Letnik 6 / številka 1 / 2023 ISSN 2630-4449 Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ISSN 2630-4449 Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Letnik 6 / številka 1 Založila in izdala: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota Za knjižnico: mag. Klaudija Šek Škafar Urednik: dr. Albert Halász Oblikovanje: Matej Končan Jezikovni pregled: Julijana Vöröš Fotografija na naslovnici: Prva znana fotografija murskosoboške bolnišnice. Vir: Splošna bolnišnica Murska Sobota Tisk: Tiskarna aiP Praprotnik d. o. o. Naklada: 200 izvodov December 2023 Revija je brezplačna. Izdajo revije podpira Ministrstvo za kulturo RS. Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Vsebina Uvodnik ............................................................................................................................4 Kulturno-zgodovinski utrinki ......................................................................................... 6 dr. Albert Halász: Števan Küzmič in Slovenci v Šomodu ..............................................................7 Franci Just: Radgonska »knjigárja« W eitzingerja in prekmurske slovenske knjige ..........................16 dr. László Göncz: Nekaj misli o pomenu prvega murskosoboškega tednika Muraszombat és Vidéke .... 23 Dejan Süč, dr. Albert Halász: Življenje in delo tiskarja Izidorja Hahna .......................................... 28 dr. Andrej Hozjan: Najstarejši zapis privilegija trga Dolnja Lendava iz leta 1595 .............................. 40 dr. Albert Halász: Ob 130 letnici Splošne bolnišnice Murska Sobota ............................................. 47 Dogodki in projekti ..................................................................................................... 54 Gordana Šövegeš Lipovšek: (Mednarodni) arhivski raziskovalni tabor .......................................... 55 Jana Balažic: Stara znanja o drevesnih vrstah v grajskih parkih Prekmurja ................................... 65 Metka Celec: Babice in dedki pripovedujejo – knjižnica Gornja Radgona ....................................... 76 Ocene in poročila ......................................................................................................... 79 Andrej Pavlič: Zbornik soboškega muzeja 28 ........................................................................... 80 Julijana V öröš: Portal Dobre knjige ....................................................................................... 84 Julijana V öröš: Olga Gutman: Anino novo življenje .................................................................. 86 Julijana V öröš: Dušan Mukič: Ljubljana skoz‘ moja očala ........................................................... 88 Julijana V öröš: Znani Pomurci na portalu Obrazi slovenskih pokrajin .......................................... 90 4 Prekmuriana Uvodnik desetletja iz tedna v teden objavljenih podatkov o pomembnih dogodkih, tudi političnih, gospodar­ skih, kulturnih, športnih in še kakšnih, ter o vsa­ kodnevnem življenju prebivalcev, ni. Zaradi tega služi kot edinstven vir za zgodovinarje in ostale raziskovalce. V dvajsetih letih 20. stoletja je v Murski Soboti začel delovati izkušeni tiskar Izidor Hahn, ki je kot vodja Prekmurske tiskarne in lastnik papirnice ti­ skal različne tiskovine, od časopisov, knjig, kole­ darjev , drobnega tiska do poslovnih tiskovin. Pustil je bogato dediščino tiskarskih izdelkov , ki pričajo o kulturni, verski, gospodarski in jezikovni raznoli­ kosti ter razvoju pokrajine. Prispevek razkriva iz­ vor njegove družine in podrobnosti njegove tiskar­ ske dejavnosti. Med zgodovinskimi pregledi najdemo tudi pri­ spevek o zapisu privilegija trga Dolnja Lendava iz leta 1595, ki je najstarejši danes znan in ohranjen zapis te vrste. Članek je pomemben mozaik k zgo­ dovini Lendave. Predstavljena je tudi zgodovina začetkov in raz­ voja Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki je bila prvotno zgrajena leta 1893, vendar so prizadeva­ nja za njeno ustanovitev segala desetletja nazaj. Že v petdesetih letih 19. stoletja so namreč ustanovili sklad, kjer so sredstva od glob hranili za gradnjo. Kulturno­ zgodovinskemu in domoznanskemu delu sledi predstavitev različnih projektov. Prvi med njimi je mednarodni arhivski raziskovalni ta­ bor, ki sta ga ob Pokrajinskem arhivu Maribor od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja soorga­ V letošnji izdaji revije Prekmuriana smo obe­ ležili več pomembnih obletnic v pokrajini ob reki Muri. Ena izmed njih nedvomno zajema 300. oblet nico rojstva protestantskega duhovnika, pi­ satelja in prevajalca, učitelja Števana Küzmiča, ki je v veliki meri zaslužen za postavitev tiskane be­ sede v prekmurščini na piedestal. Njegovo najpo­ membnejše delo, Nouvi zákon, prevod Nove zaveze Svetega pisma, je nastalo med njegovim službova­ njem med izseljenimi Slovenci v Šomodski župani­ ji. S povzetkom nekaterih okoliščin iz tega obdobja pričenjamo izbor prispevkov v reviji. Sledi področje tiskarstva. Tiskana beseda oz. iz­ delki tiskarn so v Prekmurju oz. Pomurju svoj raz­ cvet doživeli v 19. stoletju, ko so se najprej pojavili prvi knjigovezi oz. knjigarnarji in nato še tiskarji in tiskarne. V začetku tega obdobja je v Radgoni za­ čel delovati Alois Weitzinger, pri katerem so pred­ vsem za oskrbo z verskimi vsebinami naročali knji­ ge v prekmurščini, saj te možnosti v Murski Soboti takrat še ni bilo. V drugi polovici 19. stoletja so leta 1884 v Murski Soboti začeli izdajati časopis Muraszombat és Vidéke (Murska Sobota in njena okolica), ki je iz­ hajal do konca prve svetovne vojne, nato pa še ne­ kaj let med drugo svetovno vojno. Bil je pomemben vir informacij, zlasti za zgodovino Murske Sobote in celotnega Prekmurja. Drugih tako podrobnih in 5 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino nizirala še arhiva iz Železne županije in županije Zala. Na taboru so udeleženci zbirali pomembne pi­ sne in slikovne vire. Zaradi epidemije koronavirus­ ne bolezni in odsotnosti obeh madžarskih arhivov je od leta 2022 žal izgubil mednarodni značaj. Sledi projekt »Stara znanja o drevesnih vrstah«, razstav­ ljen v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, ter projekt »Babice in dedki pripoveduje­ jo«, izveden v knjižnici Gornja Radgona. V literarnih utrinkih predstavljamo Zbornik so­ boškega muzeja 28, ki je posvečen dogodkom, ki so med drugo svetovno vojno pred osemdesetimi leti zaznamovali Pomurje. Zbornik zajema enajst raz­ prav in člankov , tri sezname vojnih žrtev , bibliogra­ fijo ter poročilo o delu Pomurskega muzeja Murska Sobota v letu 2022. Sledi še predstavitev porta­ la Dobre knjige in znanih Pomurcev na portalu Obrazi slovenskih pokrajin. Oba portala soustvar­ jajo slovenske splošne knjižnice. V dveh zapisih na koncu predstavljamo knjigo Olge Gutman, z nas­ lovom »Anino novo življenje«, ter knjigo Dušana Mukiča, z naslovom »Ljubljana skoz' moja očala«. dr. Albert Halász, urednik Kulturno-zgodovinski utrinki 7 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino dr. Albert Halász Števan Küzmič in Slovenci v Šomodu premoči katoliške cerkve in plemičev, mnogi pri­ padniki evangeličanske in kalvinske veroizpove­ di slovenske narodnosti preselili v Šurd in druga bliž nja naselja, kjer so po vojnah s Turki v opus­ tošenih krajih dobili neobdelana zemljišča raznih plemiških družin. 1 Tam so lahko svobodno izražali svojo versko pripadnost, si zagotovili duhovno os­ krbo in šolstvo. Naseljevanje protestantov se je pri­ čelo leta 1718 z nekaj družinami, ob koncu 18. sto­ letja je kolonija štela okoli 2000 Slovencev . V endar to ni bilo prvo preseljevanje Slovencev v te kra­ je. Prvi katoliški Slovenci so se v naselja Agarév, Háromfa in T arany naselili okrog leta 1624, potem, ko so T urki leta 1600 zasedli V eliko Kanižo in so bila prek murska in porabska naselja izpostavljena tur­ škim vpadom. V preteklih stoletjih so se tisti, ki se niso več vrnili v rodne kraje, med večinskim pre­ bivalstvom, sploh v obdobjih, ko niso imeli slo­ venskih dušnih pastirjev, postopoma skorajda v celoti asimilirali, se izselili v druge kraje, npr. v Ameriko, v Budimpešto in drugam. Po terenskih raziskavah Marije Kozar–Mukič je bilo leta 1990 v naselju Tarany in okoliških vaseh še približno 300 prebivalcev, ki so govorili prekmurščino, in sicer dólinsko narečje. 2 Takrat, ko so v 18. stole­ tju med njimi delovali tudi slovenski duhovni vo­ 1 Anton Trstenjak, Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem: zgodovinska, narodopisna in književna črtica (V Ljubljani: samo- zal., 1905). 2 Marija Kozar-Mukič, „‚Zaj lepau pride ono, ka mergémo, pa nede nas več?‘: (Slovenci v Toranyu)“, Zbornik soboškega mu- zeja, št. 1 (1991): 101–10; M. Kozár Mária, „A magyarországi szlovének (Letelepedésük, múltjuk, jelenük)“, Vasi Szemle 53, št. 4 (1999). Članek ob 300 letnici rojstva pomembnega slo­ venskega protestantskega pisatelja in prevajalca, duhovnika, učitelja Števana Küzmiča (okrog 1723, Strukovci – 22. 12. 1779, Šurd) povzema za razume­ vanje kulturnozgodovinskih okoliščin kraja in časa njegovega delovanja nekatere podatke o tem, v ka­ kšnem okolju, kje med Slovenci je ustvaril svoje najpomembnejše delo, prevod Nove zaveze v prek­ murščino, sploh kako so imenovali kraje v njego­ vem obdobju na levi strani reke Mure, od koder je izhajal. Izraza Prekmurje in prekmurščina namreč takrat še nista obstajala. V matični knjigi iz leta 1755 pa sta kar dva datuma njegove smrti. Števan Küzmič je sredi leta 1755, po tistem, ko je bil spomladi istega leta ordiniran na povabilo pred­ stavnikov evangeličanske župnije, sprejel službo pastorja v Šurdu, ki se je nahajal v Šomodski župa­ niji na Ogrskem, danes v županiji Zala. Šurd, juž­ no od Velike Kaniže kot t. i. artikularni kraj, je za protestante pomenil možnost uveljavljanja pra­ vice za javno božjo službo. Iz predelov današnjega Prekmurja in Porabja so se protestantski duhov­ niki leta 1732 namreč morali dokončno odseliti. V obdobju protireformacije so se že v začetku 18. sto­ letja iz predelov Železne in Zalske županije zaradi 8 Prekmuriana ditelji, so tja slovenski protestanti iz Prekmurja in Porabja romali vsaj dva krat letno. Medtem ko je o Števanu Küzmiču na razpolago bogata literatu­ ra, je manj virov o omenjenih romanjih, o odha­ janju na sezonsko delo v druge kraje in o tamkaj­ šnjem življenju Slovencev v tem obdobju. Eden iz­ med prvih etnologov , Bálint Bellosics, ki je razisko­ val Prekmurske Slovence konec 19. stoletja, v svo­ jih objavah omenja, kakšne stike so gojili razseljeni Slovenci med sabo: »V skladu z odlokom deželnega zbora v Šopronu iz leta 1681 so V endski 3 evangeliča­ ni, oropani svojih cerkva in duhovnikov ob veliki noči in pred žetvijo peš odhajali v artikularne skup­ nosti v Nemes­Csór 4 in Šurd, oddaljena dva­tri dni hoje, kjer so njim na voljo službovali vendsko govo­ reči duhovniki.« 5 Šurd je bil sezonskim delavcem namreč ob poti v še bolj oddaljene kraje v Šomodu ali v Slavoniji. Podobno piše Anton Trstenjak z za­ četka 20. stoletja: »Le dvakrat na leto se je videlo, da še med Muro in Rabo žive luteranci. Bilo je to ob V eliki noči in ob žetvi, ko so slovenski luteranci ro­ mali iz železne stolice v daljnji Šurd. Pomikali so se v dolgih procesijah, molili in peli slovenske pesmi. Pot jim je kazala reka Mura. Od Dolnje Lendave pa do Legrada, kjer se izteka Mura v Dravo, vodi ravna pot vedno kraj Mure.« 6 3 V citatih prevzemamo originalne historične zapise, v tem primeru ima izraz Vend pomen Slovenec. 4 Čobin, prekmursko Čoba. 5 Bellosics Bálint, „ Vas és Zala vármegyék déli síkja“ , Turisták Lapja, 1897; Bálint Bellosics, „Vas és Zala vármegyék déli síkja“ , Muraszombat és Vidéke, 24. oktober 1897 . 6 Trstenjak, Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem. Naseljevanje Slovencev v Šomod je bilo bolj intenzivno sredi 18. stoletja, ko so bile na levem delu Mure, v slovenskih krajih takratne Ogrske, 1732 ukinjene zadnje evangeličanske občine na Goričkem, 1777 pa je Marija Terezija povrh usta­ novila še novo škofijo v Sombotelu, ki je skrbela za rekatolizacijo in je katoličanom zagotavljala med drugimi tudi za to primerne knjige. Tu se moramo na kratko dotakniti tudi poimenovanja pokrajine, kjer so Slovenci na Ogrskem živeli, saj ima izraz Prekmurje danes drugačen pomen, kot prvotno, ob nastanku poimenovanja, kakor ga poznamo da­ nes – Prekmurje oz. Pomurje v širšem pomenu. K novi škofiji v Sombotelu so od Zagrebške, kamor so od srednjega veka spadale tudi fare lendavskega ob­ močja, pripojili tudi jugozahodni del Zalske župa­ nije, imenovane bekcsényska naddekanija. 7 Izraz Prekmurje je nastal gledano z geografskega vidika Zagreba. Latinski pisni viri namreč določeno širšo zemljepisno področje v delu zgodovinske Zalske županije omenjajo kot Transmurania, Districtus Transmuranis, župnije na območju severno od reke Mure, »na drugi strani reke« in se torej iz­ raz Prekmurje ni nanašal na ozemlje Železne žu­ panije, ki je zajemalo blizu dve tretjini sedanjega Prekmurja. Za predel Železne županije, kjer so ži­ veli Slovenci in je predhodno spadal k győrski ško­ fiji, so uporabljali izraz Tótság, ki se je poslovenil v Slovenska okroglina, Slovenska krajina. Ime Tótság za južni predel Železne županije se prvič omenja v zapisniku zaslišanja prič vasvárskega ka­ 7 Bekcsény, danes Becsehely na Madžarskem. 9 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino pitlja o propadu samostana v Monoštru iz leta 1617 , v njeni latinski inačici pa le opisno »circumiacen­ tibus sclauonicis pagis«, v prevodu: okoliške slo­ vanske vasi. Pred tem, v 13.–16. stoletju so območje Murske Sobote imenovali »Belmura«, s pomenom znotraj Mure, latinsko interior Mura oz. »distric­ tus Belmura«, v pomenu okrožje. Madžarski izraz »Tót«, ki ima indoevropski jezikovni izvor v po­ menu »neko ljudstvo«, se je sprva nanašal na vse Slovane, pozneje so ime uporabljali le za poimeno­ vanje tistih narodov , ki so sebe imenovali Slovenci, ali Sloveni, npr. slavonski Hrvati do konca 16. sto­ letja, Slovenci v Železni in Zalski županiji ter gor­ nje­madžarski Slovaki. Danes se izraz »T ót« v ma­ džarščini uporablja izključno za Slovake. Škofija v Sombotelu je sicer cerkvenoupravno združila Slovence v Železni in Zalski županiji, vendar z verskega vidika le katoličane. V Sombotelski ško­ fiji so od začetka 19. stoletja začeli uporabljati iz­ raz Slovenska krajina, kamor je spadalo tudi da­ našnje Porabje. Ta izraz z etnično vsebino men­ da prvič omenja Števan Lülik v rokopisnem uč­ beniku leta 1833: »Szlovenszka Kraina«. Prva omemba Prekmurja je v časopisnem članku Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru (Levstikov Naprej) katoliškega župnika in slovenskega pu­ blicista Božidarja Raiča leta 1863, ki je študiral v Zagrebu in se je najverjetneje srečal z omenjeni­ mi latinskimi zapisi, iz katerega bi lahko bil tvoril poimenovanje za današnje Prekmurje in Porabje. Prav tako je on prvi omenil izraz Pomurje v svo­ ji pesmi Antonu Martinu Slomšku, vsaj tako ugo­ tavlja Franc Kuzmič. Prva, danes znana omemba madžarske variante Pomurja, Muravidék, pa je v nekem drugem članku, v Magyar Gazda 8 avtorja Alajosa Nagya iz leta 1845, vendar se ti izrazi pred letom 1920 redko omenjajo. Imena so se razširila šele v poznejšem obdobju, po prvi svetovni vojni. 9 K evangeličanski verski občini Šurd so v 18. sto­ letju prvotno pripadale slovenske evangeličanske vasi Mihályd, Sand, Liszó, Sz. Péter, Bükkösd, Sz. Pál, Porrog, Path, 10 Sz. Király, Berény in Vése. 11 Tu so po madžarskih evangeličanskih duhovnikih de­ lovali slovenski, poimensko Adam Berke (1751– 1755), Števan Küzmič (1755–1779) in Mihael Bakoš (1779–1784). Slednji se je po uveljavitvi tolerančne­ ga patenta 1783, ki je imel za posledico preneha­ nja preseljevanja, saj so verniki lahko javno izpo­ vedovali svojo vero in opravljali bogoslužje, vrnil v Križevce za pastorja in pričel organizirati evangeli­ čansko skupnost. V Šurd se je vrnil 1790 in tam os­ tal do svoje smrti. Protestantski Slovenci so se nase­ ljevali tudi v bližnji Tarany in okoliške kraje, ven­ dar so se tu čez čas, ker je področje spadalo pod za­ 8 Madžarski gospodar. 9 Franc Kuzmič, „Božidar Raič in predstavitev Prekmurja osrednji Sloveniji“ , Traditiones 24 (1995): 55–60; Franc Kuzmič, „Prekmurski protestanti v 18. Stoletju in njihva izselitev v arti- kularne kraje na Madžarskem“ , Podravina 18, št. 10 (2006): 74– 79; Mayer László in Molnár András, ur., Források a Muravidék történetéhez: szöveggyűjtemény = Viri za zgodovino Prekmurja (Szombathely; Zalaegerszeg: Vas Megyei Levéltár; = Arhiv žu- panije Vas; Zala Megyei Levéltár; = Arhiv županije Zala, 2008); M. Kozár, „A magyarországi szlovének (Letelepedésük, múltjuk, jelenük)“ . 10 József Kossits, „A Magyar Országi Vendus-Tótokról“, Ked- veskedő, 19–42., 1824. 11 Trstenjak, Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem. 10 Prekmuriana grebško škofijo, pokatoličanili. V Küzmičevem ob­ dobju je bil tok preseljevanja najbolj izrazit, saj so zaradi njegove aktivne dejavnosti migranti ob mož­ nosti izpovedovanja svoje verske opredeljenosti in možnosti izobraževanja otrok imeli tudi gospodar­ ski interes zaradi zemlje, ki so jo dobili. 12 Števan Küzmič je bil kot izobražen teolog nadvse ploden pisatelj in prevajalec. V Šurdu je pričel s pre­ vajanjem svojega največjega dela, tako po obsegu (854 strani) kot pomembnosti iz slovničnega, ver­ skega in tudi političnega vidika, Nove zaveze v prek­ murščino, ki je izšla 1771. T o njegovo delo, s polnim naslovom Nouvi zákon ali T estamentom goszpodna na­ sega Juzusa Krisztusa zdaj oprvics z grcskoga na sztári szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Küzmicsi surdánsz­ kom F. 13 (F . pomeni farar, ali župnik) so natisnili v Halleju na Saškem v Nemčiji. Osnova predgovora je po izsledkih zgodovinarjev najverjetneje v večji meri delo Jožefa T orkoša, duhovnika iz Šoprona in omenja Slovence na Ogrskem kot pripadnike slo­ vanskih narodov. Ponatis prevoda je izšel še 1817 v Požunu (Pozsony), 1848 v Kőszegu, 1883 na Dunaju in 1928 v Beogradu. O Küzmiču torej zagotovo vemo, da je bil izredno učen, izobražen in razgle­ dan, govoril je več jezikov , kar mu je bilo v prid tudi pri prevajanju Biblije. Polemike še potekajo, ali je Novo zavezo prevedel neposredno iz grškega jezika, ali iz katerega drugega prevoda, kakšni prevodi so 12 Kuzmič, „Prekmurski protestanti v 18. Stoletju in njihva izselitev v artikularne kraje na Madžarskem“; M. Kozár, „A magyarországi szlovének (Letelepedésük, múltjuk, jelenük)“ . 13 Štefan Küzmič, Nouvi zákon ali Testamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa (V Halli Saxonskoj: [s. n.], 1771). nanj vplivali, zagotovo je le, da je posedoval in poz­ nal mnogo predhodnih prevodov. Za izdajo je pri­ dobil sredstva »mnogih dobrih duš«, kakor lahko beremo v predgovoru Jožefa Torkoša v prvi izda­ ji. Bellosics omenja, da je njegove knjige nagradil cesar Jožef II. Na kakšen način, ne navaja: »V 18. stoletju srečamo več katoliških in luteranskih pis­ cev. István Küzmics, slovenski luteranski dekan, je v madžarsko­vendski jezik prevedel Evangelij in Novo zavezo ter pripravil Sveto pismo in uredil mo­ litvenik. Jožef II. je njegove knjige nagradil, med slovenskimi luterani pa Nova zaveza še vedno kro­ ži in se uporablja tudi v njihovih cerkvah.« 14 . V ča­ sopisu Muraszombat és Vidéke (Murska Sobota in njena okolica) leta 1943 zasledimo, da so sredstva za izdajo Nove zaveze in nekaterih drugih njegovih knjig prispevali plemiči Železne županije: »Tou dvojezicsno sztánye szo v etom vármegyővi zse dáv­ no­ dávno poznali i szo nemesnyáki v XVIII. sztou­ letji pejneze dáli vküper, z stere sume sze je dojobr­ nyeni Küzmics Istvánov Nouvi zákon lejko vöna­ stampao i dao vö.«, 15 ali »1. Küzmics István : Vöre, krsztsánszke krátki návuk. Prvo vödánye vu leti 1747 na sztroski vasvármegyövszki nemesnyákov. … 2. Küzmits István: Nouvi zákon. Prvo vödánye vu 1771­ om leti na stroski vasvármegyövszki ne­ mesnyákov. Od tisztoga mao 4 novi vödány.« 16 14 Bellosics, „Vas és Zala vármegyék déli síkja“, 1897; Bálint Bellosics, „Vas és Zala vármegyék déli síkja“, Muraszombat és Vidéke, 17 . oktober 1897 . 15 „Mikola Sándor szo odebráni za kotrigo zgornye orszacske hizse“ , Muraszombat és Vidéke, 1. januar 1943. 16 „Nájznamenitese vu vendiskom jeziki napiszane knige – 11 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Zagotovo so izdajo podprli tudi drugi verniki, kot omenjeno: »… i sztroskom vnougi vörni düsícz vö zostámpani …«. 17 Požar župnišča v Šurdu, ki je leta 1754 v času de­ lovanja Adama Berkeja uničil matične knjige, za­ pisnike in razne druge zapiske, ki bi lahko več po­ vedali o preteklosti tamkajšnje Slovenske skup­ nosti, je bil verjetno podtaknjen, mogoče zaradi pogosto nasilnega nastopa katoličanov. Ali pa tudi ne. Berke je bil zaradi t. i. kanoničnih napak – pi­ jančevanja in razvratnega življenja ter »nečiste­ ga« življenja njegove žene –, ki so mu jih očitali, premaknjen v Sand. 18 Na njegovo mesto je nato sto­ pil Števan Küzmič. O njegovem življenju še največ pove epitaf, nagrobni napis, pesem, ki ga je sestavil sam, ali pa ga je po njegovi smrti sestavil ali vsaj na koncu dopolnil in dokončal verjetno njegov nasle­ dnik, Bakoš. Čas svoje smrti avtor namreč ni mogel zapisati. Vprašanje je tudi, ali je ta daljša pesem res bila vklesana v njegov nagrobni spomenik. Ni zna­ no, ali so mu ga sploh postavili, o tem ni nobenih virov. Pesem navaja, da je bil več krat v življenjski nevarnosti, mnogokrat je stradal, se izučil, pouče­ val, bil dušni pastir, pisatelj in prevajalec ter da je umrl zaradi bolezni pljuč. Ko je Küzmič prispel v Šurd, je bil daleč naoko­ li edini protestantski duhovnik in se je kljub vsem Vend nyelven irott legnevezetesebb könyvek“, Muraszombat és Vidéke, 21. maj 1943. 17 Küzmič, Nouvi zákon ali Testamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa. 18 Emlékfüzet. Surd. Vázlatok a surdi ágostai evangélikus gyülekezet történelméből. 1797-1997 (Surd, 1997). težavam lotil zahtevnega duhovniškega dela. Ne le med Slovenci, ampak tudi med drugimi tam živeči­ mi narodnostmi. Najprej je priskrbel nove matične knjige, v katere je dosledno zapisoval ne le zahteva­ ne podatke o vernikih, ampak tudi druge dogodke. Na določenih straneh matične knjige, tako na not­ ranji strani naslovnice, so vpisani kronološki po­ datki o pomembnejših dogodkih, o duhovnikih, ki so službovali v Šurdu. Matično knjigo, oštevilčeno z rimsko I. 19 leta 1755 začne z dvema vpisoma, prvi je v grškem, drugi v latinskem jeziku. Ker je bil Küzmič daleč edini izobraženi duhov­ nik v teh krajih, lahko obe besedili pripišemo nje­ mu, saj je obvladal tako latinski, kot grški jezik. Nenazadnje je iz grškega jezika, prav gotovo tudi s pomočjo prevodov v druge jezike, prevedel novo za­ vezo v staroslovenski jezik. Manj verjetno je, da je besedili vpisal kdo drug, mogoče celo pozneje, ali da je sam besedili od nekod prepisal. Prevoda sta sledeča: »Evangelij po Mateju, 28. poglavje, 19. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence, jih krstite v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« »Evangelij po Marku, 10. poglavje Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.« 19 „I. Ágostai Hitv. Evang. Gyülekezet, Surd (Surd- Pátró). 1755–1773. Vegyes anyakönyv. 12 Prekmuriana Matična knjiga št. I. za Šurd in Pátró, 1755, notranja stran platnice in začetna stran. Vir: https:/ /www.familysearch.org/ark:/61903/3:1:3Q9M-C33C-MVSG-N?i=55&cat=135313 13 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Podobni zapisi sledijo še na drugih straneh ma­ tične knjige. Naslednja, desna stran, se prične z na­ vedbo letnice matične knjige MDCCLV , torej 1755. Glede na to, da je Küzmič v Šurd prispel 6. junija, je zelo hitro, že 8. junija vpisal prvi krst. Med vpisa­ nimi priimki v matični knjigi, jih najdemo kar ne­ kaj, ki nakazujejo na slovanski oz. slovenski izvor: Mitnyek, Pétsek, Czigüt, Belko, Sifter, Korpits, Fliszar, Kolár, Küzmits, Kuzmits, Adamits, Krámarits, Lánscsek, Novak, Szmodis ipd. Kot zanimivost naj omenimo, da datum smrti Števana Küzmiča razni viri navajajo na različne dneve. Eden izmed teh je 20. oktober 1779, 20 ki ne drži, saj na omenjeni notranji strani platnice ma­ tične knjige v kronologiji duhovnikov piše: »Od 6. junija 1755 je bil šurdski pridigar István Küzmits 20 Szalóky Elek in Mesterházy Sándor, Kuzmics István ág. hitv. ev. lelkész és bibliafordító: 1723-1779 (Csurgó: Somogyi ág. hitv. ev. egyházmegye, 1911). (ali Kuzmits, zapis je nekoliko zabrisan) … umrl je 20. X­bris 1779, služil je 24 ½ let.« Zapis X ­bris v tem primeru ne označuje 10. mesec, torej oktober, ampak poimenovanje še iz dobe Rimljanov, ko je leto imelo deset mesecev in se X nanaša na ime šte­ vila, torej latinsko decem in se glasi decembris oz. december. Posebnost matične knjige je ta, da se ob zapisu smrti Küzmiča na ročno oštevilčeni strani 79 navaja 22 december: »Surdi tiszteletes Kuzmits István, ennek a kisded Sionnak hü lelki pásztora, hivataljának 24., életének 56. esztendejében ki­ mult ez árnyékvilágbul. Die 22. X­bris 1779.” oz. Častiti István Kuzmits, zvesti duhovni pastir tega majhnega Siona, je zapusti ta svet senc v 24. letu svojega službovanja in 56. letu svojega življenja. Umrl 22. X­bris 1779.« Zapis smrti Števana Küzmiča na 79. strani matične knjige Vir: https:/ /www.familysearch.org/ark:/61903/3:1:3Q9M-C33C-MVSD-M?i=101&cat=135313 14 Prekmuriana V kronologiji duhovnikov na platnici pa je raz­ ločno viden zapis smrti 20. december. Nekaj vrstic nižje je zapis o nastopu službovanja dušnega pastir­ ja, ki je nasledil Küzmiča, Mihálya Bakoša, prav tako 20. december 1779. Predpostavljamo lahko, da je bil čas smrti na 79. strani zapisan prej kot kro­ nologija duhovnikov, zato je 20. december najver­ jetneje pomota. Bibliografija Bajzek Lukač, Marija. „Madžari o reformaciji v Sloven- ski krajini“ . Slavia Centralis 12, št. 1 (2019): 133–41. Bajzek Mária. „Küzmics István Újszövetség- fordításának lehetséges magyar mintái“ , 113–125. Bu- dapest: ELTE BTK Szláv Filológiai Tanszék, 2017 . http:/ / real.mtak.hu/102587/ . Bellosics Bálint. „Vas és Zala vármegyék déli síkja“ . Turisták Lapja, 1897 . Bellosics Bálint. „Vas és Zala vármegyék déli síkja“ . Muraszombat és Vidéke, 17 . oktober 1897 . Bellosics Bálint. „Vas és Zala vármegyék déli síkja“ . Muraszombat és Vidéke, 24. oktober 1897 . Brumen, Niki. „Bibliografija Štefana Küzmiča“ , [Murska Sobota: Pomurska založba, 1974. Drávecz, Tünde. „O Slovencih v Taranyu = A Taranyi Szlovénekröl“ . Etnologija Slovencev na Madžarskem 1, št. 1 (1997): 67–97 . Emlékfüzet. Surd. Vázlatok a surdi ágostai evangélikus gyülekezet történelméből. 1797–1997. Surd, 1997 . http:/ / surd.nagykar.hu/keptar/3245/31816.html. „I. Ágostai Hitv. Evang. Gyülekezet, Surd (Surd- Pátró). 1755–1773. Vegyes anyakönyv. https:/ /www.familyse- arch.org/ark:/61903/3:1:3Q9M-C33C-MVQK-Q?i=6&- cat=135313. Kossits, József. „A Magyar Országi Vendus-Tótokról“ . Kedveskedő, 19–42., 1824. Košič, Jožef. „‚Starine železnih in salajskih Slovenov‘: fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev“ . Časopis za zgodovino in narodopisje 11 (1914): 93–154. Kozar-Mukič, Marija. „‚Zaj lepau pride ono, ka mergé- mo, pa nede nas več?‘: (Slovenci v Toranyu)“ . Zbornik soboškega muzeja, št. 1 (1991): 101–10. Kuzmič, Franc. „Božidar Raič in predstavitev Prekmurja osrednji Sloveniji“ . Traditiones 24 (1995): 55–60. Kuzmič, Franc. „Prekmurski protestanti v 18. stoletju in njihova izselitev v artikularne kraje na Madžarskem“ . Podravina 18, št. 10 (2006): 74–79. Kuzmič, Franc. „ Trubar v Prekmurju“ . Stati inu obstati, št. 7/8 (oktober 2008): 257–261. Küzmič, Štefan. Nouvi zákon ali Testamentom gosz- podna nasega Jezusa Krisztusa. V Halli Saxonskoj: [s. n.], 1771. https:/ /www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:- DOC-XCQQK3GZ. Leskovec, Antoša, Medved, Mira in Ternar, Jože, ur. „Zbornik Štefana Küzmiča: gradivo s simpozija ob 250-letnici rojstva“ , 150. Murska Sobota: Pomurska založba, 1974. M. Kozár Mária. „A magyarországi szlovének (Letelepe- désük, múltjuk, jelenük)“ . Vasi Szemle 53, št. 4 (1999). https:/ /adt.arcanum.com/hu/view/MTA_DunantuliVa- siSzemle_1999/?pg=519&layout=s. Mayer László in Molnár András, ur. Források a Muravi- dék történetéhez: szöveggyűjtemény = Viri za zgodovino Prekmurja. Szombathely; Zalaegerszeg: Vas Megyei Levéltár; = Arhiv županije Vas; Zala Megyei Levéltár; = Arhiv županije Zala, 2008. https:/ /library.hungaricana. hu/hu/view/VASM_Sk_2008_Mura_1/?pg=0&layout=s. Melich János. A magyarországi vend (szlovén) nyel- vű irodalom bibliografiája : (egy hasonmással) / Dr. Melich Jánostól. Let. 10. 1–4. S. l.: s. n., 1902. htt- ps:/ /adt.arcanum.com/hu/view/MagyarKonyvsze- mle_1902/?pg=451&layout=s. 15 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Melich János. Ujabb adalékok a hazai vend (szlo- vén) nyelvű irodalom bibliográfiájához. / Dr. Melich Jánostól. Let. 16. 1–4. Budapest: Athenaeum, 1908. https:/ /adt.arcanum.com/hu/view/MagyarKonyvsze- mle_1908/?pg=273&layout=s. Mesterházy Sándor. A nemes–pátrói ágostai hitvallású evangélikus keresztyén egyházközség története. Csurgó, 1903. https:/ /library.hungaricana.hu/hu/view/Evangeli- kusGyulekezettortenetek_037/?pg=0&layout=s. Mesterházy Sándor. A somogyi ágostai hitvallású evan- gélikus keresztyén egyházmegye története. Nagyka- nizsa: Gutenberg és Délzalai Ny., 1932. https:/ /library. hungaricana.hu/hu/view/EvangelikusGyulekezettorte- netek_007/?pg=0&layout=s. Muraszombat és Vidéke. „Mikola Sándor szo odebráni za kotrigo zgornye orszacske hizse“ . 1. januar 1943. Muraszombat és Vidéke. „Nájznamenitese vu vendis- kom jeziki napiszane knige – Vend nyelven irott legne- vezetesebb könyvek“ . 21. maj 1943. Novak, Vilko. „Zbornik Štefana Küzmiča“ . Jezik in slov- stvo 21, št. 2 (7 . oktober 1975): 59–63. Novák Vilmos. „Küzmics István hazai szlovén biblia- fordító“ . Egyetemes Filológiai Közlöny, [Budapest: A Magyar Tudományos Akadémia és a Budapesti Phi- lologiai Társaság Kiadása], 1944. http:/ /real-j.mtak. hu/4417/1/EgyetemesFilologiaiKozlony_1944.pdf. Payr Sándor. A dunántúli evangélikus egyház- kerület története. Sopron: Dunántúli Ágostai Hit- vallású Egyházkerület, 1924. https:/ /mek.oszk. hu/01800/01850/01850.pdf. Sedar, Klaudija. „Dva Küzmiča – Štefan in Mikloš“ . Ka- mra, 29. december 2020. https:/ /www.kamra.si/digital- ne-zbirke/dva-kuezmica/ . Sinic, Simona. „Števan Küzmič in njegov čas: diplomska naloga“ . Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedago- ška fakulteta Maribor, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2000. https:/ /www.ms.sik.si/fileadmin/ user_upload/Sinic_Simona-Stevan_Kuzmic_in_nje- gov_cas.pdf. Smej, Jožef. „Dvestoletnica Küzmičevega prevoda Nove zaveze“ . Ekumenski zbornik 26 (1971): 46–54. Smej, Jožef. „Nouvi zákon Števana Küzmiča (1771) v luči sodobnega ekumenizma“ . Bogoslovni vestnik 64, št. 2 (2004): 331–42. Szalóky Elek. Vázlatok a surdi evang. gyülekezet tört.- ből. Nagykanizsa, 1897 . Szalóky Elek in Mesterházy Sándor. Kuzmics István ág. hitv. ev. lelkész és bibliafordító: 1723–1779. Csurgó: So- mogyi ág. hitv. ev. egyházmegye, 1911. Šebjanič, Franc. Protestantsko gibanje panonskih Slo- vencev: (od začetkov reformacije do obdobja dualistične ureditve Avstro-Ogrske). Zbirka Panonika. Murska So- bota: Pomurska založba, 1977 . https:/ /www.sistory.si/ cdn/publikacije/6001-7000/6981/1971_2_Casopis_za_ zgodovino_in_narodopisje.pdf. Šebjanič, Franc. Štefan Küzmič in njegovo delo: (dopol- njena razprava iz „Zbornika Štefana Küzmiča“). Murska Sobota: Pomurska založba, 1976. Šlebinger, Janko. „Küzmič, Štefan (1723–1779) – Slo- venska biografija“ . Pridobljeno 23. november 2023. htt- ps:/ /www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi314023/ . Trstenjak, Anton. Slovenci v šomodski županiji na Ogr- skem: zgodovinska, narodopisna in književna črtica. V Ljubljani: samozal., 1905. 16 Prekmuriana Franci Just Radgonska »knjigárja« Weitzingerja in prekmurske slovenske knjige V prvi polovici 19. stoletja tiskarjev in knjigo­ vezov v Murski Soboti še ni bilo in knjige so tako evangeličanom kot katoličanom tiskali in izdajali v precej oddaljenih krajih, npr. János József Siess (Anton Josef Siess) v Šopronu, Ferencz Udvary v Körmendu, Sándor Czéh v Magyaróváru, ško­ fijska tiskarna v Sombotelu, Athenaeum idr. v Budimpešti (Just 2015: 58­59). Ko pa je v drugem desetletju 19. stoletja v Radgoni začel kot knjigo­ vez delovati Alois W eitzinger, se je položaj bistveno spremenil. Prekmurskim Slovencem, ki so priha­ jali v to takrat gospodarsko in kulturno pomembno obmejno mesto, najpogosteje ob semanjih dneh 1 in na tedenske tržnice ob sredah ter petkih (Haberl Zemljič 2012: 35), so se pridružili še prekmurski ka­ 1 Ko Joseph Carl Hofrichter v svoji knjigi o Radgoni, njeni zgodovini, znamenitostih in okolici opisuje prebivalstvo mes- ta, mdr. piše: »Dieselben sind meist Deutsche, nebst den we- nigen Fremden (Eingewanderten) ist meist das Dienstpersonal aus dem nachbarlichen Gebirge des Bez. Oberradkersburg windischen Stammes. An Markttagen finden sich hier häufig die nachbarlichen Ungarn ein, welche jedoch meist auch Win- dische sind.« (Hofrichter 1842: 109) toliški duhovniki, ki so poslej pri W eitzingerju po­ natiskovali starejše in tiskali nove verske knjige ter so se pri njem lahko razgledovali tudi po sočasnih kranjskih in štajerskih slovenskih tiskih. Radgona je v naslednjih desetletjih zaradi geografske bliži­ ne postala za izdajatelje prekmurskih katoliških knjig najpomembnejša založniška in knjigotrška lokacija. 1. Weitzingerjeva dejavnost Knjižna dejavnost Weitzingerjev 2 v Radgoni v 19. stoletju je povezana z dvema osebama: začel jo je leta 1810 oče Alois W eitzinger, po njegovi smrti v letu 1844 3 pa nadaljeval njegov sin Johann Albert. V predstavitvah njune dejavnosti sta pogosto na­ vajana kot knjigarnarja, najverjetneje zaradi poe­ nostavljenega razumevanja navedb tipa »v‘ Alojz W ajcinger‘ovemi knigiši«, »pri Alojzji W ajcingeri, knigári«, »pri knigári Johanesi Weitzingeri« v kolofonih njunih knjig. Vendar te oznake v času njunega delovanja niso pomenile samo knjigarne in knjigarnarja, ampak so vključevale tudi založ­ niško dejavnost. 4 2 Poleg zapisa Weitzinger so v kolofonih knjig še variante Wajcinger, Waicinger, Waizinger, Wajzinger, Weizinger. 3 Po podatkih iz knjige umrlih, dostopne na spletni povezavi https:/ /data.matricula-online.eu/de/oesterreich/graz-seckau/ bad-radkersburg/2027/?pg=34, je Alois Weitzinger umrl 25. septembra 1844 v Radgoni (Matricula Online, Österreich, Ste- irmark, Rk. Diozese Graz-Seckau / Bad Radkersburg / Sterbe- buch 7 1839-1858, str. 65-66, sign. 2027). 4 Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika pod kvalifikator- jem »star.« pomen besede knjigár pojasnjuje kot knjigarnar in kot založnik https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenske- 17 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Natančnejše so oznake njune dejavnosti v se­ znamih predplačnikov in prednaročnikov knjig, v oglasih za njune knjige in v poslovnih imenikih. V njih je oče Alois navajan kot knjigovez in mestni knjigovez v Radgoni, 5 sin Johann Albert pa v 50. le­ tih 19. stoletja kot knjigovez in knjigotržec, 6 do sre­ de 70. let kot trgovec s knjigami, umetninami in muzikalijami ter tudi kot knjigovez, 7 v 80. letih pa ga-knjiznega-jezika-2/4486098/knjigar?All=knjigar&IsAdvan- ced=True. 5 V reklamnem oglasu za njegove slovenske knjige, objavlje- nem v Steiermärkische Intelligenzblätter zu Nro. 91 der Grätzer Zeitung 9. junija 1817 , je navedeno: »Slavenische Bücher zu ha- ben in Radkersburg bey Alois Weitzinger, Buchbinder«. V knjigi Darstellung des politischen Verhältnisses der verschiedenen Gattungen von Herrschaften zur Staatsverwaltung, zu ihren Beamten und Unterthanen in der K. K. Österreichischen Monar- chie, mit besonderer Rücksicht auf die Provinzen Steyermark, Kärnthen und Krain .avtorja Johanna Tschinkowitza (1827) je Weitzinger v seznamu predplačnikov (Pränumeranten-Ver- zeichniss) naveden kot »Weitzinger Aloys, Buchbinder in Rad- kersburg«. V listi prednaročnikov (Liste der Herren und Frauen Subscribenten) na koncu knjige Gustava Schreinerja Grätz. Ein naturhistorisch-statistisch-topographisches Gemähle dieser Stadt und ihrer Umgebung (1843) je Weitzinger na str. 31 na- veden kot »Alois Weizinger, bürgl. Buchbinder in Radkersburg«. Weitzinger je naveden tudi med predplačniki (Verzeichniss der Herren Praenumeranten) v knjigi Mathiasa Racherja Handbuch der kaiser. königl. Sanitaet-Geseze und Verordnungen (Gradec, 1846) kot »Weizinger, Buchbinder in Radkersburg«. 6 V Handels-und Gewerbe-Adressenbuch der österreichi- schen Monarchie (1854) je v 2. delu na str. 499 navedena dejav- nost Johanna Alberta Weitzingerja: »Radkersburg: Buchbinder und Buchhandler Weitzinger J. A.« 7 V 2. delu knjige Leopolda Kastnerja Handels- und Gewe- rbe-Adressbuch der österreichischen Kaiserstaates (Dunaj, 1867) je za Weitzingerja na str. 649 navedeno: »Weitzinger J. A., Firm. Inh.: Johann Alois Weitzinger, Buch, Kunst- und Musika- lien-haendler, dann Buchbinder und Besitzer einer Buch- und Musikalienleihanstalt.« Isti podatek o Weitzingerjevi dejav- nosti je naveden tudi v četrti, razširjeni izdaji tega imenika iz leta 1873 (Adressenbuch der Handel-u. Gewerbetreibenden Actien-Gesellschaften der Oestrreichisch-Ungarischen Mo- narchie) na str. 420. se je – tako smemo sklepati iz poslovnih imenikov – osredotočil na trgovanje z umetninami in muzi­ kalijami ter izposojo knjig in muzikalij. 8 Sicer pa je življenjska in poslovna pot Aloisa W eitzingerja in njegovega sina Johanna Alberta je­ drnato povzeta v članku Ein seltsames Jubiläum, ki ga je 15. septembra 1894 objavil časnik Grazer T agblatt na 5. strani. Povod za zapis je bila 50. obletnica po­ slovanja Johanna Alberta W eitzingerja. V prevodu se članek glasi: »Radgona, 14. september. (Svojevrsten jubilej.) Lastnik tukajšnje knjigarne in trgovine z umetninami ter muzikalijami gospod Albert Weitzinger praznuje 25. septembra t. l. 50. obletnico kot lastnik podjetja. 1. januarja leta 1810 je kupil oče imenovanega, gospod Alois Weitzinger, od leta 1620 obstajajočo knjigoveznico in jo vodil do 25. septembra 1844. Po njegovi smrti je njegov sin, sedanji lastnik, prevzel dejavnost in jo razširil z odprtjem knjigarne ter trgovine z umetninami in muzikalijami, ki ima danes zelo 8 V Allgemeines Adressbuch für den deutschen Buchhandel, den Antiquar-, Colportage-, Kunst-, Landkarten- und Musika- lien-Handel sowie verwandte Geschäftszweige (Leipzig, 1881) je v 1. delu v poglavju Firmen und Handlungsbesitzer u. s. w. na str. 401 o Weitzingerju zapisano: »Weitzinger, J. A., Buch-, Kunst-u. Musikh. in Radkersburg. Wagner. Komm.: Wien, Lech- ner‘s Vh.« 18 Prekmuriana široko ponudbo. Gospod Weitzinger skrbi tudi za ljubitelje branja, tako da je uredil obsežno izposojevalnico knjig. Bil je dejaven tudi v lokalni samoupravi. Po smrti župana Fuchsa je bil izvoljen za mestnega vodjo. Leta 1890 se je gospod Albert Weitzinger poročil z gospodično Ido von Martina, hčerko zdaj že pokojnega nekdanjega deželnega vodje Bukovine gospoda dr. Venclja viteza von Martina. Njuna zveza je kljub razliki v letih resnično srečna. Naj bo jubilantu res dolgo dano uživati sadove njegovih častnih in napornih prizadevanj.« 9 Vendar knjigovezi v tistem času niso bili samo izvajalci zaključne faze v procesu izdajanja knjig, ampak pogosto tudi njihovi izdajatelji, založniki in prodajalci. T o velja tudi za radgonska W eitzingerja. France Kidrič npr. piše, da je Petru Dajnku knjige »založil Alojz Weitzinger v Radgoni, kar je mno­ 9 Avtor članka je nekaj vrstic namenil tudi zasebnemu živ- ljenju J. A. Weitzingerja, konkretno njegovi poroki z Ido von Mar- tina, hčerko pokojnega deželnega glavarja Bukovine dr. Venclja viteza von Martina. Weitzingerjeva skoraj 40 let mlajša žena je bila pred tem nekaj časa guvernanta in nato ljubica grofa Leopolda Lužanskega, zemljiškega gospoda v čeških Chyšah, kjer je ustanovil lastno gledališče in nastopal v različnih gle- dališčih. Udejstvoval se je tudi politično in bil od 1887 do smrti 1891 poslanec v državnem zboru. Z Ido sta imela nezakonsko hčerko Zdenko, za katere skrbništvo sta se po poroki pote- govala zakonca Ida in Albert Weitzinger. Skrbništva jima niso dodelili, menda zaradi Idine duševne nestabilnosti (Zemanová Urbanová 2021: 209). Tudi njuna zakonska sreča ni trajala dolgo, saj je Ida Maria Anna Weitzinger von Martina, kot je zapisana v mrliški knjigi, umrla 21. marca 1897 , stara nepolnih 35 let. Članek o Johannu Albertu Weitzingerju v časniku Grazer Tagblatt 15. septembra 1894 19 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino go pripomoglo k njih hitremu razširjenju« (Kidrič 1925: 112), Fran Kovačič pa v svojih spominih na potovanje po Prekmurju navaja, da knjige Jožefa Borovnjaka »izdaja radgonski knjižar W eintzinger v dolgih ulicah št. 18–19, ki ima pri teh knjigah obilo dobička, ker Borovnjak ne zahteva honorar­ ja« (Škafar: 1970b: 346). Tudi Niki Brumen piše, da so bili Weitzingerji »pomembni zato, ker so iz­ dajali in prodajali slovenske knjižice dolgo vrsto let« (Brumen 1971: 108), in Vilko Novak omenja, da je ponatise knjig Mikloša Küzmiča »zalagal rad­ gonski knjigar W eitzinger« (Novak 1976: 79). [Vse podčrtave F . J.] Alois in Johann Albert W eitzinger sta torej ime­ la pri širjenju slovenskih knjig precej obsežnej­ šo vlogo kot le knjigoveško in knjigotrško.10 V le­ tih 1816­1856 sta razen štirih založila vse knjige Petra Dajnka in njihove ponatise ter še knjige nje­ govih somišljenikov Antona Šerfa, Antona Laha, Martina Veršiča idr. in tako odločilno sodelova­ la v Dajnkovem obsežnem narodno prerodnem in slovstvenem programu ter pri širjenju njegovega črkopisa dajnčice, v katerem je bilo natisnjenih »nekaj deset tisoč izvodov knjig« oz. okrog 50.000 (Rajh 1998: 13). 10 Razen knjige Josefa Carla Hofrichterja Die Privilegien der kaiserl. königl. landesfürstlichen Stadt Radkersburg in Unter- steyer so vse ostale knjige, ki sta jih izdala Weitzingerja, natis- njene v slovenščini, vsega skupaj skoraj 60 naslovov. 2. Weitzingerja in prekmurske slovenske knjige Enako veliko vlogo sta imela v prekmurskem katoliškem slovstvenem programu, ki se je osredo­ točil na oskrbo prekmurskega katoliškega občestva s temeljnimi verskimi in šolskimi knjigami. 2. 1 Izdajateljska vloga Prekmurske knjige je oče Alois začel izdajati leta 1813 in po letu 1844 jih je še naprej izdajal in distri­ buiral njegov sin Johann Albert, vse do leta 1898. V tem obdobju sta izdala 43 prekmurskih knjig av­ torjev katoliške verske provenience, med kateri­ mi prevladujejo ponatisi in priredbe verskih in šol­ skih knjig Mikloša Küzmiča, Jožefa Košiča in knji­ ge Jožefa Borovnjaka ter njihovi ponatisi. V nave­ denem obdobju je bilo vsega skupaj natisnjenih 106 knjig prekmurskih katoliških piscev, vštevši posvetne. To pomeni, da sta Weitzingerja izdala 40,6 % vseh prekmurskih katoliških knjig. Za pri­ merjavo: lendavska knjigoveznica Balogh je v tais­ tem času izdala 17 prekmurskih katoliških knjig, Udvary v Körmendu 12, pri različnih založnikih v Budimpešti jih je izšlo 11, pri ostalih pa posamično pod 10 in skupno 23. 20 Prekmuriana Knjige, ki sta jih založila, sta W eitzingerja najpo­ gosteje dala tiskati v tiskarni Leykam v Gradcu, tak­ rat najprodornejši in tehnološko najbolje oprem­ ljeni tiskarni na avstrijskem Štajerskem, ki je lah­ ko naročila hitro in kakovostno izvršila. 11 Tako sta zagotavljala sprotno in redno oskrbo prekmurskih katoliških cerkva, šol in vernikov s knjigami, kate­ rih verski, jezikovno­ kulturni, izobrazbeni in na­ rodnostni pomen je v strokovni literaturi jasno in nedvoumno potrjen. Mdr. so te široko razširjene knjige med ljudmi uzaveščale normo prekmurske­ ga knjižnega jezika (Jesenšek 2013: 50), s postopnim sprejemanjem nekaterih prvin knjižne slovenščine pa so jezikovno zbliževale »ogrske« in »avstrijske« Slovence. 11 Podatek na spletni strani Tiskarskega muzeja Gradec (ht- tps:/ /druckmuseum.elis-management.com/druck-steiermark. htm) pravi, da je imela leta 1876 tiskarna Leykam 240 zapo- slenih, 8 ročnih in 14 hitrih tiskarskih strojev za knjigotisk, 15 ročnih in 2 hitra tiskarska stroja za litografski tisk ter 2 stroja za litje. Imeli so bogat nabor tiskarskih črk in stavce, ki so bili usposobljeni za pripravo knjig v različnih črkopisih. Podjetje je imelo v lasti tudi knjigarno in šest tovarn papirja. 2.2 Kulturno posredniška vloga Hkrati so se lahko prekmurski Slovenci z Weitzin gerjevim posredništvom seznanili tudi s slovenskimi knjigami in periodičnimi tiski. V svoji knjigarni je imel namreč raznovrstne slo­ venske knjige in periodične tiske, ki so jim bile zaradi bližine Radgone lažje in hitreje dostopne. Iz oglasov različnih izdajateljev in založnikov, ki W eintzingerjevo knjigarno navajajo med prodajni­ mi mesti svojih knjig, je mogoče sklepati, da je bila njegova ponudba bogata in pestra. Zgolj dva prime­ ra. V Oglasniku št. 35 k 93. listu Novic 185412 je lju­ bljanski založnik Janez Giontini na str. 74 oglaše­ val svoj Koledar za Slovence s podobami k poboljša­ nju katoliškega duha za navadno leto 1855. V ogla­ su je navedeno, da se koledar dobi tudi »v Radgoni pri Weicinger­ju«. Koledar Mohorjeve družbe za leto 1878 se je zaključil z oglasno stranjo za knjige Tiskarne družbe sv. Mohorja, na koncu oglasa pa so navedena prodajna mesta izven Celovca, kjer je mogoče knjige s seznama kupiti. Med njimi je tudi W eitzingerjeva knjigarna v Radgoni: »V se te knjige imajo po omenjenej ceni na prodaj: v […] Radgoni: W eitzinger«. V prvi polovici 19. stoletja, ko širša slovenska javnost o ogrskih Slovencih ni vedela skoraj še ni­ česar, je bil Alois Weintzinger dragocen posrednik prekmurskih knjig v slovenski prostor in posredno tudi informacij o »ogrskih« Slovencih. Njegova lo­ 12 Šlo je za Bleiweisove Novice, ki so leta 1852 spremenile ime v Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči. 43 17 12 11 23 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 Weitzinger, Radgona 43 Balogh, Lendava 17 Udvary, Körmend 12 Budimpešta 11 Ostali 23 21 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino kacija mu je omogočala, da je lahko knjige lažje in hitreje posredoval zainteresiranim naslovnikom na Štajerskem in naprej na Kranjsko in Koroško. Tudi Weitzingerjevi oglasi za prekmurske knjige, objavljeni v časopisih in na koncu Dajnkovih ter drugih knjig, so s formulacijami »Kniga molitve­ na za Slovence zoseb na Vogerskem«, »Slovenski silabikar ali A, B, C za Slovence na Vogerskem« prenašali pomembno narodnostno sporočilo o tem, da tudi na Ogrskem prebivajo Slovenci. 13 13 Prvi Weitzingerjev časopisni oglas, v katerem sta omenjeni tudi dve prekmurski knjigi, je iz leta 1817 . Objavljen je bil 9. juni- ja v Steiermärkische Intelligenzblätter zu Nro. 91 der Grätzer Zeitung in se glasi: »Slavenische Bücher zu haben in Radkers- burg bey Alois Weitzinger, Buchbinder. […] Slavenski silabikar, ali A, B, C za Slavence zoseb na Vogerskem. Kniga molitvena za Slavence zoseb na Vogerskem.« Isti dve knjigi Mikloša Küzmiča je Weitzinger dodal tudi v oglas, objavljen na koncu Dajnkove knjige Evangeliomi na vse nedéle ino svetke skos leto (1817). V Dajnkovih knjigah Svetega pisma zgodbe iz starega ino novega zakona (1821), Opravilo svete meše (1824) in Abecedna kniži- ca na hitro ino lehko podvučenje Slovenskega branja (1833) pa identični oglasi vsebujejo tri Küzmičeve knjige: »Vedoč-danje. Polek totih knig še so v‘ Radgoni, pri Alojzji Wajcingeri, knigári, tudi dobiti: […] Küzmič, Evangelji na vse nedele ino svetke ce- lega leta. 1821, Molitvena kniga za vsakega Kristjana. 1821, A, B, C za Slovence na Vogerskem«. Oglas v knjigi Martina Veršiča Duhovni varuh za mladost (1833) vsebuje pet Küzmičevih knjig: »Zvezane knige za slovence na Vogerskem: Kratka summa ve- likoga katekizmusa. 20 kr., Szveti Evanyeliomi na vse nedele in szvetesne dni i. t. d. 20 kr., Sztaroga i nouvoga testamentoma szvete historie kratka summa. 20 kr., Kniga molitvena. 20 kr. – 1 rajnš, Szlovenszki Silabikar. 6 kr.« 3. Tiskarsko-izdajateljska dejavnost Franza Semlitscha V zvezi z izdajanjem in tiskanjem prekmur­ skih knjig v Radgoni velja omeniti še radgonske­ ga tiskarja Franza Semlitscha. 14 Ta je leta 1893 od Franza Fricka kupil podjetje, v sklopu katerega so bili tiskarna, knjigoveznica in trgovina s knjigami, papirjem in pisarniškim materialom. 15 V izdaja­ nje in tiskanje prekmurskih knjig se je vključil leta 1895 in do leta 1914 izdal 11 prekmurskih katoliških knjig. Vsi ostali tiskarji in založniki so v istem ob­ dobju izdali 40 prekmurskih katoliških knjig, tako da je bil Semlitschev delež 21,5­ odstoten. Ampak on je prekmurske knjige tiskal in izda­ jal na prelomu 19. in 20. stoletja, ko je bila ponudba tiskarsko­ knjigoveških storitev tudi v Prekmurju že obsežna in so bile vezi med »ogrskimi« in »av­ strijskimi« Slovenci veliko trdnejše in gostejše kot v prvi polovici 19. stoletja, ko jih je s svojo večop­ ravilno knjižno dejavnostjo izdatno pomagal tkati Alois W etzinger. 14 Poleg zapisa Semlitsch je v kolofonih še varianta Semlics. 15 Podatek s spletne strani Tiskarskega muzeja Gradec (ht- tps:/ /druckmuseum.elis-management.com/druck-steiermark. htm). 22 Prekmuriana Literatura Niki BRUMEN, 1971: Knjigarne in papirnice v Pomurju. Kronika 19/2. 105-109. Andrea HABERL ZEMLJIČ, 2012: Pustiti jezik v vasi. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik. Joseph Carl HOFRICHTER, 1842: Die Privilegien der ka- iserl. königl. Landesfürstlichen Stadt Radkersburg in Untersteyer, nebst einer kurzgefasten Geschichte und Beschreibung dieser Stadt, ihrer Wertwürdigkeiten und Umgebungen. Radkersburg: Alois Weitzinger. Marko JESENŠEK, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurs kega knjižnega jezika (Zora, 90). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovenski jezik in knji- ževnost, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. Franci JUST, 2015: Verzuši, pripovedávke in zmenje. Pogled na literarno ustvarjanje v prekmurskem jeziku do 1919. Murska Sobota: Franc-Franc. France KIDRIČ, 1925: Dajnko Peter. Slovenski bijograf- ski leksikon, 1. zv. Abraham-Erberg. Ur. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 111-116. Vilko NOVAK, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. Bernard RAJH, 1998: Peter Dajnko kot posrednik vzhodnoštajerskega razsvetljenstva. Dajnkov zbornik. Referati s simpozija v Črešnjevcih (Zora 3). Ur. Marko Jesenšek, Bernard Rajh. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 1-26. Ivan ŠKAFAR, 1970: Kovačičevi spomini na Prekmursko iz leta 1893. Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta. 6 (XLI)/2. 321 352. Berenika ZEMANOVA URBANOVÁ, 2021: Hrabě hra- je divadlo. Leopold II. Lažanský z Bukové (1854–1891) / Dostopno na spletni povezavi https:/ /dk.upce.cz/ bitstream/handle/10195/78742/ZemanovaUrbanovaB_ Lazansky_ML_2021.pdf?sequence=1&isAllowed=y Weitzingerjev oglas za slovenske knjige v Steiermärkische Intelligenzblätter zu Nro. 91 der Grätzer Zeitung 9. junija 1817 23 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino László Göncz Nekaj misli o pomenu prvega murskosoboškega tednika Muraszombat és Vidéke T ednik Muraszombat és Vidéke, v prevodu »Murska Sobota in njena okolica« (v nadaljeva­ nju: MéV), ki je začel izhajati skorajda pred 140­ timi leti – prva, predstavitvena številka je izšla na Božič 1884, od leta 1885 naprej pa je časopis redno izhajal vsako nedeljo v tednu – je zelo pomemben informator in najbrž najbolj celovito ogledalo pre­ teklosti murskosoboškega okraja, mesta Murska Sobota in širše prekmurske regije ter nekdanjega območja jugozahodnega dela Železne županije za skorajda 35­letno obdobje druge polovice Avstro ­ ogrske monarhije (od 1885 do avgusta 1919), in do določene mere tudi za obdobje 1941­1945. Tednik predstavlja izredno dragoceno bazo podatkov, in­ formacij in mnenj, ki se nanašajo na družbeno živ­ ljenje, socialni položaj, upravljanje, izobraževanje, gospodarstvo, kulturo, kmetijstvo in tudi prosti čas širšega murskosoboškega območja v omenje­ nem časovnem intervalu. Kot najstarejši konstant­ no izhajajoči časopis oz. tednik na območju današ­ njega Prekmurja – naslednji tednik na tem obmo­ čju, Alsólendvai Hiradó je v Dolnji Lendavi izšel v ja­ nuarju leta 1889 – pomeni tudi pomemben steber nesnovne prekmurske kulturne dediščine (še po­ sebej zaradi stalnih člankov oz. rubrik z literarno, etnografsko in kulturno tematiko). Informacije in ugotovitve v člankih tednika MéV (tudi če so v nekaterih primerih subjektiv­ ne ali tendenciozne) nemalokrat predstavljajo edi­ ni vir kakšnega pomembnega dogodka, odločitve ali ugotovitve o tedanjih razmerah, ki ga po sto in več letih ni mogoče pridobiti na drugi način, zato tovrst na dodana vrednost tednika danes pomeni veliko več kot se je to v prejšnjih desetletjih mislilo. S časovnim odmikanjem od obdobja izhajanja časo­ pisa bo njegov pomen v bodoče vedno večji. Izmed vsebin, o katerih lahko dobimo osnovne informa­ cije prav iz tednika MéV, omenjamo zgolj nekatere iz prvih številk. T akratni članki so med drugim po­ ročali o odločitvah v zvezi z načrtovanjem izgradnje železniške povezave med Mursko Soboto in Dolnjo Lendavo že leta 1885, o pomembni ugotovitvi glede potrebe po izgradnji bolnice v Murski Soboti sre­ di osemdesetih let 19. stoletja ter o organiziranju in značaju sejmov državnega ranga, ki so v zadnji tret jini 19. stoletja predstavljali pomembno obliko gospodarsko­trgovskega udejstvovanja in sodelova­ nja prekmurskih ljudi. Obdobje naglega meščanskega razvoja v času A vstro­Ogrske monarhije je bilo v primeru Murske Sobote občutno, kajti tedaj je iz do takrat manj po­ membnega tržnega naselja skrajne jugozahodne obmejne pokrajine Železne županije nastalo hitro se razvijajoče mesto, kamor je gravitirala pre­ 24 Prekmuriana cejšnja populacija širše, pretežno slovensko govo­ reče okolice. Spremenjene družbene in tudi gospo­ darske razmere so pogojevale izzive tudi na podro­ čju informiranosti prebivalstva, za kar je bilo v te­ danjih razmerah najbolj primeren lokalni časopis, bodisi v obliki tednika ali – odvisno od velikosti kra­ ja ter zainteresiranega občinstva – morebitne dru­ gačne oblike tiskanega informacijskega sredstva. Ustanovitev tednika Muraszombat és Vidéke je tipi­ čen primer odzivanja prebivalstva na zahteve teda­ njega časa, ki so bile postavljene v kontekst oz. ho­ rizont miselnih tokov in družbenega razvoja bodi­ si tedanje Madžarske, bodisi celotne A vstro­Ogrske monarhije. Regionalna povezanost prebivalstva na levi strani reke Mure je bila – kljub nekaterim ad­ ministrativnim in naravnim preprekam – usmer­ jena tudi na avstrijsko (štajersko) stran takratne pomembne in razmeroma velike srednjeevropske države, kar je predvsem z gospodarskega aspekta krepila navezanosti Prekmurcev na monarhijo. Pri tem sta bila slovenski jezik in zavedanje sorodnosti z ostalimi Slovenci pomembna dejavnika. Podobni trendi razmišljanja o ustanovitvi ča­ sopisa kot v Murski Soboti, so bili prisotni tudi v ostalih primerljivih središčih širše regije, med dru­ gim v Körmendinu, Monoštru, Radgoni, Dolnji Lendavi in Čakovcu. Koncepti in vsebinske zasno­ ve tovrstnih tednikov so se v širokih obrisih giba­ li v smeri zadovoljevanja informiranosti popula­ cije, med njimi prvenstveno novonastale, prete­ žno liberalno usmerjene meščanske elite oz. inte­ ligence (med slednje lahko prištevamo tedanje iz­ obražence pravne stroke – notarje, advokate, sod­ nike itd. –, učiteljstvo, nosilce oz. vodilne izvajal­ ce gospodarske in trgovske dejavnosti, vplivnejše obrtnike ter politične funkcionarje in uslužben­ ce v državnih ustanovah oz. podjetjih), neglede na versko, jezikovno in narodno pripadnost. Ta sloj prebivalstva se je v veliki meri poistovetil s pripa­ dnostjo madžarski državi, ki so jo, vsaj večina med njimi, dojemali kot možnost svojega strokovnega, eksistenčnega in kulturnega razvoja. Sebe so smat­ rali za člane t. i. madžarske nacije v smislu državne pripadnosti, pri čemer so se izrekali tudi za »prek­ murske Slovence« (tisti, ki so bili slovenskega po­ rekla) ter so ob odličnem poznavanju madžarskega (in tudi nemškega) jezika govorili pretežno prek­ mursko slovensko narečje. Primerjalno je šlo za podobno obliko navezanosti na večnacionalno dr­ žavo, kot je bilo nekaj več kot pol stoletja pozneje, predvsem v obdobju med 1945–1980, glede jugoslo­ vanske navezanosti, s čimer so se poistovetili tudi prekmurski Madžari. Dandanes je tovrstna drža glede državne pripadnosti samoumevna – posta­ lo je pravilo, nadgrajeno s širšo evropsko duhovno združenostjo – kar velja za večino pripadnikov na­ rodnih in etničnih skupnosti (tudi za prekmurske Madžare in porabske Slovence) s tem, da pripadni­ ki omenjenih skupnosti praviloma gojijo pozitiven odnos tudi do t. i. matične države, ki jo – eni bolj, drugi manj – dojemajo kot svojo širšo domovino. V drugi polovici 19. stoletja, predvsem zaradi razvo­ ja izobraževanja in informacijskih sredstev , se je to­ vrstna drža – integracija v družbo države oz. naci­ 25 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino jo – intenzivno pojavila tudi v srednje­vzhodnem evropskem prostoru, pred tem je bila značilna predvsem za zahodni del Evrope ter ZDA. Na območjih, kjer je v zadnjih desetletjih 19. stoletja prevladovalo prebivalstvo katere od narod­ nih manjšin, kot je bila to slovenska skupnost v Prekmurju, je bil ta vidik poudarjen tudi pri pri­ zadevanjih za ustanovitev časopisa ter pri krojen­ ju uredniške politike, in sicer kot »sredstvo za laž­ jo integracijo manjšinske skupnosti v večino«. Slednje se lahko okarakterizira kot pritisk ve­ činskega prebivalstva na narodno manjšino, kar se je dogajalo tudi pri ustanavljanju tednika MéV, ko so poudarjali »večje možnosti« pripadnikov slovenske skupnosti na področju obvladanja mad­ žarskega (tedaj državnega) jezika. Kljub temu bi bilo zelo poenostavljeno proces nastajanja in usta­ navljanja murskosoboškega tednika pripisati zgolj mad žarizaciji, ker je bil interes po širši informira­ nosti skupnosti, ne glede na narodno pripadnost, proti koncu 19. stoletja več kot potreben. Tedanja madžarizacija je seveda obsojanja vre­ den proces (kot tudi vsi ostali tovrstni pojavi), ven­ dar je, v nasprotju z današnjimi pogostimi interpre­ tacijami, v tistih razmerah, dobrih štirideset let po uveljavitvi madžarskega jezika v javnem življenju (do t. i. reformnega obdobja v prvi polovici 19. sto­ letja sta bila uradna jezika na Madžarskem latinšči­ na in nemščina), pomenila tudi večjo možnost in­ tegracije v širšo družbeno skupnost, kar je v prime­ ru sorazmerno maloštevilnih narodnih skupnos­ ti, kot so bili Slovenci, obveljalo še bolj kot pri več­ jih narodnih manjšinah (Romuni, Slovaki, Srbi). Zaradi tega se je v zadnjih dveh desetletji 19. stolet­ ja dokaj intenzivna madžarizacija Prekmurskih Slovencev, ki – vsaj na videz – ni bila zmeraj po­ gojena z grobimi pritiski, krepila vzporedno z gos­ podarsko­socialnim razvojem prekmurskega ob ­ močja. Kot taka je do določene mere – žal tudi z negativnim vplivom na oblikovanje identitete slo­ venske skupnosti – »zagotavljala« pogoj integraci­ je posameznika v tedanjo, progresivno orientira­ no državno oz. narodno liberalno elito (liberalizem tistega obdobja ne gre poistovetiti s trendi, ki jih v 26 Prekmuriana Evropi danes omenjajo kot liberalne). T ovrstni pro­ cesi resnici na ljubo tudi danes, poldrugo stoletje pozneje, niso tuji pri integraciji narodnih manjšin in etničnih skupin oz. njihovih pripadnikov v širšo družbeno skupnost, četudi so se motivi in družbe­ ne okoliščine v osnovi bistveno spremenile. Glede oblikovanja državne in narodne pripadnosti današ­ njih narodnih skupnosti oz. manjšin lahko najde­ mo več vzporednic s procesi v času Avstro­ ogrske monarhije in Jugoslavije, o katerih v tem članku ne bomo poglobljeno razpravljati. S postavitvijo omenjene problematike v širši kontekst nikakor ne želimo omalovaževati prisot­ nosti in intenziteto madžarizacije, ki se je v dru­ gi polovici dualistične države pojavila tudi na ob­ močju današnjega Prekmurja, še posebej v okvi­ ru Madžarskega prosvetnega društva sloven­ ske (»vendske«) krajine – Vendvidéki Magyar Közművelődési Egyesület, ki je bilo nekaj let tudi formalni založnik tednika MéV. Ta proces lahko zasledimo tudi v vsebinski zasnovi tednika MéV . Že pri ustanavljanju prvega murskosoboškega časopi­ sa se je, kot smo že omenili, poudarjala tudi »pot­ reba« po pospešenem obvladovanju madžarskega jezika s strani pripadnikov slovenske skupnosti, kar je občutno zagovarjal tudi velik delež mursko­ soboškega izobraženstva, ne glede na poreklo. Na območju tedanje Železne županije je bila jezikovna politika usmerjena in vodena s strani osrednjih žu­ panijskih ustanov , kjer so se – predvsem iz bojazni zaradi prisotnosti več narodnih manjšin na terito­ riju županije (Nemcev , Slovencev in Hrvatov), ki so predstavljali izdaten delež celotne populacije ome­ njene županije – zavzemali za intenzivno širitev madžarskega jezika v javnem življenju, na področ­ ju informiranja in šolstva. V ta namen so ustano­ vili tudi sklad, s pomočjo katerega so pri pridobi­ vanju denarnih sredstev različne organizacije med sabo celo tekmovale (tudi Madžarsko prosvetno društvo Slovenske krajine je na ta račun prejema­ lo denar). V začetnih številkah časopisa so objav­ ljali rubriko literarnega značaja, v kateri je v obli­ ki dialoga madžarski izobraženec nagovarjal prek­ murskega gospodarja slovenske narodnosti, da naj vztraja glede učenja madžarščine svojih otrok, ker jim bo s tem zagotovil večjo perspektivo pri dose­ ganju življenjskih ciljev in lažjo integracijo v tedaj precej intenzivno razvijajočo se madžarsko družbo. T ovrstna prizadevanja so bila z madžarskega vidika uspešna, saj je ob koncu 19. stoletja že skorajda 70% prekmurskih Slovencev obvladalo madžarski jezik (ta odstotek je bil v Murski Soboti še višji), med­ tem ko je bil ta delež sredi 19. stoletja okrog 10%. V drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja se je tudi s pomočjo MéV­a propagiralo iskanje madžarskih imen za naselja s pretežno slovenskim (ter nemš­ kim in hrvaškim) prebivalstvom. V ta namen je županijska skupščina ustanovila tudi posebno stro­ kovno komisijo. V prvih štirih letih izhajanja murskosoboške­ ga tednika so bili članki objavljeni v obeh jezi­ kih, z julijem 1889 pa se je stanje spremenilo. V zvezi s tem navajamo sporočilo tedanjega uredni­ ka časopisa bralcem v zvezi z odločitvijo o prene­ 27 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino hanju izhajanja murskosoboškega tednika tudi v slovenskem narečju. István R. Takács je v prvem delu »obrazložitve« z dne 30. junija 1889 napisal: »Prijazno sporočamo cenjenim bralcem, da bo časopis Muraszombat és Vidéke od naslednje, 28. številke naprej izhajal zgolj v madžarščini. Za to bistveno spremembo smo se odločili delno zato, ker smo iz več naslovov dobili pobude za enojezično objavo ter zaradi dejstva, da zgolj 19 naših naročnikov ne obvlada madžarščine, predvsem pa zato, da bomo lahko naše vsebine večplastno širili. Globoko smo prepričani, da smo s to odločitvijo ponov­ no naredili pomemben korak na področju madžarizaci­ je, tako se bomo še bolj približali načrtovanim ciljem ča­ sopisa. Upamo, da bodo naši cenjeni bralci to spremem­ bo z veseljem sprejeli ter nas bodo v bodoče moralno in finančno podpirali.« Razen nekaterih posameznikov se večina tedan­ jega murskosoboškega prebivalstva in prekmurs­ kih Slovencev – zaradi nekoliko ohlapne narodne zavesti – s tovrstnimi vprašanji ni ukvarjala, zato bi bila pretirana trditev, da so intenziviranje mad­ žarščine v MéV (in tudi drugje) doživljali kot pri­ tisk na nacionalni osnovi. Na območju Zalske žu­ panije, v širši okolici Beltincev, kjer je bila raven slovenske narodne zavesti v Prekmurju najvišja, so tamkajšnji Slovenci manj prebirali murskoso­ boški časopis, ker jim je bil v vseh pogledih (pose­ bej verskih) najbližji časopis Novine, ki je izhajal pod okriljem upokojenega črenšovskega župnika Jožefa Klekla starejšega. Če se ozremo na vsebino prvih številk mursko­ soboškega tednika, lahko povzamemo, da je MéV informiral bralce o vseh pomembnih političnih, gospodarskih, kulturnih in kmetijsko­agrarnih vsebinah, ki so se dogajale na območju murskoso­ boškega okraja in v širšem prostoru ob reki Muri. Poleg tega spoznamo funkcionarje mesta in okra­ ja, med drugimi tudi to, da je bil leta 1885 János Bácz župan Murske Sobote, funkcijo okrajnega gla­ varja pa je tedaj zasedal Pongrác Pollák (pozneje je svoj priimek pomadžaril v Pósfay). Pomembna in­ formacija, ki jo spoznamo ob prebiranju tednika, je bila tudi, da je imelo žensko društvo murskoso­ boške judovske skupnosti v omenjenem letu 45 čla­ nic, kar priča o dokaj močnem judovstvu v Murski Soboti ob koncu 19. stoletja. Zvemo tudi, da je leta 1885 v murskosoboškem okraju delovalo 151 različ­ nih društev , med katerimi so bile čitalnice, gasilska društva, kulturno­prosvetna društva in druge sku­ pine. Pomembna gonilna sila meščanskega družbe­ nega življenja je bil t. i. kazino, katerega predsed­ nik je 1. avgusta 1886 postal mladi murskosoboški lekarnar Béla Bölcs, tajnik je bil Jenő Csorna (na­ mestnik okrajnega glavarja) in blagajnik István R. Takács, osnovnošolski učitelj. Na koncu omenimo še, da so si na začetku leta 1919 murskosoboški socialni demokrati in nekateri drugi soboški izobraženci, ob podpori vladnega ko­ misarja Béle Obala prizadevali za to, da bi MéV pos­ tal dnevni časopis v madžarskem jeziku, obenem pa so se zavzeli tudi za prekmurski tednik v sloven­ skem jeziku, ker – zaradi strankarskih vidikov – niso bili zadovoljni s Kleklovimi Novinami, ki jih je tedaj urejal Jožef Klekl mlajši. 28 Prekmuriana Izidor Hahn Vir: Pomurski muzej Murska Sobota, Galerija portretov https:/ /www.pomurski-muzej.si/pages/en/whats-online/arti- cles-and-materials/galerija-portretov.php Dejan Süč, dr. Albert Halász Življenje in delo tiskarja Izidorja Hahna Ta raziskava se osredotoča predvsem na pregled matičnih knjig murskosoboške judovske skupnos­ ti, z namenom da bi tako lažje določili izvor dru­ žine Hahn. Sredi devetnajstega stoletja je bilo v Murski Soboti, ali Olsnitzu, kot se je tedaj imeno­ val trg, rojenih kar nekaj Judov s priimkom Hahn. Najzanimivejše dejstvo, ki je bilo potrjeno, je prav gotovo izvor družine, saj na podlagi matič­ nih knjig lahko zaključimo, da je prvi član druži­ ne Hahn v Mursko Soboto prispel v prvi polovici 19. stoletja, okoli leta 1840. Hahn Heinrich je bil rojen v Znojmu na Moravskem (danes jug Češke Republike) in je umrl leta 1896 v Murski Soboti. Priimek družine Hahn med Prekmurci še da­ nes vzbudi občutek spoštovanja. Mnogi se še da­ nes nam reč spominjajo Izidorja Háhna, murskoso­ boškega tiskarja, izpod rok katerega so nastale šte­ vilne tiskovine, ki so temeljito odslikavale duh tis­ tega časa. 1. Izvor družine Hahn Toda kdo je v resnici bil Izidor Háhn, odkod je prišel, kdo so bili njegovi sorodniki? Odgovor na vsa ta vprašanja ni enoznačen, predvsem pa je očit­ no dejstvo, da se z družino Háhn in njenimi pred­ niki prekmurski zgodovinarji še niso ukvarjali. In to neodvisno od tega, da družina in njeno širše so­ rodstvo obsega kar nekaj pomembnih judovskih družin tistega časa, med njimi družino Schwarz iz Murskega Središča, družino Kemény iz Moščancev in splošno znano družino Hirschl iz Murske Sobote. Nemalo podatkov o družini Hahn se da najti tudi na spletu, vendar so informacije v veliki meri omejene predvsem na časovno obdobje po 1. svetov­ ni vojni, izjemno malo pa vemo o družini in nje­ nem življenju pred 1. svetovno vojno, in kar je še pomembneje, v devetnajstem stoletju. 29 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Mrliški list Heinricha Hahna (4. 5. 1896 Murska Sobota). Prevod: Umrl je Heinrich Hahn, izraelit, lastnik hiše, živeči v Murski Soboti, rojeni v Znaimu, Moravska. Žena Böhm Rozália, oče Hahn Jakob iz Znaima. Preminil v Murski Soboti 4. maja 1896. 30 Prekmuriana Med pregledom matičnih knjig je prišel na plano tudi poročni list sina Heinricha Hahna, Hermana Hahna, ki se je 23. februarja 1881 v Dolnji Lendavi poročil z Netti oz. Anno Schwarz iz Murskega Središča. Poročni list Hermana Hahna in Ane Schwarz (23. 2. 1881 Dol- nja Lendava). Prevod: Ženin Hermán Háhn, trgovec, rojen v Murski Soboti, sin Henrika Háhna in Sali Böhm iz Murske Sobote, star 22 let, se je poročil z Netti Schwárz, rojeno v Murskem Središču, hčero Ignátza Schwárza in Háni Friedrich, živečo v Dolnji Lendavi, staro 24 let, samsko. Poroka je potekala 23. februarja 1881 v Dolnji Lendavi, obred je opravil rabin Mozes Schacherlsz. Shema družinskega drevesa na podlagi do sedaj dostopnih informacij izgleda tako: Hahn Jakob »Znaim, Morvaorszag« + Rosalia a) Hahn Henrich (c. 1820 Znojmo–4. 5. 1896 Muraszombat 1 ) + Böhm Rosalia/Sali (živi 1881) a1) Hahn Kobi (18. 6. 1849 Olsnitz 2 –) a2) Hahn Marie (27 . 10. 1850 Olsnitz 3 –) a3) Hahn Abraham (20. 3. 1852 Olsnitz 4 –29. 6. 1852 Olsnitz) a4) Hahn Betti (24. 10. 1854 Olsnitz 5 –12. 6. 1879 Barkocz) a5) Hahn Herman (3. 6. 1857 Ižakovci 6 –) + Schwartz Netti/Ana (c. 1857 Muraszerdahely–) a5–1) Hahn Izidor (4. 4. 1893 Bodonci–januar 1945 transport Praga–Češke Budejovice) a5–2) Hahn Pál/Pavel (10. 2. 1894 Bodonci–1945 Nordhausen) + Gross Margareta (1906 Fokovci–) a5–3) Hahn Rozalija (1906–1944) a5–4) Hahn Viktor (13. 4. 1887 Zoltánháza/ Zenkovci 7 –) a5–5) Hahn Henrik/Hinko a5–6) Hahn Miksa/Maxmillian (7 . 11. 1883 Senkocz–) a5–7) Hahn Samuel (26. 4. 1889 Zoltánháza/ Zenkovci 8 –1944 Auschwitz) + Gizella Fürst a5–8) Hahn Adolf (5. 10. 1882 Senkocz–) a5–9) Hahn Irén (16. 7 . 1885 Zenkocz–) a5–10) Hahn Elza (21. 3. 1891 Bodohegy–) 1 Mrliška civilna Muraszombat 18/1896. 2 Rojstna judovska Muraszombat 283. 3 Rojstna judovska Muraszombat 283. 4 Rojstna judovska Muraszombat 284. 5 Rojstna judovska Muraszombat 286. 6 Rojstna judovska Muraszombat 288. 7 Rojstna matična MS, fol. 74, zap. Št. 19. 8 Rojstna matična MS, fol. 78, zap. Št. 65. 31 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 2. Tiskar Izidor Hahn V časopisu Novine, ki ga je izdajal Jožef Klekl in je izhajal ob četrtkih, je bilo 2. januarja 1930 pod naslovom Kak se delajo Novine? na dveh straneh opisano, kakšen je postopek izdelave tega časopi­ sa. Od ideje do končne tiskovine. Avtor omeni, da je opis postopka samega tiskanja zapleten in pripo­ roča, da se vsi, ki jih to zanima, obrnejo na tiskar­ ja Novin Izidorja Hahna, ki jim bo to pokazal, če bo dobre volje, v nasprotnem primeru, pa »se ne da z njim nikaj opraviti, (ali to tüdi vsake kvatre samo ednok).«. Novine objavijo tudi fotografije o tiskarni. 9 Leta 1931 pa Novine pišejo o tiskarju Izidorju Hahnu in njegovem očetu Hermanu sledeče: »Hahnov oča je čüdovit mož. Celo živlenje njemi je poteklo v trdom deli. Rodio se je v Soboti, 10 tü se je tüdi včio, nato pa se je preselo v Bodonce, kde je odpro trgovino. Že za kratek čas ga je vsa krog­ lina zlübila. Pred kratkim se je preselo v Soboto. Bodončari še zdaj žalüjejo za njim i pravijo, da tak­ šega trgovca več nedo meli. Jubilant je oča dvanajstere dece. Štirje so vmrli, osem pa jih žive. Znanci so ga spitavali, ka de s tel­ kov decov, a on jim je s smehom odgovarjao, da do že nekak živeli. Prav je meo. V se je spravo do krüha. V ečinoma so postanoli trgovci. Zvün osmere živoče dece ma 17 vnükov i 2 pravnüka. 9 „Kak se delajo Novine?“ , Novine, 2. januar 1930. 10 Pravilno v Ižakovcih. Peti sin je Izidor, ki je zdaj v 38. leti i obhaja 25 letnico svojega dela. Hahnovi v začetki neso bili bogati i so deca že rano sama morala gledati za krühom. T ak se je godilo tüdi z Izidorom. V dvanaj­ stom leti se je šo včit. Posveto se je tiskarskomi deli. Včio se je v Soboti, v Kolosvári, 11 Deši, 12 Lendavi i Čakovci. Po svetovnoj bojni, v šteroj je bio trikrat ranjeni, se je naselo v Soboti i je l. 1922. prevzeo kak vodja Prekmursko tiskarno i knigarno. Za dve leti je postano lastnik Prekmurske knigarne. G. Izidor je po svojem oči herbao poštenost i ve­ selje do dela. Tiskarno i knigarno naravnoč lübi i dostakrat prime za takše delo, kakšega drügi vo­ diteli tiskarn i lastniki knigarn ne bi niti pogleda­ li. Pod njegovim vodstvom se je tiskarna i knigar­ na tak razvila, da med menšimi tiskarnami ne niti edne, štera bi mogla z njov konkurerati. V sa tiskar­ ska dela zvršüje tak naglo i po tak nizkoj ceni, da prekosi celo velke tiskarne.« … »Poštenost i nev­ trüdliva delavnost sta prinesla g. Hahni blagoslov. Dnes ga lehko prištevamo med bogate Sobočance. Ravno letos je küpo velko Peterkovo hišo, pred par tedni pa velko knižnico grofa Szaparyja.«. 13 11 Takrat Avstro-Ogrska monarhija, madžarsko Kolozsvár, danes Romunija, Cluj-Napoca. 12 Takrat Dés, danes Romunija, Dej. 13 „Dva jubilanta – oča slavi zlato poroko. – Peti sin srebrni jubilej dela“ , Novine, 7 . junij 1931. 32 Prekmuriana Stavnica, kjer so iz predalčkov sestavljali svinčene črke za tisk Vir: Novine, 2. januar 1930 Tiskarski stroj, desno stoji Izidor Hahn, lastnik papirnice in vodja tiskarne (levo stoji zaposlena v tiskarni) Vir: https:/ /www.facebook.com/ photo/?fbid=1578751875662322&- set=a.969570576580458 33 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Papirnica oz. knjigarna Hahn in Prekmurska tiskarna Vir: Novine, 2. januar 1930 34 Prekmuriana Izidor Hahn se je rodil 4. aprila 1893 v Bodoncih kot peti otrok v družini očeta trgovca. Po šola­ nju je Izor, kakor so ga klicali, postal tiskarski va­ jenec pri znanem lendavskem tiskarju Ernestu Balkanyiju. Kot izučen tiskar je leta 1922 pos­ tal vodja Prekmurske tiskarne, ki je bila v lasti Prekmurske banke. Naslednje leto so tiskarno pre­ selili v lastne prostore in na njegov predlog kupi­ li nove stroje ter jo preuredili na električni pogon, leta 1924 je razširil dejavnost z odprtjem knjigarne in papirnice, ki je bila odprta do aprila 1944, ko so prekmurske Žide aretirali in odpeljali v koncentra­ cijska taborišča, med njimi tudi Izidorja Hahna in njegovo družino. Vso zalogo je nato prevzel trgovec Franc Kühar. Tiskarna je ostala v lasti Prekmurske banke vse do likvidacije leta 1946, nato je premože­ nje prevzela Narodna banka, stroje pa so odpeljali v Ljubljano. Po do sedaj znanih podatkih je Izidor Hahn na dražbi leta 1931 kupil dragoceno in veli­ ko knjižnico grofovske družine Szapary. Zbirko je uredil in pozneje knjige tudi izposojal ter prodajal. Izposojo knjig so imele tudi druge papirnice, npr. omenjeni tiskar in papirničar Balkányi v Lendavi. Izidor Hahn je umrl 25. januarja 1945 na transpor­ tu iz smeri Prage proti Češkim Budjejovicam. Ob koncu druge svetovne vojne so hišo izropali, »iz­ gubljena« je bila tudi njegova knjižnična zbirka. 14 14 Niki Brumen, „Knjigarne in papirnice v Pomurju“, Kronika (Ljubljana) 19, št. 2 (1971): 105–9; Niki Brumen, „ Tiskarne v Po- murju“ , Kronika (Ljubljana) 9, št. 2 (1961): 82–92; Brumen, „ Tis- karne v Pomurju“, 1979; Franc Kuzmič, „Izdajateljska in tiskar- ska dejavnost prekmurskih Židov“ , Stopinje 2001 (2001): 71–75; Jožef Papp, „Hahn, Izidor“ , Obrazi slovenskih pokrajin, 20. april 2020; A. Nana Rituper Rodež, „Poklon skupnosti, ki je vplivala Hahn je vajeniška leta končal ob koncu 1909, iz stavca fantiča Izidorja je postal pomočnik gos­ pod Izor Hahn in je že leta 1910, s sedemnajstimi leti opravljal zahtevno delo črkostavca v murskoso­ boški tiskarni, kjer so od leta 1884 izdajali časopis Muraszombat és Vidéke (Murska Sobota in njena okolica) ter druge tiskovine. Ob predstavitvi časo­ pisa ob 25. jubileju 1910 so zapisali, da ima npr. po­ močnica urednika pomembno nalogo, saj ona ko­ rigira in revidira časopis, sicer bi se brez njenega ostrega očesa po zaslugi gospodiča Izidorja Hahna, stavca, bralci zelo zabavali zaradi tiskarskih napak. Tiskarna je delovala v lasti Ernőja Balkányija pod vodstvom Barnabása Erdőssyja. 15 V Balkányijevi podružnici je tiskarna delovala od 1906 do 1918. Iz tega obdobja poznamo nekaj ponatisov molit­ venikov in nabožnih tiskov za Klekla. Za kraj tis­ kanja so navedli Alsólendva in Muraszombat. Izmed teh je nekaj tiskovin v slovenskem črko­ pisu (Den Marijine zapüščenosti). 16 Od 14. juli­ ja 1918 pa ima časopis Muraszombat és Vidéke, ki so ga tiskali prav tam, v impresumu navedeno: Nyomatott a Vendvideki Könyvnyomda gyorssaj­ tóján (tulajdonos: Muraszombati Takarékpénztár) Muraszombatban. V prevodu: Natisnjeno na brzo­ na razvoj mesta in regije“ , Vestnik, 6. maj 2021; Saša Šavel Bur- kart, „Začetna postaja Auschwitz, končna postaja Seeshaupt. Trpka zgodba soboške judovske družine Hahn“, MMC, 30. april 2020. 15 „Izidor legénynyé avanzsált“, Muraszombat és Vidéke, 5. december 1909. 16 Den Marijine zapüščenosti: molitve za časa boja: dár Ma- rijinoga lista ob priliki desetletnice (Črenšovci: Uredništvo Ma- rijinega lista, 1914). 35 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Stavba Prekmurske tiskarne na fotografiji Niki Brumen (brez letnice) Vir: Arhiv Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota, (Brumen, 1979) 36 Prekmuriana tiskalnem stroju v Vendskokrajinski tiskarni (la­ stnik: Murskosoboška hranilnica) v Murski Soboti. Izidor Hahn, kot omenjeno, je bil tudi vojak v I. svetovni vojni. Časopisni članek iz Alsó­Lendvai hi­ radó (Dolnjelendavski vestnik) 19. septembra 1915 z naslovom »Kdor ima sedem sinov v vojni« 17 poroča o trgovcu Hermanu Hahnu iz Bodonec, ki ima vseh sedem sinov od začetka vojne na fronti. Eden izmed njih je v vojnem ujetništvu, pozneje še eden, Izidor Hahn, takratni sodelavec časopisa, pa je v Karpatih zbolel za tifusom in je v negi pri Munkácsu. 18 Čez leto dni pa časopisa v Lendavi 19 in Murski Soboti 20 poročata, da je njihov stavec, Izidor Hahn težko ran jen v glavo na zdravljenju v Budimpešti, kjer se je po okrevanju vrnil na bojišče. Pišejo, da je bil o sinovih starejšega Hahna obveščen tudi cesar, ki mu je poslal pismo s priznanjem in 200 kron v da­ rilo, kot nekaterim drugim staršem. Seveda darila ni poslal osebno vladar, ampak je to bila najverjet­ neje ustaljena praksa takratnega režima v takšnih primerih, ko so bili vsi sinovi vpoklicani. Hahn je tudi v uredništvo pisal pisma, eno, v katerem maja 1915 poroča, da je spet v gorah na fronti, so objavili v Muraszombat és Vidéke 23. maja. A vtor članka iz­ razi upanje, da se bo iz ognja svinčenih krogel kma­ lu vrnil v tiho cesarstvo svinčenih črk. 21 17 „Akinek hét fia van a háboruban“ , Alsó-Lendvai Hiradó, 19. september 1915. 18 Danes Mukačevo, Ukrajina. 19 „Akinek hét fia vesz részt a háboruban“, Alsó-Lendvai Hiradó, 6. avgust 1916. 20 „Megsebesülve“ , Muraszombat és Vidéke, 23. julij 1916. 21 „Levél a szerkesztőséghez“, Muraszombat és Vidéke, 23. maj 1915. In se je res vrnil, ter začel uspešno kariero tiskar­ ja. Vsi pa niso imeli takšno srečo. Muraszombat és Vidéke 1914 npr. poroča, da je na južni fronti umrl njihov knjigovez, 29. letni Zsigmond Karafiáth, ki je za sabo pustil vdovo s tremi otroki. 22 Ob koncu I. svetovne vojne 1919 je tiskarna prešla v državno last, od 12. decembra 1920 pa se pojavi ime Prekmurska tiskarna, ki je bila v lasti Prekmurske banke, prej Muraszombati Takarékpénztár. V tem času, 1922, postane strokovni vodja tiskarne Hahn. Tiskali so vse od drobnega tiska do knjig, tudi pra­ vilnike društev , šolskih letnih poročil. Natisnili so prevode Janoša Flisarja (več avtorjev , tudi znameni­ to pripovedno pesem János Vitéz Sándorja Petőfija) v založbi Düševnega lista, prevode Franca Kolenca v samozaložbi, seznam prekmurskih občin leta 1921, katekizme verskih družin v Murski Soboti, Evangeličanski kalendar 1923–1941, Kalendar Srca Jezušovoga za leto 1931 in 1932, Dober Pajdaš Kalendarium 1923, 1930 do 1941, Marijin list od št. 6 1929, do št. 3 1932, Marijikin ograček, Düševni list 1923 do 1941 in drugo, izdali so ponatise knji­ ge Mrtvečne pesmi, molitvenike, Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo v izdaji Izidorja Hahna ipd. Tiskali so tudi časopise Prekmurski glasnik, Mörsko krajino (pozneje Muravidék), Népújság (Ljudski časnik), Kmečko moč 1927, št. 14­16, Mursko krajino 1922– 41, Szabadság (Svoboda), Murske novine, Novi čas in Mladega Prekmurca. Novi čas, tednik za gospo­ darstvo in prosveto (2. oktober 1932 do 22. janu­ 22 „A mi gyászunk“, Muraszombat és Vidéke, 20. december 1914. 37 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ar 1933, št. 2) je bil pisan v knjižnem slovenskem jeziku in črkopisu. Zaradi naprednejše vsebine je moral prenehati izhajati, čeprav so zadnjo številko natisnili že v Ljubljani v tiskarni J. Blasnik nasl., da bi zaobšli cenzuro. Mladi Prekmurec 1936–1940 je postal po nekaj številkah prva prekmurska lite­ rarno­politična »napredna« revija. V Prekmurski tiskarni so bile natisnjene št. 1–4 letnika 1936–37, št. 5–10 letnika 1938–39, št. 1–10 letnika 1940. Med 2. svetovno vojno je tiskarna spet dobila staro ime, Vendvidéki Könyvnyomda Muraszombat, ki jo je Izidor Hahn vodil do aretacije 1944. Nadaljevali so s tiskanjem časopisa Muraszombat és Vidéke, v slo­ venščini so tiskali Duševni list 1941, Dober Pajdaš Kalendarium za leto 1942 in 1943, Evangeličanski kalendari 1942 in drugo v prekmurščini z mad­ žarskim tipkopisom. 23 V Hahnovi knjigarni, kjer so prodajali tudi glas­ bila, so se dobile razne tiskovine, kot železniški vozni red, razni obrazci, do knjižnih daril npr. za Miklavža in božič, modnih revij in drugih knjig, npr. madžarsko–prekmurski in prekmursko– madžarski slovar Janoša Flisarja, sicer izdana v Budimpešti 1942 oz. 1943; albumi, letni koledarji, pisala, tudi tiskovine v staroslovenskem jeziku. 24 Tiskali so tudi prestižne dopisne liste na dražji pa­ pir z vodnim žigom in barvnim tiskom, vizitke, do­ pisnice, jedilne liste ipd. Za lastne potrebe je Izidor Hahn ob svojem imenu upodabljal tiskarske tam­ 23 Brumen, „Tiskarne v Pomurju“, 1961; Kuzmič, „Izdajatelj- ska in tiskarska dejavnost prekmurskih Židov“ . 24 „Molitvene knige“, Muraszombat és Vidéke, 13. marec 1942. pone za nanašanje tiskarske barve, na večji, verje­ tno promocijski vizitki z imenom tiskarne in svo­ jim priimkom, je upodobil grifona s tiskarskima tamponoma. Oglas za koledar za leto 1944 Vir: Muraszombat és Vidéke, 11. februar 1944, št. 7 , str. 5. Oglas za koledar za leto 1944 Vir: Muraszombat és Vidéke, 11. februar 1944, št. 7 , str. 5. 38 Prekmuriana Reklamna vizitka večjega formata: Tiskarna Slovenske krajine, Hahn, Murska Sobota Vir: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota Vabilo z omembo Čitalnice, tj. predhodnice knjižnice Vir: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota 39 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Bibliografija Alsó-Lendvai Hiradó. „Akinek hét fia van a háboruban“ . 19. september 1915. Alsó-Lendvai Hiradó. „Akinek hét fia vesz részt a hábo- ruban“ . 6. avgust 1916. Brumen, Niki. „Knjigarne in papirnice v Pomurju“ . Kronika (Ljubljana) 19, št. 2 (1971): 105–9. Brumen, Niki. „ Tiskarne v Pomurju“ . Kronika (Ljubljana) 9, št. 2 (1961): 82–92. Brumen, Niki. „ Tiskarne v Pomurju : pregled tiskarn v Murski Soboti, Lendavi, Gornji Radgoni in v Ljutomeru“ . Murska Sobota, 1979. https:/ /plus.cobiss.net/cobiss/ si/sl/bib/sikms/17828403. Den Marijine zapüščenosti: molitve za časa boja: dár Marijinoga lista ob priliki desetletnice. Črenšovci: Uredništvo Marijinega lista, 1914. Kuzmič, Franc. „Izdajateljska in tiskarska dejavnost prekmurskih Židov“ . Stopinje 2001 (2001): 71–75. Luthar, Oto. Po robovih spomina. Antisemitizem in uni- čenje prekmurske judovske skupnosti. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2012. https:/ /ikss.zrc-sazu.si/sites/default/ files/porobovihspomina.pdf. Matične knjige: kot v opombah od 1 do 8. Muraszombat és Vidéke. „A mi gyászunk“ . 20. decem- ber 1914. Muraszombat és Vidéke. „A régi és az uj – gárda“ . 1. ja- nuar 1910. Muraszombat és Vidéke. „Hirek. Királyi jutalom Hahn Hermann bodóhegyi szatócsnak“ . 30. julij 1916. Muraszombat és Vidéke. „Izidor legénynyé avanzsált“ . 5. december 1909. Muraszombat és Vidéke. „Krátki glászi“ . 11. februar 1944. Muraszombat és Vidéke. „Levél a szerkesztőséghez“ . 23. maj 1915. Muraszombat és Vidéke. „Megsebesülve“ . 23. julij 1916. Muraszombat és Vidéke. „Molitvene knige“ . 13. marec 1942. Muraszombat és Vidéke. „Nas Kalendár“ . 26. november 1943. Novine. „Dva jubilanta – oča slavi zlato poroko. – Peti sin srebrni jubilej dela“ . 7 . junij 1931. Novine. „Kak se delajo Novine?“ 2. januar 1930. Papp, Jožef. „Hahn, Izidor“ . Obrazi slovenskih pokrajin, 20. april 2020. https:/ /www.obrazislovenskihpokrajin. si/oseba/hahn-izidor/ . Rituper Rodež, A. Nana. „Poklon skupnosti, ki je vplivala na razvoj mesta in regije“ . Vestnik, 6. maj 2021. https:/ / vestnik.svet24.si/clanek/aktualno/poklon-skupnosti- -ki-je-vplivala-na-razvoj-mesta-in-regije-870878. Šavel Burkart, Saša. „Začetna postaja Auschwitz, končna postaja Seeshaupt. Trpka zgodba soboške ju- dovske družine Hahn“ . MMC, 30. april 2020. https:/ / www.rtvslo.si/kultura/dediscina/zacetna-postaja-au- schwitz-koncna-postaja-seeshaupt/522362. 40 Prekmuriana dr. Andrej Hozjan Najstarejši zapis privilegija trga Dolnja Lendava iz leta 1595 S tem zapisom želimo opozoriti na obstoj za da­ našnje mesto Lendava zelo pomembnega vira. To je najstarejši danes znan in ohranjen zapis privi­ legijske listine za trg Dolnja Lendava iz leta 1595. Da bi bralci lahko razumeli njeno pomembnost, je potrebno najprej razjasniti izraze glede statusa sta­ rejših − srednjeveških meščanskih naselbin v de­ želah svetoštefanske krone in posebej v prostoru Kraljevine Madžarske. V slovensko­jezični in mad­ žarski (madž.) strokovni in poljudni literaturi se je pred nekaj desetletji pojavila trditev o nekdanjem mestu Murska Sobota, medtem ko je za srednjeveš­ ko Dolnjo Lendavo to izrecno trdil dr. Ivan Zelko. 1 Pomeni, da je treba začeti s pojasnilom o madžar­ 1 Sumarni citat: Jožef Smej: Pregled srednjeveške zgodovine Murske Sobote. Predstavitev novega mestnega grba. Zgodovin- ski časopis, letnik 44, 1990, str. 547–551; Jožef Smej: Prizade- vanje Sobočanov za mestne pravice od 1366. Vestnik, leto 41, št. 12, 29. 3. 1990, str. 11, št. 13, 5. 4. 1990, str. 8, in št. 14, 12. 4. 1990, str. 8; Benczik Gyula, Bilkei Irén, Andrej Hozjan, Kapil- ler Imre, Franc Kuzmič, Molnár András, Mukicsné Kozár Mária: Források a Muravidék történetéhez − Szöveggyűjtemény. 1. kö- tet, 871−1849/ Viri za zgodovino Prekmurja. Zbirka dokumentov. 1. zvezek, 871−1849, Szombathely−Zalaegerszeg, 2008, št. 19 – str. 77–78, in št. 26 – str. 93–94 (dalje: Források a Muravidék); Ivan Zelko: Lendava – srednjeveško mesto. V: Novak, Vilko (ur.) Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota, 1996, str. 308–309. sko­jezičnih, v zgodovinopisju znanih strokov ­ nih pojmih város in mezőváros: prvi v slovenskem (slov.) prevodu pomeni »mesto«, drugi pa dobese­ dno »podeželsko mesto«. Madžarski zgodovinar­ ji so v prejšnjem stoletju temeljito preučili procese nastajanja in razvojne poti starejših urbanih krajev – mest in trgov − v omenjenem prostoru. Med naj­ boljše poznavalce teh procesov je spadala dr. Vera Bácskai. 2 Temeljito jih je opisala že v svoji doktor­ ski disertaciji in se nato v toku svoje znanstvene ka­ riere vedno znova rada vračala k tem temam. Na podlagi njihovih spoznanj in pa primerjav z dognanji drugih zgodovinarjev (npr. avstrijskih in slovenskih) je možno zapisati naslednje: madž. pojmu város vsekakor direktno odgovarja slov. iz­ raz mesto, medtem ko moramo pojem mezőváros enačiti z izrazom trg oz. še natančneje: utrjen trg. Tako v madž. kot v slov. jeziku so temeljni izrazi za formalni statusni položaj starejših krajev znani. Poznamo v bistvu tri osnovne slovenske: vas – trg – mesto, kar se v madžarščini enači s pojmi falu (oz. v starejših virih falva, falua) − mezőváros – város, in v hrvaščini s pojmi selo (kajkavsko: ves) − trgovište − grad. V latinščini, jeziku starejših zgodovinskih virov (največkrat so to bile listine), so bili ti trije osnovni izrazi običajno zapisani kot villa − oppidum − civitas. 2 Bácskai Vera: Magyar mezővárosok a XV. században. Érte- kezések a történeti tudományok köréből. Akadémiai kiadó, Bu- dapest, 1965; Vera Bácskai / Bácskai Vera: Mestna zgodovina na Madžarskem po letu 1945. Kronika, letnik 30, 1982, št. 1, str. 46–50, z obsežno bibliografijo monografij in člankov madž. av- torjev o tej temi do leta objave. 41 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino O nadaljnjih posebnostih statusnih položa­ jev starejših urbanih krajev v prostoru kraljevi­ ne je pisanje na tem mestu odveč. Predvsem se ne more zaiti v obširno razlago res pomembnih razlik med mestom in podeželskim mestom oz. trgom. Slednji je recimo lahko postal mesto le po volji in na podlagi ukaza svetoštefanske krone (kralja), kraljice, nadškofa ali škofa – vsak od imenovanih je tedaj nujno moral biti njegov lastnik. Zadostuje sklep, da je velika večina slov. etničnega prosto­ ra stoletja dolgo živela v državno­pravnih okvir­ jih Svetega rimskega cesarstva, medtem ko je bilo Prekmurje oz. tukajšnji prostor med rekama Rabo in Muro od dobe kralja sv . Ladislava I. (1077−1095) do leta 1919 v okvirju omenjene kraljevine. To sta bila dva medsebojno zelo različna si državno­prav ­ na sistema, zato so v obeh nastale kar očitne razli­ ke in posebnos ti tudi glede statusno­položajne situ­ acije meščanskih krajev. Nekaj pa jim je vendarle bilo in ostalo enako: principi lastnine nad posamič­ nim krajem na tej ali oni strani državne meje niso poznali razlik. Prav o lastnini nad krajem Dolnja Lendava in z njo povezanim privilegijem trga oz. trškim privilegijem bo govor v članku. Za celovito razumevanje vsebin se ne smemo iz­ ogniti temu pojmu. Kakemu bralcu je morda neja­ sno, kaj pomeni beseda privilegij v primerjavi z iz­ razoma sejemska pravica in sejemski dan. V slov. jeziku se lahko vse tri izraze razloži kot prednost (namreč pred drugimi oz. okoliškimi kraji) ali tudi posebna milost. Upoštevajmo pa važen dodatek: se­ jemsko pravico oz. sejemski dan so nekemu kra­ ju kot celoti lahko podelili le svetoštefanska krona (beri: kralj), cerkveni dostojanstveniki (nadškof, škof) in fevdalni lastnik kraja – plemič ne glede na dejstvo, da je bil kraj v trenutku podelitve vas, trg ali mesto. Ta prednost je pomenila pravico svobod­ nega, se pravi do podelitelja ali krone nezavezujo­ čega oz. neobdavčenega trgovanja v kraju na ta dan in še dva dni pred in po njem. Krajevno vodstvo pa je hkrati lahko od vseh trgujočih zahtevalo trgov­ sko pristojbino, npr. plačilo za postavitev stojnice, zakupljenega prostora itd. Posamičen isti kraj (vas, trg, mesto) je lahko pridobil enega ali kar več se­ jemskih dni naenkrat, in jih je imel tudi do osem – devet v enem letu, pač po volji trenutnega lastni­ ka ali krone (kralja). V primeru ugotovljenih ne­ pravilnosti glede sejemskega dogajanja pa se je lah­ ko zgodil celo odvzem te sejemske pravice s strani dodelitelja. T emu nasprotno pa je bil trški privilegij kot po­ sebna milost podelitelja kraju − pravilneje vasi, skupnosti vseh ali le dela v njej živečih ljudi, dodel­ jen le enkrat in nepreklicno za zmeraj. Podelil ga je lahko izključno konkretni takratni lastnik te vasi: fevdalni gospodar – plemič ali nadškof oz. škof, če pa je vas pripadala kroni, pa sama krona (kralj). Predstavljal je spisek pravic, ki jih je podelitelj na­ menil kraju na podlagi dobljenih prošenj njegovih prebivalcev – vaščanov. Pravice (prednosti) so jim odtlej bistveno spremenile, se pravi izboljšale nji­ hovo vsakdanje življenje v primerjavi z vsemi dru­ gimi okoliškimi vasmi oz. vaščani. Slednji so traj­ no živeli v osebno podložnem razmerju do svojega 42 Prekmuriana gospodarja. Novopečeni prebivalci trga, tržani, so sicer še naprej živeli v podložnem razmerju, a z bis­ tveno manjšimi obvezami do gospodarja kot osta­ li. Trški privilegij je moral v privilegijski listini kot pravno zavezujočem dokumentu natančno našteti in opisati vse dolžnosti in obveze tržanov do njiho­ vega lastnika. Že samo to dejstvo – natančen zapis obvez, kar so tržani lahko shranili in po potrebi uveljavljali pred sodiščem – je predstavljal res posebno milost. Medtem so morali vsi ostali vaški podložniki svo­ jemu gospodarju še naprej oddajati in poravnava­ ti vse, kar je od njih zahteval in kar največkrat ni bilo nikjer zapisano. Urbarji tukajšnjih zemljiš­ kih veleposesti so bili vsaj do konca 16. stoletja na Madžarskem prej redka posebnost kot pa običaj­ ni popisi obstoječih podložnih kmečkih enot. Tudi če je gospodar v poznejših časih imel izpisan urbar svoje zemljiške lastnine, ga podložnikom ni kazal oz. dovolil javno prebrati, saj bi si s tem omejil mož­ nosti njihovega neomejenega izkoriščanja. Raje kot to jih je držal v nevednosti. Še v zgodnji dobi kral­ jice Marije Terezije, sredi 18. stoletja, podložniki v Prekmurju niso imeli pojma o obstoju njihovega zemljiškega urbarja; mnogi sploh niso vedeli, kaj naj bi ta izraz pomenil. Trški privilegij je bil od trenutka podelitve traj­ na in formalno­pravno neodtujljiva pravica trga. Po uveljavljenem pravu si niti sam lastnik trga, kaj šele kdo drug, ni smel drzniti storiti kaj take­ ga. In vendar se je prav to v zgodnjenovoveški dobi (16.−18. stoletje) dogajalo v mnogih primerih, tudi v Prekmurju. Z zanikanjem oz. odpravo trških pra­ vic so si lastniki obetali/hoteli spremeniti tržane nazaj v običajne kmečke podložnike, enake osta­ lim, od katerih bi lahko odslej dobivali več prihod­ kov in materialnih dobrin kot od tržanov. To je bil razlog neštevilnim prošnjam in pritožbam na ob­ lasti, predvsem na madž. kraljevi dvor, kot tudi mnogim sodnim procesom, ki so jih tržani sprožali zoper početje svojih lastnikov . Obe pravici, sejemski dan in trški privilegij, bi sčasoma lahko utonili v pozabo. Zato so ju krajev­ ni oz. trški voditelji ob nastopu novega krajevnega last nika običajno ponudili le­temu v potrditev . T a je pravice potrdil ali pa jih na vztrajne prošnje kraja/ trga še izboljšal oz. dodal nove ugodnosti. Obratno je svojevoljno oz. z upravičenimi razlogi seveda lah­ ko tudi spremenil zapisane pravice v manj ugodne in tako tržanom otežil bodoče življenje. Poglejmo sedaj na kratko konkretno situacijo kraja (Dolnja) Lendava in njegovega statusnega po­ ložaja do pridobitve trškega privilegija ter po njej. Najprej je očitno, da se je kraj v ohranjenih srednje­ veških listinah izredno redko omenjalo; običajno so z imenom (Dolnja) Lendava zapisovali obstoječi grad nad vasjo. Dejansko sploh najstarejši znan za­ pis krajevnega imena in hkrati prvi trden dokaz o obstoju posebej kraja sploh je v znameniti listini iz leta 1322, ki je ohranjena v prepisu iz 1335. V njej je že omenjen kot trg (opidum Lyndwa), kar je vero­ dostojno in pomeni, da je oz. naj bi pridobil trški privilegij vsaj že malce prej, v zgodnjem 14. stolet­ ju. Zelo težavno je namreč o tem trditi le na pod­ 43 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino lagi tega prvega oz. posamičnega zapisa. Naslednje omembe tukajšnjega trga pa so iz let 1379, 1403 in 1411 in potrjujejo sklepanje, da je kraj vsekakor dobil privilegij najpozneje do sredine 14. stoletja. Vendar sta hkrati prav iz te dobe znani tudi dve omembi kraja kot mesto (latinsko civitas) iz let 1389 in 1409. V obeh primerih je to bila zagotovo napaka sestavljalcev in pisarja listine. Tovrstne napake so bile v poznosrednjeveških virih kar pogoste – nekaj jih je znanih tudi za Mursko Soboto, in v enem pri­ meru tudi za Dobrovnik (!). 3 Sklep: poznosrednje­ veške in tudi poznejše Dolnje Lendave se ne more razglašati za mesto, saj konkretnejših dokazov za to ni. Vera Bácskai jo je na karti urbanih krajev v kral jevini v 15. stoletju označila kot trg. Znana je tudi listina iz leta 1366, ki govori, da je madž. kralj Ludvik I. bratoma Štefanu in Janezu, sinovoma umrlega bana Nikolaja (Dolnje) Lendavskega (poznejši Baniči, madž. Bánffyji) tak­ rat podelil vsakoletni sejemski dan na njunem po­ sestvu (Dolnja) Lendava (ad possessionem Lyndva). 4 Predvidevamo oz. le sklepamo lahko, da se je po­ delitev krajevno nanašala na takratni trg (Dolnja) Lendava, kar bi hkrati lahko pomenilo najstarejši znan podatek o obstoju tukajšnjih sejemskih dni – a to ni zatrdno dokazilo sejma prav tu, v tem kraju. 3 Sumarni citat za vse navedbe virov iz istega dela: Ivan Zel- ko: Prekmurje do leta 1500. Historična topografija Slovenije I. Murska Sobota, 1982, za Dolnjo Lendavo str. 56–59: za 1389: … … civitas Lyndua …, za 1409: Alsolyndua … in civitate Lyndua vocata …, za Mursko Soboto str. 18 in 66, za Dobrovnik str. 31. 4 Glej prav tam, str. 56; več o tej listini prim. v Források a Muravidék, št. 13 – str. 63–65. Podelitvene izvirne listine trškega privilegija za trg Dolnja Lendava ni. Očitno so jo izgubili, odnesli drugam, je izginila v požaru oz. je morda bila celo ukradena (?). Zagotovo je izginila šele enkrat po koncu 16. stoletja – do takrat pa so jo nujno imeli. Tako se mora sklepati na podlagi ohranjenega za­ pisa privilegijske listine iz leta 1595. Poznamo ga iz prepisa le­te listine s konca 17. ali iz začetka 18. sto ­ letja, ki ga je dal v eno od rokopisnih protokolnih knjig 5 zapisati takratni novi lastnik trga in celot­ ne združene veleposesti Dolnja Lendava – Nempty (danes Lenti), član knežje družine Esterházy. Zato ga danes hranijo v rodbinskem arhivu te druži­ ne na gradu Forchtenstein (madž. Fraknó) na Gradiščanskem (Burgenland). Vsebina dokumen­ ta je res zanimiva za krajevno zgodovino današnje Lendave, zato jo navajamo v celoti. Listino so na dan sv. Jakoba apostola (25. juli­ ja) 1595 na gradu Dolnja Lendava izdali trije čla­ ni rodbine Baničev/Bánffy Dolnjelendavskih: Gašper, mlajši brat že umrlega gospodarja vele­ posesti Nikolaja Baniča, in dva Nikolajeva sino­ va, brata Jurij in Krištof. Razlog izdaje je bil prav Nikolajeva smrt dve leti poprej (1593). Z dogovorom so si stric in oba njegova nečaka razdelili njim pri­ padajočo celotno posest rodbine, zato tudi sam trg Dolnja Lendava, na sorazmerne dele. Ob njih treh sta manjše deleže posesti – s tem tudi hiš v trgu − 5 Eszterházy Archiv Burg Forchtenstein, Herrschaften−Amt- sprotokolle, Prot. 6982 (za leta od 1699 do 1750): Protocoll va- riae Litterae privilegiales, et inscriptionales Dominiorum Lendva und Nempthy. Nr. 1, str. 7–8. Prepis je izpisan v posebnem ko- pialnem rokopisu. 44 Prekmuriana dobila še oba Nikolajeva zeta, tedaj znamenita ple­ miča Franc (Ferenc) Nádasdy in Franc Dersffy. Po državnem popisu vseh podložnih hiš v kraljevini iz leta 1598 je v kraju, ki je torej takrat imel kar pet solastnikov , stalo 84 podložnih hiš. Trije omenjeni Baniči so jih imeli v lasti 65 oz. tričetrt trga. Zanje so tega dne na njihovo prošnjo izdali novo privile­ gijsko listino, s katero pa niso direktno potrdili dot­ lej veljavnega in obstoječega privilegija, temveč so jim že uveljavljene pravice in obveze prikrojili po svoje oz. jih spremenili na slabše. Poglejmo vse toč­ ke listine (prevod po izvirniku): 1. Redni davek se plača od vsake hiše ali kme­ tije po en madž. forint na jurjevo in po en na mihaelovo. 2. Od prve nedelje po binkoštih do mihaelove­ ga morajo stalno in brez zadržkov prevažati in prodajati vino svojega gospoda, kateremu pač pripadajo, za kar velja pravičen obseg dela gle­ de na hišo. Upoštevajoč pa revščino nekaterih se le­te glede na svoje (manjše) potrebe voženj dodeli drugemu gospodu. 3. Vsak teden morajo tržani svojemu gospodu po potrebi nuditi v uporabo en voz za pot dolži­ ne dveh milj (do približno 20 kilometrov, op. A. H.), ne glede na časovno trajanje poti; če ni take potrebe, so oproščeni te dolžnosti. 4. Vsako leto morajo svojemu gospodu, kateremu pač pripadajo, pripeljati deset veder vina na dolnjelendavski grad. 5. Mostove in mostiče postavljajo ter zanje skrbijo tako tu živeči plemiči kot neplemiči. Obrambne (obzidne!) okope, ki stojijo znotraj vodnih jar­ kov, torej znotraj obsega trga, pa glede na svo­ jo posest delajo in vzdržujejo samo neplemiči, živeči tako znotraj trškega obzidja kot tudi v predmestju (izven obzidja!). Brez izgovorov se jih mora utrjevati in povezovati. 6. Kmetje – moški morajo, kolikorkrat se to od njih zahteva, svojemu gospodu prenašati pisna sporočila. Zmeraj jih morajo odnesti v določen kraj in jih tam izročiti. Vdove kmetice mora­ jo vsak teden, naj bo pozimi in poleti, brez iz­ jeme vse očistiti/presejati po eno mero žita. Brezdelne (vdove) ali upirajoče se sejanju pa morajo delati na zasejanih vrtovih svojih gos­ podarjev , kjer morajo stalno okopavati plevel. 7. Pobiranje obvez in prihodkov je bilo v času na­ ših prednikov vse do njihove smrti prepuščeno trgu, tako da so to delo opravljali trški vratar­ ji pri vratih. Temu nasprotno pa zdaj podreja­ mo pobiranje dohodkov naši oblasti. V teh iz­ redno nevarnih časih odslej nastavljamo naše zaupanja vredne stražarje in vratarje, ki bodo skrbeli za pravilno izpolnjevanje naših določil. Kljub temu pa ostajajo nadzor nad trgovskimi ali sejemskimi pravili tako na ulicah, vrtovih kot na sejemskem prostoru – tržnici, kontro­ la vozov , vseh prispelih trgovcev in kupcev vse­ ga blaga kot tudi nadzor in pobiranje pristojbin na bregu Mure še naprej, kot običajno, v rokah tržanov . 45 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 8. Pravica in resnica sta zagotovo najboljša temel­ ja dobre in poštene uprave vsake skupnosti. Zato najresneje določamo prebivalcem našega trga, da nam predlagajo tiste našega spoštovan­ ja vredne ljudi (gotovo za člane trške samou­ prave), ki bodo znali še kako in s pravo mero oceniti vsakdanje delo pekov , tehtalcev in dru­ gih merilcev, pa tudi delavcev in rokodelcev, njihovo prizadevnost in skrbnost. Izdajatelji so kot podlago zapisa dokumenta nedvomno imeli pred seboj še izvirno listino ali vsaj njen nekaj mlajši prepis, saj se v nasprotnem ne bi mogli sklicevati na čase njihovih prednikov, kot tudi ne bi mogli vedeti, kakšne obveze tržanov je vsebovala. V tukajšnjem zaključku so poudarili, da so tržani − razen v njej navedenih obvez − oproš­ čeni vseh drugih dajatev, obvez in dolžnosti z izje­ mo kronskih davkov , na katere le­ti niso imeli vpli­ va. Privilegij je bil glede na prvotne oz. dotedanje pravice tržanov , najkrajše zapisano, skupek novih, dodatnih bremen zanje. Vendar nam prav nič ne pove, koliko tedenskih in letnih sejmov je kraj tak­ rat ali po novem imel. Očitna je bila tudi težnja la­ stnikov trga imeti večjo kontrolo nad tukajšnjimi dogajanji in sploh nad tu prisotnim denarjem. 6 6 Bistveno več o tej problematiki kot tudi o samem privilegiju glej v: Andrej Hozjan: K problemu novoveških privilegijev za- hodnoogrskih utrjenih trgov/podeželskih mest: privilegij Dolnje Lendave iz leta 1595. Studia Historica Slovenica, letnik 5, 2005, št. 1–3, str. 197–213. 46 Prekmuriana Bibliografija Druga literatura Bácskai Vera: Magyar mezővárosok a XV. század- ban. Értekezések a történeti tudományok köréből, Akadémiai kiadó, Budapest, 1965. Vera Bácskai/Bácskai Vera: Mestna zgodovina na Madžarskem po letu 1945, Kronika, letnik 30, 1982, št. 1, str. 46–50. Andrej Hozjan: K problemu novoveških privilegijev za- hodnoogrskih utrjenih trgov/podeželskih mest: pri- vilegij Dolnje Lendave iz leta 1595. Studia Historica Slovenica, letnik 5, 2005, št. 1–3, str. 197–213. Jožef Smej: Pregled srednjeveške zgodovine Murske Sobote. Predstavitev novega mestnega grba. Zgodovinski časopis, letnik 44, 1990, str. 547–551. Ivan Zelko: Lendava – srednjeveško mesto. V: Novak, Vilko (ur.) Zgodovina Prekmurja Murska Sobota, 1996, str. 308–309. Časopisni viri Vestnik, leto 41, 1990. Arhivski viri (kot v sprotnih opombah) Eszterházy Archiv Burg Forchtenstein, Herrschaften− Amtsprotokolle, Prot. 6982 (1699−1750): Protocoll vari- ae Litterae privilegiales, et inscriptionales Dominiorum Lendva und Nempthy. Nr. 1. Benczik Gyula, Bilkei Irén, Andrej Hozjan, Kapiller Imre, Franc Kuzmič, Molnár András, Mukicsné Kozár Mária: Források a Muravidék történetéhez – Szöveggyűjtemény. 1. kötet, 871−1849/Viri za zgodovi- no Prekmurja. Zbirka dokumentov. 1. zvezek, 871−1849, Szombathely−Zalaegerszeg, 2008 Ivan Zelko: Prekmurje do leta 1500. Historična topogra- fija Slovenije I. Murska Sobota, 1982. 47 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino dr. Albert Halász Ob 130 letnici Splošne bolnišnice Murska Sobota Zgodovina Splošne bolnišnica v Murski Soboti sega v obdobje ob koncu 19. stoletja. Takrat so po več desetletjih prizadevanj in zbiranja sredstev za izgradnjo, ter zaradi vse večjih potreb po bolnišnič­ nih storitvah v lokalnem okolju, pridobili vsa pot­ rebna dovoljenja in zagotovili tudi primerno par­ celo v sosedstvu kolodvora ter sredstva za gradnjo, obenem pa tudi obratovalna sredstva. Leta 1892 so pričeli z gradbenimi deli in bolnišnico naslednje leto, 1893 tudi odprli. Čez leta se je širila in nudila vse več storitev , dokler se postopoma ni preselila na današnjo lokacijo v Rakičanu. Začetki delovanja prvih bolnišnic v ogrskem delu monarhije, kamor je Murska Sobota spada­ la v tem obdobju, segajo v 19. stoletje, ko so najprej delovale kot društva ali skladi. Industrijski zakon je sicer že leta 1884 omogočal ustanavljanje zdrav­ stvenih blagajn, neke vrste zdravstvenih zavaro­ vanj, a je šele zakon iz leta 1907 dal večje možnos­ ti ustanavljanju bolnišnic. V Železni županiji so bolnišnico društvenega tipa najprej ustanovili leta 1830 v Kőszegu, 1840 v Sombotelu, nato še v drugih večjih mestih oz. trgih. Med te spada tudi bolniš­ nica v Murski Soboti, katere finančne temelje so si­ cer položili že okoli leta 1850, do realizacije izgrad­ nje pa je bilo potrebno počakati še nekaj desetletij. Do leta 1890 se je prebivalstvo pokrajine namreč tako povečalo, da so bili v mestu zaradi predpisov primorani ukrepati. Finančno podlago je predstav­ ljala blagajna za globe, ki jo je ustanovil ces. kr. po­ močnik okrajnega glavarja Lajos Vimberszky, in kjer so se nabirala sredstva, naložena v vrednostne papirje in kot posojila okrajnim posestnikom. 29. oktobra 1874 je bila na podlagi županijskega ukaza ustanovljena 12 članska komisija, ki je upravljanje sklada vzela v svoje roke in bi ga naj upravljala to­ liko časa, dokler ne bi dosegel zneska 60.000 forin­ tov, kar bi omogočilo izgradnjo bolnišnice. Zaradi raznih težav pri upravljanju se je porodil tudi pred­ log, da bi od obresti glavnice prostore za bolnišnič­ no dejavnost najeli, vendar do realizacije ni prišlo. Nov upravni odbor in njegov predsednik, državni poslanec za to okrožje, grof Tivadar Széchenyi, so 1888 vendarle dosegli, da se je izgradnja bolnišni­ ce pričela. Skupščina županije je namreč na podla­ gi ponovne prošnje upravnega odbora tega leta dala dovoljenje za gradnjo. Po zaslugi Antala Károlyija, podžupana županije, so se gradbena dela na pod­ lagi brezplačno izdelanega načrta s strani Alajosa W älderja pričela septembra 1892 in se končala nas­ lednje leto. Otvoritev je bila 15. novembra 1893. Izvajalec je bil murskosoboški gradbinec Tivadar Ratkohl. 48 Prekmuriana Bolnišnica je bila opremljena z 29 posteljami v 4 bolniških sobah. Pri tem je skupščina občine Murska Sobota poleg letne subvencije 100 forin­ tov za vzdrževanje, ki jo je obljubila zagotavljati 10 let, podarila tudi 1664 kvadratnih sežnjev (16,64 arov) veliko in najmanj 1000 forintov vredno par­ celo, ki so jo uredili prebivalci okoliških naselij. Za vzdrževanje bolnišnice so se za daljše obdobje zave­ zali tudi okoliški plemiči in posamezniki ter skladi. Prvi glavni zdravnik, predstojnik, je postal okrajni zdravnik Zoltán Czipott. Upravni odbor si je prizadeval, da bi v bolnišni­ ci zaposlili redovnice, vendar kljub naklonjenos­ ti in osebni pomoči grofice Gézáné Szapáry, zara­ di premajhnega števila redovnic niso uspeli zago­ toviti častnih sester, zato so usposobljene bolniške sestre zagotovili s pomočjo državnega Rdečega kri­ ža. Bolnišnica je bila pomembna tudi zaradi tega, ker so velik del bolnikov do takrat negovali v zdrav­ stvenih zavodih sosednje Štajerske, kar je imelo za posledico velike stroške za županijo. A tudi po tem so se bolniki le stežka navadili na novo prido­ bitev, vse do takrat, ko je bolnišnica avgusta 1894 pridobila status javne bolnišnice in niso sprejema­ li le samoplačniških pacientov. V prvem letu so tu zdravili 35 bolnikov 1173 dni, leta 1884 101 bolnika 1878 dni, nato pa kot javna bolnišnica leta 1895 313 bolnikov 6158 dni. To stanje se je ohranjalo tudi v naslednjih letih, saj se s kirurškimi posegi skoraj­ da niso ukvarjali. Prvi kirurg je leta 1902 postal Mihály Skrilecz, zgradili in opremili so tudi prvo operacijsko sobo in dodatne bolnišnične sobe. Nato so na vrtu bolnišnice uredili še ločene prostore za infekcijski oddelek s štirimi posteljami in dve sobi s po eno posteljo za sprejem duševnih bolnikov. V naslednjih letih in desetletjih so bolnišnico posto­ poma širili, dokler se po drugi svetovni vojni zaradi dotrajanosti niso odločili, da zgradijo novo, ki je na današnji lokaciji ob bližnjem naselju v Rakičanu. Novejša zgodovina bolnišnice je povzeta s sple­ tne strani Splošne bolnišnice Murska Sobota https:/ /www .sb­ms.si/o ­bolnisnici/zgodovina: 15. novembra 1893 so odprli bolnišnico v Murski Soboti. T akrat je imela 4 bolniške sobe oziroma 24 po- stelj. Po desetih letih se je pokazalo, da je premajhna. Zaradi povečanega obsega in vsebine dela so v njej za- čeli raznovrstne preureditve. Več desetletij kasneje, Bolnišnica v prvotni obliki po izgradnji leta 1893 Vir: Splošna bolnišnica Murska Sobota 49 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Načrt razširitve bolnišnice Vir: Pokrajinski arhiv Maribor, SI_ PAM/0088 Okrajno glavarstvo Murska Sobota, Gradbeno dovoljenje in načrti za dodatne objekte v okrajni bolnišnici Mu- rska Sobota; prosilec je arhitekt László Takáts, 1909, št. spisa 2265, AŠ 172 50 Prekmuriana po drugi svetovni vojni, pa so novo zgradbo zasnovali tudi na novi lokaciji, v Rakičanu. Infekcijski oddelek nove bolnišnice je bil zgrajen leta 1953. Prvotno je imel 60 postelj, 20 let zatem je bil preseljen v novo zgradbo otroškega oddelka. Kasneje so bili prilagojeni pritlični prostori za specialistične ambulante, sprejeme bolnikov , garderobe, arhiv in sa- nitarije. Kirurški in ginekološko-porodniški oddelek sta bila leta 1953 prvič prostorsko ločena. Ginekološko-porodniški oddelek je bil ustanovljen leta 1954 v Murski Soboti. V Rakičan se je oddelek pre- selil leta 1969. Leta 2001 so začeli graditi novo porod- nišnico, vanjo so se preselili leta 2007. Oddelek za ušesa, nos in grlo je bil ustanovljen leta 1963 še na lokaciji v Murski Soboti, pod vodstvom zdravnika Jožeta Požuna. Kadrovska zasedba je bila minimalna. Poleg zdravnika so na oddelku delali: 2 srednji medicinski sestri, 4 bolničarji, 1 administra- torka in 6 strežnic. Očesni oddelek je nastal 4 leta po ustanovit- vi očesne ambulante, ki jo je vodila zdravnica Lea Talanyi-Pfeifer, in to leta 1964 na lokaciji v Murski Soboti. Sprva je imel oddelek 30 postelj. Kadrovska za- sedba je bila sestavljena iz zdravnice, glavne medicin- ske sestre, inštrumentarke, bolničark, administrator- ke in strežnikov . Otroški oddelek je na novem mestu v Rakičanu od leta 1965. Ob odprtju se je ponašal s svojim laboratori- jem, rentgenskim aparatom, inkubatorjem, kuhinjo, mlečno kuhinjo, pralnico in kurilnico. Interni, pljučni in transfuziološki oddelki so se preselili v novo stavbo v Rakičanu leta 1974. Istega leta se je združila laboratorijska služba in se preime- novala v Oddelek za laboratorijsko dejavnost, ki de- luje v kletnih prostorih internega oddelka. Leta 1977 so zgradili prizidek, v katerem so našli prostor diali- za in gastroenterološka endoskopija, rentgenološki oddelek, v kletnih prostorih pa specialistične ambu- lante. Prehrambena služba je začela obratovati v novi osrednji kuhinji v Rakičanu leta 1983. V novo zgradbo so se leta 1988 preselili še kirurški, ušesni in očesni oddelek ter specialistične ambulante vseh treh oddelkov, centralni operacijski blok, sterili- zacija, fizioterapija, lekarna in oddelek za anestezijo in reanimacijo. Služba za energetiko in vzdrževanje v sedanji sestavi je nastala z dograditvijo in preselitvi- jo celotne bolnišnice v Rakičan, kjer so bili centralna skladišča, delavnice in drugi prostori, namenjeni za dejavnost vzdrževalne službe. Leta 2011 se je tehnič- no-vzdrževalna služba preselila v obnovljene prosto- re stare porodnišnice. Leta 1999 so bili zgrajeni novi prostori za potrebe citologije, patologije in endosko- pije. Leta 2007 je bila končana in predana v upora- bo nova porodnišnica. Leta 2015 je v skladu z enotno metodologijo organiziranja enotnih centrov v drža- vi v Splošni bolnišnici Murska Sobota začel delovati Urgentni center . 51 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Gradnja Splošne bolnišnice Murska Sobota v Rakičanu Vir: Splošna bolnišnica Murska Sobota 52 Prekmuriana Literatura Emlék füzet a Muraszombati Járási Alapitványi Közkórház 1893–1903. évi működése, fejlődése, be- tegforgalma és gazdasági viszonyairól. Muraszombat: Közkórház Bizottsága, 1905. Hradil, Jože, ur. Sto let bolnišnice v Murski Soboti. Zbornik. Murska Sobota: Splošna bolnišnica Murska Sobota, 1993. Korošec, Bojan idr., ur. 120 let bolnišnice v Murski Soboti. Zbornik. Murska Sobota: Splošna bolnišnica, 2013. Mataj, Janez, in Saša Strauš. Murska Sobota nekoč in danes (2. razširjena izdaja). Murska Sobota: Franc– Franc, 2013. Mayer, László, in András Molnár, ur. „1893. Ustanovitev in izgradnja murskosoboške bolnišnice. Uvodni del sta- tuta Okrajne bolnišnice Murska Sobota“ . V Források a Muravidék történetéhez. Szöveggyűjtemény. 2. kö- tet, 1850–1921/Viri za zgodovino Prekmurje. Zbirka dokumentov. 1., 1850–1921, 140–46. Szombathely, Zalaegerszeg: Vas Magyei Levéltár, Zala Magyei Levéltár, 2008. https:/ /library.hungaricana.hu/hu/view/ VASM_Sk_2008_Mura_2/?pg=0&layout=s. Obal, Franc. Arhitektura historicizma in secesije v Prekmurju. Murska Sobota: Pomurska založba, 2002. Zadravec, Jože. Razvoj zdravstva v Prekmurju do leta 1941. Murska Sobota: Pomurska založba, 2002. Zadravec, Jože. Zdravstvo v Pomurju 1941-2000. Murska Sobota: Pomurska založba, 2002. Eno pesem, rad bi napisal pesem, enostavno, prijazno, ki bi bila brez skrbi, ki bi ljudi veselila, ki bi še meni dajala moč! ... Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je še takih ljudi! – Vlado Kreslin – Dogodki in projekti 55 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Gordana Šövegeš Lipovšek (Mednarodni) arhivski raziskovalni tabor Mednarodni arhivski raziskovalni tabori so bili med letoma 1991 in 2019 pomemben projekt, pri katerem so sodelovali trije arhivi: Pokrajinski arhiv Maribor, Nacionalni arhiv Železne župani­ je iz Sombotela in Nacionalni arhiv županije Zala iz Zalaegerszega. Arhivisti iz treh arhivov so de­ vetnajst let zapored skupaj z udeleženci, dijaki, prebrskali marsikatero podstrešje, stare omare, se pogovarjali z veliko domačini v Prekmurju, v slo­ venskem Porabju in drugih krajih na Madžarskem, slišali njihove zgodbe, zbrali veliko zanimivega gra­ diva, pripravili veliko razstav ter navsezadnje širi­ li zavest o pomembnosti dokumentov in fotografij, ki jih hranijo posamezniki doma. Jubilejni 30. ta­ bor bi moral biti organiziran leta 2020, vendar za­ radi epidemije koronavirusne bolezni ni bil izve­ den. Epidemija je terjala svoj davek tudi pri tabo­ rih; madžarska arhiva sta sodelovanje zamrznila. Ker tabor več ni mednarodni, se je spremenilo tudi njegovo ime, od leta 2022 dalje je »samo« Arhivski raziskovalni tabor. Začetki tabora leta 1991 in njegovi cilji Ko sta leta 1991 dr. Peter Pavel Klasinc iz Pokra­ jinskega arhiva Maribor in dr. Endre Gyimesi iz takratnega Arhiva županije Zala iz Zalaegerszega priredila 1. tabor, si verjetno nista predstavljala, da bo prerasel v tako pomemben projekt, ki se mu je kasneje pridružil tudi Arhiv Železne županije iz Sombotela. Prvotni cilj tabora je bil na terenu zbra­ ti ter na priložnostnih razstavah prikazati tiste do­ kumente, ki prikazujejo življenje ljudi v obmej­ nih, madžarsko–slovenskih vaseh, njihovo med­ Logotip tabora iz leta 2018 Vir: Pokrajinski arhiv Maribor 56 Prekmuriana sebojno navezanost, povezanost oz. odnos drug do drugega. Prvi tabor je potekal na slovensko–ma­ džarsko–hrvaški tromeji v naseljih Pince, Dolina, Pince Marof in Benica v Sloveniji, ter v naselju Tornyiszentmiklós na Madžarskem. V načrtu je bilo, da bo potekalo raziskovanje vsako leto v dru­ gem dvojezičnem naselju ob slovensko–madžarski meji, raziskovalci bi se pomikali proti severu in bi čez nekaj let prišli na slovensko–madžarsko–av­ strijsko tromejo. Nihče pa ni niti pomislil na to, da bo tabor postal stalnica v programu vseh treh arhi­ vov in da bo na podlagi tega prišlo tudi do zelo dob­ rega sodelovanja med arhivisti v teh treh zavodih. Udeleženci tabora – dijaki Že od prvega tabora dalje so bili njegovi ude­ leženci dijaki iz Slovenije in Madžarske. Njihovo skupno preživljanje časa in raziskovanje so poma­ gali pri spoznavanju in razumevanju jezika drug drugega ter kulture. S pomočjo tabora se je krepi­ la strpnost med dijaki, preko taborov so dijaki pre­ magovali tudi predsodke in stereotipe, razvijali so medkulturni dialog, učili so se strpnosti in dov­ zetnosti do drugačnosti (nacionalne, verske, kul­ turne), postali so previdnejši v izrekanju sodb ipd. Prvih dvajset let so bili udeleženci iz Slovenije di­ jaki Dvojezične srednje šole Lendava, ki so bili ve­ činoma madžarske narodnosti ali pa so madžarsko govorili in razumeli, ker je bil to jezik njihovega okolja. Zadnja leta pa so udeleženci največkrat di­ jaki iz Gimnazije Murska Sobota (redkokdaj tudi iz Gimnazije Franca Miklošiča iz Ljutomera). Z madžarskimi udeleženci tabora so sprva imeli te­ žave in so se sporazumevali angleško, kaj hitro pa so pričeli spoznavati enostavne besede in fraze. V elikokrat se je zgodilo, da so se isti dijaki udeležili več taborov zapored. T ako so med seboj stkali prija­ teljske vezi in se obiskovali tudi ob drugih priložno­ stih še leta in leta po taboru, tudi ko so že odrasli. Delo na terenu Do junija 2023 je bilo organiziranih 31. taborov . Sledili so si takole: 1. tabor 1991: Pince/Pince, Dolina/V ölgyifalu, Pince Marof/Pince Major, Benica/Benice 2. tabor 1992: Lendava/Lendva, Čentiba/Csente 3. tabor 1993: Petišovci/Petesháza, Pince/Pince, Dolina/V ölgyifalu 4. tabor 1994: Petesháza/Petesháza, Trimlini/ Hármasmalom 5. tabor 1995: Dolga vas/Hosszúfalu, Genterovci/ Göntérháza, Banuta/Bánota 6. tabor 1996: Gornji Lakoš/Felsőlakos, Dolnji Lakoš/ Alsólakos, Gaberje/Gyertyános 7. tabor 1997: Kot/Kót, Kapca/Kapca, Kamovci/ Kámaháza 8. tabor 1998: Dobrovnik/Dobronak, Žitkovci/ Zsitkóc 9. tabor 1999: Motvarjevci/Szentlászló, Prosenjakovci/Pártosfalva, Kobilje 10. tabor 2000: Čičekča vas/Csekefa, Berkovci, Središče 57 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 11. tabor 2001: Domanjševci/Domonkosfa, Krplivnik/Kapornak 12. tabor 2002: Radmožanci/Radamos 13. tabor 2003: Hodoš/Hodos 14. tabor 2004: V elika Polana, Banuta/Bánota 15. tabor 2005: Dolenci, Čikečka vas/Csekefa 16. tabor 2006: Hotiza, Kapca/Kapca 17. tabor 2007: Gaberje/Gyertyános, Črenšovci 18. tabor 2008: Petišovci/Petesháza, Mala Polana 19. tabor 2009: Čentiba/Csente 20. tabor 2010: Turnišče 21. tabor 2011: Nedelica 22. tabor 2012: Dolina/V ölgyifalu 23. tabor 2013: Čepinci, Markovci 24. tabor 2014: Gomilica 25. tabor 2015: Fikšinci, Kramarovci 26. tabor 2016: Srednja Bistrica, Gornja Bistrica 27. tabor 2017: Boreča, Ženavlje 28. tabor 2018: Bogojina 29. tabor 2019: Križevci 30. tabor 2022: Beltinci 31. tabor 2023: Ižakovci Udeleženci tabora, slovenski in madžarski dijaki 2011, 21. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 58 Prekmuriana Že na prvem taboru so bile podane osnovne smernice za delo na taboru: udeleženci tabora sku­ paj z mentorji obiskujejo posameznike v izbranem naselju, pri njih zberejo arhivsko gradivo ter to predstavijo ob koncu tabora na razstavi. Zelo pomembni pa so seveda posamezni­ ki, ki mlade raziskovalce povabijo v svoj dom. Neprecenljiva izkušnja za njih in tudi mentorje je pogovor z lastniki dokumentov, predvsem s starej­ šimi prebivalci. Skozi vsa ta leta smo slišali veliko anekdot in zgodb iz preteklosti. Nekatere so nam segle globoko do srca in jih ne bomo nikoli poza­ bili. Dijaki so preko tovrstnih zgodb spoznali npr., kako so nove meje vplivale na življenje in usodo posameznika, na prijateljske in sorodstvene vezi, kakšna nasprotja so nastala. Na terenu so nepos­ redno izvedeli, kako so veliki zgodovinski dogodki vplivali na življenje, kako so doživeli npr. železno zaveso, začetek in konec druge svetovne vojne ipd. O takšnih zgodbah zgodovinski učbeniki ne pišejo (npr. izselitev Nemcev iz Fikšincev, Kramarovcev, Serdice in Ocinja, prebeg čez mejo v A vstrijo v času Informbiroja). Le kaj se skriva v predalu, v Páki 2008, 18. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 59 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Prava zakladnica dokumentov 2013, 23. mednarodni arhivski raziskovalni tabor Ogled dokumentov, ki so jih udeleženci dobili v naselju Nova na Madžarskem 2012, 22. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 60 Prekmuriana Poleg raziskovanja pa dijaki spoznajo tudi kraj, kjer se raziskuje ter njegovo okolico, znamenitosti v naselju, udeležijo se tudi prireditev, ki potekajo takrat v naselju ipd. Na ta način spoznajo utrip vasi ter se seznanijo tudi z zgodovino kraja ali ožje regije. V 30­letni zgodovini tabora so udeleženci vsako leto obiskali kakšen zanimiv kraj, ki ga sicer ne bi npr. polnilnico sodavice v vasi Csömödér, obisk kra­ marskega sejma v Őriszentpétru, Kovačevo doma­ čijo in Ancovo galerijo v Nedelici, razgledni stolp v Sotini, ozkotirno železnico v bližini Lentija, pros­ tore in skladišče Pokrajinskega arhiva Maribor, madžarsko obrambno črto v času Informbiroja … Obisk kramarskega sejma v naselju Őriszentpéter na Madžar- skem 2015, 25. mednarodni arhivski raziskovalni tabor Obisk pri evangeličanskem duhovniku Mitji Andrejku v Križev- cih 2019, 29. mednarodni arhivski raziskovalni tabor Obisk turniške cerkve 2010, 20. mednarodni arhivski razisko- valni tabor Učenje kaligrafije oz. lepopisja v Pokrajinskem arhivu Maribor 2010, 20. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 61 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Skozi leta smo taboru torej dodali nekaj novih vsebin, še vedno pa je glavna naloga raziskovanje in priprava razstave. Udeleženci so tudi sami po­ vedali, da je najbolj vznemirljivo ravno raziskova­ nje, saj se nikoli ne ve, na kakšne dragocenosti boš naletel. Razstave Zbrano arhivsko gradivo na terenu se predsta­ vi domačinom na priložnostni razstavi. Dijaki razstavo pripravijo sami ob pomoči mentorjev in se tako naučijo osnovnih zakonitosti priprave raz­ stav. Gradivo glede na vsebino razvrstijo v določe­ ne sklope: • gospodarstvo, • iz življenja družin, • versko življenje, • vojaštvo, • društva, • šolstvo. Najdeni dokumenti v zapuščeni hiši v Domanjševcih 2001, 11. mednarodni arhivski raziskovalni tabor Priprava razstave v Beltincih 2022, 30. arhivski raziskovalni tabor 62 Prekmuriana Pri tem se naučijo izbirati bolj zgovorne in ilu­ strativne primerke slikovnega in pisnega gradi­ va, preizkusijo se v branju starejših dokumentov, spoznajo drugo pisavo ipd. Zbrano gradivo se iz leta v leto razlikuje. Kakšno leto je več fotografij, potem različnih knjižic, molitvenikov … Z udeleženci ta­ bora se vso zbrano gradivo pregleda in se nato dogo­ vorimo, na kakšen način jih bomo predstavili. ki veliko bolj navezani na svojo lastnino, predvsem na spomine v obliki fotografij. Zaradi tega se gradi­ vo le izposodi za čas razstave, kasneje pa se ga vrne lastnikom. Po potrebi se določene fotografije in do­ kumenti tudi poskenirajo (zanimivi ali pomembni dogodki, posamezniki v Prekmurju ipd.). Najdeno gradivo je po vsebini zelo raznoliko: bogato fotografsko gradivo, pogodbe (kupoprodaj­ ne, posojilne, poročne …), načrti hiš, davčni do­ kumenti, davčni popisi, zemljiško­ knjižni izpiski, popisi posestev, izvršbe, pisma, izkaznice (dohod­ ninske, osebne, vojaške, zdravstvene, gasilske, de­ lavske, hlapčevske, obrtne …), učbeniki, delov­ ni zvezki, berila, šolski zvezki, spričevala, izkazi, pravilniki društev, najrazličnejši zapisniki, rekla­ me … in še bi lahko naštevali. Tudi vsebinsko je to­ rej zbirka zelo bogata. Naj omenim samo tri velike najdbe, ki bi brez ar­ hivskega raziskovalnega tabora bile danes uničene: • Leta 1998, na 8. taboru, se je v stari razpada­ joči hiši našlo gradivo gozdarja Štefana Perše. Rodil se je leta 1893 v Mali Polani. Leta 1910 se je odselil v ZDA, kjer je služboval v konjuš­ nici in pisarni vojaške enote. Pred začetkom prve svetovne vojne se je vrnil domov in bil kot vojni obveznik poslan na rusko bojišče. Leta 1915 je padel v rusko ujetništvo. Domov se je vrnil šele leta 1919. Med leti 1920–1945 je opravljal službo gozdarja in lovskega čuva­ ja v Kobilju. Kasneje je napredoval v upravite­ lja gozdne uprave v Dobrovniku. Ukvarjal se je Zbrano gradivo V 32. letih raziskovanja v prekmurskih va­ seh, se je zbralo za kar 52 arhivskih škatel gradiva. Opažamo, da so bili v preteklosti posamezniki veli­ ko bolj »radodarni« in so rade volje vso gradivu pre­ pustili arhivu. Prav zaradi tega je zbirka tega gradi­ va v arhivu zelo velika. V ečina gradiva je bila zbrana na prvih dvajsetih taborih. Dandanes so posamezni­ Priprava razstave v Čentibi 2009, 19. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 63 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino tudi s čebelarstvom, lovstvom, v letih spora z Informbirojem pa je bil vodja protiletalske zaš­ čite v Dobrovniku. Vsega gradiva je bilo kar za 25 arhivskih škatel. Gre za najdbo osebnih do­ kumentov , dokumentov v zvezi z opravljanjem gozdarske službe, zemljevide, fotografije in službeno korespondenco. • Leta 1999, ko je potekal 9. Mednarodni ar­ hivski raziskovalni tabor v Motvarjevcih, Prosenjakovcih in Kobilju, so se prav tako v sta­ ri razpadajoči hiši v Motvarjevcih našla pisma, ki sta si jih v obdobju prve svetovne vojne pošil­ jala oz. pisala zakonca Jankó. Gre za neprecen­ ljivo najdbo, saj je iz obdobja štirih let ohranje­ nih dobrih 400 pisem. Pisma so bila leta 2014 izdana v knjigi Hrepenenje iz strelskih jarkov V ágyakozás a lövészárkokból. • Na istem taboru so se v Prosenjakovcih našli tudi dokumenti tiskarske družine Balkányi; najbolj zanimive so razglednice in vizitke, ki so jih prodajali v svoji knjigar­ ni v Lendavi. Pomen arhivskih taborov Poglavitni namen tabora je že od njegovih za­ četkov evidentirati, zbirati in ohraniti gradivo, ki nastaja ob vsakodnevnih opravilih prebivalstva, in najzanimivejše dokumente ob sklepu tabora na priložnostni razstavi predstaviti domačinom. Tabor pa ni izključno samo delo na terenu in spoznavanje zgodovine obeh držav neposredno iz zbranih dokumentov, ampak preteklost in aktual­ ne družbene razmere obmejnih krajev dijaki spoz­ najo tudi preko predavanj krajevnih zgodovinarjev in pripovedovanj domačinov . Zaradi svoje temeljne ideje zbiranja arhivske­ ga gradiva na terenu in njegovega ohranjanja ter vzpostavljanja neposrednega stika z lokalnim pre­ bivalstvom pomeni edinstven način arhivskega dela in nima primerjave v širšem evropskem pros­ toru. Pomen in vrednost tabora pa ni samo v zbra­ nih dokumentih, čeprav so številni izmed njih po­ membni za spoznavanje in razumevanje krajev­ ne, lokalne, pa tudi širše zgodovine. S svojim šir­ šim, čezmejnim konceptom se je mednarodni ar­ hivski raziskovalni tabor tri desetletja vključeval v obliko regijskega sodelovanja. Takšna oblika ar­ hivskega dela krepi odnose med sosednjima drža­ 400 pisem zakoncev Jankó iz Motvarjevcev, 9. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 64 Prekmuriana vama, zbližuje obmejne pokrajine, lajša razume­ vanje in sprejemanje različnih kultur, vzpostavlja številne trajne prijateljske stike med udeleženci ta­ bora ter omogoča izmenjavo mnenj, znanj in izku­ šenj. Večplastnost tabora se odraža v njegovih zgo­ dovinsko­arhivskih, socioloških, zemljepisnih in etnoloških vsebinah, predvsem pa v njegovi vzgoj­ no­pedagoški vlogi. Ob zbiranju dokumentov na te ­ renu so dijaki v neposrednem stiku s preteklostjo. Na podlagi dokumentov, ki jih sami zberejo in evi­ dentirajo, in ki se bodo urejeni ohranili v arhivih, zgodovinarji pišejo »zgodovino«. Na terenu živo čutijo in doživljajo minulo dogajanje ter tako obli­ kujejo odnos do svoje lastne preteklosti in zgodovi­ ne. Neprisiljeno se lahko poučijo o težavnem živ­ ljenju večinoma kmečkega prebivalstva, vživljajo se v vsakodnevne probleme domačinov , z njimi so­ čustvujejo in se tako zavedo nerazvitosti in proble­ matike obmejnih predelov . Med dijaki in domačini se oblikujeta zavest in vednost o pomenu dokumen­ tov, ki nastajajo v vsakdanjem življenju. Dijaki se naučijo prepoznavati in varovati pisno ter preosta­ lo kulturno dediščino, skrbeti zanjo, hkrati pa do­ jamejo njen pomen. Tabor krepi zavedanje o prete­ klosti in pomembno pripomore k razumevanju na­ šega lastnega obstoja in naših korenin. Viri in literatura Mednarodni arhivski raziskovalni tabor – Nemzetközi levéltári kutatótábor 1991–2000. Pokrajinski arhiv Maribor. Maribor, 2000. 20 let delovanja slovensko–madžarskega Mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora (med- narodna konferenca) – 20 éves a Szlovén–magyar nemzetközi levéltári kutatótábor (nemzetközi konve- rencia). Vas Megyei Levéltár. Szombathely, 2010. SI_PAM/1578 osebni fond Jankó Zsigmond SI_PAM/1644 osebni fond Perša Štefan SI_PAM/1799 Zbirka gradiva Mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora Fotografije Pokrajinski arhiv Maribor Gospa iz Doline pripoveduje 2012, 22. mednarodni arhivski raziskovalni tabor 65 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Jana Balažic Stara znanja o drevesnih vrstah v grajskih parkih Prekmurja hovni ravni. Ljudje si z drevesi izmenjujemo ener­ gijo in lahko drug drugega zdravimo, med seboj ko­ municiramo in se učimo. Mnogokrat pravimo, da je drevo kot človek. Ravno tako kot človek ima tudi drevo svoj značaj. Je živo bitje in ima posledično odmerjeni čas življenja – se rodi, raste in umre. Drevesa so v naši deželi že od nekdaj povezana s človekom in pokrajino. T o se kaže tudi v praznova­ nju nekaterih praznikov , ki so povezani z drevesi. Tako je pomladno jurjevanje povezano z bre­ zo, kjer Zelenega Jurija oblečejo v brezove vejice. V Prekmurju in Porabju je znano Borovo gostüvanje, ki je povezano z borom – plohom, ki so ga vlekli na borovem gostüvanju. Poznamo tudi izdelovanje ve­ likonočnih butar in seveda postavitev mlaja. Novoletna jelka ali smreka pa je tako ali tako po­ znana skoraj po vsem svetu. Prav tako je velik pomen za Slovence že od pred­ krščanskih časov imela lipa, saj se je že takrat pod njo delila pravica v imenu bogov in ljudstva. Morda si lipa ravno zato zasluži, da o njej na tem mestu zapišemo nekaj več. »Pri ljudstvih srednje Evrope je lipa veljala za drevo življenja, zdravja, modrosti in pravičnosti. Pod njo so se zbirali starešine, se posvetovali in razsojali. Pod lipo se je smela govoriti le resnica. Lipa velja za simbol slovenstva in tudi slovanstva. Pod njo so se stoletja shajali vaški oziroma ljudski zbori. Bila je središče vaškega družabnega življenja. Pod njo se je že v davnih predkrščanskih časih pravica delila v V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota smo v sklopu Dnevov evropske kulturne de­ diščine (DEKD) in T edna kulturne dediščine (TKD) 2023 pripravili razstavo z naslovom Starodavna védenja o drevesnih vrstah v grajskih parkih Prekmurja. V sodobnem svetu pogosto mislimo, da je mo­ derni človek prekinil svoje vezi z naravo in ustvaril svet, ki ni več odvisen od takih stvari, kot so dreve­ sa. V endar je resnica ta, da sodobni svet so in še ved­ no večinoma poganjajo rastline. T ako kot človek imajo tudi drevesa svoje energij­ sko polje, ki seva od njega. T o polje izraža temeljne ritme rasti in obnavljanje dreves skozi leta. Z rastjo posamezno drevo oblikuje svoje posebne značil­ nosti. Energije, ki se med seboj razlikujejo od dre­ vesa do drevesa, lahko na energetski ravni vpliva­ jo na človeka. Vse to so tista pozabljena znanja, ki nas popeljejo v starodavne čase, ko so ljudje znali izkoris titi energije dreves in jih uporabljati v vsak­ danjem življenju. Tako pridemo do zaključka, da drevesa s svojimi energijami pomagajo človeku pri zdravljen ju na: telesni, čustveni, mentalni in du­ 66 Prekmuriana imenu bogov in ljudstva. Pri razsojanju in odločanju o skupnih zadevah so pod lipo županu stali ob strani čla­ ni dvanajstije ali vaški starešine, kot je določala prasta­ ra slovenska navada, imenovana »slovenska pravda«. Odločitve dvanajstije so sprejemali z glasovanjem, po­ samezne glasove pa so označevali tako, da so jih vreza­ li na palico, imenovano rovaš. Do danes se je ohranil iz­ rek »T o gre na moj rovaš.«, kar pomeni »T o gre na moj račun.«. Tudi srečanje več dvanajstij, ki so se imenovale veče, so se večinoma odvijale pod lipo. Svoje sklepe so potrdi­ li z javno prisego, ki se je v slovenščini sprva imenova­ la rota. Šele po pokristjanjenju je ta starodavni sloven­ ski pravni izraz zamenjala prisega. Najstarejši ohranje­ ni dokument, ki priča o obstoju te starodavne slovenske pravne institucije »pod lipo« je iz 8.stoletja. Gre za listi­ no bavarskega vojvode T assila, ki omenja 30 Slovencev, v katerih imenu je zaprisegel župan Physso. Na Gosposvetskem polju so Slovenci izvolili in potr­ dili svojega vojaškega vodjo – vojvodo in v mirnem času kralja. Tako je bil npr. Samo najprej izvoljen za vojaš­ kega vodjo, pozneje pa so ga izvolili še za kralja. Kralj je bil izvoljeni predstavnik ljudstva in je moral priseči ljudstvu. Izvoljeni vladar je sprejel oblast iz rok ljudstva na ustoličevanju. Sam obred ustoličenja na knež­ jem kamnu, v zgodovinskih virih imenovan Institutio Sclavenica, Slavica Lex in Consuetudiem Sclavorum, je izvirna oblika vladavine ljudstva, ki nima primerjave v svetovni zgodovini. Zbori in pravde pod lipo, ki so bili sestavni del stare­ ga državnega prava Karantanije, so vplivali na to, da v sred njem veku po slovenskih krajih ni bilo nobene cerkve, gradu, vasi, trga in mesta brez lipe, ki je bila vedno de­ ležna visokega spoštovanja vseh narodnih slojev . V času zmage nad Turki so marsikje po Sloveniji sadili lipe kot simbol zmage. Verjetno se je po tem na Slovenskem ohranil običaj, da so pomembne dogodke počastili z zasaditvijo lipe.« (A.M. Kolman, Drevesa: miti, legende, zdravilnost) V grajskih parkih Prekmurja raste veliko raz­ ličnih vrst dreves. Nekatera izmed teh sodijo med tako imenovana izjemna drevesa Pomurja. V parku pri Gradu na Goričkem raste kar nekaj izjemnih dreves. T o so: • ZELENI BOR s prsnim obsegom 211 cm, prsnim premerom 67 cm in oceno višine 17 m. Ocenjena starost naj bi bila 70 let. • BELI GABER s prsnim obsegom 270 cm. • HRAST GRADEN s prsnim obsegom 458 cm. • LIPA s prsnim obsegom 395 cm. • TULIPANOVEC s prsnim obsegom 494 cm, prsnim premerom 157 cm, ocenjeno višino 41 m in ocenjeno starostjo 210 let. • TULIPANOVEC s prsnim obsegom 423 cm. • NA V ADNA SMREKA s prsnim obsegom 289 cm. • dva MACESNA s prsnim obsegom 285 cm in 277 cm. • BUKEV s prsnim obsegom 418 cm. • JESEN s prsnim obsegom 400 cm, prsnim pre­ merom 127 cm, ocenjeno višino 49 m in ocen­ jeno starostjo 100 let. • dve TRNA TI GLEDIČEVKI s prsnim obsegom 322 cm in 321 cm. 67 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino V parku Rakičan najdemo tri izjemna drevesa, ki spadajo med t. i. izjemna drevesa Pomurja. T o so: • PLA T ANA s prsnim obsegom 67 4cm, prsnim premerom 214 cm, ocenjeno višino 47 m in ocenjeno starostjo 240 let. • HRAST DOB s prsnim obsegom 564 cm. • TULIPANOVEC s prsnim obsegom 407 cm. V grajskem parku Beltinci med drugim raste ena izmed najdebelejših platan v Pomurju. (Foltin, Izjemna drevesa Pomurja, 2019) Beltinci so nekdaj imeli dva parka, velikega in majhnega. Delno se je ohranil le veliki park oko­ li beltinškega gradu. Nekoč je meril kar 14 ha in je imel približno 1600 drevesnih vrst, od tega 600 vrst grmičevja in polovico eksotov. Danes v njem raste okrog 30 različnih vrst dreves. Posebno mes­ to ima 160 let stari in okoli 31 metrov visoki jesen. V parku raste kar 26 lip, 18 brez, 15 črnih borov , 34 bres tov , 2 črni jelši, 23 divjih kostanjev , 13 divjih če­ šenj, 65 gabrov, 2 duglaziji, 3 gorski javorji, 3 glo­ gi, 38 hrastov , 15 jelk, 97 javorjev , 72 jesenov , 8 ka­ talpan, 2 jerebiki, 21 klekov , 3 orehi, 71 maklenov , 13 macesnov , 4 platane, 18 rdečih borov , 14 poljskih javorjev , 3 rdeči hrasti, 33 smrek, 27 robinij, 6 vrb, 14 tulipanovcev in 6 zelenih borov . Grajski park Murska Sobota spada po drevesnih vrstah med najbogatejše v Sloveniji, saj v njem ras­ te okrog 260 vrst drevnine. Nekatera drevesa so stara tudi 200 let. Pet najpogostejših vrst, ki pre­ vladujejo v parku, so: hrast dob, gaber, maklen, divja češnja in robinija. Vsi najstarejši hrasti raste­ jo v južnem in jugovzhodnem delu parka na blagi vzpetinici. Iz načrta soboških ulic iz leta 1901 je razvidno, da je bilo v parku šest skupin samostojno stoječih dreves, okrog njih je bila trata okrogle oblike, ob­ robljena z grmovjem ali drevesi. Zahodni del par­ ka je mlajši. Leta 1937 je bil posajen drevored z jagnjedi (la­ ški topol). Okrog leta 1965 so posadili sedaj rasto­ če stebraste hraste. Posadili so tudi parkovno zani­ mive drevesne vrste, ki so zrasle v velika drevesa za svojo vrsto, to so: tulipanasta magnolija, kanadska čuga, ameriški koprivovec, puhasta breza in dvokr­ pi ginko. (A. Šiftar , Soboška zelena pout, 2012) Nekaj dreves nosi spominsko vrednost. T o so: • študentska lipa, ki je pravzaprav lipovec. To drevo so imenovali študentska lipa pred drugo svetovno vojno, ker so pod njo v času poletnih počitnic posedali in razglabljali te­ danji prekmurski študentje. Pod njo so se odločili, da bodo postavili spomenik prek­ murski knjigi, ta stoji nekaj korakov oddal­ jen od lipe. (Vir: Rudi Čačinovič). • cesarska lipa, ki so jo posadili ob razgla­ sitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije, zvečer, 26. junija 1991. • kavkaška smreka z rumenimi mladikami je bila posajena 25. maja 1980 v spomin na preminulega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita. 68 Prekmuriana Za vse grajske parke so značilne tudi nekatere eksotične vrste dreves, kot so sofore, platane, gle­ dičije, duglazije, klek, ginko,… Energije najpogostejših drevesnih vrst, ki raste­ jo v naših parkih in njihov pomen za človeka, so opisane v nadaljevanju. Hrast  Raste počasi in dolgo in ima težnjo, da se enako­ merno širi v vse smeri, tako da pogosto njegova ši­ rina preseže višino. Posebej hrasti, ki rastejo na od­ prtem, potegnejo veje daleč od debla in jih je lahko doseči s tal. Hrast osamelec je idealno plezalno dre­ vo in drevesna ‘dnevna soba’, v kateri lahko udobno preživite ure in ure. Hrast naj bi imel blagodejne učinke in deloval naj bi kot antistresna terapija. Človeku pomaga, da se regenerira in ga pomirja. Znano je, da so v pre­ teklosti hrastove deščice polagali na srce, kar naj bi zdravilo aritmije, tahikardije in srčno popušča­ nje. Aktivira tudi vašo prekrvavitev ter zmanjšu­ je čas zdravljenja. Je eden izmed najboljših oddaj­ nikov pozitivne energije. Priporočljivo je, da imate doma pohištvo iz hrasta, saj bo le to oddajalo poziti­ vo v vašem domu. Hrast je ena od izvirnih cvetnih esenc, ki jih je prepoznal pionir homeopatije E. Bach in jo pri­ poročajo ljudem, ki so izčrpani od prekomernega dela. Priporočajo jo tudi tistim, ki okrevajo po dol­ gotrajnih bolezenskih težavah, ker spodbuja pre­ tok stanovitne energije, ki krepi imunski sistem in ozdravlja. Bor Bor je resnično sopomenka za osvežitev in udo­ bje in že sama beseda bor vzbuja občutek, da bo vse v redu. Kadar želimo jasnost, je borov vonj odlična spodbuda. Bor v bistvu razčisti, kar nam ne koris­ ti, tako razumsko kot telesno. Poleg spodbujanja razumske jasnosti se bor v aromaterapiji uporablja kot pomoč pri sproščanju zaprtja ter izboljšuje delo­ vanje dihal in krvnega obtoka. Število borovih iglic v snopu in število spiral v borovem storžu – kot še mnogo drugih vzorcev v naravi – je razporejeno v skladu s Fibonaccijevim zaporedjem (to je zaporedjem števil, v katerem je vsako število vsota dveh pred njim.) T o število že od davnine velja za pomemben ključ za harmonijo in zgradbo vesolja. Že samo preživljanje časa v navzočnosti bora ali na kraju, kjer raste veliko borov , lahko prinese ob­ čutek ubranosti, celovitosti, večnosti in ljubeče bo­ žanske navzočnosti. Stare kulture po vsem svetu so se dobro zaveda­ le, da borov vonj pomaga pri telesnem zdravljenju. Borova cvetna esenca se uporablja za sproščanje stalnih občutkov krivde ali samoobtoževanja, pa tudi pretiranega opravičevanja. 69 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Gaber Kako čudovito trdoživo bitje je gaber. Ne samo da kar žari od moči in čarobnosti, njegov les je eden najtrših, kar jih je. Iz njega so nekoč izdelovali orodje, ki je bilo veliko v uporabi, in dele strojev . Še danes iz gabra izdelujejo klavirska kladivca. Beli gaber je imel v predkrščanski dobi tudi reli­ giozni pomen, saj je bil tesno prepleten z drevesni­ mi svetišči in svetimi gaji. Z živo mejo so razmeje­ vali mesta čaščenja od posvetnega sveta. »Zmešanim« in »možgansko ponorelim« je Hildegarda iz Bingna predpisala kopel z listi belega gabra, zato da so »znova prišli k pameti«. Toda beli gaber skriva še marsikatero medicin­ sko presenečenje. Sodeč po novejših raziskavah, listje belega gabra deluje močno antioksidativno in antikancerogeno, saj vsebuje veliko čreslovin in fe­ nolne kisline. Lipa Je zgled redkega ravnovesja med moško in žensko energijo. Lipa je izjemno modro, mistično in dolgoživo drevo. Lipa ima široke liste srčaste ob­ like in ponuja gosto senco, zato učinkovito blaži bo­ lečine ob izgubi in strtem srcu, ker jih prenese na vibracijsko raven in jih tam ozdravi. Lipovi cveto­ vi množično privabljajo čebele, ki nato ustvarijo li­ pov med, zato lipo povezujemo s sladkostjo, ljubez­ nijo in božanskim ozdravljenjem. Zanimivo je, da značilnost lipe, da ozdravlja strto srce, deluje tudi na telesni ravni, saj čaj iz lipovih cvetov blagodejno deluje na srce in krvni tlak. Javor  Je učinek izjemno svetle in čiste energije, zato si le privoščite njegovo kopel. Starejše in bolj nekulti­ virano kot je drevo, več sijaja ima. Če ste na tleh ali si želite prebuditi čutenje, ki se je morda zaradi na­ silja ali stresa ali pa le zaradi zanemarjanja otopi­ lo, potem si poiščite mogočen javor sredi gozda. Bolj globoko kot zarijete v gozd, več moči bo drevo ime­ lo. Lezite na trebuh podenj, naslonite se nanj ali ga objemite in vdihujte njegove etre in vzdušje z veliko hvaležnosti in celo blaženosti. Smreka T o drevo s svežim vonjem in povzdigujočimi vi­ bracijami bi bilo lahko sopomenka za »poživitev in osvežitev«. Smreka se uporablja v mazilih za lajšan je bolečin v mišicah, poleg tega pa je prilju­ bljena izbira za božična drevesa, izdelavo papirja, mlajev in glasbenih inštrumentov . V mnogih pogledih je smreka prvobitna mati zemlja v drevesni obliki. Da ponotranjite energi­ jo boginje, preživljajte čas ob smreki. Usedite se pod njo, s hrbtom se naslonite na deblo in dovoli­ te, da se njena energija pretaka navzgor in navzdol po hrbtenici; to je lahko posebno ozdravljajoče in podpirajoče. 70 Prekmuriana Njena energija je izrazito ozdravljujoča v vseh pogledih: telesno, čustveno, psihološko in duhovno. Smreka oddaja visoko pozitivne in prizemljene vibracije, ki odvračajo negativne vplive vseh vrst. Jelka  Jelka naj bi odpravljala bolečine, pomirjala in bistrila um. V ljudskem zdravilstvu se je dolgo časa ohranil običaj polaganja jelkinih vej pod vzglavje ali posteljo. Pri ljubezenskih težavah, boleznih in težavah z razvezovanjem stikov z ljudmi zbuja ob­ čutek zanesljivosti, krepi vztrajanje in povezuje z zemeljsko energijo. Jelka pomaga obvladovati tudi čustva, vonj zažganih posušenih jelkinih vej pa je odlično sredstvo za energijsko čiščenje dóma od ne­ gativnih energij. Če jelke zasadimo ob robu poses­ tva, bodo delovale kot zaščitni pas in onemogočale vdor negativnih vplivov okolja. Lastnost jelke je pretočnost, ki omogoča prost tok energije v energijskih telesih. Koristi povsod, kjer je dogajanje blokirano ali pretok oviran. Drevesni sokovi jelke imajo navpično dinami­ ko; s svojimi spremenljivimi in pretočnimi ener­ gijami koristijo povsod, kjer je dogajanje blokirano ali pretok oviran. Bližina drevesa odpravlja težave, ki izvirajo iz telesnih zapor, sprošča dihalne poti in nas poveže z virom življenja. Macesen Pionir cvetnih esenc E. Bach je zapisal, da je ma­ cesnova esenca idealno zdravilo »za tiste, ki se ima­ jo za manj dobre ali sposobne od drugih okrog sebe, ki pričakujejo neuspeh, ker se jim zdi, da nikoli ne bodo uspešni, zato se ne potrudijo dovolj, da bi jim uspelo.« Zgodovinsko se je to drevo povezovalo z zaščito pred kačami, pa tudi pred vodo in ognjem. Bukev  Bukev človeku pomaga, da se osredotoči na bis­ tveno. Podpira nas, nam daje moč in pogum, da se bolje spoprimemo z življenjskimi izzivi. Tako kot nezahtevna bukev tudi bukova ose­ ba nima potrebe po terjanju prepoznanja in hvale, njena slava ji žari iz obraza, saj je kot bukev gosto okrašena z ‘listjem’ tudi v največji senci. Kot deblo, ki za večno ohrani brazgotine in kot mlado listje, ki se ne pusti odvreči, tudi bukova oseba občuti duš­ ne rane kot viden spomin na bitke, ki ji vračajo s pokončnostjo in zmagovitostjo v očeh. Zadrževanje pod temi drevesi vas vzgaja za ta vidik prebujene Živosti v vas. Samozavest bukve, ki je njena poglavitna la­ stnost, nas navda z vedrino, osvobaja strahu in od­ pira prostor za stik z našimi drugimi lastnostmi. Najmogočnejši listavec, ki se samozavestno dvi­ ga v nebo, je dober prevodnik kozmičnega seva­ nja. Pogosta posledica dvomov v lastne sposobnosti in ranljivosti so težave s prebavili. Energija bukve 71 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino odpravi te simptome; bližina drevesa nas navdahne z vedrino, osvobodi negotovosti in strahov ter okre­ pi čustva in komunikacijske sposobnosti. O posebnem pomenu bukve v germanskih ča­ sih pričajo številne bajke, ki pripovedujejo o čarov­ niških in magičnih bukvah. Pripovedovali so, da so pod njimi plesale čarovnice in uročile vse, ki so šli mimo dreves. Čaščeno drevo je nekoč veljalo za sveto drevo, kar pomeni, da je bilo nedotakljivo. Nihče ga ni smel posekati, niti poškodovati. V nekaterih pripovedkah zasledimo, da so sta­ re bukve ponoči žarele in so se okoli njih smukale angelske podobe. V Franciji so verjeli, da v bukvi prebiva kraljica vil. Tudi boginje plodnosti naj bi se skri vale v bukvi, saj so imeli bukev za »drevo ot­ rok«, iz katerega so izvlekli novorojenca. Mlade ženske so pred bukvami molile in jim prinašale da­ rove, zato da bi zanosile. Bukov žir še danes velja za simbol plodnosti. Še en pokazatelj, da so Germani častili bukev je dejstvo, da so številni kraji, kjer so rasle svete bukve, pozneje postali romarski kraji. Na mestih, kjer so poprej častili drevo, so postavili kapelo, cer­ kev ali samostan. V ljudskem izročilu je bukovo listje veljalo za užitno. Listi bukve veljajo za najokusnejše drevesne liste, vendar zgolj mladi in svetli listi. V sebujejo ve­ liko mineralov . Tudi žir je nekdaj veljal za odlično hranilo. Olje iz žira ima okus po oreških in je bogato z maščoba­ mi in beljakovinami. Zelo razširjeno je bilo tudi prepričanje, da v bu­ kev ne udari strela. Toda načeloma naj bi se v ne­ vihti izogibali vsakega drevesa. Ljudje so verjeli, da jih bukev varuje pred nevihtami, zato so veji­ ce bukve obesili na ostrešje, da v hišo ne bi udarila strela. Bili so tudi prepričani, da bukov les razode­ ne čarovnice. Za čeber iz bukovega lesa je veljalo, da če so v njem kopali novorojene deklice, je v odra­ slosti za njimi tekalo nemalo moških. Breza  Naj bi imela celo vrsto zdravilnih učinkov . Njeno listje je polno eteričnih olj, karotena, fitoncidov , fla­ vonoidov ... Breza sprošča in pomirja. Kdor ima pro­ tin, vodenico ali revmatične težave naj čim pogosteje obiskuje brezo, in sicer zjutraj in zvečer. Mlado listje breze vsebuje beljakovine, maščobe in vitamine. Čaj iz teh listov izboljšuje prekrvavitev, pomaga pri ko­ žnih vnetjih, pljučnih boleznih, uravnava delova­ nje jeter in žolčnika. Breza naj bi tudi mehčala našo kožo in pripomogla k boljšemu vidu. Če sedemo pod brezo, smo na območju miru, kjer odložimo bremena, se sprostimo in postane­ mo spravljivi. Drevo nam pomaga olajšati telesne in čustvene bolečine, ki so posledica vsakodnevne­ ga stresa. Energija breze deluje na naš ego, da laž­ je sklenemo mir s seboj, si priznamo težave in se z njimi spopademo na nov način. Pod brezo je kraj, kjer odložimo bremena in sprejmemo darove, ki jih daje življenje. 72 Prekmuriana Lastnost breze je nežnost, ki jo uporabljamo za zdravljenje pretresov. Ali gre za telesne pretre­ se (poškodbe, bolečine) ali za čustvene pretrese (nepričakovana novica, šok, ločitev ali izguba). Breza ima tudi energijo spravljivosti, saj poma­ ga, da smo bolj mirni in ustvarjalni. Tulipanovec Tulipanovec je poravnan z arhetipsko boginjo ljubezni, pa tudi s plapolajočo in žarečo prvino og­ nja, zato je lahko izjemen magični zaveznik, kadar je vaš namen navdušiti in očarati. S svojimi ekso­ tičnimi cvetovi in bleščečimi listi, ki poplesavajo tudi v komaj zaznavnem vetrcu, ujame občudujočo pozornost kot hipnotična plesalka s kostumom, ki se lesketa v soju žarometov . Vesolje rado daje, zato je pomembno, da te da­ rove sprejemamo brez občutka krivde ter kar z naj­ večjim zadovoljstvom in veseljem. Poleg tega, čim bolj hvaležni smo, tem več darov prejmemo – in tudi naša hvaležnost je dar za tistega, ki mu je na­ menjena. T o je modrost tulipanovca. Ginko Dvokrpi ginko ali zlatolaskino drevo je dobesed­ no najstarejša drevesna vrsta, ki še živi. Na enak način, kot so ta drevesa prenesla svo­ jo edinstveno zasnovo DNK iz pradavnine v sedan­ jost, so iz nedojemljive starodavne Zemljine pre­ teklosti prenesla tudi globoko modrost in moč. Ginkova energija je resnično prvinska in čista, kot zora na najbolj jasen in sončen dan. Ta energija je tako močna, da lahko že samo kratko zrenje v dre­ vo oplemeniti našo modrost in obstoj z osupljivo navdihujočo globino. Skoraj nemogoče si je predstavljati nekaj, kar bi imelo ugodnejšo energijo kot ginkovo drevo. Če imate vsaj trohico intuitivne sposobnosti, boste za­ čutili, da drevo dobesedno utripa od čiste pozitiv­ nosti in sreče. Ginko je čarobni zaščitnik pred ognjem (dej­ stvo, da je drevo sposobno preživeti atomsko bom­ bo, vsekakor nakazuje nadnaravno moč). Gledičevka S svojo uničevalno, očiščevalno energijo ljudem pomaga opustiti stara pota, preobraziti izzive, nev­ tralizirati negativnost in iti naprej po novi poti. Med gledičevke (v Evropi se mu pravi akacijev med) je znan po svoji sladkosti, ocvrti akacijevi cve­ tovi (v resnici gre za cvetove trnate gledičevke slad­ kega vonja) pa so evropska poslastica, ki jo postre­ žejo s sladkorjem v prahu. Uživajte karkoli od tega (ali pa samo preživljajte čas s cvetočo gledičevko), da vnesete več sladkosti v svoje življenje in da zač­ nete vedrino in sladkost prepoznavati v vsem obse­ gu človeških izkušenj, ne pa samo v sijaju in soncu. 73 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Vir: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota 74 Prekmuriana Vir: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota 75 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Akacija Akacija naj bi pomagala pri nespečnosti ter pri­ pomogla k boljšemu razpoloženju. Velja tudi za drevo plodnosti. Včasih so se pari, ki niso mogli imeti otrok, po pomoč obračali k akaciji, ki naj bi krepila instinkt za nadaljevanje vrste in s tem sti­ mulirala plodnost. Na razstavi je bilo na ogled tudi slikovno gradi­ vo, na katerem so bili prikazani parki, kakršni so bili nekoč in kakršni so danes. Prav tako je bilo opisano, česa vse nas učijo dre­ vesa: dajejo si dovolj prostora za rast, vedo: skupaj smo močna, učijo nas pristnosti, da moramo biti pozorni na stvari, ki nas obkrožajo, kako ostati po­ trpežljivi in se pripraviti na vse, kar nas čaka, da si moramo vzeti čas, da je za vsako stvar pravi čas in razlog, kako pomembno je, da smo del skupnosti, kako lahko uspevamo tudi, kadar smo sami. Drevo nas uči skromnosti, uči nas, kako v času nevarnos­ ti obstati in kako vedno najti žarek upanja, da se lahko kdaj tudi zlomimo in popustimo, da bomo z močnimi koreninami dosegli svoje cilje in da lahko tudi drugim nudimo zatočišče in oporo. Razstavo je krasilo še 8 dreves iz lesa, ki sta jih izdelala Aleš in Srečko Mihorič, in ta so s svojo obli­ ko in velikostjo opominjala obiskovalce, kako mo­ gočna so drevesa in kako pomembna so za človeka in njegovo bivanje. Literatura Šiftar, Aleksander: Soboška zelena pout: vodnik po so- boškem parku, MOMS, 2012. Brus, R.: Drevesne vrste na Slovenskem, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. Eppinger, M.; Hofmann, H.: Drevesa in grmi: Enostavno in zanesljivo določanje, Kranj, Narava, 2005. Godet, J. D.: Domača drevesa in grmi, Radovljica, Didakta, 2000. Kotar, M.; Brus, R.: Naše drevesne vrste, Ljubljana, Slovenska matica, 1999. Spohn, M.; Spohn, R.: Katero drevo je to?, Kranj, Narava, 2008. Zauner, G.: Listavci, Sprehodi v naravo, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1991. Zauner, G.: Iglavci, Sprehodi v naravo, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1989. Mlakar,V.: Rastlina je sveta, od korenine do cveta, Ljubljana, samozaložba, 2015. Whitehurst, T.: Vsakdanja pomoč dreves, Ljubljana, Ara, 2018. Kolman, M.: Drevesa: miti, legende, zdravilnost, Preddvor: Sebur, 2016. Beiser, R.: Drevesa in ljudje, Ljubljana, Mladinska knji- ga, 2019. Vas vármegye: Magyarország és városai sorozat reprint kiadása, Budapest: Dovin Művészetí Kiadó, 1989. 76 Prekmuriana Metka Celec Babice in dedki pripovedujejo – knjižnica Gornja Radgona Nekdanja upokojena učiteljica se je predstavila najprej s kratkim esejem, ki ga je napisala v mla­ dosti. Potem je učencem prikazala postopek, kako so v Jugoslaviji cicibani postali pionirčki. Prinesla je knjižico, kjer je pisalo, kako postaneš pionirček. Eni učenki je zavezala rutico in ji na glavo posadila čepico. Učenci so lahko v živo vse opazovali. Zatem jim je pokazala lesene nečke, v katerih so včasih mesili kruh. Prav tako je imela gospa s seboj mrežasto vrečko, v kateri so včasih nosili še vroč kruh, ki so ga spekli v mestni pekarni. Zanimiv jim je bil tudi leseni voziček, ki je bil narejen doma. In seveda punčka, ki je bila stara več kot 75 let. Še nekaj zanimivega so lahko gornjeradgonski učenci videli. In sicer, kako so včasih prali perilo. Pripomoček se je imenoval ribežen. Tisti čas je vel­ jalo pranje za težko in zamudno ročno opravilo. Pisateljica Irena Šrajner je učence navdušila z zgodbami iz otroštva. Ena izmed zgodb je bila, kako so včasih pri sosedovih kradli češnje in kakšne kaz­ ni so jim namenili starši. Spregovorila je tudi o pu­ stu. V tistem času niso kupovali pustnih oblek v trgovini. Našemili so se v tisto, kar so našli doma. Naša pripovedovalka si je izposodila mamino ob­ leko. Mama jo je nosila za boljše priložnosti. In kaj se ji je zgodilo? Po nerodnosti je padla v grmovje in mamino obleko raztrgala. Nikoli več ni tega nare­ dila, saj so bile obleke v tistem času zelo dragocene. Pripovedovalec nam je zaupal zgodbo iz mlados­ ti, in sicer, kako so včasih otroci sami hodili v vrtec in šolo. Pot se mu je zdela zelo dolga in razgibana. V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska So­ bota smo v letu 2019 pričeli z novim projektom z naslovom Babice in dedki pripovedujejo. Projekt smo želeli razširiti v vse pomurske knjižnice, ven­ dar nam takratna situacija zaradi virusa Covid 19 tega ni dovoljevala. V emo, da ima ritual pripovedo­ vanja zelo pomembno vlogo v otrokovem življenju, tako v predšolski kot tudi v šolskem obdobju. Med pripovedovalcem in otrokom se ob tem stke poseb­ na vez. Otroci se ob poslušanju zgodb in pravljic po­ čutijo varne in sprejete. Ko otrokom pripoveduje­ mo, lahko začutimo, da skupaj s pripovedovalcem gradijo most povezanosti in bližine. S projektom smo v PIŠK MS nadaljevali in pova­ bili tri babice in enega dedka. Prav tako smo uspeli projekt izpeljati tudi v knjižnici Gornja Radgona in v Lendavi. Knjižničarji iz radgonske knjižnice so povabili učence tretjih razredov , ki obiskujejo osnovno šolo v Gornji Radgoni. Naša knjižnica pa je povabila k projektu tri pripovedovalce. 77 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Vir: Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona 78 Prekmuriana V časih so hodili do šole kar precej časa. Dogajalo se jim je marsikaj zanimivega, kar so si učenci težko predstavljali, saj jih večino starši pripeljejo na šol­ sko dvorišče. Konec našega srečanja je bil namenjen vprašan­ jem učencev. Tako so učenci postavili vprašanja vsem trem pripovedovalcem. Na koncu je sledilo presenečanje. Vsak je dobil obesek, ki ga je nakvač­ kala pripovedovalka, ki je nastopila prva. Tudi v prihodnje si želimo čim več medgenera­ cijskih srečanj, saj je ohranjanje kulturne dediš­ čine zelo pomembna iztočnica pri vseh starostnih skupinah mlajše generacije. Na mladi rod se tako neposredno prenaša naša bogata kulturna dedišči­ na, za katero menimo, da je edinstvena, in ena od oblik ohranjanja je gotovo spodbujanje mladih, da se preko medgeneracijskega povezovanja seznani­ jo, poučijo in spoznajo nekdanje šege in običaje ter nadaljujejo tradicijo ohranjanja na različne načine. Pri tem so knjižnice neizčrpna možnost nadgraje­ vanja ustnega izročila, ki ga udeleženci podkrepijo še z materialno dediščino ljudskega izročila. Ocene in poročila 80 Prekmuriana Andrej Pavlič Zbornik soboškega muzeja 28 Murska Sobota: Pomurski muzej, 2023 vodil in organiziral sekretar okrožnega komite­ ja Komunistične partije Slovenije (OK KPS) za Prekmurje Štefan Kovač. Sprva je šlo za propagan­ dne akcije, ki so se sredi avgusta 1941 razvile v sa­ botažne akcije. Madžarski odgovor so bile racije, s smrtjo Kovača ter obešenjem Štefana Cvetka in Evgena Kardoša je bilo odporniško gibanje zatrto vse do oživitve poleti 1944. Z nekaj vidiki delovanja in organiziranosti kato­ liške cerkve v Prekmurju med drugo svetovno voj­ no se je ukvarjal Lászlo Göncz. Prikazano je delova­ nje duhovnika in dolnjelendavskega dekana Ivana Jeriča, predvsem v povezavi z dogodki na začetku in ob koncu vojne. Poleg verskih zadev je bil v tem obdobju v ospredju delovanja katoliške cerkve na­ rodnostni in jezikovni vidik oz. konflikt. Iz dopi­ sovanja med nekaterimi prekmurskimi duhovniki in škofijo v Sombotelu spoznamo primere, poveza­ ne z uporabo slovenskega jezika pri cerkvenih ob­ redih ter premeščanje oz. nameščanje duhovnikov . Avtor se dotakne tudi delovanja redovnic oz. šols­ kih sester v Lendavi, sicer pa pretežni del članka obravnava župnijo Dolnja Lendava ter lendavsko dekanijo. O evangeličanski vizitaciji škofa Béle Kapija med 22. in 26. aprilom 1942 v vseh devetih prek­ murskih evangeličanskih gmajnah pišeta Gordana Šövegeš Lipovšek in Tadeja Andrejek. Ob obisku škofa nastali dokumenti kažejo sliko delovanja po­ samezne gmajne s kratkim opisom cerkvene obči­ ne, seznamom verskih pesmi, ki so jih peli, kratko zgodovino cerkvene občine, vprašalnik z odgovo­ Tematska številka zbornika, ki ga je uredila Metka Fujs je posvečena dogodkom, ki so med dru­ go svetovno vojno pred osemdesetimi leti zazna­ movali Pomurje. Razdeljena je na enajst razprav in člankov, tri sezname vojnih žrtev, bibliografijo in poročilo o delu muzeja v letu 2022. V prispevku o učiteljstvu v Prekmurju med dru­ go svetovno vojno Sindi Časar predstavi ukrepe ma­ džarske oblasti za madžarizacijo Prekmurja v šols­ tvu, predvsem s spremembo učiteljskega kadra. Odpuščali so slovenske učitelje, ponovno zaposlo­ vali starejše lojalne učitelje, prihajali pa so tudi uči­ telji iz osrednje Madžarske. V Čakovcu so na učitel­ jišču izobraževali lojalen in nacionalno madžarsko usmerjen kader. Učiteljstvo je bilo pomembno tudi pri vodenju jezikovnih tečajev, vključevanju v lo­ kalna društva in organizacije, in je bilo hkrati se­ stavni del madžarskega izobraževalnega društva, ki je promoviralo madžarizacijo na vseh področjih življenja. Jurij Štesl piše o odporniškem gibanju v Prekmurju leta 1941, ki se je začelo po madžar­ ski okupaciji Prekmurja meseca aprila in ga je 81 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ri ob vizitaciji ter zapisnik. T o gradivo danes hrani Evangeličanski arhiv v Budimpešti. Bogdan Kolar piše o dijaškem domu Martinišče v Murski Soboti med drugo svetovno vojno. Zavod je upravljala salezijanska redovna skupnost in v njem so bivali dijaki soboške gimnazije, ki so bili po madžarski okupaciji deležni privzgoje madžar­ skih vrednot in vzgoje za nacionalistično politi­ ko. Prejšnji vzgojitelji, ki so bili vsi jugoslovanski držav ljani, večinoma iz Prekmurja, so bili zame­ njani z madžarskimi vzgojitelji in upravitelji, ki jih je ob soglasju političnih oblasti moral imenova­ ti predstojnik salezijanske skupnosti v Budimpešti. Prvi prekmurski poklicni znanstvenik je bil Avgust Pavel, rojen leta 1886 na Cankovi, od leta 1920–1946 je živel v Sombotelu. O njegovih priza­ devanjih za prekmurske Slovence med drugo sve­ tovno vojno, kjer je z dopisovanjem z madžarskim nadzorstvom za javne zbirke dosegel, da je zbirka Prekmurskega muzejskega društva – s knjižnico, arheološkimi, etnološkimi, numizmatičnimi in li­ kovnimi predmeti – ostala v Murski Soboti, v svoji razpravi piše Marija Kozar – Mukič. Rdeča armada je leta 1945 prispela v Prekmurje. Skozi prizmo pričevanj lokalnega prebivalstva Darjan Lorenčič predstavi takratni potek dogodkov v Porabju in na Goričkem, in tako dobimo vpogled v življenje običajnih ljudi med prisotnostjo Rdeče armade v njihovih krajih. Iz pričevanj je razvidno, da je bil položaj lokalnega prebivalstva v Porabju slabši v primerjavi s položajem na Goričkem, kjer so bile dovoljene »vaške straže«, ki so kot nekak­ šen mediator pomagale pri reševanju konfliktov med prebivalci in Rdečo armado. V Porabju take­ ga mediatorstva ni bilo in so bili prebivalci bolj pre­ puščeni sami sebi. Pomurski muzej Murska Sobota hrani kores­ pondenco Frančka Kšele iz Kuršincev pri Mali Nedelji. Jelka Pšajd se je lotila pregleda te zapušči­ ne za obdobje od 1943–1944. V ojak Kšela je pisal do­ mačim o razmerah na fronti, v prispevku je v celoti objavljeno eno tako pismo, domači pa so mu v pis­ mih opisovali potek življenja v njegovem domačem kraju in v okolici Ljutomera. A vtorica ugotavlja, da pisma nimajo estetske funkcije in ustvarjalnih te­ ženj pisanja, so pa dragocen spomin na vojne do­ godke in pretekle čase. Prekmurska brigada je bila uradno ustanovlje­ na 7 . maja 1945. Attila Kovács v prispevku predstavi vsebino treh pisem, ki jih je leta 2012 Dobrovničan Janez V arga iz avstralskega T amworta pisal sovašča­ nu Istvanu Kovácsu. V njih se Varga kot partizan Prekmurske brigade spominja njenega delovanja od ustanovitve pa do ukinitve. Avtor članka piše, da pisma že do sedaj znanih in objavljenih dejstev o brigadi ne spremenijo, ampak jih dodatno potrdijo. O posadki sestreljenega zavezniškega gorečega letala, ki je 7. julija 1944 želelo pristati pri Murski Soboti, piše Metka Fujs. Gre za bombnik britan­ skega kraljevega vojnega letalstva, ki se je vračal z bombardiranja ciljev pri Dunaju. Še preden se je 6 članov posadke lahko rešilo, je letalo eksplo­ diralo. Leta 2005 so v Murski Soboti padlim letal­ cem postavili spominsko znamenje, na katerem pa 82 Prekmuriana so napačno zapisana imena. Avtorica v prispevku poprav lja napako in navaja točne podatke šestih umrlih letalcev . V prispevku o romskem genocidu na Sloven­ skem med drugo svetovno vojno Marjan Toš nani­ za podatke o številu Romov in Sintov, ki so živeli pred drugo svetovno vojno v Dravski banovini oz. jugoslovanski Sloveniji. Tako izvemo, da je največ Romov, skupno 833, živelo v Prekmurju. Po zbra­ nih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ubitih 207 Romov in Sintov. V Turnišču v Prekmurju so Madžari leta 1945 ustrelili 6 Romov, po podatkih Zveze Romov Slovenije pa je bilo v madžarskih ta­ boriščih ubitih 27 prekmurskih Romov. Tragična usoda slovenskih Romov in Sintov med drugo sve­ tovno vojno še ni dokončno raziskana. Drugi del Zbornika soboškega muzeja 28 pred­ stavljajo trije poimenski seznami vojnih žrtev. V prvem Attila Kovács obravnava interniran­ je Primorcev in Istranov, ki so sicer bili v obdob­ ju med obema vojnama naseljeni s strani tak­ ratne jugoslovanske oblasti v naselja s pretežno madžarskim prebivalstvom v okolico Lendave, v internacijsko taborišče Šarvar. Madžarski orož­ niki so jih 23. junija 1942 natrpali v živinske va­ gone in odpeljali v taborišče Šarvar. Navedenih je 589 internirancev. Izpod peresa istega pisca je prispevek o interniranih prekmurskih Madžarih v taborišči Hrastovec in Strnišče. V noči z 9. na 10. julija 1945 so namreč jugoslovanske oz. slovenske oblasti v taborišče, urejeno na gradu Hrastovec, internirale 558 prekmurskih Madžarov iz 19 naselij dolnjelendavskega okraja. Po nekaj tednih so predvsem tiste za delo sposobne prepeljali v taborišče Strnišče pri Ptuju. Domov so jih poslali septembra 1945. V tretjem seznamu Metka Fujs predstavlja 448 imen padlih vojakov Rdeče armade na območju Pomurja, ki so pokopani na soboškem pokopališ­ ču. Na začetku leta 1945 je namreč Pomurje pos­ talo del dveh velikih vojaških operacij, ki so ju iz­ vajale enote sovjetske Rdeče armade iz sestava 3. ukrajinske fronte. Prva je bila dokončanje zasedbe Madžarske, druga pa prodor proti Dunaju. Na ob­ močju Pomurja naj bi bilo pokopanih 516 padlih vojakov Rdeče armade, katerih posmrtne ostanke so leta 1962 izkopali iz začasnih grobov in prenesli v skupne grobove na pokopališče v Murski Soboti. Zaradi neidentificiranosti imen seznam še vedno ni popoln. Razpravam in člankom sledi bibliografija litera­ ture o drugi svetovni vojni, ki jo je začel sestavlja­ ti žal že pokojni Franc Kuzmič. Nadaljevala in do­ končala sta jo Andrej Pavlič in Tadeja Andrejek. Podrobno je bilo pregledanih 15 slovenskih časo­ pisov in revij. Dodane so tudi monografije, e­ knji­ ge, članki, spletni zvočni posnetki in spletni vi­ deoposnetki. Ob ročnem iskanju po periodiki so sestavljalci uporabili tudi slovenski vzajemni kata­ log COBIB. 83 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Zbornik zaključuje prispevek Mateje Huber, v katerem so predstavljeni dogodki v Pomurskem muzeju v letu 2022 in sicer razstave, založniška de­ javnost, predavanja in tudi družinski programi. Pri vseh razpravah in člankih je navedena bibli­ ografija, pri nekaterih so avtorji uporabili tudi fo­ tografsko gradivo. Bibliografija Fujs, M. (ur.). (2023). Zbornik soboškega muzeja 28, Murska Sobota: Pomurski muzej. 84 Prekmuriana Julijana Vöröš Portal Dobre knjige svojo posebno tematsko polico, na kateri zbirajo knjige s priljubljeno tematiko. Sledi še vrstica z aktualnimi dogodki, ki se tiče­ jo knjig in knjižnic. T o vrstico uredniki koprske in novogoriške knjižnice sproti posodabljajo. Obiskovalec lahko vse navedene vrstice seveda tudi preskoči in se takoj ob vstopu na stran posveti ogledu zapisov. Na naslovni strani so vedno objav­ ljeni le najnovejši, ostale pa je treba najti s pomočjo prej omenjenih iskalnikov . Zapis je sestavljen iz več delov: osnovnih podatkov o knjigi (avtor , naslov , za­ ložnik, število strani, prevajalec, narodnost, zvrst), sle­ di zapis, kjer skušajo vnašalci na strnjen način za­ jeti čim več posebnosti in značilnosti knjige, ki jo predstavljajo, te pa nato podkrepijo še s kratkim odlomkom. Na dnu zapisa vsak vnašalec po svoji presoji doda ključne pojme (motive), ki zaznamu­ jejo vsebino in kakšen zapis drugega avtorja o isti knjigi. Na levi strani zapisa je še en iskalnik (karakte­ ristike knjige), s pomočjo katerega si bralec lahko prav tako pomaga, da se lažje odloči. V tem iskalni­ ku so med drugim dvojice pojmov vesela­ žalostna, lahkotna­ zahtevna, kratka­ dolga, erotična­neero ­ tična … Bralec ima možnost, da takoj pregleda, ali si je mogoče knjigo izposoditi v knjižnici, saj je dodan iskalnik Cobiss (Izposodi si Cobiss). Če je knjiga na voljo tudi v elektronski obliki, je pri zapisu to pose­ bej označeno. Omogočeno je brskanje po Facebook profilu portala, na katerem vnašalci prav tako objavljajo Spletni portal Dobreknjige.si je bil zasnovan leta 2014 pod okriljem Knjižnice Srečka Vilharja v Kopru in Knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici. Gre za spletno stran, na kateri knjižničarji vseh slovenskih splošnih knjižnic objavljajo priporoči­ la za kakovostno leposlovje in kakovostne strokov­ ne knjige. Nastal je v želji, da bralci ne bi posegali zgolj po »plaži« oz. lahkotnem branju, ampak bi v roke vzeli tudi knjigo, ob kateri bi se lahko zamisli­ li in morda rešili celo kakšen osebni problem. Zato ima tudi podnaslov: slovenske splošne knjižnice priporočamo. Portal najdemo na spletu, če v iskalnik vtipka­ mo Dobreknjige.si. Odpre se stran, kjer sta na vrhu logotip strani in splošni iskalnik. Vanj lahko vtip­ kamo naslov knjige ali avtorja. Izpis pokaže, ali je določena knjiga že vnesena. Prav tako lahko naslov ali avtorja poiščemo v naslednji vrstici, po abeced­ nem vrstnem redu naslova ali avtorja. Sledi vrsti­ ca, kjer je mogoče iskati knjigo na bolj podroben način, ki pa zahteva že nekoliko več znanja in po­ znavanja strukture leposlovnih del. V tej vrstici so tudi zavihki, ki bralcu predstavijo vse knjižničar­ je vnašalce (Moderatorji in kritiki), druge aktivno­ sti knjižnic (Bralni klubi, Brani projekti, Članki), nekateri knjižničarji pa imajo v okviru strani tudi 85 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino kratke misli ali kako drugače na krajši način pro­ movirajo določeno knjigo. Bralci lahko seveda pri­ spevajo svoj komentar. Na desni strani zapisa so objavljene knjige, kate­ rih objave so bile največkrat prebrane (Najbolj ogle­ dano). Nekoliko niže sta še kategoriji Najbolje oce­ njeno in Najbolj brano. Spletna stran Dobreknjige.si je vsekakor do­ brodošel pripomoček za vse, ki želite brati, pa se v množici takšnih in drugačnih knjig ne znajdete. V zapisu sem omenila le nekaj osnovnih namigov. V sak, ki želi, si lahko vzame čas in spletno stran do­ dobra prebrska sam. Pripis: Opisan je portal, kot je na spletu viden do januarja 2024. 7 . februarja 2024 naj bi portal na­ mreč zaživel v prenovljeni podobi. Na portal so bili med januarjem in novembrom 2023 s strani soboške knjižnice vneseni naslednji zapisi: • Nicolas Dickner: Šest stopenj svobode (ka­ nadska književnost) – pripoved o dveh osamljenih najstnikih, ki ju njuna osamlje­ nost poveže na povsem sodoben način. • Sundara Ramaswami: Tamarindina zgodba (indijska književnost) – pripoved o drevesu, ki s svojo mogočnostjo zaznamuje tudi uso­ de mimoidočih. • Dušan Mukič: Ljubljana skoz‘ moja očala – Ljubljana skaus aukole moje (porabski av­ tor – slovenska književnost) – avtobiograf­ ska pripoved Slovenca z Madžarske, ki se odloči za študij v Ljubljani. Pripoved je na­ tisnjena dvojezično, v knjižni slovenščini in porabskem narečju. • Olga Gutman: Anino novo življenje (prek­ murska avtorica – slovenska književnost) – pripoved o usodi preprostega kmečkega de­ kleta s koncem, ki vzbuja upanje. • Josef Winkler: Natura morta: rimska nove­ la (avstrijska književnost) – pripoved o trž­ nici pred vrati Vatikana, brez pobožne sen­ timentalnosti ali olepševanja. • Katja Petrowskaja: Morda Ester (nem­ ška književnost) – pripoved o rodbini na Poljskem in v Ukrajini v usodnih časih, ne­ naklonjenih Judom. • Michel de Ghelderode: Uroki in druge zgod­ be (belgijska francoska književnost) – več zgodb, v katerih se resničnost prevesi v fantastične privide. • Etienne de Montety: Velika preizkušnja (francoska književnost) ­ pripoved o tem, kako islamski skrajneži v današnjem času zlahka pridobijo povsem neuke mladeniče za svoje zlohotne načrte. • Leon Bloy: Revna ženska (francoska knji­ ževnost) ­ pripoved o pošteni in krepostni ženski iz 19. stoletja, ki jo druga za drugo za­ denejo hude preizkušnje, a jim ponižno in vdano kljubuje. • Amos Oz: Moj Mihael (izraelska književ­ nost) – pripoved o mladi ženski in njenih idealih na ozadju Jeruzalema v 50. letih 20. stoletja. 86 Prekmuriana Julijana Vöröš Olga Gutman: Anino novo življenje Kupšinci: Zavod Droplja, 2023 Življenje trdih preizkušenj Ana je preprosto kmečko dekle, ki odrašča v skromnih razmerah. Kljub temu ji uspe dokonča­ ti študij, s čimer ji je omogočeno, da se osamosvo­ ji. V napoto pa ji je lastna družina, zlasti oče, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da je njegov najsta­ rejši otrok hčerka. V so ljubezen zato namenja mlaj­ šemu sinu, Aninemu bratu. Ana sprejme službo v tujem mestu, ki sicer ni imenovano, bralec lahko zgolj sklepa, da gre za kraj nekje v A vstriji. Z vztraj­ nostjo in iznajdljivostjo si hitro pridobi naklonje­ nost sodelavcev in svojega nadrejenega, od tod na­ prej pa seveda ni več daleč do usodne privlačnosti. Medtem ko se Ana bori sama s sabo in niha med različnimi odločitvami, pa se razmere v njeni dru­ žini slabšajo. Pred nami se razgrinja novodobna Pepelka, izpisana kot okvirna zgodba, katere jedro predstavlja življenje, ki je do glavne junakinje sko­ raj do konca neprizanesljivo. A uvod in zaključek dajeta kljub vsemu razumeti, da je z vztrajnostjo in marljivostjo mogoče marsikaj. Branje za starejše, ki so že izkusili težo življenja, pa tudi za mlajše, ki si svojo pot skozi življenje morda predstavljajo brez truda in omejitev . Besedišče ni zahtevno. Sama pri­ poved je izpisana dinamično in dovolj napeto, da je ni mogoče odložiti kar tako. Odlomek: Materi so ustnice drhtele in čez lica so ji drsele solze. Ana se je trudila, da ne bi pokazala, kako tež­ ko ji je slovo. Skušala je zadržati solze, pa so ji pro­ ti njeni volji zdrsele iz oči in po licih navzdol. Oče pa je stal zraven matere kot leseni steber, molče in brez besed, ko mu je Ana podala roko v slovo. Kdo ve, če je razmišljal o tem in čutil, da izgublja otro­ ka, ki odhaja daleč in se lahko zgodi, da ga ne bo ni­ koli več videl. Brata pa ni bilo videti. (str. 19) 87 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 88 Prekmuriana Julijana Vöröš Dušan Mukič: Ljubljana skoz‘ moja očala Murska Sobota: Argo, 2022 Sem porabski Slovenec ali Slovenec na Madžarskem? Dušan Mukič, rojen v Sombotelu na Madžarskem, je danes že uveljavljen novinar v tamkajšnjem slovenskem tisku. Njegova starša iz­ hajata iz Porabja, pokrajine ob madžarsko­sloven­ ski meji, kjer pa sam ni nikoli bival. Prav zato se njegova pripoved o soočanju s Slovenijo pričenja z materinim naukom, da ni porabski Slovenec, tem­ več Slovenec na Madžarskem. Niz zgodb oz. spo­ minov v pričujoči knjigi se nanaša na njegovo se­ demletno bivanje v Ljubljani, kjer je študiral. Od prvih zamisli in dvomov , ali bi šel študirat tja, kjer sta svojo izobrazbo že pridobila njegova starša, do končne odločitve za študij v Sloveniji. Ker so doma govorili le knjižno slovensko, z jezikom pač ni imel težav. Poglavje so naslovljena z motivi slovenskih in porabskih ljudskih pesmi ter podnaslovljena z besednimi zvezami, ki orišejo vsebino določene­ ga spomina na ta ali oni okrušek študentskega živ­ ljenja. Od spoznavanja svojih kolegov , Slovencev iz različnih pokrajin, Madžarov , Makedoncev in dru­ gih, do bivanja v študentskem naselju, študentske­ ga življenja in študija. Ugotavlja, da mu je slovenšči­ na blizu, Slovenija pa niti ne toliko, sprašuje se, ali mu bo študij jezika in zgodovine zagotovil službo, spusti se še v tretji študij, informatiko, nazadnje pa mu Ljubljana in okolica, s katero se sooča, odpre­ ta oči. Njegovo mesto je vendarle na Madžarskem, med rojaki Slovenci. Pripoved je izšla kot 25. knji­ ga zbirke Med Rabo in Muro, ki je namenjena zlasti Slovencem, živečim v Porabju. Zaradi njihove spe­ cifične govorice je vsakoletni knjižni dar izdan dvo­ jezično, tudi v njihovem jeziku. T okratni prevod je opravil kar avtor sam in s tem potrdil osnovno mi­ sel lastnih spominov. Obsežno spremno besedo pa je prispeval literarni zgodovinar Franci Just. Odlomek: Po težkih obdobjih negotovosti in dvomov sem končno našel svoje mesto pod soncem. Vedel sem, kam in komu pripadam. Prepoznal sem, da lahko v meni istočasno in enakovredno bivata dve kulturi. Sčasoma sem temeljiteje spoznal tudi majhno po­ krajino, ki v strogem pomenu besede nikoli ni bila moja. Bila pa je od vseh mojih prednikov in od vseh ljudi, ki so postajali čedalje bolj pomembni v mo­ jem življenju. Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz‘ moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem. (str. 122) 89 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 90 Prekmuriana Julijana Vöröš Znani Pomurci na portalu Obrazi slovenskih pokrajin Življenjepisni podatki o znanih osebnostih so že od nekdaj pritegovali pozornost. Kdo pravzaprav so ljudje, ki jih poznamo in so se s svojim delovanjem izpostavili v javnosti? Za kaj vse so zaslužni? Koliko dela so pustili za sabo? In nenazadnje: koliko so stari? Na vsa ta in podobna vprašanja nudi odgovore spletni biografski leksikon, ki je bil leta 2012 zasnovan pod okriljem Mestne knjižnice Kranj. Od leta 2020 nosi naslov Obrazi slovenskih po­ krajin. Razdeljen je na devet območij. Sooblikujejo ga Osrednje območne knjižnice v sodelovanju s knjižnicami, ki spadajo zraven: Primorci (knji­ žnici v Kopru in Novi Gorici), Gorenjci (knjižni­ ca v Kranju), Osrednjeslovenski (Mestna knjižni­ ca Ljubljana), Dolenjci (knjižnica v Novem mes­ tu), Celjskozasavski (knjižnica v Celju), Korošci (Knjižnica na Ravnah na Koroškem), Štajerci (Mariborska knjižnica), Spodnjepodravci (Ptujska knjižnica) in Pomurci (Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota). Poseben razdelek je na­ menjen Slovencem v zamejstvu in po svetu, ki ga pokrivata Narodna in študijska knjižnica v Trstu in Slovenska študijska knjižnica v Celovcu, vanj pa uvrščajo biografije tudi vse slovenske knjižnice, v kolikor je določena oseba živela in ustvarjala izven meja današnje Slovenije. V leksikon so vključene osebnosti, ki so oz. živijo na določenem območju, tam ustvarjajo ali kakor koli drugače zaznamuje­ jo neko slovensko pokrajino. Od ljudi iz davne pre­ teklosti pa do tistih, ki so svojo ustvarjalno in de­ lovno pot šele prav začeli. Ker so nekatere osebno­ sti pripadale oz. pripadajo več pokrajinam, so lah­ ko uvrščene tudi v več leksikonov . Za takšno osebo podatke dopolnjuje tudi več knjižnic. Ena takšnih osebnosti, ki so jo vnesli Gorenjci, je učiteljica Antonija Krašovec, ki je pred drugo svetovno vojno in takoj po njej poučevala tudi v Šalovcih. Po leksikonu vsakega izmed območij je možno brskati na različne načine. Ko v iskalnik vtipkamo naslov Obrazi slovenskih pokrajin in nato izberemo prvi zadetek, se pokaže stran z logotipom leksikona in izrisanimi pokrajinami. Pod logotipom in zem­ ljevidom Slovenije se pokažejo trije stolpci oseb­ nosti. Skrajno levi prikazuje osebnosti, ki so bile v leksikon vnesene nedavno (Zadnji vnosi), srednji je namenjen tistim, ki se jih tiče določeni datum (Na današnji dan), v desnem pa so osebe izbrane kar tako (Naključno izbrane osebe). Desni stolpec se zara­ di tega tudi spremeni ob slehernem obisku portala. 91 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Na vrhu vstopne strani je iskalnik (Išči). Vanj lah­ ko vtipkamo osebnost, ki nas zanima, z imenom in priimkom. Še bolje pa je, če v tem okencu uporabi­ mo pravilo, ki velja tudi za tiskane biografske leksi­ kone: vtipkamo priimek, vstavimo vejico in pres­ ledek ter dodamo ime (priimek, ime). Nekoliko bolj zahteven je sosednji iskalnik (Napredno iskanje). V njem je mogoče iskati osebnosti po najrazličnejših kategorijah: spol, priimek, ime, psevdonim, vari­ ante imen, datum ali kraj rojstva, datum ali kraj smrti, poklic in dejavnost, kraj delovanja ali obči­ na, ki ji posameznik pripada. V posebnem okencu iskalnika Napredno iskanje je mogoče izbrati posa­ mezni leksikon oziroma osebnosti določene pokra­ jine. Na ta način je mogoče pregledati vse osebno­ sti, ki so že predstavljene v določenem leksikonu, po abecednem vrstnem redu priimkov, ni pa mo­ goče znotraj posameznega leksikona preskakovati med začetnicami. Preskakovanje med začetnicami je možno le v okviru celotnega leksikona. Geslo oz. biografija je prav tako razčlenjeno na več delov. Ko odpremo določeno osebo, se najprej izpiše njen življenjepis. V vrstici na vrhu pa je še več okenc. Posameznikov opus (Dela), nagrade, ki jih je prejel (Nagrade), viri, po katerih je bil za­ pis sestavljen (Viri in literatura), ter navezave na spletne strani, ki osebo natančneje predstavljajo (Zunanje povezave). V tem zavihku pozornost na­ menjamo tudi drugim knjižničnim portalom kot so Dobreknjige, Kamra ali dLib, v kolikor so zapisi na njih povezani z določeno osebo. Čisto na dnu pa so podatki o avtorju zapisa in ustanovi (knjižnici), ki je zapis prispevala v biografski leksikon. Prednost spletnega biografskega leksikona je vsekakor v tem, da je lahko sprotno dopolnjen z najnovejšimi podatki, za kar se uredništva še pose­ bej trudimo. Z navajanjem večjega števila čim bolj relevantnih virov pa skušamo omogočiti, da bi bil leksikon primeren tudi za zahtevnejše uporabnike. V leksikon Pomurci je bilo do danes vključenih že kar lepo število oseb z obeh bregov reke Mure. V uredništvu si prizadevamo, da bi ob osebnostih, ki so pokrajino zaznamovale v preteklosti, zajeli čim več pomembnih ljudi, ki živijo med nami, ki jih vsakodnevno srečujemo ali se z njimi soočamo prek medijev. S takšnimi osebnostmi največkrat navežemo tudi stik in jih zaprosimo za dovoljenje, da njihov življenjepis javno objavimo. Na portalu pa imajo priložnost tudi uporabniki, da nam leksikon pomagajo širiti in odkrivati po- membne osebnosti, ki morda ustvarjajo bolj skri- to in zadržano. V ta namen je na dnu strani zavi- hek Želite predlagati novo biografijo?. Ob vstopu v to okence se odpre spletni obrazec, ki ga izpolnite in nam ga pošljete. Lahko pa nam vsak, ki bi želel, da nekoga uvrstimo v leksikon, piše tudi na elektron- ski naslov pomurci@ms.sik.si. Portal sofinancira Ministrstvo za kulturo Repu­ blike Slovenije. Zapise so v letu 2023 pripravljali Julijana Vöroš, dr. Albert Halász in Lucija Kardoš iz PIŠK Murska Sobota ter Marko Vugrinec kot zu­ nanji sodelavec. 92 Prekmuriana V leksikon Pomurci so bile med januarjem in novembrom 2023 vnesene naslednje osebnosti: • Štefan Kovač, narodni heroj • Štefan Kühar, politik in publicist • Franc Kerec, politik • Bela W ellisch, tiskar • Jože Zadravec, duhovnik in pisatelj • Franc Talanyi, pesnik, publicist, politik • Vinko A vguštin Škafar, duhovnik • Rafael Mihalič, elektrotehnik • Bálint Bellósics, etnolog • Andreja Gomboc, astrofizičarka • T omaž Rauch, etnoglasbenik • Jožef Magdič, psihiater • Irena Šrajner, pisateljica • Drago Ivanuša, skladatelj in pianist • Mirko Rajnar, slikar • Duša Škof, režiserka • Lajos Vlaj, pesnik • Suzanne Király Moss, slikarka • Ferenc Király , kipar • Márton Faragó, slikar • Marika Danč Roth, umetnica s tekstilom • Marija Kozar Mukič, slavistka in etnologinja • Jutka Rudaš – profesorica madžarske književ­ nosti in predstojnica oddelka za hungaristiko FF Univerze v Mariboru • Anna Kollath – profesorica madžarskega jezi­ ka na oddelku za hungaristiko FF Univerze v Mariboru.