Ang. Tavčar
Zakleti graščak
Ilustriral Fr. Codec
V bajtici konec vasi se je zgodaj zjutraj zbudil vdovin Martinek. Široko je razprl oči in vprašujoče zrl na okno. To noč je imel čudne sanje. Sanjalo se mu je, da je sredi noči priletel na okno črn ptiček. Bil je v zlato vkovan. Na nogah je imel zlate okove, tako težke, da je le z veliko te-žavo dvigal nožici, na vratu je imel zlat obročck, pod njegovo težo je globoko sklanjal glavico. Tudi krila so bila z zlatom prepletena, ni jih mogel povsem raz-peti in opotekal se je pri poletu.
Trkal je na okno kara-rice in govoril in prosil: »Srečen je tisti. ki ima čisto srce. velika moč je v BJegovem srcu, mnogo dobrega Iahko stori, nesreč-nim lahko poinaga. Martinek. pomagaj mi, pomagaj miU
In ptiček je od bridkosti tiho zaplakal. grenke solzice so mu kapale  iz oči.
Dečku se je ptiček smilil. »Bom pomagal, bom.< je obljubljal' v spaniu.
Sedaj, ko se je zbudil, je začuden mislil na nočni dogodek. Ali se mn je sanjalo ali je bilo res?
Ko je zaslišal, da so mati vstali, je vstal tudi on. Povedal je materi te  prečudne sanje.
»Seveda.« so rekli mati, snocoj je bila kresna noč in to noč živaK govore. zato  se ti je <ako sanjalo.«
Raztreseno je deček zmolil jutranjo molitev, pozajtrkoval skle-dico koruznega raočnika in se odpravil po živino, da jo žene na pašo. Bil je namreč vaški pastirček. Vsako jutro je zbral vse vaške kravice. ki niso odšle z ostalo živino na planino, ampak so ostale doraa. da so oskrbovale vaščane z mlekom. Gotnil je živinico v gmajno pod hrib. kjer so bile razvaline starega gradu.
Vriskal in prepeval je, kadar je stopal za čredico, danes pa je bil tih in zamišljen. Kresua noč je bila nocoj. Morda je bil ptiček resnično pri njem, da bi ga rešil vezi. — Gotovo je bil. Kam pa naj gre, koga naj prosi? O, njega poznajo vsi ptički v vaški gmajni in radi ga imajo. Nikdar jih ne preganja in po cele dneve prepeva z njimi. Žal mu je bilo, ker je ponoci tako trdno spaL Ves goza mora danes skrbno preiskati, morda najde ubogega ptička.
11
Živiuico ju pustil, da se je sama pasla, on pa je takoj pričel z iskanjem. vsak grm je preiskal, vsako drevo je obhodil, požvi-žgaval je, da so se mu ptički oglašali in se spreletavali okrog njega, vzpenjal se je v drevesne krone. a črnega ptička ni bilo nikjer.
Ves opraskan, raztrgan in utrujen je obstal vrhu griča v bližini sfarih grajskili razvalin. Senca je kazala. da je minulo že pol dneva. Žalosten je bil. Vse je preiskal, a ptička ni našel. — Toda če se rau ni le sanjalo, če ptička spioh ni? — Usedel se je. Iz svoje pastirske lorbe je vzel kos črnega kruha iu je pričel južinati. Zraven je pre-raišljeval. Po daljšem premišljevanju je tako ugotovil, da se mu je res le sanjalo. Dvignil se je in napotil mimo razvalin, da se vrne k živinici.
Tedaj pa je zagledal med razvalinami starega osivelega moža, ki je žagal debel hrastov lilod. Mukoma je vlekel žago, tresel se je od napora, zdaj pa zdaj je vzdihnil in znoj inu je zalival oči. ln glej, niti ui rezal liloda v daljše konce, ampak v okrogle ianke plošče. Dečku se je zasmilil. »Pomorera mu,t je rekel na tihem.
Pristopil je in prijel za žago: »Očka, pomagal vam bom, bova hitreje in lažc«
Starček je  pokimal.
Res je delo nitieje napredovalo, okrogle plošče so padale na kup.
Čez čas se je tudi deček ufrudih »Očka, ko hi malo počivala.c
»Pa dajva,-;:  je  starček odložil žago.
Sedla sta. Martinek je ogledoval plošče: kakor kolesa so, ko bi jili imel, bi  labko naredil voz.
»Očka, ko bi mi dali eno feb plošč.«
^Samo eno?t
»Dosti bo, samokolnico bi naredil.t
>Kar vzemi,« pravi starček in da ploščo deeku.
»Stokrat vam Bog poTmi,« se je zahvalil deček.
Ob teh besedah se je starčku veselo vazjasnil obraz in glol>oko se je oddahnil, kakor da bi bil odložil težko brerae.
»Očka, bova še,< reče deček in prime za žago.
12
»Ne, ne bova več, dosti je. narejeno je,« je odvrnil starček. >Za-hvaljen tisočkrat! Ploščo pa le nesi domov.«
Deček je stisnil ploščo pod pazduho. »Pa z Bogom, očka,« in spusfil se je po bregu h kravicam, da jih požene domov.
Doma je spravil ploščo pod klop pri peči. Bil je zelo utrujen. Kmalu je šel k počitku. V mislih na sanje prejšnjega večera, v mislih na črnega ptička je zaspal.
Sredi noči je pa zopet drobno potrkalo na okno kamtice. Bel pliček je nocoj  obiskal  deoka.  Zapel je vsclo  pesmico  in  govoril:
sZabvaljen, Mariinck. bil si plemenit in dober, trpel si zame. zohvaljen, pomagal si mi, rešil si me.«
V  slovo ie še enkrat potrkal na okence, nato je razpel perutke in se dvignil proti jasnemu
nočnemu nebn.
Zjutraj je Martinek iz-nova začudeno strracl v okno in nravil materi o svojih sa-njah, o belem ptičku.
>Hm,< so mu rekli mati. »morda pa tvoje sanje rcs kaj   pomenijt).«
Ko je deček vzel plošfo izpod peči. da bi jo na paši. ko bo imcl čas, premeril in izrezal luknjo za os, je bila — oj čudo — plošča vsa zlata. držal je v roki velik cekin.
Deček je sfrinel. raati so se čudili.
Teda; pa so se inati spomnili na staro pripoved-ko. ki je pojasnila to čudo:
V  gradu za vasjo je svo-\c  dni  živel  graščak.  ki  jc nil  silno lakomcn  na  zlato. Kmetje so mu morali v zla-tu plačevati raznc davščine. Ako tega niso zmogli. jih je
velel pretepati in zapirati v grajske ječe.   Kmetje so ga preklioiali.
Za te kletve je moral graščak po smrti trpeti. Njegova duša ni našla miru, ampak je v zlato zakleta begala po svetu in iskala miru in rešitvc.
Grad se je sesul. Na razvalinah je rastel hrast, ki je s koreni-nami scgal v zlate zaklade v grajski ječi. Vsakih sto let na kresni dan se je duša vrnila v telo. graščak je prišel k svojemu gradu, posekal hrast, ki je bil Uranjen z zlatom, ga razžagal in čakal, da bi prišel človek čistega srca, ki ne pozna lakomnosti in ne kletve in bi ga poprosil za košcek zlata.
Tedaj, ko bi graščak dal od svojega zlata. ko bi storil dobro delo, bi bil rešen.
In prišel je Martinek. ki je imel čisto sree in je rešil graščaka. Graščakova duša je bela in srečnu splavala v nebo. Tudi Martinek jc bil srečcn.