LETO X. ST. 19 (454) / TRST, GORICA ČETRTEK, 26. MAJA 2005
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
ivivw.noviglas.it
novi glas je nastal z združitvijo tednikov katoliški glas in novi list n. januarja 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Šestdeset let zvestobe
Ob praznovanju šestdesetletnice slovenskega šolstva v Republiki Italiji se upravičeno veselimo, da je naša šola, obnovljena leta 1945 po nasilni ukinitvi v času fašističnega režima, živa, dejavna in uspešna. Od vrtca do raznovrstnih višjih srednjih šol opravlja pomembno vlogo kot ustanova, v kateri je mogoče uresničiti različne načrte in pridobiti večnamensko izobrazbo. V njej so se oblikovale in širile svoje znanje in svoja obzorja ter se pripravljale na bodoče poklice ali pa na nadaljnji študij cele generacije mladih Slovencev, ki so se potem vključili v celotni družbeni sestav ter se uveljavili na najrazličnejših delovnih področjih. Ob pomembnih obletnicah je treba poudariti tudi doprinos nepregledne vrste šolnikov, ki so se za to šolo zavzeli z vsemi svojimi močmi in sposobnostmi ter v veliki meri pripomogli k temu, da se je slovenska šola v zamejstvu razvijala in je napredovala. Ne pozabimo, da so se mnogi izmed njih trudili tudi s pripravo in objavo učbenikov, potrebnih glede na učne programe in na njihovo delno specifičnost. Slovenske šole vseh vrst in stopenj so od vedno pomenile temeljno ustanovo, brez katere si ni mogoče predstavljati rasti in razvoja naše narodnostne skupnosti v zamejstvu.
Posebej razveseljivo je dejstvo, da ob letošnji obletnici prvikrat govorimo o državno priznanem slovenskem šolstvu v treh pokrajinah naše dežele, tržaški, goriški in videmski. S priznanjem dvojezične šole v Špetru se je namreč prisotnost naših šol na tem ozemlju bistveno dopolnila, čeprav je jasno, da poleg osnovne šole Benečija nujno potrebuje tudi srednjo šolo in da bo prvotna zasnova postala zares smiselna šele z uvedbo srednješolskega pouka.
Vsebinsko bogata in organizacijsko zahtevna proslava šestdesetletnice na Pomorski postaji v Trstu je združila vse naše šole od morja in Krasa do Brd in Benečije. Proslave, ki je potekala pod visokim pokroviteljstvom predsednikov obeh republik, Italije in Slovenije, se je udeležil minister za šolstvo Republike Slovenije Milan Zver, italijanska ministrica pa je poslala samo svojega zastopnika.
Naslov tega uvodnika se ujema z mislijo, ki jo je ob štiridesetletnici slovenskega šolstva v Italiji v svojem slavnostnem govoru povedal Alojz Rebula in ki je še vedno aktualna: "Slovensko šolstvo je dejansko ustanovila in ohranjevala ter ga vse do današnjega dne ohranja zvestoba slovenske človeka." Prav tako je tudi danes veljavno voščilo, ki ga je pisatelj izrekel ob isti priložnosti, naj naša šola "ne bo samo izdelovalnica diplomirancev, zakaj vsaj toliko kot strokovnjakov - tehnikov, ekonomistov, pravnikov, zdravnikov - potrebujemo mož, karakterjev, ljudi z dušo in etosom." (Slovensko šolstvo na Goriškem in Tržaškem 1945-1985, Trst 1986).
Prejšnjo soboto je zamejska šolska populacija radostno napolnila prostore tržaške Pomorske postaje, da bi s celodnevno zasnovanim programom proslavila 60. obletnico obnovitve slovenskega šolskega sistema v Italiji.
"Naša šola kaže v splošnem veliko vitalnost," nam je povedal prof. Boris Pangerc, predsednik koordinacijskega odbora, ki je skrbel za pripravo proslave. "Prepričan sem, da prihodnost ni črnogleda, saj je meni priprava na to snidenje vlila predvsem eno pozitivno izkušnjo: opazil sem, da so bili kolegi pripravljeni na sodelovanje, ko je bilo treba zediniti moči. Slovenska šola v Italiji ima veliko sokov." Vse po najboljši poti torej? "Gotovo bo treba rešiti demografski vidik dijaške garniture: če otrok ni, tudi šol ni." Dan na Pomorski postaji pa ni bil ravno pravi trenutek za reševanje tovrstnih problematik; bil je prazničen dan, ki ni dovoljeval, da bi se ga polastili številni demoni našega šolskega področja. Glavni moto dneva je potemtakem bil: "Spodbujajmo navdušenje in ljubezen do slovenske šole."
Jubilej slovenskega šolstva v Italiji, ki sta mu predsednika slovenske in italijanske države Janez Drnovšek in Carlo Azeglio Ciampi podelila visoko pokroviteljstvo, bi lahko primerjali s pravim maratonom, saj je njegov program stekel v jutranjih urah in se končal v večernih.
Dopoldanski del proslave je bil posvečen odprtju razstave, ki je prikazovala bogato dejavnost posameznih šol in ravnateljstev. Priznanja, načrti, eksperimenti, izleti, številni
izdelki in raznorazni dokumentarci o šolskih dejavnostih, risbe itd. so bili na ogled po stojnicah, ki so predstavljale posamezna ravnateljstva, zavode in glasbene šole. V zgodnjih popoldanskih urah pa je kar 14 šol tržaške pokrajine predstavilo svoje talente s kratkimi glasbenimi, plesnimi in pevskimi utrinki. Nastopili so učenci glasbene šole Emil Komel in Glasbene matice, zaplesale so tudi Cheerdance millenium.
Nastop Pihalnega orkestra Ricmanje je nato uvedel osrednji del proslave, to je slavnostno akademijo. V preddverju dvorane Saturnia je zbrane najprej sprejel prof. Pangerc in poudaril globoko šolsko kulturo slovenskega naroda že v času Marije Terezije. "V 19. stoletju je nepismenost med slovenskim narodom skoraj izginila". Podčrtal je poglavitno vlogo naših založb (predvsem takratne Mohorjeve in drugih kasnejših založniških hiš). Pri zgodovinskem prerezu našega šolstva v minulem stoletju se je Pangerc navezal na Gentilejevo reformo in fašistično raznarodovalno tlačenje vse do partizanskega upora in povojne obnovitve slovenske šolske mreže, "ko so se šolska vrata
8.	oktobra 1945 odprla in so na stežaj odprta še danes.”
Minister RS za šolstvo in šport Milan Zver, ki je pred slovesnostjo obiskal pred nedavnim opustošene prostore šole Stefan ter se nato v postorih GK RS v Trstu sestal s slovenskimi šolniki in predstavniki krovnih organizacij, je povedal, "da je 60. obletnica slovenske šole v zamejstvu izrednega pomena. V slovenskih šolah v Italiji je zrastlo kar nekaj uglednih
osebnosti, ki so se nato uveljavile tako v Sloveniji kot v Italiji. Manjšinsko šolstvo ima še poseben pomen v EU, ki si je postavila kot izhodišče kulturno raznolikost. Šolstvo," je sklenil minister, "je pomemben dejavnik za ohranitev nacionalne kulture." Kulturni minister RS Iztok Simoniti je spregovoril tudi v imenu predsednika Drnovška in s primerom vzgoje otrok v antiki poudaril, da je pomen kulture razviden predvsem v tem, "kako ravnamo drug z drugim". Pozdrave ministrice Morattijeve je ponesel deželni šolski ravnatelj Francesco Pagliuso, deželni odbornik za kulturo in šolstvo Roberto Antonaz pa je zastopal deželno vlado. Prireditelji slovesnosti so se v okviru dobrodošlice zahvalili in podelili spominska priznanja posameznikom, organizacijam in javnim občilom, ki so pripomogli k pripravi proslave: diplomo je prejel tudi naš tednik. Sklepna točka celodnevnega praznovanja je bila multimedijsko zasnovana predstava, ki so jo med drugim oblikovali igralci Vesna Maher, Maja Gal Štromar, Danijel Malalan, Janko Petrovec, pevki Martina Feri in Tinkara Kovač ter glasbeniki Valentina Pieri, Marco Mattietti in Igor Zobin. Scensko kuliso predstave je oblikoval arh. Rajko Pertot. Režijske vajeti pa je imela v rokah Martina Kafol, ki je pri tej izkušnji želela, "da bi predstava odražala svežino in mladost."
Naj še dodamo, da so ob tako pomembnem jubileju italijanske pošte izdale poseben poštni žig in razglednice, ki so jih na Pomorski postaji delile poštne uradnice.
IgorGregori
SLOVENSKA SKUPNOST
prireja svoj
12. deželni kongres
30 LET V IMENU MANJŠINE
v soboto, 28. mojo 2005, ob 15. uri, na Pomorski poslaji v Trstu in v nedeljo, 29. maja 2005, ob 9.30, v Prosvetnem domu na Opčinah.
Vabljeni!
Spori btij:iT7frrrrrp/:Ui nbs70fV :lo <11 ovori.šlE
r0 ob 50, nblafcifei ,dnvon.dmr|ri m Is
Foto Kroma
Pogovor
Vsestranska umetnica Zora Saksida o svojem življenju ob izidu svoje zadnje pesniške zbirke Alfa in Omega
Romanje na Sveto Goro
Verniki goriške nadškofije in koprske škofije so se spet srečali v Marijinem svetišču
za spravo in mir
26. maja 2005
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Gospodarske težave in počasna demokratizacija
Politična kriza v strateško pomembnem Uzbekistanu
Italijanska notranja politika
Italija evropski bolnik!
Politična kriza v Uzbekistanu je v minulih tednih ponovno pritegnila pozornost na območje postsovjetske Srednje Azije. Čeprav so nekateri poročevalci skušali vzporejati uz-beško krizo z "žametno" revolucijo v Gruziji in "oranžno" v Ukrajini, je verjetno tak pogled neprimeren.
Geografski položaj Uzbekistana je - z razliko od ukrajinskega in gruzijskega - precej manj posrečen. Država je namreč del zemljepisnega območja, ki se ga v geopolitičnem žargonu imenuje "hear-tland", nekakšno "osrčje" evrazijske celine. Slednje je zaradi svoje lege od nekdaj predstavljalo stičišče pomembnih interesov svetovnih velesil, interesov, ki so danes povezani predvsem s prisotnostjo velikih količin nafte in
naravnega plina. Uzbekistan sam po sebi sicer razpolaga z razmeroma skromno količino plina, njegova glavna vloga na tem območju je zato odvisna od dejstva, da skozi njeno ozemlje teče največji sistem plinovodov celotne Srednje Azije. Od Ukrajine in Gruzije, ki sta prav tako pomembni "tranzitni državi" energetskih arterij v smer svetovnega trga, se Uzbekistan razlikuje po tem, da je edini končni kupec srednjeazijskega plina - Rusija, ki ta položaj monopola izrablja tako, da plačuje za odkup iste surovine nekdanjim zaveznikom četrtino svetovne cene (medtem ko sama za svoj plin zahteva polno ceno).
Dohodki, ki jih Taškent dobiva od davkov za prehod plina skozi svoj teritorij, predstavljajo eno
redkih točk državnega proračuna. Uzbeškemu gospodarstvu je torej usojeno, da bo še dolgo ostalo pod vplivom kakovosti odnosov s Kremljem, odnosov, ki so se od konca devetdesetih let dodatno poslabšali. Leta 1999 je namreč uzbeška država sklenila izstopiti iz pakta za varnost SND in še isto leto na svoja tla povabiti ameriške vojaške izvedence z namenom, da izurijo njeno vojsko. Ameriške oblasti so v zameno za pridobitev strateško pomembne postojanke sklenile zatisniti oko glede zaostajanj v procesu demokratizacije in spoštovanja človekovih pravic, kar potrjuje tudi dejstvo, da ostaja avtoritarni režim predsednika Islama Karimova na oblasti vse od leta 1990.
/stran 3 Erika Hrovatin
15. maja 1955
Obnovitev
Avstrije
povojne
Hitler si je po prihodu na oblast v Nemčiji postavil cilj, da združi vse sosednje "nemško govoreče dežele". V tem smislu je začel politično pritiskati naprej na avstrijsko vlado, naj pristane na združitev z Nemčijo. Takratni avstrijski kancler Schuschnigg se je hotel izogniti tej nevarnosti s tem, da je za 13. marec 1938 razpisal referendum za ohranitev avstrijske samostojnosti. Toda namesto referenduma je Avstrija doživela samovoljno zasedbo in nato še formalno priključitev Tretjemu rajhu. Kakega resnejšega odpora Hitlerjevi zasedbi ni bilo.
Ob koncu druge svetovne vojne so Avstrijo zasedle angleške, ameriške in sovjetske čete. Južno Koroško do Celovca so sprva zasedli jugoslovanski partizani, a so se morali na odločen pritisk Angležev kmalu umakniti; podobno
kot iz Trsta. Leta 1955 so se omenjene zasedbene sile dogovorile, da zapustijo avstrijsko ozemlje in obnovijo neodvisno Avstrijo v okviru predvojnih meja. Popravek njene južne meje je brezuspešno zahtevala le povojna Jugoslavija. Tako je 15. maja 1955 prišlo do podpisa pogodbe o obnovitvi avstrijske države s strani Sovjetske zveze, Velike Britanije, ZDA in Francije na eni ter Avstrije na drugi strani. K tej pogodbi je pristopila tudi Jugoslavija, potem ko je dosegla vključitev vanjo 7. člena, ki govori o obvezah Avstrije do narodnostnih pravic Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem. To naj bi bila "protiusluga" za njen pristanek na stare meje obnovljene Avstrije.
Kako in v kakšni meri je Avstrija v teh petdesetih letih izpolnila obveze iz omenjenega 7. člena pogodbe, je še vedno aktualno vprašanje, kar dokazujejo prav
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
Oglaševanje: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it
JjT Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 24. maja, ob 14. uri.
ITC
zadnji dogodki v zvezi z dvojezičnimi krajevnimi napisi. Podobno kot Italija tudi Avstrija ovira in zavlačuje dosledno izpolnjevanje sprejetih mednarodnih obveznosti do slovenske manjšine. Zato ni prav nič častno za demokratično Avstrijo, da so bili koroški Slovenci na samem slovesnem obe-leženju 50. obletnice podpisa njene ustanovne pogodbe primorani prisotne uradne udeležence opozoriti z napisi na neizpolnjevanje obveznosti glede dvojezičnosti krajevnih napisov. Akcijo z dvojezičnimi napisi so zamolčali vsi mediji na Koroškem, zunaj dežele pa so jo skoraj vsi primerno zabeležili.
Kot rečeno, je slovesnost potekala v isti dvorani dvorca Belvedere, kjer je bila pred petdesetimi leti (15. maja 1955) podpisana pogodba o obnovitvi Avstrije. To pogodbo, ki je ponovno vzpostavila avstrijsko suverenost v okviru predvojnih meja, so slovesno podpisali visoki diplomatski predstavniki zavezniških okupacijskih sil, to se pravi državni sekretar John Dulles za ZDA, sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov, britanski zunanji minister Harold Macmillan in vodja francoske diplomacije Antoine Pinay, v imenu avstrijske vlade pa zunanji minister Leopold Figi. Na slovesnost pa ni bil povabljen noben predstavnik držav naslednic SFRJ. Najbolj upravičena bi bila prisotnost Slovenije, z ozirom da meji na Avstrijo in se od samega začetka zavzema za izvajanje 7. člena pogodbe o zaščiti slovenske narodne manjšine. Samostojna Slovenija pa ni ob razpadu Jugoslavije, pridružene podpisnice pogodbe, tudi formalno zahtevala priznanja nasledstva v pogodbi. O tem se v Sloveniji razvnemajo polemike, vendar dejstvo je, da vse dosedanje vlade samostojne Slovenije niso naredile tega diplomatskega koraka, verjetno iz prevelikega obzira, da ne bi Avstrija te poteze razumela kot "draženje". Takšen obzir ni več opravičljiv. Zato bi moralo biti za Slovenijo pomembno, da se pravno naveže na obstoj ADP (Avstrijske državne pogodbe). Zadevno nasledstvo bi ji dalo namreč mednarodnopravno podlago za neposredna posredovanja v prid varstva slovenske manjšine. Potem ko je v minulem letu tudi Češka priglasila svoje nasledstvo pri depozitarju ADP, tj. Rusiji (ki je tudi sama nasledila nekdanji Sovjetski zvezi), bi Slovenija ne smela več oklevati.
Alojz Tul
Britanski ilustrirani tednik The Economist je prejšnji teden posvetil vso naslovno stran Italiji. Objavil je zelo pomenljivo sliko: ob napisu The real sick man of Europe (Resnični evropski bolnik) je italijanski škorenj, ki se opira na šestero bergel! Tednik piše, da "bolezen utegne trajati dolgo, četudi bi bil Berlusconi na prihodnjih volitvah poražen, kaže, da tudi levosredinska koalicija, ki jo vodi Romano Prodi, ne ponuja bolj dinamične gospodarske politike ali ustreznih reform". List omenja gospodarsko recesijo in pristavlja, da so podjetniki brez volje in potrti. Predsednik vlade Berlusconi je imel preveč opravka s sodnimi zadevami in je bil odvisen od koalicije, ki so jo sestavljali neobvladljivi zavezniki. Zato je ukrepal nezadostno in prepozno, tako se država ni modernizirala in je ostala protekcionistična, družbeno konservativna, zaslužni pa niso prejemali ustreznega priznanja. Državo je dejansko vodil nekakšen prijateljski klub, ki je bil toleranten do korupcije, tako da je država postajala lahek plen zločinskih organizacij ter so jo
dejansko blokirali neformalni in nevidni karteli. Tako torej angleški tednik.
Na začetku tega tedna je tudi milanski Corriere della sera posvetil posebno pozornost sedanjim družbenim in gospodarskim razmeram v Italiji. Uvodnik je napisal znani politolog Erne-sto Galli della Loggia. "Italija se stara, se čuti revno in vedno bolj nezadostno; se zaveda, da ne zna več proizvajati ne privabljati turistov, da njene infrastrukture šepajo, njihove usluge pa so dražje kot skoraj po vsej Evropi; da ima neprimerno in neučinkovito trgovinsko omrežje; da so njeni letalski prevozi najdražji in letala najbolj dotrajana v Evropi." Bančne usluge so po njegovem zelo drage in neučinkovite ter so lahek plen vsakogar, kdor jih hoče kupiti, pristojna nadzorna oblast pa naj bi se odlikovala po
m
Na dnu...
V NEDELJO SMO IMELI PRVO OBHAJILO. SLI SMO V GOSTILNO, KJER SMO VES DAN SLOVESNO JEDLI IN PILI, KAR SE JE DALO...
...LE ZJUTRAJ SMO BILI MIMOGREDE TUDI PRI MASI.
svoji odsotnosti; parlament naj bi delal kvečjemu dva dni v tednu; živimo v državi, ki je dopustila, da sta propadla osnovna šola in licej, ki je bil ena od odlik njenega šolskega sistema; imamo državo, kjer ljudje ne berejo nič, a preveč gledajo televizijo; nimamo pa ne velikega filma ne velikega romana; živimo v deželi, kjer se veliko razpravlja le o tem, kar se je dogajalo pred 10, 30 ali 60 leti; v deželi, v kateri se zdi, da prihodnosti ni ali da ta nikogar ne zanima."
Pred 10 leti smo v Italiji dobili, nadaljuje pisec, t.i. drugo republiko; na oblasti je zdaj desnica, ki naj bi si po sili razmer izmislila nove značajske napake in prišla na dan z novimi, doslej še nepoznanimi razvadami, kar naj bi se pokazalo na primer s tem, da se ji ni nikjer posrečilo uveljaviti nobene resne in stroge zamisli. Na levici pa je spet prišla do izraza stara politična nemoč, ki se kaže v strahu in bojazni pred novostmi, kar ima za posledico negib-nost. Uvodničar se pikro izraža tudi o samem Prodiju, češ da si preveč prizadeva, da se ni bi zameril nikomur na levici. Pisec se očitno strinja s stališčem, ki ga je pred dnevi izglasovala večina na občnem zboru Marjetice, češ da mora ta stranka na prihodnjih državnozborskih volitvah nastopiti s svojim volilnim znakom, da se izvoli primerno število poslancev, ki politično pripadajo Marjetici.
/stran 3 Drago Legiša
Povejmo na glas
Družbeni	prerez,
Pravzaprav še ni do kraja pojasnjeno vprašanje, kakšen delež naj ima ženska v družbi. Kot da so, vsaj v razvitem svetu, mimo časi, ko se je morala ženska boriti za svoje temeljne pravice, ki so preprosto v zahtevi, naj se uresniči enakopravnost med spoloma, saj slednja upravičeno sodi v območje človekovih pravic. Zato je slej ko prej presenetljiva raziskava World Economic Foruma, ki je analiziral položaj ženske v svetu, kar se tiče njene udeležbe v svetu dela in socialnega življenja. Pri tem se je poslužil petero kriterijev, ki se zdijo tehtni in vredni upoštevanja: 1) višina ekonomskega deleža v odnosu med moškim in žensko, 2) možnost dostopa do vseh vrst dela, 3) predstavništvo v strukturah odločanja, 4) vpliv na družbeno vzgojnem področju in 5) stopnja uzakonjenega zdravstvenega skrbstva ter pomoč pri materinstvu. V ugotavljanju stanja v 58 državah razvitega in tudi manj razvitega sveta se je pokazalo, da so Italijanke šele na 45. mestu, v prvih štirih točkah pravna repu, na srečo pa v zadnji, se pravi v zdravstveni oskrbi, na zelo dobrem 11. mestu. V največji meri so nanizani kriteriji uresničeni v severni Evropi, na Švedskem, Norveškem, Danskem in v Islandiji, zelo dobri so pogoji v baltskih državah, medtem ko so npr. Združene države Amerike na 11. mestu. Večje možnosti kot v Italiji imajo med drugim ženske na Tajskem, v Južnoafriški republiki in celo v Zim-babweju, Kolumbiji, Urugvaju in Bangladešu, slabše pa so razmere v Grčiji, Turčiji,
Indiji, Egiptu in Pakistanu. Študija World Economic Foruma v zaključni oceni stanja žensk precej kritično izraža prepričanje, da doslej še nobena država ni popolnoma odpravila diskriminacije, ki je pač nekje izrazitejša in drugje manj občutena.
Seveda se ob pričujoči raziskavi odpira cela vrsta vprašanj, pri čemer je jasno, da se je proti kakršni koli diskriminaciji nujno boriti in to z vsemi sredstvi. Tudi vsiljena neenakopravnost v odnosu med moškim in žensko je namreč nesvoboda, ki je kot katere koli druge nesvobode ni mogoče mirno prenašati. Toda po drugi strani je verjetno res, da je delež ženske v družbi drugačen od deleža moškega in da je vizija enakopravnosti, ki izhajajo iz kriterijev obravnavane študije, lahko preveč dobesedna oziroma zrcalna. Z drugimi besedami: ženska naj ima v vseh navedenih pogledih enake pogoje soudeleženosti, pri čemer pa naj se za stopnjo te soudeleženosti sama odloči. Dolžnost družbe slej ko prej je, da ženski daje vse možnosti, pri čemer je osebna ekonomska enakopravnost tista, ki omogoča vse ostale. Vsekakor je osupljiv podatek, ki se tiče Italije. Verjetno ni mogoče govoriti o vpijoči krivici, ki naj bi je bile ženske deležne, sicer bi se to odrazilo s posegi v vsakodnevno družbeno življenje. Vendar se pri tem poraja občutek, da je italijanska družba zelo tradicionalna, da ne rečemo konservativna, pri čemer lahko že obstaja bojazen, da gre za škodljivo zamudništvo.
Janez Povše
NOVI
GLAS
Pogovor / Zora Saksida
Lok življenja med dvema znamenjema
Zora Saksida je uveljavljena pesnica in pisateljica, ki 59 let po izdaji svoje prve knjige še vedno ustvarja. Zaljubljena v slovensko besedo, vse oblike umetnosti in sploh lepoto, preliva s peresom ali čopičem na list ali platno izkristalizirane bisere vedre lepote, ki jo nosi v sebi. Domača sta ji tudi oblikovanje gline in notno črtovje. Goriška Mohorjeva družba ji je pravkar izdala pesniško zbirko z naslovom Alfa in Omega, ki bo doživela krstno predstavitev v galeriji nad Katoliško knjigarno na Travniku v sredo, 1. junija. V pesničinih žlahtnih lirikah, večina katerih se vrti okrog trga z znamenjem Križanega pred njenim domom, vrejo na dan podobe in glasovi iz njene mladosti in goriške preteklosti. Za njeno prijaznost in vse, kar mi je v iskrenem pogovoru ljubeznivo zaupala, se ji prisrčno zahvaljujem.
Rojeni ste v Ljubljani, večji del življenja pa ste preživeli v Gorici. Kako bi opisali v nekaj obrisih svojo življenjsko pot?
V rojstnem kraju se šolam do vpisa kemije na tehnični fakulteti in prvega kolokvija. Iz tehtnih razlogov študij opustim. V letu po vojni se usposobim za učiteljski poklic. Moji kraji poučevanja so bili: Gorica, Bukovica, Dolina, Škofije, Paljkišče v Dolu, Rupa. Štiri leta poučujem likovno vzgojo, istočasno eno leto tudi slovenščino na Državni nižji strokovni industrijski šoli v Rojanu (Trst).
Doživim zapor v letu 1943 in dve leti pozneje. V Gorico sem
Otrokom priljubljene like: živali, poosebljene in v naravni podobi, dalje palčke in Sneguljčico ter jaslice. Vse to iz belega dasa in jih moram pobarvati in pološčiti. Vse drugo oblikujem iz dasa v barvi žgane gline. Za jaslice mi služita obe vrsti dasa. Liki se mi zdijo nekaj živega, del mene same, in se težko ločim od njih. Zato jih darujem osebam, o katerih vem, da so do njih v enakem odnosu kot jaz. Najrajši otrokom in nepokretnim. Vaša zadnja pesniška zbirka nosi naslov Alfa in Omega. Zakaj?
Že davno sem slišala: Bog je alfa in omega, začetek in konec vsega.
H krstu so me nesli mimo Buhka, znamenja s Kristusom na križu, stoječim v sadovnjaku na začetku naše ulice.
V Gorici ga pozdravljam zjutraj in zvečer med odpiranjem in zapiranjem polken, od zore do teme pa kolikorkrat mi zaide pogled skozi to ali ono okno, devetero jih je.
Upam, da bo tu omega moje življenjske mavrice.
Vaše poezije so polne lepote, upanja, vedrine, hrepenenja po Bogu. Govorijo o zeleni prijateljici naravi, pa tudi o trpkih trenutkih in minevanju. In vendar ni v njih nobene sence in grenkobe...
Moj spomin se ravna po pesmi Srce spominu (Alfa in Omega, str. 39):
Vrzi iz sebe /plesen /gnilobo // osat in / koprive // mraz / temo // Skrbno varuj / svežino ljubezni /žamet besed/ toplino nasmehov / pogledov svetlobo.
Danijel Devetak
Nekdanji Trg - Piazza del Cristo, na desni pesničin dom
Zora Saksida v mladih letih
prišla v januarju 1942. V zakonu so se mi rodili dvojčki.
Vaši starši so imel veliko otrok, kaj ne?
Šestnajst. Dvakrat dvojčke.
Ostalo nas je osem. Štiri sestre živimo tu, na starem domu, dve v Kanadi, ena v New Yorku, slikarka, brat v Avstraliji.
Dom je star tudi kot zgradba: leta 1920 se že spogleduje z Gradom in s Kostanjevico. Njegove mestne oznake so bile:
Pristava, nato
Piazza del Cristo I_______________
1 in Rafut 1,
zdaj pa nosi tablico Via Formi-
ca 63.
Vi ste umetniška duša, študirali pa ste znanstvene predmete. Kako to?
Zaradi bolj gotove poti v svet dela.
Isto smer mi je nasvetoval psiholog na polikliniki, kamor sva se v 8. gimnaziji napotili s sošolko Nado Matičič. Barvne Rohrschachove pole
sem jaz, hči vrtnarja, razmo-trivala realno, Nada, hči pisatelja, z domišljijo. Odkrila je, česar ni ne v nebu ne na zeml-lji, jaz le, kar obstaja. Vpisala je slovenistiko in primerjalno književnost.
Pred nekaj leti je bil v Galeriji Ars predstavljen njen roman Vodnjak pozabe. Od lani je Nada že pokojna.
Svoja dela kot uveljavljena pesnica in pisateljica ste objavljali v časopisih in revijah na Goriškem, Tržaškem in Koroškem, pisali ste tudi za radio. Kako gledate na 60 let svojega plodnega ustvarjanja? Kritično: ni vse, kot bi si želela. Vendar mi je že pisanje samo veliko dalo z duhovne plati: uresničevala sem, karme je
pesem v prevodu moje profesorice slovenščine in nemščine v 7. in 8. gimnaziji na Poljanah.
Med primorskimi književniki, kdo vse je v vašem srcu?
Ivan Pregelj: Zgodbe zdravnika Muznika, Moj svetin moj čas. V slednjem nam v črtici Okno prikazuje, kar je kot dijak videval skozenj iz Aloj-zijevišča v zgradbi na Favet-tijevi, le nekaj daljših korakov od trga s Kristusom; vidna je tudi z naših oken.
Ciril Kosmač me je osvojil s Tantadrujem, Balado o trobenti in oblaku in z Gosenico. Srečko Kosovel s socialnimi motivi, pisanimi, da bralec čuti njegovo duševno bol ob stiskah sočloveka. Simon Gregorčič. Njegovo pesem Človeka nikar si je Vinko Ošlak, že dolgo Ce-lovčan, izbral za naslov enega svojih romanov. Trpkost v pesmi, trpkost v romanu. In pri likovnem snovanju, vaši vzori?
Impresionisti. Naš Ivan Grohar in italijanski slikar Giovanni Segantini, Groharjev sodobnik in vzor. Pisatelj Janez Kajzer oba umetnika povezuje v Macesnu, biografskem romanu o Groharju.
Pred leti sem si nabavila enciklopedijo I maestri del co-lore, 63 zvezkov; v njih so predstavljeni slikarji številnih narodnosti, Slovenca - nobenega.
Tudi modelirate. Kaj in iz česa?
veselilo.
Kot injekcije vzpodbude pa so mi bile ponudbe s strani RAI TS in razne pohvale preprostih ljudi.
Kdo so bili vaši vzori pri pisanju?
O vzorih bi mogla našteti vrsto imen, a po njih se nisem zgledovala, zame so stali previsoko. Omeniti pa moram dr. Silvo Trdino: njena Besedna umetnostmi je bila vodnica
v lepo jezikovno izražanje. Delo obsega dve knjigi oziroma dva dela. Prvi je Antologija primerov (1. 1966), drugi Literarna teorija (1. 1969). V Antologiji je tudi krajša Goethejeva
Spor med županom Brancatijem in Marjetico
SSk za učinkovito in trdno upravo v Gorici
Posvet v Krminu
Deželna svetovalca Mirko Špacapan in Maurizio Pa-selli, Sindikat slovenske šole, Pokrajinska konzul-ta za slovensko skupnost, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza vabijo na javni posvet z naslovom: Šola s slovenskim učnim jezikom na Krmin-skem.
Javno srečanje bo potekalo v reprezentančni dvorani občinske palače v Krminu v petek, 3. junija 2005, ob 18. uri.
Uvodne misli bodo imeli župan občine Krmin Claudio Cucut, deželna svetovalca Mirko Špacapan in Maurizio Paselli, deželni odbornik za kulturo Roberto Antonaz, predsednik goriške pokrajinske uprave Giorgio Brandolin, predsednik SLORI-ja za Goriško Aldo Rupel. Sledil bo poseg dr. Suzane Pertot o dvojezičnih otrocih.
Slovenska skupnost z zaskrbljenostjo spremlja dogodke na goriški občini in odkrit spor med županom Brancatijem ter občinsko in pokrajinsko Marjetico. SSk je večkrat opozorila partnersko stranko Marjetico, naj ne hiti preveč z vključevanjem v lastne vrste predstavnikov Tuzzije-ve liste, saj se ta ni opredelila za Brancatija ob zmagoviti in težki preizkušnji pred tremi leti, pač pa je odkrito podprla kandidata desnice Pettarina. Imenovanje Roberta Griona na čelo goriškega ATER-ja, kot je hotel deželni svetnik Brussa in čemur je nasprotoval Brancati, je pripeljal na dan globoke spore v Marjetici, kjer občinska svetovalska skupina večinoma nasprotuje stališčem občinskih in pokrajinskih povezovalcev stranke Capogrossa in Morettija. To je obenem spor med
goriško in deželno, zlasti trži-sko Marjetico, ter jasen poizkus Brancatija, da prevzame v roke krmilo stranke v Gorici.
SSk ne skriva svoje prijaznosti do goriškega župana in mu je vedno stala ob strani, pa čeprav se je znala oddaljiti od njego-viih stališč ob sporu glede sežigalnice pri Sovodnjah. SSk se zavzema za to, da bi imela Gorica trdno in učinkovito upravo: v tej luči razume županov namen, da se obkroži z upravitelji, ki ga podpirajo v prizadevanju za boljšo upravo. SSk poziva goriško in pokrajinsko Marjetico, naj spor reši z dogovarjanjem, v katerega naj bodo vključeni vsi; naj ne izgubi izpred oči skupnih interesov in projektov, v prvi vrsti uspešnega dokončanja mandata, ki so ga občani zaupali ne samo osebi Vittoria Brancatija, pač pa celotni levosredinski koaliciji.
Z 2. strani
Italija...
Vedeti je namreč treba, da na državnozborskih volitvah vsak upravičenec prejme tri glasovnice, in sicer eno za senat ter dve za poslansko zbornico; za izvolitev senatorjev bo leva sredina imela skupen znak, medtem ko bo za izvolitev poslan-
Na žalitev iz leta 1999 je Putinova Rusija odgovorila štiri leta pozneje, ko je z nekdanjima zaveznikoma Turkmenistanom in Uzbekistanom sklenila sporazum, s katerim si je dejansko zagotovila postopni odkup celotne proizvodnje srednjeazijskega plina, in tako z mirnimi sredstvi ponovno pridobila pomembno mesto na "veliki šahovnici" tega področja.
Če sta z geopolitičnega vidika ruska in ameriška stran relativ-
cev ena glasovnica s skupnim znakom, ena pa z volilnimi znaki posameznih političnih skupin, ki sestavljajo volilne koalicije. Romano Prodi, ki je skupni kandidat vse leve sredine za mesto ministrskega predsednika, zagovarja stališče, naj celotna leva sredina nastopi na prihodnjih volitvah pod enim samim znakom, češ da je to, poleg seveda ustreznega programa, še najbolj trdno jamstvo za
no "zadovoljni" s svojim položajem v regiji, od kod torej podpora upornikom, ki so napadli mestne ustanove in posledično sprožile kruto reakcijo centralnih oblasti? Odgovor se verjetno skriva v zadnjem elementu, ki Uzbekistan razlikuje od Gruzije in Ukrajine, to je v prisotnosti islamskega elementa. V vsej Srednji Aziji je namreč večina prebivalstva muslimanov. Po razpadu ateistične SZ doživlja islamska veroizpo-
zmago.Velika večina Marjetice pa, kot je pokazal občni zbor, ki je bil prejšnji teden, se s tem ne strinja, saj je za samostojni nastop glasovalo kar 75 % delegatov. Se bo Prodiju, ki je ta sklep označil za somomor, posrečilo prodreti s svojimi pogledi? Ni treba seveda posebej razlagati, da je to stanje voda na mlin političnim nasprotnikom in vsem tekmecem, združenim v Domu svoboščin.
ved nov razcvet in dan za dnem pridobiva na ugledu, ker predstavlja edini element, ki preprostemu ljudstvu stoji ob strani v težkih časih pomanjkanja in vsakdanje negotovosti ter mu obenem vliva upanje v boljšo prihodnost. Izgredi v Adižanu so torej nedvomno rezultat globoke gospodarske krize, skorumpirane oblasti, nesposobnosti državnih voditeljev, da izboljšajo življenjski standard svojih državljanov, obenem pa tudi zlorabe nelagodja množic s strani verskih skrajnežev, ki se z radikalnimi posegi skušajo povzpeti na oblast.
Z 2. strani
Politična kriza v...
26. maja 2005
Kristi ani in družba
NOVI
GLAS
Romarsko srečanje obmejnih škofij na Sveti Gori v znamenju evharistije in edinosti
"Evharistija nas naredi eno in zato vsak ravna z drugimi kot z brati!"
tretjemu - Kristusu, sta si podobna tudi med seboj. Evharistija rojeva občestvo med brati. To je nekaj silno lepega. Če
nas evharestija naredi eno, je samo po sebi razumljivo, da vsak ravna z drugimi kot z brati. Evharistija oblikuje družino Božjih otrok, ki so Jezusovi bratje in bratje med seboj. Če je družina eno naj lepših del St-
varnika, kako lepa je še družina Božjih otrok!" V nadaljevanju svojega nagovora vernikom je msgr. Pirih poudaril: "Po svojem izvoru smo Italijani, Furlani in Slovenci, kot Božji otroci pa smo vsi otroci istega nebeškega Očeta." Čeprav je koprski škof Pirih govoril o skrivnosti *	evharistij e-zakramenta
svetega obhajila, pa je to teološko resnico povezal s stvarnostjo na Goriškem, kjer na obeh straneh meje živimo Italijani, Furlani in Slovenci.
Msgr. Pirih se je dotaknil tudi simboličnega pomena 60-letnice konca druge svetovne vojne in dejal, da moramo verniki vseh narodov Goriške "prositi Boga, naj hodi sredi med nami, naj odpušča našo krivdo in naš greh, pa čeprav smo trdovratni." Ob koncu svoje homilije je msgr. Metod Pirih prosil Svetogorsko Mater Božjo: "Izprosi nam poguma za nove korake na naši skupni poti v prihodnost!"
Za jasne pojme
Izkrivljena in popačena podoba o Bogu
Zadnje čase se pogosteje pojavljajo intervjuji z mladimi tudi o verski tematiki. Če jih pazljivo prebiramo ali poslušamo po radiu, spoznamo, da iz njih veje veliko verskega neznanja, kar je tudi eden od vzrokov, da mlade v veliki večini poredkoma videvamo v cerkvah. Nekateri so vsa leta šolanja, od osnovne preko nižje srednje pa do višje šole obiskovali redni šolski verouk poleg verouka za prvo obhajilo in birmo. Drugi pripadajo tej ali oni organizaciji, ki ima tudi versko zasnovo (vsaj morala bi jo imeti), pa so kljub vsemu nekje daleč stran od Cerkve. Zastavlja se vprašanje, kaj se z veroukom sploh dogaja. Obenem pa je zanimiva analiza njihovih izjav. Pri tem ne gre za ateiste ali mlade, ki so sovražno nastrojeni do Cerkve kot strukture (posamezni primeri so lahko tudi takšni), ampak pridemo do ugo-
tovitve, da med našimi mladimi prevladuje bolj ali manj izkrivljena podoba o vrednotah, Bogu, bodočnosti, ki so si jo pridobili v okolju, kjer živijo, kot tudi v družbi, ki ji pripadajo.
Pri praktičnem ali prepričanem ateistu Bog nima nobene vloge. On je prepričan, da za oblikovanje in obvladovanje svojega življenja Boga ne potrebuje. Cega boli zob, bo šel k zobozdravniku in se ne bo zatekel k sv. Apoloniji. Če nekaj izgubi, poišče v trgovini drug predmet, morda sodobnejši, novejši, in ne moli k sv. Antonu, da bi mu ga pomagal najti. Če grmi in je nevarnost strele, ne prižiga sveče, ampak postavi na streho strelovod. Sv. Blaž je z Blaževim žegnom prišel celo v ljudski rek: ". ..kot Blažev žegen!" Epidemije preprečuje s cepljenjem in ne s prošnjo k temu ali onemu svetniku in še bi lahko našteval... Iz tega spoznamo, da moderni člo-
vek prepogosto sam režira svojo odločitev in mu po njegovem spoznanju Bog ni potreben. On hoče biti sam kovač svoje sreče. Bog mu je mimogrede postal delovni višek, kot so delavci v tovarni, ki je pred stečajem.
Končno tudi verni obiskujemo zdravnika, tudi mi postavljamo na cerkvene zvonike strelovode, tudi mi kupujemo nove predmete, če smo jih prej zgubili, in, kar je najvažnejše, tudi mi se velikokrat v življenjskih težavah ne zatekamo neposredno k Bogu ali svetnikom. Smo tudi mi, ki se imamo za verne, neopazno postali skrivni ateisti?Nikakor! Kristjani smo spoznali razliko med živim Bogom in med tistim Bogom, ki naj bi bil nekakšna "šušta " ali servis, da nam priskoči na pomoč takoj, ko bi se oddrdra-le naše neskončne litanije želja. Praktični ateist te razlike ne pozna! Žal pa je velikokrat ne poznajo niti mlajši kot tudi ne marsikateri starejši, zato ostaja njihova predstava o Bogu zmaličena in popačena.
Prav ti sodobni ateisti, ki živijo v našem okolju, nam lahko pomagajo, da ta zmaličena predstava o
Bogu postane naša predstava o živem Bogu. To je Stvarnik, ki nas je poklical v življenje, zato naj bi pred Njim igrali in plesali, peli in se smejali, obenem pa prosili za moč, da bi v življenju vztrajali s svojim pogumom in predvsem s svojim upanjem! Kajti brez upanja ni življenja!
Ob koncu pa še to: "Tisti, ki danes vero oznanjujejo, in to nismo samo duhovniki, sem spadajo tudi kateheti in predvsem starši, bi morali spoznati, da mora vsaka doba, trenutno naša - sedanja, s svojimi izraznimi in pojmovnimi sredstvi znova opisati in predstaviti stvarnost naše vere. V tem je največja težava. Ko bi imeli oznanjevalce za današnjo rabo, bi bila tudi slika drugačna. Spomin mi poroma v post, ko skupaj molimo križev pot. Vsebina križevega pota, ki ga običajno imamo natisnjenega v knjižicah, ima popolnoma preživeto vsebino. Ta gre danes mimo ušes in čutenja sodobnega človeka. Istočasno pa imamo kar nekaj besedil križevih potov, ki človeka pretresejo, pri-zemljijo, nagovorijo do dna..." Tudi o tem bi se morali več pogovarjati in razmišljati!
Ambrož Kodelja
Goriški nadškof msgr. Dino De Antoni pa je po pozdravu v slovenskem jeziku nagovoril vernike obeh škofij in med drugim dejal: "Želja, da bi vedno bolje gradili slogo in mir med našima dvema narodoma, je temelj vsakoletnega romanja k Devici Mariji na Sveto Goro in v tem duhu tudi obhajamo današnje bogoslužje Svete Trojice. Skrivnost Boga, ki je trojna in edina in je izziv za človeški razum, je uganka za človeško modrost ter dragocena skrinja, zaprta in nedosegljiva; opominja nas, da smo vsi poklicani na srečanje z živim Bogom, ki se kaže v edinosti svojega bivanja in v pluralnosti oseb."
Goriški nadškof je v svojem nagovoru nakazal, da je sedanji trenutek zelo nevaren; zato je povabil vernike vseh treh narodov Goriške, naj molijo in se zavzemajo za edinost, mir, sožitje, dobrososedske odnose.
Goriškega nadškofa je najbrž tudi pretresla vest, da so pred kratkim italijanski desničarski neznanci v Steverjanu poma-
zali z nacističnimi simboli, kljukastimi križi in s črno barvo slovenski spomenik padlim v drugi svetovni vojni. Prav zato je najbrž goriški nadškof Dino De Antoni na Sveti Gori večkrat ponovil, da moramo biti kristjani zgled sodelovanja, bratstva in edinosti v Kristusu.
Ob koncu slovesne svete maše, ki je potekala v treh jezikih, sta škofa Dino De Antoni in Metod Pirih napovedala, da bosta v soboto, 18. junija, pri starodavni cerkvi sv. Valentina na Sabotinu nad Gorico in Novo Gorico darovala sveto mašo "v zahvalo, da se je pred 60 leti končala druga svetovna vojna, in v spomin na vse umrle v njej."
Škofa sta povabila vernike in "vse ljudi dobre volje" vseh treh narodov Goriške k sveti maši na Sabotin, ki bo predvsem simbolnega pomena, saj se prav na Sabotinu zadnje čase bije t.i. "nočna vojna napisov”, ki gotovo ne koristi dobrososedskim odnosom na Goriškem.
Jurij Paljk
Besede torontskega nadškofa
Kardinal Ambrožič o papežu Benediktu XVI.
Objavljamo del pogovora, ki ga je imel p. Janez Sraka s kardinalom Alojzijem Ambrožičem za vatikanski radio in ki ga je objavila Družina 1.5.2005. Na vprašanje, kaj je bilo odločilno za kardinale, da so izvolili kardinala Ratzingerja, je kardinal Ambrožič povedal sledeče:
"Odločitev za izbiro kardinala Ratzingerja za papeža ni temeljila na zadnjih pogovorih med kardinali v Vatikanu. Že dolgo let ga poznamo in vemo, kako dostopen je, kako ponižen, kako prepričan vase. Poznamo ga kot zelo "olikanega" človeka, ki zna prisluhniti, zna poslušati vsakega človeka. Mislim, da si prav zaradi svoje inteligentnosti lahko privošči, da posluša vsakega človeka, in ga to nikdar ne zanese. Recimo, vsako stvar, vsako "idejo", ki jo je človek prinesel h kardinalu Ratzingerju, je le-ta sprejel tako, da si jasno vedeli, da je o tem že premišljeval. In to na višji ravni, kot si človek sam lahko privošči.
Kardinala Ratzingerja sem spoznal sredi devetdesetih let, ko se je v San Franciscu srečal s predsedniki teoloških komi-sji z angleškega govornega po-
dročja. Tri dni je poslušal naše probleme, ki smo jih razlagali v angleškem jeziku, in jih v italijanščino prevajal svojima dvema ali trem sodelavcem, ki niso razumeli angleško... Odlično govori italijansko, angleško, francosko, špansko in seveda nemško. Morda še kak drug jezik, ne vem.
Name je naredila silen vtis tudi maša, ki jo je daroval za pokojnega papeža: znal je dovoliti ljudem, da so se "izkričali", obenem pa je bil on tisti, ki je imel pregled nad dogajanjem. To je vrsta stvari, ki človeka nagnejo, prepričajo, da v konklavu voli zanj".
UPI
[•Tj
SV. RESNJE TELO in SV. RESNJA KRI
5 Mz 8,2-3.14b-16a; Ps 147; 1 Kor 10,16-17; Slednica; Jn 6,51-58
Začetek maja je posvečen 60-letnici osvoboditve ter koncu druge svetovne vojne. To so spominski dnevi povsod po Evropi, tam, kjer smo ljudje na različne načine trpeli pod fašizmom in nacizmom, ker sta se polastila duš in teles milijonov in milijonov ljudi. Žal pa se je na evropskem vzhodu svoboda spremenila vzasužnjenost komunizma, spet milijonov in milijonov ljudi.
Vnovič je bila poteptana Božja podoba človeka.
Ponekod so po taboriščih dobesedno jedli dele človeškega telesa zaradi lakote in poži-vinjenosti.
Obratno so drugi, med njimi celo zločinci, nemo strmeli v kos kruha in kozarec posvečenega vina, ki sta ju madžarska duhovnika, po smrti Stalina, dvignila pred temi zavrženimi ljudmi v taborišču pri Bajkalskem
jezeru. Ti kaznjenci, skoraj izključno ubijalci očetov in mater in drugih ljudi, zločinci z vsemi grehotami, tedaj še niso razumeli nič drugega kakor to, da je v tistem kruhu in v tistem vinu nekaj nadzemskega, nekaj, kar bi zaman iskali na takem kraju. Toda prav tu je Bog na viden način, po kruhu in vinu, izžareval nekaj čudežnega in nadnaravnega. Jezus je namreč dejal: “To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin". Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je moja zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin. Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride" (1 Kor 11,24-26). To ubito telo in ta prelita kri sta uničila smrt in ustvarila novega, svobodnega človeka.
Nedvomno je naš Gospod na svoj način, saj dela in veje, kjer hoče in kakor hoče (Jn 3,8), izkazoval svojo ljubezen, ki ga je gnala na križ za vse, tudi za najbolj zavržene ali prav za najbolj zavržena človeška bitja, zato tudi za te kaznjence. Saj so začutili, da je nekje nekdo, ki jih ljubi.
Toda praznik sv. Rešnjega telesa in sv.
Rešnje krvi noče biti duplikat postavitve sv. evharistije na veliki četrtek. Kajti poudariti hoče, da je Bog vedno z nami, na vseh naših poteh. Je najprej viden na oltarni mizi kakor domači kruh, ki je šel skozi peč trpljenja in smrti. A prav zato ga nosimo kot hrano nesmrtnosti bolnikom in ostarelim. Vzamemo ga s seboj v procesijo, da ga ponesemo mimo naših domov. Dvignemo ga in obenem prosimo, naj nas blagoslovi. Naj zaneti ogenj ljubezni in poštenja. A naj uniči hudobijo, nemir, vojne, poplave. Naj zaneti ogenj pravičnosti, da bodo imeli vsi dovolj dela za vsakdanji kruh, tudi za kruh kulture za otroke in mladino ter pravično plačo za blagostanje vseh.
Naj bi ne glodali in žrli drug drugega, temveč naj bi na življenjski poti živeli drug za drugega. Naj bi bili zavestno usmerjeni v Boga, v večnost, v življenje v popolni svobodi. In ker je vstal od mrtvih v svojem telesu, naj bi tudi nam zagotovil vstajenje telesa. Nekoč je Bog vodil Izraelce po puščavi, veliki in strašni, kjer so strupene kače, škorpijoni in suhi kraji (5 Mz 8,15).
Mi nismo zdaj nič na boljšem, saj strupena
nevera ali ravnodušnost do Boga očitno kaže, da se da lepo shajati brez Boga. Toda dejansko nevera vodi v vojne spopade, v prezir šibkejšega, ki si sam ne more pomagati.
Bog pa nas je poklical v eno telo in kri po enem kruhu, ki je Gospodovo telo, in po krvi (1 Kor 10,17).
Psalmist nas vabi, naj zato skupno slavimo Gospoda (Ps 147,12).
Tudi pesem slednica nas sili, da hvalimo Odrešenika, ki je naš pastir in vodnik: Vernih hvala in radost bodi polna, bodi glasna, bodi mila, bodi jasna. Taka naj bo in v zboru - v procesiji - in v vsakdanu, tudi ko srce krvavi.
Jezus se daje v sv. kruhu in v sv. vinu tako dobrim kot krivičnim, kakor sonce ali dež (Mt5,45). Saj Bog dopusti, da s semenom, ki ga on seje, raste tudi plevel, a le do sodnega dne (Mt 13,24-30). Nato bo konec potovanja, konec procesije, ker bo vhod v življenje ali v smrt.
Tudi praznik sv. Rešnjega telesa in krvi naj nas utrdi v veri v Božjega Sina, ki je dober kakor kruh in kakor žlahtno vino.
Minulo nedeljo popoldan, 22. t.m., je bilo na Sveti Gori pri Novi Gorici tradicionalno romarsko srečanje vernikov goriške nadškofije in koprske škofije, ki je letos potekalo pod geslom
Evharistija bodi vir in osnova občestva med narodi.
V nabito polni baziliki Sveto-gorske Matere Božje sta bogo-
služje v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku darovala koprski škof Metod Pirih in goriški nadškof Dino De Antoni, somaševalo je več kot štirideset slovenskih in italijanskih duhovnikov. Tradicionalno romarsko srečanje predvsem go-riških vernikov z obeh strani državne meje iz koprske in goriške škofije je letos minilo v znamenju zavzemanja za večjo enotnost in strpnost ter v zavzemanju in molitvi za plodnejše sožitje ob meji.
Msgr. Metod Pirih je v svojem nagovoru med drugim povedal: "Celotno mašno bogoslužje je šola in vir naše medsebojne povezanosti, a na najbolj odličen način se to zgodi, ko pripravljeni in primerno razpoloženi prejmemo Jezusa v svetem obhajilu. Jezus pride z namenom, da bi nas preobrazil v sebe. Če pa smo preobraženi v Jezusa, smo enaki med seboj, v nas je isti Jezus. Če sta dva podobna
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
26. maja 2005
Romanje srednjeevropskih narodov v Kupres v Bosni in Hercegovini
Bodite enega Duha in živite v miru!
Ob prvi obletnici Srednjeevropskega katoliškega shoda (SREKS) bo v okviru nadaljevanja programa SREKS-a v soboto, 21. maja 2005, romanje osmih srednjeevropskih narodov v Kupres v Bosni in Hercegovini. Namen romanja je pokazati solidarnost s katoličani v tej deželi, v kateri so v manjšini in so bili v zadnji vojni močno preizkušani.
V novi romarski cerkvi Sv. Družine bo ob 10.30 sv. maša s somaševanjem kardinalov, škofov in duhovnikov. Geslo romanja je: "Bodite enega Duha in živite v miru". Po sv. maši bo posvetitev osmih novih zvonov, ki so bili uliti za lansko romanje narodov v Ma-riazell. Avstrijska škofovska konferenca se je odločila, da bo zvonove podarila baziliki v Ku-presu.
V imenu Cerkve na Slovenskem se bodo romanja udeležili: upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko, dr. Janez Gril, voditelj narodnega odbora za SREKS, dr. Rafko Valenčič, zastopnik koprske škofije, ter drugi romarji.
Škofovske konference osmih dežel, udeleženk SREKS-a v Ma-riazellu, so za to priložnost pripravile posebno poslanico o vlogi družine in njenem mestu v današnjem svetu.
Dodatne informacije dobite pri dr. Janezu Grilu, 01/360-28-12, janez.gril@druzina.si. Poslanica za romanje narodov v Kupres
Pred enim letom smo se zbrali na srednjeevropskem katoliškem shodu, na romanju narodov v Mariazellu. Sto tisoči iz osmih dežel - Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Češke, Madžarske, Poljske, Slovenije, Slovaške in Avstrije - smo se zbrali pri mariazellski milostni Materi Božji, kjer se vsi narodi poču-
timo domače. Omenjeno srečanje ostaja v spominu kot globoko doživetje skupnosti verujočih. V Kristusu, ki je upanje Evrope, smo obhajali velik verski dogodek, ki je med seboj lepo povezal in ustvarjalno tkal različnost prisotnih narodov. Ker je Božja ljubezen obsijala in ogrela naša srca, smo pogumno kljubovali slabim vremenskim razmeram in vetru.
Papež Benedikt XVI. nas je pri svoji umestitvi opogumljal: "Verujoči nismo nikoli sami, saj smo doma med veliko množico svetnikov. Jezus Kristus, Dobri Pastir, hodi pred nami in nas spremlja, vodi ter podpira naša življenja, želi pa nam podariti tudi vso polnost bivanja."
Danes smo se zbrali v Kupresu, da bi skupaj nadaljevali pot za Kristusom. Temu svetišču, ki je posvečeno Sveti Družini, želimo predati osem zvonov, ki zastopajo osem dežel, iz katerih prihajamo, in so prvič zapeli v Mariazellu. Kraj, kjer se nahajamo, je še gradbišče in nas spominja na pomembno resničnost, da je tudi Evropa svojevrstno gradbišče, ki se more dograditi z Božjo pomočjo.
Zvonovi se trenutno nahajajo
še pred cerkvijo, kmalu pa bodo nameščeni v zvonike. Na kraju, ki je še močno zaznamovan z grozotami zadnje vojne in kjer je čutiti velike napetosti med narodi, bodo ti zvonovi oznanjali veselo novico vsem ljudem, ki se bodo z upajočimi srci zatekali sem, tako katoličanom kot kristjanom ter vsem drugim ljudem dobre volje v Evropi.
Osem glasovno sicer različnih zvonov se čudovito zliva v harmonično sozvočje upanja in veselja, pa tudi žalosti in skrbi, vse skupaj pa se dviga kot dar k nebeškemu Očetu. Zvonovi vabijo k molitvi in k skupnemu obhajanju liturgije, pozvanjajo v naših vsakdanjikih, vabijo pa tudi k praznovanju; svarijo nas pred nevarnostmi in krepijo naše upanje, da smemo računati drug na drugega; spremljajo tudi nas in naše rajne brate in sestre, ko se bližamo večni domovini; razveseljujejo nas z lepoto svojega donenja in široko odpirajo naša srca za bogastvo Božje ljubezni. Svetu jasno in glasno prinašajo osvobajajočo evangeljsko novico.
Skupaj z zvonovi kličemo tudi vam: Bodite enega Duha in živite v miru!
To svetišče je posvečeno Sveti Družini, ki je vsem družinam zgled in pomoč v iskrenih prizadevanjih, da bi družinske skupnosti živele v veri, upanju in ljubezni.
Družine "so osnovne in nepogrešljive celice družbe in Cerkve. Vedno manjše število rojstev v naših deželah predstavlja enega od ključnih problemov naše celine. Neomajno zaupamo v ideal trdnih zakonov in družin ter sočustvujemo in po svojih močeh pomagamo vsem, ki se srečujejo s skrhanimi in prelomljenimi odnosi" (prim. tč. 6 Poslanice iz Maria-zella).
V Jezusu Kristusu, pod varstvom Njegove matere in na priprošnjo svetega Jožefa družine zmorejo v polnosti izpolniti poslanstvo, za katerega so bile poklicane.
Družine živijo v veri in ta zastonjski dar posredujejo potomcem.
Vera daje družinam moč in oporo, daje smer življenjskim odločitvam in nudi potrebno varnost. V osebnem verskem prizadevanju smo poklicani, da poglobimo svoj odnos do Gospoda in do soljudi. Tako moremo biti zgled in vir navdušenja tudi za druge, da si bodo skupaj z nami upali izbrati pogosto težjo pot resnice. Različnosti naših osebnih pristopov k veri odslikavajo mnogovrstnost Božje pozornosti in ljubezni do nas.
Družine živijo v upanju in tudi druge vabijo k temu.
V upanju nastajajo, rastejo in se ohranjajo družinske skupnosti. Medosebni ljubeči odnos tveganja, v katerega je prvi vstopil Gospod sam, se zrcali v skupnem sobivanju družine. Upanje nas vabi v življenje kljub zavedanju, da nas na poti čakajo ovire, krize in neuspehi. Kdor z vsem srcem zaupa, mo-
re ostati zvest, zmore začenjati nove poti in zna uzreti veselje in srečo na vseh stopnjah svojega osebnega razvoja.
Družine živijo v ljubezni in ljubezen izžarevajo tudi navzven. Ljubezen je temelj družine. Dar ljubezni nas usposablja, da zmoremo bližnjemu brezpogojno izreči svoj "Da". Samo v ljubezni lahko sprejmemo drugo osebo tako, kot je ter jo priznamo in spoštujemo v njeni celotni kompleksnosti. V zakramentalni privolitvi zakonske obljube je Gospod prisoten na prav poseben način ter ljubezen zakoncev oživlja s svojo stvariteljsko ljubeznijo. Ljubezen nas opogumlja, da si upamo storiti tudi korak v neznano. Primer za to so odločitve za novo življenje: otroci, ki so zaželeni, upajo tvegati in živeti ljubezen.
Pristnost ljubezni se izkazuje tudi v zelo težavnih življenjskih okoliščinah, s katerimi se je v vsej polnosti soočala tudi Sveta Družina. Ljubezen nam daje potrebne moči, da skupaj z Ma-rijo rečemo: "Zgodi se mi po Tvoji besedi"; ob zgledu svetega Jožefa zmoremo ostati pošteni in zvesti; in končno, ljubezen nas opogumlja, da skupaj z Jezusom Kristusom stopimo na pot križa in da tretji dan skupaj z Njim tudi vstanemo.
Družina je zgled, kako lahko raznoliki evropski narodi živijo v sožitju: z enakim dostojanst-
vom, v vsakršni osebni enkrat-nosti ter v skupni odgovornosti.
"Katoličani vseh osmih dežel smo v letu srednjeevropskega katoliškega shoda mnogo storili skupaj in delali drug za drugega. Na ta način se je krepila solidarnost civilne družbe omenjenih držav Srednje Evrope" (prim. tč. 7 Poslanice iz Ma-riazella).
Solidarnost nas v molitvi povezuje tudi danes in nas kliče, vabi in vodi v življenje naprej: v tem duhu vam ponovno kličemo: Bodite enega Duha in živite v miru.
Tudi rajni sveti oče, papež Janez Pavel II., ki je to deželo dvakrat obiskal, se je s svojim oznanilom in s svojimi pastoralnimi prizadevanji zavzemal za uresničevanje tega mota. Naj nas zdaj v tem Duhu iz hiše našega nebeškega Očeta spremlja s svojim blagoslovom.
Pod varstvom in z zgledom Svete Družine si upamo tvegati nov korak v prihodnost. V tem Duhu se bo tudi mladina odpravila na svetovni dan mladih v Koln. V letu 2006 pa še posebej vabimo vse družine, naj romajo v številna Marijina svetišča, da bi na milostnih krajih in na Marijino priprošnjo izkusili enost z Njim, na katerega ona vedno kaže, torej na Kristusa, ki je upanje Evrope.
(Prevedla Barbara Baloh)
Nova maša v Jami jah
David Pahor, po rodu iz Ja-melj na Krasu, je bil lani posvečen v diakona. V soboto, 11. junija 2005, ob 17. uri pa bo v Pulju posvečen v duhovnika; kdor se želi udeležiti slovenosti, naj stopi v stik z g. Walterjem Miloc-com (župnikom pri Madon-nini), ki pripravlja avtobus. Dan kasneje, v nedeljo, 12. junija, bo David ob 16. uri pel novo mašo v domači cerkvi v Jamljah. Že sedaj vsi toplo vabljeni!
Duhovniki pomagajo vsem.
Pomagaj vsem duhovnikom.
39 tisoč škofijskih duhovnikov vsak dan oznanja evangelij po župnijah med ljudmi in nudi vsem ljubezen, tolažbo in upanje.
Da bi lahko nadaljevali svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno pomoč: prispevek za vzdrževanje duhovnikov.
Te darove zbira Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero), ki jih razdeli med vse duhovnike, zlasti med tiste, ki delujejo v najbolj potrebnih skupnostih in bodo tako lahko računali tudi na velikodušnost vseh.
CNumero Verde-
800.01.01.01
Darovi za vzdrževanje duhovnikov. Podpora številnim za dobro vseh.
Svoj prispevek lahko nudiš na štiri načine:
• Poštni tekoči račun št. 57803009
• Kreditne kartice: s kartico CartaSi in s klicem na brezplačno telefonsko številko 800.82.50.00 ali prek interneta na naslovu www.sowenire.it
• Bančno nakazilo na glavnih italijanskih bankah
• Neposredno na Inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Sostentamento Clero) v svoji škofiji.
Prispevki so odtegljivi:
Kdor želi, lahko svoje prispevke Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero) v znesku do največ 1032,91 evrov letno odbije od celote svojih prihodkov za izračun davčne prijave Irpef ter povezanih deželnega in občinskega dodatka.
CHIESA CATTOLICA - C.E.I. Conferenza Episcopale Italiana
• v“|	NOVI
6	26.	maja	2005	GOllSka	GLAS
Kratke
Naj goriški mlaj 2005
Komisija za goriške mlaje je 14. maja v Biljah dodelila nagrade za letošnje najvišje in najlepše mlaje. Na natečaj, ki gaje razpisal Rumitrski jus, se je odzvalo 65 vasi. Na prazniku v Biljah je bilo prisotnih približno petsto udeležencev, pa čeprav seje po oceni organizatorjev podviga udeležilo preko tri tisoč “tekmovalcev”. Poleg dodelitve nagrad in krajšega kulturnega programa so na veselici priredili tudi človekoljubno akcijo. Prostovoljni prispevki -nabrali so približno petsto evrov - bodo šli v roke s. Tadeji Karmen Mozetič iz Bilj, ki opravlja svoje misijonarsko delo v Paragvaju. Pomagala bo plemenu Nivacle, ki nujno potrebuje opremo za šolo in rezervoar za pitno vodo. Nagrado za višino so dvignili v Biljah, saj je njihov mlaj meril kar 30,30 m. Svoje zadoščenje - morda še večje - so imeli tudi dvigovalci iz Jeremitišča, ki so prejeli nagrado za najvišji mlaj, postavljen izključno na roke; visok je bil 27,59 m. Nagrade za najlepše mlaje so prejele Prvačina, Brestovica in Rupa, posebna nagrada Goriškega muzeja pa je šla Šempasu. Priznanja so organizatorji izročili še Hruševljem, Gabrjam, Lokam, Dragovici, Podragi in Vrtojbi. Odlikovanja in razna darila so izročili 14 otroškim mlajem, ki očitno pričajo, da ta priljubljeni običaj v prihodnosti ne bo izumrl.______________
Slovenski center zo glasbeno vzgojo Emil Komel
Let’splayDisney
Razigran glasbeno-pevski skok v čarobno skrinjico pravljic
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
PRAZNIK ŠPARGLJEV
v Štandrežu v župnijskem parku med lipami
♦ Sobota, 28. maja 2005, ob 17. uri Slikarski ekstempore ob 20.30 Ples z ansamblom Kalamari
♦ Nedelja, 29. maja, ob 19. uri Mladinski zbor F.B. Sedej iz Steverjana in plesna skupina Cheer Dance Millenium iz Gropade Ples z ansamblom Ne me jugat
♦ Četrtek, 2. junija,
ob 20.30 Ples z ansamblom Primorski fantje
♦ Sobota, 4. junija,
ob 20.30 Plesna šola Circolo Zorutti iz Gradišča Ples z ansamblom Kalamari
♦ Nedelja, 5. junija,
ob 19. uri Nagrajevanje ekstempora Nastop zbora in dramske skupine PD Standrež s komedijo Kdo je zadnji Ples z ansamblom Ne me jugat
Na voljo odlični šparglji, domača jedača in pijača. Bogat srečolov POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Ko je v četrtek, 19. t.m., na končno jasnem nebu še prijetno sijalo sonce, so mali in veliki gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel z učitelji in gosti iz goriške šole Istituto di mušica zvabili v Kulturni dom v Gorici starše in prijatelje ter vse tiste, ki ob otroški razigrani vnetosti do glasbenega izražanja radi podoživljajo svoje brezskrbne dni iz otroštva in se predajajo čustvenim spominom iz časa, ko je tudi njim znala čarobnost pravljic prišepetavati nešteto lahkokrilih sladkosti. In prav te so s svojim navdušenim nastopom velikodušno nasuli gojenci SCGV E. Komel, ko so svoj prvi letošnji poklon iz tradicionalnega niza glasbenih srečanj ob iztekanju šolskega leta izoblikovali iz vsem dobro znanih melodij učinkovitih Disneyevih filmov, povzetih po klasičnih pravljicah, priljubljenih malim in odraslim poslušalcem. Natrpana dvorana je z zvedavostjo prisluhnila in bučno ploskala harmonično stkanemu in izvedenemu spletu izbora instrumentalnih in pevskih melodij, ki jih je z domiselnostjo v pravljično sanjski pajčolan izvezla prof. Michela De Castro. Ta širokopotezni glasbeni načrt je v sebi kovala že štiri leta, tako nam je zaupala, in končno ji je uspelo ga uresničiti v bleščečem žaru ob pomoči vztrajnih sodelavcev Damijane Čevdek, Nataše Sirk, Daria Šavrona, Mateja Špacapana, Dalie Vodice in seveda vseh drugih profesorjev, ki so požrtvovalno in potrpežljivo v kratkem času pripravili mlade pevske, instrumentalne in plesne skupine na ta enourni na-
Peti forum partnerstva za različnost
Različnost pomeni skupno varstvo kulture
Gorica je bila prejšnji teden priča pomembnemu dogodku. V našo deželo se je namreč pripeljalo preko 150 predstavnikov evropskih manjšin, da bi se udeležili 5. foruma partnerstva za različnost. Forum, ki je letos nosil naslov Dodatna vrednost manj razširjenih jezikov in je nastal na pobudo goriške pokrajinske uprave ter evropskega urada za manj razširjene jezike EBLUL, se je začel v sredo, 18. maja, v prostorih goriške občine, kjer sta goste sprejela in pozdravila podžupan Alessandro Bon in pokrajinski odbornik Marko Marinčič. Naslednji dan se je forum nadaljeval v deželnem avditoriju. Prisotne je uvodoma pozdravil Bojan Brezigar, nekdanji predsednik EBLUL-a, ki je izrazil zadovoljstvo in zadoščenje, da lahko srečanje uvede v slovenščini; za njim so spregovorili predstavniki krajevnih uprav. Po pozdravu goriškega župana Brancatija sta za mikrofon stopila deželna odbornika Antonaz in Iacop. "V Fur-laniji-Julijski krajini," je poudaril Antonaz, "je prisotnih 42% vseh etno-jezikovnih manjšin v Italiji, ki predstavljajo pravo bogastvo naše dežele". Njegove besede je potrdil tudi Iacop, ki
je še povedal, da se lahko pričakovanja nove Evrope uresničijo prek vrednotenja vseh njenih kultur. Da je naš prostor postal pravi evropski laboratorij sodelovanja, je ugotovil podžupan novogoriške občine Andrej Terčon, njegovemu posegu pa je sledil pozdravni govor predsednice EBLUL Nease Ni Chi-neide. "Naša organizacij a verjame v bogastvo jezikov in podpira medsebojno sodelovanje, ki lahko manjšinam doprinese izjemno priložnost za izmenjavo mnenj in skupno rast." O slovenski, furlanski in nemški manjšini v F-Jk so govorili Rudi Pavšič, Pier Carlo Begotti in Ve-lia Plozer, nato pa sta prisotne nagovorila še predsednik goriške pokrajine Brandolin in Jacques Delmoly, vodja Enote za politiko večjezičnosti Evropske komisije. Uvodno srečanje se je končalo s posegom Giuseppeja Scalia, glavnega direktorja za jezikovne manjšine Ministrstva za notranje zadeve, ki je sicer pohvalil zakon 482, obenem pa je izrazil mnenje, da mora Italija še izboljšati sistem zaščite manjšinskih jezikov. Istega dne je bila popoldan porazdelitev v delovne skupine, tako so lahko udeleženci globlje obravnavali manjšinske
probleme. V petek, 20. maja, je zaključni del foruma partnerstva za različnost potekal v Kulturnem domu in Kulturnem centru Lojze Bratuž. Glavno besedo sta imela predsednik Italijanske unije Maurizio Tremul in predsednik SSO Sergij Pahor, ki sta spomnila na pomembnost sodelovanja med manjšinami, srečanje pa se je končalo z resolucijo o uporabi okcitan-skega jezika na zimskih olimpijskih igrah v Turinu prihodnje leto. Predstavniki manjšin so v naših krajih preživeli še soboto, ko so se udeležili izleta v Videm in na Trbiž.
Za mnenje o poteku foruma smo vprašali pokrajinskega odbornika Marka Marinčiča, ki je povedal, da se mu letošnja tema zdi posebno spodbudna: "Ta forum je izredna priložnost, da spoznamo izkušnje drugih krajevnih uprav po Evropi, kjer živijo manjšine. Osebno sem se udeležil prejšnjih forumov na Finskem in v Nemčiji. Izkušnja je bila enkratna. Spoznal sem, da je vsaka manjšina svet zase, problematične situacije pa so si večkrat podobne, tako da lahko prek izkušenj drugih manjšin črpamo marsikatero zanimivo idejo." Končno se zavedamo ne le pomembnosti, ampak tudi prednosti, ki jo za Evropo predstavljajo jezikovne manjšine.
Meti
Sprejem MePZ Hrast na sedežu pokrajinske uprave
Pomembna vloga pri ustvarjanju skupnega družbenega prostora
r f.rn 'TlVj./s j *
Š|!gj |fe a "M
stop, ki je nudil obsežen vpogled v kakovostno in razvejeno ustvarjalno delo glasbenega Centra pod vodstvom vselej prisotnega, prizadevnega ravnatelja prof. Silvana Kerševana. Odrsko postavitev je z nasveti podkrepil režiser Kazimir Černič ob pomoči tehnikov Andreja Pahorja in Vanje Hobana, ki sta z lučmi ustvarjala magične svetlobne učinke, poudarjajoče pravljično vzdušjejpri-reditve. Učiteljica Jožica Zni-derčič je prispevala vezni tekst, s katerim so poslušalci zapluli v pravljični svet, zdaj sanjsko-ro-mantično, zdaj šegavo in hudomušno, nekajkrat pa tudi z realističnimi podobami našega bolj sivega vsakdanjika, ki se, posebno v pomladnem času, močno bije z zeleno, cvetočo prirodo, polno opojnih vonjav. Preobražena v sanjavo prince-
sko in zalega princa sta besedilo sede oziroma stoje na desni strani odra - ostali del prizorišča so zasedli pevci, glasbeniki in plesalke - prebirala Jasmin Kovic v slovenščini in Kevin De Sabbata, gost z italijanskega liceja, v italijanščini. Prireditev je namreč potekala dvojezično. Tudi veliko pesmic je bilo zapetih v italijanščini in angleščini, to pa tudi zato, ker je pobudnica De Castro zaman iskala nekatere slovenske inačice melodij iz neprekosljivih filmov tenkočutnega Walta Di-sneya, ki je dodobra poznal otroška srca in njihove skrite želje.
Gojenci - vseh je bilo okoli sto - raznih starostnih stopenj so suvereno, a obenem razigrano preko ritmično poudarjenih skladbic prikazali temeljito pridobljeno znanje v igranju različ-
nih instrumentov, od klasičnega klavirja do pihal in tolkal, pa tudi v petju, ki se je oglašalo iz grl učencev male glasbene šole in tečaja Do-mi-sol, otroškega zbora in mladinskega zbora, prejemnika že nekaj pomembnih priznanj. Ob melodijah iz TV nadaljevanke Mickey Mouse Club, filmov Sneguljčica, Pe-pelka, Ostržek, Mary Poppins, Trije prašički, Lepotica in zver... je tri plesne točke z lahkotnimi, različno zahtevnimi koraki, v lepih kostumih mišk, dimnikarjev, Mary Poppins in njenih spremljevalcev, izvajalo devetnajst ljubkih baletk. Kot solisti so se v pravljično vezenino vtkali še izredni gost, bariton Eugenio Leggiadri Gallani, in sopranistki Martina Kocina ter Alessandra Schettino, tudi v "sladkem" duetu z Gallanijem.
Iva Koršič
Foto Bumbaca
Predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin je v ponedeljek, 16. maja, pripravil sprejem za pevce doberdobskega mešanega pevskega zbora Hrast v prostorih goriške pokrajine. Z uradnim sprejemom doberdob-skim pevcem in njihovemu dirigentu Hilariju Lavrenčiču je želel izreči priznanje za uspeh na slovenskem vsedržavnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru, na katerem je dober-dobski zbor dosegel 90,7 točk in zlato plaketo mesta Maribor. Hkrati je za Doberdobce "gostovanje" pri pokrajinskem
predsedniku dokaz pozitivnega vrednotenja njihovih dosežkov, medtem ko pri dober-dobski občinski upravi zbor ni bil deležen take pozornosti. Doberdobski pevski zbor se je predsedniku Brandolinu, odborniku Marinčiču, svetovalcu Grinoveru ter vsem ostalim prisotnim predstavnikom kulturnega in družbenega življenja na Goriškem predstavili s skladbama Kresno jutro Ubalda Vrabca in Petelinček je zapieu Hilarija Lavrenčiča. V imenu pevskega zbora se je pokrajinskemu predsedniku Brandolinu zahvalil predsed-
nik društva in pevskega zbora Claudio Peric. Besedo je za tem prevzel sam Brandolin. Podčrtal je pomen vseh manjšinskih društev in organizacij, ki delujejo na narodno mešanem območju. V obdobju padanja mej in zbliževanja lahko prav te organizacije po Brandolinovem mnenju igrajo zelo pomembno vlogo v ustvarjanju skupnega prostora. Ob tem je omenil, da je dosežek zbora Hrast pomemben za celotno goriško pokrajino in njeno kulturno tkivo, v katerega zbor Hrast spada.
NOVI
GLAS
Obvestila
Osemnajst otrok prejelo prvo sveto obhajilo
"Bodi pozdravljen, zlati moj dan..."
Duhovnija sv. Ivana v Gorici
Darovi
Starši otrok, ki so 22. maja pri sv. Ivanu v Gorici prejeli prvo sv. obhajilo: 500,00 evrov za duhovnijo.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 27.5. do 2.6.2005)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsakdan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 27. majo (v studiu Andrej Baucon): V diskoteki 103 z Andrejem:	domače	viže,
zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta.
Ponedeljek, 30. majo (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: moderna glasba, zanimivosti in obvestila.
Torek, 31. maja (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 1. junija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Konj, človekov spremljevalec. - Izbor melodij.
Četrtek, 2. junija: zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
Števerjon: oskrunjen spomenik žrtvam vojne na vaškem trgu
Onkologa Spazzapan in Lombardi v Števerjanu
Ko bolezen sočloveka postane šola za življenje
Društvi Sedej in Briški grič
Zadružna banka Doberdob in Sovodnje
Delniška zadruga z omejeno zavezo
Člane vljudno vabimo na izredni in redni obCni zbor, ki bo v drugem sklicanju jutri, petek, 27. maja 2005, ob 18.30 v Kulturnem domu v Gorici, ulica I. Brass št. 20 s sledečim dnevnim redom:
Izredni občni zbor
Odobritev novega statuta
Redni občni zbor
Poročila ter odobritev bilance za leto 2004;
Volitve v zadružne organe.
Zaradi prisotnosti notarja na izrednem Občnem zboru se članom toplo priporočamo za udeležbo in za točnost. Vstop samo z vabili.
UPRAVNI SVET
n
BCC
u
CREDITO COOPERATIVO
Doberdo e Savogna Zadružna Banka Doberdob in Sovodnje
DUHOVNIJA SV. IVANA - GORICA CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vabijo na predstavitev knjige
JANEZ PAVEL II.
SPOMIN IN ISTOVETNOST
Cerkev sv. Ivana v Gorici sobota, 28. maja 2005 ob 19.30 sv. maša ob 20.15 predstavitev knjige
SODELUJEJO: prof. Jože Faganel, p. Mirko Pelicon in dr. Karel Bonutti
V dneh, ko so se goriški upravitelji veselili uspešnega zgodovinsko-kulturnega festivala, na katerem so govorili o "aloglotih" (in ne o Slovencih), so običajni neznanci z običajnim črnim sprejem v roki pomazali še eno slovensko simbolno znamenje, spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Števerjanu. V soboto, 21. t.m. zjutraj, ga je prvi opazil voznik šolabusa Silvan Dorni. Kmalu so na kraj prišli župan, nekateri vaščani in karabinjerji, kasneje tudi predstavniki Di-gosa, ki še preiskujejo sorodno "nočno akcijo" na Trnovem. Kljukasti križ, zloglasni "SS" in znamenje skrajne desnice so še enkrat prizadeli krajevne prebivalce in dobromisleče ljudi, ki si prizadevajo za strpno sožitje vseh ljudi ob Soči. Župan Hadrijan Corsi, smo brali v časopisih, je določil, naj se spomenik ne očisti takoj, ampak naj bo provokacija nekaj časa "na ogled" kot nekak meni e nto. "Podvig" je prizadel tudi župnika Antona Lazarja, ki se je spomnil, da so lani jeseni nekaj podobnega že doživeli na Jazbinah; "mojstri", kot jim pravi g. Lazar, naj bi bili isti. "To, kar delajo ti nočni heroji, zbuja v vseh nas zaskrbljenost in žalost. Nekateri so žal še zelo daleč od demokracije in bratstva. Sploh pa jim manjka osnovno spoštovanje do človeka, do umrlih."
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Irt!?	vab/	na	predstavitev	knjige
Dorice Makuc
PRIMORSKA DEKLETA V NEMČIJO GREDO
Ob prisotnosti avtorice bo o knjigi govoril msgr. Oskar Simčič
Četrtek, 26. maja 2005, ob 18. uri.
Galerija Ars nad Katoliško knjigarno, Travnik 25 v Gorici
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vabi na predstavitev pesniške zbirke Zore Sakside
ALFA IN OMEGA
O delu bo govoril Janez Povše
Sreda, 1. junija 2005, ob 18. uri.
V Galeriji Ars nad Katoliško knjigarno v Gorici
tudi skupni prostori, knjižnica, telovadnica in kapela. Ustanova ne prejema javnih prispevkov in se sama vzdržuje tako, da prireja po vsej deželi s pomočjo navdušenih prostovoljcev izvirne dobrodelne pobude, kot npr. baklade in celo nabirke plastičnih zamaškov. Dr. Spazzapan, ki je potrdil, da je Dom Via di Na-tale pravi "biser v naši deželi", je sklenil svoj poseg s citatom pisatelja Manzonija, ki ga pogosto navaja direktorica in duša Doma: pogosteje bi morali misliti na to, da delamo dobro, kot pa, da se dobro počutimo; tako bi se na koncu vsi skupaj bolje počutili. In Števerjanci so še enkrat pokazali, da so res velikodušni, saj so za Dom v Avianu nabrali 3320 evrov.
Društvo Soška fronta iz Nove Gorice in Središče za arheološke in zgodovinske raziskave na Goriškem vabita na odprtje razstave "Na goriškem obrambnem mostišču med prvo svetovno vojno”, ki bo v petek, 27. maja, ob 19.30 v vinski kleti kmetijskega podjetja Fiegl na Oslavju, Lenzuolo Bianco 1. Razstava bo odprta do 4. junija med 9. in 12. ter med 14.30 in 18.30. Razstavljena bo tudi podoba Matere Božje z Oslavja. Uprava Novega oglasa v Gorici, je od 1. junija dalje odprta: od ponedeljka do četrtka od 9. do 12. in od 15. do 17. ure; ob petkih od 9. do 12. ure.
Skupnost družin Sončnica in Mladinski dom iz Gorice prirejata od 6. junija do 15. julija poletna središča SREČANJA in IZZIVI 2005 za otroke, ki obiskujejo slovenske vrtce in šole na Goriškem. Vpisovanje: na sedežu SS0-Gorica, Drev. 20. septembra 85:9. -12.30, 15.-16.30. Informacije: 0481536455 in 0481546549. Romanje v Medjugorje. Zaradi velikega povpraševanja bomo ponovili 4-dnevno romanje v Medjugorje, in sicer od 10. do 13. junija. Informacije: Darko Durček (tel. 0481 882395 ali 0481 32121 Trgovina Agrosementi na Travniku) ali g. Jožko Markuža (tel. 040 229166). Zadostuje veljavna osebna izkaznica.
Svet bolnih je različen od sveta zdravih. Ko pa se ta svetova srečata, od tega še največ odnesejo zdravi. Tudi to so lahko razumeli res številni ljudje iz vse Goriške, ki so se v ponedeljek, 16. maja, v Sedejevem domu v Števerjanu udeležili dobrodelnega večera z dvema onkologoma iz Aviana. Dr. Simon Spazzapan in dr. Davide Lombardi sta v slovensko vas rada prišla kot gosta društev F.B. Sedej in Briški grič, da bi osvestila javnost o rakastih obolenjih in hospicu Via di Natale, kjer že skoraj deset let nudijo brezplačno bivanje rakastim bolnikom in svojcem. "Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili," je uvodoma citiral Jezusove besede župnik Anton Lazar in zaželel, da bi si vsi budno prizadevali za ljudi v potrebi. Prisotne na srečanju, ki mu je dala pokroviteljstvo občinska uprava, sta pozdravili tudi predstavnici društev Franka Padovan in Maja Humar. Irena Bednarich je v svojem živem pričevanju povedala, da je med tritedenskim bivanjem v Domu Via di Natale spoznala veliko bolnih oseb, tudi mladih in otrok. Presenetilo jo je, da so se med sabo opogumljali: "Tam nisem našla žalosti, ampak pogum." Stvarnost namreč človeka okrepi, je rekla, "da se zavzame za življenje in se zanj bori." Ko
gre za življenje ali smrt, pride do spremembe vrednot, vsakdanje male težave postanejo manj pomembne, ljubezen do življenja se okrepi.
Dr. Spazzapan je s pomočjo računalniške predstavitve na platnu nazorno prikazal inovativne protirakaste terapije in metode paliativne medicine. Število bolnikov v Evropi se stalno viša, je povedal, in naša dežela žal zaseda prva mesta. Prvi vzrok teh obolenj predstavlja kajenje, v Furlaniji-Julijski krajini pa prinaša veliko gorja tudi prekomerno uživanje alkoholnih pijač. Sodobna onkologija skuša zdraviti bolnike, jim podaljšati življenje, pa tudi nuditi čim večjo kakovost življenja. Vedno znova je vredno opozarjati, da je nadvse pomembna prevencija,
kar pomeni: opuščanje slabih navad, uživanje zelenjave in sadja, redna zdravniška kontrola. Kirurgija postaja vse bolj mik-rokirurška, zdravila pa specifična, taka, ki bi prinašala vse manj stranskih učinkov. Paliativna terapija pa skuša videti bolnika kot celovito osebnost, skupek fizičnih, psihičnih in duhovnih dejavnikov. Trpljenje skuša lajšati s pomočjo zdravnikov, psihologov, medicinskih sester, duhovnega spremljevalca, zraven pa skrbi tudi za svojce.
O Domu Via di Natale je dr. Spazzapan povedal, da ga je istoimenska neprofitna organizacija v celoti financirala in dogradila 1. 1996. V prvem nadstropju je 34 stanovanj, v drugem pa hospic z 12 stanovanji za terminalne bolnike. Obstajajo
V nedeljo, 22. maja, je bila naša cerkev sv. Ivana v Gorici praznično okrašena in nabito polna, ko je vanjo stopilo 18 otrok, oblečenih v belo. V svoje čisto srce so prvič sprejeli Jezusa pod podobo kruha. Pri slavju so lepo sodelovali, prav tako nekateri starši. Nekateri deli maše so zaradi prisotnosti neslovenskih staršev in sorodnikov potekali tudi v italijanščini in nemščini. P. Mirko Pelicon je v homiliji pozval otroke, naj se v Mariji posvečenem mesecu radi zatekajo k Njej. Staršem pa je zaupal, da je zaskrbljen, kajti današnja družba se je krepko umaknila od Božje resnice in ljubezni. Zato smo vsi klicani, da z odgovornostjo sodelujemo z Božjo milostjo in lučjo. "Začnimo pri sebi!”
Župnik se ob tej priložnosti želi zahvaliti običajnim obiskovalcem duhovnije za razumevanje, saj zaradi velike množice navzočih (našteli naj bi jih okrog 350) vsi niso mogli v cerkev; veliko jih je spremljalo obred na klopeh pred cerkvijo, kjer so bili
tudi zvočniki. Zato toliko bolj prisrčno vabi vse goriške vernike, naj se prihodnjo nedeljo, 29. t.m., na praznik Sv. Rešnjega Telesa, udeležijo ob 9. uri na Travniku slovesne maše, pri kateri bodo sodelovali prvoobhajanci. To
naj nam bo tudi dragocena priložnost, da se - v letu evharistije -na primeren način poglobimo v skrivnost uživanja Kristusovega telesa.
V soboto, 28. maja, pa duhovnija, Goriška Mohorjeva družba in
Mohorjeva družba Celje vabijo k sv. Ivanu, kjer bo po maši, torej okrog 20.15, predstavitev knjige Janeza Pavla II. Spomin in istovetnost v slovenščini. Sodelovali bodo prof. Jože Faganel, p. Mirko Pelicon in dr. Karel Bonutti.
NOVI
GLAS
Mauthausen, 7. in 8. maja 2005
Obisk taborišča v spomin na pradeda
Okrog Velike noči je bilo, ko smo se nekega večera z mamo in očetom ter mojo nono pogovarjali o usodi njenega očeta, mojega pradeda Lazarja Krašovca iz Gabrovice pri Ospu, ki je umrl 10. oktobra 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču Mauthausen. Bližala se je 60-letnica osvoboditve tega taborišča (5. maj 1945) in sklenili smo, da ob tej obletnici obiščemo ta kraj smrti in trpljenja, kjer je svoje življenje, podobno kot ret* kot 100.000 drugih otrok, žensk in moških, končal tudi moj praded.
Združenje, ki povezuje nekdanje taboriščnike, je organiziralo dvodnevno spominsko potovanje in tako smo v soboto, 7. maja, odpotovali iz Ljubljane s skupino nekdanjih deportirancev ter sorodniki mnogih, ki so umrli v taborišču. Potovanje je bilo v znamenju obujanja tragičnih spominov. Preživeli so pripovedovali izkušnje in grozote, ki so jih doživeli. Ko sem poslušal, se mi je vse zdelo skoraj neverjetno, tako kruto in nečloveško in vendar je bolna fantazija mučiteljev prekosila vse meje človeškega razuma, tako da je bila pripoved še kako resnična.
Pot nas je vodila mimo Salzburga do St. Valentina. V tem kraju je bila podružnica Mauthausna, ki je oddaljen približno 10 kilometrov. Taboriščniki so bili tu zaposleni v tovarni tankov. V tem kraju smo tudi prespali. Naslednjega dne, 8. maja, pa
Tako se je začela pesem, ki so jo učenci dvojezične šole v Špetru zapeli v oddaji z ambicioznim naslovom Posvet o dvojezičnosti, ki je spadala v niz oddaj "Radio za šole". Oddaja, ki je slonela na raziskavi o poznavanju jezikov med učenci, o njihovem odnosu do njih in njihovem uporabljanju, je bila dobro pripravljena in zanimiva. Zanimivi so bili predvsem odgovori na vprašanja, katere jezike znajo ali kateri od teh jezikov je zanje prvi jezik. V zaključni pesmi so primerjali besede žarkom in zaključili: Mi otroci pa lepo z žarki se objemamo... Seveda je res, kot so tudi otroci ugotovili, da je poznavanje jezikov velika prednost, veliko bogastvo. In včasih se celo zgodi, da se pripadniki drugih narodov tako dobro naučijo slovensko, da so lahko za zgled celo marsikateremu Slovencu. Tako sem na primer poslušala pred kratkim po Radiu Trst A intervju urednice Ines Škabar s prof. Davidom Dapitom iz Humi-na, ki je pred kratkim dobil zlati znak znanstvenega in raziskovalnega centra SAZU za doktorsko disertacijo "Krajevna imena vzhodne Rezije v luči materialnega in duhovnega izročila". V tej disertaciji se dr. Dapit, ki zdaj poučuje slovenski jezik
smo se odpravili proti taborišču. Ko smo se mu približali, se nam je na griču predstavilo veliko obzidje s stražni-mi stolpi in vse to je bilo ob-
dano z bodečo žico. Nehote me je spreletel občutek strahu, a tudi jeze in neverjetnosti, kajti človek ne more razumeti, da je vse to služilo za trpinčenje ljudi. Vtis je bil po svoje veličasten. Od vsepovsod so prihajali ljudje, med njimi so bili nekdanji ujetniki z ruto na bele in sinje rise, s trikotnikom in številko, ki jim je
in književnost na univerzi v Vidmu, ni omejil le na krajevna imena, ampak je Rezijo obravnaval interdisciplinarno, celostno. Prejšnji teden pa je spet po Radiu Trst A intervjuvala Zaira Vidah v oddaji "Poti raziskovanja”. V obeh oddajah sem občudovala njegovo res lepo in izbrano, a povsem sproščeno slovenščino, pa tudi njegovo izreko, v kateri so imeli e-ji in o-ji pravilno vrednost. Kako se je mogoče z dobro voljo naučiti slovenščine, je dokazal dokumentarec "Te-muen-Priča", ki jo je prejšnji mesec predvajala Televizija Slovenija 1. Protagonist dokumentarca, zdaj upokojeni profesor italijanščine in francoščine Ezio Martin iz mesta Pinerolo v Piemontu, je bil med drugo svetovno vojno kot podporočnik na Cerkljanskem in v Baški grapi. Takoj si je kupil slovensko slovnico in druge knjige ter se začel učiti slovenščine. Po kapitulaciji Italije je zapustil Slovenijo, a se je ponovno vrnil tudi zato, ker se je zaljubil v Marijo. Pri obnavljanju svojega življenja je Ezio Martin ugotavljal, koliko hudega je bilo povzročenega na eni in na drugi strani, s strani Italijanov pa tudi Slovencev po vojni ("Tisti, ki nimajo srca, so mednarodna pasma," pravi). Poročil se je z Marijo, imel z njo dve
bila vžgana in s katero so jih identificirali. Ko si prestopil prag taborišča, nisi bil nič več kot številka. Z njimi so bili sorodniki in predstavniki dvajsetih in več držav z vojaškimi delegacijami, mladimi predstavniki šol, predsednika Španije in Avstrije ter avstrijski kardinal, ob teh pa je bilo seveda tudi veliko drugih visokih osebnosti. Vsi smo se ustavljali pred samim taboriščem, saj se je vsak narod zbral pred svojim spomenikom in počastil svoje žrtve z govori in petjem ter polaganjem vencev in cvetja. Obhajal me je nenavaden občutek žalosti in groze. Nato pa smo se pomaknili na glavno dvorišče taborišča, kjer je bila osrednja slovesnost z govori vseh prisotnih osebnosti. Ko smo se ozirali naokrog, smo lahko videli najrazličnejše zastave in prapore. Okoli nas pa so stale barake, zapor s samicami, kuhinja, pralnica, plinske celice, peči, predel taborišča za bolnike in še večje dvorišče za šotore, delavnica, kamnolom, strelišče itd. Za trenutek se ti zazdi, kot da bi se znašel sredi filma, a žal je bilo vse to, kar
hčerki, žal je žena zbolela za multiplo sklerozo. V času njene bolezni - osemnajst let je bila priklenjena na bolniško posteljo - ji je vedno stal ob strani. Pokopal jo je v Kneži, njeni rojstni vasi, kjer želi biti tudi sam pokopan. Zadnja scena dokumentarca prikazuje slavje ob vstopu Slovenije v Evropo v Novi Gorici. Med gledalci je bil tudi 84-letni Ezio, ki sedi skupaj s svojim prijateljem, nekdanjim konzulom v Trstu, prof. Tomažem Pavšičem, ki si je menda prizadeval, da je do prelitja te življenjske zgodbe na filmsko platno prišlo. Ljubezen prof. Ezia Martina do Slovencev je zelo velika in se kaže v njegovem dobrem obvladovanju slovenščine, nato v prevajanju številnih knjig v italijanščino (Voranca, Pahorja, Bevka, Cankarja, Bora...), pa tudi v zaključnih besedah dokumentarca: "Že štirideset let vsak dan obžalujem, da se nisem rodil Slovenec." Dokumentarni film "Te-muen-Priča” ima nekatere tehnične pomanjkljivosti, ki pa jih nadoknadi bogata vsebina te življenjske zgodbe. Lepo bi bilo, če bi ga lahko gledali tudi po slovenski televiziji RAI 3.
Toda taki primeri dvojezičnosti Italijanov, Furlanov ali drugih narodov so izjema. Vsak dan smo namreč postavljeni v situacijo, da v družbi iz obzira do tistega, ki ne razume slovensko, govorimo italijansko. In naše pri-
smo videli, kruta resnica.
Po osrednji svečanosti smo si udeleženci lahko ogledali muzej, ki so ga uredili v nekdanjih prostorih taboriščne zdravstvene sobe, nato pa še nov muzejski prostor pred samim taboriščem, ki so ga zgradili pred leti. V teh prostorih so predstavili klasificiranje ujetnikov in različno ravnanje z njimi, glede na njihovo pripadnost. Vsak taboriščnik je imel na srajci zašit trikotnik različne barve in seveda številko. Če je bila barva trikotnika rumena, so vedeli, da je jetnik Jud, rdeča je označevala političnega, zeleni trikotnik pa je bil namenjen zločincem itd. Natisnjena črka pa je označevala državno pripadnost posameznega taboriščnika. Muzejsko razstavo bogatijo številni dokumenti, različni predmeti in fotografije, ki pričajo o taboriščnem življenju ter ravnanju SS-vojakov. Pravna koncu stoji slika, ki predstavlja prihod ameriškega tanka, ki vstopa v taborišče, in veselje ujetnikov, ki so doživeli osvoboditev. Slika nas obenem opozarja, da je v Mauthausnu izgubilo življenje več kot 100.000 taboriščnikov.
Dan je bil tako poln vtisov, da jih je bilo težko urediti. Imeli smo le čas, da smo se spet kratko pomudili ob slovenskem spomeniku, ki nemo kriči v nebo svoj "obtožujem!". Ko smo se vračali, pa mi je v avtobusu prišla globoko v zavest misel, da moramo vedno znova obujati spomin na te tragedije. Zlasti mladina mora vedeti, kaj se je dogajalo, da se bo znala upirati skrajnežem, ki vedno znova ogrožajo mir. Naj spomin na te žrtve obuja vsakemu izmed nas hrepenenje po miru in sožitju med ljudmi, kajti vojna ni nič drugega kot zlo, ki se sešteva v neskončnost.
Maksi Gorjan
reditve so vedno daljše zaradi dobesednega prevajanja raznih govorov in napovedi, pa čeprav je v dvorani Italijanov le za vzorec. In kar naprej poslušamo, da bi se morala šola odpirati, da bi se moralo gledališče odpirati italijanski publiki... Tak poskus je bil na srečanju šolskih odrov v Gorici, ko so dijaki slovenskega višješolskega pola iz Gorice "ujeli duha čezmejne gledališke prireditve, saj so premostili jezikovno pregrado. Govorni del... so izpeljali v slovenskem in italijanskem jeziku ter goriškem narečju...”
(Prim. dnevnik, 14.5.) Torej bodo morale ne samo tukajšnje, ampak tudi prireditve z onkraj meje na tako pot kompromisov, če bodo hotele "ujeti duha čezmejne gledališke prireditve"?! Ali jezikovno pregrado premošča tudi stalna sobotna rubrika v Primorskem dnevniku Milana Rakovca, ki se izraža v nekakšni koine slovenščine (ki je je bolj malo), hrvaščine, italijanščine in tržaškega dialekta? Brez sramu priznam, da nisem prišla do konca niti enemu njegovemu članku. Pač pa sem z zanimanjem prebrala kak članek istega avtorja v mariborskem Večeru, ki je bil napisan v pravilni slovenščini.
In potem se zgražamo, ko slišimo mladino, ki govori prav neko tako jezikovno mešanico...
EHO
Odmevi
Te besede naše so...
Pomembno priznanje
Častna meščana in nagrajenci mesta Ljubljane
Dne 9. maja 2005 je naslov častne meščanke prejela svetovno znana pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, naslov častnega
meščana pa akademik France Bernik (na sliki). Kakor je bilo poudarjeno v utemeljitvi, je prva prejela priznanje zaradi genialne nadarjenosti, mojstrske tehnike, poetične izraznosti, pretanjene muzikalnosti in širokega izbora klasičnih klavirskih del, s katerimi nastopa po celem svetu. Akademik dr. France Bernikje prejel naslov častnega meščana za vsestransko znanstvenoraziskovalnno delo na področju slovenske književnosti, za dolgoletno uredniško delo pri Slovenski matici in za uspešno desetletno predsednikovanje in zastopanje Slovenske akademije znanosti in umetnosti doma in v svetu.
Med nagrajenci mesta Ljubljane pa sta muzikolog in glasbeni pedagog dr. Mirko Cuderman (na sliki desno), ki se je s svojim zborom Consortium musicum in Slovenskim komornim zborom uveljavil na evropski ravni, ima pa tudi velike zasluge za ohranjanje slovenske glasbene dediščine, in pisatelj Drago Jančar, ki s svojim obsežnim književnim in družbenokritičnim esejističnim opusom sodi med najodmevnejše slovenske umetnike v svetu. Nagrado mesta Ljubljane so prejeli tudi slovenski jezuiti za dolgoletno izobraževalno, umetniško, vzgojno in socialno delo.
Primorsl v Nemčiji
NOVO PRI GORIŠKI MOHORJEVI DRUŽBI
JANEZ PAVEL II.
SPOMIN
IN
ISTOVETNOST
JANEZ PAVEL II. SPOMIN IN ISTOVETNOST
izšla v sozaložbi s Celjsko Mohorjevo družbo in Mohorjevo Celovec
DORICA MAKUC PRIMORSKA DEKLETA V NEMČIJO GREDO
ZORA SAKSIDA ALFA IN OMEGA
Dobite jih v slovenskih knjigarnah in na sedežu Goriške Mohorjeve družbe, Travnik 25 v Gorici
NOVI
GLAS
nem umetniku, ampak o likovnem umetniku, ki dosega že zrelost, s katero res prijetno preseneča.
Videti razstavo v TKGaleriji v Tržaški knjigarni v Trstu namreč pomeni soočiti se s prijetno, a tudi trdo disciplino in redom, ki odlikujeta našega mladega goriškega umetnika, kar je vsakemu ljubitelju lepih umetnosti jasno takoj, ko vstopi vTKGalerijo, saj preseneča prav drzna, a tudi naravnost imenitna postavitev treh zaokroženih likovnih ciklusov, ki jih je Ivan Žerjal pripravil v zadnjem letu. Med seboj si različni formati platen in dekolažev, likovnih del manjših dimenzij na papirju in prosojnici ter video instalacija, ki vizualno dopolnjuje s tiktakanjem časa in našega bivanja že itak zgoščeno in mediteransko obarvano Žerjalovo umetniško poved, govorijo vsi isto, umirjeno, a vedno novo Ivanovo likovno govorico in pripoved, za katero
TKGalerija/Tržaška knjigarna v Trstu
Ivan Žerjal med trdno tradicijo in svežo sodobnostjo
Vhod-Izhod?/Entrata-Usci-ta? je nevsakdanji naslov razstave goriškega likovnega umetnika Ivana Žerjala, za katerega danes že lahko rečemo, da ima svojo likovno pripoved, svoja likovna iskanja, svoj likovni svet in tudi mehko, nežno dušo, ki pa na njegovih delih prihaja do izraza v danes že tekoči in jasno opredeljeni likovni govorici, le-ta pa sloni na likovnem znanju in trdni slikarski kompoziciji. Za našega mladega umetnika že mirno lahko zapišemo, da je za njim plodno leto, niz odličnih, prepričljivih samostojnih razstav, na katerih se je s svojim zajetnim delom suvereno predstavil. Brez nepotrebnega, za našega umetnika gotovo žaljivega hvalisanja lahko rečemo tudi to, da ne moremo več govoriti samo o obetav-
Razstava Neskončni svet je povabilo gledalcem k odkrivanju vesolja skozi oči ljubljanskega kiparja Boštjana Drinovca, obenem pa je vsakemu prepuščena popolna svoboda, da si sam zamisli svojo zgodbo o tem, kar se dogaja med razstavljenimi objekti.
Umetnik je po galeriji razpostavil različne skupine artefaktov, ki so istočasno vsak zase in med seboj soodvisni. Pri tem igra pomembno vlogo tudi prostor med njimi, praznina. Celotno vzdušje je nezemeljsko. Po tleh se sprehajajo mali kozmonavti iz kremenita, s steklenimi skafandri na glavi, in se gibljejo med raznimi formami, ki spominjajo na vesoljska plovila. Konstrukcije so narejene iz kovinskega ogrodja in oblečene s prosojnim belim blagom, skoznje pa sije svetloba, tako da so ti kot nekakšni vabljivi viri energije na nekem tujem planetu. Takšni žični izdelki se imenujejo Reticulusi. Poleg tega, da izgledajo kot nekakšne svetilke, njihove domiselne oblike delujejo zelo poetično in zbujajo različne asociacije. Reti-culum monoceros spominja na
no sledi z eksperimentalnim in raziskovalnim duhom. Razlikuje se s svojo izvirnostjo, čeprav sledi tudi tradicionalnim dosežkom preteklosti in novim izzivom na sodobnih ustvarjalnih področjih. Zelo je inovativen bodisi pri eksperimentiranju z najrazličnejšimi materiali bodisi pri izbiri motivov. Pri ustvarjanju uporablja bron, aluminij, železo, tudi beton. Z vedno novimi preizkusi dosega enostavne in neposredne učinke.
Boštjan Drinovec je predstavnik najmlajše generacije slovenskih umetnikov, ki se je začela oblikovati ob koncu 90-ih let. Iz kiparstva je diplomiral leta 1998 na ljubljanski akademiji, leta 2001 pa je končal magistrski študij pri profesorju Matjažu Počivavšku. Spoznavanje Neskončnega sveta je užitek, posebna izkušnja, ki s svojo izrazito duhovitostjo spodbuja domišljijo. Saj, kot je zapisala Tatjana Pregl Kobe, sam umetnik ustvarja v radostnem razpoloženju in se prepušča igrivosti, kljub temu pa ne zanemarja likovnih zakonitosti.
Katarina Brešan
Mestna galerija Nova Gorica, 6.-27. maj 2005
Neskončni svet Boštjana Drinovca
enoroga, Reticulum dorado na večjo in manjšo ribo. Po mnenju kritičarke Tatjane Pregl
Kobe predstavlja največji kiparski izziv mobile z naslovom Reticulum vela (Mreža jadro). Ta
namreč ponazarja breztežnost in lebdenje v vesolju. Z breztežnostjo se poigrava tudi Rotoka-psula, vrteči se kip iz železa in folije. Poleg teh je na steni galerije odtisnjen še planet oranžne barve, ki daje iluzijo tridimenzionalne krogle. Avtor ga je odtiskoval z malimi pečati, oblikovanimi po modelih atoma. Poleg tega, da je to edina slika, deluje tudi njena živa barva kontrastno do ostalih brezbarvnih objektov. Posebnost njegovih izdelkov je zelo privlačna, celota je označena z vedrino in neobremenjenim pogledom na svet. Za delo Boštjana Drinovca so značilne žič-nate konstrukcije, figurice in mobili. Njegovi izdelki so vsakič razstavljeni s kakšno variacijo v pomenu in formi, saj svojim zamislim ved-
Dr. Rafko Dolhar se spominja začetkov našega šolstva
"Oče me je poslal v slovensko šolo brez pomislekov in dvomov!"
Pričujoči spominski zapis dr. Rafka Dolharja o njegovem spominjanju na šolske dni je tudi odličen spomenik nastajanju slovenske šole pri nas takoj po drugi svetovni vojni. Znanemu zdravniku, javnemu, političnemu in kulturnemu delavcu se zahvaljujemo, da nam ga je ponudil v objavo, ker je to samo še en kamenček več v sedanje slavje našega šolstva. (Ured.)
Moje prvo leto v slovenski šoli
Prijatelj Bojan Pavletič zbira gradivo o prvem povojnem letu slovenske šole v Trstu. Vprašal me je, ali imam kake spomine na tisti čas. Malo sem pomislil. Seveda jih imam, saj je bilo zame prvo leto slovenske šole v Trstu iz več razlogov pravi šok.
Prvo leto italijanske nižje srednje šole sem opravil na Trbižu, ko smo v zadnji vojni
pomladi gostovali na sedežu fašistične stranke, ker so bili našo šolo zasedli nemški vojaki. Tedaj je bilo tudi nekaj letalskih alarmov, ker so zavezniška letala v Žabni-cah bombardirala delavnice, v katerih so Nemci popravljali svoje tanke. Iz šole smo zahajali v zasilno zaklonišče v Via Romana. Jaz z berglami in mavcem na desni nogi, ker sem si bil s prvimi diagonalnimi vezmi kandahar na smučkah zlomil desno nogo. Čeprav je bil oče sam vajen z mavcem obložiti zlomljene ude, je, čeprav nerad, sprejel uslugo bolnišnice nemških padalcev. Tam je bil namreč tudi domačinom na razpolago rentgenski aparat, ki ga drugače Trbiž tedaj ni premogel. In ker sem bil že tam, je oče le prepustil nemškemu kolegu, da mi je z mavcem imobiliziral zlomljeno nogo. Oče me je poslal v slovensko
šolo v Trst povsem brez pomislekov in dvomov, ki so tedaj vladali v slovenskih vrstah v Trstu. V mislih je imel samo eno: šola bo slovenska. Naši politiki pa so v začetku nasprotovali šoli, ki so jo odpirali zavezniki in bi v njej poučevali tudi šolniki, ki so pobegnili iz Slovenije pred komunističnim režimom. A nasprotovanja je bilo konec, ko je pokojni dr. Tončič zagrozil z odstopom iz vodstva naše družbene strukture. A o tem sem nekaj več napisal že v enem od drugih razmišljanj.
Da je bilo zaradi nove šole nekaj razdvojenosti, sem ugotovil tudi sam, ko sem videl, da so šolniki v gumbnicah nosili različne značke. Eni, "naši", so v gumbnici imeli pločevinasto peterokrako zvezdo, oni, ki so prišli iz raznih begunskih taborišč po Italiji, pa kokardo s slo-
vensko trobojnico.
Iz prvega leta, ko sem obiskoval drugi razred nižje srednje šole, ki je bila tedaj v Via Cor-sica, sedaj pa se imenuje Laz-zaretto vecchio, sem ohranil tudi prvi zvezek z zapisi iz slovenske slovnice. Tedaj pri slovenščini seveda še nismo imeli učbenikov in smo si slovnična pravila morali pisati v zvezek. Bojan me je prosil za fotokopijo tega zvezka. Glede slovenščine moram reči, da sem bil v prvem razredu slovenske šole prijetno presenečen, ker nisem imel velikih težav. In moj prvi profesor Cvetko Skok tudi, saj je celo mislil, da sem begunec, ki prihaja iz Slovenije. V primerjavi s svojimi tržaškimi mestnimi sošolci sem namreč neprimerno bolj obvladal tekočo slovenščino. Pa tudi slovenskega branja in pisanja sem bil že vajen. Oče je namreč nas otroke učil brati slovensko. Tudi proste spise smo delali, ki jih je on sam potem popravljal z rdečim in modrim svinčnikom na zunanjem robu zvezka. Z rdečim so bile označene prave napake, z modro barvo pa primernejši izrazi.
upamo, da nas bo dolgo in vedno znova spremljala.
Gre za sveže, izvirno Ivanovo umetniško iskanje novih poti v sodobno likovno umetnost, ki sloni na trdnih temeljih sodobnega slikarstva in video instalacij, a pripoveduje o tistem mladostnem in svežem iskanju za življenje temeljnih odgovorov, ki odlikuje resnično umetnost. Če je res, da umetnost ne sme biti samo všečna in prijetna za oko, potem lahko rečemo za likovno pripoved Ivana Žerjala, da je vpeta med tradicijo in današnja likovna iskanja, odlikuje jo nihanje na meji med figuraliko in abstraktno pripovedjo, barvna paleta je topla in drzna, življenju zavezana, svetla, odprta drugemu. Jasna Merku' je Ivana Žerjala na odprtju razstave v sredo, 18. t.m., lepo predstavila, Igor Starc je bil vzoren gostitelj, Janko Petrovec pa odličen interpret Pesnika s Krasa. Kosovelova lirika se je odlično skladala z mladostno svežino Ivanovega slikarstva. Bil je zelo lep kulturni večer.
Razstave ne gre zamuditi!
Jurij Paljk
Prejšnji teden v Novi Gorici
Peti simpozij o delu p. Stanislava Škrabca
Frančiškanski samostan na Kostanjevici v Novi Gorici je v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije 19. in 20. t.m. priredil že peti simpozij o delu patra Stanislava Škrabca. Poimenovali so ga Škrabčevi dnevi 2005. Slavisti, kulturniki, izvedenci z raznih področij in drugi občudovalci Stanislava Škrabca, ki je več kot 42 let preživel v frančiškanskem
samostanu	na
Kostanjevici, obravnavajo ter razčlenjujejo njegovo delovanje, stvaritve in tudi osebnostne lastnosti, kijih je kazal zlasti z globoko vernostjo, izredno marljivostjo, skromnostjo in narodno zavednostjo. Letošnji simpozij je bil namenjen temi z naslovom Jezikoslovci in njihova dela v Škrabčevih očeh. Strokovni vodja simpozija je bil akademik prof. dr. Jože Toporišič, ki je tudi najbolj zaslužen za ovrednotenje spomina na jezikoslovca Stanislava Škrabca v slovenski državi in družbi. Podlaga za izbiro teh referatov je bil obsežen seznam 50 tematskih enot, ki ga je pripravil prof. dr. Jože Toporišič. Posredovali so ga fakultetam v Sloveniji in v tujini, lektoratom za slovenski jezik na tujih univerzah (le-teh je kar 40) in posameznikom. Med okrog 280 povabljenimi se je odzvalo 32 uglednih strokovnjakov slovenistov, 30 domačih in dva tuja, ki so z referati sodelovali na letošnjem simpoziju. To so bili strokovnjaki iz naslednjih ustanov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Pedagoška fakulteta v Mariboru, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, univerzi iz Italije in Poljske, Gimnazija Nova Gorica in trije posamezniki.
Organizatorji simpozijev in drugih prireditev o jezikoslovcu Stanislavu Škrabcu bodo svoje načrte in poslanstvo nadaljevali tudi v prihodnje. Ob tem naj z zadovoljstvom poudarimo, daje pater iz samostana na Kostanjevici edini slovenski jezikoslovec, ki ima v raznih publikacijah izdano in objavljeno vse, kar je jezikoslovnega ustvaril. Samo štirje zborniki o njem obsegajo tisoč strani. / M.
Za naš jezik
Dvojina
Dvojina je lepa in dragocena, ker je redka: od Slovanov jo imamo mi Slovenci in - če me spomin ne vara - Makedonci. Škoda bi jo bilo izgubiti, zato priporočam njeno skrbno uporabo prav vsem!
Kot dobro vemo, uporabljamo dvojino za zaznamovanje dveh predmetov, stvari ali oseb. A glej ga spačka! Zadeva le ni tako enostavna: za stalne dvojice ali pare, kot so starši in deli telesa (roke, noge, oči, ušesa) uporabljamo (neverjetno!) - množino! Zato rečemo in pišemo pravilno:
Moji starši (in ne starša!) so bili vedno dobri z mano.
Bolijo me noge (in ne nogi!).
Imaš mrzle roke (in ne roki!).
Marija ima lepe oči (in ne očesi!).
Car Saltan ima dolga ušesa (in ne ušesi!).
Dvojino uporabljamo samo, kadar deli telesa ne pripadajo isti osebi, npr.: Na bojišču sta bili vidni dve roki, ki sta pripadali dvema truploma.
Zanimivost: Samostalnik oko ima tudi množino očesa, ki pa se uporablja v zvezi: kurja očesa.
NOVI
GLAS
IIiImMmMJMiI Na Katinari
Slovo od Eme Glavina
Prve dni tega meseca smo se na Katinari poslovili od Eme Glavina. Pred 97 leti se je rodila v Lonjerju, najstarejša izmed petih otrok. Tu je doraščala v nelahkih razmerah, obiskovala šolo na Katinari do njene ukinitve. Kot vsi otroci tedanjih leto je pomagala doma na kmetiji.
Mlada se je omožila v Rocol in je, po prerani moževi smrti, sama skrbela za otroka, katerima je z veliko mere truda in skrbi nudila dostojno preživetje. To se ji je obrestovalo, saj sta z vso vdanostjo skrbela zanjo. Dolga leta je pokojna Ema delala v gostilni v Borštu, kamor
so zahajali mnogi Tržačani, ki so se ji poklonili na njeni poslednji poti.
Čeprav je Ema več desetletij stanovala v samem mestnem središču, ni nikoli pretrgala vezi z Lonjerjem in Katinaro. Le dva tedna pred smrtjo smo jo še srečali pri nedeljski sveti maši. Od vsega začetka je bila aktivna članica župnijskega sveta in se je še do pred nekaj leti sej redno udeleževala. Dragoceni so nam bili njeni nasveti in pričevanja o navadah in dogodkih okrog te prelepe katinarske cerkve, ki bi brez nje prav gotovo šli v pozabo. Bila nam je inštitucija in
Kratke
C Melanie Klein
Niz ustvarjalnih delavnic za odrasle
Kreativnost in sprostitev z roko v roki
Pri študijskem centru Melanie Klein vlagajo največ energij v pobude za najmlajše. Ob letošnjih novostih (jezikovnih delavnicah Besedni ringaraja in Slovenske urice) in že utečenih poletnih centrih Pikapolonica in Zlato sonce pa so v drugi polovici pomladi sklenili prirediti niz šestih srečanj, ki je posebej namenjen odraslim. V soboto, 7. t.m., je tako potekala prva ustvarjalna delavnica, v okviru katere so se udeleženci, pod mentorstvom gospe Mileve Martelanc, preizkusili v oblikovanju gline, dejavnosti, ki je bila za mnoge pravo odkritje. Tako so nastali okrasne posodice in krožniki, ki so jim tečajniki najprej dali obliko ter jih nato obogatili z odtisi drevesnih listov, sadežev in pravih čipk. Svoji kreativnosti so se ponovno posvetili že teden kasneje, ko je bilo na vrsti bar-	natančnosti, prvi rezultati pa so
vanje stekla, pri katerem gre za	bili zato še bolj navdušujoči,
veliko mero potrpežljivosti in	Minulo soboto, 21. t.m., se je
skupina 'ustvarjalcev' sestala z gospo Lucio Žagar, ki jim je razkrila ves postopek sestavljanja kompozicij s svežimi cvetovi, s katerimi so pripravili bogat cvetoč okras. Iznajdljiva voditeljica je nato pokazala, kako se lahko poigrajo tudi s svežim sadjem in zelenjavo. Nekaj običajnih jagod se je v njenih spretnih rokah spremenilo v vabljiv živordeči 'sadni šopek', iz navadne artičoke pa ji je uspelo ustvariti simpatično 'zelenjavno rožo'. Četrto srečanje, ki bo na vrsti v soboto, 28. t.m., bo popolnoma posvečeno pripravi kompozicij s suhimi cvetovi. Sklepna sestanka pa bosta namenjena tehniki de-coupaga, ki zahteva daljši proces priprave, v kateri pa je gospa Lucia prava mojstrica, saj že vrsto let vodi tematske tečaje in razstavlja v naši deželi ter v Venetu.
Razlogov, ki so organizatorje
Plesno-gibalna delavnica koristna za vse
Mladi v odkrivanju skupnih poti (MOSP)so že tretjič vtem letu ponudili delavnico plesno gibalne umetnosti. Delavnica, ki jo je tudi tokrat vodila Raffaella Petronio, je potekala v soboto, 7., in nedeljo, 8. maja, v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti 3 v Trstu.
Delavnica je prvič potekala januarja meseca in naletela na dober odziv, zato so se “mospovci” skupaj z Raffaello Petronio odločili, dajo bodo občasno ponovili.
Raffaella Petronio je diplomirana na šoli za sodobni ples in gledališče “Spirale” na Dunaju. Kot gostujoča študentka seje izpopolnjevala v koreografiji na Plesnih akademijah v Arnhemu in Amsterdamu na Nizozemskem, sedaj pa se na Dunaju udeležuje evropskega projekta za plesno gledališče The Performance Bridge, ki bo zbral k delu skupino mladih koreografov in plesalcev iz evropskega prostora.
Plesna delavnica se je v Peterlinovi dvorani začela z razgibalnimi vajami za spoznavanje, nadaljevala seje s kratko lekcijo tehnike sodobnega plesa, vrstile pa so se tudi vaje, ki vsakomur pomagajo pri ozaveščanju lastne drže, gibov, pomagajo pri sprostitvi določenih točk telesa, kijih napenjamo, ne da bi se tega sploh zavedali. Stil našega življenja, hitri ritmi in vsakdanje skrbi nam namreč ne dopuščajo dovolj časa, da bi bili pozorni na svoje telo, zato se kar mimogrede navzamemo škodljivih navad in nezdravih drž, ki jih je potem zelo težko odpraviti. Take vaje so vaje opazovanja in poslušanja nas samih, kar je prvi korak, če hočemo na sebi kaj spremeniti. Delavnica je bil tudi prostor za raziskovanje lastne ustvarjalnosti in komunikativnosti. Vrstile so se namreč koreografske vaje, kjer seje vsak udeleženec preizkusil tako kot koreograf in kot izvajalec gibov partnerja-koreografa. Tako so nastale zanimive mini koreografije, ki so si jih zamislili udeleženci sami, ko so delali v dvojicah ali trojicah. Udeleženci so bili zelo presenečeni nad dejstvom, koliko skritega potenciala vsebuje vsak gib in kaj vsega se da ustvariti s preprosto idejo in navodilom preproste vaje. Pri tem procesu je pomembno, da se naučimo sprejemati lastno telesnost v vseh njenih aspektih, da postanejo s časom naši gibi naravni in spontani. Vsako srečanje ima zato tudi trenutek, posvečen vajam za sprostitev, med katerimi so med udeleženci najbolj priljubljene vaje masaže.
V soboto, 18. junija, bo v okviru “Festivala drugačnosti” (Festival delle diversita’) spet priložnost za tiste, ki jih zanima raziskovanje lastne telesnosti. Raffaella Petronio bo v sodelovanju z Mospom, ki sodeluje kot slovenska skupina na tem tržaškem festivalu, vodila novo delavnico gibalne umetnosti, in sicer ob 14. uri v dvoranici centra Donna, Androna degli Orti 4/b. Delavnica je odprta vsem in je brezplačna. Informacije o tej pobudi nudi MOSP oz. Slovenska prosveta na tel. št. 040 370846 ali po e-mailu na naslovu rast_mladika@hotmail.com.
Zapustil nas je še en Čedermac!
V katinarski bolnišnici je v torek minulega tedna zatisnil oči dolgoletni dušni pastir, msgr. Angel Kosmač.
Lani sva s kolegom obiskala g. Kosmača v "njegovih" Ric-manjah. Zdravstveno stanje ga je tudi tedaj mučilo, ni pa izneverilo njegovega močnega značaja in privrženosti bogoslovni službi, še manj pa je izmaličilo njegovo ljubezen do Brega in Ricmanjcev: njegovi spomini na otroška leta so bili še toliko bolj ganljivi, ko je primerjal tedanje čase z današnjimi: "Lepa so bila otroška leta, zelo lepa! Življenje na vasi, danes ga ni več, živeli smo v patriarhalni družbi. Bila pa je tudi velika revščina, ker smo doživljali čas velike krize, tam okoli leta 1930. Življenje je bilo težko, ampak vseeno srečno.
V družini je bilo pet otrok in z nami so živeli še nekateri družinski člani. Radi smo se imeli in to je bilo največ vredno. In tudi vas Zabrežec, kjer sem se rodil, je bila kot velika družina. Otroška leta so res na-pozabna!” S časom pa je svet polagoma opuščal nekdanje vrline, tudi družba se je z leti spremenila, vedno manj je bilo okrog njega slovenskega. "Največja težava je pri nas dejstvo, da Ricmanje niso več slovenska vas. Tudi gospodarsko ne." Premiki v italijanskem družbenem tkivu so popeljali na vas vedno več italijanskih družin. "Začeli so kupovati stare hiše, jih popravili in se vanje naselili. Okoli cerkve ni danes slovenskih družin. Res hudo je in pri tem ne moremo pomagati. Zavest je čedalje bolj skromna." Kljub tem grenkim mislim je g. Kosmač v sebi vedno gojil upanje, da bomo kljub težavam vendar ostali: "V vasi pa smo še vedno manjšina,
prepričali, da je vredno prirediti niz tako raznolikih delavnic, v okviru katerih bi se tečajniki približali številnim ustvarjalnim področjem, je vsaj dvoje. Prvi je prav gotovo ta, da povežejo med seboj posameznike, ki so si znanje na nekaterih obrtnih področjih že pridobili, in tiste, ki se želijo v prijateljskem krogu preizkusiti v novih izraznih možnostih. Marsikdo namreč goji zanimive konjičke, ki ostajajo največkrat znani le družinskim članom in najožjim prijateljem. Njihov potencial je vredno predstaviti tudi širši publiki, predvsem tisti, ki zna ceniti delo spretnih rok. Drugi in enakovreden cilj pa je sprostitev ob izdelovanju ali okraševanju predmetov, ki so lahko hkrati prvi korak v razvijanju osebne ustvarjalne žilice. Ustvarjalnih delavnic se lahko udeležijo tudi tisti, ki se zanimajo za ročne spretnosti in bi se želeli približati omenjenim tehnikam, a so zamudili prva tri srečanja. Za podrobnejše informacije imajo na voljo telefonsko številko 328 4559414 ali društveno pisarno na ulici Ci-cerone 8, ki sprejema vsako sredo med 18. uro in 19.30.
AL
In memoriam
Odšel je msgr. Angel Kosmač
Ekumensko delo
"Leta 1956 sem se podal v Ru-sikum, kjer mi je dr. Stanko Janežič pripravil prostor. Tam je bilo dosti Slovencev, kar trinajst. Bilo je zelo prijetno. Le prvo leto je bilo zelo težko: moral sem se naučiti ruščine, ker smo v hiši govorili samo po rusko, poleg tega pa še vzhodnega obreda v staroslovanskem jeziku, ker so bile maše samo v vzhodnem obredu. Bilo je težko, ker sem moral odkriti čisto nov svet. Tam sem se vpisal tudi na Papeški vzhodni inštitut. To je bilo tik pred Vatikanskim koncilom, vse se je pripravljalo na koncil. Jaz bi ostal tam... toda škof mi je že pred odhodom rekel, da me bo ob potrebi poklical nazaj. Tudi zaradi tega sem hitel, tudi s tezo, ki pa sem jo končal doma.
Mi smo se v Rusikumu pravzaprav pripravljali za misijo-narjenje v Rusiji. Nekateri so tudi šli, nekateri so se vrnili, nekatere so ubili, za nekaterimi se je izgubila vsaka sled... toda mi smo to vedeli in smo bili vsi pripravljeni iti v Rusijo. Takrat je bil na vladi Hruščov, ki je obljubljal nekatere novosti. Potem pa so spoznali, da je pretežko, preveč žrtev je bilo in so odhode v Rusijo ukinili." Tako se je pokojni g. Kosmač v pogovoru za Novi glas, lani, spominjal prvega odločnejšega stika z ekumenskim gibanjem, ki ga je nato zaznamovalo za vse življenje. Takoj po vrnitvi v Trst je bil od leta 1963 v odbo-
živi spomenik. Tako smo po njeni zaslugi, pred več kot 20 leti, uvedli ob prazniku sv. Trojice razdeljevanje kolačev v
ru obnovljenega Apostolstva sv. Cirila in Metoda, ki je zaživelo po zaslugi g. Stanka Janežiča, od njegovega odhoda v Maribor leta 1969 pa je ACM požrtvovalno vodil g. Kosmač. Kot ekumenski delavec je vsako leto pripravljal Teden edinosti v Trstu in Cirilmeto-dovo nedeljo na Vej ni (leta 1963 je bil v tem svetišču dokončan oltar svetih bratov, za katerega je izdelal mozaik veliki Tone Kralj, istega leta pa je bil tudi prenos relikvij sv. Cirila).
Že od leta 1957 je g. Kosmač sodeloval pri Ekumenskem zborniku v Rimu in Trstu, od 1970 pri zborniku V edinosti, vsako leto z več prispevki.
Na Slovenskem segajo korenine ekumenizma v čas bi. Slomška, saj je prav on pred več kot 150 leti navdihnil to gibanje. Na začetku imenovana Bratovščina sv. Cirila in Metoda je po Slomškovi smrti sprejela ime Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. V začetku 20. stoletja je ideja edinosti kristjanov dospela tudi v Trst. Fašistična Italija in povojna Jugoslavija sta gibanje prepovedali vse do leta 1963.
"Molimo za edinost, za edinost že v Trstu, začnimo tu pri nas in nato razširjajmo enotnost tudi v svetu." Besede, ki jih je g. Kosmač izrekel na Vejni 17. julija 2003 ob stoletnici Apostolstva, naj nam bodo v razmislek še danes.
IG In MR
narodnih nošah, za katere se je prav naša Ema z vso odločnostjo zavzemala, da so po smrti g. Alberta Miklavca ostale na Katinari.
Njene nabirke za cerkvene potrebe so jo skoraj do zadnjega vodile k družinam v Rocol, Rovte in v mesto k nekdanjim faranom, katere je nova razmejitev katinarske fare povedla v drugo župnijo. Mnogo je lepih spominov na to pokončno, odločno in velikodušno Emo, zato naj ji Bog poplača za vse, kar je dobrega storila na svoji dolgi življenjski poti, milostljiv pa naj ji bo za morebitne slabosti.
Hvaležni župnik in župljani sv. Trojice na Katinari
manjšina v manjšini, ampak ljudje še čutijo, morda ne to, da so občestvo, skupnost sicer ja!
Morda bo prišel tudi čas, ko se bomo čutili tudi občestvo."
Msgr. Kosmač se je rodil vZabrež-cu pri Borštu leta 1923. Po nekajletnem šolanju v domačem Borštu je študij nadaljeval v Alojzijevišču v Gorici. "Bilo je prijetno, čeprav smo mi Tržačani bolj slabo govorili slovensko.
Tam	so
slovenščino boljše obvladali, ker je bilo veliko gojencev iz Vipavske in s Krasa. Včasih so se nam smejali in nas tudi ponižali, drugače je bi-lo vAlojzijevišču lepo," nam je še povedal pokojni. Študiral je tudi v Malem semenišču v Gorici in v Kopru, kjer je bil tudi dve leti prefekt. Bogoslovje je nato opravil v Gorici, v duhovnika je bil posvečen 22. aprila 1946. Da bi se teološko izpopolnil, je leta 1956 odšel v Rim in prebil obdobje v zavodu Ru-sikum. "Bila je lepa izkušnja. Le prvo leto je bilo nekoliko težko: moral sem se naučiti ruščine, ker smo v hiši govori-
na papeški univerzi Gregoria-ni.
Njegova dušnopastir-ska služba ga je popeljala do slovenske Istre, od leta 1950 pa na Tržaško. Leta 1960 je bil imenovan za župnika v Ricmanjah. Msgr. Kosmač je ob pastirskem delu gojil tudi poglobljeno zanimanje za zbiranje in negovanje kulturne dediščine naših krajev, predvsem Brega, ki je z leti dobilo podobo v bogati in dragoceni publicistiki. Leta 2001 je po zaslugi g. Kosmača nastal tudi župnijski etnografski muzej v Ricmanjah.
li samo po rusko, poleg tega še vzhodnega obreda v staroslo-
vankem jeziku". V italijanski prestolnici se je izpopolnil tudi
NOVI
Haider straši
Koroški Slovenci na obisku pri Illyju
Težave bo potrebno internacionalizirati!
Sodelovanje med stranko Slovenske skupnosti in pobrateno koroško Enotno listo je morda eden od možnih adutov, ki ga imajo koroški Slovenci pri reševanju hudih težav, za katere nosi osrednjo odgovornost koroški deželni glavar Jorg Haider.
"Haider se z njimi obnaša tako, kot bi do nas ravnal Menia, ko bi ta zasedal mesto deželnega predsednika," se je izrazil deželni svetnik Mirko Špacapan na tiskovnem srečanju, ki je potekalo v sredo minulega tedna na tržaškem sedežu SSk. Poleg njega sta sedela koroška "kolega", predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik in tajnik stranke Karel Hren.
Za koroška politika je bil to že drugi obisk v Trstu, kamor sta prispela, da bi se srečala s predsednikom deležne uprave linjem. Obisk na deželi je prejšnji teden ponovno priredila SSk oziroma njen predstavnik v deželnem svetu Špacapan. Sni-
sestanku z Illyjem "po naključju" premeščen z urada za manjšine pri deželni vladi na drug položaj, od koder se bo odslej ukvarjal s problemi vodnega gospodarstva! Hai-denje v Trstu je Korošcema služi-	der nekako ravna po nazoru 'di-
lo, da bi predsednika Illyja po-	vide et impera', se pravi, da
novno opozorila na neznosno	skuša pretrgati vez med koroško
razmerje, ki ga Haider vzpo-	zamejsko civilno družbo in
Foto Kroma
stavlja s slovenskimi sogovorniki na Koroškem. "Deželnemu glavarju ne gre v račun, da bi razvil pogovor z izvoljenimi predstavniki manjšine," je povedal Smrtnik, ki je bil po prvem
manjšinskimi političnimi predstavniki. "Letos smo med drugim proslavljali 50-letnico avstrijske državne pogodbe in še čakamo na udejanjenje njenega 7. člena," po katerem naj bi na
območju, kjer živijo Slovenci, namestili 400 dvojezičnih krajevnih napisov; "doslej pa so jih postavili le 77," je pristavil Smrtnik. Dodal pa je, da lahko slovenski Korošci računajo tudi na prizadevanje avstrijskih prijateljev, s katerimi so 7. maja v sklopu akcije Vidna domovina postavili kar 140 dvojezičnih napisov na zasebna zemljišča.
Tako Špacapan kot deželni tajnik SSk Terpin sta na novinarskem srečanju poudarila, da je bil predsednik vlade F-Jk Illy (ki obenem predseduje tudi zvezi 250 evropskih regij) glede položaja na Koroškem res zaskrbljen; namignil je na možnost prenosa zapletov koroških Slovencev v Bruselj in Strasbourg. "Internacionalizacija koroškega vprašanja je gotovo primerna možnost za rešitev tega vozla," je dodal deželni svetnik. Terpin je še napovedal, da bosta SSk in Enotna lista junija v Strasbourgu opozorili evropske poslance na težave pri neizvajanju manjšinskih zaščitnih zakonskih določil: ob strani bosta stranki imeli prijatelja, ki je to akcijo omogočil, in sicer poslanca Južnoti-rolske ljudske stranke Michla Ebnerja.
IG
Ob 50. obletnici nastopa Avsenikov v naših krajih
S pesmijo našo: narodnozabavna glasba je vedno živa
Letos poteka natanko 50 let, odkar je Avsenikov ansambel prvič nastopil v zamejstvu. Ob tej priložnosti in hkrati ob izidu priložnostne knjige S pesmijo našo: 50 let ob Avsenikovi glasbi na Tržaškem in Goriškem muzikologa Aleksija Jercoga je minulo nedeljo Instrumentalni kvintet Veseljaki ob sodelovanju Slovenskega prosvetnega društva Mačkolje, založbe Antony, ki je Jercogovo knjigo izdala, in občine Dolina ter pokroviteljstvom tržaške pokrajine priredil veliko in uspelo prireditev v poklon Avsenikovi glasbi. Na večeru, ki je nosil naslov po znani Avsenikovi uspešnici S pesmijo našo, so poleg domačih glasbenikov nastopili tudi dediči Ansambla bratov Avsenik, to sta Hišni ansambel Avsenik in Gregor Avsenik.
Da bi kaj več izvedeli o mitičnem sestavu, ki je nekako normiral slovensko narodnozabavno glasbeno kuliso, smo se pogovorili z avtorjem Alek-sijem Jercogom, ki je Avsenikovo glasbo po očetovi zaslugi poslušal že od mladih nog.
"Avsenikov ansambel je začel z novo vrsto glasbe. Ko se je ta glasba prvič pojavila v prvi po-
lovici petdesetih let, je predstavljala pravo revolucijo v malem. Zagotovo lahko trdimo, da sta brata Avsenik izumila novo glasbeno zasedbo, in sicer obliko kvinteta. Pred
S PESMIJO NASO
50 let ob Avsenikovi glasbi na Tržaškem in Goriškem
H
Založba E. Antony
njimi je nekako prevladovala harmonika oziroma diatonična harmonika. V njihovi zasedbi, ki je nekako spominjala na okrnjeno godbo na pihala, pa je bil najbolj razpoznavni element ravno zvočnost," je dejal izvedenec.
Glasba bratov Avsenik se je nato kmalu razširila. Prvi posnetki, ki jih je Avsenikov ansambel posnel za ljubljanski in
celovški radio, so čisto slučajno prišli do ušes glavnega urednika bavarskega radia, ki je naključno bil na počitnicah pri Vrbskem jezeru: njihov popolnoma novi sound ga je tako prevzel, da se je takoj pozanimal, za čigavo glasbo gre. Takoj je skupino ponesel na bavarski radio in v kratkem so Avseniki zasloveli. "Njihova glasba je takoj postala najbolj prikladna glasbena kulisa za alpski predel Evrope: poslušalci so spričo lahkotnih melodij in prikupnih aranžmajev to zasedbo takoj vzljubili," je še dodal Jercog.
"Lahko bi zatrdili," je dalje povedal avtor, "da so Avseniki zasloveli prej v tujini kot v Sloveniji. Doma sta žela uspeh predvsem pevca Danica Filipčič in Franc Koren, ki sta bila prva glasova ansambla, v tujini pa so predvsem cenili Avsenikov instrumentalni del. Tako so Avseniki začeli vzporedno delovanje na slovenskem in nemško govorečem tržišču, kjer so peli v nemški različici slovenske izvirnike." Uradno so Avseniki posneli nekaj več kot 80 studijskih plošč, približno polovico v nemščini, polovico v slovenščini. Več kot 20 je dvojnih albumov, kar pomeni, da so bili res umetniško plodni. Govor je tu o uradnih ploščah.
Veliko je bilo tudi na stotine drugih albumov, ki so v bistvu zbirke največjih uspehov. Brata Avsenik sta napisala približno 750 avtorskih skladb, ki jih je Avsenikov ansambel tudi posnel. V Nemčiji so podpisali tudi tri desetletne pogodbe, ki so predvidevale kar 25 novih skladb letno. Prodali so preko 31 milijonov plošč in si tako prislužili veliko nagrad. Kaj pa knjiga, kako je nastala? "Material sem zbiral vrsto let. Knjiga je v slovenščini, zadnje strani pa so posvečene izvlečku v italijanskem jeziku. Publikacija je dvodelna. Prvi del obravnava zgodovino ansambla s posebnim poudarkom na nastopih v naših krajih; v drugem delu pa je zbrana vsa Avsenikova diskografija, podkrepljena s tehničnimi podatki o njihovem glasbenem ustvarjanju. Knjiga vsebuje tudi dva intervjuja z bratoma Avsenik, Slavkom in Vilkom. Predvsem intervju z Vilkom je bolj tehničnega značaja. V knjigi so še mnenja ljubiteljev in izvedencev Avsenikove glasbe. Predgovor je napisal Saša Martelanc, ki je velik navdušenec njihove glasbe, obenem tudi družinski prijatelj Avsenikov. Naj še dodam, da je g. Martelanc v letih petdeset branil Avsenike obtožbe plagiatorstva, ki jo je tedaj sprožil časopis Slovenski poročevalec. Drugi predgovor je napisala Slavkova žena Brigita Avsenik, ki skrbi za ovrednotenje in zaščitenje Avsenikove dediščine."
Darovi
V spomin na pokojnega Mariota Lupidi darujejo sorodniki in prijatelji 400,00 evrov za cerkev na Pesku.
V spomin na g. dr. Kosmača daruje Mira Bole 50,00 evrov za rojanski odsek slovenske Vincencijeve konference.
Ob enainšestdeseti obletnici nasilne smrti Marte Terčon se je spominja družina ter daruje
50,00 evrov za misijonarja p. Vladimirja Kosa na Japonskem.
Obvestila
SKD V. Vodnik pod pokroviteljstvom ZSKD in v sodelovanju z župnijo Dolina, vabi v soboto, 28. maja, ob 20.30 v cerkev sv. Urha v Dolino na koncert mladinskih zborov glasbene šole S.F. Koželjski iz Velenja in Barna - Ogkam-merkor Biskup Stungna iz Skalholta (Islandija).
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO MACKOUE
vabi na
43. PRAZNIK ČEŠENJ
Od petka, 27. maja, do ponedeljka, 30. maja, v Mačkoljah, na prireditvenem prostoru "Na Metežici"
V nedeljo, 29. maja, ob 18.00 nastop Godbe Stranje in moškega pevskega zbora Sv. Nazarij iz Kopra.
Vsak večer ples s skupinami Zamejski kvintet, Die Schilcher in Kvintet Mi.
Sveti Ivan
Življenjski jubilej
Matija Hrvatin je praznoval 100 let!
Menda si vsi želimo, da bi dolgo živeli: dolgo in v dobrem telesnem ter duševnem stanju. Bog vedi, ali bo slehernemu izmed nas usojeno dočakati stoletnico rojstnega dne; Bog vedi, ali obstaja poseben recept, ki bi nam nekega dne omogočil nazdraviti ob tako pomembnem jubileju! No, če bi koga zanimalo, kako je treba tovrstni recept sestaviti, se lahko obrne na gospoda Matijo Hrvatina, ki je pred nedavnim v družbi domačih in "svojih Svetoivančanov" s kozarcem v roki nazdravil svoji stoti obletnici.
Gospod Hrvatin se je namreč rodil 13. maja 1905 v Šmarjah pri Kopru.
Že kot mladenič je poprijel za delo, leta 1929 pa se poročil z Johano, ki mu še danes stoji ob strani: lani sta zakonca praznovala 75 let skupnega življenja. G.
Hrvatin se je poleg tedanjega dela na kmetiji posvečal tudi vodenju cerkvenega pevskega zbora in drugih posvetnih pevskih sestavov.
Ljubezen do petja ga ni nikdar zapustila, saj je bil tudi po prihodu v Trst aktiven član svetoivanskega cerkvenega zbora.
Fašistični demon je mladega zborovodjo prisilil v partizane, tudi kasnejši jugoslovaski režim je bil g. Hrvatinu neljub, zaradi česar se je z ženo odločil dohiteti hčerki v Trst. Kmalu se je vključil v
novo okolje in dobil službo pri svetoivanski policijski vojašnici.
Ljudje, ki so mu že leta ob strani, trdijo, da ne bi bil tako aktiven in angažiran član zamejske skupnosti, ko bi v njem ne vela močna narodna zavest. Kdor je bil v nedeljo minulega tedna prisoten pri jutranji sv. maši in kasneje v Marijinem domu, se je o tem
mmm
	
Foto Kroma
lahko prepričal. Obenem je lahko sleherni dojel, da je najžlahtnejši elan za tako dolgo in radostno življenje ravno ljubezen. Prisotni so v prijetni nedeljski druščini to razumeli, ko so zrli v mladosten Hrvatinov par, ki je zaplesal po plesišču.
Bog ju živi, Matijo in Johano!
Sv. Ivančan KA.
Društvo slovenskih izobražencev
Dr. Anton Štrukelj o Benediktu XVI.
"Papež ima pravi instinkt/ kaj vero gradi in kaj jo ruši"
T
je najbolj razgledan papež doslej, napisal je preko sto teoloških knjig, petkrat več razprav, po značaju pa je mil, ljubezniv, nežen in silno rahločuten," je o Benediktu XVI. v Društvu slovenskih izobražencev dejal znani slovenski teolog msgr. dr. Anton Štrukelj. Večer z naslovom Papež Benedikt XVI. in Slovenci - človeški lik in teološka misel novega
papeža je uvedel časnikar Ivo Jevnikar in predstavil uglednega gosta, ki je kard. Ratzingerja spoznal že pred 23 leti, prevedel je več njegovih knjig in razprav, še posebno pa sta sodelovala v letih 1997-2003, ko je bil Štrukelj član Mednarodne teološke komisije v Vatikanu, kateri je predsedoval sedanji pa-pež.
Štrukelj, ki je bil posvečen v duhovnika leta 1976, je eden
izmed najvidnejših slovenskih teologov. Med drugim je urednik slovenske izdaje mednarodne teološke revije Commu-nio, od leta 1984 poučuje na Teološki fakulteti v Ljubljani, v letih 1993-2002 je bil tajnik Slovenske škofovske konference, napisal je vrsto razprav in 16 samostojnih knjig v več jezikih. Danes je tudi župnik v Zapogah pri Vodicah.
Štrukelj je najprej predstavil
in bila ob njem do konca. V tej luči ima torej ženska duhovno prednost pred moško službo, ki je samo pomožna. Tudi na področju biotehnologije je že prejšnji papež povedal jasno besedo, govoril je o civilizaciji življenja, o kulturi smrti in nedotakljivosti življenja. Pričakovati smemo, da bo sedanji papež šel po tej poti, je dejal Štrukelj. Obravnavanih tem je bilo res veliko. Posebno zanimiva so bila npr. vprašanja o spravi, priznanju preteklih zmot in krivic, odnosu do protestantov in muslimanskega sveta. Pri vsaki temi je ugledni gost pokazal globoko znanje in spoštovanje do verskega nauka.
MR
za študij teologije: "Papež ima pravi instinkt, kaj vero gradi in kaj jo ruši. Njegove analize so se vedno uresničile, ima velik dar jasnega razčlenjevanja tudi najtežjih teoloških vprašanj.”
Razgibana in bogata debata je osvetlila osebnost novega papeža in tudi nekatera stališča Cerkve, ki so danes za mnoge sporna. Govor je bil o ženskem duhovništvu, do katerega po Štruklju ne bo nikoli prišlo, ker sta sicer oba spola enaka, kot to uči teologija spolov, v življenjsko pot Benedikta XVI. ženski naravi pa je lik Marije, ki in njegovo izredno nagnjenost je materinsko sprejela Kristusa
26. maja 2005
Beneška / Aktualno
NOVI
GLAS
Razstava Muzeja brusačev iz Stolbice, predavanje in še kaj
Tolminski večeri rezijanske kulture
Pod tem naslovom je Tolminski muzej 12. februarja, 3. marca in 19. marca imel v gosteh razstavo Muzeja brusačev iz Stolbice, predavanje z diapozitivi etnologa Milana Grega pod naslovom Rezija in Rezijani in nazadnje se je predstavila še rezijanska folklorna skupina z
di in starejši, na prvi dan leta (zlasti tisti, ki imajo dvajset let), na veselicah, porokah, skratka povsod, kjer je doma veselje, torej zlasti ob pustu. Med starimi instrumenti na bovški strani Kanina so bile včasih podobne oblike glasbil kot v Reziji in tudi godci so potovali čez zimo po svetu. Potem pa je marsikaj izrinila harmonika in posebnost se je izgubila. O podrobnostih je
Večerom rezijanske glasbe in plesa.
Rezijanska folklora se je prvič predstavila leta 1858 v Vidmu, ko je bil tam na obisku cesar Ferdinand I. Od takrat vabijo rezijanske plese in glasbo v širni svet. Poleg tega so Rezijani ponosni tudi na svoje stare obrti. Doslej jih redno vabijo v Francijo, Španijo, Nemčijo, Luksemburg, Belgijo, na Nizozemsko, v Švico, Ukrajino, Slovenijo in Italijo. Njihova skupina šteje 30 mladih deklet in fantov, ki z veseljem pojejo in plešejo. Od februarja do aprila imajo vaje za člane ali tiste, ki se želijo vpisati v skupino. Sicer pa je ples v Reziji še močno živ, saj ga plešejo mla-
ostal le še bled spomin.
Vsi, ki so v Tolminu obiskali vse tri omenjene prireditve, so se lahko prepričali, da ima ta košček deželice Rezije ohranjeno izjemno dobro kulturno dediščino. Kot je bilo povedano pri predstavitvi, imata glasba in ples prav posebno vlogo pri potrjevanju rezijanske identitete. Značilno instrumentalno glasbo izvajajo rezijanski godci z dvema instrumentoma, s citiro in violino, uporabljajo pa tudi bunkulo. Instrumente pripravljajo na več načinov. Kadar na citiro dajo strune za mandolino, njen zven spominja na dudo, ki je bila njihovo prastaro glasbilo.
Bunkuli pa odvzamejo struno, da jih ima le tri. Za rezijansko glasbo je značilno, da godci, ko igrajo na citiro, tolčejo z nogami v tla, da imajo boljši ritem in ga s tem poudarjajo. V Reziji ni glasbene šole; mlajši se učijo igrati od starejših po posluhu, kar pa podaljša čas učenja. Imajo več kot sto različnih napevov. Vseeno pa rezijanski godci skladajo tudi danes nove. Če kdo prvič sliši njihove skladbe, meni, da so vse enake, toda oni takoj natančno prepoznajo, za katero gre.
Pri rezijanskem plesu je še močno živ njegov namen. Kadar npr. plešejo za poroko, plešejo po navadi v parih: moški in ženska, po dve ženski ali moška. Ples je za vse: otroke, mladino in starejše. Pri plesu, četudi v paru, se ne dotikajo drug drugega. Njihova himna je Lipa ma Marica, kar pomeni lepa moja Marica. Za pust pojejo Pustno (to pu-stovo) - Ta pistawa - Za gostine - Za goste, črni potek - črni potok, To stolboško - stolbiško (stolbiško po vasi Stolbici). Plešejo jo na križišču poti iz te vasi. Pojejo in plešejo Kolu -Kolo in Ta kuškripawa; le-to plešejo mladi.
Odmaknjenost Rezije in dokaj opazno podobnega narečja v Terski dolini je pogojevala ohranitev kulture iz najbolj oddaljenega časa slovenske naselitve. Človek pomisli, da bi se moral vsak Slovenec naučiti vsaj pasivno rezijanščino, da bi začutil stik z arhaičnostjo govora naših davnih prednikov, si ogledati rezijanske plese, glasbo. Vse, kar je kasneje nastajalo v bolj odprtem slovenskem prostoru od govorice dalje, se je namreč močno prepletalo in razvijalo v nenehnem medsebojnem stiku in v stikih s tujimi kulturami.
MM
B
Prejeli smo
ral sem _	■	■	■ v
Prva slovenska država
prihajali
naše
neki
kraje
nekul-
stih 16 zgodovinarjev (prvi podpisnik doc. dr. Bojan Balkovec), ki tičijo še vzakarpatskih močvirjih in vidijo slovensko zgodovino v meglenih mitičnih prikaznih, kakor naj bi bil npr. "kult Karantanije". Zato ne bo odveč; če jim posredujemo nekaj realnih zgodovinskih podatkov. Znano je, da so leta 568 Bizantinci zapustili Notranji Norik. Katera vojska ali država ga je potem zavzela? Prav nobena! To pomeni, da so se avtohtoni prebivalci, ki niso mogli biti drugi kot Slovenci, osamosvojili. Iz lokalne uprave, ki je obstajala tudi v času rimske zasedbe, je nastala državna uprava in samoobrambna sila. Nastala je slovenska samostojna država, ki je že leta 593 (torej samih 25 let po odhodu Bizantincev!) zgodovinsko omenjena kot "Sclaborumprovincia", ki jo dvakrat napadejo Bavarci z roparskim namenom. Imela je torej svoje meje, svojo obrambo in tudi svojo premožnost. Saj za nekaj ovac ali koz se Bavarcem ne bi splačalo tvegati življenja. Beseda 'provincia' je za zgodovinarja Pavla Diakona pomenila samostojna dežela, saj so Langobardi tako imenovali tudi svojo državo v Furlaniji. Kar se tiče besede 'Sclaborum', ni dvoma, da gre prav za Slovence. Mar bo kdo rekel, da so bili to Poljaki ali
Rusi ali kdo še? Avstrijski jezikoslovec prof. dr. Otto Kron-steiner dokazuje v knjigi "Ni-chts als Namen", str. 55, da so na našem prostoru s to besedo v zgodnjem srednjem veku označeni prav Slovenci.
Da je bil neodvisni Notranji Norik, pozneje imenovan Karantanija, res slovenska država, je potrjeno s starodavnim obredom ustoličevanja v slovenskem jeziku in tudi z dragocenimi Brižinskimi spomeniki.
Drugo dejstvo, ki ga omenjeni podpisniki izjave priznavajo, čeprav v nasprotju z lastnim namenom, je, da "od kulta Karantanije do soglašanja z venetsko teorijo ni več dolga pot." Tudi o tem soglašanju obstajajo zgodovinska pričevanja, ki bi jih omenjeni zgodovinarji morali priznati. Na primer izraz v življenjepisu sv. Kolumbana iz leta 615, ki omenja Karantanijo kot deželo Venetov, ki se imenujejo tudi Slovenci. Njihovo glavno ime je bilo torej Veneti. In še izrazi v Fredegarjevi kroniki (pisana med letom 590 in 658) kot so "Marca Vinedorum", Walucus dux Vinedorum" itd. To so izrazi, ki potrjujejo ime Veneti za Slovence in istočasno neodvisnost slovenske dežele. Pa pravijo nekateri zgodovinarji, da so ta čas komaj
turni Slovani, ki niso še poznali pomena hiš in so bivali v zemeljskih luknjah (zemljankah)!
Da je etnogeneza Slovencev res v zvezi z Veneti, spoznamo tudi po venetskih napisih, ki jih je mogoče razumeti (kolikor dopušča razdalja časa) edinole s pomočjo slovenskega jezika. Da ne bom predolg z dokazovanjem, naj omenim le eno besedo. To je ime mesta Oderzo, ki je v venetskih napisih zabeleženo kot OTERG. Kaj je to, če ne slovenska beseda 'otržje'? Temu je podobno ime Terge-ste-Trst iz slovenske besede 'tržišče', kakor obširno dokazuje jezikoslovec prof. dr. Mario Alinei v knjigi "Origini del-le lingue d'Europa", str. 757. Morda bo kdo vprašal: Ali ni potem slovenščina v zvezi z drugimi slovanskimi jeziki? Gotovo da je. Razlaga te povezave in celo nekdanje enakosti pa bi bila tu predolga.
Po vsem tem smo našim vrlim zgodovinarjem, podpisnikom izjave, ki ima v resnici le politični namen preprečiti spoznanje zgodovinske resnice, lahko res hvaležni za tako dragocena priznanja zgodovinske pomembnosti prve slovenske države in njene povezave z venetskimi koreninami slovenskega naroda.
Ivan Tomažič, Dunaj
Knjiga o znanem žabniškem glasbeniku
Mario Gariup - Holmar
Pred nedavnim je pri tržaški založbi Mladika izšla knjiga ukovškega župnika Maria Gariupa s preprostim naslovom HOLMAR in pomenljivim podnaslovom Voci che si stanno spegnendo (Glasovi, ki ugašajo). Knjiga je namreč napisana v italijanščini iz preprostega in žal utemeljenega prepričanja, da jo bo tako vzelo v roke in prebralo več ljudi tudi v Kanalski dolini, kjer je učenje standardne slovenščine še vedno zadeva dobre volje maloštevilnih. Na platnici je še zapis: Raccolta di notizie sul canto e la mušica degli sloveni della Val Canale e i loro problemi etnico linguistici (Zbirka podatkov o petju in glasbi Slovencev Kanalske doline in njihovih etničnih in jezikovnih problemih). Mario Gariup je svojo zadnjo knjigo navezal na ime Holmar; mišljen je seveda Tomaž Holmar starejši, ker je to ime dolgoletnega žabniškega in višarskega pevovodje in organista pojem za glasbeno ustvarjalnost v Kanalski dolini. Podnaslov Voci che si stanno spegnendo ali po naše Glasovi, ki ugašajo pa zveni res pesimistično ali pa realistično, kot bi rekel prijatelj Mario Gariup. Resnici na ljubo je treba priznati, da je danes slovensko pesem pri bogoslužju mogoče slišati le še v Žabnicah in Ukvah. Slovenska pesem se oglasi tudi še pod lipo ob vaškem žegnanju, kot tam pravijo praznovanju vaškega patrona. Slovensko pesem vključuje v svoje nastope tudi današnji Višarski oktet, kakor se je z vključitvijo štirih mladih fantov zbor preimenoval po tragični smrti altistke kvinteta nepozabne Gerdi.
Bogoslužje, cerkveno in posvetno petje so bili vedno in so deloma še tesno povezani s prisotnostjo slovenske besede v Kanalski dolini. To dejstvo je obveljalo tu-
di v najhujših časih fašistične in nacistične diktature in še danes preprečuje totalno asimilacijo domačega slovenskega prebivalstva. Danes je slovenska beseda pri bogoslužju žal ohranjena le v Ukvah in Žabnicah ter v trojezič-ni obliki v svetišču na Sv. Višarjah.
V časih pred uvedbo obveznega šolanja je bilo opismenjevanje, tedaj v slovenskem jeziku, naloga duhovnikov, njihovih laičnih pomočnikov in mežnarjev. Skrb za cerkveno petje pa je bila poklicno dodeljena organistom in pevovodjem cerkvenih pevskih zborov. Tudi ta dejavnost na srečo obstaja še danes.
Pričujoča zbirka cerkvenih in posvetnih pesmi predstavlja torej dragoceno pričevanje o življenju slovenskih ljudi v Kanalski dolini v zadnjih dveh stoletjih.
Pesmi, ki jih je zbral in s spremnim besedilom opremil Mario Gariup, so naši ljudje prepevali ob najrazličnejših veselih in žalostnih priložnostih, pri bogoslužju, pogrebih, vaških že-gnanjih in veselicah. Predstavljajo torej dragoceno dediščino naših ljudi v Kanalski dolini. Zapisi o pevski dejavnosti so zbrani, kakor so se ohranili, po posameznih vaseh celotne Kanalske doline, od Dipalje vasi in Naborjeta preko Trbiža do Rablja in Bele peči. Poleg besedila pesmi je zapisano in objavljeno tudi obsežno in dragoceno notno gradivo. Obenem je tudi prisotna zbrana cerkvena kronika posameznih vasi; zapisani so duhovniki, cerkovniki in organisti, ki so tod delovali. Žal sta v nekaterih vaseh v dolini slovensko petje in tudi bogoslužje danes popolnoma zamrli. Toliko bolj je pa dragocen spomin na nekdanjo slovensko prisotnost v dolini.
V zadnjih poglavjih knjige so za-
beleženi tudi pevski in glasbeni sestavi zadnjih let do današnjih dni. Omenjene so tudi nekatere slovenske kulturne prireditve, ki še vzdržujejo prisotnost slovenske besede v dolini. Tako so dosledno zabeležene glasbena in pevska stvarnost ter tudi slovenska kulturna dejavnost, kolikor je je še v dolini.
Seveda ni slučaj, da je knjiga posvečena Tomažu Holmarju starejšemu, ki je bil gotovo naj-markantnejša figura organista in pevovodje v Žabnicah, njegov sin pa dolgoletni, na tisoč metrov visoko župnijo Obirsko na Koroškem "konfinirani" dušni pastir.
Zelo dragoceno je tudi zadnje poglavje knjige, v katerem so zbrane in z notnim zapisom ohranjene stare narodne pesmi koroških Slovencev Kanalske doline, kakor so se prepevale po posameznih vaseh v dolini. Omeniti je treba tudi, da je v knjigi objavljeno bogato slikovno gradivo, v katerem se bo marsikateri domači pevec z veseljem prepoznal in spominjal nekdanjih pevskih nastopov. Objavljene so tudi fotografije plakatov različnih prireditev. Obenem sta v knjigi zabeleženi podrobna kronika glasbenega in kulturnega dogajanja v zadnjih letih po posameznih vaseh in dejavnost različnih glasbenih sestavov.
Skratka, v tej dragoceni knjigi je Mario Gariup spet zbral pomembno gradivo o slovenski prisotnosti v Kanalski dolini, ki žal v zadnjih letih zelo bledi. Zbrana besedila in notni zapisi pa so dragoceno pričevanje o domači stvarnosti v Kanalski dolini. Upati je, da bo tudi prispevalo k njeni ohranitvi in da ne bo le gradivo za proučevanje pretekle slovenske prisotnosti v dolini.
Rafko Dolhar
Mednarodna konferenca o sporazumevanju v Varšavi
Jezikoslovci pozivajo k večji jezikovni raznolikosti v EU
Evropska komisija bi morala premisliti o tem, da bi njen delovni jezik ob angleščini, nemščini in francoščini postal tudi eden od slovanskih jezikov, npr. poljski, je na mednarodni konferenci o sporazumevanju v Varšavi minuli teden predlagal francoski jezikoslovec Claude Hagege, ki ga povzema bruseljski spletni bilten EU ob-server. Notranja komunikacija v komisiji poteka v treh omenjenih jezikih, medtem ko se zakonodaja EU in drugi formalni dokumenti izdajajo v vseh 20 uradnih jezikih EU. Švicarski jezikoslovec in ekonomist Francois Grin z ženevske univerze pa je na konferenci opozoril, da veljavni sistem ustvarja "popolnoma nepoštene" razmere, ker morajo prebivalci večine članic EU plačevati za učenje angleščine, nemščine in francoščine, namesto da bi si prizadevali ohraniti konkurenčnost na "jezikovnem trgu". Grin je še poudaril, da so nedavni pozivi komisije in nekaterih članic Unije k nadaljnjemu jezikovnemu "zbliževanju" zaradi prevelikih stroškov za prevajanje in tolmačenje z ekonomskega vidika neutemeljeni. "Jezikov se je treba učiti. Ce bo angleščina edini delovni jezik, potem naj Velika Britanija finančno podgre učenje angleščine v Evropi. Ce bodo angleščina, fran-
coščina in nemščina edini delovni jeziki, naj te tri države podprejo jezikovno izobraževanje v drugih državah," povzema EU observer švicarskega jezikoslovca. Po Grinovih izračunih komisija sedaj vsako leto plača 2,30 evra na državljana za vzdrževanje večjezikovnega sistema. Ta znesek bi se po njegovih besedah zvišal na 5,50 evra, če bi komisija kot delovne jezike uporabljala vseh 20 uradnih jezikov. Kot piše EU observer, ki povzema poljski dnevnik Gazeta Wyborc-za, te zamisli kritizirajo celo Slovani. Po mnenju poljskega liberalnega poslanca Bronislavva Ge-remeka je namreč gospodarneje imeti samo en delovni jezik. Poleg tega je Poljak poudaril, da se druge slovanske države ne bi dobro odzvale na takšno privilegiranost poljščine. Informacijska izobraževalna mreža Eurydice s sedežem v Bruslju pa popisanju EU observerja ugotavlja, da je angleščina najpogosteje učeni drugi jezik tako v primarnem kot sekundarnem izobraževanju v EU (z izjemo Belgije, Luksemburga in Romunije). V učnih načrtih evropskih držav je učenju tujih jezikov povprečno namenjenih 90 ur na leto, razen v danskih, luksemburških, malteških in nemških srednjih šolah, kjer je posvečenih približno 200 ur na leto.
Deželna svetnika Mirko Špacapan (SSk) in Giorgio Baiutti (SDI), ki sedita v vrstah Marjetice, sta se sestala z odbornikom Gianfrancom Morettonom v zvezi s finančnimi prispevki za javna dela v občini Špeter, ki jih je dežela namenila z zakonom št. 2/2000. Namen del je prekvalifikacija vhodov v kraj Most in obnova štirih poslopij v Ažli na zemljiščih, ki jih je I. 1976 podarila Slovenija. Zgradbe bi morale služiti socialnemu turizmu, sedanja občinska uprava pa bi rada preusmerila sredstva v druge namene. Špacapan in Baiutti sta Morettonu podčrtala željo, da ostanejo prispevki namenjeni delom, ki so bila začrtana s prejšnjo občinsko upravo; svetnika sta se z Morettonom pogovorila tudi o možnostih nadaljnjih finančnih pomoči, ki bi služila za zgraditev parkirišč, kar je tudi v načrtih sedanje večine v Špetru. S tem v zvezi so se vsi trije načelno strinjali pod pogojem, da bodo vsa bodoča dela spoštovala okoljevarstvene pogoje in arhitekturno-urbanistično dediščino.
NOVI
GLAS
Filozof Slavoj Žižek, nekdanji ideolog LDS, je postal oster kritik stranke
Državni svet izgublja vlogo drugega doma slovenskega parlamenta
Politične stranke sedanje vladne in parlamentarne večine imajo sicer dovolj glasov za izvajanje svoje usmeritve in programa, vendar pri obravnavi posebno občutljivih tem in vprašanj se morajo upoštevati tudi pridržki in mnenja opozicije. Takšno ravnanje nove izvršilne oblasti je namenjeno tudi vplivanju na javno mnenje zato, da bi ohranili sedanjo visoko stopnjo zaupanja v demokratičnost, poštenost in sposobnost vlade in koalicije. Slednji je pred dnevi na nekem predavanju v Ljubljani posredno podprl tudi filozof Slavoj Žižek, ki je veljal in morda še velja za ideologa LDS. Stranko je kritiziral in ji očital nesposobnost, potem pa izrekel prepričanje, da bo LDS s sedanjim vodstvom tudi na naslednjih parlamentarnih volitvah poražena.
Na političnem prizorišču se medtem dogajajo pomembne novosti, ki napovedujejo spremembe oz. ponazarjajo politiko vlade in na raznih področjih. Predlog dopolnitve zakona o državnem svetu, ki ga je vlada sprejela 19. t.m., denimo, določa, da je funkcija predsednika in članov državnega sveta častna in nepoklicna in zaradi tega ne sme biti plačana. Državnim svetnikom naj bi po novem pripadale samo povračilo stroškov za nepoklicno opravljanje njihove funkcije.
Člani t.i. drugega doma parlamenta so napovedane spremembe zakona zavrnili in menili, da bo z njimi državni svet izgubil
svojo vlogo nadzornika državnega zbora, to je parlamenta, ki je določena v ustavi in zakonu. Predsednik državnega sveta Janez Sušnik, ki je svojo funkcijo doslej opravljal poklicno, za kar je dobival okoli 700 tisoč tolarjev plače mesečno, je svoj status krčevito branil in svoji stranki SLS očital, da ga ni vzela v zaščito. Ker zakon ni bil na strani predsednika drugega doma parlamenta, vlada v državnem proračunu za letošnje leto ni odobrila sredstev, ki bi jih uporabili za plače Janeza Sušnika.
Nadaljuje se polemična razprava o predlogu novega zakona o RTV Slovenija. Društvo novinarjev vabi v Slovenijo predstavnike mednarodnih časnikarskih združenj in organizacij, ki se izrekajo zoper določila, vsebovana v predlogu novega zakona. Med obiskom, ki ga je pred dnevi v Ljubljani opravil Aidan White, generalni sekretar mednarodne novinarske organizacije, je le-tega usmerjal Grega Repovž, predsednik društva novinarjev Slovenije. Gost se je lahko sestal samo s predsednikom države dr. Janezom Drnovškom, ni pa se mogel srečati z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem in soavtorjem zakonskega predloga poslancem SDS Brankom Grimsom ter se seznaniti z nepravilnostmi na RTV Slovenija. Poslanec Grims, ki je tudi predsednik pristojnega parlamentarnega odbora za kulturo, je nasprotnike reforme RTV Slovenija pozval, "naj v tujini prenehajo blatiti do-
movino. Take stvari se dogajajo predvsem kot samoobramba redkih posameznikov med časnikarji, ki se zaradi pomanjkanja izobrazbe in talenta bojijo novih razmer in nove kakovosti, ki bo v Sloveniji vzpostavljena z novim zakonom o RTV. Tujcem odrekamo pravico razsojanja, ker ne poslušajo oz. gledajo naših nacionalnih programov. Veseli bi bili, če bi gospodje, ki prihajajo na obiske v Slovenijo, zagovarjali ureditev javne radio-televizije, ki jo imajo v svojih državah, ne pa, da nam ponujajo modele, ki jih doma niti slučajno niso pripravljeni sprejeti."
Odložitev obravnave t.i. vojnih zločinov, novo upanje za dosego sprave
Po polemičnih razpravah o vojni, revoluciji in protirevoluciji je kot obliž deloval sklep predsednikov in vodij poslancev parlamentarnih strank, da odložijo obravnavo obeh t.i. vojnih zakonov, to je zakona o vojnih grobiščih in zakona o žrtvah vojnega nasilja. Politične stranke bodo vprašanja, ki zadevajo polpreteklo zgodovino, ponovno preučile in ugotovile, če bi lahko dosegle dogovor o preteklosti, ki že ves povojni čas povzroča delitve in vnaša nemir med Slovence. Pri omenjenih zakonih gre za napise na grobiščih in spomenikih padlih ali umorjenih, pa za odškodnine, ki bi jih država plačevala žrtvam vojne oz. revolucije ne glede na to, na kateri strani so se borili oz. zakaj so bili usmrčeni po vojni. Novi predsednik Demokratične stranke upokojencev (Desusa) je Karl Erjavec, sicer tudi obrambni minister. Na izrednem kongresu stranke v Ljubljani 20. t.m. je med tremi kandidati prejel največ glasov. Prejšnji predsednik Desusa Anton Rous je od kandidature odstopil in podprl Erjavca. Karl Erjavec je znan po tem, da je kot politik menjal največ političnih strank. Predsednik LDS Anton Rop je, denimo, na sam dan kongresa uradno izjavil, da je Erjavec tudi njihov član. Z njegovo izvolitvijo je bila izpolnjena želja Janeza Janše, naj bodo v vladi zbrani vsi predsedniki koalicijskih strank. Imena stranke niso spremenili, "da ne bi tvegali notranjega razkola."
Marijan Drobež
Kinoatelje
Kino otok v Izoli
V četrtek, 12. maja, so v prostorih kina Vittoria v Gorici predstavili drugo izvedbo mednarodnega filmskega festivala Isola Cine-ma - Kino otok, ki je posvečen kinematografijam Afrike, Azije, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope. Festival bo v Izoli (in tudi v ljubljanskem Ki-nodvoru) navduševal ljubitelje "sedme umetnosti" od 25. do 29. maja. Na predstavitvi v Gorici - akcija Potujoči otok namreč s promocijsko turnejo predstavlja festival, od Hrvaške do Vidma, že od 25. aprila - sta bila prisotna Mateja Zorn, tehnični direktor festivala in obenem asistent direktorja, ter Aleš Doktorič, direktor Kinoa-teljeja, ki je partner festivala.
"Glavni cilj festivala," je prisotnim razložila Mateja Zorn, "je promocija avtorskega filma iz tretjega sveta, ki kljub svoji kvaliteti težko prodre v svetovni medijski prostor in v reden spored naših kinodvoran. Kino otok je zamišljen kot festival v pravem pomenu besede, živo srečanje ustvarjalcev in obiskovalcev ob filmski umetnosti, s sproščenostjo in temperamentom, ki je značilen za ta okolja." Tehnična direktorica je še povedala, da je zato prvo načelo festivala obvezna prisotnost ustvarjalcev izbranih filmov. Namesto količine filmov sta v ospredju kakovost njihove predstavitve in neposreden stik z ljubitelji filma, ki so jim gostje na razpolago ves
čas festivala.
Isola Cinema - Kino otok predstavlja čez 30 filmov (v glavnem so to celovečerci, nekaj pa je tudi dokumentarcev in kratkometražnih filmov) kinematografije tretjega sveta. Program filmov je razdeljen na pet glavnih sekcij, te so Trgatev (tekmovalna sekcija festivala; zmagovalca izbere občinstvo, nagrada pa je odkup filma in kapilarna distribucija po Sloveniji), Prijatelji (filmi, ki so med letom naredili najboljši vtis na člane mednarodnega odbora), Mojstri (novi filmi že uveljavljenih avtorjev), Nove Obale (retrospektivna sekcija v sodelovanju s Slovensko kinoteko), Far East Film (izbor azijskih žanrskih specialitet) in Na južni strani filma (izbor iz retrospektive ob dvajsetletnici francoskega podpornika filma tretjega sveta Fond du Sud). Fe-
stival Isola Cinema pripravlja letos tudi dva fokusa, posvečena Argentini in Afriki. Med gosti bodo Pablo Trapero, Lisan-dro Alonso in Josue Mendez, trije avtorji iz Latinske Amerike, ki prihajajo na Kino otok neposredno iz Cannesa in ki spadajo med najvidnejša imena mladega avtorskega filma. V Izoli bo dogajanje potekalo na več prizoriščih. Filme bodo predvajali na Manziolijevem trgu, osrednjem prizorišču festivala, na katerem bo postavljeno platno za letni kino, v Art Kino Odeonu in v Kulturnem domu, ki ga bodo začasno spremenili v kinodvorano festivala. Nadvse živo in zanimivo pa bo tudi na Punti pod svetilnikom, kjer bodo na sporedu pogovori z gostujočimi ustvarjalci, predstavitve raznih knjig in večji del spremljevalnega programa.
Če želite o festivalu in progra-
V novi seriji poštnih znamk, ki jih izdaja Pošta Slovenije
Znamka v počastitev Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani
SLOVENIJA
”221
■sj&jk-' » » • * *
! n »t M » I l| M * t * * « - -
*
100-letnica Zavoda sv. Stanislava
V novi seriji poštnih znamk, ki jih izdaja Pošta Slovenije, je tudi znamka o Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani in njegovem ustanovitelju, ljubljanskem škofu Antonu Bonaventuri Jegliču. Izšla je v počastitev 100-letnice tega zavoda. Škof je Zavod sv. Stanislava ustanovil leta 1905, kar je bilo pomembno državotvorno, kulturno in versko dejanje. V okviru zavoda je začela delovati prva povsem slovenska gimnazija. Na njej so poučevali profesorji, ki so se uveljavili v širšem slo-
venskem šolskem in znanstvenem življenju: dr. Anton Breznik, Jakob Šolar, Stane Kregar, Matija Tomc in drugi. Poslanstvo gimnazije je bilo tako vz-
goja značaja kot izobrazba razuma. Na pročelje stavbe je dal ustanovitelj škof Anton Bonaventura Jeglič zapisati: Kristusu Zveličarju sveta. Prva matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič opravljali v slovenskem jeziku.
Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu bolnišnica, leta 1941 ga je zasedla nemška vojska, po drugi svetovni vojni pa je prostore zavoda zasedla ju-
goslovanska armada. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je prva demokratično izvoljena oblast zavod vrnila pravemu lastniku, ljubljanski nadškofiji. Z odlokom tedanjega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja je Zavod sv. Stanislava ponovno začel delovati leta 1992. Največja enota v njem je Škofijska gimnazija, na kateri se vsako leto izobražuje 670 fantov in deklet. Od ponovnega odprtja gimnazije je maturo v njej opravilo že 1224 maturantov.
Zavod sv. Stanislava je mnogo prispeval k ugledu, razvoju in uveljavljanju slovenskega jezika, skrbel za dobro organizacijo učno-vzgojnega procesa in tudi na druge načine obogatil slovenski kulturni prostor.
M.
Kratke
Tudi v Sloveniji mogoča vožnja z avtomobili, registriranimi v drugih državah EU
Ministrstvo za notranje zadeve Slovenije je odgovorilo na zanimivo in aktualno vprašanje neke bralke revije za naložbo denarja, Kapital. Vprašala je, ali lahko v Sloveniji vozi avto, ki je bil kupljen, registriran in zavarovan v tujini, natančneje v kaki od držav članic EU. Takih primerov oz. nejasnosti o vožnji avtomobilov s tujimi registrskimi tablicami je več tudi ob meji med Slovenijo in Italijo, zato je odgovor ministrstva lahko uporaben tudi zanje.
Odgovor se glasi, "da lahko slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji vozijo avtomobil, ki je bil kupljen, registriran in zavarovan v državah članicah EU. Z avtomobilom s tujo oznako lahko potujejo tudi v druge države članice povezave, saj vključitev Slovenije v notranji trg EU pomeni, da se lahko blago, ki je proizvedeno ali sproščeno v prosti promet kjer koli na območju evropske povezave, prosto giblje po celotnem območju EU brez carinskih formalnosti oz. ovir.”
Kar zadeva motorna in priklopna vozila, registrirana v tujini, “pa smejo biti v cestnem prometu v Sloveniji, če imajo registrsko številko, listino o registraciji vozila in označbo države, v kateri je vozilo registrirano, kot to predpisuje veljavna mednarodna konvencija o cestnem prometu. Oznaka države sme biti namesto na posebni nalepki na registrski oz. na registrskih tablicah.” / M.
V Sloveniji vzpostavljen elektronski matični register
V začetku maja so v Sloveniji vzpostavili elektronski matični register, v katerega po novem vpisujejo vsa matična stanja, kot so rojstvo, zakonska zveza in poroka, ter spremembe osebnih stanj državljanov Slovenije. V tem primeru gre za morebitno spremembo osebnega imena, posvojitev, priznanje očetovstva, razvezo, skrbništvo in podobno. Matični register združuje tri matične knjige, torej rojstno in poročno matično knjigo ter matično knjigo umrlih, ki sojih doslej vodili ločeno in ročno v knjigah, v enojen računalniško voden register. Obenem je v okviru prenovljenega registra stalnega prebivalstva vzpostavljena tudi elektronska evidenca vseh gospodinjstev v Sloveniji.
Gre za pomembne novosti pri prizadevanjih za posodobitev in racionalizacijo javne uprave, za kar si nova vlada zelo prizadeva. Podatki matičnega registra so pomembni za vsakega posameznika, ki na podlagi izpiskov in potrdil iz matičnega registra dokazuje upravičenost do pridobitve številnih pravic, ki so vezane na predhodno ugotavljanje njegovega osebnega statusa. / M.
Navedbe v zborniku z naslovom Žrtve vojne in revolucije
V Sloveniji se okoli sto zgodovinarjev ukvarja s preučevanjem obdobja med drugo svetovno vojno oz. od napada Nemčije, Italije in Madžarske na ozemlje Slovenije 7. aprila 1941 pa do začetka leta 1946, ko naj bi se v glavnem končale zunajsodne usmrtitve, ki jih je izvajala nova komunistična oblast. Državni svet, ki je drugi dom slovenskega parlamenta, je 17. t.m. javnosti predstavil Zbornik z naslovom Žrtve vojne in revolucije, v katerem so objavljeni referati večjega števila zgodovinarjev, filozofov, pravnikov in drugih strokovnjakov, obravnavani na širšem posvetovanju o vojni in dogodkih po njej.
V novi publikaciji je zapisano, da je število slovenskih žrtev v obravnavanem obdobju, torej v letih 1941 in do začetka 1946, znašalo okoli 94.000. Upoštevane so žrtve, ki so jih povzročili italijanski, nemški in madžarski okupatorji, partizanske enote, Varnostna obveščevalna služba kot del partijskega vodstva revolucije, na strani protirevolucije pa zlasti vaške straže in domobranci. Veliko Slovencev je nadalje umrlo tudi v raznih italijanskih in nemških delovnih in koncentracijskih taboriščih. Precej žrtev, zlasti med civilisti so povzročila tudi letalska bombardiranja zaveznikov. Omenjenim podatkom oporeka dr. Jasna Fišer, direktorica Inštituta za novejšo zgodovino. Opozarja, da je bilo žrtev vojne in revolucije v Sloveniji več; po njenih ugotovitvah in spoznanjih okoli sto tisoč. O dejanskem številu žrtev zgodovinarji na Inštitutu zbirajo zaključne podatke, nekatere so pridobili iz tujih virov, ki jih bodo še v tem letu objavili v novi zajetni in pomembni publikaciji. / M.
V tolminskem muzeju razstava, poimenovana Tolminsko mostišče
V tolminskem muzeju je na ogled razstava z naslovom Tolminsko mostišče, ob 90-letnici prvih bojev na Soški fronti. Z njo prikazujejo pomen tolminskega mostišča z vidika obeh vojskujočih se strani (avstrijske in italijanske) in predstavljajo vojake, udeležence bojev na Soči ne glede na njihovo narodnostno pripadnost. Razstava ne obravnava posameznih soških bitk in se izogiba vojaško taktičnih vidikov vojne. Opozarja pa na posamezne odseke bojišč, kot so bila območja Mrzlega vrha, Mengor in kote 588, kjer so padle številne žrtve.
Pripravljalci razstave so k udeležbi povabili člane društva Peski, ki je bilo ustanovljeno leta 1966, ter ostale lastnike zasebnih zbirk o Soški fronti med prvo svetovno vojno. Tako so na ogled predvsem predmeti iz zasebnih zbirk, ki so redki, izjemni in mnogi med njimi vsebujejo zanimive zgodbe in podrobnosti iz soških ofenziv. Vsebina razstave in predmeti so predstavljeni tudi v razstavnem katalogu.
Razstavo z naslovom Tolminsko mostišče, ob 90-letnici bojev na Soški fronti, sta pripravila mag. Damjana Fortunat-Černilogar in strokovni sodelavec tolminskega muzeja Marko Grego. V soboto, 21. maja, jo je odprl Ervvan Fouere, veleposlanik in vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Ogled bo mogoč do 15. oktobra. / M.
26. maja 2005
Primorska / Gospodarstvo
NOVI
GLAS
19. maj 1580 -19. maj 2005
Slovesno ob 425-letnici
ARPA-OSMER je predstavila tudi službo za slovensko manjšino
Na vremenske napovedi se lahko zanesemo
Običajna vprašanja, ki jih ljudje zastavljajo vremenoslovcem, kar potrjuje tudi demoskopska anketa, ki je bila pravkar izvedena v deželi, so tri: "Ali bo deževalo? Kdaj? In koliko?" Po rezultatih omenjene ankete radovednost o padavinah presega ono v zvezi s temperaturo. Najboljši način, da odgovorimo na ta in podobna vprašanja, je meteorološka napoved, ki mora čim tesneje odgovarjati realni meteorološki evoluciji, seveda, če se ne pojavijo večja nepričakovana "poigravanja" narave. To v glavnih obrisih. V naši deželi se morajo vremenoslovci soočati tudi z zemljepisno raznolikostjo ozemlja in njegovih značilnosti, ki so prav tako zelo pomembne.
Kljub vsemu ostaja še vedno odprto vprašanje, v kolikšni meri so napovedi zanesljive.
Deželna meteorološka opazovalnica ARPA-OSMER kot javna usluga izvaja v duhu popolne prozornosti širši program znanstvenega pregleda opravljenih napovedi. Prve rezultate, ki so bili pravkar predstavljeni, si lahko ogledamo na spletnih straneh www.meteo.fvg.it - "previsioni-verifica".
Dobra napoved nastane predvsem z natančnimi in rednimi meritvami začetnega stanja, zato so na spletnih straneh na razpolago popolne informacije v zvezi z omrežjem meteoroloških postaj Osmerja, arhiv dnevnih meritev od leta 2000 dalje ter od leta 2004 podatki o urah delovanja vsake postaje, kar potrjuje kakovost opravljenih meritev.
Na spletnih straneh je možen vpogled v arhiv dnevnih napovedi od leta 2002 in njihovo primerjanje z realnimi podatki, ki so jih nato izmerile postaje po vsem deželnem teritoriju.
Od zime 2003-2004 je možna trimesečna primerjava z grafi in standardnimi indeksi, ki so v uporabi na mednarodni ravni. Indeks točnosti (hit rate) za napovedi o padavinah je 81%. Najboljši način za ocenitev kakovosti je primerjava rezultatov z meteorološkimi napovedmi, ki se izključno nanašajo na klimatološke značilnosti določenega letnega časa (denimo v nekaterih koledarjih) ali s "slučajnimi" napovedmi. Točnost napovedi o količini pa-
bistvenih sprememb v zvezi s temperaturami.
Odločna želja Osmerja po uporabi novih tehnologij za meteorološko informiranje javnosti -kar je možno tudi ob izrazitem sodelovanju s sektorjem tehnoloških inovacij pri ARPI - se bo uresničila tudi s širjenjem meteoroloških podatkov merilnih postaj ter deželnih meteoroloških napovedi preko tehnologije WAP, na naslovu: http.//wap.osmer.fvg.it Nadaljuje se tudi širjenje napo-
davin je za Osmer 69%, za metodo "klima" 45%, za slučaj pa 16%. Za najvišje temperature je točnost Osmerja 52%, za metodo "klima" 23%, za slučaj 16%, za najnižje temperature pa Osmer 63%, metoda "klima" 26% in slučaj 19%.
V glavnem so napovedi Deželne meteorološke opazovalnice nekoliko pravilnejše za obmorski ter za osrednji ravninski pas; napovedi o padavinah so pravilnejše pozimi (poleti so nevihte pomembna neznanka), medtem ko so napovedi o temperaturah pravilnejše poleti in jeseni.
Trenutno poteka predelava podatkov od leta 1993 za ocenitev sprememb kvalitete v času. Iz prvih podatkov je moč razbrati izboljšavo napovedi o padavinah in nevihtah predvsem v obalnem pasu, medtem ko ni
vedi preko tehnologije SMS: za dobivanje podatkov oz. napovedi je treba poslati sporočilo "meteo.fvg domani regione” ali "meteo.fvg trieste" za napovedi oz. za podatke merilnih postaj. Za zdaj je to možno tudi v angleškem in nemškem jeziku, kmalu bo tudi v slovenščini. Podrobnosti so na razpolago na spletnih straneh Osmerja -"servizi internet e sms".
Kmalu bo začela delovati tudi slovenska sekcija, ki bo na razpolago slovenskemu prebivalstvu in institucijam ter z napovedmi v slovenščini za slovenske medije.
Končno, na spletnih straneh www.meteo.fvg.it so v primeru pomembnejših vremenskih sprememb na razpolago tudi napovedi za najkrajši rok (now-casting).
Darko Bradassi
Razvijanje učinkovitejše in varnejše jedrske tehnologije
Kako bi rešili energetsko krizo?
Predvidevajo, da se bo v svetu leta 2030 povečala potreba po energiji za 50% in leta 2050 za 100% glede na sedanjo uporabo. Problem je res zaskrbljujoč tako z znanstvenega kot s političnega vidika; še posebej, ker se zavedamo, da moramo dobiti rešitev mnogo pred letom 2030. Da ohranimo ali bolje rešimo okolje, pa se moramo odreči tradicionalnim virom energije in te nadomestiti z novimi.
Najraje bi se zatekli v take rešitve, ki se nam zdijo bolj naravne, da bi s pridobivanjem energije imeli čim manj toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi. Pomislimo zato najprej na izkoriščanje energije vetra in sonca. Da bi to uporabili, bi bilo za kritje potreb potrebno postaviti na vseh možnih področjih na stotine kiklopič-nih propelerjev (za vetrno energijo) ali neskončne površine foto-voltaičnih panojev (za sončno energijo). Stroški bi bili v obeh primerih ogromni bodisi za namestitev struktur kot tudi za vzdrževanje. Izkoriščanje eolične energije se obnese le v tistih deželah, kjer je mnogo stalnega vetra, brez pogostih sunkov, kot je npr.
na Kreti. Obnese se tudi v zahodnih predelih ZDA: veter, ki veje od Pacifika proti celini in nazaj, poganja v Kaliforniji na stotine orjaških vetrnic, s katerimi pridobivajo električno energijo. Sončne energije se tudi ne da izkoristiti povsod, predvsem pa ne v zadovoljivih količinah; dobro se obnese le za manjše potrebe, kot npr. za segrevanje manjših prostorov.
Potrebe po večji uporabi električne energije bi pa gotovo zadostili, če bi se odločili za jedrsko energijo. Z novimi, bolj varnimi in bolj ekonomičnimi nuklearnimi reaktorji bi lahko ne samo zadovoljili vse bodoče energetske potrebe, ampak bi tudi pripomogli k rešitvi globalnega segrevanja. Za nuklearke nove generacije se zavzemajo ZDA in skupaj z njimi Argentina, Brazilija, Kanada, Francija, Japonska, Južna Afrika, Južna Koreja in Velika Britanija. Rusija pa vzporedno razvija podobne načrte za svoje bodoče ener-
getske potrebe.
V Franciji so tako zelo navdušeni nad načrti novih jedrskih elektrarn, da razne občine celo tekmujejo med sabo, da bi si pridobile prednost za njihovo postavitev.
V Italiji pa ni nikakega navdušenja za jedrske centrale, čeprav so jih v drugi polovici prejšnjega stoletja zgradili 4 in jih postavili v krajih Latina, Trino, Garigliano in Caorso. Ko so bile prve tri že ob koncu delovne dobe, so jih zaprli, kar je bilo precej normalno. Nasprotno pa se je zgodilo z nuklearko v Caorsu, ki so jo zaprli, ko je bila še v namestitveni fazi. Takrat je deloval efekt Černobil, ki je ljudi prepričal, da je bolje, če se centrala ukine. Tako so zaprli, na stroške nas državljanov, vse štiri centrale, ostali pa so nuklearni odpadki, ki niso še dobili primernih odlagališč. Pred kratkim so te odpadke hoteli odložiti v izčrpana ležišča soli pod debelo plastjo peščenjaka, ki se nahajajo v južni Italiji. Načrt pa ni uspel, ker so se
prebivalci bližnjega kraja (Scan-zano Jonico) odločno uprli in se držali pravila: 'ne na mojem področju'.
Istega pravila se drži Italija, ko kupuje električno energijo, ki jo proizvajajo atomske centrale v Sloveniji, Slovaški in Franciji.
Na Zemlji je sedaj 440 nuklearnih central, ki proizvajajo 17% svetovne električne energije. Te centrale so porazdeljene po 31 državah; v gradnji pa je še 27 novih nukleark, ki bodo zadovoljile potrebe Japonske, Kitajske, Indije in države nekdanje Sovjetske zveze. Samo v ZDA sedaj delujejo 103 nuklearne centrale, ki proizvajajo petino električne energije te države. Nobene nuklearke pa niso zgradili v ZDA od leta 1978, ker so razumeli, da morajo izboljšati 'nuklearno varnost', preden postavijo nove. Od takrat so vse napore vložili v raziskovanje reaktorjev nove generacije.
ZDA in zgoraj omenjene države so na posvetu, ki je bil na inštitutu
Massachusetts Institute of Tech-nology leta 2003, sklenile, da bodo nadaljevale razvijanje nove nuklearne tehnologije v perspektivi, da pride do gradnje takih reaktorjev, ki bodo imeli večjo varnost pri delovanju, ki bodo tudi učinkoviti, ekonomični, ki bodo nudili brezhibno upravljanje tako s prvinami kot z odpadki in ki bodo imeli čim manj radioaktivnega odpadnega materiala, da bi zmanjšali tveganje, da bi se iz odpadkov dalo narediti nuklearno orožje. Zastavili so si torej zelo ambiciozne cilje.
Zdi se, da je sedaj najbolj primerna za zadovoljitev zastavljenih ciljev tehnologija 'na tekoče kovine'. To bi bil reaktor na hlajenje s tekočo kovino, za kar bi se rabila mešanica svinca in bizmuta. Prednost te tehnologije predstavlja ravno ta neobičajna tekočina za hlajenje, ki bi lahko žgala tudi radioaktivne odpadke. Prišlo bi torej do recikliranja nuklearnega goriva, kar bi prineslo do minimalnih odpadkov z uporabo večjega dela energije iz urana. Možnost recikliranja pa bi lahko uporabili še za ves radioaktivni material, ki je bil doslej nako-
pičen in se shranjuje v neprimernih odlagališčih, ker bi tudi tega reducirali na minimum in tako rešili problem starih radioaktivnih odpadkov, ki so nevarni in ne vemo kam z njimi.
Zanimivo, da je bil ta način hlajenja jedrskih central že v rabi sredi 20. stoletja, a so to tehniko kmalu opustili in rabili raje hlajenje z vodo (termični reaktorji). Novi reaktorji s hlajenjem na tekoče kovine bodo imeli hitrejši ciklus (hitri reaktorji), ker bodo delovali pri mnogo višjih temperaturah. Zagotovljena je tudi dodatna prednost teh reaktorjev zaradi samougaševanja pri določeni temperaturi.
Te nove nuklearne centrale pa bodo imele še eno prednost, ker bodo primerne, zaradi višje temperature delovanja, za pridobivanje vodika z razgraditvijo vode. S tem bi torej rešili problem proizvajanja vodika, ki bi končno nadomestil našo odvisnost od nafte, ki nam tako onesnažuje okolje. Vse to, seveda, če smo pripravljeni sprejeti, da prihaja iz atomskih elektrarn najbolj ekonomična in čista energija.
Marija Ščuka Kerže
vrsto pomembnih umetnikov. V nadaljevanju se je sprehodil skozi zgodovino lipicancev ter poudaril, da sta bila dva ključna mejnika, ki sta utrdila obstoj kobilarne, kobilarniški red, ki ga je sredi 17. stoletja izdal cesar Leopold I., in španska dvorna jahalna šola, ki jo je v prvi polovici 18. stoletja ustanovil cesar Karel VI. Oba je ocenil kot zgleden primer za reševanje kobilarne na začetku novega tisočletja, ko imamo prvič v svoji zgodovini samostojno državo tudi Slovenci.
Povedal je še, da je slovenska država leta 1996 z zakonom o Lipici zavarovala in omogočila razvoj kobilarne kot enotnega posestva na jugovzhodnem robu Slovenije, in izrazil prepričanje, da se je program varstva in razvoja potem sprejemal predolgo, da to ne bi slabo vplivalo na ustvarjalno vzdušje v Lipici. "Zato smo se v vladi odločili, da na ravni Evropske unije storimo vse, in spet pridobimo izvorne rodovne knjige. Izdelali bomo jasen program in skupaj z vami, ki ta prostor najbolje poznate, ker tukaj živite in delate, potegnili tistih nekaj ključnih potez, da se skozi celovito in sistematično prenovo celotnega kompleksa Lipici vrne nekdanji sijaj," je še povedal minister. Zbrane na osrednji slavnostni prireditvi, med katerimi so bili tudi novoizvoljeni predsednik sveta zavoda Kobilarne Lipica Miha Brejc, predstavniki vlade in državnega zbora ter primorski župani, je pozdravil tudi direktor Kobilarne Lipica Rajko Vojtkovszky, v kultur-no-umetniškem programu, ki so ga pripravili režiser Njegoš Malavič, scenarist Tomaž Letnar in scenograf Ivo Koritnik, pa so se v koreografiji Vojka Vidmarja predstavili baletni plesalci, igralca Danijel Malalan in Peter Mu-sevski, ljubljanski godalni kvartet, kvartet čelistk, operna pevka Nataša Kranjc, ljudska pevka Ljoba Jenče in jahači Kobilarne Lipica na lipicancih.
Nace Novak
Kobilarne Lipica
Z odprtjem razstave reprodukcijskih slik Lipice in lipicancev nekdanjega dvornega slikarja Habsburžanov, Georga von Hamiltona v
sti, predvsem Italijani in Nemci, delež domačih gostov pa znaša le pet odstotkov. Lipica je za turiste zanimiva tudi zaradi igralnice, zadnja leta pa privablja tudi vse več ljubiteljev golfa.
Kljub temu se v Kobilarni Lipica zadnjih nekaj let srečujejo s finančnimi težavami, ki so predvsem posledica izpada koncesijske dajatve od igralniške dejavnosti, ki jo od leta 2003 dalje prejemajo občine. Glede na aktivnosti v minulih mesecih vse kaže, da se je nova vlada od-
muzeju pri Velbanci in osrednjo slovesnostjo, ki se je ob 20. uri začela v prireditveni jahalnici kobilarne, so v Lipici v četrtek, 19. maja, obeležili 425. obletnico kobilarne, ki je najstarejša priča organizirane konjereje v Evropi. V kulturnem programu, ki ga je pripravila skupina slovenskih ustvarjalcev, je bilo mogoče spremljati konja lipicanca kot simbol in del identitete slovenskega naroda v povezavi s človekom.
Kot slavnostni govornik je zbrane nagovoril minister za kulturo Vaško Simoniti.
Za uradno "rojstvo" kobilarne se šteje 19. maj 1580, ko je nadvojvoda Karel, regent štajerske, Koroške, Kranjske, Istre in Trsta od tržaškega škofa kupil posestvo Lipica in škofovsko kobilarno kraških konj. Območje kobilarne se danes razteza na 311 hektarjih površin, čreda avtohtonih lipicancev pa šteje 350 konj.
V javnem zavodu Kobilarna Lipica je zaposlenih 200 ljudi, v zadnjih letih pa je kobilarno letno obiskalo okrog 110 tisoč obiskovalcev. Prevladujejo tuji go-
ločila podpreti kobilarno pri izhodu iz krize. Sredi januarja je vlada ustanovila delovno skupino za dolgoročno ureditev delovanja Lipice, koncem marca pa se je seznanila s poročilom in predlogi skupine ter poskrbela za to, da
so v Lipici že prejeli več kot 100 milijonov tolarjev nujne pomoči za sanacijo nastalih razmer.
Slovesnost, ki so jo ob 425. obletnici kobilarne pripravili v prireditveni jahalnici, je bila veličastna, kar si čistokrvni beli žrebci in kobile, ki jih poznajo po vsem svetu, tudi zaslužijo. Minister za kulturo Vaško Simoniti je v svojem govoru uvodoma spregovoril o skrivnostni moči kraške pokrajine, ki ne daje le odličnega vina, pač pa je dala skozi zgodovino tudi celo
NOVI
GLAS
Deseto čezmejno srečanje gledaliških skupin višjih srednjih šol
Med radoživimi nagrajenci tudi naši dijaki
S slovesno podelitvijo nagrad se je v soboto, 14. t.m., v ne ravno polnoza-sedeni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž ob veliki torti s prižganimi svečkami, sklenilo letošnje deseto, jubilejno srečanje gledaliških skupin višjih srednjih šol, Palio teatrale studentesco, v organizaciji gledališkega združenja Artisti Asso-ciati iz Gorice (umetniški vodja VValter Mramor) in sodelovanju goriške pokrajinske in občinske uprave in občin Krmin, Gradišče ob Soči, Tržič, Štaran-can, Gradež in Nova Gorica ter tudi ob finančni podpori Fundacije Cassa di Risparmio iz Gorice. Letošnjega srečanja, ki se je začelo v ponedeljek, 9. t.m., v novogoriškem Kulturnem domu in se nadaljevalo ves teden po dvoranah omenjenih krajev, se je udeležilo osem višješolskih gledaliških skupin, dve iz severne Primorske (Umetniška gimnazija - dramsko-gledališka smer ŠC Nova Gorica, Gimnazija Jurija Vege Idrija), pet italijanskih (Liceo Scientifico D. degli Abruzzi, Liceo Sociopsico-pedagogico e delle Scienze Sociali, Isti tu to S. Slataper Gorica, I.P.S.S.C. R.M. Cossar, I.P.S.I.A. L. da Vinci Gorica, I.S.I.T. G.Ga-lilei, N. Pacassi, E. Fermi Gorica, I.T.S.A.S. G. D'Annunzio, I.S.A. M. Fabiani Gorica, I.S.I.T.
L. Einaudi G. Marconi Štaran-can) in tudi naša slovenska gledališka skupina, sestavljena iz dijakov licejev P. Trubar-S. Gre-
gorčič in izobraževalnega zavoda Cankar-Vega-Zois. Pod veščim, solidnim vodstvom Vesne Tomšič, ki je svoje odrsko znanje letos delila na vseh slovenskih šolskih stopnjah v Gorici, so gledališki zanesenjaki, kljub stiski s časom, dobro, predvsem pa z velikim navdušenjem naštudirali igro Le po kom se je vrgel ta fant?, ki jo
je Tomšičeva po dramski predlogi Eve Janikovszky priredila in iz nje napravila živahno, z ironijo prežeto predstavo (brez prizorčka pri spovedi v pogretem slogu Verča-Kobala bi bila ravno tako bleščeča!), zgrajeno iz
naglo se menjajočih prizorov o nikdar izpetih družinskih odnosih. Ko je otrok še dojenček, je ljubljenček vseh in vsem podoben. Ko postane trmoglav najstnik, se vsi sprašujejo, po kom je povzel vse slabosti. Ce pa se v življenju uveljavi, si spet vsi lastijo njegove sposobnosti. Razgibana, zabavna, z glasbo in plesom prepletena igra, stkana iz
slovenščine, italijanskega narečja in furlanščine, je igralcem (Kristina Frandolic, Simon Ger-golet, Kirn Grudina, Marta Lombardi, Loredana Perdec, Pamela Perdec, Veronica Povšič, Elija Prinčič, Marlene Vittor, Harjet Antonič, Irene Costariol, Mateja Fajt, Tanja Laurentig, Diana Morgut, Chiara Mucci, Teja Pahor, Marlenka Petejan, Lara Prinčič, Tanja Zorzut) nudila možnost učinkovitih epizodnih vlog. Le-te so nekateri zelo pre-
pričljivo izkoristili. Petčlanska komisija, v kateri je bila tudi mlada slovenska dramaturginja Samanta Kobal, jim je prisodila posebno nagrado žirije za predstavo, ki presega jezikovne pregrade (450 evrov in plaketa) "za inventivno in dramaturško domiselno umestitev različnih tako jezikovnih kot kulturnih razlik, ki predstavljajo vsak-
danjost domačega prostora, in za veliko mero posluha za generacijske razlike".
Našim dijakom, ki so se vendarle opogumili in se podali v to gledališko pustolovščino, ob lepem uspehu iskreno čestitamo in jim želimo, da bi še gojili v sebi navdušenje za odrske deske, ki jim je že ob prvem stiku prineslo veliko zadoščenja. Sobotni večer se je začel pod glasbeno zvezdo kvarteta Eupho-ria, štirih "razposajenih" glasbenic godal, ki so izvajale znane klasične in modernejše motive z izbrušeno glasbeno dovršenostjo in prefinjeno duhovitostjo, ki je sprožila smeh in večkraten bučen aplavz.
Kot vselej je napovedovanje potekalo dvojezično. Poleg dolgoletnega povezovalca Enrica Cavallera je svojo dvojno vlogo napovedovalke in prevajalke prav dobro opravila lična in elegantna Tjaša Dornik. Oba sta vabila k sebi nagrajence in organizatorje, ki so kot običajno najprej podelili priznanja vsem sodelujočim šolam. Nato so razglasili nagrade, ki jih je žirija podprla s tehtnimi utemeljitvami. Posebno nagrado Pokrajinske kon-zulte za mir (450 evrov in plaketa) je prejela Umetniška gimnazija Nova Gorica za izviren dramski splet Gora in pesem v režiji Marjana Štrancarja. Nagrado za najboljšo moško in žensko vlogo - za le-to je bila kandidatka tudi Loredana Perdec -(abonma za krminsko gledališko sezono 2005-06 in plaketa) sta prejela Patrick Do-
rella v igri Tanti modi di dirti ti amo, povzeti po Shakespearovem delu Romeo in Julija (režija Francesca Marcozzi) v izvedbi I.T.S.A.S. G. D. Annunzio - I.S.A. M. Fabiani, in Gloria Bassanese v prikazu Mezz'ora di fuoco, Šest (ali več) oseb išče avtorja od Pirandella do Johna Forda (režija Maddalena Malni in Gra-ziella Savastano) in izvedbi I.S.I.T. G. Galilei - E. Fermi - N. Pacassi Gorica. Na tri najvišje stopničke so se uvrstile predstave: 1. (650 evrov, plaketa in prapor) Tanti modi di dirti ti amo že prej omenjene goriške skupine; 2. (350 evrov in plaketa) Mezz'ora di fuoco zgoraj imenovane skupine; 3. (250 evrov in plaketa) Analfabet-Oblast Branislava Nušiča v priredbi in režiji Jožeta Voznya ter izvedbi idrijske gimnazije Jurij Vega. Žirija se je pohvalno izrazila tudi o predstavah Versi da viaggio goriških licejev D. degli Abruzzi in S. Slataper, Salome' v izvedbi I.P.S.S.C. R.M. Cossar in I.P.S.I.A. L. da Vinci iz Gorice ter The Chicago story v izvedbi trgovskega L. Einaudi in industrijskega zavoda G. Marconi iz Šta-rancana.
Pokrajinski odbornik za šolstvo Luciano Migliorini je ob koncu izrazil željo, da bi se Palio še naprej razvijal in da bi sodelujoči vztrajali na začrtani poti, kajti tudi ta pobuda podpira šolo, ki ne preživlja ravno najboljše čase.
Slovenski spremljevalci Palia pa si želimo, da bi se zanj še zavzele naše šole in da bi bili v prihodnje organizatorji bolj pazljivi do slovenskega besedila gledališkega lista.
Iva Koršič
Prejeli smo
Popravljanje zgodovine
godovina naj ostane taka, kot je bila - resnična!
Prav tisti iz poraženih strank LDS in SD (prej ZLSD), ki kar naprej zajedljivo, surovo, cinično, žaljivo, nesramno itd. napadajo vse, kar ni po njihovih zamislih, in se nikakor ne morejo sprijazniti, da so na volitvah bili poraženi, bi sedaj radi spreminjali zgodovino predvsem iz časa druge svetovne vojne in po njej. To, kar kar naprej počenjajo, pa je garant, da bodo tudi na naslednjih volitvah ostali v opoziciji, in to me že sedaj veseli. Tigrovci, ki so začeli upor proti
okupatorju, ki je zares izvajal TEROR nad slovenskim primorskim narodom,	so	sedaj
razglašeni za TERORISTE!? Tigrovci, ki so prvi, ko še ni bilo ne duha ne sluha o partizanih, začeli upor proti italijanskemu fašizmu, ki je z vso silo že davnega leta 1922 začel teror proti slovenskemu narodu,	so^	sedaj
razglašeni za teroriste. Če so bili tigrovci teroristi, potem so bili partizani superteroristi. Moj brat, ki ni bil tigrovec (po vrnitvi iz italijanske vojske in razpadu Italije je bil še premlad), niti ni hotel biti komunistični partizan, am-
pak le partizan brez rdeče navlake, je dobil nalogo, da mora ustreliti sotova-riša, ki je bil skupaj z njim že v italijanski vojski. Dogajalo se je na Gori nad Ajdovščino v tedanji Gradnikovi brigadi. Ustrelitev naj bi izvedli zato, ker je preveč javno odklanjal komunizem in zagovarjal prav tigrovce. Brat je seveda odklonil tako nepremišljeno in kruto dejanje, nato se je javil nekdo, ki je soto-variša ustrelil. Brat si je s tem, da je odklonil ustrelitev, nakopal nezaupnico partije, čeprav je potem ostal partizan do konca vojne.
Tigrovcev Titova Jugoslavija ni nikoli priznala, celo jih je preganjala in jih ni niti omenjala; vse v skladu s pogubno Dolomit-
sko izjavo, s katero je partija dajala pravico se boriti samo OF, vsi drugi so bili nasprotniki, ki jih je bilo potrebno likvidirati. Tudi Kučanova izjava, češ da ni res, da je bila organizacija TIGR zamolčana, je neresnična.
Vendar pa tisto, kar je označil član stranke SD Igor Lukič, da so bili tigrovci teroristi, in kar so kot papige ponavljali poslanec LDS Terčon iz Sežane in še nekateri levičarji, je nezaslišano, saj so vendar bili italijanski okupatorji fašisti-teroristi, čeprav na legalno zasedenem delu Slovenije-Pri-morske, katere ozemlje so jim dodelile velike sile v času prve svetovne vojne. Fašistom mirno lahko rečemo teroristi, saj so zganjali genocid nad primorskim narodom. Tošem občutil tudi na
lastni koži. Tako misleči ljudje niso za spravo med Slovenci. Velesile pa zmorejo pravo spravo; zadnji primer je bil v Moskvi
9.	maja letos, na proslavi konca druge svetovne vojne. Na to proslavo so prišli vsi zmagovalci, tudi naš predsednik, in vsi poraženci nekdanje osi zla Rim-Berlin-Tokio. Nihče ni nikogar zasmehoval, vsi so si bili enaki in potrdili boj proti takim in podobnim vojnam, kot je bila druga svetovna vojna. Mi kot mali narod tega ne zmoremo predvsem po zaslugi pretiranih nadutežev z levice, ki vsega vendarle ne razumejo.
Tigrovci seveda niso nikoli nosili rdeče zvezde na kapah, tudi zato ne, ker je rdeča zvezda prišla k nam mnogo pozneje, pa tudi zato ne, ker so se zares borili proti okupirani Primorski. Nikoli niso podlegli idejam boljševizma, kar se je dogajalo večini partizanov, pravzaprav še nekaj več, saj beseda TIGR pomeni Trst-Istra-Gori-ca-Reka. Večji del tega ozemlja sedaj pripada Hrvaški, tedaj pa je bilo v isti državi-Italiji, prej pa nikoli hrvaško. Sedaj so se začeli kititi s "triglavkami", poleg naše trobojnice imajo namreč še zvezdo. Prava triglavka je bila brez zvezde, in ko so komunisti zahtevali poleg trobojnice še zvezdo, je bila tudi triglavka ukinjena in nadomestila jo je titovka. To so na videz obrobni dogodki, ki pa povedo, da je bilo kar malo drugače, kot hočejo danes prikazovati nekakšni “anderliči", “kaci-ni", "ropi", "terčoni" ipd., ki ne vedo, kaj se je v resnici tedaj dogajalo. Bili so pač premladi in pozneje enostransko, torej napačno poučeni o dogodkih na Primorskem.
Na drugi strani naših meja, ki bodo čez leta nekako zmanjšale svoj pomen, živi še veliko naših sovražnikov, ki jim mirno rečemo lahko, recimoneofašisti, in tona severni kot na jugozahodni meji. Ti mazači naših spomenikov nimajo več veliko moči in vedno manj je bodo imeli, vendar bi jih morali najti in kaznovati, saj da-
našnja Evropa ne dovoljuje več takih ekscesov. Temu primerno bi nujno morali izbrisati-uničiti vse napise, kot je npr. "Naš Tito" na Sabotinu in po raznih gričih Primorske, ki dražijo naše ljudi in dajejo zalet fašistom z druge strani sedanje meje. Kaj nam je potrebno poveličevati človeka in ustvarjati kult osebnosti, ki je neizpodbitno bil diktator, če je tem, ki njegov napis ohranjajo, všeč ali ne. Titove zasluge za “lepo življenje" (nekaterih bolj, dm-gih manj) v njegovem času ne odtehtajo zla, ki ga je prav on povzročil, saj brez njegove vednosti kot predsednika CK-ja se ni zgodilo prav nič, vse je on odobril. Nobenega opravičila ni za nešteta taborišča smrti, posejana na ozemlju Avstrije, Nemčije, Italije idr., prav tako ne za povojna taborišča npr. v Sloveniji, kot kazensko in prevzgojno taborišče Goli otok na Hrvaškem. Goli otok je bil sicer nekakšna prevz-gojitvena "šola" za vse, ki niso ubogali tedanje partije ali soji zamerili le z besedo, vendar trpljenje je zelo podobno tistemu iz druge svetovne vojne pod na-ci fašizmom.
V oddajah Studio City je vodja oddaje dal na glasovanje vprašanje "kdaj ste lepše živeli, v času socializma ali sedaj". Kar 80% vprašanih je izjavilo, da so lepše živeli prej. V isti oddaji je bilo vprašanje, ali ste za ohranjanje napisov, kot je npr. Naš Tito na Sabotinu. In glej, tudi ti so odgovorili skoraj enako: kar 81%, za ohranjanje. Jaz bi pa tem ljudem predlagal, da odprodajo odvečne avtomobile, naj kupijo kakšen star Jugo, naj odprodajo odvečne mobilne telefone, naj manj pretiravajo z nakupi v veleblagovnicah, naj se odpovedo vikendom, morda kakšnim jahtam itd., pa bodo živeli tako kot nekdaj, v nekdanjem “prelepem socializmu", ki vendarle ni bil za vse tako enak, kot se danes hoče prikazati. Tudi take pomanjkljivosti nekdanjega “socializma"so del zgodovine!
Silvan Štokelj
Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno.
Sergio Leone ponovno na pohodu!
Fidel Castro je prišel do pomembnega spoznanja. Zelo pomembno je stalno podpirati in bogatiti besedni zaklad. Nova izdaja Slovarja kubanskega knjižnega jezika (pravzaprav kubanske španščine) je verjetno tik pred izidom. Da bi bila čim popolnejša, se je posebno potrudil tudi leader Maximo in sam prispeval neologizem, novo besedo za slovar: govorimo o izrazu opozicija. Kubanci doslej niso vedeli, kaj to pomeni. Kvečjemu bi z dokajšnjo mero fantazije prišli do zaključka, da gre za kako posebno strateško pozicijo revolucionarne kubanske gverile iz konca petdesetih let.
Toda Castro je v svoji skrbi za domači jezik postal tako širokosrčen, da je dopustil celo tak neologizem, kot je opozicija, po 46 letih, odkar se je ustoličil v Ffavani: in prejšnji teden je tudi bdel nad prvim zborovanjem
kakih dvesto nasprotnikov kubanske revolucionarne oblasti.
No, kot medklic: nekoliko čudno je imenovati revolucionarno tisto oblast, ki nepretrgoma z istim možem na čelu vztraja že skoraj petdeset let. Kaj je še revolucionarnega po petih desetletjih iste oblasti?
No, povrnimo se k opoziciji. Tuji mediji so pisali o velikem dosežku na Kubi. Ja, to je že res, če je približno stoterici kubanskih državljanov v sami ffavani uspelo vzklikati "živela svoboda, dol s Castrom", je to res velik uspeh (no, kljub temu da bodo udeleženci naslednje mesece ali leta v najboljšem primeru preživeli za rešetkami). Toda vse le ni bilo tako idilično. Na manifestaciji je nastopila le ena od različnih opozicijskih frakcij.
Posamezne opozicijske strani se, neverjetno naključje, med seboj obtožujejo in kregajo. Opozicija, ki izhaja iz krščanskih korenin, proti opoziciji, ki se je 20. maja zbrala v Havani: neizbežno je v naslednjih mesecih pričakovati trenutek, ko si bodo vse te kubanske opozicije nadele skupno ime. Prilegal bi se jim naziv Oljka ali Unija. Nanašanje na katerikoli resnični dogodek ali osebo je čisto naključne narave.
Ne bodimo črnogledi pesimisti! Vzporedno kreganje kubanske in italijanske opozicije je izraz trdne in neomajne solidarnosti, ki jo italijanski levo-sredinci izražajo prvim poskusom vstaje proti "večnemu" diktatorju Fidelu. Italijanski državljani so tega itak vajeni. Opozicijska
dograditev skupnega izhodišča za enotno nastopanje na volitvah se redno poruši v nekaj dneh. Rutelli in Prodi sta se izzvala na nov dvoboj. Morda sta oba velika privrženca Sergia Leoneja in njegovih špageti-westernov. Morda uživata ob dvobojih, ki ju spominjajo na Johna Wayna in Clinta Eastvrooda v kavbojskih uniformah. Jasnega odgovora ni... v pričakovanju (ki bo zelo podobno čakanju na Godota) pa bi lahko razglasili minuto molka. Ne zaradi kakega posebnega žalovanja, ampak ker postaja vsak komentar res odveč. Za glasbeno podlago predlagam Ennia Morriconeja iz filma Per un pugno di dollari... epski naboj Morriconejeve glasbe bo morda ublažil tragikomični paradoks dvoboja znotraj Oljke. Westerni pa bodo morda spet dobili nekaj več prostora na televiziji!
Andrej Čemic
NOVI
GLAS
Uspešnost obšolskih dejavnosti SŠ Ivan Trinko
Vtisi in misli dijakov ob lepih gledaliških in drugih izkušnjah
Simon, Noemi, Martina, Elena, Tanja, Silva, Stefania, Ermina, Carlotta, Martina, Lucija, Anida, Giulia (ostali soigralci so letos že na višjih šolah) se po čudoviti štiridnevni gledališki izkušnji v Markah in prejeti nagradi čutijo že prava odrska skupina z enakimi zanimanji in stremljenji ter veliko željo, da bi skupaj še uspešno ustvarjali z mentorico Vesno Tomšič. Z njo se zelo dobro razumejo, saj jim zna pazljivo prisluhniti in s potrpežljivostjo in vztrajnostjo "izvleči" vse najboljše tudi iz najbolj sramežljivih, takih, ki se ne radi prerivajo v ospredje, tako da premagajo strah in postanejo bolj samozavestni. To jim bo še kako prav prišlo v življenjskih preizkušnjah. Prav ta je ena od odlik Tomšičeve, ki skuša v predstavah vsakomur dati možnost, da si najde svoj prostor na odru. Zato se večina predstav v šolskih delavnicah porodi iz predlogov, razmišljanj in premlevanj dijakov, kot je lepo povedal Simon, ko so se prejšnji teden v šolski knjižnici zbrali igralci, ki sedaj vadijo novo predstavo z naslovom Utrip življenja.
Ob sladkem presenečenju, ki jim ga je pripravila prof. Lučana Budal, so podoživeli nepozabne gledališke in druge trenutke, ki so jim prinesli kopico nagrad in priznanj.
Ob gradnji predstave Tomšičeva pregnete misli dijakov in jih strne v odrski prikaz, ki se oblikuje vse do premiere. Tudi porazdelitev vlog poteka po nekakšni naravni izbiri s sodelovanjem
Spomladansko romanje od 6. do 9. maja letos je skrbno pripravil in vodil znani Darko Durček. Zbralo se nas je za avtobus ljudi, tudi večja skupina italijanskih romarjev iz Krmina in Gorice. Odpotovali smo iz Rožne doline pri Gorici skupno z romarji iz Slovenije. Pot nas je vodila mimo Ilirske Bistrice, Rupe in Rijeke, Plitvičkih jezer do Knina v Hercegovino. Pozno popoldne smo prispeli v Medjugorje, kamor nas je vabila Kraljica miru. Ves čas potovanja smo molili in prepevali v slovenskem in italijanskem jeziku. Vsi smo se lepo razumeli in ni bilo nobenega trenja; vsak je lahko v svojem jeziku povedal, kar je želel. Medjugorje je že od začetka prikazovanj, t.j. od 24. junija 1981, postalo znano po vsem svetu. Še danes se sem stekajo množice ljudi, zlasti mladih, ki želijo zadihati s polnimi pljuči v novem krščanskem življenju po zakramentih sprave in evharistije.
Tudi naša skupina se je udeleževala skupnih sv. maš, ki so jih opravljali duhovniki z raznih koncev sveta. Branje evangelija je
vseh nastopajočih. Prav tako je nastala pomenljiva uprizoritev Kam greš, mali človek?, ki je doživela kar nekaj ponovitev, preden je dospela do vsedržavne revije v Markah. Trema je bila tam kar huda, a bilo je tudi zabavno, je dejala Noemi, ker so si ogledali vrsto drugih predstav
in obiskovali igralsko delavnico; le-ta ji je bila še posebno všeč. Martini pa je ostala bolj v spominu scenografska delavnica, v kateri so iz odpadnega materiala ustvarili celo lutke. V igralski delavnici so imeli najrazličnejše vaje, tudi v pretiravanju. Čeprav so iz različnih vzrokov imele nekaj treme pred nastopom, so Eleni, Tanji, Ermini, Štefaniji, Carlotti in Martini ostali lepi
bilo v raznih jezikih, slovenskem, francoskem, italijanskem, nemškem, angleškem, japonskem, korejskem, poljskem, češkem, slovaškem, ukrajinskem in še kakšnem drugem jeziku. Navzočnost teh duhovnikov je dokazovala vesoljnost naše Cerkve, ki združuje vse narode v izpovedovanju ene same vere in v ljubezni do Božje Matere Device Marije. Božja Mati vabi vse k spoznanju božje ljubezni, ki se je razodela v Križanem in Vstalem Gospodu, da bi zadoščevali za vse grehe in žalitve Boga ter prosili za mir v svetu. Sporočila medjugorske Device Marije nas utrjujejo v prepričanju, da molitev vse premore, tudi prodre skozi oblake. Doživeto je bilo romanje na Križavec, ko smo z molitvijo rožnega venca in križevega pota obujali spomin na Jezusovo trpljenje za odrešenje vsega človeštva, tako da smo na vrhu hriba zapeli velikonočno pesem. Prav tako je bilo doživeto večerno češčenje sv. križa in v soboto zvečer enourno češčenje Najsvetejšega.
V nedeljo zjutraj smo se odpravili na obisk k p. Jožu Zovku, v samostan na
vtisi z izvedbe predstave v Markah, ker je dobro uspela in so jim vsi ploskali. Nekatere druge uprizoritve so bile po Martininem mnenju premalo razumljive. Lucija pa je naglasila, da so bili veseli tudi zato, ker so vedeli, da so dobro odigrali in ker so jih komisija in gledalci pohvalili;
nekateri celo rekoč, da so bili preveč pridni in zato niso igrali s srcem, kot je rekla Anida. Silva je pristavila, da so jim zelo ploskali, sama si sicer ni pričakovala nagrade, vsaj pred nastopom ne. Giulia je odločno zatrdila "naša predstava je bila najbolj nora, ob njej smo se zelo zabavali in upam, da jo bomo še kdaj odigrali, ker je tudi zelo lepa". Za Tomšičevo pa je bila bistvo Mark večerna vaja - na odru
Širokem brijegu, ki je približno 30 km daleč od Medjugorja. P. Jožo Zovko, redovnik frančiškan je bil župnik v Medjugorju, ko se je začela prikazovati Marija. Zaradi tega je bil obsojen na 18 mesecev strogega zapora. Frančiškani so skozi 400 let turške nadvlade ohranjali katoliško vero v tem delu Hercegovine, kljub številnim preganjanjem. Zadnja Kalvarija se je zgodila malo pred koncem druge svetovne vojne, ko so komunistični partizani vdrli v samostan 7. februarja 1945, ga izropali in zažgali ter ubili 30 redovnikov. Komunistični komandant je vrgel križ na tla in zahteval, da nanj redovniki plunejo in ga pohodijo; šlo je za življenje in smrt. Pristopil je prvi redovnik, pokleknil pred križem, ga poljubil in vzkliknil: Jezus, ti si moj Bog in moje življenje. Prav tako so storili vsi drugi redovniki, med njimi je bilo sedem takih, ki so imeli 20 ali 21 let in so se pripravljali na redovništvo. Vseh 30 so enega za drugim ustrelili, jih vrgli v brezno, polili z bencinom in zažgali. Eden izmed navzočih vojakov se je
so enkrat vadili le vstope -, pravi biser, na terasi hotela. Vanjo so se neizmerno vživeli s poudarjanjem mimike. Živahno je bilo tudi v urah pred nočnim počitkom, kar sodi k dogodivščinam podobnih šolskih pobud.
Zelo domiselno kostumsko plat nagrajene predstave, ki se
ji obetajo nastopi izven domačih logov, so lani učenci izdelali s pomočjo prof. Magde Samec v popoldanskih urah gledališke delavnice. Obleke za like tajnic so, po zamisli učencev, pripravili iz preprostega, netrpežnega materiala, zato jih je bilo treba vsakič malce popraviti in zaradi tega so spreminjali obliko, je dejala Samec. Dodala je, da je bila štiridnevna izkušnja v Markah
pozneje spreobrnil, se dal krstiti in živel kot zgleden kristjan. Njegov sin je postal duhovnik, redovnik frančiškan prav v tem obnovljenem samostanu. Frančiškanski samostan in cerkev Marije Vnebovzete so obnovili. Tu se vzgajajo bodoči redovniki in duhovniki. Samostan in šolo je obnovil p. Jožo Zovko. Predstavil nam je Marijino delo in dejal, da pravo krščansko življenje po naročilu medjugorske Kraljice temelji na petih kamenčkih v boju proti hudiču, ki ga lahko premagamo kot David Goljata.
Tile so: 1. rožni venec, molitev s srcem; 2. sv. obhajilo; 3. Sv. pismo; 4. post (ob sredah in petkih);
5. mesečna sv. spoved.
V nedeljo popoldan smo se povzpeli na Hrib prikazovanj, kjer se je Božja Mati prvič prikazala petim otrokom. Tam stoji tudi mogočen Marijin kip iz belega marmorja, ki ga je dal postaviti spreobrnjeni budist v zahvalo za ozdravitev bolnega sina.
Bolj kot čudeži ozdravljenja so pomembni čudeži na duši, ko se množice ljudi vračajo k Bogu. In prav v tem je poslanstvo Device Marije, da vodi ljudi različnih narodov, jezikov in ras h Kristusu, k Bogu.
Ko bo zavladal mir v dušah, bo mir tudi na zemlji.
Z zahvalno sv. mašo, ki smo
čudovita. Že sama predstava je nekaj posebnega, saj je brez tradicionalnih scenografskih panojev in drugih pripomočkov, kot so jih imele druge šolske uprizoritve, pri katerih je kdaj sodelovala.
Ob gledanju predstav drugih šol so naši igralci odkrivali njihove slabe in dobre lastnosti ter tako popravljali svoje izvajanje. Ob vprašanju pa, če bodo postali tudi gledalci poklicnih gledaliških predstav, so le delno odgovorili.
Prof. Budal je iskreno izpostavila dragocenost, ki jo predstavlja Vesna Tomšič za šolo, ker zna marsikaj posredovati iz svoje duše.
Tudi z njeno pomočjo so obiskovalci gledaliških delavnic osebnostno zrasli. Pridobili so neko gotovost, samozavest, odgovornost, samoobvladovanje in naučili so se pomagati si med seboj. Obšolsko delovanje na šoli Trinko je sicer kar živahno in polno dosežkov.
Pred kratkim je bilo enajst najboljših dijakov v spremstvu prof. Rada Pelicona na tridnevnem maturantskem izletu po severni Primorski in Gorenjski. Ogledali so si krajevne naravne in kulturne zanimivosti. Izlet je kot vsako leto omogočilo Ministrstvo za šolstvo Republike Slovenije. Giulia Battisti in Michele Kenda, učenca II. A razreda, sta na slovesni prireditvi, 8. t.m., v avditoriju na goriškem razstavišču prejela zlato kolajno na deželnem natečaju solidarnosti. V razredu namreč aktivno pomagata sošolki Greti Cotič, učenki s posebnimi potrebami, predvsem pa jo imata zelo rada.
V petek, 13. t.m., je na Vrhniki prejela zlato priznanje Cankarjevega natečaja Costanza Frandolič, učenka III. A (mentorica prof. Lučana Budal), kot edina prvonagrajenka I. stopnje v
jo imeli posebej mi romarji v slovenskem in italijanskem jeziku, smo se z ganjenostjo in srečnim srcem poslovili od Medjugorja. Na poti domov smo med molitvijo in petjem obujali doživetja, ki ostanejo nepozabna. Čutili
zamejstvu. Ostali tekmovalci so prejeli srebrna in bronasta priznanja 25. maja v Kulturnem domu I. Gruden v Nabrežini. Na to srečanje so prireditelji povabili Mateta Dolenca, avtorja, ki so ga prebirali dijaki. Vegova tekmovalca Dornik Matej in Riccardo Lulli sta odšla 20. t.m. na Disfido v Palmanovo. Za sedaj ostaja še neimenovan dobitnik Vernijeve nagrade, najboljši dijak v vseh treh letih šolanja. Simon Peter Leban se je povzpel na peto mesto na tekmovanju prometne vzgoje. Prejšnji konec tedna je Elena Costariol odšla na šahovsko tekmovanje na Sardinijo. Šolska ekipa odbojke je postala pokrajinski prvak.
Lepo so se na deželnem tekmovanju odrezale tudi telovadke v aerobiki.
Pred koncem letošnjega šolskega leta bo v avditoriju višješolskega središča tradicionalna prireditev ob podeljevanju bralnih značk.
Na njej bo gostja pisateljica Janja Vidmar. Nagrajeni bodo tisti, ki so prebrali največ knjig. Tisti dan - datum ni še določen - bodo predvajali tudi kratkometražni film šolske produkcije o klošarju, z naslovom Bradač. Predstavili bodo tudi šolsko glasilo Sračje gnezdo.
Zaključno prireditev, predvidoma 3. junija v goriškem KD, bo izoblikovala gledališka skupina z novo igro. Tisti večer bo med drugim tudi razglasitev nagrad z raznih natečajev in iz skladov, (Volant, SSS Ivan Sirk...).
Povemo naj še to, da je šola I. Trinko sodelovala na prireditvi 60-letnice obnovitve slovenskih šol v Italiji v soboto, 21. t.m., na Pomorski postaji v Trstu s kratkim dokumentarcem in prispevkom na skupni razstavi.
IK
smo se res kot ena družina, v kateri kraljuje Devica Marija. Številna spreobrnjenja, molitve, spovedi, obhajila in tudi čudeži govorijo o verodostojnosti Marijinih prikazovanj.
Jože Markuža
S slovensko ter italijansko pesmijo in molitvijo h Kraljici miru
Romanje v Medjugorje
;_____________________________________________________________________________________________