PETER POLAJNAR Toniki v slovo Da /zori večni, vzvišena dejanja, iz roda v rod »može i: sebe sad. Pogum sejalec' V potnih dneh sejanja. tvoj pot še vnukom plod radii bo zlat. Tiho. odmaknjeno od svojih dragih Že leznikov, je 1(1. julija v častitljivi starosti 95 let za vedno zaspala častna občanka občine Železniki Tonika Ramovš, pd. Gradnikarjeva, prva redno zaposlena vodička muzeja v Železnikih, klekljariea in kronistka kraja. Nenadna smrt. tudi če je pričakovana, prizadene, še bolj boleče, če je to znanec, pri jatelj, sodelavec. Notranjost se napolni s tisto nepopisljivo in nedoločljivo bolečino, razum pa otrpne in ne najde pravega odgov ora na minljivost vsega stvarstva, žive prirode. Dolga so bila leta pokojničinega popotovanja. Popotovanja skozi skoraj celo preteklo stoletje, polno pretresov, ki so krojili tudi usodo njenega življenja. Pot, pre hojena od mejnika do mejnika, ji je bila večinoma posuta s trnjem, kot toliko drugim Železnikarjem. Usojena ji je bila pol samote, siromaštva, skromnosti, kar vse ji je postalo vsakdanjost skozi vse njeno dolgo življenje. Različno od fizičnega pa je bilo njeno duhovno bogastvo. Bistrost duha in lepota njenega značaja sla našla obraz v delih, ki nam jih je zapustila kot dediščino. Ne moremo mimo dejstva, da njeno opravljeno delo presega okvire normalnega udejstvovanja ljudi. delo. ki je tako tesno povezano s preteklostjo kraja, opravljeno za kraj in ljudi. Pel polnih desetletij neutrudnega dela, sicer pa preko šestdeset let razdajanja za prosvetljevanje domačega živija. za njegov duhovni razvoj, za njegov kulturni nivo. lo je delež, s katerim je oplajala rodove domačinov. Tak delež, je sposoben dati le tisti posameznik, ki je v sebi duhovno poln. nesebičen, sposoben razdajanja drugim. Taka pot ji je bila svojska že od njenih mladih let. ko se je zapisala odru. postala eden njegovih nosilnih stebrov in mu služila vse do prepovedi delovanja s prihodom okupatorja. Krog rojaka, akademika dr. Franceta Koblarja, v katerega je bila vključena, je seja! seme kulture, ki je obrodil tako žlahten sad. da se <>b njem oplajajo še današnje generacije. 273 /OSA/A'. l/(,//./)/-/- Njena gorečnost pa ni bila namenjena le odru. Vzporedno je opravljala še delo knjižničarke. V zavesti, naj knjiga nudi bralcu užitek, ga bogati in vzgaja, je kot pozna valka literature in bralcev nastopala tudi kot nepogrešljiva svetovalka. V vlogi knjiž ničarke ne moremo mimo dejanja, ki je terjalo od nje pravi pogum: rešitev knjižnega zaklada. S tem da ga je razdelila med ljudi, ga je rešila ne le pred okupatorjevim uničenjem, pač pa ga ohranila ljudem in kraju. V zavesti, da se sleherni Slovenec po svojih močeh in danostih mora upreti početju okupatorja, se je odzvala tudi na tem področju. Izpostavila se je kot poučevalka domače mladeži v našem jeziku, ji vcepljala zavest pripadnosti narodu. ljubezen do kulture, svobode in domovine. Njena zavest je bila močnejša od strahu pred mož nimi p< isledicami. Čas po vojni ji ni bil naklonjen. Njen neuklonljivi duh ni bil pripravljen na po puščanje. Umaknila se je v zasebnost. Zato v tistem času zasledimo predah v njenem javnem delovanju. Vendar, vajena dela. tudi tedaj ni mirovala. Po lastnem nagibu se pojavi kot zapisov.ilka dogodkov tistega in preteklega časa. Ti imajo za kraj izvirno kronološko vrednost. Že takoj po ustanovitvi Muzeja v kraju se je leta 1967 kot poznavalka zgodovin skih dejstev kraja vključila v njegovo delo. Najprej kot honorarna, v letu 1968 pa že kol redno zaposlena vodička. Na tem delu je vztrajala in mu ostala zvesta polnih dvaj set, in to ustvarjalnih let. Poleg vseh rednih opravil, ki jih je zahtevalo delavno mesto, je vsa leta s klekljanjem, samimi unikati, bogatila zbirko muzeja, z. njo pa Železnike same. Neprecenljivo je to njeno tlelo. Zbirka čipk. ki jo je dopolnila še z zgodovin skim opisom, predstavlja celoto, ki ji ni kaj dodati. Po njeni zaslugi je iztrgana po zabi, še več. predstavlja spretnosl naših klekljane in kvaliteto njihovih izdelkov, torej železnikarske čipke, tudi v tem času. Šele ob koncu leta L989 se je dokončno umaknila v zasebno življenje. Čeprav duhovno še vedno čilo. jo je teža lel prisilila, da opusti delo. ki ji je pomenilo to likšno uteho in v katerem je našla toliko zadovoljstva. Kot najstarejša redno zaposlena krajanka. če ne Slovenka, se je z 85 leti starosti umaknila v zasluženi pokoj. Kaj naj še rečemo v slovo!-' Toliko in tako vestno opravljenega dela. tako zapušči no nam je mogel dati le tisti, ki je v tem delu našel sebe. ki mu je delo v vseh obdob jih pomenilo smisel življenja, ki je zanj dobesedno izgoreval. Zato Vam zanj iskrena hvala. Z vašim odhodom ostajamo sirornašnejši. Vaš vir. iz katerega smo se napajali in bogatili, je za vedno usahnil. Misli slovenskega velikana Ivana Cankarja: °Dalsem ti svoj razum, dal sem tisvojo moč, dal sem ti svojo ljubezen, dal sem /i svoje srce. Kaj še terjaš od mene. o domo vina?« so dosledno izpisane za Vas - draga in nepozabna Tonika. 274