I 64 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXII I 2019 P rebujajoče se spomladansko drevje in samo nebeško sonce se je z mladimi besednimi ustvarjalci smejalo v slovenski prestolnici tisto sredo, 17. aprila 2019, ko smo vstopali v hram demokracije, v dvorano drugega doma našega parlamenta. Med nagrajenci z medaljo sta tudi Dobrepoljca, šestošolka Rebeka Rotar (mentorica Ema Sevšek) in sedmošolec Mark Krašna (mentorica Polona Otoničar Pajk). Literarni natečaj že vsa ta leta za osnovnošolce Republike Slovenije in osnovnošolce v zamejstvu razpisuje Združenje veteranov mesta Ljubljane in OŠ Vič pod častnim pokrovi- teljstvom predsednika Boruta Pahorja. V oditeljica prireditve je zato najprej povabila, da zbrane nagovori Igor Potočnik, predsednik Združenja veteranov mesta Ljubljane 90–91. V nagovoru je izpostavil lipo, zasajeno ob osamosvojitvi naše države, »ki danes v Valvasorjevem parku v Ljubljani mimoi- doče opominja na dogodke v Sloveniji pred skoraj tremi de- setletji«. In omenil najznamenitejšo, domnevno najstarejšo lipo na Slovenskem (več kot 700 let) – Najevsko lipo, pod katero je bilo avgusta leta 1991 »prvo srečanje slovenskih državnikov, da bi ohranili izročilo prvobitne demokraci- je v vaških skupnostih, kjer je tesna povezava z ljudstvom ključna. Lipa simbolizira vračanje k lastnim koreninam ter priložnost, da se novodobne vaške starešine vprašajo o svoji zavezanosti njenim temeljnim vrednotam«. In poudaril, da nam vsaka zapisana misel mladih literatov da misliti, da sta vsem starim ljudstvom in pozneje narodom »posamezno drevo in narava pomenila vse: hrano, vodo, zavetje in var- nost. In naravo so obvarovali, da smo lahko danes tukaj, da se zavedamo svoje edinstvenosti, da razmišljamo ob literar- nih delih, enostavno – da smo«. Višji praproščak Andrej Jurjevič, veteran vojne za Slovenijo 1990−1991 in idejni oče literarnega natečaja, je v nagovoru izrazil veliko hvaležnost slovenskim mladim literatom, ki so čuteče, razmišljujoče in kritično pisali o narodu in domovi- ni, ter poudaril, da njihove stvaritve »dajejo upanje, da bo lipa kot simbol slovenstva stala in obstala na tem prelepem koščku nebes pod Triglavom«. Vsi prisotni smo iskreno zaploskali osrednjemu govorniku Alojzu Kovšci, predsedniku Državnega sveta, potem ko je povedal, da je dvorana Državnega zbora že večkrat pokala po šivih, a še nikoli ni tako pokala »od mladosti veselja in zadovoljstva. To je izjemen dogodek /…/ Mladi, vi ste tisti, ki boste ustvarjali nov svet. Ničesar nam ne manjka. /…/ Potreben je samo pogum in ustvarjalnost. Kakor so se vaši očetje zavedali svoje vloge in leta 1991 šli pred tanke, tako vi pojdite pred račune, formule, pred druge zahteve. Zmagajte. Postanite modri, učeni«. Spregovoril je o pomenu sloven- skega jezika in pisane besede, temeljih našega zgodovinske- ga obstoja, in dodal, da je knjiga v slovenskem jeziku temelj naše kulture, da je izid vsake slovenske knjige pravi praznik. Slovesno je Alojz Kovšca podelil priznanja z medaljo naj- boljšim dvajsetim ustvarjalcem iz Slovenije in zamejstva; Igor Potočnik, predsednik Združenja veteranov 90-91 mes- ta Ljubljane in bivših ljubljanskih občin, pa je podelil pri- znanja še drugim ustvarjalcem kakovostnih besedil. Vse pesmi in prozna besedila so zbrani v lično opremljenem zborniku – dragocenem darilu mladim, mentorjem in dru- gim prisotnim na prireditvi. Da smo lažje podoživeli svečan trenutek, sta po podelitvi s svojo virtuoznostjo obogatili dogodek mladi vrhunski glasbenici tolkalistka Petra Vidmar in saksafonistka Lari- sa Marjanović. Za pravo mladostno kulturno vzdušje pa je poskrbel pevski zbor OŠ Vič z zborovodjem Nejcem Nova- kom ter njihovi učenci, ki obiskujejo glasbeno šolo. Ema Sevšek Moja rodna domovina – Lipa kot simbol slovenstva Osrednja, najvišja predstavniška in zakonodajna institucija Republike Slovenije je odprla vrata nagrajenim mladim literatom 11. vseslovenskega literarnega natečaja PREDSTAVITVE I 65 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXII I 2019 Posebno priznanje za največ poslanih kakovostnih besedil je prejela Osnovna šola Bogojina, šola iz obrobja Slovenije, kjer se morajo mnogo bolj kot v osrčju Slovenije truditi za krepitev narodne zavesti, še trdneje morajo ljubiti domovi- no, dom, domačo pokrajino, slovenski jezik. Nagovoril nas je tudi Sašo Vlah, ravnatelj po številu učencev največje slovenske osnovne šole (OŠ Vič), nekdanji vodja na podružnični šoli v Ponikvah in učitelj razrednega pou- ka na videmski šoli. Tudi tokrat se je po končani priredi- tvi posebej razveselil kar dveh dobrepoljskih nagrajencev. Po zaključku prireditve nas je pozdravil tudi domačin višji praproščak Robert Rotar, brigadni podčastnik 1. brigade Slovenske vojske, letos še s posebnim zanosom in ponosom na nagrajeno nečakinjo Rebeko, ki je svoja občutenja o po- delitvi in celotni prireditvi takole ubesedila: »Sreda, 17. 4. 2019, je bil zame in druge nagrajence literarnega natečaja »Moja rodna domovina – Lipa kot simbol slovenstva« poseben dan. Bil je dan pode- litev priznanj v Ljubljani, natančneje v parlamentu. Že zjutraj so me prevevali veseli, a vendar tudi malo strahu vzbujajoči občutki. Mami mi je rekla, da je to trema. »Pa saj ne bom nastopala,« sem ji odgovori- la. »Ne, ne boš, res je. Tremo imaš pred nepoznanim in pred pričakovanjem,« me je mami na svoj način pomirila. Vožnja v Ljubljano je minila zelo hitro. Na OŠ Vič so nas lepo sprejeli in pogostili s kosilom. Sle- dila je vožnja do parlamenta. Tam so nam veterani vojne za Slovenijo razložili potek podeljevanja pri- znanj in nas podučili o bontonu v parlamentu. Ko so nas posedli v dvorano Državnega sveta, sem se po- čutila zelo pomembna, saj so poleg nas tam že sedeli vidnejši predstavniki Slovenske vojske, mornarice, veterani vojne za Slovenijo in drugi. Ob vsem priča- kovanju in tremi zagledam v množici strica Roberta, ki je pripadnik Slovenske vojske. Pomaha mi. V tre- nutku pozabim na tremo in prireditev se je začela. Poklicana sem bila med prvimi. Ponosno odkorakam po priznanje in zlato medaljo. Priznanja je podelje- val Alojz Kovšca, predsednik Državnega zbora. Sti- sne mi roko in me še povpraša, kje živim. Pogledam po dvorani in vidim, kako mami in ati ploskata. T ežji in resnejši del je za mano. Po koncu podelitve nas razdelijo v dve skupini. Prva odide na ogled starega dela Ljubljane, druga pa se odpelje z ladjico na ogled delčka mesta po Ljubljanici. Po končanih ogledih me mami in ati odpeljeta še na super sladoled. Utrujeni, a polni lepih spominov se odpravimo domov. V čast sem si štela, da je bilo moje besedilo V sen- ci stoletnih lip največjega slovenskega lipovega gaja izbrano za priznanje z medaljo med toliko prispe- limi proznimi besedili in pesmimi. Bila je čudovita izkušnja.«