LISTEK. Moje potovanje po Švici. (Konec.) Razgled vso pot prekrasen. Spočetka smo bili v megli, a kar hipoma smo nad njo. Solnce ogreva zrak, megla polagoma izgine. Na vrhu smo. V dolini okolo nas sama jezera in z mesti in vasmi posejani bregovi. Kako lepo ob zahajajočem solncu, ko se vrhovi v raznih barvah bliščijo in zlatijo, spodaj pa ležijo doline in ravnine v temi in megli. Vtisk, ki ga napravlja razgled z Rigija ob lepem vremenu, ostane nepozabljen. Toda tudi od te krasote se moramo posloviti in se spustiti zopet v nižave. Pozno zvečer stopimo na ladjo, da nas ponese po tako krasnem dnevu, po toHko užitkih zopet v mesto nazaj. Sredi jezera smo. — Zaradi prijetnega večera ostanemo na krovu. Na jezeru je vela le lahka sapica. Ladja plava popolnom mirno in lahno; čuje se le ropotanje strojev in hoja mornarjev po krovu. Jezero — tiho — mirno. Ptice so se skrile, jJe bledi mesec plove med zvezdami in čarobno razsvetljuje s srebrnim svitom vso Prirodo. In tukaj v tako jasni noči, v naj- Iepšem kraju domovine so se zbrali oni trije voditelji kmetov (Adolf Melchthal, Walter Fiirst in Werner Stauffacher) leta 1307. in povzdignili desnico proti zvezdnatemu nebu in pri Bogu prisegli: da si bodo kot zvesti prijatelji pomagali do zadnje kaplje krvi; da bodo cesarju in kralju svojemu vednozvesti ostali; da bodo krivične sodnike izgnali iz dežele in da bodo nesrečnemu narodu priborili svobodo in stare pravce, kar se je tudi prihodnje leto zgodilo. In jezero danes — miruje. — Danes ni tako razdraženo, kakor ob istem času, ko je dal Gessler prepeljati predrznega strelca Tella, da bi ga vrgel v ječo, kamor ne posije ne solnce ne mesec. V takem viharju sredi jezera je morala krepka roka ujetnika rešiti druge in sebe gotovega pogina. Mrzla sapica nas je vzdramila iz teh misli. Občudovali smo prekrasno prirodo; nad nami vedro nebo kot svilen plašč poln biserov, pod nami temno' jezero, v daljavi pa razsvetljava mesta Luzern. Tako daleč, sredi tujcev, sredi te krasote, v tihi sanjavi noči, se nam je storilo milo, in spomnili smo se domovine. Da bi se nekoliko potolažili. smo zapeli par domačih pesmi in bolje je bilo. Mornarji so še vedno enakomernih korakov hodili po krovu, nas pa so navdajala razna čuvstva ob zvoku milih slovenskih popevk. Ta dan nam ostane v trajnem spominu. Onih čuvstev, onih vtiskov ni mogoče povedati in — ker ni izrazov, ostanejo vedno v nas, ostanejo vedno prikrita tajnost. V svojem načrtu pa smo imeli še eno veliko mesto, in sicer Curih ob istoimenskem jezeru. Zeleznica drži nekaj časa ob Cuškem jezeru (Zugersee). katerega obrežje se vedno pogreza. Tako je leta 1887. izginilo 21 liiš v hladnem valovju. Ko dospemo v Talwyl, imamo na desni že Curiško jezero. Curih šteje 189.000 prebivalcev in leži na iztoku reke Limat. Krasna je leža mesta — ob kristalno svetlem jezeru. čigar bregovi so polni hiš, sadnih vrtov in vinskih goric; v ozadju pa s snegom pokriti vršaci. Po široki kolodvorski cesti, v kateri se koncentrira vse mestno življenje, pridemo k jezeru. Izkopane stavbe na kolih pričajo, da je bila tukaj naselbina že v prazgodovinski dobi. L. 58. pred Kr. je nastal iz keltskih naselbin rimski Turikum. 2e v srednjem veku je bilo mesto jako slovcče. Danes je tukaj sedež svilne industrije kakor tudi drugih izdelkov. Veliki, 165 m dolgi most čez reko primerjajo Švicarji z genevskim Montblanc mostom. Blizu njega se dviguje prekrasna mestna hiša, poštna palača. velika stolna cerkev iz 11. stoletja v romanskem slogu; nedaleč proč stoji bronasti spomenik Cvinglija, ki je bil od 1. 1519.—1531. župnik na tukajšnji štolnici. V hiši umetnosti je razstava slik. Omeniti še moram univerzo. tehniko, švi-  carski deželni muzej, Tonhalle in rdeči grad. Razen drugih šol se nahaja tukaj tudi šola za sviloprejo. Ko smo želodcu dobro postregli, smo se namenili k jezeru. od koder smo pohiteli v Talwyl in zvečer zopet nazaj. Na nasprotnem bregu Curiškega jezera drži železnica v slikovito mestece Rapperswil. V starem gradu iz 14. stoletja se nahaja spomenik dolgoletnih voin za svobodo Poljske in od 1. 1870. tudi poljski narodni muzej. Tukaj v svobodni deželi je nesrečna Poljska vendar našla miren kotiček. Zaradi pomanikanja časa nam ni bilo mogoče obiskati 513 m visokega Wiilpelsberga, čigar vrh dičijo razvaline habsburškega gradu. Ustanovila sta ga okolo leta 1020 Werner Altenburški, škof v StraBburgu, in njegov brat Ratbolt. Mogočni 24 m visoki stolp, čigar stene so 8 m debele, je še precej dobro ohranjen. Od tukaj je baje prekrasen razgled po vsem ozemlru nekdanjih habsburških grofov, po vsem porečju Aare. Reuss in Limat do visokih Alp. Napočil je zadnji dan — moramo se k>čiti od krasne Švice, a tudi tega hočetno še po&teno izrabiti. Že smo v železnici, ki nas pelje mimo 40 km dolgega CuriŠkega in Valenskega jezera, ki je obdano od samih skal, čez Ren vedno višje in višje. Od Ragaza naprej vidimo veliko razvalin, ki pričajo. da so tu zgodovinska tla. Preden dospemo v Chur, opazimo na desni strani razvaline nekdanjega gradu kneza Lichtensteina. Vrsti se predor za predorom, viadukt za viaduktom. Pod. seboj vidimo mostove, viadukte in predore, kjer smo se par minut poprej peljali, okolo nas pa visoke gore in snežnike. Skozi Albula dolino dospemo v prekrasni Engadin in kmalu smo 1839 m visoko v St. Moritzu, najvišje ležečem kraju v Engadinu, na obsolnčju, popolnotna zavarovanem proti burjam in mrzlim vetrovom. Obdajajo ga snežniki in ledeniki. Iz vasi St. Moritz drži želežnica v istoimensko kopališče, ki je vse leto odprto in obstoji iz samih hotelov in elegantnih trgovin. Med velikimi hoteli itnenujem n. pr. kolodvorskega, mogočno stavbo z 10 nadstropji in najnovejšimi udobnostmi. Kopališče je svetovno znano zaradi solnčnih kopeli, ki se jetičnim posebno priporočajo. Tudi pozimi dosega solnčna toplota na verandah do 40° C, medtem ko okolico pokriva sneg in led. Pozimi je kraj tudi dobro obiskan zaradi zimskega športa. Tako smo videli tudi ta raj. In ko je solnce zahajalo in zlatilo vrhove snežnikov, smo se spustili po romantični poti v dolino. Zopet drči vlak čez mostove in viadukte iz samega kamenja. Občudovanja vredno je to delo človeških rok. In solnce že za goro tone, okrog pa lega itirak hladan. Nekako žalostni in potrti smo bili. Zamislili smo se — — in sanjali o lepih dneh. Ne zremo jih več, minulo je prelepo potovanje, samo spomin nam je ostal. Oplnoči smo bili na avstrijskih tleh, in mlada zora ttas je pozdravila po 17urni vožnji v Inomostu. Ostali smo nekaj dni tukaj, da si ogledamo zgodovinsko mesto nekoliko natančneje, potem pa smo se odpravili proti domu — na zeleno Štajersko.