRSTEN AUERSPERG IN LJUBLJANA Branko Reisp Q ^ , „ Ì n d e n K ^ e r k e n ' di.e_?ich adt d e r Geschichte des Buches und der Bibliotheken in blowemen befassen, wird unter den slowenischen Bibliotheken diejenige der Fürsten Auersperg im Fürstenhof in Ljubljana gewöhnlich mit besonderem Nachdruck her- ^ S J ^ k h ^ T S ? ^ St ichen Zeit, wo die Bibliothek am stärksten erweitert Ä Ä » ; 1 а 1 У а и° Г S i e m l e i n e m W e r k D i e E h r e d e ß Hertzogthums Crain, n Ä f t 9l- H u U n d e ^- Jîhre n a c h i h m s c h ö P f t e M. Pohlin, ein Initiator der slowe- nischen literarischen Wiedererweckung, in dieser Bibliothek einige Angaben in Zu- sammenhang mit seinem Werk Bibliotheca Carnioliae. Im Jahre 1825 verfaßte Baron n..\- ru*erg«--au^ D.01 b e i L J u b l Jana den Versuch eines Entwurfes zu einer Literar- ппн »i? -K f + u r . 9 r a i n - I n dieser Arbeit führt er auch die Auersperger Bibliothek an und erwähnt einige Nandschnften daraus. Dann wurde erst wieder 1862 auf sie hin- gewiesen in einem Vortrag, den P. Radies bei einem Treffen des historischen Vereins К Л а Ж ? A^ e I ? Ì5 Fürst Carlos Auersperg'sche Hausbibliothek im Lai- fpntifnhfcT K n h 0 ^ . österreichische Wochenschrift für Wissenschaft, Kunst und öf- renthenes Leben, 1863, ist sie so auch wissenschaftlich erfaßt worden. Die erwähnte Veröffentlichung von Radies ist die erste und bei uns bisher auch die einzige Kunde von der fürstlichen Bibliothek, die über den Rahmen einer nur kurzen Erwähnung hinausgeht. Von hier stammt auch alles, was über die Bibliothek und ihren Fonds später bekannt und veröffentlicht wurde. Wie Radies berichtet wurde die Bibliothek um das Jahr 1655 zum erstenmal geordnet Der Katalog wurde vom^Schriftsteller und kirchlichen Würdenträger J. L. Schönleben eingerichtet, der die Bucher in 9 Gruppen aufgliederte. Da die Bibliothek gerade in den Jahren nach der Aufstellung durch Schonleben stark erweitert wurde, erübrigte sich wiederholtes Ord- nen. Ein dem Namen nach nicht bekannter Bibliothekar entschloß sich für eine Ver- 1 ° ^ d e r Gruppenzahl. Wie seinem Katalog zu entnehmen war, bearbeitete er 3257 Werke Unbekannt bei uns blieb eine jüngere Veröffenüichung von P. Radies, Die HausDibhothek der Auersperge, Neuer Anzeiger für Bibliographie und Bibliotheks- wissenschaft Dresden 1878, ebenso wie die Tatsache, daß Radies diese Bibliothek auch selbst ordnete. Die zur Verfügung stehenden Berichte zeugen davon, daß die Bibliothek in die- sem Raum ein wahres Unikum war, eine inhaltlich geschlossene erlesene Sammlung eines aus den Reihen des österreichischen Hochadels stammenden Kavaliers des 17 Jahrhunderts. Das zerstörerische Erdbeben von 1895, das Ljubljana noch besonders' heimsuchte, war auch für das Los der Bibliothek entscheidend. Unter den Bauten die infolge Beschädigungen abgerissen werden mußten, befand sich auch der Fürstenhof Die Besitzer siedelten die Bibliothek samt dem Archiv auf das Schloß Losensteinlei- then m Oberösterreich um. Fortan herrscht eine gewisse Unklarheit in ihrer Ge- schichte. Werke und Autoren, die im Fach einen Namen haben, führen an daß sie zum Teil der Kongreßbibliothek in Washington eingegliedert wurde. Doch diese An- gabe entspricht nicht dem wahren Tatbestand. Sie war nämlich in der Familie ver- blieben bis zum Jahre 1982, teilweise noch 1983, wo sie schließlich als Eigentum »-of Senhor German Mailhos and Senhora Johana Auersperg de Mailhos, of Montevideo Uruguay« auf einer Auktion der Firma Sotheby Parke Bernet & Co. in London ver- steigert wurde. Die Auktionen wurden am 14. und 15. Juni 1982 und am 27. Mai 1983 abgehalten. Zur Vorinformation wurden zwei gedruckte und illustrierte Kataloge mit 550 Auktionseinheiten herausgegeben worden. Anhand der Art der Eintragungen ist es nicht möglich, die absolute Zahl der Werke und Hefte anzugeben, allerdings läßt sich feststellen, daß diese Einheiten über 1300 Werke in einer etwa gleichen Zahl von Banden enthalten. Auf beiden Auktionen gab es etwa 50 Wiegendrucke. Weiterhin gibt es über 300 Werke, das heißt ungefähr ein Viertel, aus dem 16. Jahrhundert drei Viertel oder über 900 Werke stammen aus dem 17. Jahrhundert, während es aus dem 18. Jahrhundert insgesamt nur vier gibt. Der Qualität nach handelt es sich um eine ausnehmende Sammlung von Drucken Kontinentaleuropas, um Werke führender Au- toren und Ausgaben namhafter Verleger. Anläßlich der europäischen Orientierung der Bibliothek vermißt man einheimi- sche Drucke und Autoren. Es gibt überhaupt keine Carniolica. Nur bescheiden sind Drucke aus der nahen Nachbarschaft vertreten. Mit Ausnahme von Dalmatins Bibel Wittenberg 1584, die das einzige slowenische Buch auf der Auktion war, waren keine außer Landes gedruckten slowenischen Protestantica vertreten. Auf Verhältnisse und Bewohner des Landes beziehen sich nur noch einige vereinzelte Werke. Handschriften ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 1 47 von denen einige literarische Eintragungen enthielten, waren nicht Gegenstand dieses Auktionsverkaufs. Die Bibliothek der Fürsten Auersperg, die vor sechs Jahrhunderten auf dem Schloß Auersperg (Turjak) im damaligen Krain zu entstehen begann, zweihundert­ fünfzig Jahre aufbewahrt im Fürstenhof in Ljubljana und darauf beinahe hundert Jahre lang in Oberösterreich, wurde in alle Winde verstreut. Übriggebheben sind nur zwei Auktionskataloge, die Einsicht in einen beträchtlichen Teil des ehemaligen Fonds gewähren. Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije (oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon (061) 332 611, int. 210) lahko naročite še nekaj letnikov predhodnika »Zgodo­ vinskega časopisa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo«. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo znanstveno vrednost Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja, posebej pa še raziskovalcem naše zgodovine zato priporočamo, da si omislijo kom­ plet dostopnih številk »-Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). Cehe so razprodajne in so za posamezne številke naslednje: GMDS 1/1919-20 — 2000 din GMDS 2-3/1921-22 — razprodan GMDS 4-6/1923-25 — 2000 din GMDS 7-8/1926-27 — 3000 din GMDS 9/1928 — razprodan GMDS 10/1929 — razprodan GMDS 11/1930 — razprodan GMDS 12/1931 — razprodan GMDS 13/1932 — razprodan GMDS 14/1933 — razprodan GMDS 15/1934 — razprodan GMDS 16/1935, št. 1-2 — razprodan GMDS 16/1935, št. 3-4 — razprodan GMDS 17/1936 — razprodan GMDS 18/1937, št. 1-2 — razprodan GMDS 18/1937, št. 3-4 — razprodan GMDS 19/1938, št. 1-2 — razprodan GMDS 19/1938, št. 3-4 — razprodan GMDS 20/1939 — 20.000 din GMDS 21/1940 — razprodan GMDS 22/1941, št. 1-2 — razprodan GMDS 22/1941, š t 3-4 — 3000 din GMDS 23/1942 — 6000 din GMDS 24/1943 — 16.000 din GMDS 25-26/1944-45 — 3000 din Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 4000 dinarjev. Člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kom­ pleta GMDS odobravamo poseben popust. Za naročila iz tujine zaraču­ namo 60-odstotni pribitek in dejanske poštne stroške.