Štafeti na pot
Štafeta mladosti je krenila na pot. Ne moremo zapisati, da je krenila tako' kot vsa leta doslej. Krenila je drugače. Mladi v Sloveniji so menili, da je postala oblika štafete zastare-la, da jo je prerastel tas. Mnogi.so se z njimi strinjali in z zanimanjem prisluhnili predlogu, naj bi ob štafeti dali poudarek raznim prireditvam, okroglim mizam in pogovorom o problemih mladega rodu.
Zdaj, ko je štafeta stekla, lahko mirno ugotovimo, da je slovensko mladinsko vodstvo ujelo korak s ho-tenji velikega dela mladega rodu. Prireditve, zlati pa pogovori in okro-gle mize so odprle vrsto vprašanj, kf jih moramo obravnavati z vso res-nostjo in tudi poiskati ustrezne reši-tve. Miadi so pokazali med temi_po-govori visoko stopnjo poznavanja naše, družbene problematike, razu-mevanja, prodornosti in ne nazad-nje tudi lastne samozavesti.
Mladi v drugih jugosiovanskih re-publikah se s slovenskimi mladinci niso strinjali. Želeli so ohraniti štafe-to v dosedanji obliki. In tako se je zgodito, da smo imeli na Sloven-skem vrsto vsebinskih pogovorov in prireditev, štafetno palico pa so mladi »selili« \z kraja v kraj. Od slo-venske meje naprej pa je stekla šta-feta po starem.
Vse skupaj pravzaprav ne bi bilo
nič posebnega, če ne bi postala šta-feta mladosti predmet žolčnih napa-dov dela študentske mladine. Ti so preprosto zahtevali, naj bi štafeto ukinili. Sledile so nekatere akcije, zlasti referendum proti štafeti med študentsko mladino, da ne omenja-mo stojnice na Plečnikovem trgu, ki so jo mnogi imeli za žaljivo izziva-nje. Predlog za ukinitev štafete ni dobil na referendumu večinske pod-pore Ijubljanskih študentov. To pa ni motilo avtorjev predloga, da si nebi še naprej vztrajno prizadevali uveljaviti svojih ekstremnih stališč.
Takšno obnašanje je vzbudilo od-por v jugosfovanski javnosti in zato je razumtjivo, da so tudi predlogi slovenske mladine o drugačnem prazno«an)ii dneva mladosti riaJeteli na hladen odziv. Vsa stvar se je zao-strila še s plakatom, ki jo ne more-moimenovati drugače kot odkrita provokacija.
V življenju - zlasti pa v demokra-tični družbi - je pač tako, da ima vsakdo pravico nekaj predlagati. Vsakdo pa ima tudi pravico tak predlog sprejeti afi zavrniti. V na-šem primeru smo se soočili s pred-logom za ukinitev štafete. Predlog ni bil sprejet, tudi med študentsko mladino ne. Zdaj pa se sprašujemo: Čemu tolikšna ihta za ukinitev štafe-te? Komu štafeta škoduje, da jo je
potrebno tako na vrat na nos odpra-viti z dnevnega reda? Tudi če bi sprejeli vse argumente o njeni neko-ristnosii lahko ugotovimo, da ško-de razen nekaj finančnih stroškov ni. Prej bi našli argumente za neko-ristnost - denimo - nogometne tekme. In vendar se doslej še nihče ni našel, da bi predlagal ukinitev nogometa. Vsake štiri leta nosijo ogenj iz Olimpije na prizorišče olim-pijskih iger. Nikomur doslej še ni padlo v glavo, da bi predlagal ukini-tev tega ognja.
Hkrati pa se zastavlja vprašanje, komu dosedanja oblika štafete kori-sti? Tudi vzvezni konferenci sociali-stične mladine so bile dokaj žolčne razprave o isti temi in zahteve, ki so imele Vaj Luden centralistični prizvok.
Ne nameravamo nadaljevati dialo-ga o dilemi za štafeto ali proti nje). Hočerno poudariti samo naslednje: v demokratični družbi se moramo sprijazniti z demokratično in strpno razpravo. Predloge moramo uvelja-viti z argumenti in ne z nasiljem Žaganje hloda na Plečnikovem trgu in provokacija s plakatom nikakor ne sodita v demokratični dialog. Pa tudi zahteva, da ob sprejemu štafete v Bohinjski Bistrici ne bi zapeli Pre-Sernove Zdravice ne.
Niko Isajević