Ob dnevu republike
Med vsemi ljudmi je v veljavi obieaj, da praz-nujejo svoje rojstne dneve. Tudi razne človeške skupnosti, posebno narodne in državne, imajo tak-šne praznike. Toda, morda na vsem svetu ni skup-nosti, ki bi občutila svoj rojstni dan tako sponta-no, globoko in vseobsežno kakor občutimo mi, Ju-goslovani, svoj devetindvajseti november.
Naš otrok, mladinec, zrel človek in starec ve-do, da smo se vsi skupaj pred triintridesetimi leti na novo rodili, da so bili vsi prejšnji časi samo neuspelo iskanje našega narodnega in državnega obstanka in, da se nam je šele po avnojskem de-janju odprla zanesljiva pot v prihodnost.
Letošnji dan republike bomo praznovali z ve-dnostjo, da smo prekoračili že veliko stopnic na tisti strmi poti, ki se je vzpela pred nami v Jajcu, 29. novembra 1943. Sredi vojne vihre in revolucije smo takrat zasnovali samonikli družbeni razvoj, katerega težo smo naslonili na moč in pobudo ljudskih množic, na neomajno vero v našega člo-veka, na bratstvo jugoslovanskih narodov, pred-vsem pa na idejo socializma, ki naj bi jo naš de-lavski razred, njegova avantgarda, Zveza komu-nistov iri enotna fronta drugih naprednih sil, pre-nesli iz marksistično leninističnih teoretičnih te-rneljev v življenjsko prakso.
Zelo dobro vemo, da smo pod vodstvom tova-riša Tita premagali doslej številne zapreke na tej poti in da smo na notranjem bojišču ustvarili po-sebno obliko življenja, ki jo imenujemo sociali-stični samoupravni sistem, v mednarodnih odno-sih pa smo se zavzeli za zamisel neuvrščenosti, za bratstvo in mimo sožitje v svetovni 'družini na-rodov.
Zaradi naših dosedanjih prizadevanj na obeh teb frontah je nova Jugoslavija že dosegla v vseni cteniokratičnem svetu veliko spoštovanje in ugled; marsikateremu narodu, ki se na tej ali oni celini še vedno krvavo bori za svojo človeško in narod-no neodvisnost pa je Titova država tudi dragocen vzor.
Vprašati se moramo, kaj smo storili v letu, ki je poteklo med zadnjima dvema prazrjikoma republike, kajti ta časovni sklad je bil triintridese-ti del naše moderne zgodovine. Ali je tudi v tem obdobju prežemal naše delo avnojski duh, ali smo izpolnjevali poslanstva, ki smo si jih naložili ob rojstvu naše nove državne skupnosti?
S prepričanjem smemo odgovoriti pritrdilno. Iskreno, z vso resnostjo, z vsemi svo.iimi dejanji smo se naprezali, da bi se evropsko mednarodno življenje, postulati helsinške konference in vse tisto, kar so Titova usta govorila za vse nas v Co-lombu, smo navdušeno sprejeli in odločno potrje-vali z dejanji. Redko katero leto po AVNOJ smo tudi znotraj svoje skupnosti storili tolikšen ko-rak naprej v snovanju socialističnih odnosov; po-buda naših ljudskih nanožic je intenzivno rasla skozi utrjevanje samoupravnega delegatskega si-stema, ki je prav te dni, s sprejetjem Zakona o združenem delu prešla v novo kvaliteto. Enotna fronta Socialistične zveze, sindikatov, mladine, še vedno neutrudnih partizanskih borcev je kakor vedno tudi v tej akciji sledila pozivu Zveze komu-nistov. Od tod, iz teh odnosov, smo črpali moč, da smo se zagnzeno spoprijeli s težavami v gospo-darstvu, da smo stopili v boj z nalogami, ki jih terjata od nas srednjeročni načrt in ekonomski realizem; povečati stopnjo proizvodnje, produk-tivnost dela in izvoz, biti varčnejši, obrzdati vseh vrst porabo, zajeziti inflacijo ...
Uspehi tega boja se že kažejo, ker postopoma, vse hitreje, jemlje vajeti v roke delavski razred, ker se utrjuje zavest skupnosti, ker birokrati in drugi sovražniki ne morejo več, na škodo skup-nosti, nadaljevati realizacije svojih ožjih koristi. ker je duh ljudske solidarnosti, potrjen ob narav-nih nesrečah na Kozjanskem in Posočju pa ob zmagovitih plebiscitih za samoprispevke, pokazal v orjaških razmerjih svojo tvomo silo.
Ob teh spoznanjih želimo vsem delovnim Ijudem in občanom Jugoslavije srečen, svetal dan republike!
Zvone Kršnik