Dež. zbor in Ijndska šola. II. Jezik Ijudatva lirani in brani duha njegove narave. Ako se zatira ljudatvu jezik, boli to vsacega izmed l.judatva, malo ne, kakor da ae mu trga jezik iz njegovih ust. Sila oatro, pa za tole hišo neporabno beaedo — surovež — ima Schaffle za tiate, ki se zagrešijo v tem zoper celo ljudstvo. Ako imenuje, goapoda, Vaš aloviti vzgojeslovec Diesterweg, čegar stoletnica ae obhaja letoa v vaeh učiteljakih druatvih iu to po pravici, neraško vzgojo po nemškem nacinu in v nemškem duliu in ako aodi, da vzbuja nemško narodna vzgoja nemško-Darodno zaveat, tedaj ae pač ne more nam šteti za zlo, če mi želimo, zaliotevamo, terjamo za-se narodno vzgojo, slov. ljudsko šolo. Ni ga ljudstva v Avatriji, da se mu drzne kdo ponujati še dendeneanji kaj tega, kar ae poauja v tem oziru nam štajarskim Slovencem. Kljubu. člena XIX. osnovnib. postav, ki nam zagotavlja ednakopravnost v šoli, zaukazuje viaoki ces. in kr. deželni šolaki svet v soglasji z visocim dež. odborom alej ko prej z vao silo ponemčevanje naših ljudakib. šol. (Tako je! slov. poslanci). Samo na enorazrednicah še je alovenščina učni jezik. pa že v teh je naprej od 2. in 3. šolskega leta nemaoina obvezni uini predmet. Na večrazrednicah pa velja od 3. šolakega leta naprej že nemščina zraven slovenščine za ufni jezik, od 3 razreda pa je naj nemščina že edin. edinopravi učni jezik. Tako se zaukazuje. Ko bi bili, goapoda moja, vpeljali nemščino ne za učni jezik, marveč le za — recimo — obvezni učni predmet, bili bi se more biti še lehko izporazumeli; ali ne, acdaj ae kliče pri naa tako prav narodni ponos na boj (Tako je! slov. poslanci) in zato ae Vam brani Ijudatvo deloma aploh tudi učenja nemškega jezika. Ta upor pa se op6ra na poatavo, kajti če ae vis. dež. odbor aklicuje pri Mozirji na § 6 drž. šolake poatave in avoji aebi pravico določiti urni jezik in učenje drugega dež. jezika, prezira do stavek § 6 : rv okvirji pa v poatavab določenem' in tako omejenje je ravno v clenu XIX. osnovnih postav, kateri prepoveda vaako ailo glede na učenje drugega dež. jezika. (Tak pa je pri nas nemški jezik. Ured.) Ako se doaeže že med Nemci v nemških šolah le težko cilj poduka in že sploh uspehi v novi šoli niso vsled tega, da se uče otroci preveč, različnih atvari, nič prelepi, tako lepi, kakor se jim rada poje hvala — čenni bi bile sicer tožbe učiteljev na srednjih šolah in čemu preskušnje ob vatopu uoencev v arednje šole? —, tedaj pa to v našib. aolah pri taketn načinu fodučevanja po polnem pač ni nikoli mogoče. z tega pa prihaja potlej to, da ne dosega večina uSencev kljubu Sletne šolske sile cilja podučevanja ali že sploh ne ali pa mu vsaj ne zadostuje. Jaz torej prosim vis. dež. šolaki avet z dež. odborom vred, naj ae ustavi tako ponemčevanje, aaj dokazuje doalenji uspeh, da je to brez aadu in da ovčra aamo še sploh podučevanje. Ker je nam, gospoda moja, naša materinščina ravno tako Ijuba in mila, kakor je Vam Vaša in ker nas sedaj že pač napolnjuje narodno čuvatvo, ne bode Vam nič več mogoče preleviti Slovencev v Nemce. Na arečo živi slov. ljudstvo tudi združeno, na enem torišui, kjer gospostvo—jaz povdarjam: goapodatvo — nematva ni nič na avojem mestu. In ker po Plutarhu izgubi, kdor izgubi svoj jezik, že avojo svobodo, zato se upiramo mi vaelej in ae branimo z vsemi poatavnimi pripomočki zoper to, kar naa tlači na naših lastnih tleh ter ponižuje za sužnje. Iz teh uzrokov glaaujem jaz zoper točko predloga, ki ga stavi učni odbor, češ: naj se vzame poatopanje dež. zbora gledč na nemško poučevanje v ljudskih šolah v Mozirji in v Smihelji na zadovoljno znanje". (Živo odobravanje od slov. poslancev.) Moram pa še eno pritožbo omeniti zoper sedanjo ljudako šolo, ta ae ne tiče aamo okraja, kakor ta, o kateri aem govoril, ampak je aploanja in ae ne sliai aamo v naši deželi, ampak dalje čez njene meje. Ta pritožba pa zadeva to, da naše ljudake šole niao večvzgajevalnice, marveč iz gola le učilnice. Sicer bliači nad vratmi nove aole naše lepi napis: nravno-veraka vzgoja, toda v nje poslopji ne nahaja ae ]e te nič ali le pičlo malo. To nas pač ne sme goljufati, da se v naših šolah ae trpi verski poduk v skromni meri in ga ima praviloma, kakor stoji v poročilu (dež. odbora. Ured.), duhovnik y rokah; verska vzgoja, ne, na-iijo ne meri več vea pouk v šoli. Kako je drugače pač v Nemčiji! Da je bila tamkaj ljudaka aola pred tako zvano verako vojsko popolnem verska, to, menim, je obče znano, ali tudi dendenešnji še je taka. Brž, ko je verska vojska bila pri kraji, poatavili so aolatvo zopet na veraka tla. Uiiteljska aemeniiča so popolnem veraka, za to, da vzredijo krščanake učitelje; župniki so zopet okrajni šolski oglede; v šoli ne poučuje aamo duhovnik veronauka, ampak tudi učitelj poučuje po dve uri v tednu zgodbe av. pisma in po aobotah razlaga tudi nedeljako sy. evangelje, ae ve, da ga v tem nadzoruje duhovnik in če kje ta ne utegne podučevati, mora pa to učitelj atoriti mesto njega. Ne more pač biti z versko šolo tako alabo, ie izbaja z njo toliko omikana Nemčija dobro, tiata Nemčija, katero hvali ,,Tagespost" z dne 9. novombra t. ]., čea, da na tenko čuti, kaj da je ljudatvu na akodo ali na korist in jaz bi živo želel, ko bi hoteli gospodje v tem stopiti vstopinje svojih nemških bratov. (Prav dobro in veaeloat na deani.) Naše šolatvo je zašlo na nevarne poti s tem, da so šoli dali materijalizem znanja za molika; odtodi pa prihaja. da ae odveč napenja sila razuma, srce pa zanemarja. To pa podira oaebne dobre laatnoati ter tlači vse otroke pod eno mero. Več beriljenaljudskih šolab. v i'abi voziru nasv. vero po polnem vodenib, v njih bi iskal človek zaatonj kakega v vsem katoliškega branja, na Nemakem pa je ae le tovnej kr. vlada v Koblenci ukazala vsled naročila miniatra za duhovake zadeve, da ae mora na vaeb. dve- ali večrazrednih aolah brati po eno uro v tednu iz av. pisma in to v uri sicer namenjeni za podučevanje v nemškem jeziku. Ker je država vredila šolo prisilnico, zato terja sv. cerkev od nje, da napravi tako, v katero bode vestnira atariaem mogoče pošiljati njih otroke. Naš uzor bi bila aola, kateri bi bilo za nravno-verako vzgojo reanica, kajti prave nravnosti brez vere ni, kakor ni vere brez gotove verske družbe. Naš uzor je šola, v kateri se otrok ne vzgaja le poleg pouka, ampak v pouku. Naa uzor je šola, v kateri je učitelj sam nravno-veraki mož ter vodi s svojim izgledom učence na tako, na enako nravuoversko življenje. Zato pa kličemo vedno in vaelej : prenaredite naše aole v narodne učilnice, v nravno-verake vzgojevalnice! Vzrejujte nam učitelje po tej naši želji in z njimi se nt>m prerodi naše ljudstvo v duhu krščanake vere. Da naš klic ni brez potrebe, kaže ae nam dan na dan v dnevnikih, dokazuje se nam v govorih in resolucijah liberalnih učiteljev na raznoterih zborih njihovih. Tako so le-ti, še le malo dni je tega, v meseci avguetu t. 1., gori v Zateči bahato se atrnili v reaolucijo, da ugaja aamo le medverska šola zahotevam čaaa in dajetakamožna vzgajati otroke. To pač čiato gotovo ne pove druga, kakor če recem malo: vzgoja brez vere je mogoča ali celo: veraka vzgoja t. j. vzgoja po načelih verske družbe ne ugaja zahotevam čaaa, je torej škodljiva. če še pri nas, hvala Bogu, po navadi v tem oziru ni tako hudo, to prihaja pač samo le iz razbornoati in značajnosti naših učiteIjev. Večina učiteljev tniali in dela kračanski; dobiva pa se se tudi v vrsti teh, ki delajo prek mere za liberalce, še jih več, ki se držijo še pri vzgajevanji hoteč ali ne hoteč bolj atarih, prirojenih in privzgojenili načel krščanskib, kakor pa priučenih liberalnih vodil. Ali to ni zadosti; da bi kateri zoper vero, zoper Boga učil, tega naj postava ne pripusti! Ako so pota vedi in nje naukom in to po pravici proata, vendar pa ne ame vere tam, kjer ae poučuje v imenu države (namestnice starišev. Ured.), nihč-e napasti. Da se napade vera v Boga, sv. cerkev, to se naj ne trpi v državnib šolab, nič _anj, kakor če ae napade vlada države. (Prav rea! dobro na desni.) Nebeški kralj varuje zemeljakega in pričakuje lehko in po pravici, da le-ta varuje njega, aaj brani s tem le sam sebe. Sedanja poatavna svoboda pač naj ima vaelej svojo mejo, čez njo naj se ne vspenja ! Ni prav, če ai odžagaš vejo, na kateri atoji tvoja noga. Da pa pride za oltarjem h koncu tudi prestol na vrsto, to je jasno. Kaj je nam torej bližje, kakor videant conaules: možje, na atražo! V aedanjib razmerah se ne hodi več za to, ne quid detrimenti: da ne pride k aj škode, ampak va e je na izgubi. (Zivio odobravanje Slovencev in konaervativcev. Govorniku ae čestita na deani.)