Inserati se »prejemajo in veljfc tristopiiH vrsta:
i kr., če se tiska lkrat,
n n ii n - ii
ii u ii n 3 'i
Pri večkratnem tisKanji se •ena primerno zmanjša.
Roko piti
se ne vračajo, neirankovana pisma «e ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništv . administracija) in ekspedicija r.H Starem trgu tt. št. 16,
Politični list za
;i larofl.
Po pošti	prejeman velja
Za ceio leto	. 10	gl. _ i
poi leta	, . 6 .. —
ta četrt ieta	« 50
V administraciji velja
/•a celo leto . . S gl. 40 I r.a pol ieta	4 „ 20
ca četrt leta .	'J ,, 10
V I.inbljani na dom poaiij veli« 6o Kr. %eč na ieto.
Vredništvo > na Rregu ni«
štev. 190.
izhaja po trikrat nu teden in . v torea , četrtek in soooto.
Madjari, Turki in Slovani.
Velikanske demonstracije, ki so se. te dni godile na Ogerskem turškim softam na čast, in pobratimstvo Turkov in Madjarov napravilo je po časnikih veliko hrupa. Ko so lansko leto nadjarski študentje vprvič izrazili svoje sočutje za Turke, osupnilo je to ves svet, ker je po velikih madjarskih in dunajskih reklamah v raznih listih Evropa Madjare štela med omikane narode, in berolinski študentje izrazili so tačas svojim peštanskim tovaršem svoje zaničevanje. Sedaj se je pa svet že privadil Turka in Madjara smatrati za brata. Ali je to etnografično opravičeno ali ne, o tem se da dvomiti; domu sta pač oba naroda iz Azije, njuna jezika pa si nista čisto nič podobna; toraj sta si Turek in Madjar k večem toliko v sorodu, kakor Nemec in Slovan , ali Slovan in Italijan , ki se vsi prištevajo k in-dogermanskemu kolenu. Pa naj bo to son do-vinstvo veče ali manje, ua tem ni toliko ležeče, saj dostikrat se ravno bratje med seboj najhuje kolejo, kar se dostikrat kaže tudi pri narodih: severni Amerikanec je Angležu naj bližnji brat, vendar se ne moreta ; ravno tako je težko dobiti hujšega sovraštva med narodi, kakor je med Poljaki in Rusi, čeravno so si bratje po narodnosti. Nasprotno pa viduno. da severni Amerikanec imenuje Rusa svojega brata in ga med evropejski mi narodi najbolj čisla. Tako delajo enako koristi tudi Madjare prijatelje Turkom. Pozabili so prvi, da so Turki svoje dni ropali in požigali po Ogerskem, in tlačili ter trpinčili svoje današnje brate Madjare; pozabili so, da so pravoverni
Katoliška cerkev na Turškem *
B. V. Aziji.
Osotla Ncstorijanov od I. 1842 sini.
Nikomur ni neznano, da je. turška država v poslednjih 20 letih bila tako oslabela, da jo je le prizadevanje krščanskih evropejskih vlad še razpada obvarovalo. Veliko se tudi sliši od enakopravnosti, ktero bojo kristjani na Turškem z mahomedanci imeli. Sultan jo obeta, njegovi paše dobijo povelje jo rabiti. Ali komu niso djanja verjetniši spričevanja kakor vse. besede iu pisma?
,,Volkshalle" mese*ca febr. t. 1. pove po dopisu iz Zagreba, da je bil kristjan Stojano-vič blizo Tusle v Bosni v poslednjih dneh od Turkov obdolžen, da je par volov ukradel. Vlekli so reveža pred mudirja (turškega vrad-nika), kteri obdolženemu pred vsem izpraševanjem 1017 vdarcev (reci tavžeat in sedemnajst) na gole, podplate naraahati ukaže. Zdaj ga še le vpraša, če je res vole ukradel. Sto-
*) Opomnjeni od prijatelja ponatisnili smo ta članek iz 19, št. VIII. tečaja „Zg. Danice" od 1. 1855, ker priča, da so bili Turki takrat ravno takšni, kakoršni so zdaj.	Vred.
katoličani, Turki pa neverniki; celo evropej ska omika in olika, ki pa pri Madjarih ni bila nikoli dosti v časti, jih ne more pripraviti na krščansko stran, ampak le korist, oblast iu nadvlada nad ogerskimi Nemadjari , ki je v nevarnosti, jim po glavi roji in jim zavzema ves um in vse srce. Dobro čutijo, da po padcu Turkov mora pasti tu li madjarska hegemonija, zatorej je skrb iu razburjenost madjarska opravičena. Če vidimo, kako trdovratno se ustavlja Turčija celej Evropi, in kako drzno se pest Madjarov vede ne samo proti sto milijonom Slovanov, ampak vrhu tega še proti Nemcem in Rumuucem, moramo pač strmeti nad to dr/.ovitostjo obeh narodov, toda kolikor človek more soditi, jima vse to ne bo nič pomagalo; potlačena bosta in povrnilo se jima bo, kar sta nad drugimi zadolžila. Oboji so svojo srečo opirali na silo in na izvrstnost svojega meča; ne kakor kavkaški narodi, Romani, Germani, Slovani, kateri nesejo omiko in oliko tje, kamor nesejo svoje zmagovalne zastave, vklepali so Turki in Madjari svoje podjarmljene narode v težke verige sužnjosti, ter jih puščali zdiho-vati brez tolažbe. Sami leni in protivni vsa-kemu produktivnemu delu, živeli so ob znoju in žuljih svojih podložnih narodov. Turanec (Madjar iu Turek) ne mara za poljedelstvo, ne za obrtnijo, ne za kupčijo, ne za vednosti, ne za umetnosti; svojega konja jahati, svojega sužnja bičati, in premoženje svojih podložnikov v razposajenih veselicah zapravljati, to ugaja značaju Turanca ; toraj se gospodstvo turško iu madjarsko ni moglo nikomur in nikoli pri-I,ubiti, nasprotno so podjarmljeni narodi vedno zdihovali po odrešeniku iz tega žalostnega iga.
Tako sta si Turek in Madjar vsaj po svojem značaju brata, zatoraj se ne smemo čuditi, če sta se v Pešti poljubovala. Nečemo jim odrekati, da so pogumni v boju, saj to je vse, kar se more o njih hvalevrednega povedati, in kar je vzdržavalo in vzdrži njihovo gospodstvo skozi toliko časa. A sedaj so se ohrabrili tudi Slovani po krutem tlačenji turškem, navadili so se kakor nekdaj Rusi zdihajoči pod Tartari misliti, da je bolje junaško umreti, kakor v večnih mukah in sramoti živeti; na Balkauu dvigali so se prvi hajduki ter izbrali si za svoj poklic boj proti barbarom, sokoli v Črni gori orožja uiso nikoli pustili zarujaveti, in Rusi so otresli jarem tatarski, ter barbare sebi podvrgli. Tako jc postal iz miroljubljega, polje obdelujočega Slovana pogumen vojak.
Tako ima Slovan veliko prednost pred Turancem, kajti on je v prvi vrsti kulturen narod, on obdeluje zemljo, in dela iz pustinj rodovitne kraje, on se bori s puščavami in gozdi, z divjo zverino, ter nese mir in blagostanje po svetu; zveden in delaven je tudi pri trgovini , ter se ne da od angležkih kramarjev tako pehariti, kukor bedasti Turek; pripraven in uren je pri rokodelstvu; on ljubi in goji umetnosti, ter je vnet za vedo in znanost; svetej veri Kristovej jc s celo dušo vdan, ter sc je naučil po njej potrpeti v nesreči, in skromen, pohleven ostati v sreči; tujih narodov ne sovraži in ne zaničuje, sprejema jih gostoljubno kot svoje brate, in nadsilnega gospodova ne pozna; svojo domovino ljubi in rad \ zanjo junaško umre, ako je treba. S temi lastnostmi je Slovanu velika in lepa bodočnost zagotovljena, zgodovina ga kliče na dan , ter
janovič upije, da ne, da je nedolžen. Mudir mu ukaže lasd, ki jih je na vrhu glave imel, (Bošnjaki si glavo brijejo razun šopa na temenu), na poleno naviti in tajisto tako dolgo -ukati. da se bo tatvine vdal Kristjan le trdi, da je nedolžen, lasje se mu s korenino izru-jejo, zgrudil se je na tla in od velicih bolečin — umrl. — Dva dni potlej se je izve dilo, da sta bila dva Turka vole ukradla. Tako pravico imajo kristjani še današnji dan pri Turkih!
Nestorijani so imeli svoje sela med Kurdi, ki so fanatiški moslemini, pod lastnimi glavarji, kteri so skorej neodvisni od turške oblasti, Eden tih glavarjev Beder khan Bcj po imenu, podšuntan od šejka iz Kuremi-a, ki se je svetega delal, je 1. 1843 planil v sela kristjanov v Tijaridiu in jih do 10.000 pomoril, veliko žen in otrok pa proč vlekel kakor sužnike. Angleški poslanec Stratford Kaning je v Carigradu vlado primoral, da je komisarja poslala v Kurdistan, da so bili vjeti spet raz-pušeni. Posebno so Kurdi pazili na duhovne, in jih morili, cerkve pa podirali. V vasi Mi-nijaniši jc v 1. 1846 bilo samo 12 hiš od 70, ki so bile tam poprej, zakaj rodovine vsih
družili so bile popolnoma pomorjene. Posebno strašna je bila morija v Lizauu pri vodi Z.ibi. Ko so bili ljudje te doline zvediii, da se jim Bederkhan s svojimi ljutimi Kurdi bliža, so zbežali na goro, nesli seboj, kar so zamogli in se poskrili lam po skalovji, kamor komaj koze priti zamorejo. Ali Bederkhan jih je zapazil, in vidivši, da jih doiti ne more, jih ob-leže. Solnce je hudo peklo, kristjanam zmanjka vode in živeža, in se torej morajo vdati. S prisego na koran je Bederkhan obljubil jim prostost, samo orožje in premoženje naj dajo od sebe. Zdaj so kristjani pustili Kurdam k njim na višavo priti, in ti, viditi vjete brez orožja, jih začuo brez razločka sekati, in ko so bile morije na zadnje že trudni, te, ki so še pri življenji bili, čez skalovje doli v vodo Zabo puhati in metati. Od tavžent ljudi, ki so bili tukaj, pravijo, je komaj en tam ubežal. Angličan Layard, ki je iskal razvalin aširskega mesta Ninive, je kmalo potlej po tih krajih groze hodil, in tako le piše: ,,0d prvega sem vidil posamezne (človeške) čepinje pod skalami; potlej kupe ubeljenih kosti; še višej ostanke oblačil. Na grmih so še viseli skorej celi okostnjaki (trupla, ki niso več druzega kakor
mu daje prednost pred Turancem, ki se ni izkazal sposobnega za kulturne namene, in ki zarad tega ue more imeti častuega mesta med kulturnimi državami evropejskimi. Vsak človek, in vsak narod si svojo srečo sam kuje, Turek si je zaslužil pogin, Madjar ponižanje za svojo oholost in nestrpnost do drugih narodov. Slovanu pa je po dolgi potrpežljivosti odločeno videti lepše in slavnejše dni, kakor so prepevali že naši pesniki:
„Neb6 Slovencem bede se zjasnilo,
„Jim milši zvezde, kakor zdaj sijale."
Z bojišča.
Nepotrpežljivi bralci, ki bi radi že kaj važnega slišali z bojišča, se jezijo nad počasnostjo ruskih čet. A to ni mala reč, tri sto tisoč mož iz južne Rusije potisniti do Donave. Iz Kišeneva v Bukarešt drži ena sama železnica. Če gre vsak dan dvanajst do petuajst železničnih vlakov, (in več jih ne more iti, ker ni dvojnega kolovoza in se morajo vlaki na postajah srečavati) in čc pelje v»ak vlak tisoč vojakov, prepeljalo bi se vsak dan dvanajst do petnajst tisoč vojakov, in v desetih dneh še le 150.000. Če pa računimo, koliko topov, živeža, streliva, in drugih reči armada seboj vozi, potem je jasno, da se železnica večinom za te reči rabi, vojaki pa morajo peš niarširati. V Galac in Brailo so lahko prišli prvi dan, iz Kišeneva v Kalafat pa je dolga pot; tudi Rusi vozijo seboj čolniče za Donavo , dele za mostove, anjbulance, razne priprave za tabore pod milim nebom in za ranjence ter bolnike, in vse te reči za tako veliko armado seboj vlačiti, potem pa še ob Donavi nasipe delati, važna mesta za silo v naglosti utrjevati, to niso male reči, in se ne dajo v enem dnevu izgotoviti. V Aziji zopet je še sneg po gorah, katere morajo prekoračiti, tudi ni potov in cest, razun edine iz Ivarsa v Erzerum. Pa vkljub tem oviram tam že vrlo napredujejo in so te dni brez bitve osvojili mesto Kagizman. ter tudi pri Karsu premagali Turke, ki so jim hoteli pri nekem ogledovanju zapreti pot, ter jih podili za Bezdikčevo hribovje, kjer ao bili skriti 4 batalijoni Turkov in nekaj baterij. Bitva je bila huda, pa palo je veliko več Turkov kakor Rusov. Neki drug ruski oddelek pomaknil se je iz Bjazida v Hamur. Veudar
se v Aziji odločilna bitva uajbrže ne bo bila, ampak v Evropi, na bulgarskem bojišči, Turki, kakor Rusi so tu zbrali mnogo več vojne sile, kakor v Aziji in če Rusi tukaj zmagajo , potem se sme bojevanje v Aziji nevažno imeuo-vati. Ravno tako bile bi tudi vse črnogor ske zmage zastonj, ako bi Rusi ob Donavi uič ne opravili; Črnagora bi ubranila samo sebe, ali pa še ne, za vse druge Jugoslovane pa bi bila slaba. Vse tedaj gleda na podonavsko armado rusko pod poveljuištvom resnega in veščega Nikolaja N i ko 1 a j e v i č a, brata carovega. Prvi general poleg njega je stari, pa vedno živi in krepki Nepokojšicki, načelnik generalnega štaba, kteri je, čeravno že nad sedemdeset let star, jahal s kozaki vred iz Odese v Kišenev brez odmora. Ruska vojska je polna zaupanja do teh dveh mož. ter izpohiuje brez skrbi dane jej ukaze. Nasprotno pa turška vojska s svojim komandantom ni prav nič zadovoljna, ker nič ne zna. Oficirji so poslali prošnjo v Carigrad, naj se postavi drug poveljnik, pa brez uspeha. Celo turko-Ijubni listi priznavajo, da mora turško povelj-ništvo v jako slabih rokah biti, ker se prav nič ne stori nasproti Rusom, kar bi bilo poveljnika vredno ; Rusi so zasedli najboljše okraje brez boja, ker turškim pašem še na um ni prišlo, da bi bilo na pr. treba razdejati most, pri Barbošu, Kalafat zasesti in več takih reči. Kaj bo še le, kadar pridejo Rusi čez Donavo; potem bo še le zmešnjava v turškem taboru, kedar bodo enkrat unkraj vode tepeni, ko se na Balkanu dvigne bulgarski vstanek, in pridejo Turki med dva ognja. Iz Tesalije in Epira se zagotovo poroča, da je tam za vstanek vse pripravljeno, in da čakajo tamošnji Grki le na znamenje, pa bodo vsi na enkrat vstali, in že se poroča, da je neka kompanija grških vojakov šia čez mejo Turke nadlegovat. Na ta način podonavska armada turška nikakor ni v dobrem položaji in turkoljubom ostaja le malo upanja, da bi Abdnl-Kerim paša kaj opravil.
Novejša poročila z bojišča so:
Iz Galac a se 10 t. m. poroča, da se je 300 kozakov hotelo iz Brajle v čolničih prepeljati na nasproti stoječi otok Giacet, kjer so naleteli na oddelek baŠibozukov, ter z njimi pričeli hud boj, v kterem je bilo na obeh straneh mnogo ubitih in ranjenih.
Turške ladije (monitorji) so streljale na rumunsko ladjišče Oltenico in na ruske šance pri Reniu in Barboši, pa jim niso storile nobene škode. 10. t. m. pa se je približal ob 3. uri popoludne uajveči turški monitor Braili ter izza otoka Giazeta začel na mesto streljati. Ruski topovi odgovorili so mu s podonavskega obrežja in ga z dvema kroglama tako srečno zadeli v parni kotel, da se je razpočil, minitor se je razpršil v zrak, osebstvo pa se je skoraj vse (200 mož) potopilo. Dve drugi ladiji, ki ste bile tam blizo, ste se urno umaknile ne zmenivši se za to, da bi bile vtopljencem hitele na pomoč, Tudi rumunska baterija v 01-tenici je 10. t. m. Turkom naredila veliko škode in zapalila nasproti ležeče turško mesto Tur tu k a je, ki je dvakrat nataknilo belo zastavo. Turci so po noči umaknili svojo baterijo. Ravno tisti dau streljali so Turki iz Vidina v Kalafat, ter v mesto vrgli okoli 30 krogel. Ilumunske baterije so jim krepko odgovarjale. Nektera poslopja so se vnela.
Ker Turki brezozirno jemljo rumunske ladije, in streljajo na rumuuska mp«ta', sklenila je rumunska vlada s Turkom pričeti vojsko za popolno neodvisnost dežele svoje in hoče v ta namen vojno svojo spraviti na 120.000 mož ter jo poslati preko Donave. Višje po-veljništvo pridržal si je knez Karol sam, Sla-niceano je načelnik generalnega štaba, general Lupu poveljnik prve armade v Krajovem, general Radovici pa druge armade v Bukareštu in Jurjevem. Knez Karol je te dni došel v Krajevo od ondot pa se je podal v Oltenico. Car ru.-ki mu je podaril 2000 konj in 36000 pušk. Knez Karol se mu je v lastnoročnem pismu zahvalil zarad lepega vedenja armade ru.-ke.
Slavna poveljništva armade ruske bila so | zadnje dni: 8. oddelka v Ploještu, 12. v Hrajli,
111. v Galacu, 7. vKiliji, 9. oddelek se pomika čez rusko-turško mejo, 13. in 14. sta še v iBesarabiji. Čez Donavo jo nameravajo z ne-ktenini oddelki vdariti med Galacem in Ibrailo v Dobrudžo in so v ta namen že na reki Seret napravili jako pripraven most ter ga pripeljali <etioj, z enim pa pri Jurjevem. V Dobrudži ]e neki komaj 1.3000 Turkov, prebivalci pa se na povelje višjega poveljnika umikajo, ker mu je neki ukazano, te kraje popolnoma pokončati. Silno se boje, da bi se nad kristjani
gole kosti), jih šteti ni bilo mogoče. Ko smo prišli do skale, ki kakor stena kviško moli, je bilo vse okoli s kostmi pokrito, sem iu tje dolge spletene kite ženskih, ubeljene platnene cnnje in odrgnjeni čevlji. Tu so bile čepinje vsake velikosti, od otroka, ki še ni bil rojen do starčeka, ki že ni imel več zob. To še ni nič, je nam rekel voditelj, to so samo kosti teh, ki so bili čez te skale pahnjeni, ali kteri so, da bi pred mečem ubežali, sami se doli spustili, in nam je pokazal globočino, ki je bila vsa s človeškimi kostmi pokrita". Tolika grozovitnost in pa svarjenje poslanca Kanninga, bi si kdo mislil, je sultanov divan primorala Bederkhana kaznovati. Prazno upanje. Saj je bila to le prelita kri giavrov, kavranov (nevernih psov, kakor Turki kristjane pitajo). Bederkhan pelje torej 1. 1846 svoje Kurde v druge sela kaldejskih kristjanov, kjer ga 1. 1843 ni bilo. Vas Tkoma je štela 160 hiš, Kurdi so jo požgali, in morili brez izjeme, 300 ženskih je bilo pred glavarja privlečenih in pred njegovimi očmi poklanih. Ravno taka je bila z drugimi seli; vrti so razdjani, cerkve podrte. Nar manj polovica ljudi je bilo umorjenih. Nadlegovanje krščanskih poslancev v
Carigradu je zdaj vendar toliko opravilo, dal je sultan poslal armado puntarskega glavarja S Kurdov kaznovat. Poveljnik Osman paša je premagal Bederkhana v dveh bitvah in ga v roke dobil. Ali sova sovi oči ne izkljuje. Vsa kazen za Bederkhana je bila, da je mogel s svojo družino domovino zapustiti. Premoženje mu je bilo puščeno. Pripeljan je bil v Carigrad, in od tod peljan na otok Kandijo. Ali je še tam, se ne vč. Bralo se je pa pred nekima 2 letama, da ga misli turška vlada nazaj v njegovo domovino pustiti! Ko je Bederkhan odšel, se je pešica begunov vrnila v Tkomo: ali Nur-Ulah-Bej, drug glavar Kurdov, jih napade, da bi kaj od skritih zakladov od njih izvedel. Veliko jih umrje v neznanih mukah, drugi so pobegnili na Perzijansko.
M a r o n i t i.
Ta majhni, čvrsti rod prebiva po Libanonskih višavh v Siriji od Saide noter doli do Druzov. Vsih Maronitov je zdaj do 200.000, vsi so katoliške vere, in imajo 9 škofij. 1. Antiohija, patriarhat. Patriarh prebiva v samostanu Kanobinu v hribih blizo Tripolja. 2, Bejrut, 3. Sidon, 4. na otoku Cipru, 5. Tripoli;
v ti škofiji stoje še sloveče stare cedre, pod kterimi se na praznik Jezusovega spremenjenja na 4 altarjih sveta maša bere. 6. Balbek v dolini med Libanonam in Antilibanonam, 7. Damask, velika škofija. 8. Gibal, 9. Alepo, velika škofija. — Maroniti, tako imenovani od samostana sv. Marona, so bili nekdaj v krivoverstvo monotelitov, ki so le eno voljo v Kristusu verovali, zapleteni, koliko, pa se ne more prav vediti. Pa že ob časih kri-žarkih vojsk, so se bili jeli s katoliško cerkvijo ediniti, popolnoma se je to zgodilo 1. 1445 v florentinskem cerkvenem zboru. Papež Gregor XIII. je v Rimu 1. 1584 za Maronitc šole utemelil, od kodar. oni še zmeraj svoje duhovne dobivajo. Pri Božji službi imajo sirski iu arabski jezik. Njih nar več je v deželi Kesruani, svoje pridelke oni nar bolj prodajajo v morskem mestu Bairutu. Število samostanov, ki se drže postav sv. Antona pušavnika, je veliko za minihe in za nune. — Maroniti so imeli svoje glavarje, kteri so sultanu vsako leto dacijo (tribut) plačevali, sicer pa neodvisni bili. Kakor Črnogorci so se znali vedno braniti napadom ropaželjnih pašev v okolici, in so zamogli v sili do 30.000 oboroženih mož
ne ponavljale grozovitosti, kakoršne so se lani godile na Bolgarskem.
Črnogorski knez se bojuje pri Podgo-rici in raznesla se je bila novica, da je bil v bitvi ranjen, kar pa ni res. Te dni je došel k njemu neki adjutant čarov. Vstajuiki pod De-spotovičem se pomičejo proti Livnem; iz Rusije je k njim prišlo 18 oficirjev.
Sultan je bil te dni od šeib-ul-islama blagoslovjen za poveljnika vernikov.
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani, 14. maja.
Avstro-ogerska licvtralitcta
med rusko-turško vojsko bila je 12. t. m. oklicana. 1. Avstro-ogerskim ladijam je prepo-vedauo prepeljevati armade vojevalnili držav ali take reči, ki jih potrebujete za vojskovanje, ter sme le toliko teh reči biti na ladiji, kolikor jih ladija sama za se potrebuje. Tudi jim je prepovedano podajati se v take luke, ktere ena vojevalnili držav obleguje. Kdor po tej zapovedi ne ravna, se ua pomoč države ne sme zanašati, če mu ladijo vzamejo. 2. Sicer pa smejo avstrijske ladije med vojsk o svobodno kupčevati tudi po lukah vojevalnih držav in tudi kupčijske ladije vojevalnih držav smejo prihajati v naša ladjišča, če spoluujejo dotične zapovedi. Glede vnanjih vojuih ladij veljajo dosedanji ukazi. 3. Če ktera sovražna vojna ladija na morju ustavi avstro-ogersko ladijo, in jo hoče preiskati, naj se ji to ne brani, ampak naj se ji radovoljno pokažejo dotična pisma, ki naj se ne mečejo v morje, še manj pa, da bi se imela na ladiji ponarejena ali skrivna pisma. 4. Če se kaki avstrijsko-oger-ski ladiji zgodi kaka krivica, naj se to nemudoma naznani bližnej gosposki, da se zamore zahtevati zadostenje.
■ že kagrclia se poroča, da je bilo pri sprejemu nadvojvoda Albrechta 9. t. m. vse mesto na nogah Ulice so bile z venci, cvetlicami in narodnimi pa cesarskimi zastavami prekrasno okinčaue, zastave ogerske pa ni bilo videti nobene, ker še tistih niso hoteli natakniti, ki jih je bila poslala družba južne železnice, da bi bili ž njimi ozalšali kolodvor. Ob 11. uri dopoludne je priljubljeni
gost po železnici došel. Na kolodvoru pričakoval ga je ban z najodličnejšimi dostojanstveniki in nebrojuim številom naroda, ki ga je pozdravljalo z gromovitimi živio-klici. Mestnemu župauu, ki ga je pozdravil v imenu mesta Zagreba, je odgovoril: „IIvala vam srčna; ne bodem opustil, da bi tega izraza zvestobe iu vdanosti ne sporočil Njih c. kr. Veličanstvu. Prepričan sem o zvesti vdanosti naroda hrvatskega do najvišjega prestola, kakor tudi o njegovi hrabrosti iu požrtvovalnosti. Kakor so Hrvatje dosedaj, tako upam, bodo tudi v prihodnjih dSbrih in hudih dnevih verno stali za svojega vladarja in monarhijo." Pred hotelom pri „euru avstrijskem", kjer je ostal, pričakovala je Njih visokost vseučiliška mladež, gasilno društvo z mestno godbo, društvo veteranov, in društva „Kolo" in „Sokol" s svojimi zastavami. Mestna godba je najprej zagodla cesarsko, potem pa rusko himno; ua stopnicah stale so v belo oblečene deklice, kterih ena je g. nadvojvoda pozdravila v hrvatskem jeziku, ter mu podala prekrašeu šopek z narodnimi trakovi okinčau. Ob 8. uri bilo je mesto sijajuo raz-svitljeno, ob 9. uri pa je bila bakljada, pri kteri so pela vsa pevska društva zagrebška. 10. t. m. bil je slovesen obed, zvečer pa sve-čauska predstava v gledišči, pri kteri se je igral prizor opere „Zrinski". G. Nolli se je tako odlikoval, da mu je nadvojvoda izrekel svoje priznanje, ravno tako tudi mlademu Krežmi iu sestri njegovi, ki sta se nemudoma iz Maribora vrnila v Zagreb, da sta s svojo igro poveličevala prihod visokega gosta. Vseučiliška mladež izročila je nadvojvodu Albrechtu tiskan razglas, v kterem izrazuje željo, da bi se deli hrvatske kraljevine v monarhiji složili in spojili v eno celoto, in da bi se narod hrvatski v Bosni in Hercegovini oslobodil turškega jarma ter zediuil z vsigdar vdano kraljevino hrvatsko. — Tudi begunci so se bili poklonili nadvojvodu ter mu izročili proš njo, da bi se jim državna podpora za kratki čas, kar imajo še ostati na Hrvatskem, ne prikrajšala. Svečanost, ktero so bili v Zagrebu napravili slavnemu nadvojvodu, pravijo „Pučke Novine", bila je narodna iu g. nad vojvoda vzel je seboj prepričanje, da prebivalstvo zagrebško kakor tudi v obče Hrvati od svoje stare in dokazane vdanosti proti ce-
sarskej hiši niti za las popustili niso. 12. t. m. se je g. nadvojvoda odpeljal v Karlovec, danes pa se je iz Reke odpeljal proti Dunaju. Madjarski listi se zarad tega sprejema silno hudujejo nad Hrvati1 in Somssich misli vlado o tej reči celo interpelirati v državnem zboru ogerskem, češ, da mora odstopiti aH ban Ma-žuranič ali pa ministerski predsednik Tisza. Pa razburjena kri madjarska se bo že zopet polegla in Tisza in Mažuranič bosta ostala, kar sta.
Vnanje države.
Razmere med Itiisijo in Anglijo
so čedalje bolj napete in poroča se, da je car hčeri svoji, ki je zaročena z vojvodom Edin-burškim, sporočil, da naj pride na Rusko. Njen mož pa se je odpeljal na Malto in se ima od ondod podati k sueškemu kanalu.
Mrliški knez je svojega stričnika obrista Katargula z lastnoročnim pismo poslal k caru Aleksandru v Petrograd.
1» Nemčije se poroča, da hoče Bismark zopet prevzeti vodstvo državnih opravil, če se dvor cesarice iz Berolina prestavi kam drugam. Stari Viljelm bi se tedaj Bismarku na ljubo moral ločiti celo od žene svoje! Če je ta govorica resnična, bodemo kmalo čuli, da so silovitemu kanclerju možgani zavreli.
gla-
v boj postaviti. Eden njih nar slavniših varjev je bil Emir Bešir, ki je čez nje do I. 1840 gospodaril iz terdujave Deir el Kamar-e. Ali srečni stan Maronitov je I. 1840 nehal.
Zviti Mehemed Ali, egipčanski paša, je bil 1. 1832 Sirijo posedel, iu pod njegovo roko, akoravuo je bila trda, so se ljudje veliko boljši počutili, kakor kdaj poprej pod sultanovim jarmom. Tako so bili ,tudi Maroniti njegovi podložni, njih stari krščanski glavar Euiir Bešir je dobro ž njim shajal. L. 1840 ste bile angleška in avstrijanska vlada se zavezale sultanu pomagati, egipčanskega paša ukrotiti in vse dežele, ki jih je bil po sili posedel, spet sultanu v oblast dati. Francoska vlada, takrat pod kraljem Ludovikom Filipom in |ministrom Thiersom, se je delala, kakor da bi hotla katoličanom pomagati; Maroniti, od nje nekako preslepljeni, so le še držali z Egipčani, akoravno bo bile druge čvetere velike države Evrope že zoper Mehemed-Alita sklep storile. Tako so bili prišli Maroniti v zadrege od vsih strani. Nar prvo so premagane egipčanske druliali v svojem begu scla kristjanov silno obropali, ravno zato je bilo takrat nabiranje milovščine po Avstrii za-nje vpeljano. Ali zdaj, ko jejnašnji bil sultan s pomočjo evropejskih kristjanov |
spet gospodar Sirije, so se še le prav pričele nadloge Maronitov. Divji Albanezi, ki jih je bil sultau v Sirijo postavil, so ropali, požigali, morili, skrunili po Libauu brez opoveranja! Emir Bešir je bil, akoravno se je bil prostovoljno v roke zmagalcev podal, od službe odstavljen, od Angličanov prvič v Malto in potlej v Carigrad peljan. Kakor jagnjeta so bili katoliški Maroniti od Turkov v smrt vlačeni; bati se je bilo, da bo ves rod uničen! Nič se ni bralo, da bi se bil kdo za-nje potegnil, staroverskiin Rusom in protestantovskim Ao-gličanam, pravi Mihelis, je bilo le še prav, da je katoliški rod Maronitov na mejah Palestine tako oslabel! Še neverni divji Druži so se tudi zdaj čez Maronitc vzdignili, in angleški poročnik, polkovnik Rose, je Druzam, ne pa Maronitam roko držal.
Iz vsega tega se lahko vidi, da gorje je kristjanom, ki morajo biti pod turško oblastjo. Nikoli si niso svesti, da bi Turki na nje ne planili, jih ne obropali, ne morili. Ni je pra vice; uboštvo, nevednost, sroščina so grenki sad, ki ga je od nekdaj železni jarm Turkov kristjanom dajal in jim ga še daje dan da
V. Sežun.
Izvirni dopisi.
■v. Kabnice pri Škoiji loki 12. maja. V 8G. številki „SI. Naroda" nahaja se neki dopis od tukaj, ki je po vsem svojem obsegu popolnoma neresničen. Kaj je pisal v četrtem listu, kterega tu omenja, ne vemo, ker ga nismo brali, razun česar omenja, v tem dopisu, namreč, da nimamo niti pokopališča niti krstnega kamna, To njegovo brbranje je prav uepo-trebno in nespametno. Videti je, da oni do-pisuik še ne zna ločiti podružnice od fare. Dokler Žabuičanje nimamo samostojne fare, tudi pokopališča svojega ne potrebujemo, ker imamo tako pokopališče pri fari, in je vsak najrajši pokopan tam, kjer je fara in kjer se tudi največ molitev za mrtve opravlja. Sicer pa mimogrede opomnimo, da še celo mesto Loško nima lastnega pokopališča, in da mrtve svoje obširne fare pokopljujc tam, kjer mi Žabničani namreč pri Materi fari. Krstnega kamna nimajo pa nikjer drugod, nego pri farah, zato tudi v Žabnici do zdaj ni bilo krstnega kamna, in ga tudi vkljub dopisnikovemu godrnanju ue bo, ako se ne bode vstanovila samostojna fara. Kadar si pa osnujemo faro, si bodemo tudi brez dopisnika „Narodovega" vse potrebno omislili, kakor smo si vse drugo do zdaj napravili tudi brez njega in njegovih dopisov. Ko je v četrtem listu prodajal svoje neslanosti, pravi, da ni še vedel za dobrotnika Janeza Milarja. Mi pa mislimo, da še pozneje ni vedel, pri čem da je, ker vse napačuo poroča. Ranjki g. Milar ni zapustil za naprave Zabniške fare le 4000 gld., temuč GOOO gld. Da bi bili Žabničani v ta namen že poprej imeli 2000 gld., je pa bosa. Prosimo! naj bode dopisnik tako dober in pove, kje da je tistih 2000 gld? Prav hvaležni mu bodemo za-nje, ako niso samo v njegovih možganih shranjeni, ker bi po tem takem v resnici ne imeli samo 6000 gld., temuč 8000 gld. kapitala. — Dalje našteva, koliko bo imel prihodnji fajmošter in koliko ima sedanji gosp. duhovnik. Tu mu moramo povedati, da naj se prej številiti uči, ] potem uaj še le duhovnikom dohodke uareja. I Če se je številiti učil, bode morda vedel, da jod 6000 gld, ni 500 gld. temuč le 300 gld. i navadnih letnih obresti. Kar pa piše o vred-
nosti proste bire, ki jo sedanji duhovnik dobiva, je zopet le zgolj domišljija. Vsak, kdor je v tem kaj skusil, ve povedati, kaj je prosta bira; in taka je tudi tukaj. Potrudi naj se dopisnik do gosp. duhovnika v jeseni, ali kadar hoče, in vso prosto biro gotovo dobi ne veliko čez 200 gld. Kje je pa potem drugih 300 do 400 gld.? Ali kje je drugih 800 gld., ker pozneje govori v dopisu celo od 1000 gld., ki jih moramo Žabničani že od leta 1840 svojemu gosp. duhovniku plačevati, zraven pa še maševati ne sme, kadar bi hotel. To je že malo prehudo, to ni nevednost, to je perfidno natolcevanje-
Svetujemo dopisniku, naj nas s svojimi dopisi pusti v miru. Ako bodemo kterikrat faro vstanovili, bodemo jo brez njega, ker on še ni dal niti solda do sedaj, in ga gotovo tudi v prihodnje ne bo, njegovih svetov pa ne potrebujemo, še manj pa laži. To naj si zapiše za ušesa, ker že sami vemo, kaj nam je storiti. Gospode duhovnike natolcevati in Sta-roločane, kakor da bi bili Žabničani ž njimi v prepiru, gotovo ni prav iu se poštenjaku ne pristuje.
■k Primorskega dne 9. maja (Češnje. Vino. Vreme.) Marsikateri utegne letos vprašati, zakaj Vipavci ne pridejo s čreš-njami tako dolgo na dan. Istina je, da veljajo iste kot dober ogrizek in to tim bolj, ker so prvi sad še v zgodnji spomladi, kterega se raz veselita nježna deca kakor tndi brezzobni siv-ček. A letos bodo črešnje vsled dosedaj jako neugodnega vremena za cele tri tedne kasneje dozorele in še teh bode zgodnih le malo, kasnejših pa še manj. Veliko kmetov pri nas je dobilo na račun teh ne le dosti koruze, temuč tudi drugih za življenje potrebnih reči na upanje, sedaj pa je šla ta nada po vodi. Ker so črešnje, kakor sem že omenil, prvi sad in ker je tudi mej črešnjami glede različnosti dozorenja velik razloček , ni toraj čuda, da posamezni gospodarji lepe novce, do enega in celo do treh stotakov pri vgodnih letinah za nje dobe, in toraj tudi ni čuda, da je naš kmet že po zimi na ognjišču sanjal o dobri črešnjevi letini in to tim bolj, ker se le red-kokrat pripeti, da se češnje ne obnesejo.
Vina domačega pridelka nam kljub temu, da se lansko leto ni poneslo, sicer še do sedaj ne primanjkuje, a drago je. Belo briško in vipavsko je po 17 do 24 gld.; črno kraško pa je po 25 gld. in še višej kvinč, koji drži 60 bokalov, — na drobno stane liter navadno 36 in 40 soldov, črnega pa 48 in 52 soldov. Vreme imamo stalno deževno in radi tega je poljsko delo zaostalo in če se na boljše ne obrne , se imamo sigurno tudi letos nadejati slabe letine, kar nas Bog varuj.
Domače novice.
V Ljubljani, 15. maja.
(C. fj. Valentin Lah) je v torek 8. t. m. iz Rima došel v Ljubljano ter bode zopet opravljal duhovsko pastirstvo, kolikor mu bode dopuščala bolehavost njegova.
(O nadvojvodu Albrechtu) poročala je „Laib. Ztg.", da bode s svojim obiskovanjem počastil tudi Ljubljano. Ker mu naše mesto | k petdesetletnici njegovi ni čestitalo, hoteli so mu prebivalci pri tej priliki skazati svojo vdanost in ob enem zvestobo svojo do najvišjega prestola. V petek popoludne šli so tedaj narodni mestni odborniki k g. županu prosit ga, da bi potrebno vkrenil, da bi se nadvojvodu Albrechtu pripravil slovesen sprejem. G. župan je rekel, da mora o tej reči prej govoriti z
deželnim predsednikom in vprašati ga, kaj bodo storili vradi, in ob enem posvetovati se tudi z drugimi mestnimi odborniki. Drugi dan 12. t. m. došlo je starašini narodnih odbornikov, g. stavbenemu svetovalcu Potočniku, od župana to-le pismo: Velečast. g. stavbeni svetovalec! Pri sprejemu danes zjutraj od g. deželnega predsednika mi naklonjenem mi je bilo naznanjeno, da g. predsedniku ni nič znano, da bi se Njih Visokost nadvojvoda Albrecht v Ljubljani kaj mudil. Opoludne pa sem dobil od g. predsednika pismo sledečega obsega: „Ilavno mi je g. feldmaršallajtenanl dovolil pogled v ukaz ljubljanske general-komande, po kterem bo g. nadvojvoda Albrecht 14. t. m. iz Reke naravnost na Dunaj popotoval, in je na ljubljanskem kolodvoru vsak sprejem ali poklon odpovedan, ker g. nadvojvoda pri kratkem postanku na kolodvoru ne želi z nobenim drugim govoriti, kakor z vojaškim poveljnikom." Naznanivši Vam to, čast, g. stavbeni svetovalec, Vas prosim, da to sporočite tudi tistim gospodom , ki so me včeraj pod Vašim vodstvom prosili, da bi se pri tej priliki g. nadvojvodu razodela vdanost zarad pedesetletnice vojaškega službovanja njegova. Izvolite itd.
(Nadvojvoda Viljem) je v petek ogledoval tukajšnje topničarstvo, v soboto pa topni-čarstvo v Viru in tovarno za smodnik v Kamniku.
(Sodniki so postali): G. V i ljem M a r t i n a k v Logatcu, g. Jurij Štrucelj v Ilirski Bistrici, g. Lorenc Siils v Schladmingu, g. Lud-\vig II e s c h 1 v Mauternu. Gosp. Ferdinand Stare pride iz Kranja za adjunkta k deželni sodniji ljubljanski, g. Franc Trenz pa za adjunkta v Metliko.
(j- G. Viktor Bučar), znani štacunar pred frančiškansko cerkvijo , je 12. t. m. za mrtu dom umeri. Pogreb je bil včeraj popoludne. R. I. P.
(Tatje v stolnici sv. Nikolaja) v noči od 9. do 10. t. m. okradil denarni pušici pri Šmarničnem altarju in pri sv. Križu. Zvečer se je bil v cerkvi menda kje skril, ter je po noči s kleščami stri ključavnico železne pušice pri altarju sv. križa, pri pušici pred Marijnem altarjem pa je odlomil vogel lesenega pokrova, ter skoz ljuknjo denarje iztresel ter odnesel. Da je iz cerkve prišel, odvil jc vertele, s kterimi so pri stranskih vratih od znotraj pritrjeni pantje, ter potem vrata toliko nakrenil, da je ključavnica odnehala. Druge reči pustil je pri miru, dasi bi bil lahko veliko dragocenih reči odnesel. Klešče popustil je zraven odvitik vrtelov v cerkvi. Vse kaže, da je tatvino izvršil človek, kteremu so okolšine dobro znane.
so nam ti nemškutarski bogovi Brandstetter, Georg..	„S1. Gosp."
Zahvala.
Podpisana se prisrčno zahvaljujem udom kat. rokodelske družbe, ker so mojega ranjega sina tako slovesno spremili do groba.
A. Kladnik.
Zalivala.
Na praznik Nebohoda 10. maja je gosp. Franc Drenik lastnoročno v občinski pisarnici razdelil 150 gld. kot čisti donesek dobrodej-nega Sokolskega večera v Čitalnici 1 maja — med pogorelce ua Viču.
Darila je sprejelo 11 posestnikov in 4 posli. V imenu teh in v imenu občinskega zastopa izrekam si. društvu Sokola toplo zahvalo.
Vič 10. maja 1877.
Anton Knez, župan.
Loterijsko številke 12. maja.
V	Trstu: 87, ti«, 8, 23, 88.
V	Lincu: 8«, 15, 22, 45, 53.
Umrli s«:
Od 6. do 10. maja: Marija DovSak, del. h. 16 1., za jetiko. Jurij Ilelmer, pos. del. 66 1., za prsno vodenico. Cecilija Kočar, mitar. b. 15 1., Ant. Kladnik, kroj. pom. 19 1., Marija Vanič, gost. 29 1,, vsi za jetiko. Janez Kokalj , hlapec 52 1., Anton Žužnik, mitar 60 1. , za plučnico. Marija Boz, postreže, o. 8. m., za jetiko. Marija Merzlikar, del. ž. 60 1., vsled starosti. Val. Čuden, gostač 69 1., za rakom v želodcu.
Telcitnillt-ne denarne r«nt' 13. maja.
Papirna renta 58.05 — Srebrna r nta 64._ —
j Zlata renta 70 26. — 18601etno državnoprsojilo 106 75 liankin« akcij« 770 — Kreditne akcij* 134 50 - London
130.--Sr-bn 112.40. — Oes.hr cekini 6 19 — 20-
trankov 10-36.
Dt-nnrshriie crm- li. maja.
Razne reči.
Spremembe v lavantinski škofiji. Prestavljeni so čč. gg. kaplani: A. Potočnik v Stari trg II., J. Satler v Frauhaim, V. Kolar k Mariji Snežni na Velki. — Kaplaniji: v Vitanju II. in v sv. Jedrti pri Laškem ostanete začasno izpraznjeni, č. g. Fr. Pignar stopi v začasni pokoj.
—	Slana 3. maja je veliko škodila vinogradom posebno pri Rogaču in tamošnji bližini; nizke lege so sila trpele. Gornji Štajer je nov sneg pokril,
—	Zopet prijatelj Seidlov obsojen bil je 3. maja pred porotniki v Celju, daleč poznani nemškutar v Makolah, bogati J. Georg, ker je zarad 300 gl. bil krivo prisegel in posestniku Pišeku v Račah po ekse-kuciji prodal posestvo, koje je sam kupil. Dobil je 3 leta težke ječe. Res, zdravi ptiči
Državni fondi.	Denar.I Hlago
5° 0 avstrijska papirna renta ....	57.90 58,—
6°0 renta v srebru .... . .	63 40	64.10
4% renta v zlatu (davka prosta) . ,	70.40 70.60
Srečke (loži) 1854. 1..............102.7"i	|103.—
>.	1860. 1.. celi.....106 75 107.30
„ .. 1860. 1., petinke . . .	117.—	118.—
Premijski listi 1864. 1.,............129,—	129.50
Zemljišču«} odvezuiee.
Štajarske po 5°/0 ...............97. —	98._
Kranjske, koroške in primorske po 5°,	95 —	96. -
Ogerske po 570 ........I 71 —	72.50
Hrvaške in slavonske po 5% . . . ,	85,—	87.—
SedmograSke po B", ............68.50	69.—
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke.......768,—	770._
Unionske banke ... ....	42 50	43,—
Kreditne akcije..............134.70	134.80
Nižoavstr. eskomptne družbe . . .	636,—	645 —
Anglo-avstr. banke..............65.—	65 60
Prečke (loži)
Kreditne po 100 gld a. v. .	154,—	154.50
Tržaške „ 100 ., k. d. .	119,—	121,—
.. 50 „ „ ., .	60,—	61,—
Budenske ,, 40 gld, a. v. .	28,—	30.—
Salmove „ 40 „ „ „ ,	36 50	37.—
Palffi-jeve „ 40 „ „ „ .	26,—	27.—
Clary-jeve „ 40 „ „ „ .	81.—	31.50
St. Genois „ 40 „ „ „ .	22.50	23.—
Windisehgriitz-ove „ 20 „ ,, ., , 23.__21.__
Waldstein-ove „ 40 „ „ „ .	21 —	22.— Srebro in zlato.
Ces. cekini . . . •............6.12	6.13
Napoleonsd'or.........10.35	10.36
Srebro..........113.80	113.50
—„1. n)i»iii»m-w<i i »»■ "■»»' m^
IUN siaw<iiij(i.
Pisarna glavnega zastopa (3)
tanke „Slavij e"
jo sedaj na Dunajski cesti št. 7 (v Frelihovoj hiši) v 1. nadstropji.
)