Dr. Vanek Šiftar SLOVENSKI ROMOLOG Svet romske skupnosti Republike Slovenije DR. VANEK ŠIFTAR – SLOVENSKI ROMOLOG dopolnjena izdaja Urednica: Vera Klopcic Uredniški odbor: Sonja Novak Lukanovic, Marjan Šiftar, Jožek Horvat-Muc, Vera Klopcic Izdajatelji: Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana Predstavnica: Sonja Novak Lukanovic Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Tišina Predstavnik: Marjan Šiftar Svet romske skupnosti Republike Slovenije, Murska Sobota Predstavnik: Jožek Horvat-Muc Izid zbornika so sofinancirali: Inštitut za narodnostna vprašanjaUstanova dr. Šiftarjeva fundacija Oblikovanje, prelom in naslovnica: Mateja Vrbinc Tisk: Demat, d.o.o Naklada: 300 izvodov DOI: https://doi.org/10.69070/2025_2 Pri izdaji iz leta 2011 so sodelovali: Urednik: Mladen Tancer Uredniški odbor: Geza Bacic, Stanko Baluh, Jožek Horvat-Muc, Vera Klopcic, Sonja Novak Lukanovic, Marjan Šiftar, Nada Vilhar Tehnicna urednica: Nada Vilhar Oblikovanje, prelom in naslovnica: Graficno oblikovanje Jana Kuharic, s.p. Izid zbornika so sofinancirali: Inštitut za narodnostna vprašanja Svet romske skupnosti Republike SlovenijeUstanova dr. Šiftarjeva fundacija CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Šiftar V.(082) 316.347(497.4=214.58)(082) 308(497.411)(082) ŠIFTAR, Vanek Dr. Vanek Šiftar : slovenski romolog / [urednica Vera Klopcic]. - Dopolnjena izd. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja ; Tišina : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija ; Murska Sobota : Svet romske skupnosti RS, 2025 ISBN 978-961-6159-87-6 (Inštitut za narodnostna vprašanja) COBISS.SI-ID 225865475 DR. VANEK ŠIFTAR SLOVENSKI ROMOLOG Ljubljana, 2025 VSEBINA Vera Klopcic: Predgovor urednice VII Knjigi na pot – zakaj nova, dopolnjena izdaja? XI Jožek Horvat Muc: Dr. Vanek Šiftar, romolog in prijatelj Romov XVII Mitja Žagar: Spomini na sodelovanje in prijateljevanje zdr. Vanekom Šiftarjem ter najin prispevek k ustavnemu urejanju pravic in položaja romske skupnosti in njenih pripadnikov v Republiki Sloveniji XIX Misli Milana Kucana, prvega predsednika Republike Slovenije, o dr. Vaneku Šiftaju XXXIII Misli dr. Danila Türka, nekdanjega predsednika Republike Slovenije, o dr. Vaneku Šiftaju XXXV OB DEVETDESETLETNICI ROJSTVA IN DESETLETNICI SMRTI (1919–1999–2009) Vera Klopcic: Predgovor 6 Anton Vratuša: Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog 8 Dragoljub Ackovic: Vanek Šiftar – velikan romologije 11 Jožek Horvat Muc: Dr. Vanek Šiftar velik raziskovalec in romolog 14 Mladen Tancer: Uvod 17 Mladen Tancer: Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog 20 Mladen Tancer: Bibliografija dr. Vaneka Šiftarja z romsko tematiko 24 OBJAVLJENA BESEDILA DR. VANEKA ŠIFTARJA Z ROMSKO TEMATIKO Sprehod z Romom (pesem) 28 Cigani (naslovnica in kazalo Šiftarjeve knjige) 29 Žena v ciganski družini 32 Cigani ali minulost v sedanjosti 37 ‘Jugoslavija: Ciganom vse prepovedano’ 46 Romi u Sloveniji 51 O Romih – Romi o sebi 52 Romi v Sloveniji 56 A romák letelepüleséröl Muravidéken 85 Problem narodnosti Roma 97 Romi u Sloveniji 1941–1945 112 Že dolgo so med nami – a smo še dalec vsaksebi 125 Jezik i kultura Roma u Sloveniji 135 Knjigi na pot 144 Romi vceraj … pojutrišnjem? 151 Romi – narodnostna ali etnicna skupnost? 171 Pogled nazaj – korak naprej 177 Knjigi na pot 190 Jezik (narecja) Romov v Sloveniji 195 Že dolgo so med nami – a smo še dalec narazen 200 Cigan – Rom?! 212 Iz recenzije 218 Bibliografija zapisov o dr. Vaneku Šiftarju romologu 219 ZAPISI O DR. VANEKU ŠIFTARJU SLOVENSKEM ROMOLOGU Biografska zapisa o dr. Vaneku Šiftarju 222 Jože Goricar: Predgovor 223 Mladen Tancer: Ob osemdesetletnici romologa dr. Vaneka Šiftarja 225 Mladen Tancer: V spomin dr. Vaneku Šiftarju (1919–1999) 227 Tatjana Žnidaršic in Mitja Žagar: Vanek Šiftar (1919–1999) 230 Geza Bacic in Mladen Tancer: Izjemen prispevek dr. Vaneka Šiftarja k preucevanju Romov 232 Geza Bacic: Izjemen prispevek dr. Vaneka Šiftarja k preucevanju Romov 242 Slavica Tovšak: Gradivo o Romih 247 Mladen Tancer: Dr. Vanek Šiftar – poznavalec, raziskovalec in glasnik Romov 256 Geza Bacic: Dr. Vanek Šiftar velik raziskovalec in prijatelj Romov 259 Pismo Vaneku Šiftarju 263 Dr. Vera Klopcic PREDGOVOR UREDNICE Ko smo se pred nekaj meseci zaceli pogovarjati o ponovni izdaji zborni­ka Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog, so se mi v spominu zvrstile slike naše­ga uspešnega sodelovanja, ko smo sodelavci Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, Sveta romske skupnosti in Inštituta za narodnostna vprašanja pripravljali prvo izdajo zbornika z uvodnimi prispevki strokovnjakov, vidnih romskih voditeljev in Vanekovih sodelavcev iz Slovenije in sveta. Tedaj smo na predlog urednika mag. Mladena Tancerja že v naslovu zbornika izpostavili prispevek dr. Vaneka Šiftarja k razvoju in uveljavljanju romologije v Sloveniji kot posebne interdisci­plinarne vede. Tancer je kot njegov dolgoletni prijatelj in sodelavec poznal vso širino Vanekovega ustvarjanja in izredno je spoštoval njegov prispevek k razvoju romologije ter izboljšanju položaja Romov, zato je že v naslovu zapisano »Vanek­Šiftar – slovenski romolog«. Dr. Dragoljub Ackovic je Vaneka v uvodnem prispev­ku poimenoval »velikan romologije« in s tem izrazil spoštovanje do njegovega prispevka k znanstveni romologiji. Kot urednik je Tancer spodbudil originalno zasnovo zbornika, urejeno kot kompilacija tehtnih Vanekovih objav v dnevnem in strokovnem tisku, v razlicnih jezikih, namenjenih strokovnemu, znanstvenemu ali najširšemu obcinstvu. Osnovni namen je bil, da se ohranijo dela dr. Vaneka Šiftarja za bodoce rodove raziskovalcev in strokovnih delavcev, saj je obstajala upravicena bojazen, da bi Vanekova sporocila v njegovih besedilih brez objave v zborniku lahko utonila v pozabo. Danes (2025), skoraj petnajst let po prvi izdaji zbornika, lahko ugotovimo, kako so še vedno aktualne Vanekove misli o kulturi, jeziku, zgodovini in dejanskem po­ložaju Romov. Glede na to ne preseneca dejstvo, da je prva izdaja zbornika nale­tela na veliko zanimanje in da je zaloga izvodov monografije že skoraj pošla. Zato smo se odlocili za ponovno izdajo z nekaterimi dopolnitvami in posodobitvami, tako da »nova« razlicica obsega tri vsebinske sklope. Dodali smo prvi, uvodni del, ki zajema predgovor urednice, zapis dveh nekdanjih predsednikov Republike Slovenije – Milana Kucana in Danila Türka, skupno spremno besedo izdajateljev zbornika Knjigi (monografiji) na pot – zakaj nova, dopolnjena izdaja?, zapis romo­loga iz vrst romske skupnosti mag. Jožeka Horvata Muca Vanek Šiftar – romolog in prijatelj Romov, ter prispevek dr. Mitje Žagarja Spomini na sodelovanje in prijatel­jevanje z dr. Vanekom Šiftarjem ter najin prispevek k ustavnemu urejanju pravic in položaja romske skupnosti in njenih pripadnikov v Republiki Sloveniji. Posebno vrednost in obogatitev uvodnih vsebin prinaša zapis dveh nekdanjih predsedni­kov Republike Slovenije, ki sta Vaneka osebno poznala in visoko cenita njegovo delo. Drugi del zajema objavo izvirnih besedil prve izdaje zbornika, v enaki obliki in v jezikih, kot so bili objavljeni pred petnajstimi leti. Dodamo lahko le nekaj enot k bibliografiji zapisov o dr. Vaneku Šiftarju – romologu, ki je objavljena na str. 219 prve izdaje zbornika. Izbrani prispevki potrjujejo kontinuinirano zanima­nje za delo Vaneka Šiftarja. To so naslednje bibliografske enote: 1. Jože Vugrinec: Inštitut za Rome : (ideja dr. Vaneka Šiftarja o romskem inšti-tutu v Prekmurju). Bosa pojdiva, dekle, obsorej. Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; Maribor: Pravna fakulteta; Ljubljana: GV založba, 2010, 69–74 2. Jožek Horvat Muc: Srecanje z dr. Vanekom Šiftarjem; Vanekovo stoletje – ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja 3. Jurij Toplak: Romi v ustavnem pravu od Šiftarja do danes; Ustanova dr. Šif­tarjeva fundacija, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Inštitut za narodnostna vprašanja, 2019 Ko izrišemo nekatere glavne znacilnosti in trende pri sodobnem urejanju po­ložaja romske skupnosti v Evropi in Sloveniji, že na prvi pogled izstopajo vsebin-ski sklopi, ki jih je pionirsko preuceval in zaznal Vanek Šiftar v vec kot dvajsetih prispevkih, ki so bili objavljeni v prvi izdaji zbornika. Casovna distanca nam omo­goca, da lahko poišcemo odgovore na nekatera vprašanja o tem, katera Vanekova pricakovanja so se uresnicila in kateri predlogi in spodbude so obrodili sadove. Prvi sklop, v katerem so doseženi vidni rezultati, se nanaša na narašcanje zani­manja za spoznavanje romske kulture, jezika in zgodovine Romov. Vanek Šiftar je s svojim sodelovanjem na številnih mednarodnih srecanjih ter z objavami v tisku in poljudnih revijah spodbujal vecjo prisotnost romske tematike v širši družbi. O tem nazorno prica naslov enega izmed teh prispevkov Že dolgo so med nami – a smo še dalec vsaksebi. Opozarjal je na pomanjkljivo poznavanje kulture in jezika Romov tudi znotraj romske skupnosti. Ugotovimo lahko, da danes v strokovni in akademski sferi, pa tudi v družbi nasploh, narašca zanimanje za spoznavanje, poucevanje in raziskovanje posebnosti romskega jezika, zgodovine in kulture, kar je velika zasluga slovenskega romologa Vaneka Šiftarja. V zadnjih desetletjih so Romi v Sloveniji nedvomno dosegli vecjo prisotnost v javni sferi, zlasti pri mož­nostih za izražanje kulturne identitete in jezika. Dosegli so izreden razvoj lastnih medijev ter prepoznavnost v vecinskih medijih. Drugi sklop je urejanje pravnega statusa romske skupnosti, saj se je Vanek kot ugleden pravnik in profesor poglobljeno posvecal snovanju in urejanju pravnega položaja Romov ter ustvarjanju možnosti in mehanizmov njihove politicne parti­cipacije. V prispevku Romi – narodnostna ali etnicna skupnost?, ki je bil objavljen v reviji Inštituta za narodnostna vprašanja Razprave in gradivo, je Vanek skupaj s sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja in drugimi pravnimi strokovnjaki pred vec kot tremi desetletji razgrnil temelje pravnega varstva romske skupnosti v Sloveniji. Predlog se je realiziral v dolocbi 65. clena Ustave RS in v Zakonu o rom-ski skupnosti (2007). Vendar so vse do danes ostale nedorecene poti za obliko­vanje mehanizmov za skupno politicno zastopanje romske skupnosti na državni ravni: v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi je namrec zagotovljena politicna participacija predstavnikov romske skupnosti na lokalni ravni, ki pa je omejena na obmocje tradicionalne poselitve Romov in izkljucuje obmocja, kjer neavtohto­ni Romi strnjeno živijo v vecjem številu. Še vedno ostaja odprto vprašanje politicne participacije Romov na nacion­alni ravni, saj Romi nimajo statusa narodne manjšine in posledicno nimajo mož­nosti, da bi izvolili poslanca v Državni zbor. Tretji sklop se nanaša na raziskovanje, preucevanje in zbiranje gradiva o polo-žaju Romov v Sloveniji. Vanek je temeljito preuceval gradivo o zgodovini Romov, kulturi in jeziku ter zbiral podatke o demografskih znacilnostih in tokovih nase­ljevanja Romov v Sloveniji. V stiku s predstavniki romske skupnosti je spoznaval konkretne težave vsakdanjega življenja Romov. Prav tako je z velikim zanimanjem spremljal ukrepe za njihovo vkljucevanje, zlasti na podrocju zaposlovanja in izo­braževanja Romov v Prekmurju in na Dolenjskem, ter vestno zbiral in analiziral podatke o zaposlenih Romih in ucnem uspehu romskih otrok v izobraževanju. V okviru preucevanja obicajev in pravil, ki veljajo znotraj romske skupnosti, je v pri­spevku v casopisu Delo iz leta 1970 Ženska v ciganski družini orisal položaj rom­skih žensk, kar je postalo eno kljucnih razvojnih vprašanja vec desetletij pozneje. Z zgodovinske perspektive lahko potrdimo, da se položaj Romov v Sloveniji izboljšuje, vendar so številni problemi v komunikaciji med Romi in vecinskimi narodi ostali nakopiceni, zlasti zaradi trdoživih predsodkov in obce nestrpnos­ti do Romov ter nepoznavanja njihove kulture. V številnih evropskih državah so Romi tudi danes žrtve kolektivnega sovraštva – antiromizma, kar potrjujejo izbruhi protiromskega nasilja in diskriminacije, ki jih je v preteklih desetletjih obravnavalo Sodišce za clovekove pravice v Strasbourgu in v veliki vecini prime-rov ugotovilo hude kršitve clovekovih pravic pripadnikom romske skupnosti. V cetrtem sklopu je poudarjen pomemben, tako rekoc neprecenljiv Vanekov prispevek k preucevanju romskega genocida v casu nacizma, saj se je šele v konc­nem obdobju dvajsetega stoletja pricelo sistematicno zbiranje gradiva, pricevanj in raziskovanj o romskem genocidu. V prispevku Romi u Sloveniji 1941–1945, ki je bil objavljen v znanstveni reviji Naše temev Zagrebu leta 1984, je Vanek strnil dostopne podatke o romskih žrtvah v Sloveniji v casu nacizma. Poudariti je treba, da je Vanek v tem prispevku orisal tudi sodelovanje pri­padnikov romske skupnosti v narodnoosvobodilnem boju in navedel romske pri­imke med žrtvami v taborišcih v casu nacizma in fašizma. Podatke za pripravo te študije je pridobil na podlagi lastne raziskave in anke­tnega vprašalnika, ki ga je razposlal enotam Zveze borcev v celi Sloveniji. Od tedaj je prišlo do velikanskega premika v obravnavi in razumevanju grozot, ki so jih doživljali Romi kot žrtve romskega genocida, ki ga avtorji v strokovnih in znanstvenih publikacijah pogosto oznacijo kot »pozabljeni« genocid. Tudi v Sloveniji se je pricel proces postopnega vkljucevanja romskega genocida v dogod­ke v spomin na holokavst. V okviru organizacije Mednarodnega zavezništva za spomin na holokavst (IHRA), katerega clanica je tudi Slovenija, deluje odbor za romski genocid. Ena od primarnih ugotovitev tega odbora je, da so dejstva o rom­skem genocidu premalo prisotna v kolektivnem spominu vecinskih narodov, zato so se pricele dejavnosti za ozavešcanje o kompleksnosti zgodovinskega dogajanja v drugi svetovni vojni in o romskem genocidu. Na podlagi vec letnega projektne­ga dela je IHRA v letu 2024 sprejela Smernice za poucevanje o romskem genocidu, ki zavezujejo vse države k uvajanju vsebin o zgodovinskih krivicah, preganjanju Romov in žrtvah romskega genocida v izobraževalne programe. S tem se uresnicujejo tudi zamisli in aktivnosti, ki jih je spodbujal in usmerjal dr. Vanek Šiftar. KNJIGI NA POT – ZAKAJ NOVA, DOPOLNJENA IZDAJA? »Politicno vzdušje je trenutno na najnižji ravni v zgodovini samostojne Slovenije … sovraštvo do Romov narašca, v nekaterih romskih naseljih so varnostne razmere zelo slabe.« (Jožek Horvat Muc, Dnevnik, 22. avgust 2024) Oceno predsednika Zveze Romov Slovenije je bilo in je treba jemati skrajno resno. Nujno jo je bilo in jo je treba obravnavati in razumevati v širšem družbenem in politicnem kontekstu kot odraz zaostritev odnosov med pripadniki romske in neromske skupnosti v dolocenih delih Slovenije ter med romsko manjšino in ne­romsko vecino, nereševanja ali slabega reševanja elementarnih vprašanj za dostoj-no življenje Romov, nerazumevanja nacela pozitivne diskriminacije v odnosih med manjšino in vecino in neustreznega reševanja problematike, ki se jo vse pre­pogosto oznacuje za t.i. »romsko problematiko«, predvsem pa v razmerah, ki jih mocno preplavlja desni populizem in že fašisticni diskurzo sovražnikih, motnjah, ogroženosti itd.: »Vceraj Judi, begunci, migranti, danes (in vedno) Romi …« Ob sedanjih razmerah, ki bi lahko eskalirale v zelo problematicno konfliktno stanje, je še kako utemeljeno poudariti: Romi so obcani, enakopravni državljani RS z enakimi pravicami in dolžnostmi kot drugi; v skladu s temeljnimi ustavno­pravnimi postulati naše države je romska skupnost tudi zašcitena z ustavo; z njo in zakonodajo ter njenim izvajanjem pa uresnicujemo nacelo pozitivne diskrimi­nacije, na kar se, poleg nacela »nic o Romih brez Romov«, prepogosto pozablja! V takih razmerah smo skupaj ocenili, da lahko upraviceno ponovno spomni-mo tudi na delo oceta slovenske romologije dr. Vaneka Šiftarja, na njegovo kapi­talno delo Cigani1 in na monografijo mag. Mladena Tancerja iz leta 2011 z nas­lovom Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog. Pa ne le zaradi ohranjanja spomina na njegov prispevek k razvoju romologije v Sloveniji2 in širše, ampak zato, ker so njegova razmišljanja, predlogi, ocene, sporocila in opozorila še danes – nic manj, 1 »Dobro se spominjam casa, ko je izšla, danes lahko recemo, znamenita knjiga profesorjaVaneka Šiftarja o romski skupnosti v teh krajih. Izid tiste knjige je bila neke vrste revolu­cija. Bila je nekaj novega, bila je celovita, problemska študija in spremljale so jo številne razprave,« je dejal takratni predsednik republike dr. Danilo Türk v govoru na prireditvi 8. Dnevi spominov in tovarištva (Vrt spominov in tovarištva, 8. maj 2009). 2 »… je odlocilno prispeval k razvoju romologije kot posebne interdisciplinarne vede,« je poudarila dr. Vera Klopcic v predgovoru prve izdaje monografije M. Tancerja, ki jo je tudi uredila. kot v casu njihovega nastajanja in objave v monografiji M. Tancerja3– aktualna in predstavljajo oporo vsem, ki se kakorkoli ukvarjajo z vprašanji položaja in življe­nja Romov v Sloveniji. Z izdajo druge, dopolnjene izdaje monografije M. Tancerja tudi nadaljujemo že dolgoletno in vecstransko koristno in pomembno sodelovanje med vsem tremi iz­dajatelji. Nenazadnje je bil ob svecani predstavitvi monografije M. Tancerja v Vrtu spominov in tovarištva 9. septembra 2011 podpisan tudi Sporazum o sodelovanju med Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija in Inštitutom za narodnostna vprašanja. Kaj nas je še posebej vodilo pri odlocitvi, da skupaj pripravimo in izdamo drugo, dopolnjeno izdajo monografije M. Tancerja, v kateri je zbral vse najpo­membnejše spise dr. Šiftarja o »romskem vprašanju«, in k spremnim tehtnim pri­spevkom iz prve izdaje dodamo še nove? 1. Zveza Romov Slovenije že vrsto let organizira spominske svecanosti ob Mednarodnem dnevu spomina na romske žrtve genocida v zacetku avgusta. Tega dogodka se moramo spominjati in ohranjati zgodovinski spomin nanj, predvsem zaradi spoštovanja do vseh preminulih in zato, da se kaj takega Romom in drugim ljudem in narodom nikoli vec ne bi zgodilo. »Nikoli vec«, kot je bilo receno ob koncu vojne, pa je žal le zbledel spomin, glas vpijocega v pušcavi, a vendarle še vedno aktualna zaveza. Na desetine vojn, številna žarišca uporabe sile in nasilja, teptanje clovekovega dostojanstva in clovekovih pravic, tisoci in tisoci mrtvih za­znamujejo povojna desetletja in tudi aktualno situacijo. Ob spominu na romske žrtve nacisticnega genocida moramo tudi danes in tu­kaj dvigniti glas zavracanja in obsodbe aktualnih genocidov in njihovih izvajalcev, od Iraka, Ruande, Srebrenice do Izraela, Gaze in Zahodnega brega, kjer bi naj bilo v imenu samoobrambe Izraela koncno rešeno palestinsko vprašanje – do zadnje­ga Palestinca oz. njihove »preselitve« nekam drugam. Ni in ne more biti retoricno na videz cinicno vprašanje, koliko Palestincev, otrok in drugih mora umreti, da bo koncno ustavljen ta, celo že mednarodno pravno prepoznan genocid?! Pa tudi ne vprašanje, ali bodo nove desetine milijard, okrepljena militarizacija EU, nova hladna vojna, krepitev vojne industrije in vecanje dobickov njenih upravljalcev res zaustavili vojno v Ukrajini ter trpljenje in umiranje ukrajinskih in ruskih ljudi? »… kar 13 škatel gradiva iz arhiva Vaneka Šiftarja v PAM se nanaša na romsko problema­tiko – Šiftar si je dopisoval s študenti, ki so pripravljali seminarske in diplomske naloge s tega podrocja; pisali so mu tudi številni Romi o svojih težavah,«je zapisala dr. Janja Hojnik,»Vanek Šiftar, intelektualni steber Prekmurja 20. stoletja«, Casopis za zgodovino in naro­dopisje, zvezek 2 (2024): str. 49–88. https://doi.org/10.62409/czn.273 Tudi v imenu romskih žrtev genocida se ne bi smeli nikakor sprijazniti z ge­ostrateškimi preigravanji, oportunisticnim vedenjem in toleriranjem današnjih genocidnih ravnanj. Kljub odlocnemu zoperstavljanju nasilju, ubijanju, vsem mo-gocim oblikam in nacinom sprenevedanj, dvojnim merilom, rasizmu in novodob­nim oblikam fašizma nismo uspešni, še vec, price smo opravicevanju. Znani rek »iz zgodovine se ucimo« postaja prazna, obrabljena fraza. Moramo se spominjati genocida nad Romi, dogodkov v preteklosti, obenem pa moramo biti še kako prisotni v sedanjosti, s pogledom, uprtim v prihodnost. Samo takrat imata naš obstoj in delovanje smisel. Samo takrat bomo izpolnili dolg, ki ga imamo do borbe in zmage nad nacifašizmom in do njegovih žrtev. 2. Spomin na romske žrtve genocida je vedno znova aktualna priložnost za kolektivni premislek, za krepitev potrebne kolektivne zavesti in odgovornosti in premišljena dejanja za urejanje medsebojnih odnosov in skupnega življenja. In kje smo danes ? Resda ne moremo govoriti o genocidu, vendar pa se mora-mo vprašati: smo se sploh premaknili naprej, smo lahko zadovoljni s temi premi­ki, se zadovoljivo spopadamo z vsemi problemi v naših odnosih in z reševanjem osnovnih težav in ovir za cloveka vredno življenje? Je koncno zacela prevladovati vzajemna empatija, naredimo dovolj za premagovanje predsodkov do Romov, se naša deklarativna politika izvaja dovolj uspešno in ucinkovito? Se dovolj odlocno, sistematicno zoperstavljamo »antiromizmu«, ki je, pa naj se komu zdi še tako pre­tirano, ena od pojavnih oblik neofašizma in se mu moramo aktivno zoperstaviti ne le sama romska skupnostin njena organizacija v domacem in mednarodnem okolju, ampak tudi vsi ostali, na vseh ravneh in v vseh okoljih. Se dejansko in sistematicno skupaj zavzemamo za krepitev medsebojnega zaupanja, skupne od­govornosti in spoštovanja? Ali zavracamo paternalizem, populisticno in politi­kantsko izrabljanje posameznih problemov za ustvarjanje kolektivnega obcutka ogroženosti, za odpravljanje predsodkov in manipuliranje s podatki, za odpravlja­nje socialnih in drugih problemov, za ozavešcanje pomena izobraževanja, nacela »nic o Romih brez Romov«? Smo že dejansko in v vseh okoljih ponotranjali še kako aktualno spoznanje, da »se ne bomo premaknili dosti naprej, ce se ne usta­vimo pri osnovnem izhodišcu: kolikšna je obojestranska pripravljenost, možnost in sposobnost, da se ob spoštovanju še mnogih razlicnosti med narodom in na­rodnostjo, ki se pocasi oblikuje, ustvari popolnoma enakopravno sožitje.« To je opozorilo, ki ga je zapisal Vanek Šiftar že leta 1970. 3. Nesprejemljivo je posploševati ocene o stanju, situaciji, problemih; v minu­lem letu se je (ponovno) ustvarjal posplošen vtis o »zaostreni romski problema­tiki« v Sloveniji. Nesprejemljivo je govoriti o »romski problematiki« – ce že, je to kompleksna, celovita »slovenska problematika«! Pa ne gre samo za vprašljivo, nesprejemljivo retoriko, ampak tudi za še vedno prisotne in prepoznavne razlicne pojavne oblike anticiganizmaoz.antiromizma in za percepcijo vecinskega prebivalstva. Anticiga­nizem oziroma – kot se pravilneje zavzemajo v Zvezi Romov Slovenije in tudi drugi – »proti romizem«, je le ena od pojavnih oblik neofašizma in se mu mo-ramo aktivno zoperstavljati, ne le sama romska skupnost in njene organizacije v domacem in mednarodnem okolju in vsi mi drugi na vseh ravneh in vseh okoljih. Še kako in še vedno je prisotno posploševanje in stopnjevanje, že desetletja je pri­sotna slabšalna stereotipizacija Romov kot »varnostnega problema in nadloge«, kar vodi le v stigmatizacijo, dodatno diskriminacijo in celo rasizem, posledicno pa v nadaljnjo zapiranje Romov v njihove gete. Strahovi in zamere so obojestranski – posledice razlicnih okolišcin in deležni­kov v preteklosti in sedanjosti. Potreben je, ponovno poudarjamo, celovit, dolgo-rocen, srednjerocen in pragmaticen, medsebojno povezan pristop na državni in lokalni ravni. 4. Integracijo Romov v socialno okolje, v katerem živijo, pogosto otežujejo tradicionalni pomisleki, predsodki, nezaupanje in odpori, tudi nestrpnost vecine, vcasih tudi nestrpnost romske manjšine. Pod vplivom teh predsodkov in nestrp­nosti, ko se stvari politicno segrejejo do vrelišca, ni mogoce sprejemati dobrih od­locitev. To je pokazala slovenska praksa (npr. v preteklosti v primeru Strojanovih, odlocitve o šolanju romskih otrok v Novem mestu in drugih primerih, pa vse do današnjih dni). Temeljni problemi Romov so tisti, ki se ne rešujejo na državni ravni. Na držav­ni ravni se dolocajo njihov pravni položaj, zašcita in posebne pravice. Reševanje življenjskih vprašanj in problemov Romov pa se odvija na lokalni ravni. To so vprašanja urbanizma, okolja, otroškega varstva, izobraževanja. Ti problemi nima­jo politicne barve. Ali bo cesta asfaltirana ali ne, to vprašanje ni ne crno ne rdece; ali bo kanalizacija, ali bo voda, ali bo otroški vrtec, to zadeva vse obcane, ne glede na to, ali so Romi ali ne. Kjer so problemi Romov povezani tudi s temi vprašanji, obstajajo na tej ravni romski svetniki. 5. Primer pozitivne prakse – Prekmurje: V Prekmurju smo prica dolgi in dob-ri izkušnji in tradiciji integriranja Romov v etnicno vecinsko slovensko socialno okolje4, vkljucevanja Romov v otroško varstvo, v izobraževanje, zaposlovanje, v urejanje urbanisticne, okoljske in socialne problematike.Vendar se to ni zgodilo samo od sebe. To je rezultat dolgoletnih prizadevanj in spoznanj, na katerih so bila prizadevanja utemeljena. Ce ne bi bilo ljudi, ki so razumeli to problematiko in ki so hoteli, da se konflikti odpravijo, da se romska skupnost integrira v vecinsko neromsko skupnost, potem tudi Prekmurje ne bi moglo biti dober primer. To ne pomeni, da v Prekmurju ni obcasnega nerazumevanja, da ni sporov in konfliktov. Pomeni pa, da tu obstaja dobra praksa, ki kaže, da je te probleme mogoce reševati, da je mogoce najti ustrezne oblike sožitja, da je možno vzpostaviti dialog in skozi dialog probleme tudi reševati. Da je mogoce živeti ne samo drug ob drugem, am-pak tudi odgovorno drug z drugim, ob spoštovanju bistvenega pogoja: udejanja­nje sožitja razlicnosti, spoštljivega in ustvarjalnega sobivanja in sodelovanja vseh ljudi, pri katerem je vsakomur dana pravica, da je in ostane, kar mu je bilo dano in kar želi biti. In da to omogoca tudi drugim. 6. Nekateri smo vstopali v svet Romov še v casu, ko tudi v naših krajih ni bilo tako tuje pojmovanje drugorazrednosti Romov, ko tudi resno študijsko ukvarjanje z »romsko problematiko« v dolocenih krogih ni bilo deležno razumevanja in pod-pore. Vanek Šiftar je vztrajal (kot »ciganski doktor«, kot je lahko slišal tu in tam), ker je verjel v svet, v katerem so vsi ljudje ob rojstvu obdarjeni z dostojanstvom in enakimi pravicami in v katerem smo ljudje drugim pripravljeni storiti to, kar si želijo, in kar želimo, da bi oni storili nam. Dr. Vanek Šiftar je leta 1970 zapisal: »Cigani živijo med nami, a še dalec pre­malo z nami … Izoliranost in samoizolacija je obtožujoc odgovor na še prepo­gosta mnenja, da z njimi ni mogoce sožitje, ker ne poznajo higiene, ker kot de­lomrznejši živijo s številnimi družinami na racun družbe, ker kradejo … In še nekajkrat bi lahko zaceli stavek s ker … in na naštete »resnice« so nam odgovarjali cigani po svoje, s krepkim zato, ker hocemo, a nas ne sprejemajo na vasi, kjer so »Integracijo, vkljucenost prekmurskih Romov v prekmursko socialno okolje je v velikimeri omogocilo tudi raziskovanje dr. Vaneka Šiftarja in njegovo prakticno prizadevanje, da se presežejo vzroki njihove socialne izkljucenosti,« je zapisal prvi predsednik republike Milan Kucan v: Borut Holcman in Franci Ramšak (ur.): Šiftarjev zbornik, Pravo-narod-kul­tura, (Maribor: Pravna fakulteta, Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacije, 2001): str. XVII–XX. nekoc živeli naši predniki.« Ker, kot je v nadaljevanju poudaril: »… se ne bomo premaknili dosti naprej, ce se ne ustavimo pri osnovnem izhodišcu: kolikšna je obojestranska pripravljenost, možnost in sposobnost, da se ob spoštovanju še mnogih razlicnosti med narodom in narodnostjo, ki se pocasi oblikuje, ustvari popolnoma enakopravno sožitje.« Svoj zadnji dom ima po svoji volji v Vrtu spominov in tovarištva. In v njem smo zasadili posebno spominsko drevo, gorski javor, v spomin na genocid nad Romi, pozabljeni holokavst, kot živi spomin in opomin, kot našo še dodatno za­vezo za aktivno delovanje za spoštovanje in uresnicevanje 1. clena deklaracije OZN o clovekovih pravicah: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dosto­janstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.« In tudi kot še dodaten spomin na Vaneka Šiftarja in njegovo povezanost z romsko skupnostjo. Vanek Šiftar je leta 1967 napisal pesem z naslovom Sprehod z Romom (pona­tisnjena tudi v monografiji). Je otožna popotnica barda slovenskih romologov le pesniška refleksija o preteklosti ali še aktualno pesniško sporocilo tudi današnjega casa? Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije Dr. Sonja Novak Lukanovic, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja Marjan Šiftar, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Murska Sobota, Ljubljana, Petanjci, februar 2025 Mag. Jožek Horvat Muc, romolog Predsednik Zveze Romov Slovenije DR. VANEK ŠIFTAR, ROMOLOG IN PRIJATELJ ROMOV Kot pripadnik romske skupnosti, predvsem pa kot nekdo, ki se ukvarja z rom­sko problematiko ter raziskovanjem na podrocju romoloških tem, bi rad v zacet­ku izpostavil, da smo v slovenskem prostoru in širše imeli dva zelo pomembna romologa, dr. Vaneka Šiftarja in dr. Pavlo Štrukelj. Dr. Vanek Šiftar je veliko prispeval na vseh podrocjih družbeno-politicnega vprašanja Romov v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji. Zelo pomembne so bile njegove debate in razprave v sklopu mednarodnega posve­tovanja o jeziku in kulturi Romov, ki je bil leta 1985 v Sarajevu. Dr. Vanek Šiftar je pripravil prispevek o govornem narecju prekmurskih Romov in o tem, kateri jezikovni skupini pripada. V ta namen so osnovne šole iz Prekmurja pripravile krajšo anketo, ki je zajela 25 odstotkov ucencev Romov. Prav tako so ucenci Romi prevedli kratek tekst iz romšcine v slovenšcino. Z akademikom Radetom Uhli­kom, sicer vodjem Sarajevske skupine, sta tem vprašanjem posvetila veliko casa. Z sekretarjem sekretariata za obco upravo Novo mesto Antonom Šporarjem sta novembra 1985 odprla vprašanje o standardizaciji romskega jezika v Jugoslavi­ji. Iz Beograda so dr. Vaneku Šiftarju oktobra 1976 poslali dopis o ustanavljanju romskih društev v Sloveniji, ki bi delovali tako, kot delujejo romska društva v drugih republikah Jugoslavije. Septembra 1977 je dr. Vanek Šiftar pripravil gra­divo za seminar v Budimpešti o položaju Romov v Jugoslaviji. Nekaj gradiva mu je prispeval dr. Aleš Bebler. Leta 1990 sta z Rajkom Djuricem iz Beograda odprla debato o neenakopravnosti Romov pri nas. Poudarek je bil na neenotnem statusu Romov v pokrajinah in republikah. Decembra 1988 je tako v pismu Rajku Djuricu med drugim zapisal: »Tudi med Romi v Prekmurju je bila vse glasnejša zavest o temeljnih cloveko­vih pravicah, kar je potrjevalo tudi osvešcanje njihove državljanske zavesti – po-casi je zavest in zahteva po enakopravnosti izpodrivala obcutek manjvrednosti in s tem pripravljenost na vecvrstno asimilacijo. Horvat – Rom je na seji obcinske konference SZDL Murska Sobota dejal, da bi že bil cas, da bi se slovenska družba koncno opredelila, kakšen status naj bi imeli Romi v Sloveniji. Naslednje leto je bilo že jasneje. Želja Romov v Sloveniji je, da koncno dobimo obliko narodnostne zašcite.« (1986). Povezanost ter skupne debate dr. Vaneka Šiftarja in razmišljanja z mnogimi romskimi aktivisti, kot so bili Slobodan Berberski, Rade Uhlik, Rajko Djuric, Ju­suf Šaip in Dragoljub Ackovic, so prinesla veliko jasnejše odgovore na mnoga vprašanja v zvezi z Romi. Kot dolgoletni clan Sarajevske skupine, ki se je ukvarjala z romskim jezikom, je leta 1986 predlagal izvedbo konference, ki je bila organizirana v okviru SZDL Murska Sobota v hotelu Diana. Na konferenci so se med drugim dogovorili, naj se v Prekmurju pripravi zbirka romskih besed. V dopisu Rajku Djuricu decembra 1988 je dr. Vanek Šiftar napisal: »Pojutrišnji dan? Konstituiranje lastne identitete v sožitju z vecinsko družbeno skupnostjo je pojutrišnji dan Romov, ki pa pomeni preizkusni kamen naše civilizatoricne druž­bene zavesti in v doloceni meri zahteva tudi spremembo nas samih!« Njegovi zapiski, razprave, debate, pa tudi njegova knjiga in raziskave so pripo­mogli k boljšemu razumevanju romske skupnosti v Sloveniji in Jugoslaviji, pristo­pu k reševanju težav in koncni definiciji 65. clena slovenske ustave. V slovenskem prostoru sta dr. Vanek Šiftar in dr. Pavla Štrukelj prispevala osnovo in podlago za mnoge kasnejše romologe in strokovnjake na podrocju romske tematike. Tukaj bi posebej izpostavil doc.dr. Vero Klopcic, castno clanico Zveze Romov Slovenije, clanico sveta Inštituta za romološke študije v Murski So-boti in clanico Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja SPOMINI NA SODELOVANJE IN PRIJATELJEVANJE Z DR. VANEKOM ŠIFTARJEM TER NAJIN PRISPEVEK K USTAVNEMU UREJANJU PRAVIC IN POLOŽAJA ROMSKE SKUPNOSTI IN NJENIH PRIPADNIKOV V REPUBLIKI SLOVENIJI Z veseljem sem sprejel vabilo urednice monografije dr. Vere Klopcic, naj napi­šem krajše besedilo o sodelovanju in prijateljevanju z dr. Vanekom Šiftarjem ter o najinih prizadevanjih za ustavno urejanje pravic in položaja romske skupnosti in njihovih pripadnikov v Sloveniji. Pisanje takšnega prispevka je odlicna pri­ložnost za obujanje lepih in dragih spominov ter hkrati poseben izziv. Spomini niso zanesljivi, ko gre za kronologijo, specificne okolišcine in podrobnosti. Zato ob takšnih priložnostih obžalujem, da ne pišem dnevnika, v katerem bi zabeležil pomembne dogodke in datume, mogoce pa tudi svoje obcutke in komentarje. Za­vidam tistim, ki – kot moja mama v zadnjih letih življenja – najdejo voljo, energijo in cas za dnevniške zapise (pa ceprav kratke in fragmentarne). Izgovarjam se, da mi vedno zmanjkuje casa za delo, druženje in da bi pocel, kar imam rad in bi želel poceti. Verjetno so kljucni razlogi, da dnevnika ne pišem, pomanjkanje volje in discipline ter dvom, da zapisani rezultati ne bi bili vredni naporov in casa, ki bi jih v pisanje dnevnika vložil. Še vecji izziv je napisati objektivno besedilo o vzornikih in prijateljih, ki so pomembno vplivali na tvoje delo, akademsko kariero in živ­ljenje. Vanek je (bil) takšen prijatelj. Zato sem se odlocil, da bom napisal osebno zgodbo. Ta zgodba bo (kot groba in fragmentarna skica) predstavila najino prija­teljevanje in tem(atik)e, s katerimi sva se ukvarjala. Poskusil bom pojasniti, kako je Vanek vplival na moje delo, akademsko kariero in osebno rast, zakaj in kako je njegovo delo še vedno aktualno, pa tudi kako nama je kdaj uspel kakšen podvig. Ker ne morem preverjati dogajanja v svojem dnevniku, si pri pisanju in dolo-canju kronologije pomagam s posameznimi dogodki, delom in objavami, ki jih znam umestiti v cas. Z Vanekom sva se spoznala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem bil zaposlen na Marksisticnem centru CK ZKS (MC) in sem zacel pisati svoj magisterij. Na Beethovnovi v Ljubljani, kjer je bil MC, mi ga je predsta­vil Peter Bekeš. Že prej sem vedel zanj in sem poznal njegovo delo. Zato sem bil navdušen, da sem ga spoznal osebno. Že prvic smo se zaklepetali in obdelali precej zanimivih tem. Ko smo se po nekaj urah poslovili, sva se z Vanekom tikala. Takoj sva se ujela in vedela, da je prvo srecanje zacetek najinega vsebinskega (stro­kovnega in znanstvenega) sodelovanja in hkrati zacetek iskrenega prijateljevanja. Dogovorila sva se, da se kmalu srecava. Dogovor sva uresnicila, prav tako kot tudi obljubo, da se bova poskusila v prihodnje vsaj obcasno videvati. Ceprav je bil Vanek precej starejši, v mnogih situacijah in na mnogih pod-rocjih moj vzor in mentor, ki me je usmerjal in spodbujal, osebnost, ki sem jo spoštoval in obcudoval, me je vedno obravnaval enakopravno. Poudarjal je, da morajo sodelavci, ki so partnerji pri razlicnih projektih, in zlasti prijatelji biti enakopravni. Kadar sodelavce zanimajo iste ali podobne tematike, je to dodatna spodbuda za sodelovanje in druženje. Enakopravno sodelovanje je najbolj krea­tivno, pomaga vsem, spodbuja njihov razvoj in jih gradi. Zaradi njegovega zgleda in dobrih izkušenj najinega sodelovanja sem se vedno trudil, da smo s sodelavci gradili enakopravno sodelovanje. Ko gre za (pravo) prijateljstvo, je govoril Vanek, to drugacno kot enakopravno sploh ne sme biti. Najino sodelovanje in prijateljevanje se je oblikovalo v zanimivih casih, ko se je v Sloveniji vzpostavljal politicni (strankarski) pluralizem in se je zacenjala (de­mokraticna) tranzicija ter so (pogosto s figo v žepu) potekale intenzivne razprave o preoblikovanju in razvoju jugoslovanske federacije. Tudi kasneje se je marsikaj dogajalo, zato nama zanimivih in aktualnih tem za raziskovanje in najine dolge razprave ni zmanjkalo. Ko se zdaj spominjam teh casov, mi je žal predvsem, da nisva uspela najti vec priložnosti in casa za najino sodelovanje in druženje. Teme, o katerih sva se v osemdesetih letih in na zacetku devetdesetih let z Vanekom pogovarjala, so opredeljevale takratno družbeno, politicno in zgodo­vinsko dogajanje ter kasnejši razvoj. V svojih pogovorih sva poskušala kar najbolj celovito in z razlicnih vidikov obravnavati razlicne družbene pojave. Ugotavljala sva, da so vsi ti pojavi kompleksni in dinamicni procesi, ki so medsebojno preple­teni in odvisni ter vplivajo drug na drugega. Žal naši koncepti in definicije teh pojavov ter teorije, ki jih na njih gradimo, kompleksnosti in dinamicnosti naše realnosti ne odražajo dobro. Naši koncepti in definicije so pogosto, celo pravilo-ma staticni. Predstavljajo nekakšen staticen casovni prerez posameznih pojavov, zamrznjenih v casu in praviloma izoliranih od ostalih pojavov in procesov, s ka­terimi so prepleteni, ki drug na drugega vplivajo in so medsebojno (so)odvisni. Pogosto se strokovnjaki in znanstveniki teh slabosti konceptov in definicij, ki jih uporabljamo, premalo zavedamo. Na najinih srecanjih je Vanek sprvanajvec govoril o raziskovanju za drugo, do-polnjeno izdajo svoje knjige o delavskem soodlocanju in upravljanju v industrij­skih podjetjih (Šiftar, 1986) ter o svojih novih spoznanjih ob tem. Ceprav so me že prej zanimali industrijska in ekonomska demokracija, delavsko soodlocanje in upravljanje, solastništvo in participacija zaposlenih v razlicnih vrstah in oblikah podjetij in organizacij po svetu, je bilo moje znanje in poznavanje teh tematik in konceptov omejeno. Vanek mi je svetoval, katere specificne tematike so zlasti pomembne ter katere relevantne tuje in domace znanstvene in strokovne objave naj preberem. Ko je Vanekova knjiga izšla, sem že vedel toliko, da sem po njenem izidu lahko napisal recenzijo te knjige (Žagar, 1986). V takratnem sistemu, ki s(m)o ga opredeljevali kot socialisticno samoupravlja­nje, so bile te tematike dokaj priljubljene in zaželene, v vecini držav po svetu pa jim niso posvecali velike pozornosti. V Sloveniji se je po tranziciji in osamosvoji­tvi odnos do samoupravljanja, industrijske in ekonomske demokracije, delavske­ga soodlocanja in soupravljanja spremenil, ker so te koncepte mnogi povezovali s »starim sistemom« in menili, da je vse povezano z njim treba zavreci. Pozabili so ali pa sploh niso vedeli, da so koncepti in razlicni modeli industrijske demo-kracije, delavskega soodlocanja in soupravljanja vecinoma nastajali in se razvijali prav na razvitem kapitalisticnem zahodu in severu. Prepricana, da so te tematike pomembne globalno in dolgorocno, sva (bila) z Vanekom zagovornika uvajanja, urejanja in uresnicevanja razlicnih nacinov in oblik participacije zaposlenih, dela­vskega soodlocanja in upravljanja v industrijskih in drugih (zasebnih, zadružnih, skupnostnih, javnih in državnih) podjetjih in ustanovah ter kooperativah povsod po svetu. Menila sva, da brez industrijske in ekonomske demokracije v sodobnih družbah ni mogoce razvijati in uresniciti (resnicne) demokracije, pravicnosti in enakopravnosti, ki bi jih morali uveljaviti na vseh podrocjih in v vseh sferah našega življenja. Vanek, ki je te tematike raziskoval vec desetletij,5 mi je obširno pripove­doval o tradicijah, zgodovinskih izkušnjah in razvoju ekonomske demokracije v Sloveniji, takratni Jugoslaviji, Evropi in v razlicnih predelih sveta. Razpravljala sva o zemljiških, pašnih, vodnih in gozdnih skupnostih ter skupn(ostn)i lastnini in upravljanju, zadružništvu, kooperativah, delavskih podjetjih, delavskih hranilni­cah in posojilnicah, njihovih mikrokreditih in namenskih kreditih ter o pomenu teh financnih instrumentov in strokovne pomoci delavskih hranilnic in posojilnic Po vecletnem raziskovanju je prva izdaja Vanekove knjige izšla konec šestdesetih let (Šiftar, 1969), svoje raziskovanje pa je nadaljeval tudi po njenem izidu. pri krepitvi obrtništva, (malega) podjetništva, ustanavljanja podjetij v lasti zapo­slenih delavcev in preoblikovanju privatnih podjetij v podjetja v lasti zaposlenih v kapitalisticnih okoljih. V tem kontekstu sva problematizirala koncepte in pravne ureditve lastnine, ki ne odražajo kompleksnosti in dinamicnosti realnih situacij in odnosov, predvsem pa ne zagotavljajo pravicnosti in enakopravnosti vseh. Kri­ticna sva bila do samega koncepta lastnine, do njegove absolutnosti in njegovega pravnega urejanja, pa tudi do razlicnih oblik lastnine, kakršne so zasebna, druž­bena, državna in skupna lastnina, ki iz tega koncepta izhajajo. Ugotavljala sva, da v vecini okolij pravo varuje in promovira predvsem privatno (zasebno) lastnino in jo absolutizira ter tako krepi monopol obstojecih lastnikov, zanemarja pa ostale oblike lastnine in skupno(stno) upravljanje. To potrjuje, da je pravo pomemben instrument zagotavljanja oblasti vladajocih razredov in reprodukcije obstojecih družbenih in ekonomskih odnosov. Pravne ureditve v posameznih okoljih in dr­žavah predvsem ohranjajo in branijo obstojece družbene odnose in monopole, ki so se vzpostavili v casu njihovega oblikovanja in sprejema. Zato ne preseneca, da pravne ureditve ne upoštevajo enako interesov in potreb vseh posameznikov in jih ne obravnavajo enakopravno, še posebej ko gre za interese in potrebe nepri­vilegiranih in marginaliziranih posameznikov, skupnosti in skupin. V pogovorih o industrijski demokraciji sva najvec pozornosti namenjala oblikam, postopkom in naravi delavske participacije v razlicnih tipih podjetij v razlicnih okoljih, dela­vskemu lastništvu, delavskih prevzemih in podjetjem v lasti zaposlenih, ki so se tudi v ZDA v casu velike ekonomske krize izkazala kot dober pristop, ki je pove-cal odpornost teh podjetij in zagotovil socialno varnost zaposlenih, ki so postali lastniki. Analizirala sva razlicne koncepte in modele delavskega (so)odlocanja in (so)upravljanja ter (socialisticno) samoupravljanje. Ugotavljala sva njihove pred­nosti in slabosti ter razmišljala o perspektivah njihovega razvoja. Precej pozornosti sva namenila delavskemu in sindikalnemu organiziranju ter njegovemu pomenu za industrijsko in ekonomsko demokracijo, pa tudi za demokracijo nasploh. Ti pogovori so pomembno oblikovali moja razmišljanja in poglede o industrijski in ekonomski demokraciji ter njunem pomenu za uresnicevanje dejanske demokra­cije v kateremkoli družbenem okolju. Pomembno so vplivali tudi na moje kasnejše raziskovanje teh tematik in konceptov. Poleg relevantnih objav v dnevnem, stro­kovnem in znanstvenem tisku, ki jih poskušam spremljati, Vanekovo monografijo, ki predstavlja temeljno znanstveno delo o industrijski in ekonomski demokraciji v Sloveniji, še vedno z veseljem vzamem v roke in ugotavljam, da s svojim pristopom in razmišljanjem ostaja aktualna in postaja celo aktualnejša. Da so te tematike in koncepti v Sloveniji še vedno aktualni ter da še vedno obstaja precej problemov pri njihovem urejanju in uresnicevanju v praksi, potrjuje dejstvo, da mineva že dobrih trideset let od odlocbe Ustavnega sodišca Republike Slovenije iz leta 1994 (U-I-104/92), da mora Državni zbor odpraviti neustavnost zakonov v enem letu, ce ti ne urejajo nacina in pogojev sodelovanja vseh delavcev javnih zavodov pri upravljanju teh zavodov. Trideset let kasneje ta neustavnost še ni odpravljena. Da ta odlocitev velja za celoten javni sektor in podjetja, katerih (so)lastnik je država, potrjuje tudi odlocba Ustavnega sodišca iz decembra 2024 (U-I-186/21), s katero je razveljavilo šesti odstavek 36. clena Zakona o bancništvu (Uradni list RS, 92/21), ker ta ni skladen z ustavnimi dolocbami o delavskem soodlocanju z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, 47/07). Ocitno pa v Sloveniji še vedno ni politicne volje, da bi te odlocitve ustav­nega sodišca uresnicili in odpravili ustavne neskladnosti. Pogovori z Vanekom ter dolge razprave z dr. Adolfom Bibicem in dr. Brankom Pribicevicem, katerega asistent sem postal na Fakulteti za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (FSPN) ljubljanske univerze, so me spodbudili, da sem za-cel bolj poglobljeno raziskovati te tematike. Ob koncu osemdesetih let sem za-cel pripravljati svoj politološki doktorat o britanskih sindikatih in sindikalnemu kongresu (Trade Union Congress) ter odnosu sindikatov z laburisticno stranko v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske pod mentorstvom dr. Pribicevica. Ceprav sem opravil dober del raziskav, žal zaradi razpada takratne Jugoslavije tega doktorata nisem dokoncal. Prvi leti najinega sodelovanja, preden sem moral na služenje vojaškega roka, sva se z Vanekom pogosto pogovarjala o študiju in izpitih v okviru mojega magi-strskega študija na Pravni fakulteti ljubljanske univerze. Predvsem sta ga zanima-la raziskovanje za moj magisterij in napredek pri pisanju magistrske naloge. Za svojo magistrsko nalogo »Družbenopoliticni zbori v delegatskem skupšcinskem sistemu« (Žagar, 1987) sem raziskoval razvoj in evolucijo politicnega sistema in institucij ter zlasti zakonodajne veje oblasti v Sloveniji in Jugoslaviji po drugi sve­tovni vojni, pa tudi politicno participacijo in funkcije zakonodajne veje oblasti primerjalno. Kadar sem se pri raziskovanju in pisanju sreceval s težavami in ni­sem našel potrebnih virov, mi je Vanek svetoval, kako naj se lotim dela in težave razrešim, kaj naj preberem in preštudiram. Ponudil mi je, da lahko raziskujem v njegovem bogatem osebnem arhivu, kjer sem pogosto našel dragocene dokumen­te in gradiva, ki so bili relevantni za razumevanje razvoja jugoslovanskega in slo­venskega politicnega sistema in vlogo zakonodajne oblasti v njem, a sicer niso bili dostopni. Vcasih mi je posodil kakšno knjigo iz svoje knjižnice, ki je sicer nisem uspel dobiti. Veliko sem se naucil, ko mi je govoril o dobrih in slabih izkušnjah iz svojega znanstvenega in raziskovalnega dela. Njegovo prijazno ponudbo, da lahko uporabljam njegov osebni arhiv in knji­žnico, ki sem ju še pred odhodom na vojaški rok kar dobro spoznal, ter tam razi­skujem, kadarkoli želim, sem kasneje v osemdesetih in devetdesetih letih veckrat izkoristil. Poleg tem, ki sem jih omenil, sva se pogovarjala in razpravljala še o mnogih temah in vprašanjih, povezanih z najinimi specificnimi raziskovalnimi in znan­stvenimi interesi ter z najinim družbenim aktivizmom v razlicnih obdobjih. Te teme so bile ob koncu osemdesetih let in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja povezane predvsem z mojim aktualnim delom in službenimi obveznostmi. Ce se dalj casa nisva srecala, sva se (vcasih kar pogosto, vcasih le enkrat ali dvakrat letno) slišala po telefonu. Najini telefonski pogovori (prek stacionarnih telefonov) so bili vedno vsebinski in poglobljeni, vcasih polemicni, praviloma pa precej dol­gi, saj so nekateri trajali vec ur. V tem prispevku moram omeniti najine razprave o družbeni, ekonomski in politicni krizi, o nujnosti reform v takratni Jugoslaviji in Sloveniji, o tranziciji in osamosvajanju Slovenije ter razvoju novega sistema, ki so Vaneka živo zanimale. Hkrati so bile te razprave izjemno koristne za moje strokovno delo in sodelovanje v procesih dopolnjevanja in spreminjanja zvezne ustave, spreminjanja in dopolnjevanja republiške ustave ter pri snovanju in spre­jemanju ustave samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Zaradi sodelovanja v teh procesih sem zacel intenzivno raziskovati ustavne in politicne sisteme v sve­tu ter ureditev in standarde clovekovih pravic in temeljnih svobošcin v mednaro­dnem pravu in nacionalnih ustavnih in pravnih ureditvah. Razprave z Vanekom o teh temah, s katerimi se je vsaj v posameznih segmentih ukvarjal tudi on, so utr­dile moje (pravne in politološke) znanstvene interese na podrocjih ustavnega in ustavnega primerjalnega prava, mednarodnega javnega prava, clovekovih pravic, primerjalnih politicnih sistemov in politik ter mednarodnih odnosov. Tako kot drugje po svetu, kjer so z zanimanjem spremljali razvoj, reforme in (demokraticno) transformacijo v Grciji, na Portugalskem in v Španiji ter v La-tinski Ameriki, »perestrojko« v Sovjetski zvezi, razprave o reformah v takratni Jugoslaviji, zahteve po demokratizaciji in procese tranzicije v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope ter drugje po svetu, padec berlinskega zidu in združevanje Nemcije, razpad Sovjetske zveze, Jugoslavije in Ceškoslovaške, sva o teh temah intenzivno razpravljala tudi z Vanekom. Pogovarjala sva se o tranzicijah, centra­lizaciji in decentralizaciji, družbenih reformah in demokratizaciji, o vsebinski demokraciji in pomenu oblik neposredne demokracije in drugih oblik participa­cije v tem kontekstu, o strankarski in nestrankarski demokraciji. V razpravah o demokratizaciji in nujnih reformah v Jugoslaviji ter v okviru razprav o evropskih integracijskih procesih, za katere sva menila, da morajo vkljucevati jugoslovansko federacijo in kasneje samostojno Slovenijo, sva se zavzemala za uveljavljanje de­centraliziranega federalizma, ki mora priznati, spoštovati in upoštevati pluralnost in razlicnost ter vse njune dimenzije, vkljucno s kulturnimi, jezikovnimi in etnic­nimi. Te razprave so bile pomembne za moje raziskovanje federalizma, prispevale pa so tudi k oblikovanju strokovnih gradiv in modelov, ki sem jih pripravljal za Predsedstvo SRS in druge slovenske republiške institucije in so služili kot izho­dišca za slovenske predloge o reformiranju in preoblikovanju jugoslovanske fe­deracije. Tako smo snovali in razvijali koncept in model asimetricne federacije, vendar so bili ti slovenski predlogi zavrnjeni in pogosto tudi napadeni. Zavrnjeni so bili tudi slovenski predlogi za preoblikovanje jugoslovanske federacije v kon­federacijo. Ceprav slovenski predlogi za reformiranje jugoslovanske federacije niso bili sprejeti, delo ni bilo cisto zaman, saj je kot rezultat teoretskega in pri­merjalno-pravnega raziskovanja sodobnega federalizma nastala moja doktorska disertacija o sodobnem federalizmu in modelih asimetricne federacije. Ko sem novembra 1990 dokoncal svoj doktorski študij z uspešno obrambo disertacije z naslovom »Sodobni federalizem – s posebnim poudarkom na asimetricni federa­ciji v vecnacionalnih državah« (Žagar, 1990), sem to novico sporocil Vaneku, ki mi je navdušeno cestital. V osemdesetih in devetdesetih letih sva se poglobljeno pogovarjala tudi o do-gajanjih v svetu, mednarodnih odnosih, zunanji politiki in prizadevanjih za mir v svetu, najvec pa sva v tem okviru razpravljala o konceptu enakopravnejše nove mednarodne ekonomske (in politicne) ureditve, ki jo je v Združenih narodih pro-moviralo gibanje neuvršcenih. Kadar sva se pogovarjala o teh temah, je Vaneka zlasti navduševalo moje delovanje v klubih OZN Slovenije. Vedel je, da sem prek klubov OZN že nekaj let prej spoznal njegovega prijatelja dr. Antona Vratušo. Vedel je tudi, da mi je njegov prijatelj predlagal, da ga klicem (tovariš) Vran, in mi narocil, da ga moram tikati. Ceprav so nas zanimale iste ali vsaj podobne temati­ke, smo se, kolikor se spomnim, vsi trije srecali le enkrat ali dvakrat. Takrat smo se pogovarjali o vrsti tem, ki sem jih že omenil, pa tudi o kulturi, umetnosti in zlasti o literaturi. Na te teme in naše literarno ustvarjanje je vcasih beseda nanesla tudi, kadar sem se srecal z Vanekom ali Vranom. Ko sem se ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih zacel vkljucevati v pedagoški proces na ljubljanski univerzi (na Fakulteti za sociologijo, politicne vede in novinarstvo oz. Fakulteti za družbene vede (FDV) in Visoki šoli, kasneje Fakulteti za socialno delo), zlasti pa po moji zaposlitvi na Inštitutu za narodno­stna vprašanja (INV) leta 1990 so postale najpogostejše teme mojih pogovorov z Vanekom in Vranom narodne, etnicne in druge (družbene) manjšine, njihove pravice in varstvo, vkljucevanje in integracija manjšinskih skupnosti in njihovih pripadnikov v sodobnih družbah. Na teh podrocjih smo tudi najvec sodelovali. Vanek in Vran sta se s temi tematikami tudi znanstveno in raziskovalno ter v svojem družbenem delovanju ukvarjala že precej prej. Tudi mene je manjšinska problematika zanimala že v osnovni in srednji šoli, ko sem sodeloval v kulturnem in izobraževalnem sodelovanju radovljiške osnovne šole, jeseniške gimnazije in klubov OZN z izobraževalnimi in drugimi institucijami slovenske manjšine v Av-striji in Italiji ter z razlicnimi njihovimi organizacijami in društvi. S pravicami in varstvom (narodnih, eticnih in drugih družbenih) manjšin in njihovih pripadni­kov sem se zacel bolj poglobljeno ukvarjati v klubih OZN Slovenije v osemdesetih letih, ko smo v razlicne izobraževalne in druge aktivnosti klubov vkljucevali poleg manjšinskih tematik tudi pripadnike razlicnih manjšin. Šele ob koncu osemdese­tih let pa sta me z romsko skupnostjo in problemi Romov v Sloveniji podrobneje seznanila Vanek in dr. Pavla Štrukelj, utemeljitelja romologije v Sloveniji, s kateri-ma sem se takrat veliko družil in pogovarjal. Prav njune objave (npr. Šiftar, 1970, 1978, 1987, 1989; Štrukelj, 1970, 1980, 1991) so bila prva znanstvena in strokovna dela o Romih v Sloveniji, ki sem jih prebral. Z Vanekom, Pavlo, Gezo Bacicem in Petrom Winklerjem sem takrat prvic obiskal nekaj romskih naselij in tako zacel neposredno spoznavati (takratno) življenje, status in položaj Romov v Sloveniji. Takrat sem se zacel srecevati in sodelovati z aktivisti, voditelji, prostovoljci in kul­turnimi ustvarjalci iz romske skupnosti. Eden prvih, ki mi ga je predstavila Pavla, je bil Jožek Horvat – Muc, s katerim že nekaj desetletij sodelujeva. Ob svojem znanstvenem, raziskovalnem in strokovnem delu ter v okviru svojega družbenega delovanja spoznavam tudi razlicne institucije in nevladne organizacije, aktiviste, prostovoljce in uradnike, ki se ukvarjajo z ohranjanjem in razvojem romske kul­ture ter družbenim vkljucevanjem in integracijo Romov. Moj interes za ta vpra­šanja se je še poglobil, ko sem za Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije leta 1990 pisal študijo o modelih organiziranja in upravljanja v kulturi (Žagar, 1994). Takrat se je zacelo tudi moje strokovno sodelovanje z Ministrstvom za kulturo na podrocjih manjšinske kulture, clovekovih pravic, vkljucevanja in integracije, ki se nadaljuje do danes. Na podlagi svojega znanstvenega, raziskovalnega in stro­kovnega dela sem o teh temah ter o politicni in družbeni participaciji manjšin in njihovih pripadnikov tudi pisal in objavljal (npr. Žagar, 2002, 2005, 2017). Ko se je v procesu osamosvajanja Slovenije zacela snovati nova slovenska usta­va, smo se na INV odlocili, da bomo v sodelovanju s takratno Skupšcino prip­ravili posvet o ustavnem urejanju pravic in varstva manjšin. Ker sem takrat že sodeloval v procesu pripravljanja in pisanja osnutka nove slovenske ustave kot clan strokovne skupine, ki se je oblikovala za podporo delu skupšcinske ustavne komisije, je bilo logicno, da sem bil vkljucen v pripravo gradiv in predlogov ter organizacijo posveta (npr. Žagar, 1990a, 1990b). Upoštevaje tematiko posveta je bilo logicno, da smo se o naših namenih in ciljih pogovarjali tudi z Vanekom, ki smo ga povabili in prosili, naj pripravi enega od referatov o romski tematiki. Vanek je takoj poudaril, da je (bil) takšen posvet nujno potreben. Sprejel je naše vabilo in pripravil svoj referat, ki ga je predstavil na posvetu. Posvet na Skupšci­ni je bil odmeven. Udeležilo se ga je celo vec udeležencev, kot smo pricakovali in upali. Še bolj kot število udeležencev nas je razveselila kakovost referatov in razprav na posvetu, zato smo sklenili, da ažurirane referate in razprave, ki so jih avtorji avtorizirali in dopolnili na podlagi magnetograma s konference, po pos­vetu objavimo v tematski številki revije Razprave in gradivo (1990) z naslovom »Narodnost – manjšina ali skupnost? Urejanje, uresnicevanje in varstvo pravic narodnosti (narodnih manjšin) v Republiki Sloveniji.« Kot smo se prej dogovorili, je v svojem referatu na posvetu Vanek predlagal, da bi dolocbo o pravicah in varstvu romske skupnosti in Romov zapisali v slovensko ustavo. Po njegovem predlogu bi Ustava RS dolocila, da se status in pravice rom­ske skupnosti uredita z (ustavnim) zakonom (Šiftar, 1990: 84). Njegov predlog je bil rezultat poglobljenih razprav, spoznanja in vse širšega strinjanja, da bi – tako kot status, pravice in varstvo italijanske in madžarske narodnosti (narodne skup­nosti oz. narodne manjšine) in njunih pripadnikov v Sloveniji – tudi status in pravice romske skupnosti in njenih pripadnikov morali postati ustavna materija. Sprva smo razmišljali, da bi bila najustreznejša rešitev, da bi status, pravice in varstvo romske skupnosti in njenih pripadnikov uredili tako ali vsaj podobno, kot je ustava urejala status, pravice in varstvo italijanske in madžarske manjšine in njunih pripadnikov.6 Vendar se je v razpravah kmalu izkazalo, da takšna ureditev Pri tem smo upoštevali dolocbo Amandmaja LV k Ustavi SRS (Uradni list SRS, 32/1989), ki je bil podlaga za 64. clen Ustave RS iz leta 1991. XXVIII ne bi bila mogoca, saj je romska skupnost, ki takrat še ni bila dobro organizirana in ni imela svojih organizacij in institucij, ne bi mogla uresniciti. Poleg tega tudi ni bilo soglasja glede lokalnih skupnosti in obmocja, na katerem bi se takšna ure­ditev in varstvo, ki ga navadno v strokovnih krogih opredeljujemo kot teritorialno varstvo narodnih manjšin, uresnicevala. Zato je prevladalo mnenje, da si je treba prizadevati, da se romska skupnost cim hitreje in kar najuspešneje poveže, razvije in organizira, kar so predpogoji, da se razvijejo njene institucije. Do takrat pa je najbolje, ce ustava doloci, da bo položaj in pravice romske skupnosti v Sloveniji uredil zakon na nacin, ki bo najbolj ustrezal potrebam in interesom te skupnosti in njenih pripadnikov. Vanekov predlog so udeleženci posveta sprejeli s precejšnjo pozornostjo in naklonjenostjo. Takratni clan Predsedstva RS dr. Dušan Plut nama je v odmoru predlagal, naj mu napiševa predlog besedila, ki bi ga vkljucili v osnutek nove usta­ve, mogoce pa tudi v kakšnega od ustavnih amandmajev, ki so se takrat priprav­ljali. Tako sva z Vanekom predlog ustavne dolocbe v preddverju dvorane napisala kar na roko na list papirja in mu ga izrocila. Predlogu so bili naklonjeni tudi Ciril Zlobec, ki je to izrecno poudaril, in ostali clani Predsedstva RS ter dr. France Bu­car, ki je predsedoval ustavni komisiji, dr. Ciril Ribicic in vecina clanov ustavne komisije. Zato ni bilo presenecenje, da je bil predlog te dolocbe najprej sprejet v strokovni skupini, ki je pripravljala osnutek besedila ustave, s soglasjem ustavne komisije in clanov Skupšcine RS pa je bil kasneje v le malo spremenjeni formu­laciji v Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS, 33/91-I) vkljucen kot 65. clen (položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji), ki se glasi: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.« Slovenija je bila tako ena od prvih držav v svetu, ki je varstvo in posebne (manjšinske) pravice romske skupnosti in njenih pripadnikov uredila in zagotovi-la z ustavo. To je bil pomemben korak v pravnem in ustavnem urejanju in varstvu njihovih manjšinskih pravic v Sloveniji in širše. Navedena ustavna dolocba je podlaga za proces vkljucevanja in integracije Romov in romske skupnosti v Slove­niji. Tematike, povezane s položajem in posebnimi pravicami romske skupnosti in njenih pripadnikov v Sloveniji, so se že prej in po sprejemu nove ustave urejale z vrsto podrocnih zakonov in pravnih predpisov, vkljucno s predpisi in sklepi lokal­nih (samoupravnih) skupnosti, tako kot to velja tudi za pravice italijanske in ma-džarske narodne manjšine. Zato ni bilo usodno, da se je sprejemanje (sistemskega in krovnega) zakona precej zavleklo. Zakon o romski skupnosti (Uradni list RS, 33/07), ki ureja status, položaj, organiziranost in posebne pravice romske skup­nosti, je bil sprejet (šele!?) leta 2007. Družbeni razvoj in spreminjajoce okolišcine, zlasti pa razvoj, potrebe in interesi romske skupnosti in njenih pripadnikov bodo terjali, da se tudi ta zakon spreminja in dopolnjuje. Tudi po opisani epizodi sva z Vanekom stalno sodelovala, ceprav sem bil v devetdesetih letih zaradi potovanj, gostovanj in bivanja v tujini pogosto dalj casa odsoten. Ne glede na vse sva se vsaj obcasno dobila, slišala pa sva se tudi takrat, ko sem bil v tujini. Ne bom pozabil, kako vesel je bil Vanek, ko sem mu povedal, da smo s študentkami in študenti Fakultete za družbene vede, Pravne fakultete in Visoke šole/Fakultete za socialno delo ljubljanske univerze ustanovili študentski raziskovalni projekt, ki so se mu kasneje pridružili tudi študentke in študenti Fa-kultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem, ki je raziskoval varstvo clovekovih pravic in svobošcin ter zlasti manjšinskih pravic v ustavah sveta. Še bolj se je razveselil, ko je v okviru študentskega raziskovalnega projekta leta 1995 zacel delovati »romski projekt.« Ta projekt, v katerem so bile posebej aktivne štu­dentke socialnega dela, je prouceval razlicne tematike, povezane z življenjem, organiziranjem in družbenim vkljucevanjem in integracijo Romov in romskih skupnosti v Sloveniji. Posebno pozornost je namenjal tudi seznanjanju širše štu­dentske populacije in javnosti s temi tematikami in problemi, s katerimi se Romi soocajo v vsakdanjem življenju. Vanek nam je ponudil svojo pomoc in se je vedno rad odzval na naše prošnje in vprašanja. Vedel je, da projekt temelji na prosto­voljnem delu in prispevku clanic, saj so bila sredstva, ki smo jih za projekt lahko namenili iz mojih ostalih projektov in dejavnosti ter iz skromnih prispevkov INV in fakultet zelo omejena. Minimalno zunanje financiranje (npr. ameriško velepo­slaništvo in mednarodni projekti za razvoj demokracije), ki smo ga v devetdesetih letih uspeli za študentski raziskovalni projekt zagotoviti obcasno, ni zagotavljalo njegovega obstoja, delovanja in razvoja. Vem, da bi bil Vanek zelo razocaran, ko bi mu v novem tisocletju moral povedati, da sta študentski raziskovalni projekt in nekaj let kasneje tudi društvo za razvoj medetnicnih odnosov, ki smo ga ustano­vili sodelujoci v študentskem projektu, po dveh desetletjih delovanja zamrla. Pred kakšnim letom smo društvo, ki je še nekaj casa obstajalo brez financ, zaradi nove zakonodaje o financnem poslovanju morali tudi formalno ukiniti. V devetdesetih letih je bilo – na sreco – drugace. Takrat smo zagreto delali in Vanek nam je precej pomagal. Kadar smo ga s študentkami iz romskega projekta obiskali v Petanjcih, je kar žarel. Obisk(i) pri njem in pogovori z njim pa so še bolj navdušili sodelujoce študentke. Ko smo ga obiskali, nam je s ponosom razkazal (svoj) Vrt spominov in tovarištva, razložil njegovo nastajanje in pomen ter o vsa­kem drevesu in grmovnici povedal zanimivo zgodbo. Zadnjic smo Vaneka s clanicami študentskega projekta obiskali v Petanjcih spomladi 1999, da smo opravili z njim intervju, za katerega smo se dolgo dogo­varjali in smo ga želeli objaviti ob njegovem osemdesetem življenjskem jubileju. Bil nas je vesel in je prijazno odgovarjal na vprašanja študentk, ki so snemale in vestno zapisovale pogovor. Po intervjuju smo se pogovarjali o tem, kako sem v osemdesetih in devetdesetih letih hodil k njemu na obisk, raziskoval njegov arhiv in študiral pri njem ter kako sva sodelovala in prijateljevala. Tako nam je skoraj zmanjkalo casa za sprehod po vrtu, saj smo se s študentkami morali vrniti v Lju­bljano. Ko smo se poslavljali, z Vanekom nisva slutila, da je bilo to najino zadnje srecanje. »Kmalu se spet vidiva,« sva si obljubila, ko sva se ob slovesu objela. Ko smo s študentkami pripravljali intervju z Vanekom za objavo, sva se še slišala po telefonu. Intervju z njim pa je bil objavljen šele po njegovi smrti (Šiftar et al., 1999). Namesto da bi ga spet obiskali v Petanjcih in mu prinesli v reviji Razprave in gradivo natisnjen intervju, sva s Tatjano za številko, v kateri je bil objavljen intervju, Vaneku napisala nekrolog (Žnidaršic, Žagar, 1999). Clanice študentskega raziskovalnega projekta o Romih ter sodelavke in sodelavci na INV smo cutili žalost, praznino in veliko izgubo. Hkrati smo vedeli, da ostaja v naših mislih in spominih. Še vedno se živo spomnim Vanekovih besed, ki jih je pogosto ponavljal v na­jinih pogovorih: »Za ideale in tisto, v kar verjameš, se je vredno boriti. Ce hoceš izboljšati svet, ne smeš obupati in moraš biti vztrajen.« Strinjala sva se, da se v svetu marsikaj dogaja in pogosto ne vemo, kaj bo, vendar pa prava prijateljstva – takšna, kakršno je (bilo) najino in kakršnim je posvecen Vrt spominov in tova­rištva – ostajajo in preživijo. BIBLIOGRAFIJA IN VIRI: Narodnost – manjšina ali skupnost? Urejanje, uresnicevanje in varstvo pravic nar­odnosti (narodnih manjšin) v Republiki Sloveniji. (Tematska številka) Razprave in gradivo, 24 (november 1990). Šiftar, Vanek (1969). Delavsko soodlocanje in upravljanje v industrijskih podjetjih: od ideje do leta 1950. Maribor, Obzorja. Šiftar, Vanek (1970). Cigani: minulost v sedanjosti. Murska Sobota, Pomurska za­ložba. Šiftar, Vanek (1978). »Romi v Sloveniji (s posebnim poudarkom na njihov položaj v Prekmurju in v obcini Novo mesto).« Dialogi, 14/7–8, 426–442. Šiftar, Vanek (1986). Delavsko soodlocanje in upravljanje v industrijskih podjetjih: od ideje do leta 1950. 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana, Uradni list SR Slovenije. Šiftar, Vanek (1989). »Romi vceraj ... pojutrišnjem?« Znamenje: revija za teološka, družbena in kulturna vprašanja, 19/2, 122–137. Šiftar, Vanek (1990). »Romi – narodnostna ali etnicna skupnost.« Razprave in gradivo, 24 (november 1990), 80–84. Šiftar, Vanek in Žnidaršic, Tatjana in Žagar, Mitja (1999). »Intervju z dr. Vanekom Šiftarjem.« Razprave in gradivo, 35/1999, 345–350. Štrukelj, Pavla (1970). »Obrt in drugi viri za preživljanje pri Ciganih v Sloveniji.« Slovenski etnograf, 1968–1969/21–22, 73–100. Štrukelj, Pavla (1980). Romi na Slovenskem. Ljubljana, Cankarjeva založba. Štrukelj, Pavla (1991). »Etnološke raziskave romske populacije v Republiki Slove­niji.« Razprave in gradivo, 25, 36–55. Ustava Republike Slovenije(s spremembami in dopolnitvami Ustave RS), RS/I, 33/91 (08. 06. 2021) in Uradni list RS, 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 ­UZ121,140,143, 47/13, 47/13, 75/16 - UZ70a, 92/21 - UZ62a. Ustavni amandmaji od IX do XC (k Ustavi SR Slovenije), Uradni list SRS, 32/1989(02. 10. 1989). Ustavno sodišce Republike Slovenije, odlocba U-I-104/92 (o neskladnosti zako­nov z ustavo, ce ne urejajo nacina in sodelovanja vseh delavcev javnih zavodov pri upravljanju teh zavodov) s 07. 07. 1994, Uradni list RS, 45/1-1994. Ustavno sodišce Republike Slovenije, odlocba U-I-186/21 (o razveljavitvi šestega odstavka Zakona o bancništvu) z 18. 12. 2024, Uradni list RS, 2/2025 (10. 01. 2025). XXXII Zakon o bancništvu (ZBan-3), Uradni list RS, 92/2021 (08. 06. 2021). Zakon o romski skupnosti (ZRomS-1), Uradni list RS, 33/2007 (13. 04. 2007). Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (uradno precišceno besedilo, ZSDU – UPB1), Uradni list RS, 47/2007 (15. 05. 2007). Žagar, Mitja (1986). »Odkrivanje in spoznavanje korenin samoupravljanja: re-cenzija knjige V. Šiftarja Delavsko soodlocanje in upravljanje v industrijskih podjetjih.« Komunist: glasilo ZK Jugoslavije in ZK Slovenije. [Slov. izd.], 4. april 1986, 15. Žagar, Mitja (1987). Družbenopoliticni zbori v delegatskem skupšcinskem sistemu: Magistrska naloga. Ljubljana, Pravna Fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Žagar, Mitja (1990). Sodobni federalizem – s posebnim poudarkom na asimetricni federaciji v vecnacionalnih državah: Doktorska disertacija. Ljubljana, Pravna Fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Žagar, Mitja (1990a). »Gradivo 1: Možno besedilo dolocb v osnutku Ustave Repu­blike Slovenije.« Razprave in gradivo, 24 (november 1990), 137–148. Žagar, Mitja (1990b). »Urejanje pravic in položaja narodnosti in drugih avtoh­tonih etnicnih skupnosti (narodnih manjšin in etnicnih skupin) v posebnem ustavnem zakonu ter predstavljanje narodnosti in njihova možnost vpliva na sprejem odlocitev.« Razprave in gradivo, 24 (november 1990), 30–40. Žagar, Mitja (1994). Izhodišca za novo organiziranost slovenske kulture: modeli organiziranja in upravljanja v kulturi. Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Repu­blike Slovenije. Žagar, Mitja (2002). »Nekaj misli o politiki integracije romske skupnosti v Slove­niji.« Razprave in gradivo, 41, 136–171. Žagar, Mitja (2005). »Koncepti, modeli in mehanizmi politicnega predstavljanja narodnih manjšin in politike integracije.« Razprave in gradivo, 46, 48–74. Žagar, Mitja (2017). »Inclusion, participationandself-governance in plural soci­eties: participationofnationalminorities in theCEI area.« Razprave in gradivo, 78, 5–22. Žnidaršic, Tatjana in Žagar, Mitja (1999). »Vanek Šiftar (1919–1999).« Razprave in gradivo, 35/1999, 350–351. MISLI MILANA KUCANA, PRVEGA PREDSEDNIKAREPUBLIKE SLOVENIJE, O DR. VANEKU ŠIFTARJU1 Vendar bi bilo napak in celo krivicno ne videti tudi nekaterih drugih podrocij Vanekovega angažiranja, ki morebiti niso tako zelo poznana, so pa bistvena za razumevanje njegovega dela in njegove osebnosti. Predvsem mislim na njegovo proucevanje problema Romov, posebej prekmurskih, ki jih je dobro poznal in ki ga niso zanimali samo kot etnicni fenomen z vidika njihovega pravnega položaja in pravic, ki so zagotavljale njihovo enakopravnost, ampak so ga pritegovali kot fenomen okolja, v katerem je odrašcal, z njihovimi cloveškimi, moralnimi in so-cialnimi problemi življenja na robu družbe. Integracijo, vkljucenost prekmurskih Romov v prekmursko socialno okolje je v veliki meri omogocalo tudi raziskovanje dr. Vaneka Šiftarja in njegovo prakticno prizadevanje, da se presežejo vzroki nji-hove socialne izkljucenosti. Bilo je potrebno veliko vztrajnosti in potrpežljivosti razmeroma majhnega a prepricanega kroga ljudi, da je v sicer dovolj tolerantni prekmurski družbi, ki je tradicionalno živela z razlicnostmi, saj je poznala sožitje ljudi razlicnih narodov Slovencev, Madžarov in Nemcev ter ljudi razlicnih religij evangelicanov in katolicanov, bilo mogoce preseci nestrpnost do Romov in da so se Romi postopno vkljucili v izobraževanje, v delo, v športno, kulturno in koncno tudi v politicno življenje pokrajine ob Muri. Prav tako bi bilo enostransko, ce s pogledom na delo dr. Vaneka Šiftarja ne bi zaobjeli njegovega Vrta spominov in tovarištva, ki je nastal iz njegove prvinske opredelitve zoper vojno in nasilje, za mir, za aktivno sožitje med narodi in za spoštovanje dostojanstva vsakega cloveka. V svoj vrt v rodnih Petanjcih je zasa­jal drevesa z vseh tistih delov sveta, ki so opomin cloveštvu na zlocin, izzvan z nestrpnostjo in nasiljem, ce se mu nismo pripravljeni pravi cas in ne glede na tve­ganje upreti v imenu obrambe univerzalnih vrednot clovecnosti in demokracije. Vrt je scasoma postal tudi simbolna tocka, ki širi zavest o odgovornosti cloveka za naravo in utrjuje prepricanje o njegovi usodni povezanosti z naravo, katere del in stvaritev je. Z Vrtom spominov in skrbno roko, s katero je bedel nad njim do svoje smrti, je pokazal, kako neposredno razume resnico, da ljudje s svojim življenjem Iz poglavja »V spomin cloveku, ki ga ni vec« , objavljeno v knjigi Borut Holcman in FranciRamšak (ur.): Šiftarjev zbornik, Pravo-narod-kultura, (Maribor: Pravna fakulteta, Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacije, 2001): str. 18. XXXIV na našem planetu le gostujemo in da SMO ga tudi zaradi odgovornosti do naših predhodnikov dolžni zapustiti zanamcem cim manj okrnjenega in poškodovane­ga. Fundacija, ki zdaj bedi nad tem delom Vanekove zapušcine, ima zato veliko širše poslanstvo in ce bo na tromeji med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo res ure­snicena pobuda o ustanovitvi krajinskega parka, mu bo lahko prav Vrt spominov in v njem zbrano vedenje o vprašanjih varstva narave in okolje varstvenih vidikih clovekovega življenja v dragoceno oporo. In še nekaj je potrebno vedeti o Vaneku Šiftarju, da bi mogli razumeti cloveško razsežnost njegove dela. Pisal je, skoraj vse do svojega konca za javnost prikrito, tudi poezijo. To je bil njegov najbolj intimni svet, v katerem je skozi svoja mocno razgibana custvovanja izpovedoval tisto, za kar je mislil, da s tem nima pravice obremenjevati drugih. MISLI DR. DANILA TÜRKA, NEKDANJEGA PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE,O DR. VANEKU ŠIFTAJU1 Ustanova dr. Šiftarjeva fundacije je danes v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih pripravila že osmo prireditev Dan spominov in tovarištva, ki je sovpa­dala z 90. obletnico rojstva in 10. obletnico smrti dr. Vaneka Šiftarja ter hkrati 10. obletnico prvega mednarodnega simpozija na Petanjcih in je potekala pod nas­lovom »Dr. Vanek Šiftar — sin prekmurske ravnice«. Kulturni program pod vod­stvom Regine Cipot in Slavka Šuklarja so izvedli Mladinski pevski zbor Mavrica osnovne šole Tišina, violinistka Kristina Šuklar in dijaki Gimnazije Murska So-bota. Castni gost in slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik republike dr. Danilo Türk, ki je v vrtu zasadil tudi drevo — španski bezeg iz Pohorja, ogledal pa si je tudi prostore raziskovalne postaje Znanstveno raziskovalnega centra Slo­venske akademije znanosti in umetnosti v Vrtu spominov in tovarištva, kjer je bila odprta prva razstava slik pod naslovom »Kopalci« akademskega slikarja Franca Mesarica. Dr. Türk je v svojem govoru izpostavil: »Simbolika tega parka pa je izredno raznovrstna. Kadar pridemo sem, se mo-ramo spominjati dr. Vaneka Šiftarja in njegovih številnih prispevkov k razvoju, rasti slovenskega naroda, njegove intelektualne podobe in izvirnosti. Sam sem profesorja Vaneka Šiftarja poznal le bežno, poznal in spoštoval sem ga kot pro-fesorja ustavnega prava. Zavedal sem se tudi številnih drugih prispevkov, ki jih je profesor Šiftar dal slovenskemu narodu. V casu, ko je predaval ustavno pra­vo, ustavnost kot politicna in kot pravna kategorija še ni imela tiste pomembne teže, kakršno ima danes, ko je Slovenija samostojna in demokraticno pluralisticno organizirana država. To so bili casi, ko je bilo treba idejo ustavnosti in pomen ustavnosti gojiti z veliko skrbnostjo, ko je bilo potrebno na razne nacine dokazo­vati, da je ustavni red, da je pravna norma, da so ustavna nacela bistveni pogoj civiliziranega sobivanja in bistvene prvine vsakega razvoja. Dr. Danilo Türk je izrekel misel na Petanjcih 8. maja 2029 na 8. Dnevih spomina in tova­rištva, pridobljeno 12. 3. 2025, https://www.dr-siftar-fundacija.org/2009/05/na-petanjcih -potekali-8-dnevi-spominov-in-tovaristva-ob-udelezbi-castnega-gosta-predsednika-re­publike-dr-danila-turka/. XXXVI To je profesor Vanek Šiftar znal. Ne samo, da je to vedel, to je znal prenašati na druge in zlasti na mlade generacije. Zato se vsi tisti, ki se ga spominjamo iz naših študentskih casov, spominjamo z velikim spoštovanjem in z obcutkom, da nam je dal pomembna spoznanja – spoznanja, ki so osnova tega, kar pocnemo še da­nes. Ta spoznanja niso bila omejena samo na pravo kot disciplino in na ustavnost kot pomembno politicno, filozofsko in pravno kategorijo. Ta spoznanja so tudi na drugih podrocjih. Eno od njih je podrocje uveljavljanja novega razumevanja sožitja. Dobro se spominjam casa, ko je danes lahko recemo znamenita knjiga profesorja Vaneka Šiftarja o romski skupnosti v teh krajih. Izid tiste knjige je bila neke vrste revolucija. Bila je nekaj novega, bila je celovita, problemska študija in spremljale so jo številne razprave, v katerih je mnogokrat profesor Šiftar tudi sam sodeloval. Dobro se spominjam nekaterih od tistih razprav, v katerih je brez sle­hernega zanikanja, brez slehernega prikrivanja govoril o problemih, o izkušnjah, o svojih številnih kontaktih s predstavniki romske skupnosti, o problemih, ki jih je videl in za katere je želel, da se rešijo. Tista knjiga je povzrocila za tedanje case zelo zahtevno razpravo in mnogi niso verjeli, da je taka razprava lahko koristna in da lahko povzroci velike spremembe, pozitivne spremembe. Vendar je cas po­kazal tehtnost njegovega prispevka.« DR. VANEK ŠIFTAR – SLOVENSKI ROMOLOG Ob devetdesetletnici rojstva in desetletnici smrti (1919 – 1999 – 2009) LJUBLJANA, 2011 Vera Klopcic PREDGOVOR Varstvo pravic Romov in urejanje njihovega položaja je sorazmerno novo po­drocje v pravni teoriji in normativni dejavnosti, ki v zadnjih desetletjih postaja ve­dno bolj zanimivo za preucevanje razlicnih znanstvenih disciplin, ter vedno vecji izziv za snovalce strokovnih in politicnih dokumentov in strategij usmerjenih v odpravo predsodkov in nestrpnosti v Evropi. Dr. Vanek Šiftar je v svojih delih in strokovnem udejstvovanju v slovenskem prostoru prvi obravnaval širše razsežnosti položaja Romov in s svojim zavzema­njem odlocilno prispeval k razvoju romologije kot posebne interdisciplinarne vede. Poglobljeno je preuceval položaj Romov v Sloveniji in Evropi, zbiral podatke o njihovem poreklu in naseljevanju, o obicajih znotraj skupnosti, ter o preganja­nju Romov v casu nacizma. O tem je pisal v svoji monografiji in številnih drugih prispevkih, ki so bili objavljeni v strokovnih in poljudnih revijah v Sloveniji in tu­jini. Bil je pobudnik urejanja pravnega položaja romske skupnosti v Sloveniji. V tem okviru je še posebej zanimiva zgodovinska perspektiva njegovih raziskovanj, ki skupaj s primerjalnim pogledom na razvoj varstva romske in drugih narodnih, etnicnih, verskih, kulturnih ali jezikovnih manjšin odpira poti za urejanje položa­ja romske skupnosti. V pricujoci monografiji o Vaneku Šiftarju/ slovenskemu romologu so obja­vljeni prispevki Vaneka Šiftarja, v izvirni obliki, tako kot so bili objavljeni pred desetletji. Izbor gradiva je pripravil in uredil Mladen Tancer, pobuda za izdajo zbornika pa je prvotno nastala v letu 2009 v okviru Šiftarjeve fundacije. Dolgoletni prijatelj in sodelavec dr. Vaneka Šiftarja, akademik dr. Anton Vratuša je pobudo umestil v širši slovenski prostor, tako da smo izid pricujoce knjige skupaj pripra­vili Svet romske skupnosti, Šiftarjeva fundacija in Inštitut za narodnostna vpraša­nja. ob podpori direktorja Urada za narodnosti mag Stanka Baluha. Vesela in pocašcena sem, da sem imela v svojem dolgoletnem delu na Inštitutu za narodnostna vprašanja priložnost sodelovati z Vanekom Šiftarjem in Mlade­nom Tancerjem, ter se skupaj z Jožekom Horvatom – Mucem in drugimi najvi­dnejšimi predstavniki Romov v Sloveniji in tujini vkljuciti v gibanje za izboljšanje položaja Romov na temelju spoštovanja clovekovih pravic, etnicne identitete in osebnega dostojanstva vsakega posameznika. Skupaj smo sodelovali že na eni prvih mednarodnih konferenc o položaju Romov v Sloveniji in Avstriji v letu 1997. Konferenco smo tedaj skupno organizirali: Zveza Romov Slovenije, Avstrijski in-štitut za Jugovzhodno Evropo in naš Inštitut. Iskreno si želim, da bi knjiga spodbudila zanimanje bralcev za spoznavanje posebnosti položaja Romov v Sloveniji, njihove zgodovine, kulture in jezika, ter da bo prispevala k nadaljnji emancipaciji in razvoju romske skupnosti. Avtorica je raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja in clanica uredniškega odbora Anton Vratuša DR. VANEK ŠIFTAR – SLOVENSKI ROMOLOG Na pobudo Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija je slovenska romologija letos oboga­tena s pomembno kulturno pridobitvijo. Gre za zbornik Dr. Vanek Šiftar - sloven-ski romolog. Njen urednik je mag. Mladen Tancer. Knjiga ima tri dele, in sicer: Dr. Vaneka Šiftarja objavljena besedila z romsko problematiko, Bibliografija za­pisov o dr. Vaneku Šiftarju, romologu in zapisi o dr. Vaneku Šiftarju, slovenskem romologu. Prvi del knjige je vsebinsko najpomembnejši. V njem urednik celovito predstavlja dr. Šiftarjeve razprave, clanke in zapise, ki so bili objavljeni v Sloveniji in na tujem po letu 1970, ko je izšla njegova obsežna trilogija Cigani – minulost v sedanjosti. Korenine tega dela segajo do skupinskega raziskovalnega projekta Izolati Ciga­nov in kalvinistov v Prekmurju, ki se je zacel daljnega 1961-1962. leta na dr. Šiftarjevo pobudo in ob njegovem vsebinsko bogatem sodelovanju. Na ta nacin je Tancer, Vanekov vecdesetletni sodelavec in prijatelj nazorno obvestil strokovno in širšo javnost, da se je dr. Šiftar po 1970. letu s poglobljeno prodornostjo inovativno bavil z Romsko problematiko. Na valovih mednarodne odmevnosti svoje knjige Cigani – minulost v sedanjosti ter svojega temeljitega poznavanja in razumevanja življenjskih pogojev Romov, dobre poucenosti o domaci in svetovni romologiji, zlasti pa zara­di svoje dosledne borbe za uresnicevanje v praksi clovekovih pravic ter življenjskih potreb Romov in Romske skupnosti je postal nepogrešljivi vabljenec in udeleže­nec na mednarodnih in domacih znanstvenih srecanjih z romsko tematiko. Tako ga je na primer Madžarska akademija znanosti in umetnosti l. 1978 povabila na svoj seminar o narodnostih. Istega leta je bil med pobudniki izdaje knjige o rom­skem jeziku Mi smo Titovi, Tito je naš, ki so jo predstavili na svetovnem romskem kongresu v Ženevi. Knjigo sta izdali založba Unijapublik iz Beograda in dopisna delavska univerza Univerzum v Ljubljani. Tudi krog njegovih osebnih korespon­dentov iz vrst Romov in Neromov se je stalno širil. Posebno mesto med njimi zavzema Šiftarjevo prijateljevanje in sodelovanje s Slobodanom Berberskim iz Beograda, predsednikom Prvega romskega kongresa. O njegovi vsestranski vpe­tosti v problematiko Romov in Romske skupnosti zgovorno pricajo: dragocenosti v Šiftarjevi pisni zapušcini shranjene zlasti v Pokrajinskem arhivu Maribor – de­ponirana je v triindvajsetih zajetnih škatlah (fasciklih) – kar trinajst med njimi z romsko tematiko: tu je med drugim spravljeno bogato gradivo o romskih ucencih v Sloveniji in Prekmurju, porocila socialnih služb iz obcin, v katerih živijo Romi, zapisi UNZ (uprav za notranje zadeve) o kriminaliteti Romov, zbirka stališc SZDL (Socialisticne zveze delovnega ljudstva) o položaju Romov v SFRJ in Sloveniji, do-pisi študentov, ki so o romski problematiki pisali seminarske ali diplomske nalo­ge, razprave socialnih delavcev ter tudi dosti pisem Romov in Rominj, ki pišejo o svojih problemih, izkušnjah in nacrtih, kar je posebej dragoceno. Življenjski cilj dr. Vaneka Šiftarja pravoznanstvenika, sociologa, znanstvenega raziskovalca, pedagoga in mentorja, sodnika, državnega tožilca, zakonodavca in neutrudljivega družbenega graditelja v teoriji in praksi na podrocju romologije in borca za ustavno ureditev položaja romske narodnostne skupnosti v Republiki Sloveniji in v svetu je utelešena v njegovem geslu, ki pravi: Naj v pravicah in svobošcinah romske skupnosti odseva velicina pravic in svobošcin vecinskega naroda! (Dr. Vanek Šiftar, Knjigi na pot 1994) Kot pravnik in izvrsten oblikovalec sistemskih in drugih pravnih aktov avtor navedenega klenega gesla ponudi takoj tudi prakticen nasvet za njegovo celostno sistemsko udejanjanje. Takole pravi: »Pomembneje kot mrtva ustavno – pravna crka pri uresnicevanju romske narodnostne skupnosti, mora biti zavest vecinskega naroda in manjšine, da je vzpon manjšine pogoj vsestranskega razvoja vsakogar in vseh skupaj. Prepri-can sem, da po dosedanjih izkušnjah ne želimo ustave kot utopicne deklaracije in zato moramo izhajati iz uresnicljivosti v naši sedanjosti in kot predhodno predlagam besedilo: status in tudi pravice romske narodnostne sku­pnosti se ureja z ustavnim zakonom« (Dr. Vanek Šiftar, zaslužni profesor, oktobra 1990). Objava na enem mestu rezultatov dr. Šiftarjevega znanstvenega in drugega ustvarjalnega delovanja v toku zadnjega cetrt stoletja njegovega ustvarjalnega snovanja, posejanega na njivi slovenske romologije, osvežuje vrednost njegove misli tudi v sedanjosti. Istocasno pa predstavlja tudi dobro spodbudo za nadaljnje sistemsko urejanje položaja in pravic romske narodnostne skupnosti in njegovo dosledno udejanjanje v praksi. Dr. Šiftarjeve vizionarske ideje avtor nove publikacije, tudi sam romolog, izro-ca »romologom v koristno uporabo in presojo« z željo, »da jim bodi uporabljiv vademekum popestro razvejaniinbogatiromskitematiki,kijojedesetletja…žlahtno soustvarjalin sooblikoval…romoljub in bard slovenskih romologov«.(Mladen Tancer, Uvod, v Brestr­nici, 2009). Dejstvo, da so izdajatelji pricujoce knjige Inštitut za narodnostna vprašanja, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Svet romske skupnosti Republike Slovenije daje urednikovim željam verodostojnost ter vzpodbudno materialno osnovo in družbeno znanstveno usmeritev. Dragoljub Ackovic VANEK ŠIFTAR – VELIKAN ROMOLOGIJE Kada je sedamdesetih godina prošloga veka Vanek Šiftar objavio knjigu »Cigani prošlost i sadašnjosti*«, imao je vec iza sebe znacajna teorijska ali i prakticna ro­mološka iskustva. Jer, Vanek Šiftar je bio jedan od prvih znacajnijih i politickih radnika, koji je dao podršku Slobodanu Berberskom** u njegovim namerama da zapocne eman­cipatorsku ulogu naroda romskog na prostorima nekadašnje Jugoslavije. Njiho­vo prijateljstvo datira, po mom saznanju koje ne mora biti pouzdano tacno, od sredine šezdesetih godina. Verovatno da je za njihovo poznanstvo presudna bila Vanekova radoznalost, a možda još više želja da pomogne siromašnim manjina-ma ali ne samo njima. Jer, mora se imati na umu da se Vanek Šiftar interesovao i za probleme Jevreja. Naravno, ovaj erudita nije se samo zadržavao u okvirima svoje pravnicke struke, niti pak prakticno delovanja kao politicki radnik od nivoa opštine pa do Savezne skupštine. U godinama kada je bio »pun snage« a to su njegove pedesete godine***, Vanek je objavio svoju knjigu »Cigani - prošlost u sadašnjosti« i odmah nasebe skre­nuo veliku pozornost kako domace tako i strane romološke javnosti. Jer, Vanek Šiftar nije bio samo dobar poznavalac samo istorije Rome na ovim prostorima, vec je pre svega bio poznavalac aktuelnih problema pripadnika ovoga naroda. Ne jednom, u razgovorima mi je i sam to nagoveštavao. Prica o romskom naselju Pušca****, ispunjavala ga je kad god je o tome govorio. Ponosio se time šta je ucinio, zadržavajuci pri tom dozu kriticnosti prema tome šta nisu ucinili sami Romi, ali pre svega funkcioneri iz Murske Sobote i Pušce. Znao sam ponekad da zapitam i te druge, ali odgovori nisu bili isti. Naravno ja sam više verovao svom prijatelju Vaneku, nego tim drugima. Visokog gospodina, prodornog pogleda i delimicno orlovskog nosa, upoznao sam najpre preko pisama, koje je on meni a verovatno po nagovoru Slobodana Berberskog napisao. Bila su to topla ljudska pisma, veoma sadržajna, i za mene, kao vrlo mladog coveka u to vreme, vrlo korisna. Davao mi je u njima brojne save­ * Pomenutu knjigu objavila je Izdavacka kuca »Pomurska« iz Murske Sobote 1970. godine. ** Prvi predsednik Svetske organizacije Roma. Rodjen u Zrenjaninu 1919.godine. Dugo godina bio prijatelj i poznanik Vaneka Šiftara. *** Vanek Šiftar rodjen 1919. godine. **** Romsko naselje u neposrednoj blizini Murske Sobote. te, pomagao da razrešim neke svoje dileme, podržavao me u mojim nastojanjima da se dalje obrazujem. Jer, tih sedamdesetih sam bio na pocetnim godinama Fa-kulteta Politickih nauka, što je i njemu a i mom prijatelju Slobodanu Berberskom veoma imponovalo. Cini mi se, sve i da sam hteo taj fakultet da napustim, mislim da bi me njih dvojica, ne racunajuci moju mamu, na smrt pretukli , kako bih ga završio. Kada se organizacija Socijalisticki savez radnih naroda, sredinom sedamdese­tih godina pocela da bavi problemima Roma, na nekom od skupova posvecenih tim pitanjima, upoznao sam se licno sa Vanetom, koji je tada imao petdesetpet­šest godina, onoliko koliko i Slobodan Berberski, a ja duplo manje. Sa Berberskim sam se vec uveliko »družio« a u Vaneka sam gledao kao u Boga. Jednom prilikom, upoznao sam Vaneka sa svojom tadašnjom devojkom. Mrgo­dno je izjavio, odmah posle upoznavanja, da ce me tokom narednog dana izazvati na dvoboj i sa zadovoljstvom probosti macem, a sve iz razloga kako bi mi preoteo tako lepu devojku. Odmah me je izazvao na dvoboj. Nisam baš bio oduševljen njegovom idejom o dvoboju. Koju godinu kasnije, ne secam se kojim razlogom, sa još nekolicinom kolega doputovao sam u Mursku Sobotu, gde smo zajedno sa Vanekom razgovarali o položaju Roma, a onda nas je on vodio u neka Prekumurska sela da nam pokaže kako tamo Romi žive. Secam se da je isticao kako u ovim krajevima dvojezicna nastava u školi vec dugo vremena postoji. Nekoliko puta je tada pomenuo, samo meni i njemu poznatu ideju , da u Mariboru treba otvoriti Pedagošku akademiju na kojoj bi se obrazovali nastavnici Romi. Ko je tu ideju lansirao, on ili Berberski, nije mi poznato. Ali, znam da su je svi itekako koristili tih godina. Koristili, pa po starom dobrom obicaju toga vremena, zaboravili. Posle se opet neko te ideje dosetio, pa su Pedagošku akademiju hteli da osnoju u Aleksincu, a posle su i to zaboravili* . Znao sam i onda i sada da je dijapazon Vaneka Šiftara bio veoma širok. Od pesa-ma objavljenih sredinom tridesetih godina, pa do tekstova o genocidu nad Romi-ma u II Svetskom ratu. Ovu, poslednje pomenutu oblast njegovog interesovanja, isticem sa velikim zadovoljstvm, jer, malo je onih slovenackih velikana koji su se setili da su i Romi bili masovne žrtve druge svetske kataklizme. Na nekoliko go-dina pred njegovu smrt, Vanek Šiftar i ja smo ucestvovali na nekom Skupu koji je * Posle brojnih zaboravljanja i podsecanje na potrebe da i Romi mogu da na nekoj od visoškol­skih institucija izucavaju neke njima specificne i potrebne predmete, na visokostrukovnoj školi u Zrenjaninu nedavno je otvoren takav odsek, a tokom jeseni 2011. ocekuje se otvaranje takve škole u Novom Sadu. bio posvecen ulozi manjina u II Svetskom ratu. O Romima smo, cini mi se, samo on i ja govorili. Secam se da smo sa rezignacijom konstatovali kako su sve naci­onalne manjine imale, u okviru partizanskih jedinica, svoje nacionalne jedinice. Brigadu Jan Žiška, cetu Ernest Telma, brigadu Garibaldi i druge. Jedini koji nisu imali svoju nacionalnu jedinicu su bili Romi. Vanek nije znao da mi objasni zašto je to tako bilo, Berberski kad sam ga pitao, uvek to pitanje precutkivao, general Jefta Šašic se uvek pravio lud. Jednom prilikom mi je otac objasnio zašto je to tako bilo, ali to nije tema ovog teksta. Vanek Šiftar i ja smo se osamdesetih i devedesetih godina cesto vidjali na ra­znim Skupovima. Dolazio sam, nekako pred ove bratoubilacke ratove* i u njegovu kucu. Odušuvljavao se vrtom, a posebno onim crepom iz Hirošime, a zadirkivao ga, zašto preko police svoje biblioteke drži nešto slicno zavesi. Ozbijno mi je od­govorio da ne želi da mu knjige »kupe« prašinu, a ja sam se neozbiljno smejao i rekao mu da ih više koristi, pa da na njih nece padati prašina. One godine kada je završeno bombardovanje Srbije**, sredinom meseca, u kome sam ja rodjen***, saznao sam kasnije, ugasio se život ovog slovenackog velikana Ro­mologije. Tu kvalifikaciju za Vaneka Šiftera mislim na reci »velikan« Romologije, secam se dobro, upotrebio sam kao naslov za jedan od tekstova o ljudima kao što su bili Rade Uhlik****, Slobodan Berberski i Vanek Šiftar. Vreme je potvrdilo, izgleda da nisam pogrešio. Veliki gospodin Vanek koji mi je pretio stiletom, zaista je bio i ostao velikan romološke nauke, ne samo na prostorima Pomurja – Slovenije, vec i širom Evrope. Avtor je direktor Romskog Muzeja v Beogradu * Misli se na gradjanske ratove koji su vodjeni na prostorima nekadašnje Jugoslaviije. ** Bombardovanje Srbije završeno je 10. juna 1999. godine. *** Vanek Šiftar je umro 10. novembra 1999. godine, a autor ovih redova je rodjen 23. novembra 1952. godine. **** Rade Uhlik jedan od najvecih Romologa u svetu, a posebno na ovim prostorima. Rodjen u Sarajevu 1. februarara 1899. godine. Jožek Horvat Muc DR. VANEK ŠIFTAR VELIK RAZISKOVALEc IN ROMOLOG Dr. Vanek Šiftar je ob dr. Miklošicu in dr. Štrukljevi najuglednejši slovenski ro­molog in dober poznavalec življenja in položaja Romov. Med domacimi in tujimi strokovnjaki je užival velik strokovni in osebni ugled, intenzivno je s svojim izvr­stnim poznavanjem romske tematike veliko prispeval k reševanju romske proble­matike v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji. Dr. Vanek Šiftar je avtor knjige Cigani (podnaslov Minulost v sedanjosti), ki je izšla pri Pomurski založbi leta 1970. Ta publikacija je gotovo zgodovinsko, sociološko, demografsko, etnološko in socialno zastavljena študija o Romih v Sloveniji, še posebej v Prekmurju. Prinesla je vrsto dognanj in ocen o rom-ski etnicni skupnosti, povzrocila pa tudi vecje zanimanje za Rome tako med raziskovalci kot med vecinskim prebivalstvom. Ker je to najobsežnejše delo o Romih tudi neke vrste avtorjev pogled na clovekove pravice, na pravice Romov do življenja z vsemi nami, ponudba za program razreševanja romskega vpra­šanja,gataknjigakotvrsta njegovihtehtnihprispevkovinclankov opoložaju Romovobdr.Miklošicuindr.PavliŠtrukeljzagotovouvršcamednajuglednejše poznavalce romskega vprašanja in borce za pravice Romov – skratka med naj­zaslužnejšeromologe. Sicer v tej najobsežnejši knjigi o Romih avtor predstavi prihod in naselitev Romov v Evropi, njihove znacilne obrtne dejavnosti, »integracijo« Ciganov v okolje, številne zanimive podatke in primerjave o Romih v Prekmurju, proble­matiko naseljevanja in popisov, antropoloških ugotovitev pa do njihovih naselij, stanovanj, družin, zdravstvenega stanja, kulture, izobraževanja, vkljucevanja v delo in kriminaliteto. Zakljucne misli so obravnavane v zadnjem poglavju »Mi-nulostvsedanjosti«. V obdobju nastajanja nove države Slovenije se je dr. Vanek Šiftar prav tako od-locno zavzel za ustrezen položaj in status Romov v Republiki Sloveniji. Tako je v svojem referatu na posvetovanju o manjšinah v takratni Skupšcini Republike Slovenije, novembra 1990, o statusu Romov med drugim poudaril: »Sedaj, v pri­pravi ustave suverene Slovenije se ponovno postavlja »romsko vprašanje«. Pri tem seveda moramo imeti jasno opredelitev do zavezujocih mednarodnih dokumen­tov, kakor tudi do tistih, ki jih bomo morali še »placati« kot vstopnico v želeno Evropo.… Njihov status mora opredeljevati ustava.« Hkrati se je dr. Šiftar odlocno zavzemal, da je poleg ustavne in zakonske opredelitve položaja Romov bistve­na zavest vecinskega naroda in vseh drugih, da so demokraticne svobošcine in položaj manjšine osnova za demokraticne odnose, svobodno in mirno življenje celotne skupnosti. Ustava je v svojem 65. clenu v bistvu sprejela njegove predloge o statusu Romov. Tako kot je bil dr. Vanek Šiftar dober poznavalec in raziskovalec manjšin in Ro­mov, je bil tudi borec, zaveznik in velik prijatelj vseh malih ljudi in revežev, ki so se jim godile krivice, pripadnikov narodnih skupnosti, vsej ljudi z družbenega obrobja in Romov. Prispeval je velik delež tako k temeljitemu poznavanju romske populacije kot prakticnim predlogom in ukrepom za razreševanje mnogoplastne­ga romskega vprašanja. Ob izjemnem prispevku dr. Vaneka Šiftarja na raziskovalnem in strokovnem podrocju, mu je s hvaležnostjo potrebno dodati še vrsto prakticnih politicnih ak­cij in dejavnosti pri razreševanju družbenih problemov Romov. V ta sklop sodi njegov prispevek k ustanovitvi vrtca na Pušci leta 1961 (vsa leta ga obiskuje 30 do 40 romskih malckov). Opozorila dr. Šiftarja o boljši samoorganiziranosti Romov samih se uresnicuje. Za izražanje in uveljavljanje svojih interesov smo se Romi organizirali v romska društva, vecina jih je povezanih v Zvezo Romov Slovenije, ki opravlja pomembno politicno, kulturno, jezikovno, informativno in izobraževal-no poslanstvo med pripadniki romske skupnosti. Dr. Pavla Štrukljeva in dr. Vanek Šiftar sta pionirja-temeljitelja novodobne slo­venske romologije. V njunem strokovnem in znanstvenem diskurzu o vecpla­stnosti, prepletenosti ter družbeni in politicni obcutljivosti romske tematike, sta ji v slovenskem prostoru postavila trdne in široke osnove ter jo nadvse uspešno uveljavila doma in v tujini. Novi rod slovenskih romologov uspešno nadaljuje, do-polnjuje in nadgrajuje njuno delo, izvirno bogati slovensko romologijo in že tudi prispeva zaznaven in izviren delež v skupno obcecloveško dedišcino romološke vede. Med izjemno obsežno Šiftarjevo bibliografijo, - ki jo je skrbno in vestno zbral, uredil in pregledno zapisal višji kustos Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti Franc Kuzmic - (Šiftarjev zbornik, 2001, str. 411-435), je 21 objavljenih romskih bi-bliografskih enot. Vec Šiftarjevih študij, razprav in clankov s cisto romsko tema­tiko je bilo objavljenih v uglednih in cenjenih specializiranih revijah, znanstve­nih zbornikih in drugem tisku doma in v tujini. Zbudila je veliko zanimanje med domacimi in tujimi romologi ter je še danes nepogrešljiv vir bogatih informacij za polpretekli cas, pravi vademekum, in dober kažipot pri novodobnem preuce­vanju Romov v naši državi. Nekateri temeljni Šiftarjevi objavljeni zapisi z romsko tematiko imajo trajno zgodovinopisno vrednost in veljavo ter so novodobnim raziskovalcem romologom zanesljiv, verodostojen in nepogrešljiv vir in opora pri preucevanju in raziskovanju romskih fenomenov v Sloveniji. Dr. Vanek Šiftar ni bil le izjemen poznavalec in prodoren družboslovni razisko­valec Romov v Sloveniji, pac pa tudi njihov vztrajen glasník in ambasador v slo­venskem, jugoslovanskem in mednarodnem merilu. Tvorno in nadvse zaznavno je sodeloval z aktualnimi temami na mnogih posvetih in shodih, kjer se je razpra­vljalo in odlocalo o romski tematiki. Sodil je med mednarodno cenjene in uvelja­vljene romologe ter užival med njimi velik in spoštljiv ugled. Dodobra je poznal evropski fond romologije in sprotno spremljal njen razvoj. Avtor je predsednik Zveze Romov Slovenije Mladen Tancer UVOD V Šiftarjevem zborniku (2001), in tudi v drugem dnevnem in revijalnem tisku, je bilo o življenju in delu dr. Vaneka Šiftarja, zaslužnega profesorja mariborske univerze, veliko in podrobno napisanega; domala filigransko je izrisana in pred­stavljena celostna mnogoplastna podoba tega senzibilnega prekmurskega in slo­venskega duhovnega velikana našega casa. Bogata in vecslojna je Šiftarjeva zapisana in ohranjena intelektualna dedišci­na, ki naravnost vabi parcialne raziskovalce k temeljitemu preucevanju in celostni analizi le-te in oblikovanju relevantnih in kompetentnih vrednostnih ocen. Veliko vemó o Šiftarjevem zacudenja vrednem ustvarjalnem opusu, a še zdalec ne vsega in ne dovolj poglobljeno in urejeno. Za celostno in objektivno oceno Šiftarjeve boga­te duhovne ustvarjalnosti bo potrebno še marsikaj vestno in odgovorno postoriti, predvsem skrbno pregledati celoten obsežen fond njegove objavljene in neobjavlje­ne pisne zapušcine. Zanesljiv kažipot ter podroben uvid v Šiftarjevo vecdesetletno ustvarjalno duhovno delavnico je bogat arhivski fond Šiftarjeve pisne kulturne zapušcine, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru. Za zavzete, seriozne in avtonomne preuce­valce in/ali raziskovalce Šift arjeve duhovne dedišcine tedaj dela dovolj. Domala vse leto sem bil vztrajen, potrpežljiv, tenkocuten, custveno zavzet in intelektualno zvedav potohodnik in stezosledec po Šiftarjevi bogati in pestri pisni zapušcinski poljani. Moje zanimanje, odkrivanje in dojemanje nekaterih novih spoznanj in dognanj, je bilo prvenstveno osredotoceno na Šiftarjev delež in prispevek v novejšo slovensko romologijo. In kaj me je vodilo k takemu ravnanju? Dosledno lastno ugotavljanje in spoznanje, a tudi nemalo moje zacudenje, da vecina slovenskih pi-scev, ki pišejo o romski tematiki pri nas ali preucujejo preteklost tega fenomena, v osnovi omenjajo zgolj Šiftarjevo monografijo Cigani /Minulost v sedanjosti/ (1970), ne pa tudi mnogih njegovih objavljenih clankov po izidu knjige. Po njihovem na­vajanju uporabljenih virov, upraviceno povzemam, da je ta zunajknjižna materija v objavljenih clankih bila vecini piscem neznana, morda manj pomembna, ali pa celo težje dostopna. Poudariti velja, da so mnogi clanki dr. Šiftarja vsebinsko in sociološko še danes nadvse aktualni, zanimivi in s pomembno družbeno konota­cijo. Žal, vse preveckrat so neupraviceno prezrti, zapostavljeni in vse bolj tonejo v casovno odmaknjenost in pozabo. Po tej stvarni in zame presenetljivi ugotovitvi, skrbnem premisleku in moji upraviceni bojazni, da bogata »romološka setev« dr. Šiftarjeva ne bi ostala brez vredne in koristne »žetve«, da ne bo dovolj rabljena in žlahtno izkorišcena v kro­gih preucevalcev romske problematike pri nas, je v meni dozorela zavestna odlo-citev: da zberem, uredim in strnem v enovito in pregledno celoto ves Šiftarjev romološki kor-pus. Spoznal sem za nujnost, imperativ casa, da je Šiftarjevo romološko tematiko potrebno celostno priklicati v našo današnjo družbeno in humanisticno zavest. To sem z velikim spoštovanjem in odgovornostjo sprejel za svoj maksimo, dol­žnost in obveznost do tenkocutnega humanista in družbeno kriticnega ustvarjal-ca romske sage in poeme, pokojnega romologa dr. Vaneka Šiftarja. V izjemno obsežni Šiftarjevi bibliografiji, ki jo je skrbno in vestno zbral, uredil in pregledno zapisal višji kustos Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti mag. Franc Kuzmic, (Šiftarjev zbornik, 2001, str. 411-435), je dvajset objavljenih bibliografskih enot z romsko tematiko. Dosledno avtopsijsko sem ponovno pregledal in podrobno pre-ucil vsa dostopna Šiftarjeva zapisana in objavljena besedila, ki sodijo v korpus romske tematike. V bibliografskem pregledu so vse Šiftarjeve bibliografske enote z romsko tematiko prikazane v kronološkem zaporedju njihovih izvirnih objav. Tudi besedila z romsko tematiko so razporejena v enakem casovnem zaporedju nastajanja. Vsa besedila so ohranjena v izvirnem natisu, tedaj brez kakršnihkoli popravkov, dopolnil ali prevodov. Šiftarjeva besedila v celoti izražajo duh casa, v katerem so nastajala in družbeno klimo, ki jih je narekovala oz. se je nanjo s kriticnimi zapisi sprotno odzival romolog dr. Vanek Šiftar. Bibliografija zapisov o romologu dr. Vaneku Šiftarju in izvirna besedila vseh dose-danjih zapisov o njem so pravšnje in prepotrebno dopolnilo za boljše in enoznac­no razumevanje Šiftarjevega celotnega romološkega opusa. Romološki cvetobęr dr. Vaneka Šiftarja izrocam romologom v koristno upo­rabo in presojo. Preucevalcem in raziskovalcem bodi uporabljiv vademekum po pestro razvejani in bogati romski tematiki, ki jo je desetletja z veliko cutecno­stjo, iskrenostjo, zavzeto, kulturnokriticno in neprekinjeno žlahtno soustvarjal in sooblikoval doma in v svetu uveljavljeni, spoštovani in cenjeni romoljub in bard slovenskih romologov – dr. Vanek Šiftar. Ustanovi dr. Šiftarjeva fundacija in njenemu Programskemu svetu, ki sta omogocila izdajo monografije, moja iskrena zahvala! * Pismo Vaneku, ob njegovem osemdesetem življenjskem jubileju, je bilo, žal, moje zadnje med mnogimi, ki sva si jih izmenjala v vecdesetletnem poznanstvu in prijateljevanju. V Bresternici, 2009 Mladen Tancer DR. VANEK ŠIFTAR – SLOVENSKI ROMOLOG Naj v pravicah in svobošcinah romske skupnosti odseva velicina pravic in svobošcin vecinskega naroda! (Dr. Vanek Šiftar, Knjigi na pot,1994) Romska tematika je bila dr. Vaneku Šiftarju živa in nepresahljiva stalnica vse od trenutka, ko se je vkljucil v obsežen in zahteven raziskovalni projekt »Izolati Ciga­nov in kalvinistov v Prekmurju« (1961-62), pa do konca svojega življenja, ko mu je bil objavljen zadnji zapis »Cigan – Rom?!« (1999). Domala polna štiri desetletja je bil cutec, zvedav, zagnan, vztrajen in dosleden družbenokriticen potohodec po romskem zastrtem pauperiziranem prostranstvu. Kot kriticen samohodec je bil gandijevsko gorece zazrt v bedno in pogosto po krivici na družbeno margino od­maknjeno, izolirano in stigmatizirano romsko obcestvo. Vztrajno in iskreno je is-kal ustrezne družbeno relevantne odgovore na mnoga svoja nepotešljiva, a vzne­mirljiva vprašanja, ki jim je želel priti do pravega vzrocno-posledicnega bistva: o naših medcloveških odnosih in ravnanjih v vsakdanjem sobivanjskem ko­municiranju z Romi, o slovenski družbeni inferiornosti, mlacnosti in pocasnosti v reševanju romske problematike, o njihovem pravnem položaju v naši demokra­ticni družbeni skupnosti, globalno o samih Romih med vceraj, danes in jutri, o njihovi izoliranosti, njihovi bedi, družbeni izobcenosti, njihovi skrajno neuspešni socialni promociji in še mnogih, za Rome hudo obcutljivih in življenjsko eksi­stencnih vprašanjih. Prvo obsežno in z znanstvenim instrumentarijem izvedeno raziskavo o Romih v Sloveniji – Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju – sta pod vodstvom dr. Boža Škerlja opravila Biološki inštitut Univerze in Pediatricna klinika Medicinske fa-kultete v Ljubljani. Financiral jo je Sklad Borisa Kidrica. Pri realizaciji raziskave je sodelovalo trinajst ekspertnih raziskovalcev ter dobrih poznavalcev prekmurske­ga romskega okolja, med njimi nadvse dejavno, zavzeto in spodbujevalno Vanek Šiftar, dipl. iur., svétnik pri SZDL, takrat zaposlen na Sociološkem inštitutu Uni-verze v Ljubljani, ki je bil pobudnik in mótor raziskave. Sklepno gradivo raziskave obsega 987 strani tipkopisa + 41 prilog in je bilo sklenjeno maja 1963. Kompletni izvod hrani NUK v Ljubljani (sig. II 235976). Šiftarjevo besedilo, ki je osrednji in najobsežnejši del raziskovalnega projekta, je študijsko nadvse precizno izdelan in zgodovinskorazvojno prikazan in odsli­kan globalni oris v Prekmurju živecih Romov(Ciganov). Avtor je k primarni raz­iskovalni tematiki ob koncu prikljucil še Porocilo o stanju in zadržanju Ciganov v novomeškem okraju (15 strani +2 tabeli). Šiftarjev raziskovalni delež obsega 283 tipkopisnih strani v celotnem raziskovalnem projektu. Strukturna clenitev poglavij in podpoglavij je v glavnem skoraj identicna s clenitvijo v kasnejši njegovi monografiji Cigani. Iz obsežne in temeljite raziskave so bile kasneje separatno opravljene tri dok­torske disertacije: Marjan Avcin, Ucinki krvnega sorodstva in potomstvo, (1963), Pavla Štrukelj, Kultura Ciganov v Sloveniji in problemi njihove asimilacije s slo­venskim prebivalstvom, (1964) ter Anton Pogacnik, Antropološke in morfološke karakteristike Ciganov v Prekmurju, (1968) in pomenijo pomemben znanstveni prispevek v novejši slovenski in svetovni romološki znanosti. Kljub globinskem in suverenem poznavanju širokih horizontov in dimenzij romske tematike, še posebej subtilno tiste v njegovem neposrednem prekmur­skem okolju, Vanek Šiftar ni kazal ambicije ne afinitete, da bi svoj raziskovalni korpus pretopil v disertacijo. Saj je že v casu te izjemne raziskave bil trdno na poti znanstvene kariere in predestiniran za pravoznanstvo. Premocrtnost in pravilnost svoje trdne odlocenosti je v bogatem ustvarjalnem življenju vseskozi uspešno do-kazoval, potrjeval in udejanjal: z uspešno obranjeno doktorsko disertacijo »Obli­ke delavskega sodelovanja in upravljanja v industrijskih podjetjih, uzakonjene v Evropi po oktobrski revoluciji« (1965) in z dolgoletno suvereno, nadvse uspešno in visoko cenjeno profesuro na Višji pravni šoli oz. zdajšnji Pravni fakulteti v Ma-riboru. Kot dekan mlade pedagoško-znanstvene ustanove je bil pokoncen in spo­štovan spiritus agens njene kakovostne rasti tako v kadrovskem, pedagoškem, raziskovalnem in znanstvenem smislu. Za njegovo izjemno uspešno pedagoško, strokovno, znanstveno in raziskovalno delo ter zgledno vodenje in znanstveno temeljenje fakultete, je Univerza v Mariboru uglednemu slovenskemu pravniku, rednemu profesorju dr. Vaneku Šiftarju, podelila naziv zaslužni profesor, (1993). Dr. Vanek Šiftar je svoj separat vsebinsko razširil, poglobil in dopolnil z iz­sledki nove raziskave o položaju Romov v Prekmurju, konkretno o najvecjem in izoliranem romskem naselju Pušca. Raziskava je bila koncana v letu 1970. Svoje obsežno raziskovalno gradivo, slikovno opremljeno z izvirnimi in unikatno zna-cilnimi posnetki iz prekmurskega romskega okolja, je leta 1970 objavil v knjižni obliki, v monografiji Cigani, s pomensko simbolnim podnaslovom Minulost v se­danjosti. Vsebina knjige je razdeljena v tri notranje samostojne in hkrati celostno sklenjene celote: I. Minulost, II. Sedanjost in III. Minulost v sedanjosti. Monogra­fijo, ki obsega 234 strani, je založila in izdala Pomurska založba v Murski Sobo-ti. Predgovor knjigi je napisal akademik Jože Goricar. V nadvse pohvalni a realni oceni knjige je med drugim poudaril, da je Šiftarjeva knjiga na našem knjižnem trgu doslej prav gotovo najobsežnejša in najbolj temeljita monografija o Ciganih-Romih pri nas in sklenil svoja spoznanja o kalejdoskopsko bogati vsebini knjige s preroško na­povedjo, da mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval Cigane. Za objavljeno monografijo Cigani je bila dr. Vaneku Šiftarju v Murski Soboti podeljena Nagrada Štefana Kovaca »za družbeno pomembno in izvir-no domaco knjižno noviteto leta«. In kakšen sprejem je doživela knjiga v domaci in tuji strokovni in znanstveni odmevnosti? O tem je sam avtor kar obširno in ne­pristransko, podprto s citiranjem posameznih izsekov objavljenih ocen, zapisal pod prvo opombo v svoji objavljeni razpravi Romi v Sloveniji (Dialogi, 1978); zato tu ni potrebe ponavljati že povedano. (V ekskurzu zgolj informativno omenimo, da je pred izidom Šiftarjeve mono-grafije v Zagrebu let a 1967 izšla v prevodu knjiga: Jean- Paul Clébert, Cigani). S Šiftarjevimi Cigani, – prvi slovenski monografiji o Romih – se je zacelo novo, impulzivno in dinamicno ustvarjalno obdobje v novodobni slovenski romologiji. Leta 1980 izidejo Romi na Slovenskem, kapitalno knjižno delo ugledne in cenjene slovenske etnologinje in romologinje dr. Pavle Štrukljeve in leta 2004 njen razšir­jen ponatis Tisocletne podobe nemirnih nomadov: Zgodovina in kultura Romov v Sloveniji. Število domacih avtorjev in izdanih pomembnih novih knjižnih edicij na tem se­gmentu kulture je nato z leti narašcalo vse do današnjih dvajset, ki jih zakljucuje monografija uveljavljene slovenske romologinje dr. Vere Klopcic Romi v Sloveniji: Romi in Gadže (2007). Pohvalno je, da je med natisnjenimi edicijami tudi nekaj prevedenih del iz novejše tuje romološke literature. V raznih tematskih zbornikih in drugem tisku je v tem casovnem obdobju bilo pri nas objavljenih kar veliko število kakovostnih in družbeno aktualnih, nekaj pa tudi izzivnih in problemati­ziranih clankov z specificno romsko tematiko. Vse to je mocno oživilo in pospe­šilo vecje družbeno zanimanje za prepotrebno in ustrezno reševanje aktualnih in perecih romskih vprašanj. Slovenska romološka veda je zaživela v polnosti in v kulturno-znanstvenem pojmovanju opravlja svoje nadvse pomembno družbeno poslanstvo. Odlike dr. Šiftarja romologa so bile: temeljito in neposredno izvirno poznavanje in razumevanje življenjskih pogo-jev Romov, široka razgledanost in dobra poucenost v domaci ter svetovni romo­logiji, posredno in neposredno komuniciranje z uglednimi domacimi in tujimi eksperti-romologi in eksperti-Romi, raziskovalna afiniteta in ambicija v temelji­tem preucevanju romske problematike, diseminiranje lastnih spoznanj, dognanj, izkušenj in pogledov na romske probleme v tisku in v živih pogovorih, aktivno so-delovanje na pomembnih znanstvenih shodih in posvetih o romski tematiki, bil je pobudnik za boljše in hitrejše reševanje mnogih romskih nerešenih vprašanj in cenjen (so)mentor in svetovalec mnogim aspirantom pri preucevanju in pisanju raziskovalnih ter znanstvenih del z romsko tematiko. Dr. Šiftar je aktivno sodeloval na vec pomembnih simpozijih, kjer se je poglo­bljeno in na znanstvenem nivoju razpravljalo o mnogih aktualnih problemih Ro­mov. Omenimo le najpomembnejše. Leta 1976 v Beogradu na simpoziju o Romih v organizaciji Etnografskega inštituta Srbske akademije znanosti in umetnosti, leta 1979 v Banja Luki na znanstvenem simpoziju »Nacionalno vprašanje v jugo­slovanski teoriji in praksi« in leta 1986 v Sarajevu na mednarodnem znanstvenem simpoziju »Jezik i kultura Roma«. Sodeloval je še na romoloških posvetovanjih v Beogradu, Lipovljanih, Sarajevu in Novem Sadu. V Sloveniji je praviloma ak­tivno sodeloval na vseh organiziranih posvetovanjih in s svojo prisotnostjo dal priznanje udeležencem in organizatorjem. Bil je pobudnik in uvodni referent obravnavanja stanja in položaja Romov v Sloveniji, ki ga je realizirala Komisija za manjšinska vprašanja pri RK SZDL , v Ljubljani leta 1977. V vseh svojih nastopih je bil kultiviran, prav nic žaljiv, vendar kriticen in brez dlake na jeziku; svoje glo­bokoumne misli je vselej povedal naravnost in brez zadržkov. Šiftarjeve bibliografske enote z romsko tematiko so bile objavljene v: mono-grafija, Delo, Dialogi, Naptar, Naše teme, Rast,Vecer, Vestnik, Znamenje, v temat­skih zbornikih in v dveh uvodih v knjigo. V Pokrajinskem arhivu v Mariboru je Šiftarjeva pisna zapušcina deponirana v triindvajsetih zajetnih fasciklih, od tega jih je štirinajst z romsko tematiko (fasci­kli 10-23) in z bogato hemeroteko. Ob koncu se sama od sebe ponuja dobronamerna misel: veljalo bi v knjižni obliki ponatisniti monografijo Cigani z dodatnim novim uvodom in vse clanke z romsko tematiko. Kar je zapisano, ostane! Tako bi se najlepše in trajno oddolžili humanistu in romoljubu dr. Vaneku Šiftarju za vse, kar je v desetletjih hoje za Romi in z Romi žlahtnega prispeval v zakladnico slovenske in svetovne romolo­gije. Mladen Tancer BIBLIOGRAFIJA DR. VANEKA ŠIFTARJA Z ROMSKO TEMATIKO Cigani (Minulost v sedanjosti). Pomurska založba, Murska Sobot a 1970, 232+(IV) str. + 10 pril s. Žena v ciganski družini. Delo, Ljubljana, 1970, št. 78 (21.III.), str. 21. Cigani ali minulost v sedanjosti. Vecer, Maribor, 1970, št. 71 (26.III.), str. 13 in 18. »Jugoslavija: Ciganom vse prepovedano.« Delo, Ljubljana, 1973, št. 223(18.VIII.), str. 21. Romi u Sloveniji – s posebnim osvrtom na njihov položaj u Prekomurju. (Teze). Simpozij o Romih, Beograd, 13.-14. Oktobra 1976. (1 list/stran). O Romih – Romi o sebi. Vestnik, Murska Sobot a, 1978, št. 21 (8.VI.), str. 12; št. 22(15.VI.), str.10. Romi v Sloveniji (s posebnim poudarkom na njihov položaj v Prekmurju in obcini Novo mesto). Dialogi, Maribor, 1978, št. 7-8, str. 426-442. A romák letelepuléséröl Muravidéken.* Naptár, Murska Sobota, 1979, str. 92-103. Problem narodnosti Roma. Nacionalno pit anje u jugoslovenskoj teoriji i praksi – doprinos Edvarda Kardelja, Prilozi sa Naucnog skupa, održanog u Banjaluci, 5. i 6. novembra 1979. godine, Banjaluka 1980, str. 447-458 in 581-583. Romi u Sloveniji 1941-1945. Naše teme, Zagreb, 28(1984), br. 7-8, str. 1324-1334. Že dolgo so med nami – a smo še dalec vsaksebi. Znamenje, Maribor, 1988, 4, str. 329-337. Jezik i kultura Roma u Sloveniji. Jezik i kultura Roma,(Zbornik Medunarodnog naucnog skupa u Sarajevu 1986), Sarajevo 1989, str. 143-150. * Naselitev Romov v Prekmurju Knjigi na pot. Jože Zadravec, Zdravstvena kultura Romov v Prekmurju. Pomurska založba, Murska Sobota 1989, str. 5-11. Romi vceraj … pojutrišnjem? Znamenje, Maribor, 1989,2,str. 122-137. Romi - narodnostna ali etnicna skupnost. Razprave in gradivo 24, INV, Ljubljana 1990, str. 80-84. Pogled nazaj – korak naprej. Vzgoja in izobraževanje romskih otrok v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. ZRSŠ, Ljubljana 1991, str. 59-71. Knjigi na pot. Mladen Tancer, Vzgoja in izobraževanje Romov v Sloveniji. Založba Obzorja, Maribor 1994, str. 9-14. Jezik (narecja) Romov v Sloveniji. Rast, Novo mesto, VII, 1-2(39-40)1996, str. 107-110. Že dolgo so med nami – a smo še dalec narazen. Pokrajinski muzej, Katalog, Stalna razst ava. Pokrajinski muzej Murska Sobota, 1997, str. 277-288. Cigan – Rom?! Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi – Izziv za manjšinsko pravo. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1999, str. 141-145. Iz recenzije. Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi – Izziv za manjšinsko pravo. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1999, zavihek hrbtne strani. OBJAVLJENA BESEDILA DR. VANEKA ŠIFTARJA Z ROMSKO TEMATIKO Sprehod z Romom Šla sva, po poljski, blatni poti sva šla. Deževalo je. Pripovedoval mi je s crnimi ocmi, crno pravljico vcerajšnjih in naših dni. Za nama dve bosi sledi. Leva – mocneje vdrta palca: kažipot rodu in zgodovine. Resnica bele praznine iz vceraj, danes … In pojutrišnjem? Kaplje zalile so sledi. V crni pravljici nekdo igra na struno, na eno struno tenko. Na blatni poljski poti drhtela je struna soncnih dni! September 1967 Ivan Vanek Šiftar: Pobiram orumenele liste. Maribor: Pravna fakulteta, 1998, str. 41. ŽENA V cIGANSKI DRUŽINI Iz pravkar izišle knjige Cigani – Izdala jo je Pomurska založba. Pri Pomurski založbi v Murski Soboti je ta teden izšla knjiga dr. Vaneka Šiftarja CIGANI, Minulost v sedanjosti, ki je na slovenskem knjižnem trgu doslej najobsežnejša in temeljita monografija o Ciganih-Romih. Avtor je o Ciganih pri nas povedal vse tisto, do cesar se je bil dokopal pri zgodovinskem, demografskem, etnološkem, sociološkem in socialnopoliticnem proucevanju tega problema. Delo je poleg obilice že zgodovinskih dognanj o Ciganih polno tudi takšnih podatkov in ugotovitev iz njihovega sedanjega življenja, ki bi lahko koristno rabile pri socialnem, politicnem, vzgojnem, zdravstvenem in kulturno-prosvetnem delu med njimi. Iz Šiftarjevega dela objavljamo odlomek iz poglavja Ciganska družina. Ali so imeli Cigani, ko so se naseljevali v Prekmurju, kakšnega vodjo, ne vemo. Verjetno ga glede na posamicno naseljevanje niso imeli. Kasnejši vodje, župani, riktari ipd., so bili že zunaj njihove plemenske ureditve. Kljub temu pa obstajajo nekatere skupne rodovne poteze Ciganov v Sloveniji, ki jih je raziskala in v svoji disertaciji obdelala Pavla Štrukelj. Navajamo: Poglavarstvo v ciganski družini ni dedno, temvec vodilno funkcijo moža volijo po vsaki poglavarjevi smrti. Vsa družbena ureditev Ciganov na Do-lenjskem je urejena po patrilinearnem sistemu, vendar še z mocnim poudarkom veljave najst arejše ženske v družini. Na splošno se ugotovitve ujemajo z ugotovitvami ciganologov in sociologov, da je v tej družini najvažnejša mati in njeno sorodstvo je pomembnejše od mo-ževega. Pripomniti moramo, da v jeziku oziroma narecju Ciganov v Prekmurju, nimajo bogatega besedišca za vsa sorodstva. Pavla Štrukelj ugotavlja, da tudi v Sloveniji kod drugod nazivajo Cigani staro mater v družini phuri daj, phurani daj. Tako nazivajo tudi najstarejšo in razumno žensko v rodu Ženska s takim nazivom je imela najvecjo veljavo, ker je odlocala o mnogih zadevah. Vsi, celo ves rod, jo je spoštoval in izpolnjeval vse njene želje. Ona je varovalka starih navad in šeg. Avtorica disertacije opisuje, kako je s phuri daj pri Ciganih v Prekmurju, na Dolenjskem in Gorenjskem. Starejša ženska je danes v prekmurski ciganski dru­žini še vedno zelo pomembna, ceprav na splošno moramo pripomniti, da moški ženski ne priznavajo enakopravnosti, in da so Ciganke stare nad 60 let v Prek­murju redke. V Prekmurju prehaja funkcija phuri daj na snaho. Ocetovstvo je pri Ciganih še danes precej nepomembno. Pripadnost otrok se izkaže predvsem, ce je bil zakon sklenjen po njihovi šegi. K temu dodajamo, da so bili sicer redki primeri, ko je bil mož na vecletnem prestajanju zaporne kazni, žena pa si je poiskala drugega in z njim celo zanosila in rodila, a zakon se ni razbil. Najbrž je bila tedaj odlocilna vloga žene, ki je pre­življala moža in vso družino. Njej so tudi bili prepušceni otroci, od njih se skoraj ni locila. Ako sta se z ocetom otrok razšla, so otroci vedno ostali pri njej. Kot se še spominjajo, je mož, ko je ugotovil ženino nezvestobo, ženo zelo pretepel in odšel, ce se je priženil, v nasprotnem primeru je morala oditi ona. Ciganka tudi nikomur ne zaupa otrok. Nosi jih s seboj na hrbtu, kar ni samo njena navada, ampak mno­gih rodov od Indije do Egipta. Do nedavnega tudi niso poznali ocetovskih pravd. To vlogo ženske oziroma žene v družinski skupnosti smo že omenili, ko se je v 334 ciganskih družinah iz 27 naselij kar 38% žensk prijavilo, da so one predstav-nice gospodinjstev. Zanimivo je, da ta odstotek mocno niha od naselja do nase­lja. Tako je v Borejcih 18,7%, na Pušci 25,3%, v Vanca vasi 43,5%, v Cernelavcih 54,5%, v Pertoci 64,7%, v Domajincih 76,9% in na Sotini 90% vseh predstavnikov gospodinjstev po prijavi za register prebivalstva žensk. Kot je ženska v družini spoštovana, pa se na zunaj skoraj nikdar ne pojavlja skupno z možem. Vcasih pride z možem v gostilno, ali ga caka zunaj in sprejema, ce ji kaj ven prinese; ce sta šla po cesti – zdaj, predvsem pri mladih, je že druga-ce – je navadno moški šel spredaj in sta malo govorila. Podobno je še v nekaterih vaseh, pri ostalem prebivalstvu, ko gredo st arejši k maši in od maše. Odnos moža do žene je bil surov. Avtorju so še pred leti v Vanca vasi pripo­vedovali, da je bila žena v njihovem naselju še po letu 1945 povprecno vsak dan tepena in veckrat celo do krvi. Nekoc si je žena svobodneje izbirala partnerja. Zdaj niso vec redki pretepi med ženami, ženskami zaradi moških. Same povedo, da se tepejo za može. Ker same niso zaposlene, so možje tisti, ki prinašajo denar in po katerih pricakujejo po­kojnino. Nekaj te krute stvarnosti, ki je bila v ciganskih družinah, je izrazil tudi Cervantes, ko je zapisal: »Ciganke imajo drugacne ucitelje, kakor vecina drugih ljudi, njih razum hiti pred njihovimi leti; noben Cigan ni bebec, nobena Ciganka ni zaspanka.« Pavla Štrukelj ugotavlja za Cigane na Gorenjskem, da so ti majhna skupina Sinti rodu, ki ima svoje glavno obmocje v Nemciji. Vodi jih starejši moški, ki ureja vse rodovne zadeve, razsoja, sodi in jih poroca. Zanimivo je, da je s svojim patri­arhalnim vodstvom dopolnjeval svojo oblast s pravico najstarejše ženske v rodu. Stara mati ima še funkcijo kot phuri daj, ali v socialni strukturi je mocnejše oce­tovo pravo. K ugotovitvam o matriarhatu naj dodamo, da je dr. Vislocky, pisec številnih del o življenju Ciganov, podal neizpodbitne dokaze o obstoju matriarhata pri števil­nih ciganskih plemenih, raztresenih po raznih krajih sveta. Žena je, po njegovih ugotovitvah, neodvisna od moža, zakaj v vecini primerov gleda mož na zakon kot na nekakšno sinekuro. Skrb za družino, zlasti za otroka, je bolj stvar žene kot moža. Omenili smo že, da so pri mladih Cigankah predvsem genetski vplivi vzrok za zgodnjo menstruacijo. Stanovanjske in vse druge razmere, kakor tudi igra otrok­deklet, negativno vpliva na zorenje pubertetnic in seveda tudi pubertetnikov. Cigani so po svojem znacaju, a še bolj v izražanju preprosti in primitivni. V njihovih nerazvitih narecjih tudi ni posebnih toplih besed za custva, prav tako tudi ne poznajo besed za melodije, ki jih njihove roke izvabljajo iz strun. Tudi ciganolog prof. Uhlik je zaman iskal pri Ciganih v Bosni in Hercegovini besedo: veselim se. Spolno življenje se pri Ciganih zacne zgodaj. Avtorju so odkrito povedali, da dvomijo, ce katera, pa še tako mlada, gre v zakon z devištvom. Ponekod še sedaj velja, da ženske ne smejo pred moškim kazati spodnjega perila, svoje perilo mo-rajo prati loceno od drugega, ali pa celo, da se morajo sleci in obleci pod odejo. Tu in tam je veljalo za hudo kletev, ce so prekleli žensko spolovilo. Nasprotno pa je, davno že, bila najvecja žalitev, ce je Ciganka drugi osebi, s katero se je prepi­rala, pokazala nago sprednjo in zadnjo stran svojega telesa. Nekaj podobnega so poznale in tudi uporabljale v svojo obrambo ženske, ki niso pripadale ljudstvu Rom. Niso tako redki primeri – znani predvsem iz sodnih spisov, da so prvo lju­bezen ciganskih deklet pobrali vaški ali drugi fantje oziroma moški. Tako smo ugotavljali, da so poroceni kmetje izkorišcali mlade Ciganke in jim potem dajali milošcino. Manj takih primerov je bilo v odnosih med Cigani in kmeticami. Na-sprotno pa je prostitucije, vsaj med Cigani v Prekmurju, zelo zelo malo. To ni posebnost Ciganov v Prekmurju, ali o tem še kasneje. Leta 1961 smo ugotovili, da je bilo v ciganskih naseljih v Prekmurju 29 mešanih družinskih skupnosti. Pavla Štrukelj je zapisala, da so v Prekmurju ženili po svojem obicaju pod dre­vesom, ce je bilo mogoce pod borom. Starešina je zlil na roke mladih vino, nato je pristopil k ženinu in najprej njemu ponudil vino iz steklenice, nato pa nevesti. S tem je bil obred koncan. Obicaji so se razlikovali. Tako je ugotovila, da so se v XIX. stoletju v Vanca vasi ženili pod oknom. Porocni obred pri lendavskih Ciga­nih je enostavnejši – odrezati sta si morala kos kruha, ga takoj pojesti in s tem je bil obred koncan. V Prekmurju so poznali tudi poroko na hitro, ko je fant moral k vojakom ali pa v podobnih primerih. Tedaj je obred opravil krstni boter, sicer tako, da sta si mladoporocenca prekrižala levi roki, z desno pa sta iz kozarcev izpila vino. Ti obicaji pocasi izumirajo. Avtorju je star Cigan iz Zenkovec povedal, da ni­majo in ne poznajo nekih posebnih obicajev ob poroki. V cerkev nocejo, ker ne znajo moliti. V maturitetni nalogi je M. Horvat na murskosoboškem uciteljišcu in pri kasnejšem zbiranju navad ugotovila, da je nekoc najstarejši Cigan mlada porocil pod borom tako, da jima je zlil vino na iztegnjene roke. Kaže, da je to bil precej razširjen obicaj. V nekaterih krajih CSSR je bil porocni obred Ciganov podoben opisanemu. Mlada sta stala na rdecem suknu ali rdeci ruti. K njima je pristopil vajda ter jima govoril o skupnem življenju. Po nagovoru jima je zlil vino na dlani in vsakemu dal košcek kruha, ki sta ga morala takoj pojesti. Zatem je oba polil z vodo in obred je bil koncan. Avtorica sklepa, da tudi ta obicaj kaže na njihovo indijsko poreklo. V Gornjih Crncih in bližnjih naseljih, ki jih maturantka zelo dobro pozna, se Cigani porocajo tudi cerkveno, predvsem zato, da bi lahko imeli kršcenega otro­ka. V ostalem so ob porokah prevzeli navade in obicaje svoje okolice, seveda pri­lagojene svojim ekonomskim razmeram. Ako zmorejo, priredijo gostijo, ki traja tudi do jutra. Ob polnoci mladoporocenca zaplešeta. Pred njunim plesom zapojo pod oknom fantovsko ali dekliško pesem. V jutranjih urah se gostje maskirajo, gredo se za »fašingerdja« po hišah in seboj nosijo vino. Na Pušci so avtorju povedali, da je bil nekoc, ko je živel še stari Kokaš, tudi poseben obicaj snubljenja. Mlada sta se seznanila in v glavnem sporazumela že prej. Vse se je odigravalo pri dekletovih starših. Poglavitno besedo je imel stare-šina. Bodoca žena je bila ves cas prisotna. S starešino so prišli godci. Najprej so zaigrali, nato je starešina pred vrati prosil: Moj gospodar, ali smemo vstopiti? Ce ni bilo odgovora, je šlo vse po vodi. Ko pa so dobili dovoljenje za vstop, je stareši­na nagovoril gospodarja, da so prišli po belo, belo golobico in prepricani so, da ji ne manjka perje. Prišli so po njo, da bo zletela v svet in si poiskala boljše gnezdo. Gospodar je po navadi odgovoril: Vzemite jo, naj odleti v svet, ali zabrišite sled za njo, da z mladimi ne bo znala vec nazaj. Potem je fant pristopil k dekletu, objel jo je in so šli: Mlado so prenesli cez prag in ce so imeli kak vozicek, vcasih tudi na dve kolesi, so jo odpeljali na fantov dom, kjer se je zacela svatba brez kakšnega posebnega obreda. Mlado je moral nesti cez prag pritferer – sorodnik, ki je bil pri poroki prva prica. Pavla Štrukelj je med Cigani na Dolenjskem ugotovila, da jih poroca njihov starešina. Fant in dekle brez prispodob v besedah ali liricni izpovedi precej realno izraža­ta svoje obcutje in medsebojno ljubezensko nagnjenje. Porocni obred je v glavnem še vedno tak, kot ga je opisal Janez Trdina. Cigansko zakonsko življenje odloca le medsebojna privolitev in odlocilna beseda starešine. Avtorju so na Dolenjskem povedali, da so ob ciganski poroki razbili loncen lonec in s tem potrdili sklenitev zakonske zveze. V Prekmurju tudi to poznajo, ali s tem, ko razbijejo lonec, raz­bijejo nesreco, ki preti novoporocencema. Za Cigane na Gorenjskem je avtorica zapisala, da porocni obicaj pri njih ni toliko pomemben kot privolitev staršev in starešine. Porocni obred je v tem, da jima starešina zlije na glavo vino. Ako pa je eden pobegnil k drugemu in st a že skupaj spala, so menili, da sta že porocena. Glede nezvestobe v zakonu so znani primeri, da se je to koncalo slej ko prej s krvavim obracunom, medtem ko je bila žena nemocna ob moževi nezvestobi. Mož je imel pravico, da je nezvesto ženo popolnoma golo privezal k drevesu in jo tam pustil v zasmeh tudi po tri dni. Avtorju je znan tudi primer, da je kmet na polju zalotil svojo ženo s fantom iz vasi: fanta je zaklal, ženo privezal k drevesu in jo nekaj casa mocno tepel z bicem, nato pa se je prijavil oblastem. Pavla Štrukelj je o nezvestobi pri Ciganih na Dolenjskem zapisala, da je prelo­mitev zakona najvecja sramota. Ali ugotovila je, kar smo že zapisali tudi za Prek­murje, da Ciganke velikokrat niso prevec zveste, ce so možje v zaporih. Dovoljen je pobeg moža z neporoceno Ciganko. Ob vseh raziskavah, ki smo jih doslej navedli, ne moremo pritrditi romano­piscu: »Da sta imela z materjo razmerje, to ni nic cudnega, gospod župnik, to je med Cigani navada. Celo v tem naselju vem še za dva takšna primera.« Že vec­krat omenjeni ciganolog J. P. Clébert je zapisal tudi, da Cigani, ki jih imamo za izprijence, ljudi brez zakonov, uporabljajo v praksi predpise svojega moralnega kodeksa s tako strogostjo, da jim to cesto moramo zavidati. Pisci pitoreskne li­terature na vsakem koraku govore o strahoviti promiskuiteti, v kateri žive bližnji krvni sorodniki, ali resnica je drugacna. Med njimi so celo strogo prepovedani vsi protinaravni spolni odnosi, kot npr. homoseksualnost, sodomija ipd. Enako tudi Walter Dostal. Delo, Ljubljana, 1970, št. 78 (21. III.), str. 21. cIGANI ALI MINULOST V SEDANJOSTI V borbi za svoje kolikor toliko znosno življenje so se Cigani odpovedali svo­jim navadam in obicajem, prikrivali so vse, kar bi lahko izdajalo njihove znacil­nosti in sploh njihov nacin življenja. Tudi danes neradi govorijo o tem, kar je njihovega. Ce so imeli kdaj kako narodno nošo, je niso mogli ohraniti. Obdr­žali so svoje priljubljene barve, predvsem rdeco in barvo ognja. Obdajali so se z vsem, kar v resnici ni bilo njihovo, pa bi jih moglo ohraniti; tako je bilo z vero in še z marsicem. Toda marsikaj od tega, kar so prevzeli, so pociganili in s tistim, kar je ostalo še starega, se je ohranjevala njihova kultura. Profesorju dr. Sušniku so, ko je zbiral snov za »Prekmurske profile«, dejali na Pušci: »Ni ciganskih pesmi.« Ali nekaj smo jih že navedli, v zadnjem casu jih je veliko posnel prof. Ladislav Vöröš in tudi Cigani sami se resno pripravljajo, da jih zberejo in ohranijo. Kakor v Evropi so si Cigani tudi v Prekmurju v posameznih naseljih ustvarjali svoje posebnosti v narecju. Nekateri (Hodoš, Dobrovnik) so podobno kot ponekod v Jugoslaviji že skoraj popolnoma opustili svoje narecje in ga zamenjali z jezikom svoje okolice. Zaradi znacilnosti, ki jih ima sicer nenapisana gramatika ciganske­ga jezika, se v Prekmurju hitreje in lažje naucijo madžaršcine in tudi srbohrvašci­ne, kakor pa slovenšcine. Po Uhlikovih ugotovitvah vecina Ciganov v Sloveniji in na Hrvaškem pripada vlaški skupini, kar se pozna v uporabi romunskih besed. Ta skupina je mlajša od nevlaške oziroma, kot jo še imenujejo, turške. Kljub temu da je nastalo v ciganšcini mnogo narecij – nekateri se med se­boj skoraj ne razumejo (podobno npr. Prekmurje in Rezija) – pa ji je osnovna osnovna skupina. Ta jezik je po Uhliku novoindijska skupina, ki se je posredno razvila iz srednjeindijskega prakta in je v daljnjem sorodstvu s staroindijskim sanskrtom. Jezik Ker še niso raziskane posebnosti narecja in vseh odtenkov, ki jih še govorijo Cigani po prekmurskih naseljih, se bomo morali zadovoljiti s splošnimi Uhliko­vimi ugotovitvami, predvsem tistimi, ki veljajo – po dosedanjem znanju – tudi v Prekmurju. Ciganski jezik je brez trdnejših jezikovnih pravil, zelo elasticen in Ci-gani si precej pomagajo s sestavljenkami. Veckrat so popacili mnogo besed – na­stali so mocni lokalizmi – da jih drugi ne bi razumeli. Na pestrost narecij, seveda tudi v Prekmurju, je vplivala veckratna direktna ali indirektna prepoved uporabe tega jezika. Kolikor je nastajala kaka slovnica, so jo v glavnem vedno pisali drugi, saj sami dolgo casa niso imeli svoje inteligence. Kljub razlicnosti pa poznajo vsi Cigani osnovno jezikovno pravilo: vsak naj govori t ako, kot ve in zna. V tem je tudi vzrok, da je npr. avto v Cernelavcih moškega, v Vanci vesi pa ženskega spola. Njihov jezik in izgovorjava je nekaj posebnega in mnogo pozor­nosti mu je posvetil tudi dr. Fr. Miklošic. Ta jezik je nerazvit – razumljivo, ker se je ciganska književnost razvijala pocasi – in deloma tudi stagnira. Kot je precej pa-radoksov v njihovem življenju, tako je tudi v jeziku, ki nima imen za mnoge bilke in majhne živali, ceprav so bili najtesneje navezani na golo prirodo. Pa si ne delajo preglavic, ce za kaj nimajo besede, pomagajo si z opisom, z izposojenko, ali z eno besedo oznacujejo vrsto pojmov, npr. rat pomeni kri in noc, besedo sikami pa uporabljajo za rožo, uciteljico, pamet in zavest. V nekaterih primerih so zelo previdni in precizni. Kadar niso sigurni, ali je nepoznana oseba res Cigan, ga vprašajo, ce je Sinti. V ostalem za sebe uporabljajo izraz Rom. Cigani nimajo svoje abecede, razen abecede znakov, ki smo jo že ome­nili, in še ta se loci od plemena do plemena, kot je ugotovil veliki poznavalec te njihove pisave J. P. Clébert. Njihov jezik je možno pisati skoraj z vsako abecedo, ceprav imajo nekatere glasove, ki jih mi ne poznamo. Po Uhlikovih ugotovitvah pozna ciganski jezik samo ednino in množino, moški in ženski spol in 8 sklonov. M. Horvatova pa meni, da je v njihovem gorickem narecju samo 6 sklonov. Kot posebnost, ki jo še moramo omeniti, so mocno razvite glagolske oblike in izre­dno bogastvo deminutivov. V Jugoslaviji je bilo nekaj poskusov, da bi sestavili cigansko slovnico, ali ko­likor nam je znano, je še ni, ceprav je župnik A. Medven zbral precej gradiva. R. Uhlik je na tem podrocju naredil najvec. Svoje dolgoletno delo je zbral v Srbskohr­vatski-ciganski recnik (Romano alova) z dobrim primerjalnim uvodom, v katerem je tudi zapisal, naj bo njegova knjižica majhen prispevek k spoznavanju Ciganov in njihove kulture, ki bo v našem casu nesporno prišla do dostojnega izraza. Med drugimi tudi Ivan Goran Kovacic navaja, da je R. Uhlik izdal zbirko ciganskih pesmi v originalu s predgovorom in prevedel Lukov evangelij. K temu lahko samo še dodamo, da je izdal vec zbirk ciganskih pravljic in obratno zanje pripravil vec zvezkov, ki so jih predvsem seznanjali s higieno ipd. Ob tem naj omenimo, da so Cigani v predvojni Jugoslaviji, kmalu po tem, ko je leta 1930 v Sovjetski zvezi zacel izhajati list »O Novo Drom« (Nova pot), tudi zaceli izdajati svoje glasilo »Romano lil«. Izhajal je leta 1935 v Beogradu in izšle so samo tri številke. V zvezi z nedavno ustanovljenim društvom »Rom« se je zacelo tudi gibanje za izdajo lista »Romano lil« in casopisa »Rom«. Pesmi Ciganske pravljice in pesmi so se ohranjevale predvsem kot ustno izrocilo in zato je skoraj vsak pripovedovalec nekaj dodal k osnovni vsebini in vcasih je zelo težavno ugotoviti, kaj je res originalno in kaj je prevzeto. Tako npr. poznajo na Pušci pravljico o Janciju, za katero bi bilo potrebno ugotoviti, koliko je sposoje­na iz znane madžarske pesnitve o Kukurica Janciju. Prav tako poznajo pravljico o revnem Ciganu (Coro rom) in zastavlja se vprašanje morebitnega sorodstva s pravljicami, ki jih je objavljal (1930-1940) Janoš Flisar v Evangelicanskem kole­darju itn. Nekaj ciganskih pravljic je zbranih. Poleg R. Uhlika sta jih v Srbiji zbirala dr. T. Djordjevic in dr. A. Petrovic. Tudi v Sloveniji jih imamo že nekaj zbranih. Med zbiralci ciganskih pravljic je v Evropi precej Ciganov. V Bosni je na tem podrocju zelo aktiven Redža Osmanovic. V Prekmurju smo že pred leti zasledili mocno te­žnjo, da bi nadaljevali z izdajanjem lista v okviru NK Pušca, v ta namen so zaceli tudi zbirati svoje narodno bogastvo. Nekoliko bolj nam je poznana ciganska poezija. Cigani, posebno mladi, v me-šani družbi, ko se vracajo cez polje v svoja naselja, zelo radi pojejo. To je navadno pesem brez besedila ali mešanje vec besedil. Najveckrat je njihova pesem preple­tanje otožnih in nekoliko razposajenih melodij. Ker svojih pesmi ne poznajo, ali jih je premalo, prevzamejo pesmi iz okolice; zaradi neznanja jezika ne razumejo celotnega besedila in tako si zapomnijo samo melodijo, ki jo prilagajajo tudi svo­jim razpoloženjem. To samo potrjuje Uhlikovo ugotovitev, da: »Cigani imajo najvec pesmi, ki jih dopevajo, olepšajo in izpopolnjujejo, kajti originalov pravzaprav ni«. Tudi prof. Ladislav Vöröš, ki je posnel precej pesmi, ki so mu jih zapeli Cigani v Prekmurju in Medjimurju, je prišel do enakih ugotovitev, vendar s to izjemo, da je pri prek­murskih manj originalnosti, kot pri medjimurskih. Nekaj pesmi, ki jih poznajo Cigani v Prekmurju, smo že zapisali. Sicer pa jih poznamo po že veckrat omenjeni zbirki »Ciganska poezija«, ki je bila precejšnje odkritje. Ciril Zlobec je o teh pesmih zapisal, da so to »stihi«, ki zvene v najboljšem pomenu besede ljudsko in moderno hkrati …, da je to poezija, ki nas je s svojo polnokrvno naivnostjo in preprostostjo navdušila. Za tem je sle­dilo nekaj dobro pripravljenih vecerov oziroma oddaj ciganske poezije. Zasledili smo, da so npr. tudi na Madžarskem objavili nekaj ciganskih ljudskih pesmi, ki so prav tako kot pri nas objavljene, jedrnate, odkrite, preproste, naivne in nepo­sredne. V njih je glad, revšcina, sreca, še veckrat nesreca in tudi ljubosumnosti ne manjka. O ciganskem življenju so mnogi pisali in prav je imel Cigan, ki je dejal, da bi se o ciganskem veselju in tugi mogle napisati debele knjige, ali tudi sami so za-celi pisati o sebi. Da ne bi poznali samo knjige švedske Ciganke Katarine Taikon »Ciganka« in še drugih, navajamo zdaj zadnji verz iz pesmi Jožice Horvat iz Vance vesi »Bil si le clovek: In jocem zate, ker te ni, Ker umrl si brez zmage, Brez zatretih okov, O clovek si vseeno Ti, Ti, clovek crne polti.« Zenkovci Cigani iz naselja Zenkovci so med vsemi najaktivnejši v kulturnem udejstvova­nju, kar je brez dvoma tudi zasluga šolskega upravitelja Jožeta Kamenška v Bodon­cih, ki že nekaj let dela z njihovimi skupinami. Skupina je sestavljena predvsem iz sezonskih delavcev in deluje v okviru prosvetnega društva. Imajo svojega vodjo in v zimskem casu se naucijo kako odrsko delo, s katerim gostujejo po vaseh. Zaznavnejše kulturno delovanje se je zacelo po letu 1960. Leta 1962 so pripravili veseloigro »Vaška komedija«, v kateri so bile tudi pevske tocke. S to komedijo so želi velik uspeh doma in na gostovanju. Naslednjega leta so se lotili že zahtevnej­šega teksta, Borove drame »Kolesa teme«. Tako skoraj vsako leto pripravijo nekaj in so najaktivnejša kulturna skupina na obmocju bivše obcine Bodonci. Zanimivo je, da zelo redno prihajajo na vaje in so sploh zelo disciplinirani. Avtor se spo­minja lanskoletne prireditve, ob kateri so bili nastopajoci vzdržali ves dan brez kosila in vecerje. Glasba Velik prispevek k obcecloveški kulturi so dali s svojo godbo, ki so jo poleg Fr. Liszta proucevali še mnogi. V Prekmurju jo je najpomembneje ocenil prof. Ladi­slav Vöröš. Iz dosedanjih popisov, ki smo jih omenjali, in tudi dovoljenj, ki jih je izdala okrajna oblast, je razvidno, da je bilo v Prekmurju sorazmerno malo poklic­nih godbenikov in še manj potujocih lajnarjev. Sicer pravijo že stalno naseljeni, da je menda ljubezen do glasbe vse, kar jim je še ostalo v krvi od prednikov. Nekoliko je najbrž pretirano trditi, da se Cigani rodijo z glasbo, ceprav so tudi taki, ki so res preživeli skoraj celo življenje z violino, kot npr. poznani Paja Nikolic. Ljudski glasbeni izraz Ciganov v Prekmurju je podrocje, h kateremu razisko­valci oziroma zapisovalci doslej še niso pristopili, zacenja svoje ugotovitve L. Vöröš. Ljudska pesem, ki neposredno zajema in izraža duhovno kulturo sleher­nega naroda ali etnicne skupine, je pri Ciganih komajda opazna. Ob temeljitej­šem poizvedovanju sem se preprical, da imajo Cigani nekaj svojih pesmi in to predvsem v zaselkih Vanca ves, Pušca in Cernelavci. Nadalje meni, da je glasba verjetno bila edina duhovna hrana, razvedrilo in uteha ob težkem življenju. Muzikalnost je pri njih zelo razvita in na raznih in-strumentih igrajo že od otroštva. Glasbo, ki jo izvajajo na svojih »obhodih«, bi lahko imenovali uporabna in je prevzeta iz okolice. V to vnašajo lastno podajanje, kot pac ustreza njihovemu temperamentu. Tako oblikovani glasbeni repertoar za­jema: prekmursko ljudsko vokalno in instrumentalno glasbo, madžarsko naro­dno-zabavno glasbo iz 19. stoletja ter narodno in zabavno glasbo, ki jo prinesejo od drugod. Njihovo glasbeno udejstvovanje obsega dve smeri: priložnostno in stalno. Pri priložnostnem udejstvovanju Cigani iz murskosoboške obcine pojejo in igrajo koledniške pesmi, ki jih poznajo tudi ostali prebivalci, medtem ko len­davski vnašajo precej pesmi iz Medjimurja. Kolikor jih pri tem spremljajo glasbi-la, zasedba instrumentov ni strogo tipizirana in v krajih ob Hrvaški, v razliko od drugih, uporabljajo tudi tamburice. Priložnostno igrajo seveda tudi na veselicah, gostijah in drugih zabavah. Baranja in Kokaš Stalne instrumentalne skupine pa nastopajo – so v rednem delovnem razmer­ju - po posameznih lokalih od Murske Sobote do Portoroža, v zadnjem casu pa poedinci ali manjše skupine odhajajo v inozemstvo. Te stalne skupine se odlikuje­jo po zlitosti zvoka, primerni tehniki in svojevrstnem podajanju. Idealna zasedba z instrumenti v taki skupini je 1., 2. in 3. violina, violoncelo pa nastopa priložno­stno, ce pritegnejo gosta. Izvajalec prve violine je primaš, ki je vodilni izvajalec in tudi dirigent. Izvaja vodilni – zgornji glas. Z lastno igro, mimiko in z drugimi znaki daje vstope, nakazuje tempo, dinamiko in agogiko. S svojim virtuoznim podajanjem daje ton celotnemu orkestru. S svojim imenom tudi zagotavlja kvali­teto; zato skupina nastopa pod imenom primaša. Najbolj znana v Prekmurju sta bila Baranja iz Zenkovec in Kokaš s Hodoša. Med instrumenti ima važno mesto cimbalon. Clébert je zapisal, da so cimbale instrument azijskega porekla. Cimbalist skrbi za popolno akordiko in vmes izvaja virtuozne okraske. Kontrabasist izvaja temeljne tone akordov, ostali pa melodic­no podajajo akordicna dopolnila med spodnjim in zgornjim glasom. Clan skupi­ne, ki ima primeren glas, tudi poje ob instrumentalni spremljavi ostalih. Znacilna za tako zasedbo je madžarska narodno zabavna glasba iz 19. st., ki v glavnem tudi sestavlja njihov repertoar. Seveda se te stalne ekipe glede zasedbe in progra-ma morajo ravnati po narocilih ali okolju, v katerem igrajo. Ponovno naj omenim Cléberta, ki meni, da Cigani ne uporabljajo pihalnih instrumentov zaradi svojega odnosa do vetra »v vseh njegovih oblikah«. Ciganiso si vednoposredovaliglasbopoposluhuinle stalneinstrumentalne skupine berejo note. L. Vöröš zakljucuje, da bo izvajalska stran ciganske glasbe iz­gubljala svojo znacilno prvobitnost z vedno vecjim vkljucevanjem drugih poklicnih glasbenikov in tako se bo vkljucevala v zabavno glasbene tokove novih razsežnosti. K ciganski kulturi moramo prišteti tudi njihovo materialno kulturo, predvsem kovaštvo. Nekoc so bile tudi Ciganke kovaci. V Prekmurju ni vec pristnih cigan­skih kovacev, niti vec originalnih piskrovezov. Njihova, svojevrstno iz žic splete­na ornamentika je ostala še tu in tam. O ciganskem kovaštvu še samo govorijo, medtem ko je še do nedavnega živela stara žebljarska ciganska obrt v Rákospaloti v Budimpešti. Železo so greli na prostem v ognju. Izkopane so imeli jame do pasu in v njih je stal kovac, ki je imel pred seboj nakovalo in je koval žeblje. V ogenj je pihal z mehovoma, ki ju je imel ob strani. Zelo težko so jih navajali na novo tehni­ko, ceprav je bila kvaliteta izdelkov po starem odlicna. Volitve lepotic Med kulturno življenje Ciganov spadajo tudi razni bali, veselice in volitve ci­ganskih lepotic, ki so ponekod in ponekdaj po dva dni trajajoce elitne zabave z mednarodno cigansko udeležbo. V Prekmurju prirejajo na Pušci vsakoletne »veli­ke vrtne veselice« v okviru svojega nogometnega kluba ali pa kot v Vanca vesi, da si pridobijo sredstva za ureditev ceste. V zadnjem casu zasledimo vedno vec prizadevanja, da bi se v Jugoslaviji, kakor tudi v Evropi, razvila t a svojevrstna in posebej cloveška kultura. Med predlogi, kako socializirati, a ne asimilirati Cigane, je tudi potreba po izobraževanju in poklicnem usmerjanju. Pri tem so velike težave, predvsem ker Cigani znajo v glavnem samo svoje narecje, kar zadržuje in ovira normalni razvoj njihovih otrok, ki so vecinoma bistri, kot na splošno vsi Cigani. Cigani so zaceli hoditi v šolo sorazmerno pozno, kar je bilo predvsem odvisno ne samo od njih in njihove volje, ampak od razpoloženja uciteljev, od odnosov bo­gatejših obcanov do Ciganov, kajti ti so imeli tudi v šoli glavno besedo, in koncno je o tem odlocala tudi splošna politika na dolocenem obmocju in v dolocenem obdobju. Vse do leta 1945 je prevladovalo mnenje, da je šola le za moške in tako so ciganske deklice redko kje v Prekmurju obiskovale šolo … Odnos do dela Ce je izobraževati Cigane težko, ker obstoje mnoge objektivne in subjektiv­ne prepreke, jih je še težje vkljucevati v ritem modernejše proizvodnje. Velikokrat nanese razprava tudi na njihovo enakopravnost, ki izzveni bolj v poudarjanju pra­vic, kot izpolnjevanju dolžnosti, predvsem uveljavljanja osnovnega nacela sociali­sticne samoupravne družbe, da »samo delo in uspehi dela dolocajo materialni in družbeni položaj cloveka«. Zaostalost in razmere, v katerih so se vzgajali, dorašcali in se koncno tudi ob-držali, so oblikovali in tudi ohranjevali njihov odnos do dela, kot ga je organizira-la vsakokratna družba, med katero so živeli. Odnos Ciganov do dela je po navadi opredeljen z njihovo lenobo. Ali moremo nomadu, naj bo Cigan ali prebivalec kateregakoli cloveškega po­mena, ocitati, da je len, ko pa je njegov svet bistveno drugacen, kot si ga želijo in ustvarjajo drugi. Nesporno je treba razlikovati »brezdelnost«, ki jo srecujemo še v plemenih, nato v posameznih skupinah, slojih in razredih. Koncno tudi ni mogo-ce zanikati, da Cigani niso navajali svojih otrok k delu, ki so ga poznali, opravljali in s katerim so se preživljali (kovaštvo, kotlarstvo, igranje na razne instrumente, trgovanje s konji itd.). S casoma je v hitrem gospodarskem razvoju njihova obr­tna dejavnost zaostajala, stagnirala in nekatera že davno postala nepotrebna. Pri vkljucevanju v delo, vsaj v mnogih primerih, bi mogli govoriti o doloceni prekva­lifikaciji npr. kovacev in podobnih poklicev. Ali pri tem je najtežje Cigana pripraviti do rednega, sistematicnega dela, kar jim pomeni velik skok iz preteklosti in že sedanjosti v prihodnost. O njej pa nik­dar niso razmišljali, saj ji tudi nikdar niso mogli dovolj zaupati. Ta skok je težak, ker jim razmere, v katerih naj bi živeli za prihodnost, ne vzbujajo dovolj aktivne motiviranosti. Ker so mnogi opisovali odnos Ciganov do dela, iskali vzroke za »obsojanja vreden« odnos, se zaustavimo pri nekaterih zapisih in ocenah. Steklas je menil, da je Cigan len »in vedno nekaj na tihem tuhta, dela se loti, ce ga sila goni« in bli­zu temu je tudi ocena T. Djordjevica, da so »Cigani zelo slabi delavci«. V porocilu murskosoboške milice (1958) je zapisano, da so »skoraj vsi delomrzneži, strme le po priložnostnem, lahkem zaslužku«. Toda sami so leta 1956 pojasnili svoj od-nos do dela takole: »Pred šestdeset in vec leti Cigan ni delal in ni cutil te potrebe. Lepo bi bilo, da bi vsi delali, vprašanje pa je, kje in kaj naj bi delali. Cigan se zelo težko osamosvoji«. No, kako navaditi cloveka na drugo delo, smo se že prepricali v casu administrativne mobilizacije delovne sile in koncno še v povojnem razvoju individualnega kmetijstva. Stvarnost Stvarnost v Prekmurju je že marsikatero »trditev in ugotovitev« o Ciganih de­mantirala in tako tudi to, da je Cigankam beracenje tako v krvi, da beracijo še tedaj, ko je mož že v službi. P. Štrukelj v zvezi z beracenjem ugotavlja, da so naši Cigani prenesli zbiranje potrebnih materialnih sredstev na posameznika, ki ima­jo že svoje imetje in pri katerih se Cigan cuti gosta. Glede na to prikazujejo Cigani najvecji parazitski odnos do neposrednega svojega kulturnega okolja. Zanimalo nas je, ali je možno, da se Cigani kot delovna skupina sami organi­zirajo in tudi upravljajo. Poskus je uspel. Horvat iz Vanca vesi je kot brigadir na Jelas polju imel med 68 sezonskimi delavci tudi 36 Ciganov iz Prekmurja. Avtorju je leta 1956 med drugim pisal še to: »Kakšen je odnos naših ljudi do dela in de­lodajalcev do naših ljudi z druge strani. To sta za mene dva zelo važna faktorja. Menim, da samo z delom in s pravilnimi odnosi enih do drugih lahko postanejo naši ljudje, ljudje v pravem pomenu besede. Želim spoznati, ce je res Cigan nekaj posebnega samo v Vanca vesi, Pušci, Zenkovcih in še kje drugod, tam, kjer enako z drugimi ljudmi na pošten nacin dela in si na pošten nacin ustvarja sredstva za življenje svoje družine«. Pri iskanju rešitev mnogih problemov, s katerimi seje ta brigadir sreceval s svojimi ljudmi, ni bil prepušcen sam sebi, ampak smo jih z velikim razumevanjem spremljali in jim konkretno pomagali na delovnih mestih. Horvatovo misel, da je pri vkljucevanju Ciganov v delo osnovno vprašanje, kakšni so odnosi, ki nastajajo med organizirano družbeno proizvodnjo, je kasneje še potrdil Ivo Pirkovic. »Vsa­ka doba, vsako pleme, vsak družbeni razred, ki ga locijo pregraje od ostalega sve­ta, ima posebno moralo zase in drugacno za ostali svet. Svojo razredno moralo bo Cigan pustil šele tedaj, ko ne bo vec živel izlocen iz naše družbe. V tem je cigansko vprašanje, ki ga že pol tisocletja rešuje Evropa, v vsakem veku drugace«. Odlomek iz knjige dr. Vaneka Šiftarja. Knjiga je te dni izšla pri Pomurski založbi. Vecer, Maribor, 1970, št. 71 (26. III.), str. 13 in 18. 'JUGOSLAVIJA: cIGANOM VSE PREPOVEDANO' K politicnemu pamfletu zahodnonemškega Spiegla Znana je pravljica o ogledalu, ki ni lagalo na vprašanje, katera izmed deklet je najlepša. Takšna naj bi bila tudi »sedma sila« in predvsem glasila, ki naj služijo napredku, cloveku in resnici. Renomirano zahodnonemško glasilo »Der Spiegel« je v glavnem opravicevalo svoj originalni naslov. Sloves, ki ga uživa omenjena re-vija, pa je veckrat popackan s sest avki, ki so dalec od poštenih prizadevanj, kakor tudi osnovne novinarske morale. Znacilnost prizadevanj »sedme sile« je, da z vso poštenostjo odkriva vzroke pojavov, in ce je namenjeno progresu, tudi usmerje­valno vpliva na razvoj in spremembe pojavov oziroma stanja. Kaj takega ne mo-remo trditi za tipicen družbeno-politicen pamflet o Ciganih v Jugoslaviji (Wie die Indianer. – Kot Indijanci; štev. 16, dne 16.4.1973 na strani 153). Na ta sestavek, ki prej zaostruje odnose med narodi, kot bi jih izboljševal, je že reagirala »Borba« (Spiglove tajne, 13. maja 1973) in Krlo e Romengo – Glas Roma (Perfidna igra nemackog casopisa, »Der Spiegel«, štev. 3–4/1973). Kljub navedenim reagiranjem je treba napisati še nekaj iz Slovenije, ker se anonimni pisec »zaustavlja« pri ne dovolj konkretnih primerih iz Slovenije. Naposled pa je treba opozoriti tudi bralce, da lahko reagirajo in pojasnijo tistim, ki sedaj križa­rijo po naših cestah, da v socialisticni Jugoslaviji nimamo taborišc, v katerih bi umirali Cigani, kot so nekoc Indijanci. Delno naj te vrstice veljajo tudi najnovej­šim neofašisticnim glasovom v Avstriji o zaposlovanju tujih delavcev in med temi so posebej poudarjeni Cigani. Pri nas smo uradno tudi odpravili to ime, ki je bila velika žaljivka za Rome. »Uradniki« pri Brajdicih Po vsebini uporabljenih izrazov in primerjavah ni težavno ugotoviti, da je se­stavek v omenjeni številki namenjen prej diskreditiranju družbeno politicnega sistema v Jugoslaviji kot pa iskrenega razumevanja položaja Ciganov – Romov v Jugoslaviji, Nemciji in drugod po Evropi. Prva znacilnost sestavka je, da je pisec anonimen in z ne dovolj konkretnimi primeri ter navedbami (manjka kdo, kdaj in kje) poskuša izmaliceno prikazati položaj te pri nas sedaj nastajajoce narodnostne skupnosti. Pri tem mu je – kot nekoc oblastnikom Tretjega rajha – v napotje Tito. Kjer le more, uporablja v ne­mogocih zvezah tudi Titovo ime (Tito – Milizionäre, Tito – Behörden idn.). Kdor hodi med nami s poštenimi nameni in odprtimi ocmi, se lahko kaj kmalu prepri-ca, cigava je milica in oblast v naši socialisticni samoupravni družbi. Kot je pisec sestavka anonimen, takšni so tudi primeri, ki jih navaja: V stano­vanju Štefana Brajdica (In der Wohnung des ehemaligen Tito – Partizanen…) – naj bi ob 3. zjutraj prišli milicniki (Tito – Milizionäre) in po neuspešni preiskavi so se kaj nekulturno obnašali, saj se za ta nedopusten poseg v nedotakljivost sta­novanja in osebne prostosti niso po mnenju Spieglovega avtorja niti opravicili. Kje je to bilo in kdaj, nam pisec ne pove, ceprav bi bilo koristno, saj ustava in kazenski postopek posebej šcitita nedotakljivost stanovanja in osebno prostost slehernega obcana – pa tudi Cigana:Roma. Avtor nadaljuje, da so uradniki »slo­venskega notranjega ministrstva« obiskali tudi Izidorja Brajdica in pri njem iskali orožje in tihotapsko blago. Ker niso nicesar našli, so, kot kaže, iz jeze ustrelili Izidorjevega psa. V isti noci so ti »uradniki« naredili »poseben zlocin«, saj so 300 Ciganom ustrelili 50 psov, in sicer po pišcevem mnenju zaradi tega, ker pri njih niso našli nicesar kaznivega. Pisec ne pove, kje je bilo zbranih toliko Ciganov s tolikimi psi. Posebej izmišljotina pa je, da organi »ministrstva za notranje zade­ve« hkrati odkrivajo kazniva dejanja in opravljajo službo konjacev – unicevalcev ciganskih psov. Pisec stopnjuje laži. Takoj za tem navaja, da so lacni Cigani takoj po pokolu pojedli pse (und von den Zigeuner verzehrt worden sein). Morda res kje komu tekne tudi pasje meso, saj je znano, da v uglednih nemških restavracijah servirajo jedi, da se nekaterim obracajo želodci, pa vendar je vsakemu prepušceno, da jé, kolikor zmoreta njegov žep in želodec. Toda v tem primeru je konkretna laž tako velika, da ji najbolj naiven Pavliha ne more verjeti. Ce so bili Cigani lacni - »pas­jega mesa« - bi jih verjetno pobili prej in ne bi cakali, da jim to opravijo »uradniki slovenskega notranjega ministrstva«. Nekoc so pa tako funkcijo izpolnjevali ura­dniki ministrstva Tretjega rajha. Laž za lažjo V naslednjo skupino laži moram uvrstiti stavke pisca o tem, da je v Jugoslaviji Ciganom vse prepovedano, celo to, kar je bilo nekoc lastno cergašem – vecnim popotnikom. Tako jim ni dovoljeno niti delati, niti lenariti (durfen weder arbe­iten noch faulenzen). Pisec tudi navaja, da izumirajo klasicne obrti, ki so jih ne­koc opravljali Cigani, kot na primer brusaštvo itd. Škoda, da avtor sestavka še ni bil v Murski Soboti, kjer bi mu Romi lahko nabrusili nož, škarje in tudi pete za njegove laži. Resnicno, vedno manj je starih obrti, saj v nemških trgovinah tudi prodajajo nože, ki jih ni treba brusiti, kose, katere ni treba klepati, in žage, ki jih ni treba piliti. Zakaj vendar te novitete, ko pa je treba ohraniti obrt potujocim »Ci­ganom« – Romom. Tudi pri nas v Jugoslaviji po casopisnih oglasih reklamirajo tuje tvrdke navedene izdelke in treba je torej obtožiti oglase za tovrstno orodje oziroma izdelke. Stavek, da Ciganom ni dovoljeno niti delati niti lenariti, sem bral v Göbbelsovih govorih, ko sem zbiral gradivo za knjigo »Cigani – minulost v sedanjosti« (Pomurska založba, Murska Sobota 1970). »Der Spiegel« – ogledalo kaže preteklost ali pa morda nam celo razodeva »du-hovno pripadnost« anonimnega pisca. Avtor Spieglovega sestavka nadaljuje s splošnim položajem Ciganov v Jugosla­viji. Takoj naj opozorim, da laži sproti izdajajo njegove namene. Po balkanskem »verovanju« Cigani prinašajo nesreco. Zaradi tega so se v neki vasi prebivalci upr­li, da bi bila pri njih Ciganka uciteljica. V prejšnjih stavkih avtor trdi, da Ciga­nom v Jugoslaviji nic ni dovoljeno, sedaj pa ugotavlja, da je iz vrst Romov zrasla uciteljica, ki je celo hotela uciti v neki zaostali vasi. Mimogrede naj opozorim, da poznam vrsto znanih intelektualcev Romov (pravniki, pesniki, igralci, kmetijski tehniki, administrativne moci in tako naprej). K tej diskriminaciji avtor dodaja svojo novo ugotovitev, ceš Ciganom preprecujejo lastniki hiš in funkcionarji ZK, da bi skupno z njimi stanovali v njihovih vilah in stanovanjskih hišah. Najbrž bi pošten novinar našel v Jugoslaviji kaj hitro mešane zakone, in to celo v krogih »visoke družbe«. V Prekmurju pa imajo Romi gostilno, kjer se radi ustavljajo do-macini in tudi nemško govoreci turisti na okusno cigansko pecenko. Anonimni avtor ugotavlja nadalje, da je med zdomci iz Jugoslavije cedalje vec Ciganov. Kljub temu, da so po mnenju anonimnega pisca Cigani v Jugoslaviji brezpravni, pa ugotavlja, da jim pristojni organi brez kakršnihkoli posebnih te­žav in vprašanj (ce imajo denar za potovanje) izdajo turisticne potne liste. K temu dodajmo, kar je sicer znano že skoraj vsem, da pri nas izdajajo organi potne liste skoraj dobesedno brez kakršnihkoli posebnih formalnosti, vsakemu in vsakdo sme ob vsakokratnem prekoracenju meje nesti s seboj tudi doloceni znesek di­narjev. Anonimni pisec navaja, da je najvec zdomcev Romov v Avstriji in o teh piše samo dobro. Mislim, da je prav, ce narod oziroma ljudstvo, ki je imelo v nedavni preteklosti v svoji sredi najbolj nehumane izrodke, s svojim odnosom do Romov sedaj odpravlja krivice, ki so jim bile storjene v imenu ocuvanja nemške ciste krvi. Ali se je avtor kdaj vprašal, zakaj so Romi – nekdanji dobri kovaci, zgodovina jih omenja v bitki okrog Hamburga, muzikanti, koritarji itn. – izgubljali vse, tudi svojo osebnost. V casu najbolj strahovitih preganjanj so si ustvarili svoj svet, svoja pravila, svojo kulturo in tudi svojo moralo. Najostrejši predpisi proti Ciganom v Evropi so bili pisani v nemškem jeziku. Veliko smo se morali pri nas truditi, da smo Romom dopovedali in poskušali odpravljati njihov veliki odpor do Nemcev, saj je bilo zanje to ime sinonim najstrašnejših preganjalcev njihove arijske rase. Veckrat so spraševali, ali bodo kaznovani avtorji in izvajalci »Nurnberških zako­nov o zašciti nemške krvi«, ali je bil že kaznovan dvakratni doktor Robert Ritter, izredni specialist za reševanje ciganskega vprašanja, in Eva Justin, in kaj je s po-rocnikom Valterjem, komandantom 9. cete 433. pehotnega polka, ki je ob cesti pri Pancevu vodil tudi streljanje Ciganov in še drugih. To so spraševali in tudi prav bi bilo, ce bi Spiegel seznanil javnost, zakaj do danes ni bila priznana odškodni­na Ciganom oziroma preostalim clanom družin, ki so jih zbrali v Begunjah na Gorenjskem, ki so jih množicno (25.000) pobili v zelo kratkem casu pri Ušticah nad Uno, ki so zgoreli v krematorijih Birkenaua po Himmlerjevi odredbi z dne 29. januarja 1943. Cudno, na to se pozablja in o tem se ne piše v casopisih, kot je obravnavana številka Spiegla. Mislim, da je v interesu vseh poštenih in vsakogar, ce poskušajo tisti, ki so bili strahovito preganjani, samo zato, ker je v njihovih žilah tuja kri (tako je leta 1936 zapisal o Ciganih Globke), sedaj najti dostojno sožitje z obcani dežele, ki jim je bila nekoc pojem najvecjega strahu in groze. Kje so taborišca zanje? O tem, kakšen je dejanski položaj Ciganov – Romov v Jugoslaviji, smo mnogo razpravljali in marsikaj kriticnega zapisali in vedno smo se na podlagi naše zako­nodaje spoprijemali tudi s tistimi, ki so »šolani« v nam tujem duhu in za hlapce miselnosti tujih gospodarjev. Nikdar nihce ni prikrival v Jugoslaviji ekscesov, ki so bili proti Romom, in oni sami so se skupno z drugimi obcani borili v organih oblasti in družbenopoliticnih organizacij za vse vecje uveljavljanje svoje, etnic­ne skupnosti. O teh naših prizadevanjih in doseženih uspehih je razpravljal tudi I. svetovni kongres Romov in za predsednika je bil izvoljen Slobodan Berberski (znan pesnik), Rom iz Beograda. Ni mi znano, ce je Spiegel kaj objavil o tem, kako so iz rasisticnega sovraštva med kongresom Romov zažgali avto in v njem so zgoreli živi ciganski otroci na ulici »kulturnega« mesta. Ce bi avtor prebral študijo angleškega inštituta »Minority rights group« ali ugotovitve mednarodnega komi­teja (Comité International Rom) iz Pariza, ne bi ob morali poštenega novinarja mogel zapisati, da so si Cigani v Jugoslaviji za svoj položaj »izmislili« posebno besedo »kidavelo«. To besedo je po pišcevem mnenju možno najbolje prevesti z naslednjim: »Jemanden zum Fliehen bringen«. Cudno, da bežijo, ko pa vendar je isti avtor ugotovil, da jim organi izdajajo brez nadaljnjega potne liste. Anonimni pisec koncuje svoj pamflet z mnenjem »srbskega filmskega reži­serja« Aca Petrovica, ki naj bi primerjal usodo Ciganov v Jugoslaviji s Crnci v ZDA (kdaj, kje, ob kaki priliki in v kaki zvezi, avtor ni pojasnil) in k temu dodaja svoj sklep: »Aber vermutlich geht es ihnen noch viel schlechter. In einigen Lagern sterben sie wie einst die Indianer«. Mnogi obcani Jugoslavije – z njimi vred tudi Romi – so spoznali nemška taborišca smrti in so se zato vedno zavzemali za uve­ljavitev clovekove osebnosti in njegove prostosti. Prav bi bilo, ce bi Spiegel v ime-nu resnice in pravicnosti, kakor tudi dobrih odnosov med deželama, njenimi pre­bivalci, ki se srecujejo kot delavci, sorodniki, znanci, prijatelji in turisti, navedel, kje v Jugoslaviji so t aborišca, v katerih umirajo Cigani kot so nekoc Indijanci. Delo, Ljubljana, 18. avgusta 1973, str. 21; [ Priloga: Za konec tedna.]. ROMI U SLOVENIJI S posebnim osvrtom na njihov položaj u Prekomurju (Teze) Velika vecina Roma u Sloveniji živi na podrucju dve srazmerno nerazvijene re-gije: Dolenjske i Prekomurja. Iporednekihnaucnihistraživanjauposlednojdecenijinemamotacnihpodataka o njihovom naseljavanju, narocito u Dolenjskoj. Na osnovu dosadašnjih istraživanja znamo da so se naseljavali u manjim grupama. O stalnom boravku u Prekomurju svedoce toponimi: Ciganjšcek, Cigancek, Ciganska graba, Ciganska vas itd. Svi Romi u Sloveniji su katolicke vere. Doseljavali su se pre svega s podrucja današnje Jugoslavi­je, a do kraja prvog svetskog rata u Prekomurje su dolazili iz Avstrije i Madžarske. Romi su u Sloveniji stalno naseljeni i imaju srazmerno dobre stanove (elek­trika, vodovod) osim u opštinama Lendava i Novo mesto, gde stanuju u neprikla­dnim kolibama ili šatorima. Preko leta sve rede napuštaju svoja staništa. Romi nemaju zajednicki dijalekt. Zbog tih razlika su medusobno nepovezani. Narecja se menjaju pod uticajem sredine u kojoj žive, a tako isto i njihovi materi­jalni i kulturni uslovi (zaposlenost; radio i televizija). Sve više je romske dece u školskim i predškolskim ustanovama. Velika smetnja je nepoznavanje jezika. Naime, Romi lakše nauce srpsko-hrvatski nego slovenacki jezik. Zapošljavanje odnosno nezaposlenost Roma je veliki problem i to zbog obo­stranog nerazumevanja. Prilican broj Roma, narocito iz Prekomurja, zapošljava se sezonski ili na duže vreme u inostranstvu. U tome nailaze na velike prepreke, te su prinudeni da menjaju svoja prezimena – Baranji, Šerkeziji i dr. Obicaji, pa i oni specificni, brzo se stapaju sa obicajima ostalog stanovništva. Romi imaju svoje regionalne zajednice - »krajevne skupnosti«, a slabo se ukljucuju u društveno-politicku aktivnost. Uz ovako širok spektar otvorenih pitanja, možemo konstantovati da Romi pokazuju sve vecu aktivnost, da sami i uz pomoc drugih rešavaju svoja najteža društvena i materijalna pitanja. Znacajnu ulogu u tome imaju pre svega obrazov­no-pedagoške ustanove. Simpozij o Romih, v Beogradu, 13.-14. oktobra 1976. Simpozij je organiziral in izvedel Etnografski inštitut Srpske akademije nauka i umetnosti v Beogradu pod pokroviteljstvom konference SZDL Srbije. Nepaginirani tipkopis gradiva/teze vsebuje 30 sinopsisev napovedanih referatov (v cirilici) in obsega 38 listov. Opomba: Zbornik referatov ni izšel. O ROMIH – ROMI O SEBI Na mednarodnih srecanjih, kakor tudi v mednarodnih organizacijah in nji­hovih organih se vse pogosteje zastavlja vprašanje o uresnicevanju in nadaljnjem razvoju pravic raznih narodnosti in etnicnih skupin. Pogostnost obravnavanja teh vprašanj je ena izmed posledic vse odlocnejše borbe za mir in varnost v posame­znih deželah, kakor tudi v svetovnem merilu. Ob spreminjanju družbeno-ekonomskega položaja cloveka, ki izvira pred­vsem iz pravice upravljanja sredstev v družbeni lastnini, poteka vsestransko in solidarno osvešcanje cloveka kot proizvajalca, obcana, pripadnika naroda, naro­dnosti in tudi etnicnih skupin. Tako se v socialisticni samoupravni družbi zacenja deasimilacija pripadnikov posameznih narodnosti oziroma etnicnih skupin. To izražajo primerjave podatkov popisa prebivalstva po letu 1945. Navedeno posebej velja za etnicne skupine in med njimi posebej za Rome, ki se pod tem imenom pojavljajo prvic ob popisu prebivalstva leta 1971. Ob ljudskem štetju 1931 v Jugoslaviji ni bilo nobenega Cigana, leta 1971 jih je pa bilo o,4%, v Sloveniji 0,1% (ali 977 oseb) od popisanega prebivalstva. Ti podatki niso tocni, saj je npr. v 18 romskih zaselkih v Prekmurju živelo ob kon-cu 1975 nekaj cez 2200 oseb. Pri tem moramo seveda upoštevati ustavno pravico vsakogar, da se ni dolžan in ga tudi nihce ne more siliti, da se opredeli za pripa­dnost dolocenemu narodu, narodnosti ali etnicni skupini. Na drugem kongresu Romov pa so ugotovili, da se Romi v Bolgariji sploh ne smejo izjavljati, da pripa­dajo etnicni skupini Romov. Pripadniki te etnicne skupine so v zgodovini dobivali razlicna imena, ali kljub temu so ostali brezimni ljudje na najnižji stopnji družbene lestvice. Med najbolj razširjenimi imeni je ime Cigan, ki po grškem korenu pomeni: ne dotikaj se, in je dobilo vse bolj ponižujoc in zavržen pomen. V jeziku romano chib ni te besede, pac pa se v vecini svojih dialektov med seboj nazivajo z besedo Rom. Tako jih je oznacil tudi vladar Filip IV. v ediktu iz leta 1633. Jugoslavija je bila prva država, ki jim je priznala ime, ki so si ga ohranili skozi vso težko zgodovinsko preteklost in s tem je tudi odpravljeno nekdaj diskriminacijsko jim vsiljeno razlikovanje: srb-ski, makedonski, slovenski Cigan in podobno. Naša opredelitev izraža dosledno vodenje marksisticne politike v nacionalnem vprašanju. Zaradi tega je dobila in dobiva socialisticna Jugoslavija priznanja in ugled. Na prvem kongresu Romov v Londonu (1971) so sklenili, da se za vse skupine Romov uporablja enotno ime. Na tem kongresu so tudi sprejeli pomembno nace-lo tolerance med dialekti z zahtevo, naj se cimprej sestavi ustrezna slovnica, ki bi bila osnova za razvoj njihovega knjižnega jezika. Na tem kongresu je predsedoval znani pesnik Rom, Slobodan Berberski (nosilec partizanske spomenice 1941) iz Beograda. Tedaj so sprejeli tudi svojo zastavo – simbol preteklosti in prihodnosti. Modra barva predstavlja nebo, zelena pa gozdove in livade – obe potekata hori­zontalno – v sredi je rdece kolo vprežnega voza: znak krvavega preganjanja in brezciljnega tavanja. Za praznik Romov so proglasili 8. april. Leta 1977 je ustrezen organ OZN sprejel resolucijo, da se naj Cigani pravilno imenujejo Romi, kar je tudi zgodovinsko in kulturno pogojeno. V tem primeru nam je bilo dano veliko priznanje za reševanje perecih vprašanj te skupnosti. Na drugem kongresu Romov, ki se je nedavno koncal v Ženevi, so med zahte­vami tudi borba proti rasizmu, priznanje Romom status narodnosti, kot ga imajo druge narodne manjšine in konzultativni status v OZN. Ponovljena je bila zahteva s prvega kongresa, da se cimprej sestavi slovnica, ki naj temelji na dialektu Kal­derašev in Djambasov, ki sta najbolj razširjena. Na taki osnovi naj bi se razvijal njihov knjižni jezik z upoštevanjem nekaterih dialektov. Za svojo pesem – nekako himno – so sprejeli pesem »Djelem, djelem«, ki jo poznajo tudi v Prekmurju. V zvezi s književnim jezikom Romov naj omenim, da so posamezne njihove kul­turno-prosvetne organizacije Rom že pred leti nacele to vprašanje. Organizacije Rom nastajajo in delujejo kot sekcije SZDLJ in njihova dejavnost se ne omejuje na kulturno dejavnost, ampak skrbijo za opismenjevanje nepismenih Romov in aktivno sodelujejo z drugimi organi in organizacijami ter skupšcinami obcin pri reševanju še mnogih odprtih socialno-ekonomskih vprašanj Romov. V Sloveniji še ni bilo ustanovljeno nobeno tovrstno društvo. Organi ZK Srbije, Makedonije, kakor tudi socialisticne zveze (vkljucno z RK SZDLS) že nekaj casa spodbujajo, naj bi se cimprej pripravila slovnica »romano chib«, kar bi jim omogocilo razvoj knji­ževnega jezika in s tem bi jim bilo tudi omogoceno uresnicevanje ustavnih pravic (cl. 212/1 RU). Ob tem naj opozorim na pomemben zakljucek 7. seje (10.6.1977) Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja ter narodnosti RK SZDL Slove­nije po razpravi o položaju Romov v Sloveniji: Pomisliti moramo tudi, kako je z njihovim jezikom; kar najvec bi morali storiti za to, »da bi se ti otroci vendarle morali vzgajati v svojem lastnem jeziku, namesto, da jih takoj zacnemo vzgajati v drugem. To je vprašanje, ki se nam odpira in nanj bi morala SZDL in celotna naša skupnost odgovoriti«. (zapisnik, str. 22). To pa pomeni samo konkretizacijo nalog SZDL, ki so bile zapisane že 1975. leta v statutu (cl. 2) RK SZDLS. Odprto je sicer vprašanje prakse in pravne opredelitve v posameznih statutih obcin. S problemom slovnice »romano chib« se je po 20-letnem zbiranju bese­dnega zaklada zacel ukvarjati profesor Jusuf Šaip v sodelovanju z avtorjem prve makedonske slovnice, akademikom Radom Uhlikom ter Kirilom Hristo­vom, ki je v Berlinu doktoriral na romskem jeziku. K sodelovanju so pritegnili tudi lingviste iz Indije. Indija kaže precejšnje zanimanje za osvešceno aktivnost Romov. Tako je predstavnik Indije pozdravil udeležence drugega svetovnega kon­gresa Romov z zemljo v rdeci svileni vrecici, ki jo je prinesel iz pokrajine Sind v deželi Pandžab – pradomovine Romov. Šaipova slovnica bo v kratkem izšla (ob­vestilo tudi v Knjigi št. 10/77) pri Srbski akademiji znanosti in umetnosti, kjer že nekaj let vodi akademik dr. Dušan Nedeljkovic st alen odbor za romologijo. Kljub temu, da Romi v Jugoslaviji še nimajo svoje slovnice, pa je izšlo poleg drugih tekstov že vec Titovih govorov in sedaj je v pripravi znana knjiga »Mi smo Titovi, Tito je naš«. V svetu pa že kroži Titov življenjepis, predvsem v jeziku Ro­mov. Ko že razpravljamo o kulturi te etnicne skupine, ki ima v socialisticni samou­pravni družbi vse možnosti in pogoje, da se razvije v narodnost, moramo omeniti še poseben prispevek Pomurske založbe. V zadnjih 10 letih je z velikim razumeva­njem izdala monografijo dr. V. Š.: Cigani (minulost v sedanjosti), ki so jo poslali v vec kot 10 držav, zatem roman Evalda Flisarja: Mrgolenje prahu, in lansko leto uspešnico madžarskega Roma Menyhert Lakotaša Zadimljene podobe in letos bo izšla doma in zunaj zelo dobro ocenjena pesniška zbirka Slobodana Berberskega: »Odlazak brata Jakhala«. Za sociologa in literarnega kritika bi bila zanimiva primerjava oseb in opisov življenja Romov, kot ga je opisal Bora Stankovic v nepozabljeni Koštani, Evald Flisar v Mrgolenju prahu, Stražišar Magda v Ciganki (izšla v vec izdajah), Lakatoš v Zadimljenih podobah in Berberski v pesmi Odhod brata Jakhala (kar pomeni realno slovo od težke neželjene preteklosti). Menyhert je s svojim romanom sprožil precej vehementno razpravo o Romih: kaj so, ce ima sploh smisel razvijati njihov jezik in kulturo, ker jih že vec kot 50% govori samo madžaršcino. Zapisana so bila tudi mnenja, da Romi niso niti etnic­na skupnost in zato je treba pospešiti njihovo integracijo – asimilacijo z okolico, v kateri živijo. Ker sem že omenil Zadimljene podobe, nikakor ne morem mimo tega, da ne bi omenil, zakaj se je ta knjiga uvrstila med madžarske uspešnice. S svojstvenim slo­gom, tu in tam nekoliko naturalisticnim izražanjem, z razgrinjanjem še sedanjih perecih vprašanj skozi težko življenje Romov v zaselku pred prvo svetovno vojno, osvaja bralce. Pri opisovanju spolnega življenja Romov na marofu in v zaselku je precej popacil njihove obce cloveške moralne in etnicne vrednote. Za primerjavo naj opozorim na liricno vsebino moldavskega filma Cigani (v srbšcini tabor) letijo v nebo (pred nedavnim bil tu na sporedu RTV Ljubljana). Še in še bi se lahko zaustavljal pri kakem delu, pri kaki precej izkrivljeni po­dobi Romov, prikazani na televizijskem ekranu, ali nekaj naj ostane še za drugic. Vsekakor pa osvešcanje in razvoj etnicne skupine Romov v Jugoslaviji je dragocen kamencek v mozaiku uspehov o reševanju mednacionalnih odnosov, o katerih bo ZKJ tudi polagala racun na svojem XI. kongresu. Ti uspehi so bili priznani tudi s tem, da je bilo na II. kongresu Romov odloceno, da naj bo njihov naslednji kon­gres v Beogradu. Vestnik, Murska Sobot a, 8. junija 1978, str. 12 in 15. junij 1978, str. 12. ROMI V SLOVENIJI (s posebnim poudarkom na njihov položaj v Prekmurju in v obcini Novo mesto)1 Glede prihoda in naselitve Romov na obmocju Prekmurja smo bolj posredno ugotavljali, da so prihajali pred turškimi vdori in tudi s turško vojsko kot njen sestavni pratež. Po raziskovanjih madžarskih znanstvenih delavcev (npr. Heic-zinger János, Mészáros László), po arhivskih virih je nesporno, da so Romi bili sorazmerno številni spremljevalci turške vojske in njej tudi nujno potrebni stro­kovni sodelavci. Vecina priimkov (pred spremembami!) Romov v Prekmurju (Horvat, Baranja) in delno tudi na Dolenjskem potrjuje, da so na omenjena obmocja prihajali iz na­ših južnih predelov. Na Gorenjskem, Štajerskem in deloma tudi v Prekmurju pa so se naseljevali oziroma zadrževali Romi iz nemških (v Prekmurju madžarskih) obmocij. Vsekakor bo potrebno pregledati še arhive, da bi mogli ugotoviti cim popol­nejše podatke o naselitvi Romov v Prekmurju. Do nedavnega je veljalo, da je naj­starejši vpis krsta ciganskega otroka v soboški obcini iz leta 1741, ali po novejših ugotovitvah so v bogojansko krstno knjigo vpisali ciganskega otroka iz Strehovec že 27. aprila 1681 in iz 1690. leta je ponoven vpis iz istega kraja2. Iz cerkvenih maticnih knjig povzemamo, da so bili Romi (sicer ne vsi) že zelo zgodaj stalno naseljeni ter so živeli manj izolirano od ostalih prebivalcev, kot je to danes v neka­terih naseljih. To potrjujejo mnoga (danes že skoraj nenaseljena)) ledinska imena starih katastrskih map (iz leta 1859) kot npr. Cigancek (k. o. Grad), Ciganska vas (k. o. Hodoš), Pri Ciganaj (k. o. Mošcanci), Ciganjšcek (k. o. Strehovci), Ci-ganska graba (k. o. Vadarci in Zenkovci) itn. Ohranjeni popisi Ciganov (Romov) iz leta 1781 in 1786 prav tako potrjujejo že omenjeno ugotovitev. Vse to nas sili k nadaljnjemu raziskovanju, kako so družbeno-ekonomske spremembe na vasi v XIX. stoletju vse bolj potiskale Rome v vsestransko izolacijo. O naselitvi Romov na Dolenjskem ne moremo posebej razpravljati, zlasti ne v krajih, kjer še vedno živijo na pol nomadsko po šotorih oziroma v barakah, kot je to delno še ponekod v lendavski obcini. V zvezi z naselitvijo Romov je odprto še vabljivo vprašanje: od kod pogosti priimki Cigan, Ciganjšcek v Prekmurju in Rom v ostalih krajih Slovenije. Koliko je Romov v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji? To je zanimivo, a tudi po­membno družbenopoliticno vprašanje. Kaj pogosta so še opozorila pred »rasno nevarnostjo« Romov, ker se hitro množijo, njihove družine imajo veliko otrok in podobno. Koliko jih je, pa izraža tudi stopnjo vsestranskega družbenoekonom­skega in politicnega razvoja dolocene družbene skupnosti, ki more svobodno for-mirati in izražati svojo zavest pripadnosti doloceni narodnostni oziroma etnicni skupnosti. Ob popisu prebivalstva v kraljevini Jugoslaviji leta 1931 ni Ciganov (Romov). Skladno z navedenim lahko ugotavljamo, da je ob vsakem popisu v socialisticni Jugoslaviji »vse vec« Romov. Ob zadnjem popisu (l. 1971) je bilo v Sloveniji med 19 narodnostmi oziroma pripadniki etnicnih skupin 0,1% (oziro-ma 977) Romov (v SFRJ le nekoliko manj kot Madžarov). Opozoriti moramo, da npr. v novomeški obcini niso popisali 10 družin Romov oziroma, da so tu in tam narodnostno (etnicno) pripadnost bolj odlocali popisovalci kot nepismeni Romi. Nikjer pa ni bilo podobnih primerov, kot so znani iz popisa na Kosovem. Obcinski upravni organi so izvršili po in tudi pred uradnim popisom prebival­stva vec popisov prebivalcev romskih naselij. Zbrani podatki (ceprav ni mogoce prezreti, da vsi popisani – mešani zakoni – niso Romi) mocno demantirajo ura­dne podatke in morejo biti zanesljivejša osnova za proucevanje in reševanje celo­tnega kompleksa tako imenovanega »ciganskega vprašanja«. Mimogrede moram opozoriti, da je naše vsestransko zanimanje za Rome doseglo zavidljiv vzpon in vrhunec v letih 1963-1970. V soboški obcini naj bi bilo (1973) v 13 naseljih okrog 2000 Romov ali nekaj cez 3% od celotnega (mocno variabilnega) števila prebivalcev3. Vecina jih je skon­centriranih v 5 krajevnih skupnostih (Bodonci, Cankova, Pušca – Crnelavci – naj­mocnejši naselji, Rogaševci in Tišina). V lendavski obcini je živelo leta 1968 v 5 naseljih (najslabše Dolga vas in Go-milica) 37 družin s 185 družinskimi clani in l975. leta je bilo v 48 družinah 238 clanov4. V 9 obcinah na Dolenjskem je bilo 1970. leta v 234 družinah 1360 clanov. Naj­vec jih je v obcini Novo mesto (74 družin in 402 clana) in Crnomlju (46 družin s 338 clani). Leta 1975 naj bi bilo v novomeški obcini v 80 družinah 485 clanov. Posamezne družine Romov živijo še drugod, kot po Gorenjskem, kjer so se po fašisticnem iztrebljenju ponovno naselile v zadnjih povojnih desetletjih. Sociološko zanimiva vprašanja ponuja ostrejša nestrpnost med Romi in cisti-mi katoliškimi vasmi (npr. Crnelavci, Beltinci) ter zakaj so v novomeški obcini med vsemi dolenjskimi najbolj zaostreni odnosi in to še posebej v okolici Novega mesta. Med Romi v obcini Murska Sobota ugotavljamo vse vecjo migracijo, in to med naselji v obcini, vedno vec pa jih ustvarja družine v krajih zaposlitve v inozemstvu zunaj nekdanjih naselij oziroma zunaj obcine. V lendavski obcini in deloma tudi v novomeški pa je zaznavna imigracija iz Hrvaške. Milici lendavske postaje se vedno ne posreci, da bi priseljene Rome vrnili v »domovinsko obcino« Cakovec. Ti pri­seljenci v naselju Dolga vas in Crenšovci so brez stalnega prebivališca in so naj-veckrat tudi povzrocitelji neredov, pretepov in podobno. V obcini Murska Sobota pa take goste navadno »izženejo« iz svojega naselja Romi sami. Povsem drugace je med stalno nenaseljenimi oziroma pod šotori živecimi Romi v nekaterih »nase­ljih« novomeške in drugih dolenjskih obcin. S stalno naselitvijo in zaposlitvijo se bistveno spreminjajo tudi družine in od­nosi v družini. Na splošno velja ugotovitev, da med Romi v Prekmurju nismo našli družin s toliko clani (prišteli smo tudi vse ugotovljene in ugotovljive splave) kot med katoliškim – ne pa luteranskim – prebivalstvom. Po podatkih ljudskega šte­tja (1971) je bila poprecna slovenska družina 3,34-clanska (na Kosovem pa 6,59). V obcini Murska Sobota se sorazmerno hitro zmanjšujejo številcno mocnejše družine, ker je vse vec primerov nacrtovanja rojstev, kar kaže, da se že precej Ro­minj odloca za prekinitev nosecnosti. V lendavski obcini je bilo v romski družini (družinski skupnosti) leta 1968 poprecno 6 in 1975 že nekaj manj kot 4,9 družin­skih clanov. Med dolenjskimi Romi so bile družine s 3,5 clani (Ribnica) in s 7,3 clani (Cr­nomelj). V novomeški obcini (dec. 1975) je bilo v romski družini poprecno 5,6 oseb. Romske družine posebej karakterizira sorazmerno visok odstotek otrok ozi­roma mladine in skoraj neverjetno malo ljudi v starosti cez 60 let. Ta podatek je seveda odsev družbeno-ekonomskega položaja Romov, zaposlitve in materialnih okolišcin. Tako je bilo leta 1971 med Romi v obcini Novo mesto le 13 Romov starih nad 60 let (med temi le ena ženska) in 1975 je bilo v isti obcini le 34 oseb (okrog 7,3 %) starih nad 50 let. Na splošno se starost Rominj še vedno suce le okrog 40 let. Vse to pa je dalec pod slovenskim poprecjem. V soboški obcini so že redkost (vpliv otroških dodatkov in drugih dajatev) divji zakoni. V novomeški obcini je bilo še pred leti le 40 % družin, nastalih s civilno sklenitvijo zakonsko zvezo (24,4 % sklenjenih po »domacih obicajih« in 17,6 % divjih). V mnogih družinah je žena-mati še pretežno varuh, skrbnik in prehranje­valec družine, vendar nekdanjo veljavo že mocno izgublja. Med zaposlenimi Romi je zelo malo žensk. Odnosi med družinami in sosedi se mocno spreminjajo, predvsem tam, kjer se je že nekoliko utrdila maloposestniška (nekdanja kmecka) miselnost. Skrhal se je nekdanji kolektivizem in to se izraža zlasti v vse pogostejših medsebojnih nesoglasjih, sporih in vse ostrejših spopadih ter obracunavanjih. Stanje v družini se odraža tudi pri vzgoji otrok, ki so pretežno pod vplivom matere, ki je neprimerno bolj prizanesljiva in sprijaznjena z njihovimi »vedenjski-mi motnjami«, kot so matere v drugih družinah. V lendavski obcini ugotavljajo posamezne primere, da mati mocno zanemarja otroke in so znani primeri, da ne pride ponj v bolnico, ceprav so ji sporocili (tudi z obcine), da je otrok že ozdravel. Vse bolj redki so primeri, da si ženska sposodi otroka za beracenje, ki je ponekod še med glavnimi viri materialne preskrbe in tudi eden izmed najpogostejših prekrškov. Romi – vsaj kolikor je bilo ugotovljeno – so katoliške vere, cetudi živijo med evangelicani. V zadnjem obdobju duhovniki kažejo vecje zanimanje za »duhov-no« življenje Romov5. Kljub temu pa ne moremo govoriti o kaki posebni verski gorecnosti Romov, saj z njimi še živijo zadnji ostanki obicajev starih indijskih ljudstev. Kolikor še živijo med njimi stari obicaji, jih hranijo samo še starejši lju­dje, teh pa ni veliko in tako se vedno bolj stapljajo z obicaji soseske. Tu in tam še ohranjajo obicaj, da mrlicu v krsto položijo kak denarni drobiž. Otroku ob rojstvu (v soboški obcini nosecnice vse pogosteje rodijo v bolnici) dajo na eno stran glave navzven obrnjeno pokrivalo (kapo, klobuk), da ga obvarujejo pred hudimi duhovi (rojenicami). S tem v zvezi je tudi vera, da majhnega otroka mati ne sme nesti ven, ker bi lahko dobil »mrake« in bi se vedno jokal. Vsi obicaji, kolikor sem jih dobil iz lendavske obcine, so vezani na zašcito otroka. Ce pride mati z dojenckom na križišce, mora imeti navzven obrnjeno pokrivalo ali žep, da bi s tem preprecila coprnicam, da ne bi odnesle otroka. Tolikšna skrb za otroka je razumljiva, ce upo­števamo, da je bila še leta 1968 umrljivost otrok do enega leta med Romi v soboški obcini 22,5 na 1000 živorojenih. Koliko obicajev je še med dolenjskimi Romi, je pred leti raziskovala Pavla Štrukelj, vendar ni odkrila izrazitejših razlik med temi in prekmurskimi. Nekdanje znacilne barve ženskih oblek so izginile in tudi »prukle« (znacilna nošnja otroka na hrbtu) postaja moda in praksa (seveda modernizirana) drugih žensk-mater. V murskosoboški obcini, zlasti v severozahodnem predelu ima mati še vedno odlocujoc vpliv na vzgojo in življenjsko usodo svojega otroka. Tu in tam še živi mnenje, da so romske družine indiferentne do svobodnega seksualnega življenja in tudi do nezakonskih otrok. V naseljih omenjenega predela Rominje ne »zani-cujejo« nezakonskih otrok, ampak so tega deležne njihove matere. Otrok pa nosi »znamenje«, saj dobi žaljivo ime svojega oceta, kot npr. : oce je imel pridevek (tisobili sicer splošno v navadiintopredvsem zaradi varnostiintudilažjega medsebojnega razpoznavanja) Popaj in njegov starejši nezakonski otrok je bil Veliki, mlajši pa Mali Popaj. Mati je do svojega otroka skrajno popustljiva, predvsem pred drugimi otroka vedno zagovarja, saj njen otrok nikdar ni nicesar kriv, ampak le drugi. Veliko na­sprotij nastane med starejšimi zaradi otrok. Otroka smeta pokarati in tudi natep­sti le njegova mati oziroma oce. Kot izginjajo stari obicaji, tako s samostojnejšim preživljanjem mladih odmi­ra tudi materin vpliv na ženitve otrok. Veljalo je in delno še velja, da morajo biti družine novega para na isti ravni in (vsaj nekoc) in iz istega naselja. »Prišleke« so posebej oznacevali s »crvivci«, – kar je najadekvatnejši prevod njihove besede. V nekaterih naseljih je bilo mladim prepovedano, da bi se pogovarjali s svojimi sovrstniki, ki so živeli slabše. V tem je delno tudi vzrok, da so otroci ostajali neza­konski, ker mlada nista mogla premagati tega nenapisanega zakona. Kolikor pa so mladi prekršili ta zakon, je fantova-sinova mati (sinovi bolj spoštovani v druži­ni kot hcerke) napadala njegovo dekle in tudi dekletovo mater, niso bila redka tež­ja fizicna obracunavanja. Tak izolacionizem je sicer ohranjal doloceno skupnost in njene skrivnosti. V raziskovanjih, ki smo jih izvršili, smo ugotovili, da je med temi Romi manj zakonov med krvnimi sorodniki kot npr. v industrijsko razvitih krajih na Japonskem. Danes se stari svet podira in v mnogih družinah so zelo pocašceni, ce se njihov otrok poroci z »Neciganom«, saj je vsak boljši od Cigana. V zvezi s tem je tudi vse vec porok z Avstrijci oziroma Nemci. Zakaj predvsem tisti, ki odhajajo v svet iz domacega okolja, spreminjajo svoje priimke, da vsaj tako formalno zabrišejo svoj rod in raso. Kljub velikim spremembam je še opazna dolocena nestrpnost Romov do nekaterih jugoslovanskih narodnosti. Jezik je nedvomno med bistvenimi sestavinami, ki kažejo, da se je neka sku­pnost že razvila v narodnost, da se v to smer razvija ali pa je le na nivoju etnicne skupnosti. Veliki romologi, med njimi zlasti dr. F. Miklošic6 ugotavljajo, da ob-stoji med Romi po svetu veliko dialektov, vendar so po svoji osnovi enoten jezik, morda celo bolj kot anglešcina v Angliji in ZDA. Pri tem seveda moram opozoriti, da so njihova narecja polna rokovnjaškega (šatorovackega) jezika, ki je nastajal pod šotori in je tudi izražal družbenoekonomski in politicni položaj Romov v do-locenih deželah oziroma družbenih skupnostih. S temi primeri se je dolocena skupina želela izolirati od drugih in se tudi braniti pred drugimi. Na splošno velja pravilo, da govorijo, kakor znajo, vendar pa pri tem spoštujejo nenapisana pravila svojega govora, in ce jih kdo krši, je deležen tudi posmeha. Jezik Romov (to tudi ugotavlja prof. akademik R. Uhlik) je po številu besed sorazmerno reven jezik (nekateri so zbrali cez 11.000 besed, v murskosoboški obcini nekaj cez 6500 be-sed). T »revšcina« seveda izraža njihov položaj, saj vsebino besed: lastnina, imeti, veseliti se le pojasnjujejo. Po tem moremo prištevati njihov jezik v skupino ana­liticnih, nikakor pa ni reven po izraznih možnostih. Po svojem bistvu je njihov jezik preprost, kot so sami preprosti in neposredni. S sprejemanjem »novotarij« v gospodinjsko in družinsko življenje vnašajo v svoj jezik tudi tuje besede, ki jih ponekod nekoliko spreminjajo oziroma tvorijo svoje sestavljenke in zloženke. Romi, vsaj v murskosoboški obcini, sebe nazivajo Rom (Rovma, množ.) in svoje otroke Chavovre, medtem ko ostale prebivalce nazivajo govedža in njihove otroke raklovre7. Romi se zelo težko naucijo slovenšcine in prekmurskega dialekta, kaj lahko pa hrvašcine, srbšcine in madžaršcine, kar pospešuje njihovo asimilacijo v Do-brovniku. Podoben proces je na Madžarskem, kjer je že mnogo Romov, ki vec ne govorijo svojega jezika – romano cif, ampak samo madžaršcino. V že omenjenem materialu organov CK in SZDL Srbije (junij 1975) je ugotovi­tev, da je eden izmed velikih problemov Romov, da še nimajo »enotnega materin­skega in književnega jezika« in to jih tudi ovira, da bi lahko v celoti uresnicevali svoje ustavne pravice do pouka v svojem, materinem jeziku. V Evropi je bilo že nekaj poskusov in uspehov, da se tiska slovnica »romano cif«, slovar, knjige in casniki v njihovem jeziku. Dr. F. Miklošic v svojem obse­žnem delu, ki je izhajalo na Dunaju, navaja bibliografijo tovrstne literature in tudi v našem tisku zasledimo podatke o doseženih uspehih in tudi neuspehih, ki pa so bolj posledica raznih nerazumevanj drugih in ne Romov samih. Prvo grama­tiko jezika Romov je napisal Bonaventura in je izšla 1597. leta, a pred tem (1417. leta) so bile v Godlicu tiskane že prve romske knjige. Leta 1888 je nadvojvoda Jožef Habsburški napisal in izdal romsko slovnico. Nedavno je bilo objavljeno, da je Šaip Jusuf 22 let zbiral med Romi besedni zaklad in prof. Krume Kapeski pa napisal slovnico, ki so jo natisnili v 15.000 izvodih. Pred tem je prof. Rade Uhlik že izdal srbskohrvatsko-ciganski recnik (A Romano alova). Objavljena je bila tudi vest, da je Šaip Usein zacel pisati prvo zacetnico »na jeziku Roma«8. Taka prizadevanja so tudi zahteva prosvetnih delavcev, katerim so zaupani predšolski in šolski otroci, kakor tudi izpolnitev naše splošne ustavne obvezno­sti, da »vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu, narodnosti ali etnicni skupini, goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo« (cl. 212/I ustave SRS). Nedvomno je tako delo zelo težko, ker so še vse prepogosti primeri (delno tudi zaradi diskriminacije, ki so je v nekaterih okoljih in »strukturah« deležni Romi), da mlada inteligenca Romov beži, celo zanika svoj rod, priimke in rojstne kraje. Znani so celo nekateri hudi primeri – ali o tem še kasneje. Vsekakor so zelo spod­budna stališca organov ZK in SZDL Srbije, da je potrebno: »Podsticati zapocetu akciju na ustanavljanju gramatike i pravopisa na jeziku Roma … podsticati orga­nizirano osposobljavanje kadrova koji ce raditi na negovanju i razvijanju jezika i pisma Roma« in to koordinirati s prizadevanji v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah (junij 1975). Nikakor ne bo odvec, ce ponovimo nekatera naša stališca o jeziku narodov, narodnosti in etnicnih skupin. Duško Popovski je kot ekspert v uvodnem refe­ratu na mednarodnem simpoziju na Finskem (26. do 28. 8. 1970) poudaril po-men jezika in kulture narodnosti in etnicnih skupin. To je bila tudi tema prof. Aleksandra Peleša na mednarodnem seminarju esperantistov v Sarajevu, kjer se je tudi veckrat ponovila kritika na racun »jezikovnega rasizma«. Na sarajevskem seminarju je bil tudi prispevek Rajka Djurica: »Položaj Romov in usoda njihovega jezika«. Tudi na tridnevnem seminarju v Novem Sadu o uresnicevanju nacional­ne enakopravnosti v vzgoji je bil vsaj posredno nacet tudi ta problem Romov, da »nacelo enakopravnosti z zagotovitvijo šolanja v materinem jeziku ne predstavlja konca, marvec zacetek procesa«9. Neposredno v zvezi z jezikom je kultura, saj ta »spada v širši program socialne emancipacije«. V dolocenem zaostajanju je kulturno življenje Romov v Jugoslaviji v primerjavi z vrhunskimi dosežki drugod (npr. svetovni festival Romov v Sain-te-Maries de la Mer, ali za uspehi znanega moskovskega gledališca Romen, ki se v celoti samo vzdržuje in tudi precej »prispeva« k državni blagajni) in razlike so tudi med posameznimi našimi obmocji in kraji (npr. visoko razvito kulturno življenje Romov v Skopju ali že tradicionalna vecdnevna revija kulturnih dosežkov Romov Srbije v Nišu – v tej republiki so poleg društev Romov tudi njihovi kulturni domovi – npr. v Leskovcu). Nekako vzporedna so bila prizadevanja Romov v mur­skosoboški obcini (nekaj casa je delovala in po vaseh gostovala igralska skupina Romov iz Zenkovec, prizadevanja mladinskega aktiva Borejci-Vanca vas, da bi or-ganizirali tradicionalen bal ciganske mladine iz celega Prekmurja). Leta 1935 so izšle v Beogradu tri številke lista »Romano lil« (l. 1930 pa v SZ »O Novo Drom«) in 1975 je zacel v Beogradu izhajati mesecnik »Glas Roma«, ki je po 10 številkah (1974) prenehal in najbrž samo zacasno. NK »Pušca« v istoimenskem naselju blizu Murske Sobote je 2. 2. 1963 izdal glasilo (izšla le prva številka) »Ne­koc in danes«. V manjši meri obstaja zanimanje za cigansko kulturo (pri CZ je 1959 izšla ciganska poezija; Pomurska založba pa pripravlja prevod zelo dobro ocenjene­ga – v kratkem casu bili razprodani prva in druga izdaja – romana Roma Lakatos Menyhérta: Fustôs képek, Zakajene podobe)10. Vzgoja in izobraževanje je eno izmed temeljnih vprašanj in problemov za hitrejše enakopravno inte­griranje Romov in njihovih naselij v prizadevanja za hitrejšo odpravo vsega, kar jih še zadržuje pri »starem«. Tam, kjer so na tem podrocju zaceli in vztrajno na­daljevali, so tudi dosegli že vidnejše uspehe pri reševanju »ciganskega vprašanja«. Vzgojo in izobraževanje Romov otežkoca vrsta faktorjev, kot so že omenjena dru­žinska vzgoja, ki je marsikje še vedno dalec od interesov mladih, in tudi drugacne družbene norme in vrednote, kot jih imajo ostali prebivalci, in tudi socialne, eko­nomske ter zdravstvene razmere. Tako postaja vzgoja in izobraževanje družbe­noekonomsko in politicno vprašanje. Omenim naj samo, da so se posebej s temi vprašanji zgrabili tudi v deželah, kjer do nedavnega niso bili naklonjeni Romom, kot v Angliji in Franciji11. Šele v zadnjem casu ali morda kaj prej smo se pri nas lotili vzgoje in izobra­ževanja otrok Romov, in ta bolj spontana akcija dobiva iz leta v leto vse bolj po-men splošne družbene akcije in interesa. Vedno vec otrok je zajetih v predšolske ustanove, vedno vec jih je v osnovnih, srednjih in višjih šolah in vedno manjši je osip12. In kako je na obravnavanih obmocjih oziroma v obcinah. V murskosoboški obcini so že pred vojno obiskovali nekateri redki moški otroci Romov osnovno šolo in v gimnazijo se je vpisal tudi prvi Rom. Obisk je bil odvisen od odnosa in zainteresiranosti uciteljev in razvitosti naselja. Nekaj let po osvoboditvi je ostalo skoraj vse pri starem, kljub dolocenim administrativnim ukrepom proti staršem. Do šolskega leta 1963/64 otroci Romov skoraj niso obiskovali šolskega pouka in osip je bil skoraj 100%. V osnovni šoli v Kupšincih in v Murski Soboti so posku­šali podobno kot drugod13 s posebnimi oddelki, ki so bili v zacetku del sedanjih razvitih vrtcev in male šole. Doseženi uspehi so bodrili entuziaste. V šolskem letu 1967/68 je bilo prvic organizirano podaljšano bivanje teh otrok v dveh osnovnih šolah v Murski Soboti in v vrtcu na Pušci. Naslednje leto pa pomeni zacetek nacr­tnega urejanja predšolskega in šolskega varstva Romov. V šolskem letu 1968/69 je bilo v 21 šolah vpisanih 355 otrok in 98% osip. V viš­jih razredih jih je bilo le 35 (od tega samo 2 v osmem razredu). Doseženi uspehi so bili tudi sestavina vec raziskav14. Vsa ta problematika je zganila (1970) republi­ško skupnost otroškega varstva, da sofinancira varstvo otrok Romov. Ugotovili so, da je v 6 obcinah 1494 otrok, in med temi bi bilo potrebno za 462 urediti predšolsko varstvo, za 648 pa šolsko varstvo. Murskosoboški obcini je skupnost dodelila 270.000 din za dograditev prvega otroškega vrtca za Rome. Istega leta pa je še IO RISK odobril (2,000.000 din) namensko pomoc obcini »za vzgojo in izobraževanje Ciganov«. K navedenim številcnim podatkom moramo dodati še utemeljitev doseženih uspehov, predvsem zaradi pomembnosti varstva, ki je tem otrokom nujno potrebno. Uspehi ucencev, ki so bili Šolsko leto v šolskem varstvu zunaj šolskega varstva ___________________________________________ vseh izdelalo % vseh izdelalo % 1969/70 47 30 63 337 180 53 1970/71 167 138 82 217 127 58 V letu 1970/71 je bilo vkljucenih v šolsko (podaljšano bivanje) varstvo že 58 %. Posebno vzgojno vlogo je imelo tudi vkljucevanje (bilo je mnogo obojestranskih težav in nerazumevanj) teh otrok v letovanje z ostalimi. Mladinci so se zaceli vkljucevati tudi v mladinske delovne brigade in mladinske organizacije, bodisi v svojih naseljih ali v vaške. S tem se je vse bolj pojavljala potreba (ali ni še v celoti – razen v Soboti) po organiziranju kompleksnih šolskih svetovalnih služb: s pedagogom, psihologom in s socialnim delavcem. V šolskem letu 1972/73 je bilo v tej obcini zajetih že okrog 62 otrok Romov v podaljšano bivanje v šoli in okrog 50 otrok v predšolske varstvene oddelke. Ucni uspehi so se vidno izboljšali tudi pri otrocih, ki so bili zunaj varstva. Problematika Romov je bila zajeta tudi v Programu socialne politike v obcini Murska Sobota za obdobje 1974-1980; ali družbeni plan za obdobje 1976-1980 tega podrocja ne obravnava posebej. Videti je, da je »interes in zavzetost« za to problematiko skoraj povsem prešla s podrocja skupšcine in družbenopoliticnih organizacij na zavzeto enoto zavoda za šolstvo SRS in upravni organ »socialnega skrbstva«, ki pa je že tako preobremenjen z mnogimi problemi migracije, ostare­lih prebivalcev in podobno. Varstvo otrok Romov postaja še aktualnejše15 z zaposlovanjem enega obeh staršev, sezonsko ali za daljši cas, v inozemstvu. Tako je Ludvik Brumec ugotovil, da imamo v soboški obcini vec kot polovico šoloobveznih Romov, katerih starši so na sezonskem delu v tujini (v šolskem letu 1974/75 – 53,7 %). Vec kot vsak sedmi ucenec Rom pa je pretežni del leta povsem brez staršev, ker sta oce in mati odšla na delo v tujino … Z izdatnejšo financno subvencijo v zadnjih letih je šolam uspelo preskrbeti za vse Rome brezplacne obroke hrane, brezplacne ucbenike, socialno najšibkejšim pa tudi šolske potrebšcine. Pri tem ne bo odvec opozorilo, da je bilo v šolskem letu 1974/75 med vsemi šoloobveznimi otroki v obcini Murska Sobota kar 5,3 % Romov. Na nekaterih šolah je bil vsak 3. ali 9. otrok Rom, a v nižjih razredih pa je bil ponekod že vsak tretji. V istem šolskem letu je bilo zajetih 65,3 % šoloobveznih Romov v podaljšanem bivanju in ucni uspehi niso izostali. Od 372 ucencev jih je izdelalo 80,4 %, a med tistimi, ki so bili v podaljšanem bivanju pa 82,3 %. Iz Brumceve razprave povzemam tudi, da je v šolskem letu 1969/70 iz­polnilo od 41 šolsko obveznost v nižjih razredih 18 otrok Romov, a v šolskem letu 1974/75 od 30 le 8. Brumec meni, da »jedro problemov ni v materialnih pogojih šolanja Romov, temvec predvsem v socialnem prilagajanju teh otrok šolskemu in razrednemu kolektivu … Ker jih razredno okolje vecinoma ne vkljucuje, se pogosto pogla­blja prepad med njimi in drugimi ucenci«. (podcrtal V. Š.). Iz murskosoboške obcine so Romi že na ekonomski srednji šoli, srednji tehnicni šoli v Lendavi, v centru poklicnih šol, gostinski šoli in drugod in tudi prvi diplomanti višjih šol. Romi dobivajo štipendije in pri tem jih »obravnavajo enakovredno kot ostale otroke«, ceprav bi po našem mnenju morali bolj vsestransko upoštevati njihove razmere in njihov družbeni položaj. V lendavski obcini je položaj nekoliko drugacen. Iz porocila o ucnih uspehih na osnovnih šolah ob zakljucku šolskega leta 1970/71 v obcini Lendava povze-mam, da se je s problemi šoloobveznih Romov »srecalo« 5 šol, vkljucenih je bilo le 26 otrok in samo dva sta bila vkljucena v podaljšano bivanje, ta dva sta tudi izde­lala. V omenjenem dokumentu je tudi zapisano: »Dajemo v razmislek nadležnim organom, da se vecini teh otrok z minimalno reorganizacijo šolske mreže omo­goci celodnevno bivanje na šoli«. Po uspelem politicnem posvetovanju v Crenšov­cih – kjer je tudi najvecja prizadevnost za vkljucevanje šoloobveznih Romov – se je nekaj premaknilo. Iz porocila lendavskega referenta (porocilo iz prve polovice 1976. leta) povzemam, da v Crenšovcih (nekdanja Kleklova trdnjava), kamor gra­vitira najvec predšolskih in šoloobveznih otrok Romov, ni bilo v vrtcu prostora za nobenega Roma, v Dobrovniku so starši jemali otroke iz vrtca zaradi Romov, ker so bili ušivi, in drugod so starši prepovedali, da bi njihovi otroci sedeli in se igrali z Romi, edino v lendavski vrtec je vztrajno pešacila Rominja iz Dolge vasi. V tej obcini naj bi bilo šoloobveznih Romov (šol. leto 1974/75) 44 in vsi razen 11, so bili v nižjih razredih; toda precej je takih, ki šole ne obiskujejo, je niso obisko­vali, ceprav so možnosti za to, in referent meni, »da romski otroci nimajo veliko možnosti za normalen razvoj in takšno stanje ne kaže upanja, da bi se tako kmalu civilizirali«! Žalostna ugotovitev, toda na žalost resnicna. Tudi vecini staršev ni do tega, da bi njihovi otroci kaj vec vedeli, kaj dosegli. Eni skušajo izsiljevati, rekoc: »Ce mi date podporo, bom poslala otroka v šolo!« Drugi spet govorijo, »ce oni znajo prositi brez šole, bodo tudi njihovi otroci brez šole lahko tako shajali«. Na Dolenjskem je precejšnja pestrost. Center za socialno delo v Novem mestu je 1970 ugotovil, da je bilo med 594 otroki le 220 šoloobveznih otrok in od teh jih je obiskovalo šolo (precej neredno) le 40. Na obmocju novomeške obcine (poda­tek istega centra iz leta 1971) so bili 103 šoloobvezni Romi, a šolo jih je obiskovalo le 14, in to so bili verjetno otroci iz družin, v katerih je vsaj eden od staršev znal brati in pisati. In Štefan Brajdic je upraviceno dejal: »Šoloobvezni otroci so pri nas kakor bik na gmajni – nihce se ne briga, ali ciganski otroci hodijo v šolo ali ne«16. Toda po letu 1970 se je z manjšimi oscilacijami zacelo iz leta v leto premi­kati. Pionirsko delo je uspešno opravila šola v Bršljinu, katero obiskuje najvec Romov in vsi iz najbolj problematicnega naselja v Žabjaku. Za te otroke so uvedli celoletno malo šolo in za ucence prvega razreda so ustanovili samostojen oddelek (podobno tudi – seveda kasneje – na Velikem Podlogu v obcini Krško). V Bršljinu so zaceli 1971. leta z 20 ucenci in le brezuspešnost stalnih stikov uciteljev s starši ucencev so »popravljali« s prijavami sodniku za prekrške in drugimi –material­nimi – ukrepi. Sedaj vozijo otroke v šolo s šolskim kombijem. Ker živi precej teh ucencev še pod šotori ali v skrajno neprimernih kolibah oziroma barakah, jih po prihodu v šolo okopljejo, preoblecejo in tam se tudi hranijo. V veliko pomoc uci­teljem je – zaradi jezika – na šoli zaposlena cistilka – Rominja. Na tem primeru je bila potrjena ugotovitev (leta 1974) organizacijske enote Zavoda za šolstvo SRS v Novem mestu, da je bilo dosti nesistematicnega razpravljanja in od tega tudi malo realiziranega. Tako v letu 1974 še niso vkljucili nobenega Roma v predšolsko var-stvo. Vendar je nekaj uspehov le bilo, saj so Romi v letu 1964 koncali svojo šolsko obveznost v 2.-3. razredu in 1974 že v 3.-4. razredu. Posledica vse vecje zavzetosti je bila, da so v šolskem letu 1975/76 (podatki dec. 1975) vkljucili na novo nekaj vec kot 100 šoloobveznih Romov. Kakšni so ucni uspehi, bomo lahko ugotovili šele cez nekaj let, seveda razen že zaznavnih na šoli v Bršljinu. V zvezi z vzgojo in izobraževanjem se nam »vsiljuje« nekaj odprtih vprašanj. Na nobeni šoli niti v vrtcu ni ucne moci, ki bi se lahko »pogovarjala« z Romi v njihovem materinem jeziku, kar bi tudi vplivalo, da bi kot del Romov v Jugoslaviji razvijali svoj jezik. Ali tako izobraževanje ne teži k neprirodni jezikovno-kulturni asimilaciji Romov? Morda bi lahko pri kadrovanju uciteljev pazili tudi na to in najbrž bi ob bolj­šem odnosu do Romov – v nekaterih krajih – lahko obdržali že diplomirane ucite­ljice Rominje, da bi delale na šolah, kjer je najvec Romov. V veliko pomoc bi bil prosvetnim delavcem, ki vzgajajo in izobražujejo Rome, primeren prirocni slovar, da bi se lažje sporazumevali z njimi. Take želje in zahte­ve so bile izražene v Prekmurju in na Dolenjskem. Ludvik Brumec je nekako mimogrede opozoril na neodložljivo nalogo, ki bi jo morale skupno z Zavodom za šolstvo SRS opravljati vsaj pedagoške akademije. Prosvetni delavci, ki imajo vecje število Romov, bi morali dobiti doloceno dopol­nilno znanje. Posamezne organizacijske enote zavoda bi morale bolj analiticno spremljati vzgojo in izobraževanje Romov, ker »redkokdaj smo doslej obravnavali pedagoško problematiko dokaj razširjene populacije ucencev - Romov« (L. B.). In koncno menim, da bi morali slediti spodbudi po medrepubliškem sodelo­vanju, kot je izražena v že veckrat omenjenem dokumentu organov ZK in SZDL Srbije. Zaposlovanje Romov je podrocje, kjer so doloceni družbeni paradoksi in tudi najizrazitejše oblike diskriminacije, ce povezujemo z zaposlitvijo celoten materialni in družbenopoli­ticni položaj cloveka in družine (st anovanje, sodelovanje v samoupravljanju itn.). Pretežna vecina Romov živi v obcinah, ki so v seznamu manj razvitih. V Prek­murju zaradi krize v deželah, kjer so bili zacasno zaposleni »doma odvisni delav­ci«, narašca brezposelnost, deloma tudi zaradi ponekod nepravilno vodene ka­drovske politike. Vcasih ima prednost pri zaposlitvi tisti, kjer je že vec zaposlenih in doma imajo kmetijo, ki je še kako potrebna skrbnih delovnih rok. Toda vecina za delo sposobnih Romov (zlasti žensk) se ne more redno zaposliti kljub doloce­nemu pomanjkanju delavcev, zato jih uvažamo (tudi na naša nerazvita obmocja) iz manj razvitih krajev in predelov Jugoslavije. Proti domacim Romom so vsemo­goci pomisleki, med »uvoženimi« delavci je pa morda tudi kak Rom, ki to krije s svojim priimkom in delno tudi z opravicilom, da dolgo ne bo ostal tukaj. Marsikje – tudi v kadrovskih službah – še prevladuje prepricanje, da so Romi že po rojstvu potepuhi, lenuhi, brezdelneži, tatovi in podobno. Novomeški center za socialno delo je 1971 ugotavljal, da v delovnih organizacijah na njihovem ob-mocju že od vsega zacetka gledajo z nezaupanjem in izrazitim podcenjevanjem na došlega Roma, ki je tudi takoj izpostavljen posmehu in raznim zafrkljivim iz­življanjem. Tako je bilo tudi v soboški obcini, ali tega je vse manj, vcasih bolj po zaslugi Romov samih kot delovnih skupnosti in njihovih organizacij. V Lendavi še sedaj ugotavljajo: Podjetja se izgovarjajo, da nimajo prostih mest, da imajo z Romi slabe izkušnje, ker nocejo delati … naši ljudje niso pripravljeni delati z nji-mi, jim nuditi pomoc pri uvajanju v delo, biti z njimi tovariški, ampak mnogi jih zmerjajo, govorijo, da smrdijo, jim nalagajo najtežja dela, se jim posmehujejo in podobno. Romi pa so ljudje mocnih custev in jim ni treba veliko prigovarjati, da se umaknejo nazaj v bedno življenje. V lendavski obcini bi skoraj v celoti rešili problem zaposlovanja, ce bi vsaka delovna organizacija, sorazmerno obsegu de­javnosti, sprejela 1-3 Rome. Ena bistvenih sestavin za resnicno enakopravnost je nujnost realizacije pravi­ce do dela, pravice do izobraževanja in stanovanja in v realizaciji tega je tudi kljuc za reševanje »razvpitega« ciganskega vprašanja17. Mnogi Neromi postavljajo stanovanje kot predpogoj zaposlitve na delovnem mestu v dolocenem kraju. Romi išcejo zaposlitev iz svojih bornih stanovanj. Sta-novanjske hiše Romov – razen posameznih primerov – v soboški obcini so znatno boljše kot v lendavski in v nekaterih naseljih v okolici Novega mesta. Ne bo odvec, ce ponovimo splošno znano ugotovitev, da stanovanje ni samo nosilec novih na­vad, ampak je tudi osnovni stabilizacijski faktor ter precejšen oblikovalec intere­sov za delo, izobraževanje in nenehno izpopolnjevanje. V novomeški obcini je 1971 leta živelo 85 družin v 32 šotorih, 38 barakah in 12 starejših hišah, in tako stanje se zaradi odpora krajevnih skupnosti ni niti po­membneje spremenilo. V Žabjaku so še primeri, da se Romi poleti preselijo iz hiše ali kolibe v šotor nedalec od stalnega stanovanja. Na vse grehe, ki jih ocitajo Romom v zvezi z zaposlitvijo, so odgovorni Romi sami, kakšne so njihove želje. Za Rome vseh treh obravnavanih obcin je na prvem mestu želja po zaposlitvi (v novomeški obcini 55 do 221), za tem stanovanje – gra­dnja hiše (v novomeški obcini stalno bivališce in nakup parcele) in takoj za tem šolanje otrok in njihova usposobitev za doloceno delo seveda tistih, ki so sposob­ni za delo. V želji za stanovanjem je predvsem skrita želja, da bi se razselili, kar pospešuje med njimi že mocno zaceta socialna diferenciacija. Dušan Brajdic je 1973 dejal: Cimprej bi rad dobil stanovanje in potem bi bil sam, ne vec med toliko ljudmi … kjer niti drug pred drugim nismo varni. Želja po stalnem prebivališcu je izrazitejša v tistih naseljih Romov, ki so bila zajeta v razne in razlicne obcinske nacrte prisilne razselitve oziroma koncentra­cije v nekakšna geta. Ena izmed osnovnih ovir, da bi si gradili svoje domove, je v odporu prebivalcev, ki jih nocejo sprejeti v svojo sredo oz. bližino. Marsikje je na prodaj stara hiša ali propada prazna hiša, vendar to ni za Roma, ceprav je prebivalcem znano, da je za­poslen ali se celo že iskaže, da ima vloženega precej v tujini zasluženega denarja. V krajevnih skupnostih zahtevajo, naj obcina (novomeška, lendavska) radikalno razseli Rome, toda nobena pa ne pristane na lokacijo gradbenih parcel za Rome, ceprav so ti pripravljeni, da si gradijo hiše ob pomoci obcine (Novo mesto), ki ima v ta namen zagotovljeno precejšnjo vsoto denarja. Kljub vsemu se le pocasi premika reševanje tega vprašanja, ceprav so Romi najmanj upoštevani pri sestavljalcih raznih prioritetnih list solidarnostnega sklada. V soboški obcini gradijo zlasti s svojimi zaslužki in materialom, ki si ga preskrbijo s podiranjem za rušenje dolocenih stavb v Soboti in po vaseh in tu in tam tudi s krediti, ki jih dobivajo v svojih delovnih organizacijah, ceprav so tudi v nekaterih primerih odbili Romom kredit, ker so hoteli graditi v naselju, na svoji stari parceli. Tudi v novomeški obcini so si nekateri gradili, predvsem pa popra­vljali hiše že s krediti, in to z obcinskimi. In pred nedavnim se je prvi delavec Rom vselil v Novem mestu v kletno blokovsko stanovanje. Koliko je za delo sposobnih Romov v Sloveniji, da so tolikšen problem? Popol­nih podatkov ni in jih najbrž tudi ne bo, saj je tudi težko ugotoviti število dejansko zacasno brezposelnih med registriranimi pri skupnosti za zaposlovanje. Med »ovirami« stalne zaposlitve Romov so najpogostejše »ugotovitve«, da nimajo delovnih navad, pravilnega odnosa do dela in najosnovnejše izobrazbe. Vse to drži, toda pri tem kritiki Romov pozabljajo, da so delovne navade rezultat dolgoletnih tradicij in navad privzgojenih v družini, v okolju, kakor tudi osebnih izkušenj in sploh clovekove osebnosti. Na splošno ugotavljamo, da je tudi v vse­stransko ugodnih družbenih pogojih zelo težko spreminjati delovne navade in rušiti privzgojen odnos do dela. Pri osvajanju samoupravni socialisticni družbi potrebnih delovnih navad je potrebna usklajena »akcija« obeh partnerjev: tega, ki nima ustreznih navad in odnosa do dela, in tistega, ki spremlja, usmerja delo ter ugotavlja rezultate dela. Romi so bili brez najosnovnejših stalnih sredstev za pre­življanje (zato tudi nimajo ustreznih besed) vedno bolj preganjani kot dobrovolj-no sprejemani, zacasno naseljeni v odrocnih neindustrijskih, bolj zaostalih krajih (tam so bili bolj enaki med enakimi) in posebnih rodbinskih skupnostih – in vse to jim je oblikovalo posebno etiko, moralo, odnos do dela in sploh do življenja, ki se je varljivo kazalo kot brezbrižno in brezskrbno. Menim, to smo ugotavljali v murskosoboški obcini, da smo se veckrat Ro­mov in njihovih življenjskih problemov lotevali dokaj primitivno, brez osnovnih spoznanj in tudi kot skrbniki, ki nekaj želimo urediti brez njih in mimo njihovih tradicij in teženj. Rezultat takega dela je bil varljiv kratkotrajen uspeh, ker je vse to pri mnogih Romih vzbujalo nezaupanje, negodovanje in odpor, ker je bila priza­deta njihova enakopravnost, ki pa je bila na svoj nacin uveljavljena in spoštovana v njihovi družinski skupnosti in kolektivu. Trajnejši uspehi so bili le tam, kjer smo »delovali« enakopravno in jih vkljucili tako, da so se zavedali družbenega razvoja in svojega položaja v njem in tudi ustrezne odgovornosti, da sami spreminjajo svoj družbenoekonomski položaj skupno z drugimi. S problemi delovnih navad in odnosa se srecujemo tudi v naših »dobrih« družinah in tudi v vzgoji in izobra­ževanju naših šol. V tem tudi smisel in pomen korenite šolske reforme: usmer­jevano šolstvo, v katerem bodi sleherni udeleženec aktiven subjekt – objekt. Ce imamo mi težave s privzgajanjem delovnih navad in odnosa do dela, je še mnogo teže pri deci Romov. In to se vlece z vse vecjo težo do sprejema na delo, do stalne zaposlitve. Romi so pretežno zaposleni kot sezonski delavci (svojevrstna uvajal­na doba za redno zaposlitev) v kmetijstvu in gradbeništvu, kjer je pac potrebna fizicna moc. Delno zaradi družbenih odnosov do Romov so še pogostne težnje, naj se Romi zaposlujejo zunaj domace obcine (prikrita težnja po njihovi razselitvi) in skladno s tem je tudi usmerjenost služb za zaposlovanje: pri zaposlovanju v tujini je po­trebno Romom dajati prioriteto pred tistimi, ki imajo premoženje, oziroma jim nuditi redne vire preživljanja (KZZ M. S. 1975). Pri nekaterih takih akcijah so bili Romi tudi grdo prevarani. V letu 1974 so iz Lendave poslali dogovorno rudniku Velenje 15 Romov. Ob odhodu so bili seznanjeni, da bodo delali v pomožnih de­lavnicah, ko pa so prišli na delo, so jih razporedili v jamo rudnika; seveda so se vsi razocarani vrnili nazaj v svoje staro življenje. V murskosoboški obcini so se nekateri Romi zaposlovali že pred vojno kot se­zonski delavci na veleposestvih v Vojvodini, nekateri pa so primitivno nadaljevali s svojo nekdanjo kovinsko dejavnostjo (brusaci, piskrovezi in kovaci) oziroma kot izdelovalci opeke ali mazaci hiš, peci itn. Taka tradicionalna dejavnost je kasneje vplivala na njihovo kasnejšo izbiro dela in tudi stalnost zaposlitve. Ker ne želim ponavljati v monografiji že objavljenih podatkov, bom nadaljeval z zaposlovanjem Romov iz Prekmurja po letu 1972. V tem letu je bilo zaposlenih iz soboške obcine 458 Romov (od tega 305 sezonsko), za lendavsko obcino ni­mamo tocnih podatkov. Na zaposlovanje Romov je ugodno vplivalo veliko pov­praševanje po delavcih, ki se je zacelo po letu 1964 doma in zlasti v inozemstvu. Pri velikih potrebah je bilo manj selekcije kot v zadnjih dveh letih, ko je narasla brezposelnost v Pomurju na 5,3 % oziroma 7,9 % v lendavski obcini (primerjava prvega polletja 1976 z 1975). Tudi na našo prošnjo je KZZ Murska Sobota18 zbral in delno tudi analiticno obdelal podatke o zaposlitvi Romov in tovrstni problematiki v letu 1974. Iz tega vira navajam: Starost Zaposlovanje Romov prijavljeni kot zacasno brezposelni zaposleni v SFRJ v tujini M Ž M Ž M Ž do 18 let 33 31 17 6 -6 19-25 65 42 22 5 29 18 26-35 64 38 16 2 31 18 36-45 42 26 5 1 19 21 cez 46 let 32 27 2 - 18 21 Skupaj 236 164 62 14 97 84 Razpredelnica ni tocna, ker se med prijavljenimi zacasno brezposelnimi poja­ vljajo veckrat ene in iste osebe. Med zacasno brezposelnimi delavci jih je bilo le 8 iz lendavske obcine. Med iskalci dela so pretežno mladi in pri tem moramo še upoštevati, da je ži­ vljenjska doba pri moških za najmanj 10 let nižja kot pri ostalem prebivalstvu, še znatno nižja je pri ženskah. Prva ugotovitev je, da jih je le 18 % koncalo 5 in vec razredov osnovne šole. Rezultat zaposlitve med prijavljenimi je bil naslednji: -v SFRJ se jih je zaposlilo 76 (v Prekmurju 24 M in 6 Ž), ost ali so šli cez Muro, -med zaposlenimi doma je bilo najvec (37) tistih, ki so prvic iskali delo in v vecini OZD raje sprejemajo Rome, katerih delovne knjižice so še prazne. Med zaposlenimi jih je bilo zelo malo z vec kot 3-letno delovno dobo, -v inozemstvu se jih je zaposlilo 181 (skoraj enako moških kot žensk – to raz­merje se spreminja v korist žensk s st arostjo moških) in to: -125 v kmetijstvu - 22 v gradbeništvu - 18 v kovinski industriji -Ostalih dejavnosti ne navajam. -med zaposlenimi v tujini je bilo zelo malo (4,3 %) »prvic zaposlenih« in veliko (98 ali 54,1 %) delavcev z vec kot 3 leti delovne dobe, 6 jih je imelo celo vec kot deset let delovne dobe, -na koncu leta je ostalo na seznamu 78 nezaposlenih Romov (19,5 % od vseh prijavljenih), -medletomje65prijavljenihbilobrisanihizseznamazacasnobrezposelnih,ker so sami dvignili delovne knjižice oziroma se niso vec redno prijavljali, kar bi lahko pomenilo, da so si sami našli zaposlitev ali jim trenutno ni bila potreba. V letu 1975 je bilo v lendavski obcini med 63 za delo sposobnimi Romi sezon­sko ali redno zaposlenih le 32 (med temi 22 redno). K zaposlenosti (vsaj v murskosoboški obcini) moramo prišteti še nekaj Ro­mov, ki se bavijo s pavšalno obrtjo (prodajalci bižuterije po sejmih in brusaci). V lendavski obcini (naselja v Dobrovniku) se nekateri bavijo z izdelovanjem brezo­vih metel, ki jih potem prodajajo po hišah oziroma na sejmih. Pri zaposlovanju Romov iz soboške obcine opažamo, da zaposlenemu možu kaj kmalu sledi žena in od tod tudi narašcanje prijavljenih brezposelnih žensk. Center za socialno delo v Novem mestu je 1970 ugotovil, da je bilo na Dolenj­skem med 672 polnoletnimi Romi sposobnih za delo 563 in od teh jih je bilo le 52 zaposlenih kot nekvalificirani delavci. In v novomeški obcini je bilo nekako v istem obdobju (leta 1971) med 169 (90 M in 79 Ž) za delo sposobnimi Romi stalno zaposlenih 16 (14 M in 2 Ž) in 17 sezonskih. Na delo je torej cakalo 136 za delo sposobnih Romov. Podatki o zaposlenosti tudi potrjujejo nacin preživljanja Romov – z vecjo in stalnejšo zaposlitvijo se zmanjšujejo potrebe po socialni pomoci, prosjacenje in preskrba na nelegalen nacin (tatvina, vlomi, prostitucija itn.). K novomeškim po­datkom dodajamo, da se je v istem casu pretežno preživljalo s prosjacenjem kar 45% družin. Z odlocno politicno in tudi administrativno akcijo so leta 1975 in v letošnjem letu bistveno spremenili stanje. Referent za posebne socialne zadeve je v zacetku 1975. leta poslal organizacijam združenega dela dopis, s katerim jih je obvestil, koliko Romov naj bi sprejeli, na kakšno delo in kakšno bo sodelova­nje med organizacijo, zaposlenim Romom in delavcem, zaposlenim v referatu za posebne socialne zadeve, ki mora dnevno spremljati zaposlene Rome. Nekaj podobnega so skušali tudi v lendavski obcini, ali vidnejšega uspeha ni bilo zaradi »nezainteresiranosti« OZD. S tako, sicer nenavadno akcijo so 1975. leta v novo­meški obcini na novo zaposlili 73 Romov, kar je povzrocilo obojestransko dife­renciacijo. Tako med Romi in nasprotniki zaposlovanja Romov. Po enem letu so Romi demantirali mnoge »ugovore« – od 73 na novo zaposlenih, jih je le 5 zapu­stilo delo (odhod v JLA, zapor) in v tekocem letu so ali pa bodo na novo vkljucili skupno še 70 Romov. Ob uspehih v novomeški obcini pa je nastopila dolocena stagnacija v mursko­soboški obcini, kjer se stalno zmanjšuje možnost zaposlovanja v inozemstvu in delno tudi doma. Kljub vsemu je še okrog 20 % Romov med tistimi, ki se zaposlu­jejo v inozemstvu oziroma v t amkajšnji industrijski dejavnosti. Z ozirom na tako stanje ugotavljajo na soboški skupnosti za socialno skrbstvo: dnevno se vrstijo pri naši skupnosti Romi, ki prosijo za denarno pomoc za preži­vljanje družine, ker ne morejo dobiti zaposlitve. Na skupnosti za zaposlovanje jim izdajajo potrdila, ker jim ne morejo nuditi zaposlitve, in z njimi prihajajo – in to le Romi – na socialno skrbstvo. Nekaj podobnega registrirajo tudi v Lendavi. Pri zaposlovanju Romov opažamo, da je precej kvarno, ce so skupaj z drugimi domacimi delavci, ker jih ti, predvsem v inozemstvu, kaj kmalu spravijo nazaj v domovino. Romi ne morejo prenašati samote in zato se radi družijo, dobro se medseboj-no obvešcajo (npr. ce eden dobi zaposlitev, prižene s seboj drugega). Toda ce je prevec skupno zaposlenih Romov, to negativno vpliva in vecina jih zaradi nastalih medsebojnih prepirov kaj hitro zapusti delo, ce že ne vsi. Na stalnost zaposlenih Romov mocno vplivajo tudi medsebojni odnosi, v ka­tere se poskušajo ali naj bi se vkljucili in vživeli. Poleg velike obcutljivosti, zamer­ljivosti, so Romi manj tolerantni do raznih nepravilnosti v delovni organizaciji kot drugi in so glasnejši in zahtevnejši pri svojih (vcasih celo nepripadajocih) pra­vicah. Romi so posebej obcutljivi za nezaupanje, ki ga kažejo tisti, s katerimi naj bi sodelovali. Kazniva dejanja in prekrški so eden izmed »glavnih« grehov Romov in tudi eden izmed vzrokov, da jih posamezne soseske ali skupine ne marajo med se, niti v sosešcino. Pri poskusu analize vzrokov kriminalitete in prekrškov Romov mi je bilo pri pisanju monogra­fije v veliko oporo Engelsovo delo »Položaj delavskega razreda v Angliji«. V tem sestavku sem že navedel mnogo vzrokov, ki posredno ali neposredno predstavlja­jo krimogene faktorje, in k temu ni potrebno nicesar dodajati, ker je vse navedeno v moji knjigi. Romi v Prekmurju (obcina Murska Sobota in Lendava) so leta 1974 izvršili 106 in 1975 pa 131 kaznivih dejanj. Po podatkih UJV so bila najpogostejša naslednja kazniva dejanja: 1974 1975 Vseh kaznivih dejanj 106 131 Tatvina cl. 249 KZ 45 50 Velika tatvina cl. 250 11 17 Majhna tatvina cl. 259 KZ 4 6 Odvzem motornega vozila cl. 254/a 7 12 Lahka telesna poškodba cl. 142 14 12 Ogrožanje z nevarnim orodjem cl. 144 6 2 Nasilno obnašanje cl. 292/b 2 7 Ogrožanje varnosti cl. 153 2 7 Skupaj teh 8 kaznivih dejanj 91 103 Iz istega vira povzemamo, da so bili storilci Romi leta 1974 1975 Vsa kazniva dejanja 106 131 Vsi 114 149 Od teh pa: moških 83 130 ženskih 31 19 Med vsemi storilci je bilo: mladine 20 35 otrok 9 6 Opazne so dolocene spremembe: porast kaznivih dejanj zoper premoženje in kaznivih dejanj po cl. 292/b ter 153 KZ – oziroma pri storilcih glede moških in mladoletnikov. Glede na take podatke se zdi, da analiza v porocilu UJV Murska Sobota ni povsem v skladu s podatki; je prevec pesimisticno – obtožujoca. Zanimalo nas je, koliko Romov so obravnavala sodišca v letih 1973 1974 1975 Obcinsko sodišce v Murski Soboti 34 (8)* 4o (25) 36 (29) v Lendavi 17 26 15** Okrožno sodišce v Murski Soboti 8 (3) 8 (4) 10 (8) * V oklepaju mladoletniki, ki pa so že všteti v prvo številko. ** Za lendavsko sodišce nimamo locenih podatkov. Romi, storilci kaznivih dejanj, na obcinskem sodišcu v Murski Soboti predsta­vljajo letno okrog 6 % vseh obtoženih storilcev (pri mladoletnikih pa celo 14 %). Sodišca so v teh letih skupno obravnavala Rome kot storilce naslednjih kazni­vih dejanj: Clen KZ Obcinsko sodišce Okrožno sodišce v Murski Soboti v Murski Soboti* 249 in 259 33 + 59 ml. 250/I – 20 (13 ml.) 252 4 (2 ml.) 142 33 + 2 ml. – 135/I – 1 289 in 292/b 12 – 179/I – 1 17012 – po ostalih clenih 14 – * Storilci najtežjih kaznivih dejanj so vecinoma z obmocja lendavske obcine (naselja: Crenšovci, Dolga vas in Gomilica). Sodišca ugotavljajo doloceno »stagnacijo« pri številu obravnavanih storilcev. Obcutneje je povecanje mladoletnih storilcev – povratnikov. Vecino kaznivih dejanj predstavljajo premoženjski delikti, ki so po oceni so­dišc in UJV povezani z zmanjševanjem možnosti zaposlitve oziroma z narašcajoco brezposelnostjo. Krvni delikti pa vse bolj izražajo prenapete odnose med Romi, kjer se ustvarja drobnoposestniška miselnost z vse mocnejšo nevošcljivostjo. Zaradi bolj zaostrenih odnosov na obmocju UJV Novo mesto (zajete obcine: Novo mesto 470, Crnomelj 370, Trebnje 160 in Metlika 120 ali skupno 1120 Ro­mov, podatek, maj 1976) podajamo obširnejši pregled zaradi možne primerjave. Ker bi bilo – vsaj v tem sestavku – nepotrebno, ne objavljamo razclenjenih podat­kov po obcinah. Bolj bi bil pomemben pregled kaznivih dejanj in storitev po po­sameznih naseljih, kar pa je najbrž (zaradi nestalnih prebivališc – nekateri Romi potujejo po Dolenjskem, ko nabirajo zdravilna zelišca) nemogoce. Vsekakor ne bo odvec opozorilo, da sta si po problematiki najbližji obcini Novo mesto in Treb­nje in za tema pa Metlika in Crnomelj. PREGLED kaznivih delanj, ki so jih storili Romi v casu od 1966. do 1975. leta Sodišca z obmocja okrožnega sodišca v Novem mestu so v letih 1974 in 1975 obravnavala Rome kot storilce kaznivih dejanj (mladoletniki niso loceni): Clen KZ Obcinska sodišca Okrožno sodišce vsi m ž vsi m ž 135/1 - - - - - - 135/1 v zvezi s cl. 16 - - - - - - 141/1 - - - 5 5 - 142/I-II 18 14 4 - - - 170/I 4 2 2 - - - 179/I - - - 2 2 - 240/I-II - - - 21 19 2 252 - - - 4 4 - 249 in 259 81 41 40 - - - 254/a 13 13 - - - - Skupno vseh obravnavanih storilcev 160 107 53 35 33 2 Obcinska sodišca so poleg navedenih kaznivih dejanj obravnavala še 13 kazni­vih dejanj s 57 Romi (50 m in 7 ž). Obravnavana sodišca izrekajo predvsem prostostne kazni in skoraj v enakem razmerju z nepogojnimi pogojne kazni (teh je seveda dosti vec, ce prištejemo iz­reke kazni okrožnih sodišc Murska Sobota in Novo mesto). Morda prekrški še bolj kot kazniva dejanja karakterizirajo cloveka in njegov položaj v družbi. Zaradi tega, vsaj za obmocje UJV Murska Sobota (za novomeško nimamo vseh primerljivih podatkov) navedimo nekaj najosnovnejših podatkov. Na tem obmocju so Romi izvršili naslednje prekrške: 1974 1975 Vseh prekrškov 87 89 Pretep na javnem mestu (cl. 10/I zakona o prekrških zoper JRM) 35 41 Nedostojno vedenje (cl. 11/I) 32 30 Vecina prekrškov je z obmocja vecjih centrov: Murska Sobota, Beltinci in Len-dava in storilci so bili: 1974 1975 Vsi 119 109 moški 108 87 ženske 87 22 Zaznavno je zmanjševanje mladoletnih storilcev prekrškov. Tudi na obmocju UJV Novo mesto so najštevilnejši prav taki prekrški kot na obmocju murskosoboške. Bistveno se razlikujejo v tem, da je pri Romih z ob-mocja novomeške UJV zelo veliko nedovoljenega orožja – saj so jim v dolocenem obdobju pobrali kar 97 kosov, med temi tudi eno brzostrelko. Taka oborožitev je delno tudi pogojevala storitev nekaterih hudih kaznivih dejanj in kalila že skaljene odnose med njimi in ost alimi prebivalci. Kazniva dejanja in najpogostejši prekrški (cl. 10/I – najvec jih je v novomeški okolici) odkrivajo težka notranja trenja in nasprotja med Romi. Mnogim kaznivim dejanjem in prekrškom botruje vinjenost. Utrjuje se mne­nje, da se alkoholizem naglo in mocno širi med Romi. Vprašanje je: ali v enakem razmerju kot pri ostalem prebivalstvu in ce tudi iz enakih vzrokov. Menim, da so vzroki vseeno drugacni in najbrž bi z izboljšanjem razmer bilo tega manj, ce bi jih seveda tudi ucili gospodarjenja z rezult ati lastnega dela. Zaskrbljujoce so ugotovitve na obmocju obeh UJV. Rominje z otroki obracajo košare za smeti, odnašajo domov, ce je v njih kaj hrane, in v dolocenem porastu so primeri, ko se družine hranijo z mesnimi odpadki ali celo z mesom crknjenih živali. O tem smo imeli (1969) v Tedenski tribuni tudi bombasticno porocilo19, da je 19 družin v Žabjeku imelo 50 psov in so jih milicniki postrelili. Romi so odnesli postreljene pse v gošcavo; opoldne pa so jih že kuhali in cvrli, kar je po svoje ob-javil tudi »Der Spiegel«. Nekatere objavljene vesti o prekrških in kaznivih dejanjih Romov so napisane senzacionalno mobilizacijsko, da jih že kar vpadljivo diskriminirajo. Tako so na primer nekatere vesti Petra Romanica o dolenjskih Romih celo crno uokvirjene. Zapisano trditev potrjuje primerjanje s pisanjem o drugih, družbeno neprimerno škodljivejših pojavih. Ob takem primerjanju objavljenih vesti se nehote obliku­je obcutek, da je privatna lastnina vredna in deležna neprimerno vecje družbene zašcite kot pa družbena lastnina. Praksa kaže, da so organi UJV pri svojem delu vse bolj družbeno angažirani, kar izražajo tudi z delovanjem. Romov ni mogo-ce socializirati kot enakopravne samoupravljalce naše družbe le z represivnimi ukrepi milice, sodišc in UJV. Menim, da je v zvezi s temi problemi bilo pomemb-no dolenjsko posvetovanje delavcev UJV, milice in republiškega sekretariata za notranje zadeve. Morda pa ne bi bilo odvec, ce bi se kaj takega ponovilo s skrbno pripravljenim gradivom. Kakšen je položaj Romov, kaj so: etnicna skupnost ali narodnost? Tudi za ta del sestavka velja, da ne bom ponavljal, kar sem že napisal v mono-grafiji (str. 207-213). Prvo je, kakšno ime uporabljati: Cigan ali Rom, oziroma ne eno in ne drugo, ampak Slovenec oziroma Madžar. Cigani iz okolice Crnomlja so se zbrali in protestirali, ker jih nazivajo Rome, ce pa so se ob popisu 1971. leta opredelili za Slovence (NIN, 7. 6. 1971, po Dolenj­skem listu). Cigani iz naselja Dobrovnik želijo, da ostanejo še v bodoce Madžari, kot so se opredelili ob popisu; ali govorijo še v svojem materinem jeziku. In par-tizan Luka z obmocja Crnomlja vztraja: Cigan sem in Cigan bom ostal, Rome pa so si izmislili (Nedeljski list, 21. 4. 1974). Kot na Madžarskem se tudi novosadski Magyar szó (6. 7. 1974) odlocno – s stališcem Madžarske akademije znanosti in umetnosti vred zavzema za Cigana in ne Roma. Klajnšcek Ciril v seminarski nalo­gi (na fakulteti za sociologijo … 1975) ugotavlja, da so mu v Pušci skoraj vsi izjavi­li, da so Cigani, le nekaj je bilo takih, ki so trdili, da so Slovenci, ker niso priznani kot narodnostna manjšina. Drugi pa se odlocno zavzemajo: Rom in nikdar vec Cigan (Delo 16. 12. 1970). V zadnjem casu se prekmurski Romi vse gosteje nazi­vajo Romi (TT, 20. 9. 1972). Pukson, namestnik generalnega sekretarja Svetovne konference Romov, v svoji knjigi »Romi i evropski Cigani« posebej poudarja, da so edino v Jugoslaviji Cigani uradno priznani za Rome (Borba, 30. 3. 1973;Vecer, 12. 4. 1973); Sodobnost na pragu – Cigani? – Ne, mi smo Romi (Mladina, 26. 3. 1974) in Mi Romi smo do sedaj spali – toda sedaj smo se zbudili (Vecer, 25. 2. 1975). Na prvi svetovni konferenci Ciganov leta 1969 so sprejeli Rom kot skupno ime (dr. Pindic). Vecina Ciganov v lendavski obcini zatrjuje, da so oni Romi in smatrajo, da je naziv Cigan zanje žaljiv. Toda kakšen status imajo? Navedli bomo nekaj razprav o tem, da so etnicna skupina oz. narodnost. Ko je komisija ZK Srbije za politicni sistem in mednarodne odnose o tem razpravljala (13. 6. 1965), je Rome obravnavala kot etnicno skupino. Naš pomembni romolog R.Uhlik,jepripravilrazpravo»CiganietnickagrupauJugoslaviji«(Jug.akademija znanosti in umetnosti, 1968) in dr. Mirko Barjaktarovic je 1973 napisal sestavek »Osnove nastajanja etnickih grupa kod nas«. V svoji monografiji se zavzemam, da so Romi že prešli razvojno stopnjo etnic­ne skupine v SFRJ in se razvijajo že kot narodnost. To potrjujejo tudi nekatere ugotovitve – navedbe v tem sestavku. Sorazmerno zgodaj se je zacela tudi razprava, ali niso narodnost: Cigani hocejo svojo narodnost, svoje društvo, revijo, gledališce in šolstvo (Delo, 19. 3. 1969). Ob tem seveda ne nameravam ocenjevati tudi nekaterih nedobronamernih sestavkov oziroma misli in stališc. V Delu je bil objavljen tudi sestavek: Cigani in Romi med seboj ali družinska polemika o priznanju narodnosti (Delo, 13. 6. 1969). O statusu Romov so razpravljale (14. 1. 1971) ustrezne sekcije CK ZKS in SZDL Srbije. Centralno vprašanje je bilo, kako odgovoriti na zahtevo Romov, da se jim prizna status narodnosti. V zapisnik so vnesli: »… izneseno je uverenje, da je proces nastajanja narodnosti Roma vec zapocet da se nalazi u toj fazi kada se o Romima vec može govoriti kao o narodnosti. Zadatak je socijalistickog saveza da daje podršku i olakša afirmaciju ove narodnostne grupacije« … ali »… treba nasta­viti da naucna misao daje svoj sud o tome jesu li Romi etnicka grupa ili narodnost, odnosno na kojem su stepenu nacionalne individualnosti« (o tem tudi Delo, 15. 7. 1971). Istocasno pa smo lahko sledili odlocnim stališcem, da so Romi narodnost (Nova Makedonija, 26. 1. 1971 in še istotam 26. in 27. 5. 1971). Kasim Suljevic pa je celo zapisal, da so »Romi tretirani kao narodnost i u propisima i u popisu sta­novništva i u priznanjima« (Oslobodjenje, 10. 11. 1971). M. Mohoric je zapisala, da je neki jugoslovanski študent ciganskega rodu predlagal, naj bi OZN priznala Cigane kot narod brez narodnega ozemlja … doslej jih kot narod zase priznava le Sovjetska zveza (Zaliv, št. 36-37/1972, strani 323-324). V sosednji Madžarski so objavljena stališca, da so Cigani le ljudska skupina (néposoport – Napjaink, št. 10/1974). Kako je ustavnopravno urejen status Romov v SFRJ? V ustavi SFRJ iz leta 1974 ni etnicnih skupin, ampak so samo narodi in na­rodnosti, enako tudi v ustavi SR Crne gore ter Bosne in Hercegovine. V ustavi SE Makedonije je dolocba (cl. 221/1) o enakopravnosti etnicnih skupnosti z ma-kedonskim narodom in narodnostmi. Z ustavo SR Slovenije so priznane poleg narodnosti še etnicne skupine. Ustave SR Srbije, Hrvatske ter obeh avtonomnih pokrajin vsebujejo dolocbe o etnicnih skupnostih. Ker je z ustavo SFRJ Romom priznan status narodnosti, je skupšcina društva Rom iz Obrenovca (tej skupšcini so prisostvovali delegati iz Niša, Kragujevca, Trstenika, Vrnjacke Banje, Prištine, Uroševca in Beograda) sklenila, da pri Ustavnem sodišcu Jugoslavije sprožijo ini­ciativo, naj prouci status Romov z ozirom na razlicne republiške ustavne oprede­litve (Novosti, 18. 6. 1974). Statuti obravnavanih obcin nimajo nobenih dolocb o konkretizaciji ustavnih dolocb o pravicah etnicnih skupin, kar velja tudi za statutarne akte obcinskih konferenc SZDL. V statut RK SZDL je bila (po daljši razpravi) le sprejeta dolocba, da se delovni ljudje in obcani v SZDL zavzemajo in »zagotavljajo pogoje za svobodno izražanje pripadnosti cloveka k svojemu narodu, narodnosti ali etnicni skupini, za izraža­nje in razvijanje svoje kulture ter za uporabo svojega jezika in pisave (cl. 2, alineja 11). Menim, da so marsikje – vsaj to izhaja tudi iz vec že zapisanih opozoril – na dolocbe ustave in statuta RK SZDL pozabili ali pa zanje nocejo vedeti. Ce ne bi bilo tako, bi verjetno bilo manj diskriminatorskih stališc, teorij in poskusov, kako je treba s hitro asimilacijo, razselitvijo ali prisilno koncentracijo reševati položaj Romov. Res je, da so bili nekateri sklepi in stališca sprejeti pred ustavnimi dolocbami in statutom RK SZDL. Toda te dolocbe so samo pismeno potrdilo tega, kar se je v naši revoluciji oblikovalo in utrjevalo pod geslom: brat-stvo in enotnost. Sledimo nekaterim zapisom in s tem dopolnjujemo to, kar je že na prejšnjih straneh. Na ožjem Dolenjskem ni Cigana, ki bi se kultiviral: vsi so potencialni storilci kaznivih dejanj (med temi Romi pa je tudi nekaj takih, ki imajo priznan daljši status NOB – opomba V. Š); TT, 29. 5. 1969 in v isti številki obvestilo, da stranka v Novem mestu ni marala, da bi Cigan, zaposlen pri gradbenem podjetju, delal pri popravilu njene hiše. Navedeno je bilo tudi, da nekje vodilni niso pustili, da bi njihove otroke ucila Ciganka. V porocilu UJV Novo mesto (1970. leta) je zapisano, da so kmetje protestirali, da ne bodo placevali davkov, ker jih Cigani oškodujejo s tatvinami, na polju in v gozdovih; da obcani na vse nacine zahtevajo in apelirajo, naj se Cigane preseli v obmocja, ki so oddaljena od naselij. Ferdo Godina je pri­tegnil »nejevolji« prebivalcev iz okolice Crenšovec, ko je obcina Romom zgradila provizorije iz dobljenih sredstev za kritje škode po poplavi – in se sprašuje, kaj bodo Ciganom prinesle hiše in skrbi ga, kako pomiriti ljudi po vaseh – Cigani vendar samo lenarijo, ko se drugi potijo na polju. Pred leti je ponekod v novo­meški obcini prišlo že do prve nacionalne in rasne nestrpnosti. Na nekem zboru so zahtevali: Želimo, da se pri postopkih s Cigani ne držite zakonskih dolocil, želimo da z njimi delate kot stara žandarmerija: vsi skupaj se bojte Ciganov (7 D, 1. 3. 1973). Vodja kadrovske službe v ELI (Novo mesto) je izjavil, da v njihovi tovarni ne bo Romov (Delo, 24. 5. 1975). Iz porocila referenta za posebne zadeve v Novem me-stu (18. 5. 1976) povzemamo, da so si nekateri in si še zamišljajo rešitev ciganske­ga vprašanja s prisilnim delom, s sterilizacijo ali pa celo s postrelitvijo. Nasprotno temu obcani novomeške obcine želijo, naj se vprašanje Romov radikalno, hitro in humano reši. Ko pa je konkreten govor, da bi jih dostojno naselili v tej ali oni njihovi krajevni skupnosti, se dvigne vik in krik: »Zakaj ravno pri nas?« (Dolenjski list, 25. 9. 1975). In to se konkretno nadaljuje, ko je podjetje, ki se ukvarja z ur­banisticno politiko, (Dominvest) bilo zadolženo, naj poišce za naselitev Romov 10 primernih lokacij (financna sredstva so na razpolago), so bila vsa prizadevanja zaman. Znana je tudi stanovanjska zadeva Roma Bruna Kovacica, iz tega so neka­teri novinarski porocevalci naredili bolj škodljivo kot koristno senzacijo. Ob vseh navedenih primerih išcem odgovor: Ali je kdo za navedene prime-re tudi ustrezno odgovarjal, kako so reagirale družbenopoliticne organizacije in pravosodni organi? Kako pa bi bilo, ce bi vse to bilo izreceno in napisano na Ne-rome? Kako je nastal ta sestavek, sem že pojasnil v zacetni opombi. Menim, da je to lahko tudi spodbuda, da se organiziramo in temeljiteje z vso interdisciplinarno zavzetostjo lotimo proucevanja položaja Romov v okviru naro­dnostnih vprašanj pri nas. Na koncu se moram zahvaliti Inštitutu za narodnostna vprašanja, uredništvu Vecera, UJV, sodišcem, imenovanim in neimenovanim referentom, ki se ukvarjajo s problemi Romov, kakor tudi drugim, ki so mi pojasnjevali ali korigirali posa­mezna stališca. Opombe: 1 Sestavek je obsežnejša zasnova mojega koreferata na simpoziju Život i obicaji Roma u našoj ze­mlji, ki ga oktobra 1976 prireja Etnografski inštitut Srbske akademije znanosti in umetnosti v Beogradu. To pa je obenem tudi nekako dopolnilo in nadaljevanje moje razprave Cigani (minulost v seda­njosti),– Pomurska založba v Murski Soboti 1970. Knjiga je vzbudila precejšnje zanimanje, saj jo je založba poslala v: Avstrijo, Bolgarijo, Cehoslovaško (tukaj tudi objavili obširnejšo oceno), DR Nemcijo, Francijo, Italijo, Švedsko, Švico, ZDA in ZR Nemcijo in Svetovni konferenci Romov. Posebej so se zanjo zanimali v SR Makedoniji. Zaradi obravnavane problematike – in seveda brez kakršnekoli samohvale – omenjam nekatera mnenja o knjigi: »Ta knjiga pomeni veliko pomoc pri razumevanju in reševanju problematike Romov pri nas« (F. Štefanec, TT 20.9.1972). »Na slovenack­om jeziku postoji jedna monografija, koja na vrlo faktografski nacin daje položaj Roma u Sloveniji i pred­stavlja izvanredan doprinos preucavanju specifickih problema ovog etnikuma« in še »…on otvara problem konstituiranja nacionalnosti Roma kao jedan od putova koje nudi humanisticko socijalisticko društvo« (dr. Dimitrije Pindic: Medunarodni položaj Roma kao specificke etnicke grupe i njihov položaj u soc. sam. Jugoslaviji, Univerzitet u Sarajevu: Rasne, etnicke i nacionalne manjine, sv. I. nov. 1973, str. 64 in 29 opomba št. 64). »Šiftarjevo delo zasluži zato pozornost tudi ceških in slovaških jav­nih delavcev, ki se zanimajo za cigansko vprašanje znanstveno ali prakticno« (F. Jordan v Narodopisne aktuality št. 2/1973), prevod v Naših razgledih 9.novembra 1973. Oceno dr. Pindica so povzeli v porocilu ustreznih organov CK ZK Srbije in SZDLS (Položaj i neki aktualni problemi Roma, Beograd junij 1975) z dodatkom, da to delo »predstavlja izvanredan doprinos proucavanja specificnih problema« (str. 5). 2 Jože Smej: Pastoralna dejavnost Ivanocsyjevega kroga (disert acija), Maribor 1975, str. 114. 3 M. Munda: Življenjske navade Romov že kažejo prve razpoke; Vecer 27.10.1973. 4 M. Horvat: Ugotovitve problematike Romov v letu 1975 (stanje 31.12.1975) in še Szunyog San­dor v Nepujsagu 2.4.1976, str. 6. 5 J. S.: Tudi Romi (na Pušci, obcina Murska Sobota) bi potrebovali svoj bogoslužni prostor; Družina 40/1975. 6 Dr. Franz Miklosich: Beiträge zur Kentniss der Mundart der Zigeuner in Galizien in Sirmien und Serbien mit einem Anhange über den Ursprung des Namens Zigeuner, Wien 1876 – to je VI. zvezek izmed XII zvezkov, ki so izhajali na Dunaju v letih od 1872 - 1880. leta pod naslovom Über die Mundarten und die Wanderungen der Zigeuner Europas. 7 Marija Ivanc – zahvaljujem se ji za podatke in nekatere preverbe o družinah in jeziku Romov. Tovarišica je obstala sredi svojega velikega prizadevanja (vse finansirala sama), da bi sestavila romsko-slovenski slovar, ker je marsikje naletela na gluha ušesa oziroma da ta ali druga orga­nizacija ni za to pristojna in podobno. 8 Politika 4.8.1976; Borba 16.6.1974; VUS 13.3.1976.; R. Uhlik: Srbskohrvatsko-ciganski recnik (A Romano alova), Sarajevo, 1947. 9 Borba 7.8. in 9.9.1976; Delo 15. in 17.8.1976. 10 Borba 11.2.1975; Politika 22.7.1974; TT 3.1.1973; Vjesnik 22.9.1975 in 6.6.1976; Delo 3.2.1973 in 6.6.1976. 11V Angliji so ustanovili komite za L‘Éducation des Tsiganes e tantre nomades… in 1965 so za otroke nomadov ustanovili 10 razredov ali 1972 je po pisanju A. I. Ivattsa že obstajalo 60 šol z okrog 1000 ucenci. Ta avtor tudi opozarja, da je pri taki nalogi potrebno mnogo iskanj in posveto­vanj – seveda z nomadi samimi; Les Tsiganes face an mande moderne, Le Courier, nov. 1974, str. 4-10. V Franciji so 1949 ustanovili L‘association des Etudes Tsiganes, ki je 1955 zacela izda­jati v Parizu trimesecno revijo Les Etudes Tsiganes. 12 Gabor Janoši: Problemi vaspitanja i obrazovanja pripadnika Roma; Revija školstva: prosvetna dokumentacija, št. 1/1975, str. 69-79. 13 V Apatinu je 1959 zacela z delom ciganska šola, katero je leta 1965 redno obiskovalo že 185 otrok. Prica o jednoj ciganskoj školi, Vjesnik 29.4.1969. Tudi v Italiji je nekaj posebnih šol za ciganske otroke, kjer posebej s testiranjem in drugimi metodami proucujejo sposobnosti otrok in problematiko njihove vzgoje in izobraževanja; Zaliv, št. 36-37, 1972. 14 V. Šiftar: Cigani, str. 215, opomba št. 1. 15 Marija Roblek: Varstvo tudi za cigancke, Delo 26.6.1970. TIS Murska Sobota: Porocilo o reše­vanju problematike vzgoje in izobraževanja ciganskih otrok; 20.12.1971 in Porocilo o doseže­nih vzgojno-izobraževalnih uspehih ciganskih otrok v šolskem letu 1972/73; 30.10.1973. Ludvik Brumec: Vzgojni in izobraževalni uspehi osnovnošolcev Romov v obcini Murska Sobo­ta; Vzgoja in izobraževanje, št. 1/1976, str. 36-38. 16 Tedenska tribuna 25.9.1969. 17 O tem tudi SK Srbije – Brže zapošljavanje i obrazovanje Roma; Borba 14.6.1975. Saša Micki: Gledanje domacih, priseljenih in »sezonskih« delavcev; Naši razgledi 8.11.1974 Ivanka Klopcic (vodja strokovne skupine za zaposlovanje): Zaposlovanje Romov na obmocju KZZ Murska Sobota, maj 1975. Uporabljeni viri: Porocilo uprave javne varnosti v Murski Soboti, št. 12/8-24/3-32/76 z dne 23.6.1976. Dialogi, Maribor, 1978, št. 7-8, str. 426-442. PROBLEM NARODNOSTI ROMA O nacionalnom pitanju, odnosno o celovitom položaju odredenog naroda ili narodnosti (manjine) u višenacionalnim državnim zajednicama, u marksistickoj literaturi srazmerno je mnogo radova, razume se razlicitih kvaliteta i opsega. Formiranjem položaja i sve više odlucujucom ulogom radnicke klase, pojedi­nacni su autori dopunjavali, redi dalje razvijali, a neki, cak, više ili manje, izopa-cavali naucna otkrica i stanovišta klasika marksizma o nacionalnom pitanju. Sve jasnije je postajalo, da je nacionalno pitanje jedno od središnjih pitanja u borbi ra­dnicke klase u procesu oslobodenja coveka i njegovog rada od svakog iskorištava­nja, te svake samovolje. Zbog razlicitog shvatanja tog sadržaja u borbi za socijali­sticko društveno uredenje, u vreme kad radnicka klasa preuzme vlast i posle toga, razlikuju se konkretnoistorijski samost alni i zajednicki putevi u socijalizam. U povesti Balkana, nacionalna su pitanja bila neprestano vrlo goruca. Bila su jezgro borbe za progres, sadržaj oslobodilackih pokreta i njihovoj razvijenosti odgovarajucih narodnooslobodilackih borbi. U borbi za pravilno shvatanje, re-ševanje i realizaciju rešavanja nacionalnog pitanja bilo je potrebno naucno odba­civati maglu i tamu razlicitih legendi i bajki o junacima koji su »stvarali« povest odredene zajednice bez stvarne akcijske aktivnosti najviše pogodenih, svestrano ugnjetavanih i iskorištanih. Kroz borbu za spoznaju sve veceg znacaja nacional­nog pitanja u procesu oslobodenja coveka, i KPJ se oblikovala u stvarnu avangar­du radnicke klase i sve šireg kruga radnih ljudi. Stoga, bilo je nacionalno pitanje u preratnoj Jugoslaviji goruca tema dana, dakle, ne samo za vreme izbora vec u stalnom porastu ogranicavanja vec ionako slabo razvijene demokracije. U Sloveniji je nacionalno pitanje postajalo iz godine u godinu znacajnije, i to zbog unutrašnjih politickih »snaga« srazmerno malobrojne nacije, ciji su delovi bili pored toga u sve agresivnijoj fašistickoj Italiji i u zadnjem desetlecu pre rata u nacionalsocijalistickoj Nemackoj. Kad je oktroirani ustav kraljevine Jugoslavije legalizirao šestojanuarsku dikta­turu kralja Aleksandra, uskoro se iz jugoslovenske radikalne seljacke demokracije »rodila« zloglasna jugoslovenske nacionalna stranka (JNS). Njezinu trulu pobedu na skupštinskim izborima uskoro su zaljuljali studentski nemiri, te pokreti opo­zicijskih stranaka i skupina. Oni su se s punktacijama opredeljivali za unutrašnje preuredenje nacionalno unitaristicke i centralisticke banovinske Jugoslavije. Sve se to odrazilo i u dosta snažnom politickom životu Slovenije, i to onako kako je odgovaralo položaju slovenackog naroda i njegove radnicke klase, pre svega u tadašnjem društveno-ekonomskom uredenju kraljevine. Zagrebackim punktacijama sledile su, decembra 1932, i ljubljanske punkta­cije – Korošeca. Uz dosta žucnu raspravu, pojavila se kod Tiskovne zadruge u Ljubljani Vidmarova knjižica »Kulturni problem slovenstva«. U vezi sa zapoce­tim, uzgred receno gradansko-nacionalnim, pitanjem slovenackog naroda, javili su se dnevnici (Slovenec, Jutro) i revije (Ljubljanski zvon, Dom in svet) razlicitih usmerenja. Za to vreme su Edvard Kardelj i Boris Kidric, »više na svoju ruku« nego uz inicijativu i ozbiljnu pomoc vodstva KPJ, koje se nalazilo izvan granica, poceli obnavljati partijske organizacije i povezivati ih s novim pokrajinskim vodstvom. U tadašnjoj situaciji u Sloveniji, bilo je to od historijske važnosti, što su po­sebno izražavali radnici sa svojim najamnicko-politickim pokretom, te sve više i najviše iskorištavani zbog velike krize osiromašeni mali seljaci, te seoski prole-tarijat. U ovo razgibano vreme s velikim odjekom posegnuo je jedva 22 godine star Tone Brodar– Edvard Kardelj svojom duljom raspravom: »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«, koja je pocela izlaziti u prvom broju prvog godišta »Književnosti« (mesecnik za umetnost i nauku, legalno glasilo Pokrajinskega komiteja KPJ za Sloveniju) godine 1932, a završila se petim nastavkom, 1933. U toj raspravi jasno su zacrtana osnovna ishodišta daljnjeg Kardeljevog interesa za položaj i ulogu coveka u rešavanju i realizaciji nacionalnog pitanja. Naglašenom mladenackom polemikom s Vidmarovim shvatanjem slovenstva, Kardelj rašcla­njuje i brani lenjinsko shvatanje prava naroda za samoodlucivanje, a, uz to, vec najavljuje temeljitu obradu slovenackog narodnog pitanja. Iz toga, do sada pr-vog veceg poznatog, sastavka iz podrucja nacionalnog pitanja, navodim samo tri važne i medusobno povezane tacke: »Kulturni problemi slovenstva ne mogu se obradivati izolirano od politickih i ekonomskih pitanja slovenackog naroda, jer se sva preplicu u gustoj mreži medusobne ovisnosti. Oni su medu sobom kao uzrok i posledica« (str. 7). »Položaj neke klase prema odredenoj pojavi je, dakle, ovisan od njegovog klasnog položaja, od njegovih ekonomskih interesa« (str. 8). I na kraju je napisao: »Mi, marksisti, stojimo na stanovištu da svaki narod ima pravo na samostalni život, ali takvu slobodu moguce je izvojevati samo ustrajnom borbom radnih ljudi. Jer, kako smo videli, nacionalni problem u svom jezgru nije kulturni, vec socijalni problem. Zato se kao hegemon u toj borbi sve više pojavlju­je proletarijat« (str. 243). Od tada pa do svog posljedneg rada, pred smrt objavljenog, testamenta »Prav­ci razvoja politickog sistema socijalistickog samoupravljanja« (drugo dopunjeno izdanje, Ljubljana 1978), u prvom planu njegova istraživackog akcijskog interesa su odnosi izmedu ljudi u udruženom radu i na ovakvoj osnovi uticao je na usme­ravanje medunacionalnih odnosa u Jugoslaviji i ovo, s Titom, tkao u temelje nes­vrstanosti, kao polazišt a izlaza iz društvene krize sveta. Uskoro posle objavljivanja spomenute Kardeljeve rasprave, septembra 1934, održana je partijska konferencija u Goricanama. Na toj konferenciji Kardelj je govorio o seljackom i nacionalnom pitanju, što je bilo znacajno za buduci naro­dni frontovski pokret, gde je jacala klasna uloga radnika. Logicna posledica tako usmerenog razvoja, s posebnim naglaskom na Titovom zauzimanju za partiju ra­dnicke klase u progresivnom pokretu radnih masa, bilo je osnivanje KP Slovenije i Hrvatske. Kardelj se vratio iz Pariza sa zadatkom da organizira osnivacki kongres KPS, a Tito KPH. Za taj kongres Kardelj je napisao »Manifest«, i na predloženi tekst nije bilo primedaba (M. Marinko, Moji spomini, 1971). U »Manifestu« su vec oprede­ljeni odgovori na osnovna pitanja za buducu knjigu »Razvoj slovenskega naro­dnega vprašanja«, napisanog ezopovskim jezikom. Zbog celine naše a i moje teme nece biti suvišno navodenje nekih Kardelje­vih misli: »Slovenacki narod se ne može razvijati bez demokratskih sloboda, to jest bez slobode udruživanja i zborovanja … Buducnost slovenacke nacije i nje­na nacionalna egzistencija bice osigurana samo u slobodnom savezu s bratskim narodima Jugoslavije, u obliku savezne države. Slovenacki narod mora dobiti svoj vlastiti demokratski izabran parlament i u okviru takvih promena, zahteva slovenski narod takvu ekonomsku politiku koja ce slovenacki narod ekonomski osamostaliti, te osigurati slovenskom radnom coveku coveka vredni život«. Kao što je u najvažnijim odlukama bio trezven i realan kod izbora sredstava, subjekata i nacina, tako je završio Manifest: »Slovenacka radnicka klasa predstavlja trecinu slovenackog naroda, predstavlja njegov najsvjesniji, najnapredniji i najorganizo­vaniji dio. Zato nosi istorijsku odgovornost za buducnost slovenackog naroda«. Po ovom spomenutom Kardeljevom, takoder objektivno usiljenom, »intere­sovanju« za slovenacko nacionalno pitanje sledila je knjiga koje se sada secamo i kojoj cemo se morati još vracati ako želimo realizirati smer razvoja naše socija­listicke samoupravne demokracije. Dok je bio medu nama i svim srcem s našim problemima, nekako smo se, nažalost nerado vracali tom, po godini izlaska vec starom, delu, misleci: »Kardelj je medu nama i rastumacice u pravo vreme što i kako je potrebno«. Verovatno ce trebati još dosta temeljitog– i vec unekoliko zakašnjelog prou-cavanja, koliki je bio uticaj Kardeljeve knjige na dalji razvitak specificnog naro­dnofrontovskog pokreta, preusmeravanja i jacanja snage »narodnih masa«. Nije moguce ne videti da je knjiga izašla pocetkom drugog svetskog rata. Vodstvo Kominterne je napuštalo odluke VII kongresa o oceni fašizma i akcione usme­renosti komunista. Da bi zbrka bila još veca, pocela je diplomatska igra Hitler – Staljin i završila sklapanjem poznatog sporazuma Moskva – Berlin. Kod ocenjivanja medunarodnih odnosa i rasporeda snaga, bila je važna Kar­deljeva knjiga »jer je izražavala duh i širinu KPJ u nacionalnom pitanju. Bila je ori­jentirana na bitna pitanja revolucionarne borbe narodnih masa« (dr V. Bakaric). Premda nije sacuvan referat o nacionalnom pitanju i veoma živa diskusija o njemu na V zemaljskoj konferenciji, možemo tvrditi da ucesnicima nije bio nepoznat sadržaj i znacenje Kardeljeve knjige. »Razvojem slovenskega narodnega vpraša­nja« Kardelj je dao »odgovor na pitanje koje postavlja historija našeg vremena« (dr B. Grafenauer). U cemu je ova bit, dopunio je Kardelj sam u predgovoru drugog izdanja knjige (DZS Ljubljana, 1957) i znacenje tog svog dela nam, kao uputu, objasnio (str. LXXII) ovako: »Bilo je jasno da ova generacija ne bi mogla otkrivati buduce perspektive, kad se ne bi obracunala sa celim redom lažnih, nacionalnih svetinja i predrasuda prošlosti«, to baš zbog toga što pojava koja se rada vec nosi u sebi seme svoje negacije (Kardelj 1932). Kardeljeva naucna obrada slovenackog nacionalnog pi-tanja može nam i danas »koristiti u istraživanju razdoblja u kome se pripremala i rodila naša socijalisticka revolucija, kao i ucvršcivanje socijalistickih i demokra­tickih tekovina ove revolucije«. Kardelj je ovim putem i išao. Konacni cilj našom socijalistickom revolucijom uspostavljanje samoupravne demokracije, znaci is-poljavanje interesa istinskog coveka … realizaciju takve slobode coveka koja ce mu omoguciti da se na svim svojim životnim, radnim i stvaralackim interesima totalno izrazi kao samoupravljac u slobodnoj i demokratickoj zajednici (Edvard Kardelj »Pravci razvoja …«). Po svemu tome, ne iznenaduje da se u zadnje vreme (posle posredovanja informacije) poceo intenzivnije interesovati za položaj Roma u našoj socijalistickoj zajednici. Nekako pre hiljadu godina, preko Bospora, došla je na Balkan grupa ljudi koja se morala maknuti iz Pandapa u Indiji, to jest iz svoje domovine, ispred jacih osvajaca. Došli su bez imena, sa svojim zanatlijskim aktivnostima koje u Evropi nisu posebno razvijali ili su ih vršili ljudi najnižeg ranga. Svojim spretnim obradi­vanjem drveta i kovina, pripremanjem blata i upotrebom blata u gradevinarstvu, uzgajanjem konja, glazbom kao pesmom slobodnog vetra, te sposobnošcu pro-rocanstva buducnosti, uznemirili su život u svim krajevima Evrope. Nigde nisu bili kod kuce, a bili su skoro svuda van zakona. Okolina ih je nazivala razlicitim skupinskim imenima, a sami za sebe su sacuvali ime Romi, što im je vec Filip IV priznao u ediktu 1633. godine, i na svom prvom svetskom kongresu, godine 1971, primili su taj naziv i njime opredelili svoju nacionalnost. Jedno od osnovnih pitanja je, kakav je status pojedinog Roma i njih kao kolek­tiviteta u pojedinim zemljama, kao i na kontinentima. Kod razmišljanja i traženja odgovora na postavljeno kompleksno pitanje, pru­ža nam veliko pomoc Kardeljev celokupan opus o položaju coveka u udruženom radu, o nacionalnom pitanju i medunacionalnim odnosima u pojedinim zemlja-ma i medu zemljama. Romi su izuzetan primer ljudske zajednice koja je bez svoje pisane kulture i povesti odolela svim razlicitim inkvizicijama koje su vladajuci u pojedinim ze­mljama i krajevima upotrebljavali protiv njih. Nemacki nacionalsocijalizam je vec 1937. uveo »cigansku kartoteku« i, zajedno sa Židovima, Romi su bili medu prvi-ma osudeni na potpuno istrebljenje. Do danas još niko nije saznao, niti ce saznati koliko se njihovih života ugasilo po logorima smrti u Evropi. Stolecima su lutali jer se nigde kao zajednica nisu mogli zaustaviti, a i okoli­na je odbijala pojedine grupe. Sa njom i u njoj bili su u neprestanim konfliktima itežim sporovima.Toje uticaloda su se romskegrupe otudivale ne samo od okoline vec i medusobno. U nekim zemljama su ih obeležili kao prestupnike, da bi se lakše i strože izgonili i proganjali. Tako su ih polako, takoder na našem sadašnjem državnom teritoriju, poceli nazivati po zemlji, kao rumunski, srpski, hrvatski, slovenacki Cigani itd. Negde su prema zemlji dobili prezimena. U Pre­komurjuRomiimajupretežnoprezimeHorvatiBaranja.Utimokvirimabilesu još domovinske opcine, u koje su vlasti progonile putujuce nomadske Rome. To je uticalo na to da su se, uprkos zajednickih karakteristika, medusobno otudi­vali. Uprkos tome što su imali široku zajednicku jezicku osnovu, u pojedinim pokrajinama i kod pojedinih grupa nicala su narecja, a i namerno su se otudi­vala, pogotovo takozvanom satozovštinom, a to su reci samo njima razumljive. Dosta rano neromski su autori (npr. Nadvojvoda Jožef u Ugarskoj) iz humanih razloga, i takode policijsko-sigurnosnih, sastavili recnik i gramatiku njiho­vogjezika, odnosno odredenog narecja.Medu romolozimaprošlog stoleca se narecjima Roma u Evropi najviše bavio slovenacki slavista dr Franc Miklošic, kojemu je carska Becka akademija izdala, u godinama od 1872. do 1880, u dva­naest svezaka delo: »Mundarten und die Wanderungen der Zigeuner Europas«. Miklošic je ustanovio zajednicke osnove svih obradivanih narecja i istovreme-no njihovu pradomovinu Indiju, koja u zadnje vreme pokazuje sve veci interes za njih, kao za svoju nacionalnu manjinu koja pripada grupi severnoindijskih jezika (ljudi). U gradu Candigar je Centar indijskih Roma. Tamo se održavaju medunarodni festivali amaterskih kulturnih skupina i društava Roma. Kad je predsednik Nehru posetio Jugoslaviju, želeo je susret s Romima iz Jugoslavije i bio je veseo zbog tog susreta. To nije bila samo neka licna težnja predsednika, vec sastavni deo njihove vanjske politike. Tu politiku izražava indijska ambasa­da u Beogradu. Ona je stalno u vezi sa poznatim javnim radnicima Roma (Aleš Bebler:PredsedništvuCKSKJ,dec.1978). Tehnološkim razvitkom u cehovima i manufakturama, te, konacno, u indu­striji, nekada poznate romske aktivnosti (prerada i oblikovanje kovina) postale su nevažne i tako su oni ostali skoro sasvim izbaceni iz podele rada. Uzroci su bili dvojaki. Time su vec, uz rasno zatiranje, postali ekonomski najniži u društvu. Nji­hova primitivna zanatlijska sredstva, i pogotovu društveno-ekonomski položaj, u svakom društvu znacajni su faktor za bogastvo recnika Roma i uopce za razvitak njihovog jezika i pisane kulture. Svoju historiju i srazmerno bogatu kulturu sacu­vali su u svojoj narodnoj pesmi, u bajkama i legendama. Protiv svih oblika zatiranja, pokusa prisilnog naseljenja i asimilacije s naro­dom koji vlada, branili su se odredenim formalnim prilagodivanjem, uz istovre­meno narastanje osveštenosti o svojoj samobitnosti. Primali su, pre svega, veru naroda s kojim su živeli, preuzimali odredene obicaje, navike i jezik te se, za vre-me prebrojavanja, opredeljivali za narodnost svoje okoline i u njihovim nestalnim šatorima ili izoliranim zaseocima bio je njihov pravi svet sa svojim specificnim odnosom prema bogu, vlasti, vlasništvu »belih« i slicno. Iz povesti pojedinih progresivnih oslobodilackih pokreta poznato je da su Romi primili medu sebe i svojim životom štitili progonjene i tako poistoveciva­li svoju slobodu s borbom drugih. Tako njihovo sudelovanje u prvom srpskom ustanku nije slucajno prilicno veliko. Uveren sam da nije pogrešno tvrditi da borba KPS, odnosno KPJ, za istinsko marksisticno shvatanje i, još više, za sve doslednije rešavanje nacionalnog pitanja svake nacije i nacionalnih manjina (Rezolucija Pete zemaljske partijske konferen­cije nije iskljucila, izmedu ostalih, i ravnopravnost Roma). Tako su politiku KPJ razumeli i pojedini Romi i potom su je utvrdivali medu svojim grupama. Otuda i tamo gde nije bilo tako krutog terora nad Romima, kao pod Artukovicevom po­licijskom vlašcu u NDH, Romi su se sve od pocetka ustanka sve više ukljucivali u NOB jugoslovenskih naroda i narodnosti. U toj borbi i romskom oslobodilack-om pokretu je Rom Stevan Đordevic-Novak postao narodni heroj. Iz sudelovanja u NOB-u razvila se višestrano sadržajno znacajna svest i težnja da se promeni i njihov društveno-ekonomski položaj na temeljima bratstva i jedinstva naroda i narodnosti – svih radnih ljudi. To se cešce izražavalo u težnjama Roma za ravno­pravnost u izvodenju agrarne reforme, u zapošljavanju, školovanju i, konacno, u priznavanju statusa narodnosti. U NOB-u poceto, osvešcivanje Roma istinski se razvijalo sa stabilnošcu na­šeg društvenog samoupravljanja. U tom razvitku znacajni su decembarski (1. XII 1968) ustavni amandmani i, za obradivanu temu, pogotovo XIX amandman. SKJ i njegovo vodstvo je, na sednici na Brionima, aprila 1971, jula 1972, te na 21. sednici Predsedništva u Karadordevu (1971), rašcistio neka osnovna pitanja medunacio­nalnih odnosa i položaja narodnih manjina koje se od tada nazivaju »narodnosti«. Sve to je od historijske važnosti za daljnji razvitak socijalisticke samoupravne de­mokracije i za vanjske, medunarodne odnose. U to vreme vrši se i popis stanovni­štva, kad se prvi put medu narodnostima pojavljuju Romi. U pripremama za popis stanovništva sve se jasnije izražava težnja za priznanjem romske narodnosti. Na odnose u svetu – pogotovo u radnickom pokretu – jako je uticala Beograd-ska deklaracija, ciji su potpisnici Tito i Hrušcov. Tu se pokazala iskrena želja da se ne vrate staljinisticki odnosi medu socijalistickim zemljama, njima i drugima. U tako postavljenim odnosima se zametak nesvrstanosti mogao brzo razvijati. Ako bismo sve ovo detaljnije analizirali, ustanovili bismo koliko je Kardeljevih pre­dratnih ishodišta za rešavanje slovenackog narodnog pitanja utkano u te doku­mente. Oslobodilacki pokreti naroda i ljudi u nekadašnjim kolonijama pomogli su bržem razvitku nesvrstanosti, a to je pomoglo medunarodnim oslobodilackim pokretima. Svoj posebni oslobodilacki pokret su Romi poceli s prvim svetskim kongresom Roma (8. 4. 1971), u Londonu. Izabrani predsednik kongresa Slobodan Berberski – Rom, prvoborac naše narodnooslobodilacke borbe, u uvodnoj je reci posebno ocrtao položaj u Evro-pi najzapostavljenije ljudske zajednice i ujedno ustanovio progresivno znacenje budenja nacionalne svesti Roma kao celine i menjanje njihovog svestranog polo-žaja, pri cemu je više put a bila spominjana Jugoslavija. Popisom stanovništva je 1971. godine ustanovljeno da medu popisanim sta­novnicima Jugoslavije živi 0,4% Roma. Ustanovljeno je, takode, da su negde one-mogucavali da se Romi deklariraju kao Romi, odnosno, oni se nisu tako izjašnja­vali zbog razlicitih subjektivnih, te neosnovanih objektivnih raloga. U opcinama SAP Vojvodine su, npr., ustanovili, da tamo živi više Roma nego je to izkazano u sredenim popisnim podacima za Srbiju. Isto vredi i za Sloveniju (Prekomurje). Pitanje je koliko ih fakticki ima, a generalni sekretar Medunarodnog saveza Roma je 1977. godine javio Komisiji za ljudska prava Ekonomsko-socijalnog sveta OUN da u Jugoslaviji živi 746 hiljada Roma, što je, onda i najviše u Evropi. Kakvi su se pogledi kod nas formirali u priznanju romskog kolektiviteta kao narodnosti? Sigurno nece biti suvišno ako nabrojim nekoliko misli, zapisa i na­slova i možda ce nam studiom Kardeljeva opusa postati jasnije da hodanje na me-stu otvara put stihiji. »S formiranjem ciganske narodnosti trebalo bi nam biti jasnije da socijalizam, samom politickom pobedom, nije odbacio mogucnosti da u novim prilikama na­staju nacije, vec, nasuprot, neprestanim uvažavanjem covekove licnosti i njego-vim slobodnim sudelovanjem u društvenim zajednicama kojima pripada i u koje se svesno ubraja, stvara nove uvjete i mogucnosti za razvitak nacija i narodnosti koje su bile ugnjet avane i kao zajednica bespravne«.* O tom pitanju su raspravljali i u SR Makedoniji, što je izreceno u objavljenim prilozima.** Na sednici Izvršnog odbora SSRNJ raspravljali su o statusu Roma i ostali su kod konstatacije da je pocelo sudelovanje u rešavanju njihovih životnih problema, a da ostane otvoreno pitanje da li je to etnicka ili narodnostna grupa. Postoji prili­ka da se time pozabavi nauka i da kaže svoje mišljenje. To ce koristiti i kod drugih rešavanja narodnostnih i slicnih pitanja. To do kraja negira dosadašnje shvatanje da je romsko pitanje samo socijalno pitanje, cime se Romi sami ne slažu kao for-mom rešavanja njihovih životnih problema.*** Romi »cine sastavni deo ciganskog naroda bez obzira na to gde su nastanje­ni … Danas je uveliko na prostoru Evrope oživeo pokret za emancipaciju i afir­maciju Roma. Medu Romima Jugoslavije probuden je interes i ne može se negi­rati da su Romi svesni sebe, pa i svoga stanja u koje su historijskim zbivanjem dovedeni«.**** 7. i 8. marta 1972. god. održana je zajednicka i ujedno proširena sednica CK SK Srbije i Predsedništva RK SSRN Srbije. Tu su raspravljali o aktivnosti SKS i SSRNS u realizaciji politike nacionalne ravnopravnosti u SRS. Na toj su sednici aktivno sudelovali Romi. Slobodan Berberski je konstatirao da je neobhodno pre­vazici sadašnje stanje, u kome se Romi nalaze u objektivnom neravnopravnom položaju. Šaban Butic rekao je, medu ostalim: »Obavezan sam, na zahtev Roma Kosova i nedavnog savetovanja Roma SR Srbije, da zatražim od ovog najvišeg po- * Dr Vanek Šiftar, Cigani (Minulost v sedanjosti). Pomurska založba, Murska Sobota, 1970, str. 212. ** Nacija sme – a ne cigani. Nova Makedonija, Afirmacija i emancipacija na narodnostite, Nova Makedonija, 26. 5.1971. *** Viktor Širec: SZDLJ in skrb za obvešcanje, Delo, 15.7.1971. **** Kasim Suljevic: Narodnosti ust avno jednake, Oslobodenje, 10.11.1971. litickog foruma Srbije da se sasvim jasno odredi prema tom pitanju« (Romi traže status nacionalnog kolektiviteta.* Sve do ustavnih amandmana 1971, nije bilo otvoreno pitanje etnickih grupa. Opcenito u literaturi, kao i u pripremi za Helsinške listine, bilo je puno rasprava i neslaganja o tome što je karakteristika etnicke grupe koju razlikuju od narodno­sti, npr. u tako dinamicnom društvu kakvo je naše socijalisticko samoupravno. Dr Pindic je napisao: »Stoga ostaje problem koji treba da bude naucno obraden: naime, da li pojam narodnosti, shvacen u našem konceptu položaja manjina u našoj zemlji, obuhvata i etnikume stanovništva koje inace ima dosta argume­nata da bude branjeno« i uskoro sledi njegova konstatacija: »Medutim, svakako gledajuci ceo problem društvenog položaja jedne specificne etnicke grupe kao kolektiviteta, postignuti rezultati nikako ne odgovaraju stvarnim mogucnostima samoupravnog socijalistickog društva koje najhumanije gleda na coveka i ravno­pravnost.** ROMI U USTAVIMA 1974. U vezi s pripremama bitnih ustavnih promena kao posledice postignutog raz­vitka i omogucavanja daljnjeg uvažavanja odlucivanja udruženog rada, bili su u centru medunacionalni odnosi koji su se odražavali u pitanjima da li da Jugosla­vija bude federacija ili konfederacija. U centru rasprava, a pogotovo rašcišcavanja zapletenih suprotnosti daljnjem razvitku samoupravne federacije, bio je, takoder, Kardelj. Pri tome su se, pre sve­ga, uzela u obzir stajališta kako ih je zapisao u Predgovoru drugom izdanju dela »Razvoj slov. nar. vprašanja«. Ustavom SFRJ bila je, u skladu s dotadašnjom realizacijom XIX ustavnog amandmana iz g. 1968, zagarantovana ravnopravnost svih gradana i radnih lju­di, kao i naroda i narodnosti, na osnovu društvenog vlasništva kojim upravljaju organizirani radni ljudi u raznim oblicima udruženog rada. Time je nacionalno pitanje, odnosno medunacionalni odnosi, dobilo sadržajno nove povezujuce kvalitete. Konkretizacija i realizacija konstutivnog ustavno-pravnoga faktora na­rodnosti zadatak je republika i autonomnih pokrajina. U ustavu SFRJ su medu * Politika nacionalne ravnopravnosti, Naše teme, Beograd, 1972, str. 179. i 232. ** Dr Dimitrije Pindic: Medunarodni položaj Roma kao specificne etnicke grupe i njihov po­ ložaj u socijalistickoj samoupravnoj Jugoslaviji; zbornik Rasne, etnicke i nacionalne manjine, Univerzitet Sarajevo, novembar 1973. nacionalnim kolektivitetima samo narodi i narodnosti. U ustavima SR i SAP to je malo drukcije i takoder razlicito: Uskoro posle usvajanja ustava SFRJ i republickih i pokrajinskih ustava, pred­stavnici Roma iz Srbije poslali su pismo (Užicka Požega, 28.4.1974) Ustavnoj ko­misiji u Beograd zbog nejednakog tretiranja položaja Roma. U tome se pismu navodi i odgovor Hamdije Pozderca koji je, u naucne svrhe, poslao S. Berberskom i dru D. Pindicu. »U toku javne diskusije o Nacrtu ustava SFRJ i Nacrtu ustava SR BiH, kao i u toku konsultacija i dogovora u Saveznoj ustavnoj komisiji i razmjene mišljenja sa ustavnim komisijama drugih republika, stalo se na stanovište da bi status Roma trebalo jedinstveno regulisati, jer žive na cit avoj teritoriji SFRJ. U vezi s tim, s pravom je konstatovano da bi svako nejednako ustavno treti­ranje Roma bilo na štetu samih Roma i ne bi odgovaralo opštem principu ravno­pravnosti naroda i narodnosti. U tom smislu, politika pune ravnopravnosti naro­da i narodnosti u SFRJ glavni je razlog da se Romi tretiraju kao ostale narodnosti, odnosno da imaju status narodnosti. Zato je na sjednici komisije konstatovano da je pojam ‚ertnicke grupe‘ vrlo širok i neodreden, da ne može u potpunosti izraziti položaj Roma u našem društvenom sistemu i da zato Rome treba tretirati kao na­rodnost. Kao i pripadnici drugih narodnosti, i Romi u SR BiH treba da ostvaruju sva prava i dužnosti koji iz Ustava proizilaze. Polazeci od tog stava, u Ustav SR BiH unesena je definicija Republike koja glasi: ‚Socijalisticka Republika Bosna i Hercegovina je socijalisticka demokratska država i socijalisticka samoupravna demokratska zajednica radnih ljudi i grada­na, naroda Bosne i Hercegovine – Muslimana, Srba i Hrvata, pripadnika drugih naroda i narodnosti, koji u njoj žive, zasnovana na vlasti i samoupravljanju ra­dnicke klase i svih radnih ljudi i na suverenosti i ravnopravnosti naroda Bosne i Hercegovine i drugih naroda i narodnosti, koji u njoj žive‘. Pitanje statusa Roma u SFRJ, a posebno u Evropi, još je uvijek aktuelno i zna-cajno. Kod nas – neadministrativno razrješavanje ponekad i na svoj nacin pone-gdje još nezavidog položaja Roma, predstavlja proces daljnje demokratizacije sve­stranih odnosa u samoupravnom društvu. Položaj narodnosti u samoupravnom društvu, gdje se covjek i zajednica u kojoj radi i realizira svoje potrebe i interese, nerazdvojno vežu, odreden je istovremeno odgovornošcu i samostalnošcu«. Medutim, u Evropi diskusija o položaju Roma postaje tema simpozija i se­minara na kojima Istok i Zapad predbacuju jedan drugome realizaciju ljudskih prava. Zašto i u cijem interesu – verovatno daleko od realiziranih polazišta iz »Ra­zvoja slovenackog nacionalnog pitanja«. Za odreden obim teme bilo bi previše slediti sve važnije rasprave o polo­žajuRomaposle1974.godine, aliipaknecebiti suvišna upozorenja na neka mišljenja. Komisija za politicki sistem i medunacionalne odnose CK SK Srbije i Ko­misija za medunacionalne odnose RK SSRN Srbije su, na zajednicki sednici, 13.6.1975,posleraspraveopoložajuRomauSrbiji,usvojiliodredenezakljucke i medu njima: »Bitna komponenta usvojene politike ravnopravnosti jeste obezbedivanje jednakih uslova za rad i raspolaganje rezultatima rada i upravljanje drugim dru­štvenim poslovima pripadnika ovih naroda, narodnosti, i etnickih grupa … …da se obezbede uslovi za šira naucna istraživanja etnicke grupe Roma … … podržati zapocetu akciju na ustanovljenju gramatike i pravopisa na jeziku Roma … podsticati organizovano osposobljavanje kadrova koji ce raditi na negova­nju i razvijanju jezika i pisma Roma … treba podržati inicijative za izdavanje jedinstvenog list a Roma u Jugoslaviji«. Komisija za manjinska i iseljenicka pitanja, te narodnosti pri RK SSRN Slo­venije, na redovnoj proširenoj sednici (16.6.1977.) raspravljala je o položaju Roma u Sloveniji. Ovi materijali bili su sastavni deo grade za zajednicku sednicu (16.6.1978.) Sekcije za društveno-politicke odnose i Radne grupe za medunaci­onalne odnose Savezne konferencije SSRNJ. Posle sednice svima zainteresova­nim poslata je informacija o aktuelnim pitanjima položaja Roma, u kojoj, izmedu ostaloga, stoji: »… Ni sami Romi nisu ostali izvan progresivnih tokova – nacionalnog razvoja svih jugoslovenskih naroda i narodnosti. Kod njih je sazrela svest o sopstvenom nacionalnom bicu i opštedruštvenom statusu i o potrebi da se i sami znatno više angažuju u unapredenju tog svog statusa… Osim toga, kako je više ucesnika u di­skusiji naglasilo, onda kada se u društvu spozna da nacionalna svest Roma sazre­va i razvija se u tom pravcu da vodi ka ustavnom utvrdivanju statusa narodnosti i kada u celom društvu bude postignut takav dogovor, izmena ustavnog teksta predstavlace najmanju prepreku«. Dodajmo još da se položaj Roma menja ne više samo po volji davalaca soci­jalne pomoci vec su sami sve više odgovorniji »kovaci svoje sudbine« u nužnoj povezanosti u udruženom radu, u sve vecim obavezama prema društvenoj zaje­dnici. Time se stvara nova svest vlastite romske zajednice i zajednice svih naroda i narodnosti SFRJ. Potvrdili su ovo Romi iz raznih naših krajeva, privremeno na radu u SR Nemackoj, gde su formirali klub jugoslovenskih Roma i ukljucili ga u regionalnu zajednicu klubova drugih naših radnika. Buduci da društveno-eko­nomski položaj Roma raste, pitanje njihove ravnopravnosti kao kolektiviteta sve se nužnije postavlja. Mislim da bismo se, upravo na osnovu ostavštine Edvarda Kardelja, morali – vec se cesto obecavalo – ozbiljnije prihvatiti proucavanje faktora koji su u samou­pravnom društvu znacajni za konstituiranje neke nerazvijene ljudske zajednice u narodnost. Neke sam pokušao prikazati. Cvrsto sam uveren da je vec vreme da se zajednicki prihvatimo proucavanja svih bitnih specificnosti romske populacije, kao što to rade instituti takve vrste u Italiji, CSSR, Madarskoj, Francuskoj, Austriji i drugde i time pomognemo raz­vitku te zajednice, te podsticemo dalji razvoj socijalisticke demokracije i posti­gnutom praksom i razvijenom naukom na tom podrucju obogatimo Kardeljevu ostavštinu, koja nije više samo naša, što nam je potvrdio odjek vesti o njegovoj smrti u svetu. * Diskusija: Najpre da se izvinim: u mom pisanom referatu ima mnogo grešaka, zbog pre­vodenja, daktilografskih grešaka i tako dalje. Molim da to prihvatite i da mi opro­stite. A drugo, postavljam pitanje zašto sam se ja prihvatio ove teme i šta bih hteo da tom temom i postignem. Prvo, ja ne želim da ponavljam ocenu velicine Karde­ljevog rada i rada drugih drugova iz kruga našeg Saveza komunista za rešavanje nacionalnog pitanja. Ali, vec 10 godina kod nas možemo sresti, i u pojedinim zakljuccima, da se poziva nauka da ona jedanput da svoje mišljenje o tome šta je to totalitet romskih ljudi, kakav je njihov status u našem samoupravnom društvu. Mislim da nam je baš Kardelj više puta ukazao na to kakvu dužnost ima nauka u društvu, i još nešto, on je skrenuo i nama pažnju da ono što smo u nauci postigli, treba da i dalje razvijamo, a ne da stagniramo. Drugo, podstaklo me je i to što je ovaj naš susret na podrucju BiH, a Univer­zitet u Sarajevu bio je prvi u Jugoslaviji koji je, 1973. godine, pokrenuo naucni skup na kojem je bilo prvi put postavljeno pitanje – kakav je medunarodni položaj Roma u svetu, i narocito u našem samoupravnom društvu. U tome je bio veliki doprinos dra Pindica. I trece, potakao me je nedavni, najveci skup Roma Evrope. Održan je u po­znatom logoru smrti, Bergerbelzenu, i tada se ukljucila i predsednica Evropskog parlamenta, Evropske privredne zajednice, i govorila o tom problemu, kao i mi-nistar inostranih poslova Savezne Republike Nemacke. Sve to govori da to postaje problem, a na nas u Jugoslaviji, gde, po medunarodnim podacima, živi najviše Roma u Evropi, pada teret da dajemo odgovor na ta pitanja, koja sve više postaju jedna, kako bih kazao u »sportskom žargonu«, nogometna lopta izmedu Istoka i Zapada, kako se negde ispunjavaju licne i nacionalne slobode pojedinih naroda. Moje prvo pitanje, koje sam si postavio i tražim odgovor barem od 1970. godine, jeste: da li socijalisticko samoupravno društvo stvara uslove da se formira jedna brojcana, stalno naseljena zajednica ljudi sa odredenim kvalitetima i specificno­stima, da li socijalisticko društvo za tu zajednicu stvara uslove da se konstituiše kao narodnost? Sada se postavlja pitanje: da li kod Kardelja i u drugim radovima možemo da pocnemo da tražimo kakvi su elementi koji se stvaraju u samouprav­nom socijalistickom društvu, gde covek ima svoja prava i treba da ih koristi za oslobadanje svog individualiteta od svakog iskorištavanja i svake samovolje? Ali, još nešto drugo: da se i taj covek, u zajednici kojoj pripada, razvija kao totalitet i istovremeno osamostali. Mi smo pitanja etnickih grupa pokrenuli, pa se, secam se, dve godine vodila diskusija u Ženevi, prilikom pripremanja poznate Helsinške deklaracije. Zbog toga mi se cini da imamo nešto novo kod Roma: prvo, Romi su došli do jednog vlastitog osecaja, što su prihvatili zajednicko ime – Romi (istina da kralj Filip IV, 1633. g. u svom poznatom ediktu, njima priznaje to ime, kao zajednicko ime Romi). Rom, ako tu rec prevedemo iz hindu jezika na naš jezik, ima dvojaki karakter, dvojaki znacaj: time se izražava bit, covek, isto tako i pripadnost odredenoj društvenoj zajednici. Jer, ako se oni sretnu sa drugim covekom koji ne pripada Romima, za njega imaju drugu rec. Drugo, taj naziv bio je prihvacen i u medunarodnom opsegu i njima je i pri­znata zajednicka zastava svih Roma, koji žive i koji se sakupljaju u jednoj svetskoj konferenciji. To je Svetska konferencija Roma, kojoj je prvi predsedavao Rom iz Jugoslavije, prvoborac – Slobodan Berberski. To znaci da se razvila njihova zaje­dnicka svest. Mislim još skrenuti pažnju: možda pre 20, još možda i manje godi­na, imali smo »naviku« da Rome delimo i govorimo: to su slovenacki Cigani, to su prekomurski Cigani i to su hrvatski, ne znam, srpski i drugi. Mi smo ih time razdvajali, ali istovremeno smo dopuštali da se unosi i neka mržnja. Oni su to prevazišli. Prihvatili su zajednicko ime i pod tim zajednickim imenom i prvi put su ušli u naš popis st anovništva, 1971. godine. Da nešto kažem o njihovoj svesti, kao svesti o samostalnosti i zajednickom životu sa narodima i narodnostima Jugoslavije, koja se narocito znacajno razvila u toku NOB-a. Oni su se ukljucili, ne samo kao ona zajednica koja je potpala pod tzv. cigansku kartoteku koju je uvodio nacionalsocijalizam vec 1937. godine, nego zajedno s ostalim narodima u Jugoslaviji koji su bili iskorištavani, ugnjetavani i kojima je pretilo istrebljenje. I iz njihovog reda je prilicno dosta nosilaca Spome-nice, a i jedan Rom je narodni heroj. Uz to, danas je dosta bilo kazano o religiji, a i Papa je dao jednu svetnicu. Tako imaju i svoju svetnicu. Hteo bih da skrenem pažnju da su, kada je bio Svetski kongres Roma, na procelju sale tog kongresa bile dve slike, jedna slika Tita sa jednim mladim Romom (ta slika je na naslovnoj strani knjige koju smo izdali sada kao prvu knjigu na »opštem« romskom jeziku u Jugoslaviji, »Mi smo Titovi, Tito je naš«), a druga je bila slika Pape kada je posetio Rome. No, drugo pitanje je i njihov jezik. Mislim da mi grešimo ako za neku samo­bitnost tražimo i zajednicki jezik. Dr Franc Miklošic, koji je napisao i gramatiku albanskog jezika, izvršio je veliki istraživacki rad, istraživši svih trinaest dijalekata Roma u Evropi. Ustanovio je da imaju mnogo zajednickog, ali, zbog proganjanja i izolacije, oni su uveli u svoj jezik – kako ga mi to, barem, pravnici, poznajemo - »šatrovacki« jezik, kojim su se oni branili izmedu sebe i od žandarma i svih onih koji su ih proganjali. Sada postavljam jedno pitanje: kako tretirati tu zajednicu? Mislim da je pogre­šno ako mi postavljamo pitanje da su Romi u Makedoniji i na Kosovu i, ne znam, u Sloveniji, nešto drugo, razlicito. Po mom mišljenju, oni imaju toliko zajednick­og, da treba da ih smatramo kao jednu zajednicu. To su oni nama potvrdili, npr. u Nemackoj, gde su stvorili jugoslovenski klub romskih radnika, zaposlenih u Saveznoj Republiki Nemackoj, i ukljucili se u Savez klubova naših radnika u Ne-mackoj. Postavljam i ovo pitanje: kako sada da ih tretiramo mi u Jugoslaviji, gde je 1971. godine bilo svega 0,4% romskog stanovništva, u odnosu na druge Rome u Evropi? Od nas se ocekuje najviše, jer sam vec kazao da kažu da, od 6 miliona Roma u Evropi, kod nas ima oko 750 hiljada. Još u vezi sa tim – ja sam u svom do-prinosu ovom susretu i naveo kako mi to tretiramo u Ustavu. Ja mislim da najbolje rešenje imamo u Ustavu SR BiH, gde su Romi jasno opredeljeni kao narodnost, a ne etnicke grupe, kao u nekim republickim i pokrajinskim ustavima. Najbliže Ustavu SR BiH i u praksi je SR Makedonija. Na ovo upozoravam zbog toga što mi-slim, kada govorimo o Kardelju i njegovom doprinosu rešavanja nacionalnog pi-tanja i, time, daljem razvoju demokratizma u našem društvu i uopšte, da je nužno da se i pitanja totaliteta Roma jedanput latimo i damo društveno-politickim orga­nizacijama odgovor koji vec 10 godina traže od nas. Nacionalno pitanje u jugoslovenskoj teoriji i praksi – doprinos Edvarda Kardelja. Banja Luka, 1980, str. 447-459 in diskusija 581-583. ROMI U SLOVENIJI 1941-1945. Svakodnevno ponavljamo Titovo upozorenje i poruku nama i buducim po­koljenjima da cuvamo i neprestano razvijamo bratstvo i jedinstvo, kao jednu od najvecih tekovina narodnooslobodilacke borbe i socijalisticke revolucije. U tu su tekovinu radni ljudi usmjeravali svoje snage i sposobnosti vec u godinama prije travanjskoga sloma Kraljevine. Sadržaj tog postignuca jesu odnosi izmedu radnih ljudi, izmedu naroda i manjina, kako ih je odredila Komunisticka partija Jugosla­vije u stalnom i sve zaoštrenijem sukobljavanju s vladajucom režimskom politi­kom i njezinim nositeljima, koji su sistematski djelovali u smjeru razbijanja dr­žave. KPJ se marksisticki opredijelila za federativnu državu s priznanjem širokih demokratskih prava i potlacenim manjinama. Stoga su te nekadašnje manjine, sadašnje narodnosti, slijedile Partiju i djelovale u progresivnom narodnofronto­vskom oslobodilackom pokretu. Ovdje raspravljamo o brojcano sigurno snažnoj zajednici, koja je prešutno – a ponekad i sasvim izricito – tretirana kao narodnost u vecini naših republickih i pokrajinskih ustava, ili pak samo kao etnicka skupi­na s prilicno neodredenim statusom. Medutim, položaj te zajednice je problem cijelog našeg društva. Romska zajednica je kao historijska pojava u svojoj višesto­ljetnoj prošlosti odigrala, premda samo ponekad, vidljivu društvenu ulogu. Kroz patnje i dosta zverske progone sve se je više osvješcivala, približavala se radnickoj klasi, sve dok se za drugoga svetskog rata u pojedinim zemljama nije veliki dio priklonio borcima protiv fašizma i svojim velikim ljudskim i materijalnim žrtva-ma ostao njegovom teškom optužbom. A kako su Romi u nas svojim krvavim dankom doprinijeli svoj udio ostvarenju bratstva i jedinstva to im, pak, neosporno osigurava buducnost s probudenom nacionalnom sviješcu. Za temu svojega priloga nisam se odlucio samo zbog toga što je proucavanje položaja Roma u godinama narodnoosvobodilackog rata i socijalisticke revolu­cije, u nas bilo zanemareno pa cak i zapostavljeno. Ta je tema tu i tamo samo fragmentarno zahvacena u memoarskim ili literarnim djelima. Opcenito je usta­novljeno da su Romi umirali najtežom smrcu, da su bili medu onim žrtvama na kojima su ljecnici-mesari vršili svoje najstrašnije krvnicke pokuse. Neprestano se moramo podsjecati – pa i nova pokoljenja – na znacaj i ulogu naše narodnooslo­bodilacke borbe, ali isto tako i na rasisticku pobješnelost velikih i malih krvnika. To je takoder nužno, na to nas prisiljavaju neke »povijesti«, dokumentarni radovi i opcenito informacije lažnog i krivotvorenog sadržaja. Jer, doista je cudno što po­kraj sve vece opasnosti od atomskog uništenja znanstvenici moraju pod krovom Sorbone naširoko raspravljati i dokazivati: jesu li opce postojali koncentracioni logori s krematorijima i plinskim komorama, u kojima su uništeni milijuni ljudi. Historicar (pravilnije: šarlatan) Robert Farison je napisao kako je »plinska komora u Auschwitzu zapravo najveca mistifikacija savremenog doba«, a medu drugima je uz njega stao zapadnonjemacki sudac dr (taj su mu naslov oduzeli) W. Stäglich. Premda podaci nisu sasvim tocni – najvjerovatnije ih se ne može prikupiti, jer su neki Romi bez ikakva »prijema« morali iz vlaka izravno u krematorije – ipak su jezoviti: fašisticka ubilacka mašinerija je likvidirala više od tri milijuna Roma. O svemu tome valja govoriti takoder zbog toga što su znamenja te pogibije opet privlacna – takoder za neke ljude u nas. Na podrucjima na kojima žive Romi katkad se može cuti glasan »uzdah«: Štet a što Hitler nije likvidirao i ove. Naposljetku, o tome valja govoriti zbog toga što ih tamo, odakle je stigla smrt, ni danas ne priznaju kao sebi ravnopravne. U Ustavu SR Njemacke nema nikakvih odredbi o pravima manjina, odnosno etnickih skupina. Proucavanje života Roma za drugoga svjetskoga rata znatno je otežano, i gotovo se u cjelini moram složiti s Vukovicem koji kaže kako »nijedna zemlja gdje su živjeli u Evropi i na drugim kontinentima gotovo da i nema precizne statistike opcenito o životu Roma, a pogotovu o njihovim stradanjima za drugog svjetskog rata, bilo u logorima, zatvorima ili takozvanim ‚ciganskim getima‘.« Ni u Sloveniji nije priku­pljena najosnovnija dokumentacija, a sada je za to vec gotovo sasvim prekasno. Iz tog razloga je moj prilog samo pokušaj skoka u odredenu prazninu.* Nešto pažljivo sakupljenog gradiva (zapisnici, zabilježene izjave pojedinaca, službeni dokumenti) o Romima iz Gradišca (granica s Prekomurjem) postoji u Dokumentacijskom arhivu avstrijske organizacije »Widerstand«. Dio objavljenog gradiva takoder sam upotrebio. U drugim djelovima Jugoslavije je situacija najvje­rovatnije jednaka kao i u Sloveniji, premda bismo vec mogli ili cak morali pokraj nedavno izdane kolektivne ceške monografijske studije o Romima za drugog sv­jetskog rata postaviti našu, sadržajno bogatu studiju. Romi u Sloveniji do 1941.godine Citava tragedija Roma u godinama 1941-1945. Bila bi manje razumljiva uko­liko se barem u najgrubljim crtama nebismo upoznali s njihovim naseljavanjem, * U Muzeju narodne revolucije Slovenije nema podataka o djelovanju Roma u Sloveniji za narodnooslobodilackog rata, a isto tako ni u Institutu za povijest radnickog pokreta, Republic­kom odboru Saveza boraca narodnooslobodilackog rata SR Slovenije (nešto je sakupljeno po­slije 18. travnja 1983). Srazmjerno malo podataka ima pri obcinskim odborima Saveza boraca, a neki su još nedostupni, na primjer, Dnevnik dra Maksa Šnuderla itd. njihovim etnicko-jezickom pripadnošcu, te beogradskim i ljubljanskim banovin-skim okružnicama. Sadržaj režimskih odluka, ponajprije klerikalne politike, iz godine je u godinu bio sve »bogatiji« i »uskladeniji« sa zasnovanom nacionalsoci­jalistickom etapnom likvidacijom Roma. Poslije okupacije Sloveniju su medusobno podijelili Talijani, Nijemci i Madari. Na svakom od ta tri okupirana podrucja živjela je brojcano razlicito snažna sku­pina Roma, a one su se djelimice razlikovale ovisno o svom jezickom i etnickom nasljedu. Prof. R. Uhlik je ustanovio da su se narjecja jugoslavenskih Roma razvijala nekoliko stoljeca. U biti je jezik naših Roma jedinstven, no sadrži posudenice koje su Romi prihvacali iz sredine u kojoj su življeli. Najbrojnija i najstarija skupina po naseljenju je u Prekomurju, ponajprije u sjeverozapadnom dijelu, a nastajala je od doseljenih Roma s našega juga, iz Madarske, iz susjedne Austrije, tj. Gradišca. Prema prezimenima (Horvat i Bara­nja su vodeca prezimena, zatim Cener, Šarkozi, Kakaš, odnosno Kokaš i Müller) i upisima u maticne knjige (prvi poznati upis rodenja je 15. sijecnja 1690. godine) su ustanovljeni njihovi zavicajni krajevi. Medu tim se Romima nalaze takoder po­tomci Sinti-Roma iz Austrije. U Prekomurju je živjela vecina stalno naseljenih – dakako, izvan naselja ostalog stanovništva – vec prilikom popisa stanovništva 1893. godine. Romi pokraj madarske granice svoj su dijalekt sasvim zamijenili madarskim jezikom. Na podrucju slovenske Štajerske i Gorenjske, što su ga okupirali Nijemci, kao i Koruške, u vec okupiranoj Austriji, do 1941. godine živjela je manja skupina Sin-ti-Roma s prevladavajucim prezimenom Rainhard. Stalno su bili naseljeni samo obrtnici – kovaci. U Gorenjskoj je zabilježena prva romska ženidba 1846. godine, a rodenje 1876. godine. U slovenskoj Štajerskoj nije bilo nijednog veceg naselja ili skupine Roma, premda u sacuvanim arhivima postoje zapisi o pojedincima koji su bili stalno naseljeni vec 1542. godine (1636. godine u okolini Ljutomera, no u iduce tri godine vec su ih prognali). Najmanje pouzdanih podataka imamo opcenito o Romima u Dolenjskoj. Tamo još i danas ima nekoliko putujucih, neustaljenih obitelji. Pojavili su se ne­gdje u 19. stoljecu, no sve do tridesetih godina ovoga stoljeca nijedan se nije na­selio zastalno. Medu njima prevladavaju prezimena Brajdic i Hudorovac. Romi u Dolenjskoj govore najjedinstvenim narjecjem Roma iz obližnje Hrvatske – preci nekih su stigli iz Like. Buduci da je poprilicno teško – osobito za one koji nisu stalno naseljeni – usta­noviti broj, i to neposredno prije pocetka rata, nije moguca realna procjena dije­la Roma koji je aktivno sudjelovao u narodnooslobodilackoj borbi, niti se može odrediti broj žrtava medu njima. Cesto su ih popisivali, no podaci jednog popisa, premda je meduvrijeme bilo vrlo kratko, znatno su se razlikovali od drugoga. U cilju barem djelimicne orijentacije poslužit cemo se podacima posljednjeg predratnog popisa stanovništva, uz iznimku Gorenjske. Prema popisu iz 1931. godine u Prekomurju bi moralo živjeti 607 Roma, u novomješkom kotaru 225 i u kocevskom kotaru 40 (Dolenjska – ukupno 265). Navedeni podaci nisu pouzdani ukoliko ih usporedujemo s popisima što su ih povremeno vršili žandari i mjesne starješine. Što se tice Gorenjske, raspolažemo podacima iz knjige zatvorenika. Ubrzo poslije okupacije Nijemci su zatvorili sve Rome iz Gorenjske i Koruške u izbjeglicke zatvore i odavde su ih »poslali« na jug 107. Gdje su i u kojem logoru završili svoje putovanje, nije poznato. No time su »riješili cigansko pitanje« na svom okupiranom teritoriju. Ministar unutrašnjih poslova dr A. Korošec je 28. kolovoza 1928. godine raza­slao okružnicu (J. B. – br. 13000): Romi moraju biti stalno naseljeni, a ostalima moraju policijske vlasti »u granicama mogucnosti« i na želje Roma dodijeliti »za-vicajnu opcinu«. Vlasti moraju ograniciti njihovo kretanje izdavanjem »objava za putovanje« ( s navodom: kamo, zašto i na koje vrijeme). Svaki koji ce biti zatecen bez tog dokumenta bit ce kažnjen kao »skitnica«. Nije im bilo ograniceno samo kretanje izvan opcine vec takoder i unutar opcine u kojoj su bili nastanjeni. U vri­jeme najvece nezaposlenosti u nas starješine i žandarmerijske postaje primili su okružnicu (sreski nacelnik M. Sobota – 3632/1 – 24. travnja 1931) prema kojoj va­lja budno paziti da Cigani ne odlaze na rad, a žandari moraju bez ikakve iznimke prijavljivati sav nezaposleni klatež i ciganske prosjakinje – sudu. Iduce je godine Banska uprava za Dravsku banovinu odredila da se Romima moraju izdavati ra­dne knjižice zbog lakše kontrole nad njima. Isti je organ 1935. godine odredio da je radi stalnog naseljavanja Romima zabranjeno graditi kuce ili kolibe u šumama i zabitim krajevima. Mjesni su organi bili zaduženi da nacine popis Roma i da ga predaju žandarmerijskim stanicama. Istodobno je bilo zapovijedeno: bez nužnog razloga nijedan Ciganin ne smije napustiti okolicu svog stalnog prebivališca … Kretanje izvan te okoline moguce je samo s posebnom »potvrdom za putovanje«. U nju su, osim podataka iz »objave za putovanje« (iz 1928. godine), morali biti upisani još podaci: osobni opis, posebni znaci posjednika potvrde, kojim poslom putuje – nocu ili danju, koliko ce vremena biti odsutan. No, u pravilu, niti s ta­kvom potvrdom ne smije napustiti kotar. A žandari su bili posebno ovlašteni da od vremena do vremena, danju i nocu, sasvim neocekivano kontroliraju romska naselja da bi odredili postoje li tragovi kojem pocinjenom krivicnom djelu, a to je znacilo da imaju pravo vršiti »premetacinu«. Preglede su vršili tako da su naliko­vali na »apele« u koncentracionim logorima. Žandari su u svakom naselju morali imati svojega pouzdanika; postavljali su ga sami i na njega su prenosili neke po­licijske zadatke. Istom su okružnicom i sve vlasti bile upucene: Ciganima valja na sve moguce nacine onemogucavati kretanje izvan zavicaja, valja ih uznemirivati na svakom koraku. Ubrzo su u Banskom savjetu poceli raspravljati o mogucom osnivanju posebnih preodgojnih logora, u koje bi, dakako, medu prvima dospje­li – Romi. Sistem takvog radno-preodgojnog logora funkcionirao bi prema ka­tolickom shvacanju posmrtne nagrade: nebo, cistilište i pakao. Medu posljednje odluke je pripadala zabrana posjecivanja sajmova i držanje pasa. Svime što je navedeno bilo je dobro pripremljeno tlo za okupatorsko divljanje nad Romima. U Njemackoj su nacisti ubrzo poslije »preuzimanja« vlasti uveli zaštitni zatvor, pa su tako napunili prvih šest koncentracionih logora. U rujnu 1935. godine izda­li su Nirnberške zaštitne zakone za osiguranje njemacke krvi. Njihova je zadaca bila da se za vjecna vremena zaštiti njemacki narod od miješanja s drugim »ma-njevrijednim« narodnostima. Židovi, Cigani in crnci postaju nepoželjni elementi. Iduce je godine Globkeov komentar Nirnberških zakona pospješio široku akciju u tom smjeru. U prosincu 1938. godine Himmler je odredio obaveznu registraciju Cigana kod policije, kao i sacinjavanje »rasne dijagnoze« o njima. Iste je godine okupirana Austrija, a gaulajter Štajerske Portschy je vec poslao ministru Lammer-su »novi primjerak svoje rasprave o ciganskom pitanju«. Bit toga je lako odgone­tnuti: Ne budu li se oštrije izvršavale sve dosad donesene odluke, »može nastati golema šteta ugrožavajuci cistocu krvi njemackog pogranicnog seljaštva, njegov nacin života i njegove zakone«. Vec su iduce godine na taj nacin poceli rješavati tzv. cigansko pitanje u susjednom Gradišcu. Okupacija Tri su okupatora cjenkajuci se raskomadali i podijelili Sloveniju. Talijani su prvi – nasuprot svim medunarodnim propisima – ukljucili Ljubljansku pokrajinu u Kraljevinu, a izza njih su u prosincu 1941. godine uslijedili Madari s Prekomur­jem. Dolaskom svoje vlasti, okupatori su, u biti, nastavljali prijašnju vlast bez zna­tnijih društveno-ekonomskih promjena. U skladu sa svojom politikom prodora na istok, Nijemci su imali posebne planove s okupiranom slovenskom Štajerskom, jer ju je – prema nalogu Hitle­ra – valjalo što prije ponijemciti. Nešto je drugacije bilo s Gorenjskom. U jednoj i drugoj su pokrajini najprije poceli odredivati politicke i gradanske kategorije stanovništva. Cilj je bio sasvim jasan: izgon više od 250000 slovenskoga stanov­ništva. U Štajerskoj su se kategorije stanovništva odredivale zajedno s primanjem u clanstvo Štajerskog domovinskog saveza (Steirischer Heimatbund), što su ga osnovali vec 10. svibnja 1941. godine. Cilj je te organizacije bio da pripremi »do-nještajersko stanovništvo zrelo za potpuno ukljucivanje u njemacku radnu zaje­dnicu«, i to na osnovi krvnoga srodstva. Time je bilo sasvim jasno odredeno tko se medu prijavljenima ne može prihvatiti u clanstvo. Poslije završenog »odabiranja« u ožujku 1942. godine voda te organizacije izjavio je kako je više ljudi odbaceno iz bioloških negoli iz politickih razloga – no naravno nije kazao koliko ih je vec prognano ili lišeno slobode upravo iz politickih razloga. Medu odbacene iz orga­nizacije su, naravno, bili ukljuceni »skitnice, pijanice, Cigani, ljudi s neevropskim rasnim primjesama.« U Gorenjskoj je s istim zadatkom osnovan Narodni savez (Volksbund). Prema planu i popisima, što su sastavljeni vec prije okupacije, poceli su progo­niti odredene kategorije stanovništva. Pri tome se uzima u obzir stupanj njihove »opasnosti« (kategorija: inteligencija i duhovništvo). Osim prijelaznih, sabirnih logora, formirali su centralno sabiralište izagnanih u starom gradu u Brestanici. Odatle su slali transporte s više od 10000 deportiranih svih životnih dobi. Medu­tim, ustanak u Sloveniji i u drugim krajevima na jugu, kamo su u valovima slali deportirane, pomrsio je izvodenje zlocinackog nauma. Transporte su usmjeravali u Njemacku i druge okupirane zemlje. Prvi transport u Auschwitz je bio poslan 23. rujna 1941. godine. Nije poznato koliko je medu deportiranima bilo Roma. Medu prvima su bili takoder Romi iz begunjskih zatvora. Ne zna se u kojem su logoru završili. Dosad se takoder nije moglo ust anoviti je li u Jasenovcu bilo Roma iz Slovenije. Teško je to ustanoviti, jer su ih u pojedinim koncentracionim logorima uništavali »s vla­ka«, bez preuzimanja. O rješavanju »ciganskog« pitanja je Rudolf Hess u svom autobiografskom za­pisu Bio sam zapovjednik Auschwitza (od 1. svibnja 1940. do 1. prosinca 1943) pred smrt (pogubljen je 1947), zapisao takoder ovo (Vjesnik, 22. lipnja 1982): »Sljedeci najveci kontigent bili su Cigani. Nekoliko godina prije izbijanja rata Cigani su bili prikupljeni širom Njemacke i strpani u koncentracione logore, bio je to dio kampanje protiv »asocijalnih tipova«. Jedan odsjek Uprave krivicne policije Re-icha (KRIPO) bio je iskljucivo zadužen za nadzor nad Ciganima. Reichsführer SS je inzistirao da dvije glavne ciganske loze budu poštedene (medu njima Sinti) ….« Po njegovu mišljenju one su bile direktni potomci prvobitne indogermanske rase i ocuvali su svoje životne navike i obicaje manje ili više ciste i netaknute. Sada je želio da sve pripadnike tih dviju loza okupi zajedno za istraživacke svrhe. Dra Mengelea su posebno zanimala djeca tih skupina, jer su imala jedno oko plavo, a drugo smede. U proucavanju tog fenomena – heteroknomije – najprije bi živoj djeci specijalnim instrumentima izvadio jedno oko, a zatim i drugo. Naposljetku bi ih ubijao. U takvom »znanstvenom« proucavanju je sudjelovao takoder i dr De-ring koji je u sudskom procesu 1964. godine kazao: »Kad sam stigao u Auschwi­tz, svi su zakoni – prirodni, ljudski i božji – bili ukinuti. Postajao je samo zakon Nijemaca.« To je jedan od potresnih etnickih odgovora iz opisa medicinskih pokusa nad Židovima i Romima u romanu Exsodus americkog pisca Leona Urisa. U »skladu« s time nastavljamo s Hessom: » Medutim, 1942. god. bila je izdana naredba da sve osobe ciganskog tipa na teritoriju Njemacke, ukljucujuci i mješance, budu uhap­šene i prebacene u Auschwitz bez obzira na spol i starost… jedini izuzeci bili su oni koji su priznati kao cistokrvni clanovi dvaju glavnih plemena, njih je trebalo smjestiti u okrugu Odenburg na Neusiedlersee. Što se tice onih koji su transpor­tirani u Auschwitz, odluceno je da tu ostanu do kraja rata u jednom obiteljskom logoru«. Prema madarskom izvoru, 1944. godine poceli su ih »mamiti« u SS; prijavilo se nekoliko desetaka, a služili su u Wermachtu. Njihovim su obiteljima dopustili da se vrate svojim kucama i da budu ravnopravni s ostalim stanovništvom. Medu uhicenim Romima – ponajprije u Njemackoj – bili su neki koji su kod kuce lijecili rane što su ih zadobili na frontu ili su pak bili ugledniji funkcionari nacisticke organizacije, pa i zaslužni za nju. Zbog toga je bilo odredeno sortira­nje, naravno, prema vec ustaljenom Hessovom logorskom sistemu. Rezultat tog sortiranja sastojao se u tome što su sposobne za rad odveli u druge logore (kamo su ih ionako dovozili s teritorija okupirane Jugoslavije). Naposljetku je odluceno ( u kolovozu 1944. godine) da se preostalih nešto više od 4000 Roma likvidira u plinskoj komori. Romi u okupiranoj Sloveniji Kako su se opredjelivali Romi? Ne postoji neposredan odgovor na to pitanje, jer to još nitko nije istraživao, odnosno istražio. Ono što bi se sada moglo napisati, bilo bi vjerojatno pomiješa-no s blijedim sjecanjima ili možda nešto popravljeno. Najvjerojatnije se nece moci nadoknaditi ono što je zanemareno, barem ne u nas. U pogledu njihova opredjeljivanja valja svakako uzeti u obzir mjeru u kojoj su bili svjesno informirani o položaju. Toga je bilo malo: vlasti su ih sve više izolirale u njihovim naseljima, gotovo su svi bili nepismeni, sa slabim poznavanjem knji­ževnog slovenskog jezika; dio Roma se neprestano nalazio na cesti, i, konacno, nije bilo nikakve organizacije koja bi se koliko-toliko politicki bavila njima. Oni rijetki, koji su bili stalno zaposleni, bili su barem posredno nešto bolje informi­rani. S nešto više informacija su raspolagali Romi iz susjednoga Gradišca, tj. oni koji su živjeli u sjeverozapadnom dijelu Prekomurja, jer su ubrzo preko rodbin­skih veza saznali kako su nacisti t amo poceli rješavati cigansko pitanje. Prema sada sakupljenim podacima iz nekih odbora opcinskih organizacija Saveza boraca* i odbora divizija, brigada i odreda** medu aktivnim je borcima bilo malo Roma. Moguce je, pa cak i vjerojatno, da ih je bilo više, jer su neki imali slo­venska imena i najvjerojatnije se nisu iskazivali kao Romi. Sasvim je drugacije bilo u nekim našim pokrajinama, u kojima su se formirale posebne cete Roma. Odnosi okupatora spram Roma bio je razlicit. U usporedbi s njemacko-naci­stickim, talijanski i, ponajprije, madarski okupatori su bili snošljiviji. Prekomurje su na krace vrijeme – da bi se opljackale trgovine – zaposjele nje­macke jedinice. Uz mocnu petokolonašku organizaciju (Kulturbund) zapoceli su – tako su barem ukazivale glasine i vjesti– pripremati iseljenje Roma. Medu­tim, kad su pokrajinu zaposjeli Madari, u nešto su zaoštrenijoj mjeri nastavili predratni proturomski režim. Medu ostalim su im zabranili upotrebu bicikla, po­oštrili nocnu i dnevnu kontrolu naselja i uveli tjednu kontrolu ušljivosti. A kada je za poljodjelske radove na veleposjedima ponestalo radnika, morali su se oba­vezno baviti tim sezonskim radovima. Poneki bi izmakao poslu ili pak pobjegao, no vec je u pocetku našega stoljeca postojao propis da svakog s rada pobjeglog radnika moraju žandari vezanoga dovesti natrag na posao. U meduvremenu bi ga još i kaznili, pretukli, ukoliko ne bi bila posrijedi kakva teža kazna. Ujesen 1943. godine Madari su (neuspjesi na istocnom bojištu i uspješna na­rodnooslobodilacka borba diljem okupiranih jugoslavenskih teritorija) cistili Pre­komurje – mobilizacijom osoba starijih od deset godina. Mobilizacija je zahvatila takoder Rome. Mobilizirane su djelimice smještali na pojedine majure veleposje­da, u civilnoj ili polucivilnoj odjeci, a dio su postupno slali u Njemacku; neke su odmah slali u koncentracione logore, i to ponajprije politicki nepoželjne. A medu * Crnomelj, Kocevje, Murska Sobot a i Novo Mesto. ** Zajednica boraca 5. SNOUB Ivana Cankarja, Odbor 15. SNOUB Belokranjske, Predsje­ dništvo skupštine boraca 12. SNOUB i osobna poruka druga Janka Sekirnika-Simona.. Svima navedenima, kao i Republickom odboru Saveza boraca iskreno zahvaljujem za pomoc. Romima nije bilo takvih. Romi su – poput ostalih mobiliziranih – dezertirali i poceli se sakrivati. Kad asu 1944. godine (u proljece) Nijemci i formalno zaposjeli Madarsku, sta­nje se pogoršalo. Ponajprije po tome što su prepustili vlast razvikanoj fašistickoj organizaciji Strelasti križevi (Nyilas part). Sada je zapocela vlast podivljalog te­rora. To je bila vlast žandara koji su postali suci i trenutacni izvršitelji vlastitih presuda. Medu strijeljanima su bili pretežno dezerteri i oni koji su se skrivali, koji se opce nisu odazvali pozivu ili su pak suradivali s narodnooslobodilackim po­kretom. Medu strijeljanima je bilo nešto Roma, ali o tome nema tocnih podataka i sada ih je gotovo nemoguce sakupiti. Pocetkom 1945. godine su »njilaši« zapoceli s cišcenjem terena: prvi su bili na redu Romi. Vlasti su bile zadužene da popišu sve one koji ne pripadaju u zalede vojnih operacija. Potkraj ožujka je poslana negativna vijest, i to vec pod mocnim pritiskom neposrednog oslobodenja Prekomurja. Narodnooslobodilacki pokret u Prekomurju je zapoceo pod vodstvom na­rodnoga heroja Štefana Kovaca-Marka u isto vrijeme kad i u drugim krajevima Slovenije. Politicka aktivizacija je bila popracena odgovarajucim sabotažnim i oružanim akcijama. Ipak, Madarima je pred zimu pošlo za rukom da u saradnji s odgovarajucom njemackom službom na dulje vrijeme uguše pokret. Uzroci su bili pretežno objektivni i – u manjoj mjeri – subjektivni (pomanjkanje kadrova i izdaje). Od jeseni 1943. godine pokret je postajao sve življi. Uslijedile su povremene vojne akcije, sve dok potkraj 1944. godine nije bila formirana Prekomurska ceta, koja je pocetkom travnja prerasla u brigadu. Do formiranja brigade ne možemo pratiti Rome u spomenutoj vojnoj jedinici. U brigadu su se borci ukljucivali djeli-mice mobilizacijom. U njoj su se nalazili i s njom su pošli da bi oslobodili manje djelove još uvijek okupirane Slovenije. Dolenjska (pod tim imenom obuhvaceno podrucje Slovenije s Ljubljanom što su ga okupirali Talijani) bila je kolijevka slovenskog narodnooslobodilackog po­kreta i rasta nove, narodne vlasti. Kao i drugdje, okupator se i na tom podrucju pomagao s razlicitim kvislinškim organizacijama. Cilj je bio jasan: ako se vec ne može uništiti partizane, niti izbrisati uspjehe djelovanja Oslobodilacke fronte slo­venskoga naroda, namjeravali su barem zaustaviti razvoj NOP-a potpaljivanjem gradanskog rata. Buduci da se na pojedinim podrucjima cesto sloboda izmjenji­vala s ponovnom okupacijom, zaštita od iznenadenja je bila i više negoli nužna, a isto tako i neposredna zaštita stanovništva, koje je sudjelovalo u narodnooslo­bodilackem pokretu. Izdane su neke odluke koje su izravno pogodile putujuce, stalno naseljene Rome. Bilo bi suvišno kad bismo naveli sve dokumente te vrste. Pošto je na oslobodenom podrucju Oslobodilacka fronta preuzela vlast (Od­luka o postavljanju narodne vlasti na oslobodenom slovenskom podrucju od 17. svibnja 1942), Glavna komanda partizanskih ceta je izdala Naredbu o kretanju civilnoga stanovništva (14. lipnja 1942) i njome odredila: »Da bi se onemogucilo prenošenje vojnih tajni iz kraja u kraj, te onemogucilo kretanje špijuna po oslo-bodenom podrucju, i preko njegovih granica … zabranjeno je svako udaljavanje preko 6 km iz stalnoga prebivališta što su ga oslobodile partizanske cete te ga kontroliraju … o prekršiteljima odlucuje partizanski štab.«* Vec su prije toga šta­bovi pojedinih vojnih jedinica izdali svoje zaštitne propise te vrste, te su njima zbog opasnosti špijunaže zabranili »izlaz iz oslobodenog podrucja i kretanje ci­vilnoga stanovništva iz kraja u kraj. U iznimnim slucajevima dozvole ce izdavati bataljonski štab i njegovi povjerenici.« Štab 1. bataljona »Ljubo Šercer« Notranj­skoga odreda uz navedenu je odluku odredio: »Prijestupi ce biti kažnjeni prema odluci SNOO u pogledu zaštite slovenskog naroda i prema partizanskom zakonu, kao i prema posebnom postupku koji ce biti odreden od slucaja do slucaja.«** Još je jasnije bila izražena zaštita od narodnih izdajnika u Upozorenju Izvršnog od­bora OF (26. kolovoza 1942) …tocka 2: »Za svako davanje podataka o stanovanju, kretanju, sastancima, izjavama i radu pristaša oslobodenja slovenskoga naroda, koji bi koristili okupatoru ili bijeloj gardi, kao i svako koje bi povuklo za sobom opasnost po život, osobnu slobodu ili imetak pristaša OF …« … »je predvidena smrtna kazna, koja ce izostati samo u slucaju ocite zablude i nepobitnih dokaza o doprinesenim žrtvama za slovensko narodno oslobodenje.«*** Sve navedene odluke uveliko su »pogodile« ponajprije neustaljene Rome. Poslije kapitulacije Italije nekadašnju »Ljubljansku pokrajinu« zaposjeli su Ni-jemci, a time se promijenila sudbina Roma. Prema sadašnjim podacima, najviše Roma – aktivnih boraca NOV – potjecalo je s podrucja opcine Crnomelj. Opcinski odbor Saveza boraca mi je porucio: Teško je sakupiti tocne podatke o Romima * Naredba Glavne komande partizanskih ceta o kretanju civilnoga stanovništva. Institut za hi-storiju radnickog pokret a, fascikl 438. ** Proglas Štaba 1.bataljona »Ljube Šercerja« Notranjskoga odreda od 19. svibnja 1942. Go-dine o akcijama na oslobodenim podrucjima . – Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knji­ga 2, Ljubljana, 1964, str. 70-71. *** Upozorenje IO OF od 26. kolovoza 1942. godine o odlukama protiv narodnih izdajnika. – Dokumenti …, knjiga 3, Ljubljana, 1966, str. 114-115. koji su sudjelovali u NOR-u, jer je vecina boraca Roma umrla, a nešto ih je palo. Prema podacima sakupljenim na terenu od suboraca iz brigada i od još živih bo­raca Roma, s podrucja ove opcine bilo ih je 14 u partizanskim jedinicama. Dvojica od njih bili su u Tomšicevoj brigadi od lipnja 1942. godine. Poslije kapitulacije Italije bilo je 10 mobiliziranih Roma. Status borca ostvarilo je 8 Roma, a 9 ih je uclanjenih u organizaciju Saveza boraca, medu njima jedna Romkinja. Opcinski odbor Saveza boraca opcine Kocevje mi je porucio (21. prosinca 1982) samo ovo: »Nekoliko Roma je bilo takoder u partizanima te imaju status borca, invalida, aktivista OF itd.« Ništa više nisam uspeo dobiti. Opcinski odbor Saveza boraca iz Novoga Mesta ustanovio je da je od rujna 1942. godine u Belokranjskoj brigadi bio jedan Rom i da ima status borca, te je clan organizacije Saveza boraca. Spo­menuta tri opcinska odbora Saveza boraca uglavnom pokrivaju podrucje tretirane Dolenjske. Nešto tocniji, potpuniji su podaci organa boraca iz pojedinih vojnih jedinica. U tim podacima je navedeno više boraca Roma nego što su ih sakupili opcinski odbori. Zanimljivi su podaci odbora XV SNOUB Belokranjske za 9 boraca Roma iz navedene jedinice. Svi su stupili u NOV rujna 1943. godine, a medu njima je je­dan sa cinom kapetana i 4 vodnika. Moram još spomenuti podatak Predsjedništva skupštine zajednice boraca 12 SNOUB iz Novoga Mesta. U toj je jedinici bio Rom koji je, prema kazivanju i njegovim izjavama, potjecao iz njemackog djela zapos­jednute Slovenije i koji je prije dolaska u partizane približno godinu dana bio u nemackoj vojsci. Ime mu je bilo Jožko, no zvali su ga Cigo, što je takoder prihvatio kao svoje partizansko ime. Neko je vrijeme bio nišandžija na ruskoj protutenko­vskoj puški, što ju je stalno nosio, premda je bila poprilicno teška, a on malena rasta; bio je dobar borac i drug. Pošto su Nijemci okupirali Dolenjsku, po svojoj su vec »iskušanoj« metodi i ovdje poceli rješavati »cigansko pitanje«. Drug Janko Sekirnik-Simon mi je napi­sao: »Jeseni 1943. godine sa Šlandrovom sam brigadom oslobodio Novo Mesto. Pokraj žice je bila, i u samom mjestu, glavna koncentracija Roma iz cijele Dolenj­ske.« Izmedu 2000 novih boraca koji su se ukljucili u brigadu nije bilo – prema njegovu sjecanju – nijednoga Roma. Dobro se sjecam – kao izvrsnog borca – ne­kog Roma u teškomitraljeskom vodu druge grupe odreda, koji je bio oženjen i žena ga je u nekoliko navrata posjecivala. Buduci da nisam uspio sakupiti više podataka o Romima, ne mogu još zakljuciti ovaj prilog. Okupatori su sa svojim kvislinškim pomagacima na zvjerske nacine (o tome, na primjer, Nikolic u epopeji groze »Jasenovac«) ubijali Rome po zatvorima i logo-rima u okupiranoj Jugoslaviji. No t akoder su ih slali u zloglasne tvornice smrti. U monografskom zborniku Dachau je spomenuto, medu ostalim: »U listopadu 1942. godine je iz Jugoslavije stigao (zapravo iz Hrvatske) transport od 135 Ciga­na, što ih u logoru nisu registrirali. Dva dana kasnije su ih strijeljali na strelištu.« U istovrsnom zborniku Auschwitz-Birkenau: 7. ožujka 1943. godine je stigao tran­sport od 897 Roma i 51o Romkinja s djecom iz Njemacke, Poljske, Cehoslovacke i nepoznati broj romskih obitelji iz Jugoslavije. Za okupacije je iz Slovenije poslano u Auschwitz 2.342 Slovenaca, Židova i Roma, i tamo ih je zauvijek ostalo 1.331. Medu onima koji se više nikada nisu vra­tili bili su svi iz trtansporta što su ga 2. prosinca 1943. godine poslali iz Novoga Mesta. U njemu je bilo 77 Roma, a medu njima 20 djece do 5 godina i 10 izmedu 5 i 10 godina. S podrucja opcinskog odbora Saveza boraca Crnomelj ujesen 1943. godine je­dna je romska obitelj bila internirana u logoru na Rabu. Nekoliko je Roma – broj se ne može ustanoviti – bilo kažnjeno smrcu zbog kršenja vec spomenutih zabra­na kretanja civilnog stanovništva i zaštite od narodnih izdajnika. U Dolenjskoj su poznata dva dezertera iz partizanske jedinice, i oba su osude­na na smrt. Poslije oslobodenja – barem prema dosad prikupljenim podacima – nije mi poznat nijedan slucaj da bi u Sloveniji bio osuden od Vojnog suda, Suda slovenske narodne casti ili gradanskog suda koji Rom zbog suradnje s okupatorom. Navedenim – dakako skromnim podacima – potvrdio sam, vjerujem, uvodni dio priloga. Literatura Joska Benkö: Zigeuner ihre Welt – ihre Schicksal, ,Pinkaföld, 1979. Jean Paul Clebert: Cigani, Stvarnost, Zagreb, 1967. Dachau (zbornik), Ljubljana, 1981. H. J. Döring: Die Zigeuner im NS-Staat, Hamburg, 1964. Ervin-Rvesz Tamas: Bucsu a ciganytëleptol, Budapest, 1977. Tone Ferenc: Politicne in državljanske kategorije prebivalstva na Spodnjem Štajerskem pod nemško okupacijo, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 2/1960, str. 69-124. Tone Ferenc: Quellen zur nationalsozialistischen etnationalisierungspolitik in Slowenien 1941-1945, Maribor, 1980. Marinko Gruic: Romi narodnost (2), Vecernji list, 30. augusta 1982, str. 21. Emilia Horvathova: Cigani na Slovensku, Bratislava, 1964. Rudolf Höss: Bio sam komandant Auschwitza (4), Vjesnik, 22. junija 1982. Edvard Kardelj: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1. izdaja, Ljubljana, 1970. Auschwitz-Birkenau, zbornik, uredili Marija Kovac-Zupancic in Linka Ksela-Jasna, Maribor, 1982. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 1937. Krlo e Rumengo, Priznavanje statusa narodnosti Romima, 1. aprila 1983. Slovenski izgnanci (zbornik), 1971. Dr. Vanek Šiftar: Cigani, Minulost v sedanjosti, Murska Sobota, 1970. Selma Steinmetz: Österreiches Zigeuner im NS-Staat, Europa Verlag, 1966. Pavla Štrukelj: Romi na Slovenskem, Ljubljana, 1980. Frans de Villes: Tziganes, Temoins des Temps, Bruxelles, 1956. Josip Vukovic: Društveni položaj Roma, Komunist (Zagreb), 3. septembra 1982. Naše teme, Zagreb, (28)1984, br. 7-8, str. 1324-1334. ŽE DOLGO SO MED NAMI – A SMO ŠE DALEC VSAKSEBI Seveda beseda je o Romih. Toda naslov ne ustreza povsem razmeram v Slo­veniji. Lociti moramo tri obmocja staronaseljencev in priselitve v zadnjih dveh desetletjih. O Romih že od nekdaj tece beseda. Malo je družbenih skupnosti (morda le še Židje), ki bi v tolikšni meri zaposlili pesnike (Puškin, Petöfy …), pisatelje (Cervan­tes …), skladatelje, slikarje in še druge ustvarjalce družbene kulture. Tudi mnogi naši ustvarjalci so razmišljali o njih in družbenih odnosih, v katerih so in še živijo. Ko so Romi prišli s treh strani v Evropo, so se predvsem v razvitejšem zahodnem delu znašli v nastajajocem prelomnem obdobju. To je bilo zaznavno razpadanje fevdalizma in nastajanja mešcanstva z množico številnih in vsakovrstnih revežev, sploh ljudi, ki so vse hitreje drseli na dno socialne družbene strukture. Kaj kmalu so Rome uvrstili mednje – med najbolj razvpiti sloj, kar so potrjevali mnogi izre­dni ostri predpisi vladarjev, deželnih in drugih oblasti. Postavili so jih zunaj zako­na – torej so bili manj zašciteni kot zajci na polju. Kmalu so se znašli na spiskih izobcencev iz katoliške vere. Med carovnicami, ki jih je zavzeto »pokoncevala« sveta inkvizicija, so bile tudi Rominje. O prebivanju in bivanju Romov imamo razmeroma malo starega, zanesljivega dokumentiranega gradiva. Tudi pri nas še nimamo celovite študije o njih.* Romi so se reševali na samosvoj nacin: bili so stalno na nogah in sprejemali so tudi veroizpoved okolja, kjer so se najpogosteje zadrževali. Ob tem pa so obdržali in varovali marsikaj iz svoje pradomovine. Precej zanesljivi so popisi in predvsem vpisi v cerkvene maticne knjige, ko so Rome zaceli sistematicno zapisovati v posameznih farah. Po znanih podatkih so bili najprej vpisani v Prekmurju in menimo, da so sčm prihajali in se naseljevali zgodaj. V Bogojini so leta 1681 in 1690 vpisali rojstvo otroka, in to sta najstarejša, relativno verodostojna podatka. Zatem so znani vpisi v Lendavi, M. Soboti, na Tišini in vse naprej v oblendavskih farah. Nobenega vpisa ni v evangelicanskih matrikulah. V Metliki je prvi vpis 1738 in na Gorenjskem (Radovljica) 1876. Vpisi so povsem zanesljiv podatek, saj so jih morali po odredbi Marije Terezije poime­novati kot nove priseljence in dodajali so k priimkom (Czigány, Cigan, Zigeuner itn.) še kraje rojstev (v gozdu, v grmovju) in še kak drug znacilen podatek. * Dr. Vanek Šiftar: Cigani, minulost v sedanjosti, PZ, M. S. 1970, in predavanja zadnjih let. Pavla Štrukelj: Romi na Slovenskem, CZ, 1980. Na same priimke pa se tudi ne moremo povsem zanesti. Na Ogrskem se v po­pisu tlacanov že v 14. st. pojavi priimek Czigány. V pravdi za gornino (Nédela-G. Petrovci) je (1641) prical želar Cigan. V Lendavi je v zacetku 19. st. župnikoval Š. Czigány in v Tinjah so imeli (1705) župnika J. Zágana. V tišinski fari je živelo v le­tih 1833-1920 šestnajst družin s priimkom Cigan. Nikjer pa nisem zasledil Roma s takim priimkom in v romskih narecjih tudi ni besede cigan. Nekaj podobnega je tudi s priimkom (vec izpeljank) Rom, ki ga ne najdemo v Prekmurju. Toda noben Rom ni Cigan. Romi sami sebe imenujejo Rom – clovek in za druge uporabljajo poseben izraz. Ime Rom je prvi uzakonil španski kralj Filip II. (1633). Razglasil jih je za Špance in jim prepovedal uporabljati materinšcino (takih predpisov je bilo še vec in tudi v Sloveniji do leta 1941) in odpovedati so se morali svojim starim obicajem. Tudi soncni kralj Ludvik XIV. ni varceval z ostrimi ukrepi: Rome naj bi polovili, sposobne moške nad 16 let pa vkovane odpeljali na galeje. Predolg je seznam takih in podobnih predpisov. V casu razsvetljenstva, ko je zaradi konku­rence na nastajajocem velikem tržišcu narašcala potreba po proizvodih in prosti delovni sili, se je odnos do Romov zacel vsaj ponekod spreminjati. Tako je cesari-ca Marija Terezija izdala dva predpisa (njen naslednik ju je poostril, na koncu pa skoraj pozabil nanju) o Romih (1761, 1767). Odredila je, da se morajo stalno nase­liti na zemlji, ki jim jo morajo dati zemljiški gospodje – za obdelavo in stavbišca. Materinšcine niso smeli uporabljati. Prepovedano jim je bilo trgovanje s konji. S cetrtim letom starosti so jim odvzeli otroke in jih dajali posameznim družinam, da jih prevzgojijo in pripravijo za življenje. Moški pa so s 16 letom morali k voja­kom. Prepovedali so jim tudi medsebojne poroke. Njen naslednik je dolocil, da bo vsak, ki bo uporabljal materinšcino, kaznovan s 24 palicami. Omejevali so tudi njihove obrtne (kovaške) dejavnosti, kar je seveda šlo v prid cehom. Med vladanjem cesarice so dvakrat popisali Rome. Tudi na Ogrskem so se proti koncu 18. in v zacetku 19. st. zaceli intenzivno zanimati (tudi predpisi) za Rome. Kasneje so imeli prevec drugih žgocih vprašanj in so se Romov zopet spomnili v sedemdesetih letih. Leta 1893 je državni stati­sticni urad popisal Rome na Ogrskem. Za Prekmurje so ohranjeni le sumaricni podatki, ki ne ustrezajo, saj se obmocji tedanjih okrajev ne pokrivata z obmocjem murskosoboške in lendavske obcine. Kljub temu so podatki dokaj zanesljivi in primerljivi. V casu popisa je bilo med Romi na Ogrskem okrog 40 odstotkov ko­vacev in pretežno vsi so bili (že zaradi dejavnosti) stalno naseljeni (v Prekmurju le dva ne). V tedanjem soboškem in lendavskem okraju je živelo 574 Romov in vecina jih je bila že stalno naseljenih (512). Toda živeli so zelo na tesnem – v enem »stanovanjskem« prostoru v soboškem okraju povprecno 11,1 osebe. V 18 prek­murskih krajih so še živeli skupno z drugimi prebivalci, pretežno pa že povsem loceno. Med st alno naseljenimi je bilo tudi 8 kmetov. Z odpravo podložništva in s pogostimi krizami in hitrim narašcanjem pre­bivalstva in porastom produktivnejše obrti se je socialna struktura Romov hitro spreminjala (opešala je njihova obrt), in vse bolj so jih izrivali na obrobje. Vmes se je z nastankom razrednih organizacij in njim ustreznih aktivnosti razvijala dolo-cena verska nestrpnost, ki so jo cutili tudi Romi. Cernelavci pri M. Soboti so najstarejše naselje stalno naseljenih Romov, ki so zaceli graditi hiše v zacetku petdesetih let 19. st. Sledijo druga naselja in danes jih je v Prekmurju okrog 40. Pušca je najvecje (okrog 700 prebivalcev) in tudi najbolj urejeno naselje Romov, kjer imajo svojo samoupravo in nekatere družbenopoli­ticne organizacije in društva. Ustanovili so tudi društvo Rom, ki pa še ni prav za­živelo. Na ledinskem imenu parcele Gorica (kasneje poimenovano Pušca) je bila zgrajena prva romska hiša šele leta 1910. Preobširno bi bilo, ce bi vsaj poskušal na nekaj straneh opisati položaj Romov na Dolenjskem in Gorenjskem in prav posebej še o na novo priseljenih. O teh imamo zelo malo podatkov in vcasih niti tocno ne vemo (ker pac ne poznamo jezika oziroma narecij), ali so Romi, Albanci ali Turki. Zaradi navedenega velja sestavek predvsem za Rome v Prekmurju, kjer živi vec kot 50 odstotkov vseh Romov v SR Sloveniji in zato moremo pri njih obravnavati mnoga odprta vprašanja, ki so tudi splošno cloveška – romska. Ker je tega precej, celo veliko, se morem pomuditi le pri nekaterih in tudi bolj površinsko. Stara romska naselja so blizu vode (kakega potocka) in nobenega ni v nepo­sredni bližini cisto katoliškega naselja. Odnosi med Romi in versko mešanim prebivalstvom, predvsem evangelicani, so bili strpnejši, znosnejši; tudi zaradi socialno ekonomske strukture gospodarstev. Najnovejših podatkov nimamo, zato lahko le sklepamo, da se v zadnjih dese­tletjih ni bistveno spreminjala verska pripadnost Romov in tudi njihove posebno­sti verovanja ob katoliškem nauku. V nedavni zgodovini so jih tudi nasilno pre­kršcevali, toda spreminjali so se le navzven in ohranjanje njihovega romstva jih je obdržalo in je tudi temelj rasti njihove narodnostne biti. Mnogi romologi so opi­sovali njihovo prastaro verovanje; kakšno pa je stanje v našem stoletju, skoraj ne vemo. Tudi v Prekmurju so se med drugim tega lotevali v seminarskih in diplom­skih nalogah (tudi ena Rominja). Toda znanstvenega raziskovalca še caka naloga. Veliko nam povedo njihove ljudske pravljice (precej sta jih zbrala akademik R. Uhlik in Rom Slobodan Berberski) in zbrana ciganska poezija. Med preprostim prebivalstvom je bila mocno živa »pripoved«, da so Romi križali Kristusa, da so za njegovo križanje skovali žeblje, da so med križanjem ukradli en žebelj, zato so mu na križu prekrižali nogi. Romi se k bogu (poznajo tudi hudobnega boga – beng) obracajo kot k clo­veku, saj si ga predstavljajo kot velikega, mogocnega gospoda iz krvi in mesa. Z njim se pogovarjajo, ga prosijo, zmerjajo in karajo. Obcutljivi pa so, ce kdo drugi kaj takega pocne, tudi duhovšcina vere, kateri formalno pripadajo. V Ciganski poeziji (Uhlik, Pribicevic – CZ 1959) je ciklus versko izpovednih pesmi in med znacilnimi je: Zapomni si, o bog: »Lahko si privošciš, karkoli se ti zahoce. Kako, da sem ti, brate, jaz na poti? Kako, da so ti na poti moji otroci?« Že od nekdaj je znano in deloma tudi pojasnjeno, zakaj se številne skupine ude­ležujejo slovesnih in množicnih verskih obredov, prošcenj, ceprav jih kaj prevec ne zanima vsebina obreda, še manj pa so vanj vkljuceni. V zgodovinskem razvoju so se sicer interesi spreminjali, vendar ostajajo pri tem še vedno mocno pasivni. Koliko je bila katoliška Cerkev v preteklosti bolj ali manj sovražna do Romov, se jim je v osemdesetih letih zacela organizirano približevati tudi v Jugoslaviji. Na Jugoslovanski škofovski konferenci (1982) se je zastavilo tudi vprašanje organiza­cije naših Romov. Ugotovljeno je bilo, da ima Cerkev tudi tukaj svoje obveznosti, možnosti in priložnosti. Ce bi se našel ustrezen duhovnik, bi lahko takoj dobil takó cerkev kot hišo v kraju*, kjer je okrog tisoc Romov. V murskosoboški dekaniji se je sedaj že pokojni duhovnik želel predvsem ukvarjati z Romi; toda bil je »nena­domestljiv«. Na eni naslednjih škofovskih konferenc je bila ustanovljena posebna pastoralna komisija za Rome pod vodstvom djakovskega škofa. Že nekaj casa se v Evropi poleg katoliške duhovšcine zacenjajo zanje zanimati tudi evangelicani. Dela je še dovolj, saj je potrebnega še veliko prizadevnega ozavešcanja verni­kov in sploh ljudi za sožitje tudi z Romi in za humane odnose z njimi in med njimi samimi. Koliko je pravzaprav Romov, katera so temeljna vprašanja za zagotovitev nji-hove resnicne socialne varnosti? Na žalost ne vemo, koliko je Romov v Jugoslaviji, Sloveniji in v Prekmurju. Popisi prebivalstva ne dajejo zanesljivih, realnih podatkov. Ob popisih so bili storjeni kaznivi, a ne kaznovani prestopki. Tako so ob popisu leta 1971 morali v * Uradna objava za tisk o delu JŠK, Družina 19/1982. nekaterih popisnih krajih na Kosovu ponoviti popis, ker se Romi niso izrekli za Albance. Popisni podatki so tudi svojevrstna obtožba razmer, v katerih so in še marsikje živijo Romi. Skoraj nerazumljivo je npr. za Slovenijo: leta 1953 je bilo 1663, 1961 pa le 158, toda 1971 že 977 in 1988 presenetljivo 1435 Romov. Še manj razumljivi so podatki za Prekmurje: v obcini M. Sobota 1971 – 516 in 1981 – 236 ter v lendavski obcini 1971 – 0 in 1981 – 140 Romov. Ob popisih tudi med Romi narašca število Jugoslovanov in neopredeljenih. Podoba postaja jasnejša, ce popisne podatke primerjamo s podatki, ki so jih zbirali obcinski centri za socialno delo in osnovne šole. Tudi ti podatki se razli­kujejo. Pred letoma so bili znani podatki, ki so jih v 10 obcinah zbrali centri za so-cialno delo. Po teh podatkih je živelo v Sloveniji v 882 družinah 4615 Romov in od teh v murskosoboški obcini 2609. Najvecje so razlike med podatki centrov in osnovnih šol pri šoloobveznih otrocih, saj centri registrirajo Romov precej vec kot šole. Torej vsi šoloobvezni niso vpisani. Teh razlik je najvec z obmocja novomeške obcine, ki je tudi drugo najmocnejše romsko obmocje. Ker se nihce v Jugoslaviji (ob mnogih inštitutih in organizacijah) in enako v Sloveniji nacrtno in znanstveno ne ukvarja z romskim življem, nimamo skoraj­da nobenih znanstveno uporabljivih podatkov o položaju Romov v naši družbi in kako živi njihova romska skupnost. Vsa romska naselja v Sloveniji – predvsem stara – so izredno mlada po starosti prebivalcev. Njihova življenjska doba je precej pod slovenskim povprecjem. Med moškimi je še kak odstotek starih cez 65 let, pri ženskah pa so to že skoraj izje-me. Tem družinskim skupnostim manjkajo babice in prababice, ki bi prenašale in ohranjale kvalitete prabitne identitete. Ce je nekoc veljalo, da so to družine z vecjim številom otrok, to ne velja vec, saj je povprecno v Trebnjem v družini 3,6 clanov in najvec v grosupeljskih družinskih skupnostih – 6. V Prekmurju le 4,1. Ko je dr. M. Avcin pred vec kot 20 leti preuceval družinske skupnosti v štirih prek­murskih naseljih, je ugotovil, da v daljšem obdobju kar 58 odstotkov novorojenc­kov ni preživelo prvega leta. V romskem življenju sta temeljni problem naselja in stanovanjske razmere. Kljub sklicevanju na enakost in enakopravnost je še veliko nejasnosti in neodloc­nosti: kaj z Romi. Razen redkih izjem (Novo mesto) še nimamo dobro zasnova­nih in realno uresnicljivih programov in nacrtov urbalne ureditve obstojecih ali novih romskih naselij. To kaže, da so Romi še vedno obravnavani kot pretežno socialno vprašanje, ceprav je to v bistvu mocno razredno. Po podatkih socialnih centrov je ob koncu 1984. in v zacetku 1985. leta živelo v Sloveniji 4615 Romov v 882 družinah (tam, kjer ni bilo administrativne prisile – otroški dodatki itn., so še pogostne zunaj zakonske družinske skupnosti) v 444 barakah (tudi njim podobnih stavbah), 294 hišah, 58 družbenih stanovanjih, 43 šotorih, 28 kontejnerih in 15 st anovanjem podobnih prostorih. Leta 1957 smo naredili analizo stanovanjskih razmer Romov v 8 prekmurskih naseljih in ugotovili: 787 prebivalcev (med njimi 506 otrok, starih do 15 let) je ži­velo v 89 »stanovanjih«, ki so skupno merila 2160 m2 in približno enako lastnega bivalnega prostora zunaj hiše. V Prekmurju sedaj ni vec nobene družine pod šotorom in je sorazmerno visok odstotek hiš z dvema, tremi in vec stanovanjskimi prostori. Leta 1981 je živelo 453 družin v 245 barakah (tudi njim podobnim stanovanjskim zgradbam), 169 stano­vanjskih hišah in 32 družbenih stanovanjih. OE zavoda za šolstvo SRS M. Sobota je zbrala podatke o stanovanjskih razmerah 442 osnovnošolcev; le 33,9 odstotka jih je prihajalo iz enosobnega stanovanja in 7,4 odstotka iz tri- in vec sobnega. V tem šolskem letu (1980/81) so imeli že v 89 odstotkih stanovanj elektriko in kar precej televizorjev. Na prvem mestu je elektrifikacija, pocasneje vodovod, za pro-metne povezave pa ponavadi zmanjka denarja in tudi pri Romih potrebne vztraj­nosti in pripravljenosti samopomoci s prostovoljnim delom. Odvec pa tudi ne bo pripomba, da še nobena republiška ali podobna mladinska delovna brigada ni »našla« poti k tem naseljem, ceprav so v nekaterih sodelovali tudi Romi iz Prek­murja. Brezperspektivnost naselij in stanovanjska utesnjenost (stavbne parcele ku­pujejo po tržni ceni) mocno vplivata in tudi zmanjšujeta Romom potrebno vse­stransko motiviranost. Pri naseljih bi vsekakor morali upoštevati preteklost, ko so se zaradi ohranitve in oblastnih ukrepov sami izolirali od drugih in tudi med seboj. Med take ukrepe nedvomno sodi policijska okrožnica banske uprave iz leta 1935. Obcine so morale Romom odrediti stalno bivališce in jim tako dolociti do-movinsko pravico. V gozdovih in težje dostopnih krajih se niso smeli naseljevati. Brez nujne potrebe se niso smeli oddaljevati z obmocij prebivanja. Za oddaljitev jim je bilo potrebno posebno dovoljenje z vpisnimi osebnimi (tudi posebnimi) podatki in razlog, zakaj ter kam potujejo in koliko casa so lahko odsotni. Oro­žnikom je bilo naroceno, da od casa do casa, podnevi in ponoci, nenapovedano kontrolirajo romska naselja, ali so vsi doma in ce ni pri njih kakih predmetov, pridobljenih s kaznivimi dejanji. Uporaba materinšcine jim je bila prepovedana, da se ne bi po svoje kaj sporazumeli in tako otežkocali delo žandarjem. Zaradi povecane opreznosti in nezaupljivosti so pacili svoja narecja in branili, da bi se kdo drugi tega naucil. Temelj resnicni socialni varnosti je lahko samo delo in z njim ustvarjeni rezul­tati. Toda iz dneva v dan je uspešnemu produktivnemu delu vse bolj pogoj znanje in sposobnost. Nekaj casa po letu 1945 je še nekako šlo tudi brez šole. Veljalo je celo pravilo iz starih casov, da je šola le za moške, in tako je med Romi bil izre­dno visok odstotek povsem nepismenih žensk. V tem pa je tudi vzrok, da mati ali babica v mnogih družinah (predvsem ko so se starši zaposlovali v tujini) ni mo-gla vzpodbujati in pomagati zacetnim šolarjem. Malo je podatkov, kdaj so Romi zaceli obiskovati osnovno šolo in s kakšnimi uspehi. Po znanih podatkih so prvi Romi kolickaj redno obiskovali v Prekmurju osnovno šolo v Kupšincih (prvic l. 1895). Skoraj 10 let zatem je prišel prvi romski prvošolec v murskosoboško osnov-no šolo. Oblast si ni kaj posebej prizadevala za njihovo vzgojo in izobraževanje, še manj vecina staršev, saj niso videli prihodnosti iz svoje revšcine. O tem, kakšen je bil odnos, dva primera. Clan banskega sveta (A. Koder) je na seji (16. 2. 1932) predlagal: ustanovile naj bi se šole, ki bi ustrezale ciganskemu znacaju. Zanje bi bilo potrebno ustanoviti posebno šolo. Ce pride danes cigan v šolo, se ljudje tega branijo in nocejo tja pošiljati svojih otrok. Radikalnejši je bil predlog soboškega šolskega nadzornika (l. 1935): Otroci bi morali ostati v njih do konca šolanja in še nekaj let potem, dokler se ne bi pripravili in usposobili za življenje. Med madžarsko okupacijo je le nekaj romskih otrok zelo neredno obiskovalo šolo. Po koncani vojni je bilo veliko razprav, razmišljanj, dobrih in zgrešenih po­skusov, kako pritegniti romsko deco v šolo. Koncno je prevladalo stališce, da je treba deci zagotoviti temeljne pogoje (obleko, ucne pripomocke itn.) in zaceti z njimi že nekaj let pred zacetkom šolske obveznosti. Na seji obcinskega odbora SZDL M. Sobota (1956) so sklenili, naj se na Pušci (najvecjem in razvitem rom­skem naselju) ustanovi poseben vrtec za romsko deco. Prve otroke so le z veliko težavo privabili pred 25 leti. Uspehi so bili spodbuda tudi drugim po Sloveniji. Ve­liko težav je bilo in so še, ker ni nobene vzgojiteljice Rominje ali take, ki bi dobro obvladala narecje. Otroci so s težavo dojemali pojmovno knjižno slovenšcino, ki jim je bila povsem tuj jezik. Z narašcanjem vkljucevanja predšolskih otrok v pripravo za »pravo« šolo in redno obiskovanje le-te so bila potrebna vse vecja financna sredstva, ki jih ob zna­tnem prispevku (posebna samoobremenitev) prebivalstva v Prekmurju zagotavlja SR Slovenija. Uspehi skozi nekaj desetletij so vsako leto boljši, vendar še zdalec ne na pov­precnosti drugih osnovnošolcev. Vsekakor je temelj pri domaci – družinski vzgoji, saj so še mnogi kaj malo (ali pa sploh ne) zainteresirani za vzgojo in izobraževa­nje svoje dece. Prezreti tudi ni mogoce nehumanega odnosa, ki ga drugi prinašajo iz svoje domace vzgoje in je kaj nehuman (vsaj ponekod) do romskih sošolcev, ki so še pogostoma zase, ko je to le možno. Na žalost tudi vzgojitelji – ucitelji niso vsi na zahtevnem in potrebnem nivoju. Na nobeni naši pedagoški fakulteti ni posebnega usposabljanja za delo s tako deco. Še vedno je nekaj otrok, ki sploh niso všolani, neprimerno vec pa jih je, ki jih ob zacetku pomladi vse manj redno prihaja k pouku. Po podatkih organizacijske enote Zavoda za šolstvo SRS je bilo v minulem šol­skem letu v 55 osnovnih šolah 15 obcin 883 šoloobveznih romskih osnovnošol­cev (1,5 odstotka vseh), najvec v M. Soboti – 4,3 odstotka od vseh prekmurskih osnovnošolcev. Od všolanih osnovnošolcev je bilo romskih 3,9 , v M. Soboti 5,5 odstotka, na nekaj šolah tudi vec kot 10 ali celo cez 20 odstotkov. Pretežni del všolanih Romov v SR Sloveniji (okrog 70 odstotkov) je še vedno na razredni stopnji. V minulem šolskem letu jih je bilo v 8. razredu le 27 ( Murska Sobota 19). Prvi romski osnovnošolec je koncal šolanje v 8. razredu v šolskem letu 1970/71. Skrbi dejstvo, da še vedno okrog 37 odstotkov romskih ucencev v Sloveniji konca šolsko leto neuspešno. Grozljiv pa je podatek, da ima med nekaj sto tisoc Romov v Jugoslaviji najvišjo možno šolsko izobrazbo nekaj manj kot 200 Romov! Med vzroki za take šolske neuspehe je neznanje jezika. Romsko narecje je revno, ker se pac nobeno tukajšnje še ni moglo razviti v njihov knjiži jezik, in pomešano z mocno spakedranimi besedami, ki so jih po nuji prisvojili. Zanje je knjižna slovenšcina dosti težja kot srbohrvašcina. Poseben problem za romske ucence je še ta, da se poleg neznanja prekmurskega narecja srecajo s slovenšci-no in madžaršcino na narodnostno mešanem obmocju. Do lanskega leta ni bilo nobenega pripomocka, da bi se mogla ucenec in ucitelj sporazumevati. Z veliko prizadevnostjo nekaterih so v Soboti le pripravili besednjak nekaj cez 1000 sloven-sko-romskih izrazov, in to je prva tiskana »šolska knjiga«. V nekaterih deželah po Evropi so že dalec pred tem našim zacetkom zacetka. S takim znanjem, kot ga imajo Romi, in doma pridobljeno usposobljenostjo, je vse manj upanja, da bi si z rednim delom mogli zagotavljati zanesljivo socialno varnost. Kako je z zaposlovanjem in zaposlitvijo Romov, ne vemo kaj dosti, ker ni ustrezne znanstvene evidence. Po splošni oceni je v Jugoslaviji stalno zaposlenih le okrog 10 odstotkov za delo sposobnih. Ce k temu dodamo še krajše in daljše obcasno delo, se odstotek zaposlenih za nekaj odstotkov poveca, toda socialna varnost ostaja v celoti skoraj neizpremenjena. Zaposlenost Romov v Prekmurju je nekoliko boljša, ceprav so še naselja, od koder nihce še ni stalno zaposlen ali pa je zaposlenost le okrog 5 odstotkov. Do leta 1983 je narašcalo zaposlovanje Romov: doma, zunaj Prekmurja in posebej v ZR Nemciji in Avstriji. V naslednjih letih se zaposlenost znižuje z visokim odstot­kom. Mnogim družinam je zagotovljena socialna varnost le še z »dohodki« brez rezultatov njihovega dela. Ker živi pretežna vecina romskih staroselcev na slabo razvitih slovenskih obmocjih, niso kaj rožnati obeti za vecje zaposlovanje. V obeh prekmurskih obcinah predvidevajo 2-odstotno rast zaposlovanja do leta 2000, kar npr. pomeni za soboško stanje, kakršno je danes. Upoštevati mo-ramo splošen pritisk ob 45-odstotni (v Sloveniji 70-odstotni) zaposlitvi za delo sposobnih prebivalcev. Res pa je tudi, da še vedno nimamo ustrezne politike za­poslovanja in tudi vzgojnega odnosa do zaposlenih z manjšo usposobljenostjo. V Prekmurju je po vseh vidikih dela »zaposlenih« okrog 25 odstotkov za delo sposobnih Romov. Z rastjo cene dela, kar seveda pomeni stopnjo potrebnega zna­nja in usposobljenosti, bodo Romi odpadli v vse mocnejši konkurenci. Danes na obmocju murskosoboškega zavoda za zaposlovanje že 7,3 iskalcev dela pritiska na eno ponudbo prostega delovnega mesta. S splošnim narašcanjem brezposel­nosti mocno narašca odstotek z manj ustrezno izobrazbo. Med temi pa so seveda Romi. Med registriranimi brez dela je v SRS okrog 50 odstotkov mladih iskalcev dela, med Romi pa 60-70 odstotkov. Položaj je še težji, ker jih je cez 70 odstotkov z nedokoncano osnovno šolo in celo okrog 7 odstotkov brez vsakega razreda šole. Kaj storiti? Ob pogostnem razpravljanju v Sloveniji še vedno ni kakih trajnih in res uspešnih prizadevanj. Z vecjim pogumom bi morali tudi Romi aktivirati posodobljene svoje nekda­nje dejavnosti, ki so lahko še danes gospodarsko in ekonomsko zanimive (primer Novo mesto – tovarna zdravil). Dopolnilno izobraževanje (dokoncanje osemletke) je le kratkotrajen blagoslov v vse nujnejšem trgu dela. Problem je v pomanjkljivi zacetni izobrazbi in tako tudi ni podlage, še manj pa potrebne zavzetosti za nadaljnje izpopolnjevanje. Vseka­kor pa je treba upoštevati tudi romsko preobcutljivost: ce ni takojšnje po koncani šoli ustrezne zaposlitve, se motiviranost sprevrže v resigniranosti, in ne samo pri posamezniku. V zadnjih dveh desetletjih so vse glasnejši predlogi in zahteve po ureditvi sta­tusa romstvu. Na prvem svetovnem kongresu Romov (8. 4. 1971 – za predsednika bil izvoljen S. Berberski, Rom iz Jugoslavije) je bila odlocno povedana zahteva, da se jim povsod prizna status narodnosti. Na vsakem naslednjem kongresu so to zahtevo vse mocneje utemeljevali. Rom Horvat je na seji obcinske konference SZDL M. Sobota (28. nov. 1985) dejal: »Cas bi že bil, da bi slovenska družba koncno opredelila, kakšen status naj bi imeli Romi v Sloveniji: ali jih želimo asimilirati (zadnji podatki kažejo na to) ali pa jih želimo kot etnicno skupino ohraniti z vsemi znacilnostmi.« V ustavi SFRJ so omenjeni le narodi in narodnosti. Ureditev statusa posamezne narodnosti je v pristojnosti republik in deloma pokrajin. To je deloma razumljivo, saj neka narodnost živi le na ožjem obmocju. Romi živijo po celi Jugoslaviji; toda zelo neenotno je urejen njihov status (narodnost – etnicna skupnost – in nekaj v sredi). V ustavi SRS je dolocba (cl. 212, 214) o etnicnih skupnostih. Katere so in kje živijo po Sloveniji, ne vemo. Brez dolocene pravne norme so Romi uvršce­ni med etnicne skupnosti ali neopredeljeni; kakšne so njihove etnicne pravice in predvsem kje in kako naj jih uresnicujejo? O tem ne govori noben statut. In to je vse! Kdaj pa kdaj je tu in tam na dnevnem redu »romsko vprašanje«. Veliko besed, dobre želje, toda ni ustrezne volje, in tako smo v glavnem še vedno z Romi le na podrocju centrov za socialno delo in šol! Znamenje, Maribor, 1988, št. 4, str. 329-337. JEZIK I KULTURA ROMA U SLOVENIJI (osobito u Prekomurju) Ovaj clanak nastao je na poticaj Medunarodnog naucnog skupa da se razmotri potreba i mogucnost standardizacije romskog jezika, odnosno formiranje jedin­stvenog romskog jezicnog standarda i to prije svega sa stanovišta koliko je medu Romima u Prekomurju živ njihov jezik i što oni sami misle o njemu. Prekomurje je najsjeverniji dio Slovenije, odnosno Jugoslavije, s opcinama Murska Sobota i Lendava, a granici s Austrijom i Madžarskom. Za ocuvanje i ra­zvoj jezika znacajno je vrijeme i mjesto naseljavanja, nacin života te društveno­ekonomska struktura st anovništva naseljenog podrucja. U Sloveniji su Romi prije 1941. živjeli na tri regijska podrucja: u Dolenjskom, Gorenjskom i u Prekomurju. U ovom su desetljecu osjetna velika migracijska gi­banja i medu Romima pa ih je na mariborskom industrijsko-poljoprivrednom podrucju iz godine u godinu sve više. Na žalost, ne zna se pouzdano da li svi koji se predstavljaju kao Romi zaista njima i pripadaju. Uzrok tome je u nedovoljnom poznavanju romskih narjecja, odnosno albanskoga ili turskoga. Predratni razvoj Roma zaustavile su okupacijske godine. Njemacka okupa­cijska vlast (pod kojom se nalazio pretežni dio Slovenije) vec je 1941. »ocistila« Gorenjsko od Roma, a to su cinili na Dolenjskom i nakon kapitulacije Italije. U Prekomurju su madarski okupatori do pojave fašisticke, njilaške vladavine bili to-lerantni prema Romima, ali su nastavili oštriju proturomsku politiku predratne jugoslavenske i lokalne vlasti. Romi su se naselili na Dolenjskom i u Prekmurju oko 15. stoljeca bežeci pred Turcima, a kasnije i zajedno s njima kao kovaci (npr. bitka kod Mogersdorfa). O njihovu povremenom dolaženju nemamo još dovoljno dokumentacione grade. Odakle su dolazili i gdje su se duže vrijeme zadržavali, djelomicno nam odkrivaju njihova prezimena, a kasnije i upisi u maticne knjige pojedinih katolickih župa. U Burgenlandu, koji granici s opcinom Murska Sobota, živio je pred anšlusom pretežan dio austrijskih Roma. Mnogo romskih naselja nalazi se i u madžarskoj pogranicnoj županiji Vas i Zala. Na tom je podrucju mnogo istih prezimena kao i u Prekomurju i Romi su tu prije rata bili dobro medusobno povezani. Na Dolenj­skom (prije svega u opcini Novo mesto) prevladavale su porodice Hudorovici i Brajdici, koji još ni danas ne žive u normalnom zajednickom životu. U opcini Murska Sobota bila su prije rata, pa još i sedamdesetih godina, naj­raširenija romska prezimena: Horvat (preko 30 posto), Baranja (oko 25), Šarközi (oko 13) i Cener (oko 12 posto). Ista prezimena cesta su i na podrucju sjeveroistocne Hrvatske, ali nije sasvim utvrdeno koliko je Roma s takvim prezimenima. U spome­nutim pogranicnim podrucjima susjednih država ceste su zajednice Roma s nave-denim prezimenima iz Prekomurja. U pojedinim dokumentima vrlo rano se spominje prezime Cigan*, ali bez bilo kakve napomene da se ono odnosi na Rome. Medutim, vec u pocetku 18.stoljeca uocavaju se razlike. Uz prezime Cigan i ostala vec spomenuta, javlja se i Zingari-us, ili novi naseljenik. Prezime Cigan je u to vrijeme vrlo rašireno medu seoskim stanovništvom i još danas je u Prekomurju nekoliko porodica s tim prezimenom, ali nijedna nije romska. U srednjoj Sloveniji cesto je prezime Rom (Romih, Ro­mic i sl.), a Romi nisu. Tocne podatke o naseljenosti ili pak o življenju Roma u Prekomurju daju nam maticne knjige rodenih, a djelomicno i vjencanih. U ma­ticne knjige iz 17. stoljeca (barem one sacuvane) upisani su prvi Romi. Prvi upis je iz 1681. u rimokatolickoj župi Bogojina. Zatim slijedi onaj u Lendavi, a potom u kracim razmacima po župama i to sve više prema sjeverozapadu, današnoj ju­goslavensko-austrijskoj državnoj granici. Prema upisima zakljucujemo da su se Romi opredjelivali kao rimokatolici, jer ni u jednoj protestanskoj (evangelistick­oj) maticnoj knjizi nema ni jednog upisa u Prekomurju. Prema usmenom predanju i madžarskom popisu iz godine 1781. i 1785. broj­ni Romi bili su obrtnici, prije svega kovaci, i živjeli su s ostalim kmetovima (ta-dašnji stanovnici bili su vecinom nasljedni kmetovi) kao inquilini vjerovatno na zajednickom seoskom zemljištu. Na romski kovacki obrt podsjecaju danas imena nekih oruda, a i kovackih proizvoda. S bržim razpadanjem madžarskog feudalzma, Romi su sve više potiskivani na periferiju naselja ili cak u udaljene izolate, što nam potvrduje popis iz godi­ne 1820. Romi su se naseljavali na opcinskim seoskim zemljištima, vecinom na kupljenim zapuštenim parcelama. Gdje su živeli svjedoce nam danas neka ledin-ska imena. Vremenu s nastalim društveno-ekonomskim promjenama i klasnom društvenom diferencijacijom nisu više odgovarali romski obrtnicki proivodi ni njihov nacin života; kidao se nekadašnji podnošljivi zajednicki život gotovo posve jednakih podanika. Društveno-ekonomski razvoj u Gorenjskom i Dolenjskom u Austro-Ugarskoj Monarhiji bitno se razlikovao od onog u Prekomurju, koje je pripadalo ugarskom dijelu Monarhije. Te razlike su ostale i dalje u Jugoslaviji sve do 1941. * 1389. spominje se podanik Georgicus Cziganj u Somodskoj županiji u Madžarskoj, 1524 podanik u mjestu Laško i 1649. u Prekomurju. Prezime Horvat pojavljuje se u Prekomurju po-cetkom 17. st. a pri kraju stoljeca pronalazimo u prepisci Cigan i slicno. Pretežan dio Roma živio je i još danas živi u Prekomurju i Dolenjskom*. Oba su podrucja pretežno poljoprivredna s razmjerno malim i usitnjenim zasebnim gazdinstvima. Industrija se pocela razvijati u posljednja dva desetljeca. Velik dio obaju podrucja zakonom je uvršten u nerazvijene krajeve Slovenije. Naseljenost je gušca u Prekomurju nego na Dolenjskom. U tom je i jedan od glavnih uzroka spornog zapošljavanja Roma u usporedbi s ostalim življem, koje sve cešce traži zaposlenje izvan poljoprivrede. Prekomurje se od Dolenjskog razlikuje i po nacionalnoj i vjerskoj strukturi stanovništva. U Prekomurju, prije svega u lendavskoj opcini, znatna je madžarska narodnost, ciji manji postotak živi takoder i u murskobobotskoj opcini. Na ta­kvom po narodnosti miješanom podrucju posebno je teško Romima, jer se njiho­va deca vec u prvom razredu (takoder i u vrticu) susrecu s dvojezicnom nastavom – najednom s dva nova jezika: slovenskim i madžarskim. Romi su u opcini Murska Sobota najjaca etnicka (po ustavnom opredeljenju) zajednica, dok su u lendavskoj medu najmanjim narodnostima. Status madžarske narodnosti odreduje ustav, a konkretiziraju ga prije svega statuti opcina. Za konkretnu realizaciju statuta od­redenog ustavom brine se posebna samoupravna interesna zajednica pripadnika madžarske narodnosti. O Romima se u opcinskim st atutima uopce ne govori. Prekomurje je vrlo šaroliko i po vjerskoj pripadnosti stanovništva. Osim rimo­katolika, u mursko sobotskoj opcini živi i oko 30 do 40 posto pripadnika prote­stantske (evangelisticke) vjeroispovijesti. Romi koji žive na podrucju madžarske narodnosti i protestanata u boljim su odnosima s okolnim stanovništvom. Tu po­stoji veca tolerancija i medusobno pomaganje nego u izrazito katolickoj sredini, što je posebno karakteristicno za neke krajeve u Dolenjskom. Ne smije se pri tom zanemariti nastojanje velikog dijela katolickog svecenstva posljednjih godina da se medusobni odnosi poboljšaju. U Dolenjskom i Prekomurju stanovništvo upotrebljava kao govorni jezik svoje narjecje s nekim povijesno uvjetovanim posebnostima, a to u procesu socializa­cije utjece i na narjecje Roma, osobito onda kada ovi u svom jeziku nemaju odgo­varajuci izraz. * Prema popisu stanovništva u Sloveniji je 1961. živjelo 158 Roma, 1971. vec 977, a 1981. cak 1435, što odgovara stvarnom stanju. Realniji su podaci opcinskih centara za socialni rad, prema kojima su koncem 1984. u deset obcina (dvije u Prekomurju, osam u Dolenjskom) živjele 882 romske porodice s 4615 clanova, od toga u prekomurskim opcinama 453 porodice s 2575 clanova ili oko 55 posto svih Roma. U pocetku ovog stoljeca vecina Roma bila je stalno naseljena u opcini Murska Sobota. Velik ih se dio u lendavskoj opcini naselio nakon 1945. Nešto drugacije je na Dolenjskom danas, gdje se sele u vrijeme branja ljekovitog bilja. Za njegovanje jezika i kulture u romskoj porodici znacajnu ulogu ima majka ili baka. Unatoc bitnim promjenama, osobito društveno-ekonomskim, u Prekomur­ju je do nedavno predst avnik romske porodicne zajednice bila majka* . Moramo uzeti u obzir takoder da je životna dob Roma znatno ispod prosje­ka ostalog stanovništva i medu Romkinjama je vrlo malo osoba starijih od 60 godina. U vrijeme velike ekspanzije zapošljavanja u zemlji i inozemstvu, u opcini Mur-ska Sobota bilo je mnogo romske djece-školskih obveznika bez jednog ili oba roditelja**. Izuzimajuci negativne posljedice takvog stanja, bitno su se poboljšali životni uvjeti nekih romskih porodica, a pozitivno je bilo i osvješcivanje zapo­slenih Roma te otvorenije i cešce rasprave, a i prijedlozi da njihov status etnicke zajednice treba prevrednovati i priznati im status narodnosti, jer ista individualna prava i sloboda ne osiguravaju njima kao kolektivitetu odgovarajuci položaj. Pri zapošljavanju se pokazala istinitom stara izreka: na odnose medu ljudima ne utje-ce samo odjeca, nego i ime. U to vrijeme su Romi poceli cesto službeno mijenjati svoja stara prezimena i to prije svega oni koji su se zapošljavali na njemackom po­drucju. Mijenjali su i imena, odnosno sasvim tuda nadjenuli novorodencadi. Pro-šle školske godine je više od 300 romskih ucenika u opcini Murska Sobota imalo vec 51 novo prezime i gotovo 200 razlicitih imena. Za vrijeme tog razvoja poceli su se stvarati novi odnosi i medu samim Romima, ali i medu pojedinim naseljima. S dobivanjem kuce i nešto zemlje, nekadašnje bezvlasnicko poimanje stvarnosti pocela je istiskivati misaonost i drugacije ponašanje nekadašnjeg maloga stalno ugroženog seljacica. Od t ada su sporovi i nesuglasice sve cešci. Predratne i okupacijske metode kontrole nad Romima i strogo ogranicavanje njihova kretanja i putovanja cak u susjedna naselja u Prekomurju jako su zakocile razvoj romskoga jezika kao i njihovu kulturu. U samoobrani i ocuvanju identiteta, pojedina naselja prilagodavala su romsko narjecje (jezik) svojim prilikama i potrebama. Svoj jezik su cuvali i nisu dopuštali * Prema analizi podataka za 295 romskih porodica u opcini Murska Sobota, pri popisu sta­novništva 1961. cak u 195 porodica javila se majka kao predstavnik domacinstva i gotovo sve su bile rodene u tom kraju. Kao temeljni izvor upotrebljena monografija: dr Vanek Šiftar: Cigani, prošlost u sadašnjosti, M. Sobota, 1970. ** U školskoj godini 1974/75. bez jednog ili oba roditelja, koji su bili zaposleni u inozemstvu (uglavnom sezonski), bilo je 53,7% romskih ucenika. da ga i drugi nauce. Izuzeci su bili pojedini trgovci i gostionicari, s kojima su cesto dolazili u vezu ili pak u nekakve »poslovne« odnose. Pisane rijeci na svom jeziku nisu imali. Tako je ostalo u glavnom još neko vrijeme poslije oslobodenja, kojem su pridonijeli i Romi, osobito oni u Dolenjskom aktivnim udjelom u par-tizanskim borbenim jedinicama. U jeziku kojim govore romski stanovnici cesto su upletene govorne rijeci okolnog življa, pa tako nastaju nove kovanice. Romi koji žive medu stanovništvom madžarske narodnosti (Dobrovnik, Hodoš, Šalov­ ci) preuzeli su madžarski kao govorni jezik, iako romsko narjecje nije izumrlo, pogotovo medu starijima. Romi koji žive blizu mesta Monošter (Szentgothard) govore prekomurskim narjecjem, a nazivaju ih vendski, slovenski Romi. Kojoj jezickoj skupini pripadaju Romi u Prekomurju, ili barem u opcini Mur-ska Sobota, zanimalo je 1957. profesora R. Uhlika. Pošto sam mu poslao prije­vode romskih rijeci na slovenski (prema njegovu rjecniku) i obrnuto te prijevod nekih clanaka na romski, porucio mi je da spadaju »medu Arilske Cigane, koji idu u tursku cigansku grupu«. Kasnije se intenzivnije bavila proucavanjem romskog narjecja u Prekomurju Pavla Štrukelj i pocetne radove objavila u disertaciji* . Narjecje ovdašnjih Roma jako stagnira, jer nema ni uvjeta ni mogucnosti da se iz jako lokaliziranog govornog jezika razvije književni. U posljednje vrijeme javlja senekoliko Roma koji pišu, prije svega pjesme, na svom jeziku, ali sve to ostaje u arhivima pisaca. Na sadržaj i umiranje – kako to kažu neki Romi - romskoga narjecja utjecalo je otudivanje prve i druge, i inace ma-lobrojne, romske inteligencije. Dvije Romkinje su u Sloveniji završile uciteljsku, odnosno pedagošku akademiju, ali nijedna nije ostala u svojem rodnom kraju i ne predaju u školi s vecim brojem romskih ucenika, a jednim dijelom i zbog udaje brišu svoju etnicku pripadnost. Bila je uništena takoder i skupljena grada – oko 7000 rijeci romskog narjecja – pripremljena kao prirucnik prosvjetnim radnicima u sporazumijevanju i kontaktiranju s romskim ucenicima. Na jezik silno utjece i akulturacija koju vrše radio i televizija, koji u Sloveniji nemaju nijedan program ni vijesti na romskom jeziku, odnosno narjecju** . Razvitak romskog jezika i njihove autohtone kulture u velikoj je korelaciji sa stupnjem opce nepismenosti. Prtije rata je samo nekoliko romskih ucenika * Pavla Štrukelj: Romi na Slovenskem, Ljubljana, 1980. ** U školskoj godini 1980/81. u opcini Murska Sobota 55,8% porodica romskih školskih obveznika imalo je televizijske prijemnike a danas je taj postotak zacijelo viši. Koliko je tek radio-aparata zajedno s tranzistorima i razlicitim kasetofonima! U to vrijeme nije bilo nijedne knjige ni casopisa na romskom materinskom jeziku. Kad bi i postojali, zbog nepismenosti bi ih slabo koristili. pohadalo osnovnu školu (zakonski obaveznu) i, koliko je poznato, nijedan nije završio posljednji razred. Slicno je bilo i nakon 1945. U dvije osnovne škole poku­šali su osnovati i posebna odjeljenja za njih. Naravno da je za glasna deklarativna nastojanja bilo mnogo nerazumijevanja i oštrih otpora na obje strane, te protivlje­nja medu uciteljima. U pocetku šezdesetih godina sistematicnije se pocinju rješa­vati socijalno-ekonomska i odgojno-obrazovna pitanja romske populacije. Poceo je raditi i poseban djecji vrtic. Taj pionirski posao nast avili su i u Dolenjskom. Neprestano se ponavlja da je nepoznavanje slovenskog jezika jedna od naj­vecih prepreka u nesmetanom razvoju Roma, takoder i pri zapošljavanju i uopce u njihovu ukljucivanju u društveni život okoline. Sva nastojanja bila su usmjere­na prema metodama* kako Rome nauciti slovenski, ali ne i prerma tome kako upoznati njihov materinski jezik i koristiti se njime u obrazovanju njihove dje­ce. Raznim oblicima predškolskog ukljucivanja romske djece u rad i brizi za nji­hov razvoj produženim boravkom u školi, kako bi se pripremali tamo za sljedeci nastavni dan, moramo dodati još veliku materijalnu stimulaciju za redovno po­hadanje škole. U osnovnim školama murskosobotske opcine u školskoj godini 1970/71. bilo je u višim razredima samo 16,5 posto romskih ucenika i tek jedan je završio osmi razred. Prošle školske godine bilo ih je vec u višim razredima 30,4 posto i 19 njih je završilo potpunu osnovnu školu te nastavljaju dalje školovanje. Donekle drukcije stanje je u lendavskoj opcini i ponegdje u Dolenjskom. Minule školske godine pohadalo je nastavu u 13 osnovnih škola 389 romskih ucenika, a to je 5,96 posto u Prekomurju (u opcini Murska Sobota 6,6 posto, u lendavskoj 3,6) svih osnovnoškolaca. Neke su škole imale od 10 do 20 posto romske djece. Poseban problem je testiranje i zbog neprilagodenog testa mnogo je te djece u školama s prilagodenom nastavom. Najteže je što se toga tice u mariborskom podrucju** . Vec nekoliko godina se ponavljaju prijedlozi i odluke da posebnu pažnju tre­ba posvetiti jeziku i izvornoj kulturnoj djelatnosti Roma (opcina Murska Sobo­ta, 1978). No, ostalo je u glavnom sve na željama. Komisija za manjinska i iz­seljenicka pitanja te narodnosti pri Republickoj konferenciji SSRNS cjelovitije je 1977. (zatim samo usput) raspravljala o društveno-ekonomskom položaju Roma * Zavod SRS za školstvo u Ljubljani izdao je 1982. Upute za prilagodavanje odgojnog pro-grama za osnovne škole djeci Roma, s namjerom da kasnije lakše mogu sudjelovati u nastavi. Ucitelji i odgojiteljice u posebnim strucnim sekcijama sistematicno su pratili uspjeh ucenika i analizirali svoje metode. ** Janez Kercmar: Problematika vaspitno-obrazovnog rada ucenika Roma u školskoj godini 1984/85, Zavod SRS za školstvo, organizaciona jedinica M. Sobota. u Sloveniji*. Diskutant Rudi Cacinovic upozorio je: »Mnogo toga bismo morali uciniti da se ta djeca odgajaju na svom vlastitom jeziku, umjesto da ih pocnemo odgajati u drugom. To je otvoreno pitanje i na njih bi morali odgovarati SSRN i cijela naša zajednica … kad vec nemamo odgovarajuceg kadra, morali bismo izraditi program kako školovati sposobne pripadnike Roma …«**. Nakon dvije go-dine pronalazimo još konkretnije stanovište u Informaciji Sekcije za društveno­politicke odnose Savezne konferencije SSRNJ. Unatoc takvim usmjerenjima, na tom se podrucju u Prekomurju i u Sloveniji ništa bitno nije promijenilo. Osim vec spomenutih uzroka, postoji i slaba povezanost Roma na podrucju cijele Jugosla­vije, a i romski lingvisti ne pomažu i ne suraduju medusobno. U svakoj republici i autonomnoj pokrajini gotovo sasvim su prepušteni sami sebi, svojoj inicijativi i samoorganiziranosti ili zainteresovanosti društveno-politickih organizacija. U Sloveniji su nakon spoznaje da je prijeko potreban barem prirucni rjecnik rom­skog narjecja odgojiteljice i uciteljice, u okviru vec spomenutne sekcije, pocele uz pomoc Roma skupljati romske rijeci. U skladu s navedenim ciljem u uvodu, postavio sam pitanje: koliko je još živa materinska rijec u prekomurskim romskim naseljima, što misle o njoj romski ucenici viših razreda i odrasli. Odgovore sam dobio pomocu ankete i razgovora s Romima i predstavnicima pojedinih organizacija i organa. Anketa je obuhvatila preko 50 posto romskih ucenika viših razreda ove školske godine. Romsko narjecje živi kao razgovorni jezik u porodicnom krugu neusporedivo više nego u javnosti. Tri cetvrtine anketiranih ucenika je iz obitelji u kojoj je go-vorni jezik samo romski, a u drugima se govori narjecjem razreda osnovne ško­le. Ucenici su potvrdili da se svojim narjecjem lako sporazumjevaju i s Romima iz susjednih naselja, medutim teško s onima iz udaljenijih krajeva u Prekomurju (sada žive u više od 50 naselja, u glavnom izvan urbanih sredina). Rijetko se su­srecu s Romima iz drugih podrucja i stoga ne znaju kako bi se sporazumijevali. Nijedan od njih nije ništa citao na romskom jeziku. Ako su i culi nešto o svojem jeziku i povijesti, bilo je to u kinu ili preko radia, odnosno televizije. Vrlo rijetki su oni kojima su roditelji, ili netko drugi u naselju, nešto govorili o kulturi Roma ili im pripovijedali romske bajke, ili ih ucili originalne pjesme. Ukoliko su ove sacu-vane, doduše vec jako komercijalizirane, to su ucinile pojedine glazbene skupine, ciji clanovi su pohadali glazbenu školu. Radi provjere navedenih tvrdnji, anketirani * Odbori Skupštine SRS su na poticaj IV Skupštine opcine Novo mesto predlagali da za raspravu IV Skupštine SRS pripremi kompleksnu analizu o položaju Roma. Vjerojatno ce se o tome raspravljati još ove godine. ** Zapisnik 7. sjednice navedene komisije, 16. VI 1977, str. 22. supokušaliprevoditipojedinetekstovesromskognaslovenski. Nijednom to nije uspjelo, kao ni odraslima, iako je tekst bio takoder iz susjednog naselja, a zapisala ga je P. Štrukelj. Nešto uspješnije su preveli tekst sa slovenskog na svoje narjecje. Pri tom je zapažen utjecaj škole i jezika okoline. Uciteljica Marija Horvat je sama prevela isti tekst i pri tom, obilježavajuci, upozorila na neke pogreške. Jedno od središnjih pitanja bilo je da li bi ucili svoj materinski jezik i treba li ga ujedinstveniti, kako bi se lakše sporazumijevali. Od 33 anketirana ucenika , pet ih je izjavilo da ne želi ni uciti materinski ni uciti na svom jeziku. Vecina njih ne živi više u romskom naselju i njihov porodicni govorni jezik je dijelom romski i narjecje okoline. Velik dio pozitivnih odgovora bio je temeljen na samosvijesti o pripadnosti romskoj zajednici. Vecina odraslih Roma koji su sudjelovali u razgo­voru smatra kako je krajnji cas da se romskom jeziku pokloni veca pozornost, jer se vec dosad zaboravilo ili izgubilo mnogo pravih romskih rijeci, a i jezik takoder gubi svoju nekadašnju ljepotu i izražajnost. Oni misle da se neki Romi stide svoje etnicke pripadnosti pa radije medusobno razgovaraju prekomurskim narjecjem. Manji dio njih smatra da je romski jezik vec mrtav, da njime nije moguce izraziti našu društveno-politicku i ekonomsku stvarnost. Zbog toga bi bilo pogrešno op-terecivati djecu materinskim jezikom, jer bi im to znanje prije bilo prepreka nego pomoc u njihovu daljem razvoju. Suprotna mišljenja bila su takoder u pogledu kulture i njenog priznavanja, ali su bili jedinstveni u odgovorima da o njoj znaju vrlo malo, a i to što bi eventualno mogli pokazati onemogucuju im materijalni uvjeti, u prvom redu nedostatak odgovarajuceg prostora te razmjerno velika raštr­kanost po mnogim naseljima. Najveci je problem zapravo u nedostatku pravoga kadra, koji bi ih usmjeravao i vodio ka otkrivanju njihova cjelokupnog identiteta u okviru i s razvojem naše socijalisticke samoupravne društvene zajednice. Nagla­šena je spremnost da i druge nauce svoj jezik (nekoliko primjera vec ima u nekim osnovnim školama) i zajedno s drugima da što prije pripreme za upotrebu po­kusni romsko-slovenski rjecnik, koji bi služio i kao neka vrsta udžbenika. Romi se pred državnim i samoupravnim organima služe jezikom, odnosno narjecjem kraja u kojemu žive. Posljednjih je godina bilo nekoliko zahtjeva za tumacem u sudovima i pri organima za unutrašnje poslove, kada su imali posla s Romima iz drugih krajeva Jugoslavije i inozemstva. Kao i kod vecine Roma, tako je i kod drugih s kojima sam razgovarao o svrsi i cilju našega znanstvenoga susreta prevladalo mišljenje da treba zapoceti s pro-cesom ujedinjenja romskog jezika, ali pri tom treba uzimati u obzir narjecja radi bogacenja književnog jezika. Preduvjet za to je rješenje najvažnijeg i temeljnog pitanja: utvrdivanje spoznaje o jedinstvenosti Roma u Jugoslaviji i drugdje, što je suprotno težnji i zahtjevima da ih delimo na slovenske, hrvatske, makedonske i druge Rome. Neka nam pouka budu dogadaji na Kosovu. Pitanje romskoga jezi­ka, njihove kulture i nacionalnog statusa nemoguce je monopolizirati u granica-ma ove ili one društveno-politicke zajednice. U praksi, a i pri popisu stanovništva 1981., Romi su se za etnicku pripadnost opredjeljivali kao Jugoslaveni. Ostvarivanje jedinstvenosti Roma bilo je puno puta naglašavano, a izbilo je u prvi plan i na Lipovljanskim susretima. Jezik i kultura Roma, Sarajevo 1989, str. 143-149. KNJIGI NA POT Podeželski – ljudski zdravnik, specialist splošne medicine in doktor medi­cinskih znanosti Jože Zadravec se je vec kot dve desetletji zvedavo sreceval z re-snicnimi in namišljenimi bolniki. Eni in drugi so z iskanjem pomoci imeli svoje interese. Zdravnika pa je nenehno spremljalo vprašanje: Kaj je ohranjalo delovno sposobnost in sploh življenje ljudi v nekoc kaj malo razviti in vsestransko ob-robni pokrajini. Ker je v stiski pomagal, so mu z zaupanjem pripovedovali. Ve­liko je videl po Prekmurju in mnogo tudi slišal o ljudski medicini v casu, ko so o tej v »stoletjih preizkušeni znanosti« ponovno vzniknile resne in špekulantske razprave. Zagovoru disertacije o zdravstvenem varstvu etnicne skupine Romov v Prekmurju leta 1984 v Zagrebu je sledila knjiga »Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju« (PZ, M. Sobota 1985, str. 398). Že zbrane in objavljene ugotovitve s tega podrocja je dopolnil z informacijami iz vec kot 100 krajev, ki mu jih je dalo 376 oseb, in to pretežno iz obmurskih krajev. Med informatorji je bilo tudi nekaj Romov. Z disertacijo in navedeno knjigo je bila nakazana objava zbranega gradiva o »Zdravstveni kulturi Romov v Prekmurju«. Obe deli sestavljata celoto, saj sta se v življenjskih stiskah srecevali, celo spoštovali in živeli v dolocenem sožitju »ljudski medicini« dveh etnicnih skupnosti. Romom in vecinskemu prebivalstvu je bila skupna želja v nerazvitem zdravilstvu ohranjati clovekovo zdravje s cim daljšim in srecnejšim življenjem. Sreca pa ni bila vsem enaka. Avtor je s pisno besedo opozo­ril na zgodovino romske etnicne skupnosti, tako da je lahko z nekaterimi tabela-mi in statisticnimi podatki predstavil, koliko in kako so sedaj med nami in seveda skupaj z nami. S tem pa je tudi vsaj posredno utemeljil zadnje poglavje teksta. Romi že nekaj stoletij vznemirjajo znanstvenike in kulturne ustvarjalce vseh zvrsti umetnosti; ali oni so še vedno dalec za nami. O tem, kdaj so prišli, po kate­rih poteh v Evropo, je še precej ugibanj. Po ohranjenem porocilu so Singari že sodelovali v madžarski vojski, ki jo je leta 1260 vodil kralj Bela IV. Leta 1303 naj bi jih že izgnali iz Švedske. Po zaslugi jezikoslovcev – med njimi ima pomemben delež dr. F. Miklošic – je nesporno ugotovljena njihova pradomovina v severnih pokrajinah Indije. In to so Romi tudi potrdili z odlocitvijo svoje etnicne zastave na prvem svetovnem kongre­su Romov v Londonu (8. 4. 1971). V Evropo so v glavnem prišli iz treh smeri, v Prekmurje pa navzgor po Podravju in iz nekdanje Ogrske, sedanje Madžarske. Zgodovine si niso pisali. Nosili so jo s seboj, v sebi in jo krcevito ohranjali v duhovni (jezik, obicaji, glasba …) in materialni kulturi (obrt, zdravljenje ljudi in posebej še konj). Njihovo pot spremljamo z zapisi priimka Cigan (Czigánj, Zi­geuner … v razlicnih variantah) in s pravnimi akti, ki so jim celo jemali etnicno identiteto ali pa so jih povsem izlocevali iz tedanjih kontraverznih družbeno-soci­alnih skupnosti. V besedi cigan se je strnilo izredno veliko pojmov, ki so opisovali cloveka, katerega se ne dotikaj, vse do priznanja za najboljšega kovaca. V besedi so se gubili humani, civilizacijski pojmi in koncno se je »uveljavila« kot zbir vseh slabih predsodkov neromskega prebivalstva. V tem je tudi razlog, da so na prvem svetovnem kongresu Ciganov sprejeli naziv Romi (izjema Romi-Sinti), ki je kaj hitro dobil domovinsko pravico v mednarodnih dokumentih in priznan pravni status v posameznih državah. Sled priimka Cigan, brez dodatnega zapisa, je za naše razmere naseljevanje. Zelo zgodaj, posebej v 16. in predvsem v kasnejših dveh stoletjih, so osebe s takim priimkom v vseh slojih prebivalstva. Najdemo jih med šolarji, posebej so omenje­ni kot ugledni obrtniki, znanih je nekaj duhovnikov in na obmocju sedanje mur­skosoboške obcine jih je bilo nekaj tudi med nižjim plemstvom. Priimek Cigan je bil pogost v obmurskih vaseh, toda v zadnjih stoletjih se je mocno redcil. Ne za­sledimo ga med romskimi. Prvi verodostojni zapis o bivanju Romov v Prekmurju je vpis rojstva Cigana v maticno knjigo v Bogojini. Kmalu za tem so se v katoliških maticnih knjigah pojavljali novi priimki: Horvat, Baranja idr. z dodatnimi pripisi, ki so potrjevali njihovo etnicno identiteto. V staroselskih romskih naseljih v Prekmurju so bili po odstotnem vrstnem redu priimki: Horvat, Baranja, Cener in Šarközi. Na Dolenjskem prevladujeta dva priimka in nekaj podobnega je veljalo pred vojno za Rome na Gorenjskem. Zaradi svojevrstnega premagovanja predsodkov, ko so v zadnjih desetletjih že priimki diskriminirali romske iskalce dela, so ti skorajda množicno spreminjali priimke in posebej po »zahodnem valu« dajali imena otrokom. Te so kljub nezna­nju slovenskega jezika vpisovali kot pripadnike slovenske narodnosti. Stari vpisi v maticne knjige rojstev potrjujejo, da je bilo med etnicnima sku­pnostima doloceno sožitje, saj je imel romski otrok po tedanjem splošnem obica­ju vec krstnih botrov, vecino iz okoliškega prebivalstva. V tedanjih podložniških razmerah v Prekmurju (sedanje obmocje) so bili Romi s svojo osebno svobodo in iskano obrtno dejavnostjo dosti na boljšem od dednih, osebno nesvobodnih tlacanov posameznih tujih zemljiških gospodov. Popisi prebivalstva na Ogrskem, predvsem v zadnji polovici minulega stoletja, žedokajzanesljivopricajoociganskiobrti,njihovemšteviluinstalnostinaselitve. V ta cas spada tudi zacetek najstarejšega ciganskega izolata v Prekmurju, v Cerne­lavcih, nedalec od Murske Sobote. Popis Ciganov v zacetku devetdesetih let preteklega stoletja potrjuje, da je bilo med njimi veliko kovacev in vecina jih je živela stalno v naseljih z ostalim pre­bivalstvom. Nekaj jih je bilo seveda v izolatih na obrobju krajev. Vecina je imela že stalno bivališce. Po popisu pa so bila njihova bivališca, stanovanjski prostori, brlogi (putrihi) in kmeckim repnicam podobna protivremenska zaklonišca. Tako kot njihov prihod v Evropo v glavnem sovpada s splošnim razkrojem fev­dalne družbe in njej ustreznega sistema, njihovo ustaljevanje na prekmurskih tleh sovpada z bistvenimi ekonomsko-razrednimi spremembami na vasi. Z odpravo podložništva se z maloposestniškimi težnjami in lastninskimi interesi spremi­njajo medsebojni odnosi in nekatere etnicne posebnosti – nekdaj še znosno tole-rantne – postanejo mocni predsodki, ki za vse nesrece, težave in vse zlo vse moc­neje obremenjujejo cigansko manjšino, ki se že po preizkušeni metodi ohranja s hoteno ali prisiljeno izolacijo. S tem se zacenja novo poglavje v preucevanju kaj nedifiniranega romskega-ciganskega vprašanja. Dr. Zadravec je vztrajno iskal sledi sožitja in razdora in to, kar je zvedel, po že ustaljeni metodi prve knjige »ponuja« bralcem raznih in razlicnih interesov in znanja. Pri zbiranju podatkov in preucevanju razmer je ostal na domacih tleh, kar daje delu tudi argumentirano verodostojnost. Vsekakor koristna, toda zelo zahtevna bi bila obdelava obravnavane tematike za celotno romsko populacijo v Sloveniji. Razlike so velike, kar je tudi potrjeno s tabelami. Najstarejša romska naselja so v Prekmurju, nekoliko mlajša na Dolenjskem in Gorenjskem. Posebej nove so pri­mestne naselitve v nekaterih obmejnih in industrijskih centrih (Maribor …). Na žalost med Romi v Sloveniji (razen Prekmurja in Dolenjske) ni ustreznega in potrebnega sodelovanja za razvoj njihove celovite duhovne kulture, predvsem pa glede usklajevanja in razvoja narecij v knjižni jezik kot eno izmed manifestacij v zahtevi za priznanje narodnosti. Romi-Cigani so s svojim prihodom in stalnim potovanjem po evropskih de­želah vzbujali posebno pozornost med tedanjimi umniki. Zanimal jih je njihov jezik, izvor in zaceli so jih preucevati z dolocenih antropoloških vidikov. Pred vec kot tristo leti je bil na Univerziv Leipzigu zagovor prve doktorske disertacije o Romih. Koliko jih je bilo za tem, je težko reci in neutemeljeno bi bilo trditi, da jih v bodoce ne bo: o njih in v zvezi z njimi. Verjetno so skupaj z Židi v ospredju znanstvenega zanimanja. Genocidni nacizem je »utemeljeval« rasisticna pravila o unicevanju Romov celo z visoko stopnjo njihove identitete z Židi. Raziskave o Romih mnogokrat tudi poskušajo pojasniti, kako so si ohranjevali življenje s pre­precevanjem bolezni v sorazmerno mocnih izoliranih plemenskih, družinskih in izolatskih skupnostih. Kot na splošno vsi rodovi znanega prebivalstva so tudi oni delili in na dolocen nacin ohranjevali do- in posmrtno življenje. Njihovo pojmo­vanje slednjega je vsekakor vezano na njihovo pojmovanje in odnos do Boga. Za njihovo predstavo je to posebno cloveško bitje z mnogimi slabostmi in z njim se pogovarjajo, prepirajo in ga celo zmerjajo, ali nikoli klejejo (znacilna vsebina ciganske poezije: Zapomni si, Bog, Daj Bog itn.). Smrt pomeni tudi Romom konec življenja, ki pa naj ne preseka mladosti (pe­sem: Ko umrem) in vzbuja tudi strah pred samoto: vsi odhajajo … »jaz pa umi-ram« (Strah pred smrtjo). Iskali so in marsikje še v vsakdanjem življenju ohranili »zdravilo« za dosmr­tno in posmrtno življenje. Tudi Romi verujejo, da se po smrti zacne novo življe­nje, ki je v marsicem odvisno od njihovega dosmrtnega in tudi izraža odnos do posameznikov v rodovni skupnosti. V oddolžitev so jim – kot drugi – dajali na pot v posmrtno življenje raznovrstne predmete. Vampirji so prej strah kot sreca. Ne porocajo živim, kako je na drugem svetu in kaj naj si vzamejo na pot (tobak, vino …). Pri romskih vampirjih pa ni mejašev, ki bi prenašali in prestavljali mejne kamne, saj jim je bilo vse do današnjih dni kaj tuje pojmovanje lastnine na nepre-micninah. Avtor se je v zbranih informacijah srecal s tostranskim in onostranskim poj­movanjem življenja Romov v Prekmurju. Do kam segajo zapisane informacije, ne vemo in tudi informatorji bi lahko le povedali, da so jim to in ono tako povedali ali pa so neposredno doživljali. Avtorju so uradne zapise zdravstvenih in drugih služb dopolnjevale informaci­je vec kot 70 oseb, predvsem Rominj, ki so bile bolj nakljucno kot nacrtno izbrane iz 28 romskih naselij (pretežno z obmocja obcine M. Sobota, kjer tudi živi cez 50% vseh Romov v Sloveniji). Znanstvenoraziskovalni interes avtorja je potrjen s podatki o informatorjih (priimek in ime, rojstno leto in prebivališce). Vsekakor ni zanemarljiv podatek, da je avtorju uspelo ob izredno nizkem odstotku Rominj, starih nad 60 let zbrati informacije (leta zapisa ne poznamo), od oseb, katerih vecina (50) je bila rojena do leta 1921. Konkretno so bile rojene: 4 do 1900, 20 od 1901 do 1910 in 26 v letih od 1911 do 1920. Ta podatek z vsebino njihovih informacij odkriva dokaj zanemar­ljivo podrocje življenja v romski družini. V družinski skupnosti ima žena-mati najpomembnejše funkcije. Na njej poci­vainznjosevzdržujetradicijatudizvsokonservativnostjoinbremenomizolacije, na njenih ramenih je dejansko tudi razvoj družine. Ni še tako dalec preteklost, ko je prosjacila, pri tem bila izpostavljena zelo grobim poniževanjem in kaj malo priznana od moškega partnerja. Na njo in njen položaj se pogostoma pozablja pri prizadevnem reševanju »romskega vprašanja«. Ob branju, kako in s cim so Rominje v Prekmurju zdravile v svoji etnicni sku­pnosti in pomagale drugim iz »dohodkovnih« in tudi resnicno humanih razlogov, se ponavljajo stara vprašanja in obenem potrjujejo že znani odgovori. O ljudskem zdravilstvu je mnogo zapisov, verjetno že iz casov prve pismenosti posameznih skupnosti. Pri Slovencih je o tem objavil dosti zbranega Janez V. Valvasor v »Slavi Vojvo-dine Kranjske«, ki je izšla pred tristo leti. Predolg bi bil spisek objavljenih del s tega podrocja do skoraj enciklopedicnega dela Vinka Möderndorferja »Ljudska medicina pri Slovencih« (SAZU, Ljubljana 1964, str. 431)). V tovrstnih delih se ponavljajo obcecloveške bolezni in njim ustrezna ljudska zdravila, metode in na-cini zdravljenja ter obicaji z verovanjem v posebno sposobnost posameznikov, ki lahko zacarajo in odcarajo telesne bolezni, bolecine (npr. uroke) in raznovrstne psihicne motnje. Naravna zdravila, ki jih uporabljajo, se locijo po prirodnih danostih v flori in favni. Nobenega presenecenja ni, ce so v znanstvenih delih o Romih (T. Djordjevic, E. Horvatova, T. Vukanovic, dr. P. Štrukelj in drugi) med zdravili za posamezne isto­vrstne bolezni enaka ali sorodna zelišca oziroma zdravila. To potrjujejo tudi dela raziskovalcev romskega zdravilstva, kot so dr. János Heinczinger in mr. ph. Sa­muel Elazar (Sarajevo). V delih omenjenih avtorjev je navedenih veliko istovrstnih zelišc, živali in njihovih iztrebkov (hren, cesen, med, pijavke, pajcevina, kobilji in cloveški urin itd.), s katerimi so zdravili in ponekod še zdravijo. Njihova uporaba pa je bila vsekakor odvisna od razprostranjenosti in dosegljivosti teh zdravil. Pri vsem je kaj vznemirljivo vprašanje: kdo in kje je prvi zacel uporabljati kate­ra zdravila oziroma zelišca. Sporno je npr., ali so Romi že pred uporabo v Evropi uporabljali strupeni, navadni kristavec (P. Štrukelj). Dr. Zadravec omenja, da so Romi uporabljali kristavec za evtanazijo. Ponekod so kristavec uporabljali za uni­cevanje šcurkov po domovih. Latinsko ime kristavca je perzijskega izvora in ver­jetno so ga Romi spoznali že na potovanju skozi perzijsko deželo. Pri romskem zdravilstvu moramo vsekakor upoštevati, kje in kako so prebivali v svojih dokaj nemirnih potovanjih in zaradi tega je njihova medicina prvenstveno zdravljenje z zdravilnimi rastlinami. Naloga posameznih podrocij znanosti je, da ugotavljajo, kaj je avtohtono, originalno v romski medicini. Verjetno bo pa to kaj težka naloga za prekmursko obmocje, ki ga zajema avtorjevo delo, ker je znanih malo pisanih virov. Ustna izrocila so splet izkušenj iz pomnenja preteklosti in sedanjosti. Dr. Zadravec je sicer zapisal: »Lahko trdimo, da Romi imajo svojo lastno tradicional-no medicino«. Utemeljeno je tudi prepricanje, da težnja in prizadevanje za ozdravitev v mno­gih težkih primerih podirata nerazumne predsodke med etnicnimi skupnostmi, vsaj med siromašnimi, preprostimi ljudmi. V ljudski medicini je pomemben tudi ogenj in predvsem oglje; rdeca barva karakterizira razpoloženje Romov. Verjetno ni nobene družbene skupnosti– tudi v našem razvitem svetu – ka­tere clani ne bi iskali srecne bodocnosti s prerokovanji in si poskušali usmerjati življenje po svoji meri in potrebi z raznovrstnimi carovnijami in coprnijami. To je bila tudi svojevrstna dejavnost Rominj. Toda tudi oni niso bili zašciteni pred copr­nicami. Dr. Zadravec in Rado Radešcek (Slovenske ljudske vraže, Ljubljana 1984) opisujeta enako srecanje nepovabljenega gosta s coprnicami. Zadravcev Rom se sreca s coprnicami na Dolinskem in Radešcekova ženica v Šalovcih. Obema copr-nice podarijo na pot krofe, ali doma so bile namesto njih konjske fige. Rominje so mnogim prerokovale usodo in jim svetovale za srecno bodocnost. Toda svoje niso mogle spremeniti. Izgleda, da je šla sreca mimo in preko njih; ali pa jim je ostala v svobodi, ki se je izražala tudi v družinskih odnosih, predvsem v odnosu med »možem in ženo«, kot so informatorke povedale ljudskemu zdrav­niku. Pomembnost avtorjevega dela je, da je uspel zapisovati najbolj zaprti del romskega življenja. Tako z vso avtenticnostjo informatork spremljamo izolirano življenje s prepletanjem odnosov in verovanj od nosecnosti do posmrtnega ži­vljenja. Odpira se nam kaj malo znana kultura, ki je tudi vredna spoštovanja kot njihov prispevek razvoju civilizacijske kulture. Na teh temeljih pa je pravo sožitje kot reakcija na nezanemarljiva asimilacijska prizadevanja. Primerjava prvega Zadravcevega dela in sedanjega teksta bo potrjevala, da so Romi tudi zaradi ohranitve svoje etnicne identitete marsikaj svojega »pozabili« in iz okolice vedno kaj prevzemali, povzemali ali le posnemali. Vsemu so poskušali pritakniti kaj svojega. Okolici, v kateri so živeli, so tudi dajali znanja s podrocja kovaštva in drugih svojih skoraj specificnih dejavnosti. Pri vsem so ostajali sami v izolatih in na dnu siromaštva. Ves ta stoletja trajajoci proces, vsaj v glavnem, spremlja dr. Zadravec, ki si je kot zdravnik pridobil zaupanje Romov, tako kot si ga je pred leti pridobila tudi dr. R. Vreg na Gorickem. V Zadravcevem delu je, koliko je seveda mogoce, dokumentirana preteklost in z nerazumevanjem obremenjena sedanjost. Pri tem soocanju avtor ne razsoja, ampak nas z realno kriticnostjo post avlja pred ogledalo civilizacijske družbe. Priprava teksta ni bilo lahko delo in tudi pri izdaji se založba ni mogla izogniti nepotrebnim težavam. Založbi pa je treba priznati vztrajnost in zavzetost, saj je edina založba v Sloveniji in verjetno tudi v Jugoslaviji, ki je v zadnjih desetletjih izdala dela o Romih in literarna dela njih samih. Marca, 1989 Jože Zadravec: Zdravstvena kultura Romov v Prekmurju. Pomurska založba, Murska Sobota 1989, str. 5-11. ROMI VCERAJ … POJUTRIŠNJEM? Verjetno ne bo odvec, ce ponovim: že od davnaj so med nami, toda še vedno smo dalec vsaksebi! Mnogo je že napisanega o njih, vendar je še dosti neznank o njih na splošno in v posameznih deželah in tudi sami še premalo vedo o sebi. V Prekmurju v okrog 400 naseljih živi vec kot 50 odstotkov staroselcev Romov v Sloveniji. Na površini nekaj cez 900 km2 je zagozdeno Prekmurje med dva sve­tova in v obeh še živi del naše narodnosti in tam so tudi domaci kraji nekaterih romskih družin. Prišli so v pokrajino, ki nikdar ni bila bogata – morda prej po re-všcini kot z razcvetom gospodarstva. Prišli so v to pokrajino, kjer ni bilo želenega sožitja med veroizpovedmi. Prenekatera protestantska družina si je ustvarila nov dom med madžarskim prebivalstvom in šele po desetletjih so se vracali s svojimi pastorji in oživljali luteranstvo. Cez pokrajino so šli Romi sami in tudi kot kova­ški mojstri s Turki v bitko pri Modincih – Monoštru. Naselili so se in si zaradi sorazmerno ugodnejših razmer kot drugod tudi glasneje zastavljajo vprašanja o sebi, svojem položaju in kaj nejasni prihodnosti. Zato je osrednja vsebina mojega razmišljanja poskus orisa nekaterih vprašanj iz njihovega življenja v Prekmurju. Z Romi se že stoletja ukvarjajo misleci raznovrstnih podrocij, toda najbližje njihovi domovini so nas privedli jezikoslovci in med njimi gre zelo vidno mesto ljutomerskemu rojaku dr. F. Miklošicu, kateremu je dunajska Akademija znanosti izdala 12 zvezkov dela Über die Mundarten und die Wanderungen der Ziegeuner Europas (1871-1880). Kaže, da se nekaterim našim opisovalcem njegovega ži­vljenja in predvsem ustvarjanja zdi »sramotno« omenjati tudi ta njegov prispevek znanosti (sanskrt …). Lingvistom so sledili antropologi, najmanj stvarne opore pri raziskovanju pa imajo zgodovinarji, saj morajo obravnavati etnicno skupnost, ki se je mocno zarisala v zgodovino, o sebi pa ni nicesar pisala. Po vseh raziskavah je sedaj že nespodbitno, da so Romi prišli iz Indije in država te dežele jih danes tudi sprejema ter jim daje doloceno podporo, predvsem pri razvoju njihove samo­bitne kulture. Romi so na prvem svetovnem kongresu (8. aprila 1971) v Londonu sprejeli svojo zastavo, ki je v mocnem »sorodstvu« s sedanjo indijsko. Ker pone-kod še ne vedo, kam naj bi jih prištevali, da bi imeli svojo domovinsko pravico med manjšinami, jih poimenujejo: indijska narodna manjšina. Približno vemo za obdobje, ko so zapustili domove in odšli na daljno in brez­koncno potovanje širom sveta. Zakaj so odšli, je še veliko ugibanj, nekaj legend pa bo še vzpodbujalo raziskovalce. Po vseh kontinentih sveta so, a nikjer niso doma, še vedno so povsod tujci in vcasih tudi sami med seboj. Kako so prihajali? V manjših skupinah, potujoca skupnost z raznovrstnimi Evropi neznanimi oziroma malo znanimi ali celo preziranimi dejavnostmi in tem ustreznimi mojstrskimi izkušnjami. Med potjo so si »nabirali« razna imena, vec pa so jim jih dali drugi. Vecina prisvojenih in »prilepljenih« imen jim je prej greni-la usodo kot pa hrabrila njihov razvoj. Svojo resnicno etnicno pripadnost izražajo z neko težavo: Romi smo. Tu in tam jih še danes v resnejših sestavkih imenujejo s Cigani in marsikateri še danes s tem imenom izraža svojo zavestno pripadnost etnicni skupnosti. To ime naj bi dobili na sveti gori Atos in s casoma je postalo in marsikje med nami še ostalo sinonim za vse, kar je slabega, najslabšega, kar izkljucuje cloveka iz kolic­kaj kultivirane družbe. S takim poimenovanjem so bili sprejeti in ostali kot vecni tujci sredi evropske družbe. V resnejših razpravah še berem, da so v Evropo prišli s Turki (po ohranjenih virih naj bi bili že 1068 na gori Atos, 1260 naj bi bili »Singarji« v vojski madžarske­ga kralja Bele IV., 1303 naj bi bili že izgnani iz Švedske in 1354 so s Turki zavzeli polotok Galipoli, prvi del evropske celine). S tem so jih kot nezaželene tujce oži­gosali v prenekateri deželi in kot sovražniki so ostali vecni tujci. Genocid, ki so ga delali nad njimi v imenu fašisticne, rasisticne ideologije, so opravicevali z iskanjem, kaj imajo skupnega – že od nekdaj – z Židi in tako morajo tudi z njimi deliti usodo. S tako »znanostjo« se je dokumentirano spoprijel tudi Wolf In der Maur v delu, ki je bilo objavljeno v Munchnu. Romi so se branili, predvsem, da se ohranijo, da obdržijo svojo etnicno iden­titeto in ponekod tudi svoje dejavnosti, z nenehnim potovanjem in z zavestno sa­moizolacijo, celo s skrbnim preprecevanjem, da bi se kdo naucil njihovega nare-cja. K temu so jih silili tudi izredno drasticni ukrepi v nekaterih deželah, ki se niso kaj dosti razlikovali od želja uresnicevalcev dokoncne rešitve ciganskega vpraša­nja. Za njihovo samoohranitev je znacilno prilagajanje: povsod so sprejemali od okolice, v kateri so se dalj casa »mudili«. Prisvajali so si njihove navade in obicaje ali vanje skrili in ohranjali svoje etnicno bistvo. To je zelo znacilno glede njihove veroizpovedi. Najbrž so prostovoljno sprejemali (izjeme, npr. prisilno prekršce­vanje proti koncu XIX. st. v Srbiji in kasneje tu in tam med zadnjo vojno) vero ve-cine. Cešcenju treh devic Marij so pritaknili svojo crno svetnico Saro in na svojem božjepotnem kraju ohranili izobešanje perila v prepricanju, da bo obleka v dotiku s svetnico ozdravila del bolnega telesa. Pred leti sem bil presenecen v Trsteniku, romskem naselju, katerega vecina prebivalcev dela v strojni tovarni, ko so sredi naselja obesili na drevo sliko crne svetnice (Bibijo). To je bila obletnica, ko jih je domaci, krajevni zdravnik rešil pred prihodom nemške ekspedicije, likvidatorske skupine z razglasitvijo, da v naselju razhaja tifus. Pod sliko so naložili vse vrste hrane in pijace in vsak izmed nas je moral vzeti vsaj nekaj od ponujenega. Na splošno Romi radi obiskujejo romarske kraje, kjer castijo Marijo (Trška gora pri Novem mestu, Turnišce v Prekmurju …). Po podatkih (dokler smo s popisom za­jemali tudi veroizpoved), ki jih imamo, so Romi v Prekmurju katoliške veroizpo­vedi, ceprav je bilo na Madžarskem ob popisu 1893 precej protestantov in kalvin­cev. Vero Romov moremo oznaciti kot vero nevernih. V njihovih ljudskih pesmih (zbral R. Uhlik, prevedel Ivan Minatti) se z bogom pogovarjajo kot clovekom, ga oštevajo in zmerjajo, toda moti jih, ce ga kdo ali »njegove služabnike« preklinja. Posmrtno življenje jih ne skrbi, kot marsikje še pojutrišnji dan. Živijo za danes. Zelo jih »zaposluje« moc umrlega. V zadnjih desetletjih so se posamezne cerkva zacele zaznavno približevati Romom, in to seveda iz vec razlogov. Jugoslovanska škofovska konferenca je pred leti ugotovila, da ima na tem podrocju »svoje obve­znosti, možnosti in priložnost« in je ustanovila posebno pastoralno komisijo za Rome, ki jo je kasneje prevzel djakovski škof. Sled njihovega prihoda naj bi oznacevali zapisi priimkov: Zigeuner, Cigan in podobni. Taki kažipoti njihovih poti so lahko dvomljivi brez dodatnih zapisov. Med romskimi priimki nisem zasledil nobenega Cigana. Nasprotno pa so že v XIV. in predvsem sredi XVIII. st. v mnogih naseljih po Sloveniji in na Madžarskem (precej tudi ob Muri v Prekmurju) priimki uglednih oseb (obrtnik, duhovnik …) Cigan. Danes jih je precej manj tudi z nekaterimi izpeljankami v Podravju (in leta 1754 sta Zigón Ferenc in Czigány Ferenc navedena med nižjimi plemici v Pre­kmurju). Cigani sebe poimenujejo Rom (clovek). V Sloveniji pa je to pogosten priimek (z nekaterimi izpeljankami), vendar nobeden ni Rom. Kaj zanesljivi pa so vpisi v maticne knjige po odredbi Marije Terezije, da so pripisovali npr. kraj rojstva (grmovje, gozd) oziroma: nov obcan (új polgar). Tako in s pomocjo priimkov moremo slediti, od kod so prišli. Brez že omenje­nega dodatnega pripisa si s priimki ne bi mogli kaj dosti pomagati. Med Romi v Prekmurju jih je najvec Horvatov. Ta priimek pa je izredno pogosten tudi med drugim prebivalstvom (kakor tudi na Madžarskem). Romov s priimkom Horvat (v zadnjih desetletjih opazimo številne zamenjave priimkov s kaj dobro zveneci-mi) je bilo cez 30%, zatem Baranja 25%, Šarközi 13% in Cener 12%. Zanimiva je bila tudi koncentracija Romov istih priimkov po posameznih naseljih. Težko pa je ugotavljati, ali so opravljali tudi isto obrtno dejavnost. Med Romi na Dolenjskem vodita priimka dveh družin, medtem ko so na Gorenjskem bili predvsem priimki z avstrijske Koroške. Pri obravnavanju Romov se srecujemo z dvema temeljnima skupinama: Romi in Sinti (v Prekmurju ob jugoslovansko-avstrijski državni meji), ki jih je Himmler nekaj casa ohranjal v Auschwitzu. Navedeni skupini se seveda drobita naprej po narecjih in predvsem po nekdanji obrtniški dejavnosti. Celovitost Romov v Slo­veniji – podobno tudi drugod po Jugoslaviji – je kaj težko prikazati. Locijo se po letih naselitve (staroselci) in tudi po usodah, ki so jih doživljali na okupiranih obmocjih. Najstarejša (vsaj do sedaj znana) vpisa v maticno knjigo rojstev v Pre­kmurju sta v Bogojini (1681 in 1690), zatem v Metliki (1738) in na Gorenjskem v Radovljici (1876). Koliko se jih je naselilo v zadnjem casu po industrijsko razvi­tejših krajih ali v njihovi okolici, ne vemo. Na splošno velja, da je med Romi zelo nizka migracija. Pri ugotavljanju etnicne pripadnosti na novo naseljenih (enako tudi pri otrocih, ki nam jih vracajo iz Italije in Avstrije) smo dokaj nemocni, ker ne poznamo narecij in smo vezani na njihove izjave in opredelitve,ki so vcasih tudi špekulantske. Med pogostimi karakteristikami je tudi ta, da so Romi brez kulture in za zna­nost nezanimivi. V mnogih okoljih jim niso hoteli pomagati, da bi oživili vsebino romstva. Tako so bili mnogi preseneceni, ko so ob praznovanju mednarodne­ga praznika Romov (8. april) v M. Soboti spremljali nastop romske skupine iz Pušce. Preseneca tudi skopsko romsko gledališce Pralipe z nastopi doma in po svetu. Škoda, da ni pripravljenosti ustreznih strokovnjakov, da bi jim pomagali revitalizirati njihovo etnicno kulturo. Pri tem seveda moramo – kot pri drugih skupnostih – racunati, da so marsikaj oddali, veliko pa si tudi prisvojili od kulture vecinskega prebivalstva. Utegnili ša še nismo oceniti, kaj vse so Romi dali na po­sameznih ustvarjalnih podrocjih (jezik, glasba, obrt, ljudska medicina …). Pri tem moram omeniti uspešno dolgoletno raziskavo zdravnika dr. J. Zadravca, katerega delo Zdravstvena kultura prekmurskih Romov bo izdala Pomurska založba v M. Soboti. Prav tako smo prezrli, zakaj so nekateri veliki pisci in pesniki nekaj casa preživeli v ciganskih cergah in skoraj ni nobene zvrsti umetniške ustvarjalnosti, kjer ne bi bili (celo pogostoma) »zastopani« Romi. Kot so bili kaj kmalu po svojem prihodu deležni pregona, tako so tudi hitro vzbudili zanimanje za svoj jezik. Med zacetnike tega raziskovalnega zanimanja uvršcamo madžarskega duhovnika S. Valija in B. Vukanijusa (umrl 1614), ki sta ob srecanju s študenti iz Indije na univerzi v Leydnu (ustanovljena 1575) zacela primerjati romani chib z njihovo govorico. Kmalu (1652) pa je že Jakob Tomarijus objavil v Leipzigu prvo disertacijo o Romih: Dissertation philosophica de Cinga­ris. V naslednjih stoletjih je izšlo vse vec razprav in tudi nekaj slovnic romskega jezika. Na Madžarskem je nadvojvoda Jožef (namestnik madžarskega kralja) proti koncu minulega stoletja izdal slovnico ciganskega jezika. V Jugoslaviji pa je bila pred leti objavljena slovnica, ki jo je v glavnem napisal Šaip Jusuf. Predolgo bi bilo naštevanje del o Romih in kar so sami napisali o sebi (nekaj bo med uporabljeno literaturo). Izoliranost je še vidna med osnovnošolsko deco (Hiša za obešanje). Sprijate­ljevanje neromskih ucencev z romskimi še vedno odklanja dedišcina domov enih in drugih. Kaj cudna morala: Cigan je crn, zato ga ne maram. »Šejk« bodi crn, vendar je bogat, in ga družba lažje sprejema, ceprav ima svoje muhe in navade. Locevanje utemeljujejo s kaj starimi utemeljitvami: Romi so umazani, smrdijo in ušivi so. Toda uši so se v zadnjem casu že kar dobro udomacile tudi v prenekateri boljši družini v mestu. Filma Romi na noge in Angel varuh ter monografija Cigani sveta pretresejo, saj vecjega siromaštva že ne more biti v premalo razviti Jugoslaviji. Pretrese – toda brez vprašanja, od kod vendar to vecno, dedno siromaštvo, ali je to genetska de­dišcina ali pa bolezen, ki razjeda družbene odnose v temelju clovekovih pravic in svobošcin? Na tako zastavljeni zakaj bi se morali zavzeto približevati odgovoru: kako. Dokler so vojske bile oborožene z dobro kaljenim kovanim orožjem in so si sovražniki drveli nasproti z iskrimi konji, so bili Romi v prenekateri deželi privi­legirani, cenjeni. Z razcvetom kmetijstva, uporabo železnega pluga, brane itn. so bili kot potujoci kovaci dobrodošli in bili so tudi mojstri staroselskim obrtnikom. S prvim uradnim popisom Romov na Madžarskem (pod to oblastjo je bilo tudi Prekmurje) leta 1893 je bilo ugotovljeno, da je bilo skoraj 50% Romov kovacev (pri tem so pomagale tudi ženske). Razvoj agrotehnicne revolucije je njihove dejavno­sti kaj hitro razvrednotil in tudi s primitivnim orodjem niso mogli vec uspevati. Upoštevati moramo tudi, da njihova dejavnost ni slonela na akumulativnosti, am-pak je to bila preprosta naturalna menjava. Tak razvoj jih je potiskal na obrobje in tudi izrival iz prebivališc drugega prebivalstva. Kmalu je propadla tudi njihova trgovina s konji. Za vse izgubljeno niso našli nadomestila. Zelo zanimivo je, da v nekaterih deželah že nekaj casa poskušajo in rešujejo »romsko vprašanje« z oži­vljanjem nekaterih njihovih dejavnosti z ustrezno modernizacijo in znanjem in se tako neposredno vkljucujejo v terciarno dejavnost. Popisi romskega prebivalstva in njihovih stanovanjskih razmer so registracija prikritega temeljnega vprašanja. Število Romov se je v zadnjih 50 letih v primerjavi z drugim prebivalstvom (migra­cija, zmanjševanje natalitete) v nekaterih prekmurskih krajih mocno pomnožilo. V romskih izolatih, ki so v bližini naselij, kjer v družinah velja »pravilo« en, kvecje-mu dva otroka, so se romske družine temu hitro približevale. To velja predvsem za stara in vsaj deloma urbalno urejena naselja (Hodoš, Cernelavci …). Nasprotno pa je seveda v drugih okoljih in najmlajših naseljih (Dokležovje, Beltinci …), kjer je v družini še 5 ali vec otrok. Navedeni podatek ni kaka prekmurska posebnost, saj je npr. romska družina v Metliki (l. 1982) štela 3,5 clana. V 876 romskih dru­žinah, ki so 1982 živele v 10 slovenskih obcinah, je bilo v družini povprecno 5,2 clana, po nekaterih obcinah pa že skladno s tamkajšnjim povprecjem. V primerja-vi s podatki iz nekaterih krajev širom Jugoslavije pa moremo za trdno odgovoriti, da nataliteta (kot so nekateri zatrjevali) Romov ni pogojena z njihovimi specific­nimi genetskimi faktorji, ampak z delovanjem družbenosocialnih vplivov vecin­ske okolice. Med demografskimi podatki so za ocenjevanje njihovega siromaštva pomembne njihove starostne strukture. Na splošno Romi spadajo med izrazito mlado populacijo (predvsem v mlajših naseljih). Starostna struktura Romov v obcini M. Sobota (l. 1982) se loci od strukture ostalega prebivalstva le pri skupini od 0-6 let za 1%, pri ostalih pa narašca in naj­vecja razlika je pri skupini 19-24 let, potem pa se znižuje in pri starostnikih 65 in vec let mocno pade pod obcinsko (4,2% : 11,4%) in tudi republiško povprecje. Pri tem je seveda aktualno vprašanje šolanja in predvsem pokojninske dobe. Spet moram ponoviti, da se v starih in urejenih naseljih starostna struktura izboljšuje. V Cernelavcih je starih 65 in vec let 10,3%, v Beltincih nobenega. Starostna struk­tura vpliva tudi na ohranjanje in razvijanje njihove kulturne dedišcine. Z raziskavo med romskimi ucenci na predmetni stopnji sem ugotovil: nihce jim ne pripove­duje pravljic in ne poje pesmic, ki so po vecini le toni brez besedil. Obtožujoci pa so državni, uradni popisi romskega prebivalstva širom Jugo­slavije. V sedanjem Prekmurju je bilo ob že omenjenem popisu konec XIX. stoletja 574 Romov, leta 1921 -592, leta 1961 – 158, leta 1981 – 1435. Krivda ni samo pri popisovalcih – redkokje Romi – ampak tudi v metodologiji. Ob faktorju subjek­tivne opredelitve smo opustili materni (pogovorni) jezik kot objektivni kriterij, ki je tudi korektiv subjektivni opredelitvi. Še težje pa je s podatki socialnih služb, saj so to podatki prebivalcev iz posameznih naselij, kjer pa so že mešani zakoni. Resnica je tudi, da so Romi v madžarskih dvojezicnih vaseh opustili romani chib (Dobrovnik …), a se še v glavnem prištevajo k romstvu. Z narodnostnim oprede­ljevanjem na temelju subjektivnih opredelitev imamo kaj megleno sliko. Starši dolocijo narodnost otroku ob rojstvu, kasneje se sam opredeljuje (vcasih tudi po vetru) in koncno umre z doloceno narodnostjo. V šoli sem srecal romske ucence: vpisani so kot Slovenci, toda slovenšcina jim dela najvecje težave. Pri izobraževanju in vzgoji romskih ucencev nista oviri samo jezik in odtuje­nost sošolcev, temvec tudi morala siromaštva, ki se po življenjski logiki razvija v izolatu. Vsekakor je še odprto vprašanje, zakaj so se Romi prej ustalili v Prekmurju kot na Dolenjskem. Nekaj sem že omenil in k temu dodajam še vecjo toleranco med protestanti (vecina starih naselij je na versko mešanih obmocjih), nerazvitost do-macega kovaštva med poljedelskim prebivalstvom, mejo z obcasnimi zaostritva-mi v avstro-ogrski monarhiji in administrativne pritiske. Ustaljeni Romi so živeli med drugim prebivalstvom in nekateri že v izolatih na obrobju vasi. Ob koncu XIX. st. je bilo že 89% Romov stalno naseljenih in v 18 krajih so živeli skupno z drugimi prebivalci. Mocno diferenciacijo je povzrocila tudi odprava podložništva na Ogrskem. Zacenja se »delovanje« primitivnega kapitalizma z željo po zemlji, in grdi sebicni konkurenci se sorodnik skoraj ne more izogniti. Zemljišca, kjer so nastajali romski izolati, so Romi kupovali in nekateri odplacevali s kovaškim in drugim delom. Prodajali so jim sporna zemljišca ali tista, ki so menjavala lastni­štvo z dražbami. Tako se je zacela getozacija, ki pa ima še danes mocne zagovor­nike in ponekod izvrševalce (npr. ukrep na žužemberškem obmocju). Preuceva­nja Romov se še vse prevec lotevamo s staro sociološko metodo in vse prevedemo na socialno vprašanje. Problem sožitja bi nam bil bližji, ce bi poznali moralna pravila, kulturo življenja teh starih in novih izolatov. To življenje so oblikovali tudi administrativni predpisi in posegi policijske-žandarske oblasti. S policijsko okrožnico Dravske banovine (1935) je bilo doloceno, da morajo obcine dodeliti vsakemu domovinsko pristojnost. Noben Rom pa ni smel zapustiti prebivališca brez dovolilnice. Ce je nameraval iti iz obcine, je moralo biti v dovolilnici tudi zapisano, koliko casa bo z doma. Žandarji so jih morali obcasno (podnevi in po­noci) kontrolirati ali se kdo ni neupraviceno oddaljil, in hkrati tudi s »pretresom« iskati sledove kaznivih dejanj (ukradeno blago…). V takih primerih so morali biti vsi na »apel placu«. Te metode so prevzeli in še po svoje dopolnjevali madžarski okupatorji. Pred tridesetimi leti smo analizirali stanovanjske razmere v 8 izolatih sedanje soboške obcine, v katerih je živelo 787 Romov v 89 stanovanjih s skupno stano­vanjsko površino 2166 m2 ali okrog 2,9 m2 na osebo (približno enako površino je imel vsak še na dvorišcu). Taka utesnjenost cloveku ni dovoljevala potrebnega intimnega življenja, najmanj pa otrokom kolickaj ustreznega prostora za ucenje in igro. V takih razmerah je bila nujna stalna napetost, razdražljivost ob že mocni znacajski obcutljivosti. Nadaljnja (tudi sedanja) analiza je potrdila, da iz najbolj utesnjenih naselij (bivalnih prostorov) narašca število kaznivih dejanj, predvsem otrok. Iz takih razmer je tudi najvec povratnikov. Dolgoletna prizadevanja za vse­stransko izboljšanje niso bila neuspešna. Pred leti je murskosoboška enota Zavoda za šolstvo Slovenije ugotovila, da je v Prekmurju le še 33,9% osnovnošolcev Romov prihajalo iz enosobnih domov, 7,4% pa že iz treh- in vecsobnih. Velika vecina stanovanj je že elektrificiranih, imajo že precej televizorjev, tranzistorji spremljajo že mnoge. Razlike med naselji in v nekaterih naseljih se povecujejo, toda s tako diferenciacijo se krepi etnicna sa­mozavest. Po zadnjem popisu (1984/1985) socialnih služb v 10 obcinah v Sloveniji je živelo 882 romskih družin s 4615 clani v 444 barakah, 294 hišah, 58 družbenih stanovanjih, 43 šotorih, 28 kontejnerjih in 15 bivalnih prostorih, ki so le podobni stanovanju. Reševanje stanovanjskih vprašanj z vso goloto odkriva družbene odnose do Romov in tudi med njimi samimi. Ti odnosi se kažejo v (ne)dodeljevanju stano­vanjskih kreditov zaposlenim Romom in v zmedenosti pred prihodnostjo rom­skih zaselkov. V Prekmurju ni še noben zaselek urbalno-nacrtno vkljucen v razvoj­ni program pokrajine. To odseva neodlocnost, kaj narediti z romsko skupnostjo: razseliti in pospešiti asimilacijo ali priznati specificnosti romstva in na temeljih enakopravnosti razvijati vživetje v socialisticno družbeno skupnost. Velika priza­devanja na novomeškem obmocju preprecuje odpor vaških staroselcev. Na poenotenje romske skupnosti v posameznih izolatih je vplivalo ohranje­vanje širše družbene skupnosti. Z analizo v 16 romskih naseljih sem pred tride­setimi leti ugotovil, da sta bila mož in žena (v mnogih primerih je sicer to bila zunajzakonska skupnost) v 50-78% iz istega kraja in v glavnem tudi z enakim priimkom. Življenje Romov v utesnjenih naseljih je ohranjalo svojevrstno kulturo življe­nja: živeti življenje za danes. Tradicija z mnogimi znacilnostmi revšcine je v dru­žinskih skupnostih omogocala poseben gospodovalen položaj žena, ki so bile zunaj naselij (ob prosjacenju …) najveckrat tudi najbolj ponižane. Po podatkih popisa iz leta 1961 sem ugotovil, da so kar v 195 (od 295) analiziranih gospodinj­stvih odgovorili, da je žena »poglavar« gospodinjstva. Ko smo se resneje zavedeli njenega položaja, smo k njim in predšolskim otrokom usmerjali nekatere naše družbene dejavnosti. Ravnali smo se, ceprav ne z enako vztrajnostjo, po starem pravilu: emancipacija žene je temelj emancipaciji družine in tudi dolocene sku­pnosti. Emancipacija brez temeljne socialne varnosti je prej iluzija kot podlaga za pri­hodnost. Socialne varnosti ni mogoce zagotavljati na temelju nekdanjega pater-nalizma z dodeljevanjem socialne pomoci. To resnico so sprejeli že mnogi Romi (Pušca, Cernelavci, Vanca vas, Zenkovci …) z zahtevo po enakem vrednotenju dela in enakopravnem zaposlovanju. Prva stopnica za to se zacne pri vzgoji in izobraževanju in jo najtežje prestopajo. Vsa bremena pri tem smo prenašali na neromsko družbeno skupnost, ceprav bi morali po »starih metodah« posamic in skupinsko »prosvetljevati« družino v romskem naselju in razmeram ustrezno od­pravljati predsodke v okolici, ki je še potrebna »družbene« vzgoje. Predstavniki Romov so že pred leti na sestankih SZDLS poudarjali, da sta za­nje vzgoja in izobraževanje temelj prodora iz dednega siromaštva. Težko je pre­magovati zaprtost in samozadovoljstvo po posameznih naseljih. Kaj neradi so videli, ce se je kdo dvignil nad njihovo povprecje, in bolj izobraženega (primer dveh njihovih uciteljic) niso vec šteli med »svoje«. Tako so se oddaljevali, kar je vidno tudi pri tistih, ki so se preselili iz izolata v urbano urejene kraje. Poredkoma se vracajo, še redkeje so pripravljeni na sodelovanje z višjim znanjem. Izobraže­vanje romskih otrok je bilo in v glavnem tudi ostalo najtežje rešljivo. Družinska skupnost tega sama ne zmore: ne samo iz materialnih razlogov, temvec zaradi tr-doživega vživetja v brezperspektivnost. Preveliko je nasprotje, kaj romska družina pricakuje od otroka in kaj ta sam od šole. Razmišljanja ni dosti, odlocitve so nagle in preproste, le za danes in bolj redko za pojutrišnjem. Romska obrtna dejavnost je morala zamirati, ker so narašcaj ucili starši s prakso. Cemu naj jim bo pismenost v starem pomenu? Za svoje potrebe skriv­nostnega informiranja so »iznašli« pisavo znakov. Knjig v svojem jeziku-narecju niso imeli, drugega jezika niso razumeli. Sporocila so si neposredno prenašali v svojem narecju. V boju za samoohranitev jim je pomagalo tudi narecje naselja ozi­roma naselij. Besedišce so dopolnjevali s spakedranimi besedami narecja vecine, samo da jih ne bi razumeli drugi, predvsem »ovaduhi«. Nedavno sem ugotovil, da pesmi, ki so jih peli v nekem naselju, niso povsem razumeli v 20 km bolj oddalje­nem kraju. Ob popisu proti koncu minulega stoletja je le malokateri romski otrok obi-skoval šolo. Dosti bolje tudi ni bilo pri drugih. Prvi romski osnovnošolci so zaceli (kaj neredno) hoditi v osnovno šolo v Kupšincih (1895). Zatem je tu in tam še kak pricapljal v katero izmed prekmurskih šol, sicer pa niso vedeli, zakaj naj bi hodili v šolo, in tudi oblast ni bila zavzeta za njihovo vzgojo in izobraževanje, ker je del tega »opravljala žandarmerija« in vcasih zelo »vestno«. Nikakor ne preseneca, da je murskosoboški šolski nadzornik (1935) predlagal ustanovitev posebnih šol za ciganske ucence z internatom, v katerem pa bi ti morali ostati še po koncanem šolanju, dokler se ne bi zadostno pripravili za življenje. Še manj zanimanja zanje je imela okupatorska šolska oblast. Po raznovrstnih poskusih po letu 1945 (poseben razred) se je z veliko družbe-no pomocjo zacelo z rednim vkljucevanjem romske dece v predšolske vzgojnovar­stvene ustanove in s prizadevnim delom nekaterih uciteljev s starši šoloobveznih otrok. Vzgojiteljice so hodile po hišah »prosit« deco za vrtec, pred njimi so zapi­rali vrata in nemalokrat so z otrokom privedle v vrtec tudi mater, ki je spremljala, kaj se dogaja. Nemalo težav je bilo tudi pri neromih. Prvi Rom je v šolskem letu 1970/71 koncal osnovnošolsko obveznost v 8. Ra-zredu. Med navedenim številom romskih osnovnošolcev jih povprecno okrog 30 letno konca šolsko obveznost v 8. Razredu, in vec kot polovico v Prekmurju. V Ju­goslaviji je vec kot 500.000 Romov in med njimi jih ima višjo in visoko izobrazbo le kakih 200-300! Kot je že v naši praksi: veliko razpravljanja in pojasnjevanja samim sebi – ve­dno pa nam zmanjka družbeno organizirane aktivnosti, in to izrazito na podrocju vzgoje in izobraževanja. Še vedno ne vemo, kake in kaj naj bi bile naše šole vseh stopenj in »profilov«, kaj šele da bi vedeli, kako se lotiti vzgoje in izobraževanja otrok, ki prihajajo iz razpadajocih polplemenskih skupnosti, iz izolatov. Po podatkih Zavoda Slovenije za šolstvo se je do minulega šolskega leta rahlo povecalo število romskih šoloobveznih otrok. Toda problematika je v 53 osnov­nih šolah, kamor so bili všolani, ostala skoraj neizpremenjena. V šolskem letu 1986/87 bi moralo obiskovati 897 (tj. 1,5% osnovnošolske populacije zajetega ob-mocja) romskih otrok osnovno šolo. Med 36% neuspešnih jih je bilo kar 11,5% neocenjenih,med temi pa jih je kar 76 (Novo mesto 50), ki sploh niso obiskovali pouka. Zaradi zagotovitve socialne varnosti z zaposlitvijo je kaj malo perspektive ob tem, ce je bilo še vedno na razredni stopnji 73% ucencev in na predmetni le 27% (M. Sobota 34% in Novo mesto le 16%). Do 8. razreda jih je prispelo samo 30 (ali 3%); vecina v OE M. Sobota. Poseben problem pa je, ker Romi sami še niso »spoznali«, da jim more zagotavljati perspektivo le znanje pri delu. To ilustrira podatek, da je med 75 ucenci, ki so koncali šolsko obveznost, bilo le 30 takih, ki so želeli nadaljevati šolanje na osnovni oziroma srednji šoli usmerjenega izobra­ževanja, 20 se jih je želelo zaposliti in kar 25 bi jih rado ostalo doma. Zanemarljivo pa tudi ni, da se z leti povecuje število romskih ucencev na pred­metni stopnji in tudi to, da jim zmanjkuje potrpljenja in pred koncem zapušcajo šolo. Stanje dobro poznamo: še nimamo metode niti oblike, kako pripravljati in pomagati vzgojiteljicam in ucnemu osebju na šolah z vecjim številom romskih ucencev, ki bi jim mogli dati ustrezno vzgojo in izobraževanje. Pred leti so se ti kadri bolj samoiniciativno kot pa na družbeno potrebno inici­ativo organizirali in se na rednih sestankih in posvetovanjih »samoizobražujejo«. Ker so brez vsakega primernega ucnega pripomocka, so zbrali nekaj osnovnih besed, ki so objavljene v Zbirki slovensko-romskih izrazov (Konva slovenskate romanne alavenca; cez 1100 besed, M. Sobota 1987). Doslej še nismo spoznali »potrebe«, da bi vsaj eno enoto (M. Sobota ali Novo mesto) Zavoda za šolstvo SRS specializirali, da bi celovito znanstvemo spremljala in usmerjala vzgojo in izobraževanje romskih otrok. To bi bilo tembolj potrebno, ker Romi nimajo no-bene interesne skupnosti, ki bi skrbela za njihov vsestranski razvoj. Nerazumlji­vo pa je, da se v državnem merilu ob mnogih inštitutih, fakultetah, komisijah in odborih nikakor ne moremo sporazumeti, da je treba romsko skupnost, ki živi širom Jugoslavije, obravnavati enotno z upoštevanjem in spoštovanjem obstoje-cih razlicnosti romstva. Povsem drugace je po svetu. Pri roki bodi Madžarska, kjer organizacija Romov in za Rome izdaja za vzgojo in kulturo Ciganov posebno revijo Új szemle. V zadnjih mesecih naš tisk razgrevajo razprave o enakopravnosti jezikov, in to ne kot individualne pravice, temvec kot izraz suverene biti narodne oziroma narodnostne skupnosti. O seji predsedstva RK SZDLS je bilo zapisano: jezik je enakopraven le, ce je narod enakopraven; jezik zavarovati teritorialno; jezik je ogledalo cloveške družbe in narodnih manjšin ne bi smeli preštevati, ker smo bili proti takemu pocetju v Avstriji (Delo, 12. nov. 1988.). Med bistvenimi opravicili slabega napredovanja romskih ucencev (tudi pri za­poslitvi in pri »delitvi družbene moci«) je že ustaljeno navajanje: neznanje knji­žnega jezika. Romski otrok pride v šolo iz družin, kjer je pogovorni jezik romsko narecje in tudi eno izmed treh prekmurskih narecij (to mi je potrdila raziskava v vec kot 60% primerov). Ucenec ne razume in ne more slediti prizadevanjem vzgo­jitelja oziroma ucitelja in enako velja narobe. Za most z enega brega na drugega še nimamo ustreznega »materiala« niti usposobljenih graditeljev. Na prvem svetovnem kongresu Romov v Londonu (1971) so ustanovili komi­sijo za knjižni romski jezik (romani chib) ob upoštevanju narecnih posebnosti (enako tudi v resoluciji sarajevskega mednarodnega simpozija: Jezik in kultura Romov, 1986). Naša prizadevanja – kolikor jih je že – za razvoj romskega jezika so v glavnem zaprta z obmocji družbenopoliticnih skupnosti: radijske oddaje: Priština (tudi TV), Sarajevo, Beograd in v Makedoniji. Tudi Radio M. Sobota ima vsake štirinajst dni oddajo v romskem narecju, ki pa brez ustreznih pomoci bolj škodi kot pomaga razvoju. V pomanjkanju romskega besedotvorja si sodelujoci pomagajo s »ciganjenjem« slovenskih besed. Veliko pomoc bi mogel dati tisk v romšcini. Po letu 1945 so v Jugoslaviji zaceli izhajati trije listi, vendar nobeden ni sklenil letnika ali doživel toliko številk kot predvojni Romani lil, ki ga je izdajal privatnik. Drugace je zunaj po svetu. Madžar­sko cigansko kulturno združenje že nekaj casa redno izdaja Ciganski list (Cigány újság – Romano Njecipe). Med 33 anketiranimi romskimi ucenci na predmetni stopnji v soboški obcini mi jih je le 5 odgovorilo, da si ne želijo izpopolnjevanja svojega govornega narecja in približno enak je bil odstotek v skupini odraslih iz raznih naselij. Negativne odgovore so mi dajali tisti, ki že živijo zunaj svojih nekdanjih prebivališc. Zani­mivi so na nekaterih šolah primeri dvojezicnosti: neromski ucenci se z romskimi sošolci pogovarjajo v njihovem narecju. Tu in tam je kaj takega v katerem gostin­skem ali trgovskem lokalu. Izrazno sposobnost romskega jezika so že potrdili nekateri naši romski pesni­ki (Rajko Djuric) in dve romski gledališci: Romano teatra v Mokrini blizu Kikinde in zaslovelo skopsko gledališce Pralipa, ki je celo dramo P. Weissa presadilo v romski geto s temeljno zasnovo: revolucija romske skupnosti še ni koncana, ce se je sploh že zacela? Romi niso brez svoje kulture in še te, ki je že raziskana (Pavla Štrukelj), ne poznamo in je na splošno tudi ne upoštevamo. Na nekaterih šolah so še bojece zaceli vkljucevati v kulturne prireditve tudi tocke v romskem jeziku in predvsem, kar so napisali ucenci sami ali živi v njihovi okolici. Rome potiska v izolacijo tudi zelo pogosten predsodek: nimajo delovnih na­vad, nocejo delati, so nedisciplinirani, stalno so na bolniški in najtežji greh je – lenuhi so. O vsakem »grehu« bi mogli tehtno razpravljati in tedaj bi morda bolje razumeli tudi nerazviti svet. Za to pa seveda nimamo casa, predvsem ne volje. Navedeni predsodki dobivajo težo, ko narašca v konkurenci vprašanje zaposlitve. Upoštevati moramo, da so staroselski Romi v glavnem na obmocjih manj ali naj­manj razvitih, ki se tudi zelo slabo razvijajo. Po narodnem dohodku na prebivalca je bila med 65 obcinami M. Sobota leta 1986 še na 51., lansko leto pa je zdrknila na 57. mesto. Lendava »vztraja« na 59. mestu. Novomeška obcina je zdrknila s 15. Na 19. Mesto. V teh krajih je tudi povpraševalcev po delu vec kot drugod. Tako v Prekmurju pride na eno prosto delovno mesto že vec kot 7 iskalcev zaposlitve, vendar ni realnih možnosti za izboljšanje. Poleg socialno ekonomskih vzrokov, na katerih »stojijo« predsodki, bi pri zaposlovanju Romov morali upoštevati še nekatere genetske posebnosti (1962 raziskovala dr. M. Avcin in A. Pogacnik) tam, kjer so. Prezrli smo, da mnogim Romom palec na nogi raste »skregan« z ostalimi prsti, nekaj problemov je tudi z mrežnico itn. Odstotek stalno zaposlenih v družbenem sektorju je na vseh obmocjih zelo nizek in vedno je manj možnosti za hitrejše zaposlovanje Romov s pomanjkljivo izobrazbo ali pa brez nje. V družbenem sektorju je osnovni pogoj izobrazba, tega pa ne zahteva privatnik doma in v tujini, kjer velja le to, kar znaš in narediš. Cas vecjega zaposlovanja v tujini je za Rome že mimo in kaj necastno nas zastopajo iz nekaterih predelov, ko si išcejo mesto s prošnjami za politicni azil. Takih pri­merov iz Prekmurja ne poznam. Precej Romov pa je stalno na sezonskem delu v Avstriji in pri istih delodajalcih. Zaradi formalnopravne enakosti vseh pri zaposlovanju se nihce vec ne ukvarja z usposabljanjem neusposobljenih Romov, in to predvsem brezposelnih. V or-ganizacijah, kjer so zaposleni, nimajo posebne evidence o njih, ker ne »smejo voditi« pregleda o narodnostni pripadnosti zaposlenih. Dokler zmorejo delo, ki jim »ustreza«, so še v delovnem razmerju, vendar vedno nekje na koncu in tudi med zadnjimi v tamkajšnjem družbenopoliticnem življenju. K vztrajanju na delu marsikaterega sili tudi domaca motiviranost (gradnja hiše, urejanje stanovanja v bolj urejenem naselju itn.). Kjer so se zavzeli za njihov razvoj, uspehov ni manj­kalo. Med prekmurskimi delovnimi organizacijami je v Muri najvec zaposlenih Romov (okrog 80) in tam ugotavljajo, da se z daljšo dobo zaposlitve povecuje nji­hova vestnost pri delu in ucinkovitost, sprejemajo dela, ceprav ne ustrezajo nji­hovi srednješolski ali poklicni izobrazbi. Toda »nizek izobrazbeni nivo ne vzbuja aspiracij po nadaljnjem izobraževanju in ne pripravljenosti za aktivno delo v druž­benopoliticnih organizacijah«. Prezreti ni mogoce, da nekateri obnavljajo svoje stare ali casu ustrezne obrti: trgovanje po sejmih ali ob prometnicah (npr. Vecer, 3.7.1988). Kljub vsem tegobam le ni povsem sprejemljivo mnenje: »Romi so pri nas ocitno najtežavnejši primer, saj gre vendarle in predvsem za njihovo neprila­godljivost na industrijsko družbo«. (P. Božic: Delo, 26. nov. 1988). Koncno so Romi obremenjeni še z enim ali morda najtežjim predsodkom: da so lopovi, roparji, skratka t atovi vseh vrst. S kriminaliteto Romov sem se sreceval tudi v nekdanji poklicni aktivnosti in še vedno mi je ostalo marsikaj nepojasnjeno. Bojijo se vetra in v takem vremenu so redkokdaj bili med storilci kaznivih dejanj. Pri vlomih so se posebej zavarovali od znotraj. Po uspešnih vlomih so odnašali tudi kamgarne, nisem pa srecal Roma v kamgarnasti obleki. Kradli so kokoši in z njimi so bili v dobrih odnosih nekateri tedanji »kupinarji« (potujoci nakupovalci jajc in perutnine) in že ustaljeni tovrstni trgovci po vaseh. Videl sem tudi, da je v kakem naselju bilo za »kosilo« bedro kokoši ali petelina in tudi take, ki so si to sami vzgojili. Zakaj so kradli in zakaj kradejo – najbrž so enako motivirani kot drugi tovrstni storilci. Razlike so v na-cinu in višini, seveda odvisno od okolice in »sposobnosti«. Verjetno je pri Romih vec tatvin v korist in po interesu drugih kot pa samo zaradi lastnih potreb. Med kaznivimi dejanji Romov so na prvem mestu tatvine vseh treh stopenj kazenskega zakona. Med kaznivimi dejanji, ki so jih storili Romi v Prekmurju leta 1974, je bilo tatvin 52% in naslednjega leta za odstotek manj. Vprašljivo je, ali so takšna dejanja posledica siromaštva ali cesa drugega – nikakor pa potrditev Lombrozo­ve teorije. Vprašanje je zanimivo pri spremljanju njihove kriminalitete na škodo družbenega in zasebnega premoženja v casu, ko tudi tiste na razvitih obmocjih vse mocneje stiska družbenosocialna kriza. Podatki takih sklepov – seveda brez temeljitejše analize – ne potrjujejo. V letu 1987 se je število kaznivih dejanj, ki so jih storili Romi, znižalo za 39 in za 69 storilcev v primerjavi z letom 1986. Enako opažamo v primerjavi letošnjih devetih mesecev z enakim lanskoletnim obdob­jem: manj 20 kaznivih dejanj in manj 37 storilcev. Struktura kaznivih dejanj pa ostaja v glavnem neizpremenjena. Leta 1986 je bilo med vsemi kar 72% tatvin vseh vrst (na novo 4 ropi). Naslednjega leta se je odstotek znižal na 51% - tak je bil pred vec kot desetimi leti. S tatvino na škodo zasebnega in družbenega premo­ženja je bila leta 1986 povzrocena škoda 21.532 din, v naslednjem letu 48.962 in v letošnjih prvih devetih mesecih 65.711 din. Škoda, povzrocena z veliko tatvino, je v navedenih enakih casovnih obdobjih povprecno znašala 34.145; 283.732 in 68.743 din. Navedeni zneski pomenijo malo, ker bi morali še primerjati stopnjo inflacijske rasti cen. Analiza, koliko je storilcev kaznivih dejanj na 1000 prebivalcev na obmocju Uprave za notranje zadeve M. Sobota in koliko pri Romih, je še mocno zaskrblji­va. Med Romi je udeležba za nekaj vec kot trikrat vecja kot pri drugem prebival­stvu, vendar moramo upoštevati, da nimamo tekocih letnih podatkov o številu Romov. Zaskrbljeni moramo biti glede otrok, ki so skoraj stoodstotno storilci nava­dnih in velikih tatvin. Tako je 44 otrok naredilo 63 kaznivih dejanj (od tega kar 61 tatvin) v letu 1986, naslednje leto 18 otrok 27 kaznivih dejanj (samo tatvine) in v prvih devetih mesecih letošnjega let a 7 otrok 12 kaznivih dejanj. Ponoviti moram že zapisano ugotovitev: neurejene socialno-ekonomske, predvsem pa stanovanjske razmere vidno vplivajo tudi na kriminaliteto pri Ro­mih. Najvec romskih storilcev kaznivih dejanj – predvsem otrok – je iz nekaterih mlajših in najmanj urejenih naselij. V mlajšem in najmanj razvitem romskem na­selju v Prekmurju so v nekaj letih storili kar 241 kaznivih dejanj in en otrok kar 53. Nasprotno je študentka Etelka Korpic v diplomski nalogi ugotovila, da na Pušci (najvecje in eno najbolj urejenih naselij) ni bilo v štirih letih nobenega storilca kaznivega dejanja in le dva st a napravila prekršek. Leta 1987 je sodnik za prekrške v M. Soboti obravnaval 299 Romov (5,6% vseh obravnavanih) zaradi storjenih prekrškov in skoraj 50% jih je bilo s podrocja kr­šitve prometnih predpisov. Vsekakor bi bila zanimiva analiza nekaj let, koliko so takšni prekrški morebiti povezani z nepismenostjo ali polpismenostjo. Na dru-gem mestu so prekrški zoper javni red in mir (30,6%) in zaskrbljivih 38 primerov je zaradi kršitve predpisov o šolanju. Nekaj (15) je tudi klasicnih kršitev zakona o gozdovih. Veliko vznemirjenja in sovraštva do Romov so vzbudile vesti (tudi tendenci­ozne) o trgovini z otroki. V Prekmurju ni bilo nobenega primera in so ta pocetja ostro obsojali. Na seji rep. Komisije SZDL S (l. 1977) smo zvedeli, da so Romi na Dolenjskem kaj hitro odkrili ta posel in je prišlo tudi do spopada med njimi in »trgovci«, da je morala posredovati milica. Ob tem se z vso zaskrbljenostjo sprašujem: ali bo možno ustvariti sožitje med narodnostmi, ko že otroke, ki še ne vedo, kaj je politika, silijo v demonstracije. Tako tiste, katerim bi morale biti skupne igre in skupna vzgoja za vse srecno pri­hodnost, sedaj ucijo sovražiti v najtežjem pomenu. Molcimo, a tudi to je svojevr­stna kategorija hudega kaznivega dejanja politikantov! Romi so skozi desetletja pocasi ali z doloceno vztrajnostjo zaceli oblikovati svoj razredno-narodnostni odnos, kar se je zelo ocitno pokazalo v casu narodno­osvobodilnega gibanja in boja. Med Romi so bili clani KPJ in SKOJ in so se že v zacetku z drugimi z ramo ob rami vkljucevali v gibanje in v partizanske enote. Tako so v zacetku vstaje v Srbiji sestavili cigansko ceto. Del njihove zgodovine poznamo predvsem z najhujše strani, od Jasenovca – Raba do Auschwitza. V to taborišce so npr. iz Novega mesta transportirali direktno v krematorijske peci (2. decembra 1943) 77-cansko skupino, v kateri je bilo vec kot tretjina otrok do 10 let. O Romih vemo pa zelo malo, kolikšen je bil njihov prispevek v NOB. Iz borbe so prišli nekateri kot nosilci partizanske spomenice 1941 (eden je bil proglašen za narodnega heroja) in vec oficirjev (na Dolenjskem 7; od kapetana navzdol). Še manj pa je znano, da je na Dolenjskem nekaj borcev NOB brez ugotovljene krivde kar na hitro likvidiralo tri vecje skupine Romov – od novorojenckov do starckov. Redko kje in kdaj se sliši beseda o njihovi udeležbi v NOB in izredno tragicni uso­di, ki so jim jo pisali madžarski in nemški okupatorji in njihovi kvislingi. Nikjer še nisem videl, da bi bil v Sloveniji o tem tudi kak spomeniški zapis. Verjetno pa so Romom med prvimi, ce ne že prvi, v Avstriji postavili spomenik v nekdanjem gradišcanskem taborišcu Ciganov v Lackenbachu, katerega je 6. okt. 1984 odkril predsednik republike dr. Kirchschläger. Po vojni nisem zasledil, da bi bil kakšen Rom pred vojaškim ali drugim sodi-šcem zaradi izdajstva oziroma sodelovanja z okupatorji. Takoj po vojni je velik del preživelih Romov navdalo upanje v možnost svojega hitrejšega vkljucevanja na temeljih oznanjevane enakopravnosti v novo družbeno skupnost, v novo življenje. Toda mnogi so kaj hitro doživeli razocaranje in med prvimi je odlocno reagiral Moša Pijade: »Tej mali narodnosti morajo naše oblasti v vsem pomagati, da se dvigne iz tistega nizkega stanja, v katerem so jo držali poprej in iz katerega se trudijo, da bi se dvignili sami s svojo maloštevilno, toda vrlo inteligenco na celu in zavednimi delavci in borci«, in napake, ki se delajo pri tem, »spreminjajo nacela, na katerih temelji naša nova demokracija, v prazno frazo«. (24.6.1945 – Izvajanje zakonov). V prvi jugoslovanski ustavi je uveljavljeno kaj utopicno »spoznanje«, da je bilo med narodnoosvobodilnim gibanjem in njegovim oboroženim bojem nacionalno vprašanje politicno rešeno, na ekonomskem podrocju pa da se rešuje prek ljud­ske oblasti, kjer ljudstvo upravlja splošno ljudsko (državno) imovino prek svojih predstavnikov. Temelj pa je, da so vsi državljani enaki pred zakonom in enako­pravni (cl. 21/1) in narodne manjšine »uživajo pravico in zašcito svojega kulturne­ga razvoja in svobodne uporabe svojega jezika« (cl. 13). V informbirojevskem obdobju so se mnoga vprašanja revitalizirala iz teme­ljev narodnoosvobodilnega gibanja in v razvojnem procesu samoupravljanja (ki je na žalost cez cas krenil v decentralizacijo državne moci namesto v demokracijo na temeljih dela) se nacionalno vprašanje pojavlja kot ekonomsko (prenašanje in ustanavljanje istovrstnih podjetij) in vse ostreje tudi kot »politicno« (omahova­nje glede sveta-zbora narodov in njegove pristojnosti). Vse to je razbijalo naivni optimizem, ki je gnezdil v nerealnem in že škodljivem zaupanju v moc pravne norme. V pravnem normiranju pravic manjšin smo imeli (tudi zaradi delov naših posameznih narodov onstran državnih meja) dolocene težave celo,kako jih poi-menovati. Z ustavo 1963 je »zajamcena tudi vsaki narodnosti – nacionalni manjši­ni pravica, da prosto rabi svoj jezik, razvija svojo kulturo ter v ta namen ustanavlja organizacije …« (cl. 43/1). Ta dolocba sodi v cas, ko republike zacno oblikovati svojo nacionalno politiko. V šestdesetih letih je zaznavno vznemirjenje med Romi, predvsem v predelih z vecjo in homogeno naseljenostjo. Vznemirjenje prerašca v gibanje, v katerem se aktivirajo romski borci iz NOB, nekaj romske in neromske inteligence in bolj razgledani iz mlade romske generacije. Snujejo se društva Rom, specificna po in-teresni dejavnosti (v Sloveniji še nimajo korenin) in vse pogosteje postajajo temelj gibanja za emancipacijo Romov, kar je pomenilo pogoj za vživetje v tekoci druž­beni razvoj. V tem casu je to gibanje odmevalo po svetu in krepilo ugled našega sa­moupravnega sistema. To je tudi v doloceni meri vplivalo na sklic prvega kongre­sa Ciganov (8. april 1971, od tedaj je to njihov mednarodni praznik) v Londonu. Za predsednika je bil izvoljen Rom Slobodan Berberski (pesnik, nosilec partizanske spomenice 1941) in na zadnjem, tretjem kongresu so to funkcijo zopet zaupali Romu iz Jugoslavije. Berberski je o pomenu kongresa zapisal: »Tega dne smo stopili na zgodovin­sko prizorišce, s katerega nas ne bo nihce pregnal. Zaceli smo se zavedati svojega položaja v družbi, svojih možnosti za lastno potrditev in za to, da najdemo svoj cloveški prostor pod nebom«. (Vecer, 8. aprila 1972). Sprejeli so tudi svoje av­tenticno ime Rom, ki je potem dobivalo domovinsko pravico v nacionalnih (pri nas popis prebivalstva) in mednarodnih aktih. Ustanovili so mednarodno orga­nizacijo Romani Union, ki deluje med kongresoma in ji je bil leta 1979 priznan posvetovalni status v socialno-ekonomskem svetu OZN. Sredi razprav o ustavi leta 1974, ko ni vec narodnih manjšin, je bilo še posebej aktualno, kaj so: narodnost ali etnicna skupnost ali ljudje zunaj vsake skupnosti drugih obcanov. Proti opredelitvi za narodnost so ugovarjali: nimajo maticne do-movine in tako tudi ni mogoce uveljavljati reciprocitete. Toda resnicno humana, civilizatoricna družbena skupnost bi lahko in morala prav v takem primeru, ko neki etnicni skupnosti ne stoji za hrbtom mocan boter, s katerim bi bilo možno in dobro trgovati, pomagati k narodnostnoetnicni rasti in borbi proti manjvre­dnostnemu kompleksu! Ustava SFRJ uveljavlja le pravice narodov in narodnosti. V ustavni razpravi je bilo tudi mnenje, da so Romi etnicna skupnost, toda nismo si vsaj v temeljih razjasnili znacilnosti tovrstnih skupnosti, kar tudi ni cudno, ce je to ostalo nejasno po vecmesecnih razpravah za pripravo Helsinške listine. V ustavi 1974 so v marsicem registrirani nesporazumi in mnoge nedoreceno­sti. To je izraženo tudi z opredelitvijo enakopravnosti narodov in narodnosti (ni pojasnila, katere so to). Po logiki suverenosti in državnosti republik je bila njim prepušcena neposredna konkretizacija posebnih pravic in dolžnosti narodnosti. Kaj z Romi, ki živijo stalno naseljeni raztreseno po celi Jugoslaviji, je reševala vsaka republiška in pokrajinska ustava v skladu s svojo nacionalno politiko. Romi so skriti pod omembo etnicnih skupin z niansami pravic do narodnosti (ustava SR BiH). Kaj kmalu se je pokazalo, da to more biti pogodu nacionalisticni, ad-ministrativno asimilacijski politiki. To se je izražalo z opredeljevanjem Romov ob popisih prebivalstva in njihovem zaznavnem spreminjanju priimkov in spreje­manju »uvoženih« imen. Zaradi samozašcite so se opredeljevali za Jugoslovane, prevzemali narodnost vecinske okolice ali pa ostali neopredeljeni. Najizraziteje se je to pokazalo na Kosovu, kjer je najprej nanje »navalila« albanska iredenta. (S. Berberski, 1984). Na tretjem kongresu so Romi z resolucijo zahtevali, da se jim v vseh deželah, kjer so naseljeni, prizna status narodnosti. Za to so dobili podporo tudi pri Evrop­skem svetu in UNESCO. Sprožili so iniciativo, naj bi OZN na plenarni seji pod posebno tocko obravnavala v celoti položaj Romov v svetu in Romano Union naj dobi status polnopravnega clana OZN. Pri nas pa vse poteka že po uteceni praksi. Vodstva družbenopoliticnih organizacij, predvsem SZDL, so zbirala porocila, formirane komisije so sestavljale analize in kdaj pa kdaj je bila o tem tudi razprava na (razširjenih) sejah posameznih organov – toda vprašanje družbenega položaja Romov je vedno obviselo v okviru socialnih in vzgojnoizobraževalnih skupnosti. Tudi Slovenija ni izjema. Tako je komisija za manjšine in izseljenska vprašanja ter narodnosti pri preds. RK SZDLS na 7. (razširjeni) seji (16.6.1977) živahno razpra­vljala o položaju Romov. Po mnogih predlogih ni bilo akcijsko kaj dosti prijemlji­vega, še manj pa zavzetosti za ustrezno akcijo. To se je ponovilo po razpravi leta 1987. Nekoliko drugace pa je na obmocjih posameznih obcin, kjer so po resni za­vzetosti skupaj z Romi že rešili nekaj težavnih vprašanj in usmerili bodoci razvoj. Vse razprave o Romih na višjih nivojih so potekale brez udeležbe Romov, mimo njih, kot da so objekt družbe. Problematika je iz okvira politicnih organizacij »pricurljala« tudi do predsed­stva SFRJ. Služba za družbenopoliticna vprašanja in odnose v federaciji je sesta­vila informacijo o socialno-ekonomskem in ustavno-pravnem položaju Romov v Jugoslaviji (št. 414/1/81, 26.3.1981). Informacija je bila razposlana, vse pa je ostalo po starem. Med registracijo stanja se je »službi« prikradel sklep: Romi sami mo-rajo spregovoriti o svojem statusu. Toda kako in kje, ce kot skupnost niso zasto­pani pri skledi, kjer se »deli družbena moc«, niti niso organizirani v državi ali v širših družbenopoliticnih skupnostih. Temu klicu je – samoiniciativno – sle­dil film Filipa Robarja Romi na noge (naslov iz romske himne). Tudi med Romi v Prekmurju je bila vse glasnejša zavest o temeljnih clovekovih pravicah, kar je potrjevala tudi krepitev njihove državljanske zavesti; pocasi sta zavest in zahteva po enakopravnosti izpodrivali obcutek manjvrednosti in s tem pripravljenost na vecvrstno asimilacijo. Rom Horvat je na seji obcinske konference SZDL v M. Soboti dejal: »Cas bi že bil, da bi se slovenska družba koncno opredelila, kakšen status naj bi imeli Romi v Sloveniji: ali jih želimo asimilirati (zadnji podatki kažejo na to) ali pa jih želimo kot etnicno skupino ohraniti z vsemi njihovimi znacilnostmi«. (Vestnik, 28. nov. 1985). Naslednje leto je že jasnejši: »Želja Romov v Sloveniji je, da koncno dobimo obliko narodnostne zašcite«. (B. Cener: Stran pred asimilacijo, Vestnik, 13. marca 1986). Za sklep bodi misel Rajka Djurica: Romi so pri nas kasta zunaj družbe, pred­vsem ker nimajo definiranega statusa. Sedaj se borimo, da bi si v sedanjih ustav­nih spremembah pridobili status narodnostne manjšine, s cimer bi bilo omogo-ceno, da zašcitimo svoj jezik, kulturo, »da sacuvamo nacionalno bice. Zame je farizejstvo zalagati se za prava africkih i azijskih naroda, a ovde onemogucavati Rome, da se školuju na materinjem jeziku …«. (Vjesnik, 3. sept. 1988). Pojutrišnji dan? Konstituiranje lastne identitete v sožitju z vecinsko družbeno skupnostjo je pojutrišnji dan Romov, ki pa pomeni preizkusni kamen naše civilizatoricne druž­bene zavesti in v doloceni meri zahteva tudi spremembo nas samih! Literatura: Dr. Marij Avcin: Ucinki krvnega sorodstva na potomstvo; raziskava, tipkopis, 1963. Joská Benkö: Zigeuner ihre Welt- ihr Schiksal; samozaložba, Pinkafeld, 1979. Slobodan Berberski: Romi i iredent a na Kosovu; Naše teme, 7-8/1984, str. 1335­1347. Rajko Djuric: Seobe Roma, Beograd 1987. Cigani sveta, Beograd 1988. Dragica Kalember:Kolektivna osuda skitnickog naroda Roma;Naše teme, 7-8/1984, str. 1296-1312. Mladen Matic: Romi u SR Bosni i Hercegovini; Naše teme, 7-8/1984, str. 1348­1361. A Madyarországi Cigány kérdés dokumentokban 1422 – töl 1985 – ig; Kossuth kiadó, Budapest. Anton Pogacnik: Antropološke in morfološke karakteristike Ciganov v Prekmurju, 1963. Dr. Vanek Šiftar: Cigani /minulost v sedanjosti/, PZ M. Sobota, 1970. Dr. Vanek Šiftar: Romi v Sloveniji; Dialogi, 7-8/1978, str. 426-456. Dr. Vanek Šiftar: Romi v Sloveniji 1941-1945; Naše teme, 7-8/1984, str. 1324­1334. Donald Kenrick und Grott an Puxon: Sinti und Roma, die Vernichtung eines Volkes im NS-St aat; Göttingen, 1981. Pavla Štrukelj: Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije s slovenskim prebivalstvom; Ljubljana 1964. Pavla Štrukelj: Romi na Slovenskem; CZ 1980. Uj Szemle-Cigány nevelés-ugy és kultura …; izdaja Országos Pedagogógial Intezet v sodelovanju s Magyarországi Cigányok Kulturális Szövetsége …, intervju: Merey Barna, str. 14-19. Uprava za notranje zadeve Murska Sobota. Tihomir Vukanovic: Romi (Cigani) u Jugoslaviji; Vranje 1983. Wolf In der Maur: Die Zigeuner Wanderer zwischen den Welten; Wien- Munchen, 1978. Dr. Jože Zadravec: Romi v Prekmurju – Zdravstvena kultura prekmurskih Romov; rokopis za PZ, 1988. Znamenje, Maribor 1989, št. 2, str.122-137. ROMI – NARODNOSTNA ALI ETNICNA SKUPNOST? Dolocenemu obsegu in casu je na zastavljeno vprašanje, ki se glasi Romi, na­rodnost ali etnicna skupnost, možen kratek in enostaven odgovor, da ali ne, seve­da ce obidemo temeljno vprašanje, kdo in kaj so. O Romih veliko »vemo«, resnicno pa zelo malo, ceprav so že vec kot 500 let bolj ali manj v ospredju raznovrstnih interesov. V vseh zvrsteh evropske kulture jih pogostoma srecujemo prikrojene casu in avtorjevim usmeritvam. Evropo so »osvajali« iz treh smeri in na ozemlju Jugoslavije prevladujejo skupi­ne, ki so prišle cez Bospor in so ohranjevale svoje etnicne prvine kljub dodatkom kultur drugih etnicnih skupnosti med katerimi so svobodno ali prisiljeno živeli ali komaj životarili. V Prekmurju so se srecali Romi, katerih prapredniki so prišli cez Bospor in cez Kavkaz. Nesporno, svetovnega pomena je raziskava dr. Franca Miklošica o romskih poteh in njihovih evropskih narecjih. Njegovo delo »Über die Mundarten und die Wanderung der Zigeuner Europas« /Akademija znanosti na Dunaju je to delo iz­dajala v posameznih zvezkih od 1871 do 1880 – pri nas še nimamo nicesar preve­denega/ ga uvršca med tri /Pott, Clebert/ najpomembnejše romologe. Ta velika skupnost z razlicnimi in raznovrstnimi skupinami se je »razlila« po vseh kontinentih; vendar je ohranila zavest skupne pripadnosti in nekatere po­membne jezicne osnove. Nikjer pa nimajo maticne države: pravijo, povsod so, a nikjer doma. Vsem je Indija davna pradomovina in sedaj tudi njihova svojevrstna zašcitnica. Zavest skupne pripadnosti je bila izjemno mocno poudarjena pri konstitui­ranju njihovega prvega Svetovnega kongresa (8. april 1971) v Londonu in sploh v vsem njegovem nadaljnjem delovanju. Na prvem kongresu so sprejeli: skupno ime, zastavo, himno in dolocili, da je 8. april svetovni dan Romov. Romi imajo marsikaj skupnega z Vlahi-Cincarji: so brez maticne države; zunaj v svetu bolj priznani in tudi zaznavno organizirani. V pravnih dokumentih in sploh literaturi so zapisani pod mnogimi imeni, ki so jih dobivali, da so jih locevali kot skrajno nezaželjene, od ostalih prebivalcev. Romi so se s silo oblasti imenovali Cigani: za sebe in med seboj so se in se na­zivajo clovek–Rom (ciganka Romni, ciganski jezik romani chib). Za vse druge uporabljajo besedo gadžo, to je tisti, ki ni Rom; je kmet. Na prvem kongresu so sprejeli skupno ime Rom, ki je sprejeto tudi v dokumente OZN in se je ustalilo tudi v pravnem besednjaku. Neki Rom je dejal: Ce komu receš cigan, je to žalitev, ce to receš zase, pa je sramota. Odkar je bil v Leipzigu, pred vec kot 300 leti, zagovor prve doktorske diserta­cije o Romih, se je zvrstilo ogromno raznovrstnih raziskav in bolj ali manj znan­stvenih del o Romih. Na obmocju sedanje Jugoslavije sta se med mnogimi res znanstveno ukvarjala z »romskim vprašanjem« akademika: dr. Tihomir Djordje­vic (1903 leta je v Munchenu zagovarjal doktorsko disertacijo »Die Zigeuner in Serbien«) in Rade Uhlik avtor dveh slovarjev (Srpskohrvatsko-ciganski recnik in Srpskohrvatsko-romski-engleski recnik, oba Sarajevo, 1947, 1983). V Sloveniji smo zaceli z znanstvenim raziskovanjem o Romih leta 1962 pod naslovom »Izo­lati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju« (4 zvezki). Za tem se je nabrala že dokaj­šnja bibliografija del (mag. M. Tancer: »Pomembnejše novejše slovstvo o Romih«, Maribor 1989, str. 19). Dosedaj smo v glavnem obravnavali le obmocje Prekmurja in Dolenjske, kjer prebivajo avtohtoni Romi. Zaradi manjšega števila so »izpadali« Romi na Gorenj­skem in predvsem pa številni priseljeni na obmocja nekaterih razvitejših mest. O njih vemo izredno malo. Tocno niti tega, kateri etnicni skupnosti pripadajo, ker ne poznamo vseh narecij in »verujemo« le njihovim, razmeram in prilikam prila­gojeni, opredelitvi. Pri avtohtonih Romih sledimo njihovo selitveno pot po dokumentih, po vpisih v maticne knjige in po priimkih (Baranja, Horvat, Cener, Hudorovic …). Tako je možno ugotoviti, da so Sinti, posebna skupina nemških Romov (v letih 1941-1945 bili po Himmlerjevi zaslugi priviligirani v koncentracijskem taborišcu Auschwitz) na Gorenjskem in nekaj jih je tudi v zahodnih zaselkih v Prekmurju. Nesporno pa je, da so bila doslej najvecja in najuspešnejša prizadevanja pri reševanju »romskega vprašanja« na socialno-zdravstvenih in vzgojno-izobraže­valnih podrocjih. Do nedavnega se je smatralo, da je položaj Romov le socialno­ekonomsko vprašanje. Osvešcanje in emancipacijsko gibanje, ki je bilo na nekih obmocjih izrazito z vkljucevanjem v narodnoosvobodilno gibanje, se je mocneje razživelo v šir­šem obsegu proti koncu šestdesetih let, ko nastajajo v naših južnih krajih (kjer živi tudi pretežna vecina Romov), posebne organizacije, društva »Rom«, in se povezujejo v regionalne zveze. V tem casu se razvija romska kulturna dejavnost (mednarodno že priznano gledališce Pralipe iz Skopja), prizadevanja za standar­dizacijo regionalnih romskih narecij (Uhlikov slovar; Kepeski in Jusuf: »Romani gramatika«, Skopje 1980; Zbirka slovensko-romskih izrazov, M. Sobota 1988 in Marcel Cortiade: »Romski bukvar, Sarajevo 1989) ter uvajanje bolj ali manj rednih radijskih oddaj (Beograd III, Priština, Sarajevo, nekaj poskusov radio Ljubljana in na posameznih lokalnih radijskih postajah – te oddaje, v spakedranem romskem narecju lahko vec škodujejo kot koristijo). Razvoj romskega jezika in sploh nji-hove kulture, kot zibelke romske identitete, je v Sloveniji bolj domena samoinici­ative posameznikov kot pa organizirano prizadevanje kake znanstvene oziroma ustrezne družbene organizacije ali celo organa. Na žalost v Jugoslaviji nimamo znanstvene organizacije, ki bi se ukvarjala z romskim jezikom oziroma narecji. Ko se srecajo naši avtohtoni Romi, je njihovo sporazumevanje podobno srecanju Slovencev iz Rezije, Dolenjske in gorickega Prekmurja. Omembe vredno pa je, da so se romski ucenci iz Prekmurja na poletni romski šoli (organizator UNESCO), lani v Beogradu in letos na Dunaju, še kar dobro sporazumevali z drugimi Romi. Anketa, ki sem jo izvedel med romskimi ucenci na predmetni stopnji v Prekmur­ju, so mi (skoraj 90%) izrazili, da bi želeli, naj bi imeli tedensko vsaj nekaj ur pouka materinšcine. Na sploh jim »uradni jezik« dela najvecje težave pri vzgoji in izobraževanju in obenem tudi pospešuje nenormalno asimilacijo – vživetje v širšo družbeno skupnost. Starejši Romi so mi potožili, kako hitro izumira njihov blagozveneci jezik. V Sloveniji je romsko kulturno dejavnost najtemeljitelje raziskovala Pavla Štru­kelj. Na žalost do sedaj še nismo imeli casa, potrebe in denarja, da bi zbrano ob-javili. Koliko je dejansko Romov pri nas, ne vemo (v Jugoslaviji 0.7% in v soboški ob­cini okrog 4% prebivalstva). Popisi prebivalstva so izraz njihove neenakopravno­sti. Vsekakor pa moramo upoštevati zaznaven odstotek mešanih zakonskih zvez (8% na Pušci; najvecje in najbolj urejeno romsko naselje v Sloveniji). Zaradi zapo­slovanja doma in v tujini so Romi številneje spreminjali svoje priimke in otrokom zaceli dajati težko izgovorljiva, uvožena imena. Pretežna vecina Romov živi v urbano neidentificiranih in mnogokje tudi v skrajno neurejenih izolatih. Njihovo neenakopravnost izraža tudi naša neodloc­nost: ali naj se njihovi zaselki razvijajo kot ostale vasi, ali pa jih je treba razseliti. Zaradi tega so prikrajšani pri marsicem: predvsem v pomoci najmanj razvitim vasicam in tako tudi ni mogoce govoriti o kakršnikoli njihovi samoupravi na te­melju samoodlocanja. Neizprosnost trga delovne sile z uveljavljanjem tržnega gospodarstva, bo najtežje prizadela že mocno prizadete Rome. Oživljati bi morali njihove nekatere stare dejavnosti, ki bi tudi sedaj imele tržno vrednost (o tem sem že pisal). Brezstalnegadelanimajostabilnesocialnevarnostiintudinesvojiiden­titeti ustrezne enakopravnosti. Po navedenih sestavinah njihovega etnosa, je uteme­ljeno vprašanje, kako so kot kolektivitet zašciteni. Pri uresnicevanju individualnih pravicsoženeenakopravni;vkolikorznjimi nemorejouresnicevati in razvijati svoje identitete, ki bi morala biti opredeljena, družbeno in pravno zašcitena z nji­hovim statusom. V mnogih delih o narodnostnem vprašanju /vse do nedavnega/ je malo besed o Romih; ker niso spadali med manjšine so brez maticne dežele in reciprocitete. Pojem etnicnih »grup« se v našem ustavnem tekstu pojavi šele leta 1971. V zvezni ustavi, leta 1974, so le narodnosti in samo v republiških in pokra­jinskih ustavah, etnicne skupnosti. Vse do nove pomladi narodov v Evropi, in sploh širom sveta, je bil temelj de­mokracije clovek-posameznik, ki je kot tak uresniceval svoje pravice, uveljavljal svojo identiteto. Nesprejemljivo je bilo, da so kolektivne pravice manjšine (naro­dnosti) pomembna sestavina clovekovih pravic. To nacelo je bilo vsidrano tudi v naše ustavno opredeljevanje integralnega samoupravljanja. Kljub mnogim prizadevanjem na mednarodnih, državnih in regionalnih po­liticnih in znanstvenih srecanjih ter razpravah je ostajalo in ostalo nedefinirano vprašanje manjšine (narodne, narodnosti) in eticne skupnosti. V glavnem je to tudi razumljivo z ozirom na vsebinsko razlicno pojmovanje in uveljavljanje re­snicne demokracije. V mnogih razpravah o etnicnih narodnostnih skupnostih so pogostoma pozabljali na pomembno številcnost Romov. Svet Evrope, najstarejša (od 1949. leta) evropska-mednarodna-politicna orga­nizacija, je sprejela kot prvi dokument »Konvencijo o zašciti clovekovih pravic« (stopila v veljavo septembra 1953). V njej ni nicesar neposredno o kolektivnih pravicah narodnih manjšin oziroma etnicnih skupnostih. Za našo obravnavo, in posebej še z ozirom na naše želje in prizadevanja, da preko clanstva v Svetu Evrope dostojno zasedemo svoje mesto v Združeni Evropi, je vredno omeniti, da je Svet Evrope prvi obravnaval vprašanje Romov kot posebno in pomembno vpra­šanje. Obravnavali so izredno perece vprašanje nomadskih Romov v Evropi (pred letoma so izdali vecjezicno knjižico »Romi in potniki«). Svet je leta 1969 sprejel »Evropsko povelje o Romih« – kot priporocilo št. 563 državam clanicam, kako izboljšati položaj Romov. Kako in koliko smo vse, kar se v mednarodnih doku­mentih nanaša tudi na Rome, že upoštevali, je vredno splošne kritike in ostaja kot obveznost za naprej. Romi so od prvega Svetovnega kongresa vse odlocnejši, da se jim v vseh drža­vah prizna status narodnosti. Od zacetka sedemdesetih let je to tudi v ospredju tukajšnjih romskih zahtev. To je tudi cas: nekoliko višje splošne izobrazbe (prvi romski ucenec je koncal osnovno šolo v 8. razredu v šolskem letu 1970/71), nekaj Romov je koncalo srednje strokovne šole in tudi višjo (dve uciteljici), kolikor to-liko se je popravil njihov socialni položaj, spremenil se je tudi odnos vecinskega prebivalstva na nekaterih obmocji. Intenzivnost zahtev po ustavni ureditvi statusa je vzbujal tudi nedorecenost: kaj in kdo so etnicne skupnosti. Mednje so po volji posameznikov in razlagah nekaterih organov in organizacij uvršcali Rome, brez kakršnekoli opredelitve njihovih pravic in njih zašcite. Edino v ustavi SR BiH so Romi uvršceni kot narodnost. Blizu temu je še makedonska ustava. Med zahtevami po opredelitvi statusa Romov, je bilo poudarjeno: Romi so enovita narodnost in krivicno jih je deliti po pripadnosti federalnim enotam. Po-treben jim je neki družbeni povezovalni organizem, da se med njimi samimi ne bi razrašcala že zaceta neenakopravnost. Jasno je bilo, da o statusu ne more od-locati številcnost skupnosti niti stopnja razvitosti. Statusa Romom tudi ne more podeljevati vecinski narod, ker kot etnos živijo iz sebe. Vecinski narod jim mora za uveljavljanje resnicne demokracije zagotavljati vse pogoje za razvoj in zašcito njihovih avtenticnih znacilnosti etnicne skupnosti. Po dokaj zagretih razpravah je bilo s slovenskim ustavnim dopolnilom (LXVII, tc. 4) doloceno, da se status in pravice Romov uredijo s posebnim zakonom. Priprave zakona so utonile v nasta­lih in trajajocih spremembah v Sloveniji in Jugoslaviji. Sedaj, v pripravi ustave suverene Slovenije, se ponovno postavlja »romsko vprašanje«. Pri tem seveda moramo imeti jasno opredelitev do zavezujocih med-narodnih dokumentov, kakor tudi do tistih, ki jih bomo morali še »placati« kot vstopnico v želeno Evropo. Kakršnakoli bo bodoca državna ureditev Jugoslavije, ne smemo zanemariti romske enovitosti v Evropi in svetu. Po svetu in v dokumentih se ob nastajanju novih povezovalnih odnosov vse pogosteje uporablja pojem narodnostne manjšine in tu in tam še narodnostna etnicna skupnost. Menim, da ne moremo vec vzdrževati svojih posebnih (a neu­resnicljivih) zveznih ustavnih opredelitev narodnosti na temelju bratstva in ena­kosti oziroma enakopravnosti in tako bi bilo umestno, ce se opredelimo za naro­dnostne manjšine. Med sedanjimi predlogi za opredelitev statusa Romov sem zasledil naj bi jih izenacili z madžarsko in italijansko narodnostjo. Med tekstom sem že opozoril na bistvene sestavine, ki karakterizirajo Rome kot narodnostno skupnost in tudi kar jim pri tem »manjka« (maticna država, jezik, strnjena naseljenost …). Vseka­kor pa moramo upoštevati razlike kot možnosti za uresnicevanje temeljnih naro­dnostno etnicnih pravic. Z uveljavljanjem romskega statusa zacenjamo prav na zacetku, skoraj blizu absolutne nicle. Njihov status mora opredeljevati ustava. Na žalost v zadnjih letih hitimo s spreminjanjem ustav in kaj malo je ljudi, ki bi poznali vse spremembe in bi jih mogli tudi upoštevati v konkretnem vsakdanjiku. Verjetno tudi sedaj pripravljana ustava suverene Slovenije ne bo brez potrebnih sprememb v bližnji bodocnosti. Pomembneje kot mrtva ustavopravna crka pri uresnicevanju romske narodnostne skupnosti, mora biti zavest vecinskega naroda in manjšine, da je vzpon manjšine pogoj svobodnega, vsestranskega razvoja vsakogar in vseh skupaj. Preprican sem, da po dosedanjih izkušnjah ne želimo ustave kot utopicne de­klaracije in zato moramo izhajati iz uresnicljivosti v naši sedanjosti in kot preho­dno predlagam ustavno besedilo: »STATUS IN PRAVICE ROMSKE SKUPNOSTI SE UREDI Z USTAVNIM ZAKONOM« Razprave in gradivo 24, INV, Ljubljana 1990, str. 80-84. POGLED NAZAJ – KORAK NAPREJ Dosedaj še ni bila napisana celovita, znanstvena zgodovina Romov. Romski pisatelj M. Lakatos iz Budimpešte obljublja, da jo bo s podporo OZN napisal. Toda že to, kar imamo zapisano, bi nas lahko zbližalo in vse manj bi bilo pred­sodkov o Ciganih-Romih. Danes ni vec dvoma, da so Romi prišli v Evropo iz Indije in kljub dolgi in tež­ki poti skozi mnoga stoletja ohranili nekaj prastarega iz svoje pradomovine. Ko so na prvem svetovnem kongresu Romov 8.4.1971 potrdili svojo identiteto in že­ljo, da si najdejo prostor pod soncem, so sprejeli tudi romstvu ustrezno zastavo: modra barva – prostranstvo in zelena – gozd, narava, sredi zastave pa kolo s 16 precniki. Tudi v zastavi Indije (iz leta 1947) je zelena barva, na sredini pa vreteno – simbol dela. Tudi indijsko vodstvo je uradno priznalo Rome kot svoje nekdanje prebivalce, zato je njihov posebni zašcitnik. Romi so prišli v Evropo že zelo zgodaj, in sicer s treh strani. Ogrski viri navaja­jo, da so prišli s Tatari. Še v prejšnjem stoletju smo lahko v Prekmurju (Neradnov­ ci) zasledili priimek Tatar. Ker je za obdobje pred 17. stoletjem dosegljivih kaj malo pisanih virov, lahko samo po romskih priimkih ugibamo, od kod je to ljudstvo prišlo k nam v Prek­murje. Nekaj vec izvemo iz posameznih maticnih knjig v katoliških farah, kjer so ob vpisih dodali tudi pripise o kraju rojstva (v grmu, gozdu itn.). Na pot po sledovih Romov se je podal že naš pomurski rojak dr. F. Miklošic (roj. 20. nov. 1813) iz Radomeršcaka, ki je poznal vsa glavna romska narecja v Evropi in tudi literaturo o njih ter tako nesporno ugotovil njihovo pradomovino (12 zvezkov, izdala jih je Akademija na Dunaju od 1872 naprej). Priimki nam lahko do dolocene mere nakažejo smer prihoda Romov, ceprav to ni povsem zanesljivo. V romskih naseljih, ki so nastala v Prekmurju do leta 1941, so prevladovali priimki: Horvat, Baranja, Cener, Šerközi. Navedene priimke sre-camo na Gradišcanskem (Burgenland; od tam jih je precej prišlo v severozapadna prekmurska naselja), v Podravini, na Madžarskem (zelo pogost je priimek Hor-vat) in nekaj tudi na Dolenjskem; nobenega pa ne na Gorenjskem. Priimek Horvat ni bil znan v Prekmurju v 16. stoletju, toda že leta 1775 jih je bilo 114 v 28 vaseh. Opozoriti moram, da ima ta priimek veliko izpeljank. Upoštevati moramo, da v casu prihoda Romov prebivalci še niso imeli, vsaj vecina ne, stalnih priimkov. Na žalost pa so Romi v zadnjih dveh desetletjih skorajda množicno spremi­njali priimke in dajejo v zadnjem casu otrokom imena, ki nimajo nobene zveze z romsko identiteto. To so tuja, »uvožena« imena. Dvomljivo je, ce lahko samo priimek potrdi izvor neke osebe. Zelo zgodaj za­sledimo v pisanih virih priimek Cigány (razlicno pisan). Leta 1369 je v seznamu podložnikov v Šomodski županiji G. Cigány in leta 1641 je v pravdi za gornino (Nédela – G. Petrovci) bil prica želar Cigan. Nekoliko kasneje zasledimo v Lenda-vi župnika (prišel iz Ogrske) z enakim priimkom. Po letu 1720 je ta priimek vse pogosteje zapisan v vaseh ob Muri. Danes jih je že malo. Toda noben Rom nima takega priimka in tudi v njihovih narecjih ni besede cigan. Nekaj takih priimkov (z izpeljankami) je tudi v Podravini. Zato je precej ugibanj in nasprotujocih odgovorov na vprašanje, od kod beseda cigan. Nekaj jih zagovarja naslednjo razlago: Romi, ki so prišli cez Bospor (Cari-grad), so se dalj casa zadrževali na gori Atos in v njeni bližini. Tam naj bi jih poi-menovali ancicano, kar pomeni: ne dotikaj se, nekaj, kar samo nesreco prinaša. V naši govorici se je beseda cigan uporabljala za cloveka, ki je lahkomiseln in sploh malopriden ter ima zbrane vse cloveške slabosti. Nekako istocasno s priimkom Cigan se v osrednji Sloveniji pojavi priimek (še pogosten) Rom (z vecimi izpeljan­kami). Toda noben Rom nima tega priimka. Na desnem bregu Mure, predvsem v Ljutomeru, se že zelo zgodaj pojavi prii­mek Zigeuner (kasneje razlicno zapisana beseda), ki je prišel v hudo nasprotje s tedanjo oblastjo. Ob koncu 15. stoletja zasledimo tak priimek v Slovenski Bistrici, leta 1705 so imeli v Tinjah župnika s takim priimkom, v Ljutomeru pa (1636) ugle­dnega in bogatega obrtnika. Šele, ko so po odredbi cesarice Marije Terezije (leta 1761) morali Rome poi-menovati kot nove prebivalce (neu colonus, új polgár) in ko so ob vpisih v matic­ne knjige zapisovali hišne številke in druge razpoznavne podatke, smo izvedeli precej vec tudi o njihovem naseljevanju. Naziv Rom je prvi uzakonil španski kralj Filip II. (1633), ko jih je proglasil za Špance in zahteval (pod pretnjo kazni), naj pozabijo na svoj jezik in obicaje. Na prvem svetovnem kongresu Romov so spre­jeli ime Rom, kasneje tudi v OZN, kakor tudi v naših dokumentih. V Prekmurju je po dosedaj znanih podatkih prvi vpis v rojstno maticno knjigo najden v Bogojini (1681 in 1690). Za tem se vrstijo v dolocenih casovnih presledkih vpisi v Murski Soboti, na Tišini in še po drugih farah. Zanimivo je, da ni med nji-mi nobenega evangelicana. Katoliško vero so sprejemali med potovanjem, vendar predvsem zaradi obrambnih razlogov, saj so ohranili ob tej veri še veliko svojega starega verovanja. Zanje (po njihovih ohranjenih pesmih, pravljicah in izrocilu) je bog iz mesa in krvi. Nanj se obracajo kot na cloveka, z njim se prepirajo, ga karajo, ker je na njih pozabil itn. Ko so prišli Romi s treh strani v Evropo, se je v razvitejšem zapadnem svetu že zacela velika družbena prelomnica, ki je bistveno vplivala na njihovo borbo za preživetje in sploh na obstoj skupnosti. Koncale so se že križarske vojne, kazali so se že znaki zatona fevdalizma in nastajati je zacela mešcanska družba, ki jo je spremljalo mocno narašcanje posebnega sloja ljudi na najnižji socialni ravni družbe. Rome so kaj kmalu uvrstili med berace, klateže in sploh ljudi, ki so bili ponekod zelo slabo zašciteni. V ta razmajani svet so Romi prinesli veliko svežine z glasbo, plesom, svobodnim življenjem in obrtjo, ki je drugi ljudje niso poznali ali pa se z njo tudi niso dovolj ukvarjali (kovaštvo, trgovina s konji, uporaba zdra­vilnih zelišc, napovedovanje prihodnosti itn.). Še danes so ohranjena mnoga ime­na: žebelj ciganica, igra bijem z bicem ciganico, ciganski oves, cigansko jabolko in še uporabljivo cigansko teslo in ciganski sveder (Delo, 16.6.1982). Po Evropi so jih razlicno sprejemali, z malo vecjim razumevanjem na Balkanu in na obmocju Ogrske. Zaradi njihovega posebnega verovanja (kljub temu, da so sprejeli katoliško vero, vsaj pretežna vecina) so predvsem Rominje uvršcali med carovnice in mnoge so bile žrtve svete inkvizicije. Rome so na splošno oznacevali kot ljudi, ki prinaša­jo nesreco. V posameznih deželah so bili postavljeni izven zakona. Tako je soncni kralj Francije Ludvik XIV leta 1682 odredil, da morajo poloviti vse Rome – spo­sobne moške in starejše od 16 let, vkovati ter poslati na galeje, mlajše pa oddati v sirotišnice. Znan je tudi predpis, da so jim ob prvem prekršku najprej odrezali levo uho, ob drugem desno, potem je sledila smrt. V dobi prosvetljenstva se je odnos do Romov nekoliko izboljšal, vsaj v nekate­rih deželah. Spremembe je narekovala povecana konkurenca in zmagovati je bilo mogoce le z vecjo in boljšo proizvodnjo – predvsem v kmetijstvu. Pod vladavino Marije Terezije in njenega naslednika so s predpisi in njihovim izvajanjem silili Rome, da so se za stalno naseljevali. Cesarica je izdala dva pomembna predpisa (leta 1761 in 1767). S prvim je dolocila Romom status novih prebivalcev, ki so jih tudi vpisali v maticne knjige. Zemljiške gospode je obvezala, da morajo dati Romom nekaj zemlje za stavbišce in obdelovanje. Prepovedala jim je uporabljati materinšcino. Tovrstnih predpisov je bilo v stoletjih še vec, tudi v Sloveniji pred letom 1941. Le-ti so hudo prizadeli romsko kulturo, zato so se po posameznih naseljih obli­kovala mocno popacena narecja; ker si tudi med seboj niso vec povsem zaupali. Prepovedano jim je bilo tudi trgovati s konji. Cesarica je modernizirala državno upravo in odredila, da morajo imeti ljudje priimke in hišne številke. Drugi predpis je Rome lažje prizadel. Romom je bilo prepovedano, da bi se med seboj porocali. Nekaj let stare otroke (3-4 leta) so jim s silo odvzemali in jih oddajali posameznim družinam, da bi jih prevzgojile in usposobile za kmetovanje in obrt. Sposobni moški so morali iti v vojsko. Cesaricin naslednik je v zacetku še poostril te ukrepe in kršitev prepovedi go-vorjenja v romšcini so kaznovali s 24 palicami. Jožef II. je prepovedal Romom, da bi se naseljevali in si gradili bivališca v gozdovih in drugih skritih krajih. Kovaštvo so smeli opravljati (posledica cehovske konkurence) le tam, kjer je bila za to re­snicna potreba. Leta 1781 in 1785 sta bila izvršena prva popisa, vendar za naše obmocje nima-mo podatkov. Na Ogrskem so leta 1781 ustanovili posebno komisijo za Rome. Njihov po­ložaj so uredili s predpisom v prvem desetletju 19. stoletja, sredi stoletja pa se za Rome niso kaj dosti brigali. Leta 1873 so prvic popisali Rome in po dvajsetih letih (1893) je državni statisticni urad izvršil popis. S tem popisom smo dobili prve za­nesljive podatke o naselitvi Romov in njihovih obrtnih dejavnostih na Ogrskem, pa tudi v Prekmurju. Za naše kraje niso ohranjeni popisni listi, vendar lahko iz vpisov v rojstne maticne knjige povzamemo, da so Romi ponekod živeli v naseljih skupno z ostalimi prebivalci, s katerimi so se dobro razumeli. Marsikateri romski novorojencek je imel do 10 krstnih botrov, vendar nobeden ni bil Rom ali pa so bili le-ti mešani. Po že navedenem ogrskem popisu je živelo v tedanjem soboškem in lenda­vskem okraju 252 oziroma 322 Romov (obmocje okrajev ni povsem v mejah seda­njih obcin). Pretežni del Romov pa je bil že stalno naseljen. Najprej so se stalno naseljevali kovaci in teh je bilo na Ogrskem med Romi okrog 40%. Ob popisu so bili Romi stalno naseljeni v 16 krajih soboškega in 19 krajih lendavskega okraja. Stalno je bilo naseljenih 212 oz. 240 Romov. Skupno z ostalimi prebivalci so živeli Romi v 5 naseljih v soboškem in v 13 v lendavskem okraju. V vaseh ali popolnoma loceno od ostalih prebivalcev pa so Romi živeli v 11 oziroma v 4 vaseh – naseljih. Med stalno naseljenimi so bili tudi kmetje: 8 v lendavskem okraju. Stanovanjske razmere so bile zelo neugodne, saj je živelo v enem stanovanju v soboškem okraju povprecno 11,1 in lendavskem 5,2 prebivalca. Na položaj Romov je vplivala tudi demografska »eksplozija« v Prekmurju. V 41 letih (1869 – prvo ljudsko štetje -1920) se je število prebivalstva povecalo za vec kot 38%. Ob popisu leta 1910 pa je bilo tudi ugotovljeno, da se je izselilo 5867 oseb, vecina v prekomorske dežele. Z dokoncnim razpadom fevdalizma na Ogrskem se je tudi v Prekmurju zace-la mocno spreminjati socialna struktura prebivalstva. Nekdanji podložnik se je zacel obnašati kot lastnik z veliko željo po hitrejši obogatitvi. Pojavila se je dolo-cena verska nestrpnost v povezavi z razredno-politicnimi organizacijami in temu ustreznim akcijskim delovanjem. Romska obrtna dejavnost se ni mogla vec meri-ti z drugimi obrtniki. Vse te spremembe so vplivale, da so Rome potiskali na ob-robje »paverskih« bivališc. Potrebna bi bila posebna analiza, ki bi proucila stanje sorazmerno dobrega razumevanja in sožitja Romov z ostalim versko mešanim prebivalstvom (v cisti katoliški sredini ni bilo nobenega starega romskega nase­lja). Stalno naseljevanje Romov je slabo raziskano*. Po obstojecih podatkih spada med najstarejše romsko naselje v Prekmurju naselje Cernelavci. Po dosedanjih ugotovitvah so si Romi kupovali stavbišca – najslabšo zemljo na obrobju, ki jo po družbeni preprodaji nihce ni hotel kupiti zaradi zamere. Znani so tudi primeri, da je nekdo prodal zemljo Romu, ker je hotel tako ponagajati sprtemu sosedu. Parcele so bile velike le nekaj arov, cena pa je bila sorazmerno visoka. Po vpisu v maticne knjige soboške fare so Romi živeli v Cernelavcih že v zacet­ku 19. stoletja. Tukaj si je v zacetku petdesetih let družina Horvat postavila hišo in leta 1852 je že vpisana s hišno številko. Potomci teh že stalno naseljenih Romov so zacetniki naselja Pušca. Ivan Horvat, godbenik in dober kovac, je leta 1910 na kupljeni parceli ledinskega obmocja Górica zgradil hišico in kmalu so mu sledili še trije, ki so se stiskali okrog njegove parcele. Tedaj so bile družine polne otrok. Ivan jih je imel 5, Ivan(Štefan) Horvat, Ignac Kokaš in Jože Horvat pa 9-10 otrok. To novo naselje so madžarski upravni organi poimenovali Mala Sobota. Püšca (na Püjšci) se je imenovala grofovska pristava ob cesti M. Sobota – Radenci; kakih 200 m pred križem. Po letu 1945 so stavbe podrli in tam so sedaj njive, ki jih zapi­ra proti Soboti pas akacij. Kdaj, zakaj in kako so prebivalci z Górice prevzeli novo ime, bodo morali še raziskati mladi raziskovalci Romov. Dr. Pavla Štrukelj (str. 103) in za njo drugi ponavljajo, da je sedanje naselje Püšca nastajalo na bregovih potoka Mokoš. To ni tocno. Mokoš tece skozi Tiši-no, Murske Crnce in jugovzhodno k Muri. Naselje je nastajalo na zamocvirjenem svetu potoka Crnec, ki pa se je z regulacijami in melioracijami na tem predelu že popolnoma zgubil. Znacilnost romskih naselij je bila in je še danes, da so po * Dr. Vanek Šiftar: Cigani, minulost v sedanjosti, PZ, M. S. 1970 in Dr. Pavla Štrukelj: Romi na Slovenskem, CZ 1980 starosti prebivalstva izredno mlada naselja. Življenjska doba Romov le od dalec sledi povprecju ostalega prebivalstva. To še posebej velja za Rominje, med kateri-mi je izredno malo starih nad 65 let. Tako v družini manjkajo babice, prababice, ki bi na vnuke prenašale romsko ljudsko izrocilo in obicaje, ponavadi zakrite pred drugimi prebivalci in nekdanjo oblastjo. Po letu 1945 se je zacelo stanje spremi­njati, ceprav ne enakomerno in ne enako za vsa naselja. Nekatera še danes mocno zaostajajo. Natancnega števila Romov v svetu, v Jugoslaviji, Sloveniji in Prekmurju ne vemo. Popisi prebivalstva nam z mnogimi pomanjkljivostmi ne dajejo zanesljivih podatkov. Ob popisih 1971 so na primer v nekaterih krajih na Kosovu morali ponavljati popis, ker se Romi niso opredelili za Albance. Ponekod pa jih sploh niso popisa­li in še danes nekateri romski otroci niso vpisani v maticne knjige. Po podatkih popisa prebivalstva naj bi bilo leta 1953 v R Sloveniji 1663 Romov, v Prekmurju nobenega. Ob naslednjih popisih se slika mocno spreminja: 1961 v R Sloveniji 282, v Prekmurju 158, leta 1971 v R Sloveniji 1284, v Prekmurju že 927 in ob za­dnjem popisu v R Sloveniji 1435 in v Prekmurju 376 Romov. Analiza teh podatkov odkriva odnose med prebivalstvom, pa tudi kriterije, ki so jih imeli neromski po­pisovalci Romov. Nekoliko tocnejši in zanesljivejši so podatki, ki so jih zbirali obcinski organi socialnih služb. Po podatkih, ki jih je zbral okrajni glavar Lipovšek, naj bi bilo leta 1910 in 1921 v Prekmurju v 25 naseljih 592 Romov. Leta 1931 pa v 34 krajih 818 Romov, v lenda­vskem okraju le 15. Po podatkih socialnih organov je let a 1961 živelo v Prekmurju 1870 Romov (M. S. – 1577) ali 2,o7% celotnega prebivalstva v 182 »stanovanjih« 375 gospodinjstev. Tudi ti podatki se razlikujejo od tistih, ki so jih pred dvema letoma zbrali obcinski centri za socialno delo. Takrat naj bi živelo v Sloveniji 4615 Romov (obcina M. S. - 2609, po kasnejšem soboškem podatku pa 2609) v 882 družinah. Romska naselja v Prekmurju so ustanavljale posamezne družine in le manjše sorodstveno povezane skupine. Tako se je v novih razmerah obnavljala prastara velika družina, katere ostanke še lahko sledimo v nekdanjih porokah znotraj iste­ga naselja in v istih priimkih. Leta 1961 je bilo na Pušci 42% prebivalcev s priim­kom Horvat, istega leta sta bila v 86 gospodinjstvih oce in mati iz istega naselja. Tako so nastajala vase zaprta in mocno izolirana naselja, ki so oblikovala v splošnem narecju svoj besedni zaklad, predvsem s popacenimi izposojenkami. Izolacija Romov je bila tudi njihova samoobramba. V to so jih silili ukrepi obla­sti pred vojno in med njo. Tako je s policijsko okrožnico banske uprave Dravske banovine (1935) bilo doloceno, da je treba Rome stalno naseliti in jim dolociti domovinsko obcino. Prepovedano jim je bilo zapušcati obmocje bivališca brez posebnih dovoljenj. Ce so morali po nujnih opravkih, so morali dobiti dovolil­nico z vpisom osebnih podatkov, kam gredo in zakaj ter koliko casa bodo odso­tni. Orožnikom je bilo naroceno, naj obcasno, nenapovedano, ponoci in podnevi nadzirajo prisotnost Romov v naseljih in naj pregledujejo, ce nimajo kje skritega ukradenega blaga. Materinšcina je bila prepovedana, da ne bi mogli s sporazumevanjem cesa pri­kriti pred tistimi, ki so bedeli nad obnašanjem Ciganov. Taki ukrepi so veljali še med madžarsko okupacijo. Romi so se v Jugoslaviji že v zacetku vojne vkljucili v narodnoosvobodilno gi­banje. V zacetku so ustanovili romsko partizansko enoto. Število Romov so moc­no skrcile okupatorske oblasti s pomocjo kvizlinških enot. Med osvobodilnim bojem je precej Romov dobilo oficirske cine (na Dolenjskem kapetan in nižji ofi­cirji), nekaj jih je bilo tudi nosilcev partizanske spomenice 1941, Rom Djordjevic Stevan-Novak (padel 1943) je bil proglašen za narodnega heroja. Romom v Prekmurju se je godilo nekoliko bolje do takrat, ko so oblast pre­vzeli njilaši. Po letu 1945 se je romsko vprašanje razvijalo na temeljih pridobitev NOB z mnogimi obojestranskimi nerazumevanji casa. Nekatere družine so bile dolocene za kolonizacijo v Vojvodino in na domacije izseljenih Nemcev v Prekmurju. Najvec jih je bilo s Pušce. Toda kmalu je za njimi odšlo celo naselje – razen starcev. Posledica tega je bila, da so se vsi vrnili. Neka­teri Sobocani so se hoteli rešiti Pušce in so predlagali, da se naselje požge. Romom ni manjkalo navdušenja in zavzetosti, da bi skupno z ostalimi ustvar­jali lepšo bodocnost v novih družbenih odnosih. Tako so jeseni 1945 Romi so-boškega okraja imeli v Soboti dobro organiziran in uspel miting. Recitirali so v romšcino prevedene pesmi Kajuha in druge pesmi, Titu so hoteli poslati resolu­cijo z obljubo, da ne bodo vec kradli, ker je to v novi domovini nepošteno. Tov. Korpiceva je v raziskavi za diplomsko nalogo (leta 1970) ugotovila, da na Pušci (tedaj 47 hiš s 470 prebivalcev) v letih 1963-1969 ni bilo nobenega storilca kazni­vega dejanja, storjena st a bila le dva prekrška. Skoraj dve desetletji je bilo romsko vprašanje obravnavano pretežno kot soci­alno vprašanje in je ostajalo v pristojnostih socialnih služb. Iz teh virov se jim je pretežno zagot avljala socialna varnost za preživetje. Tudi Romi so zaceli spoznavati, da si trdno socialno varnost lahko zagotovijo le z delom. Tako so nekateri vzdržali kot kolonisti, drugi pa so se po prizadeva­nju družbenopoliticnih organizacij zaposlovali v Pomurju in izven državne meje. Rezultati so vidni v osvešcenosti romskih prebivalcev nekaterih naselij (Pušca, Vanca vas, Borejci, Zenkovci in še kje). Zaposleni so prenašali na svoje otroke spo­znanje: znanje, delovna sposobnost in vztrajnost odpirajo pot v lepšo bodocnost tudi Romom, vsem delovnim ljudem in samo na tem sloni enakost in resnicna enakopravnost. Vsi znani popisi kažejo zanemarjeno prizadevnost Romov za osnovnošolsko in nadaljnjo vzgojo in izobraževanje. Vzrokov je veliko, pomemb-no pa je spoznanje, da morajo Romi v procesu lastne emancipacije postati kriticni in ustvarjalni na podrocju vzgoje in izobraževanja. Popis Romov leta 1893 kaže, da je tedaj v Prekmurju izredno malo romskih otrok obiskovalo osnovno šolo. Le nekoliko bolje je bilo z ostalimi, saj je bilo vpisanih v šolo le nekaj cez polovico šoloobveznih otrok. Po znanih podatkih so Romi redneje zaceli obiskovati najprej šolo v Kupšincih (leta 1895) in v letih 1906­1918 jih je bilo vpisanih 24. V murskosoboško osnovno šolo je prišel prvi romski otrok šele v šolskem letu 1904/05. V druge šole so se zaceli romski ucenci vpiso­vati šele po letu 1920. Še po osvoboditvi je veljalo, da je šola le za moške in zaradi tega je bilo med Rominjami izredno veliko povsem nepismenih. Posluha za iz­obraževanje Romov pa ni imela tudi oblast pred letom 1941. Banski svetnik (A. Koder) je na seji (16.2.1932) govoril: »Ustanovile naj bi se šole, ki bodo ustrezale ciganskemu znacaju. Za ciganske otroke je potrebno ustanoviti posebne šole. Ako pride sedaj cigan v šolo, se ljudje tega branijo in nocejo pošiljati tja svojih otrok, kamor prihaja umazan cigan«. Takšna mnenja so še danes prisotna v naši družbi, ki bi morala biti izredno obcutljiva za resnicno humane odnose med lju­dmi. Obsodbe vredno je, da prinašajo otroci z rasizmom napolnjena stališca iz svojih družinskih okolij. Bolj odlocen kot banski svetnik je bil soboški šolski nadzornik, ki je predlagal (leta 1935): »Za ciganske ucence naj bi se ustanovile posebne šole z internati. V njih bi morali biti romski ucenci do konca šolanja; po potrebi pa še nekaj let, do-kler se ne bi zadostno pripravili za življenje«. Med madžarsko okupacijo otroci iz Pušce in tudi drugih naselij sploh niso obiskovali šole. Po letu 1945 je bilo veliko poskusov, s katerimi so želeli pritegniti romske otroke v šolo in Rome sploh spodbuditi za vzgojo in izobraževanje. Poskusi s posebnimi romskimi oddelki (Kupšinci, Murska Sobota) so ob delnih uspehih nadaljevali romsko izolacijo. Koncno je zmagalo spoznanje, da je treba zaceti pri najmlajših, s predšolsko vzgojo in vsaj najmlajšim ustvariti osnovne materialne pogoje, ucne pripomocke, obleko, prehrano itn. Na razširjeni seji obcinskega odbora SZDL Murska Sobota je Rom Jože Horvat dejal: »Dokler bomo Cigani zapušcali šolske klopi z dvema ali tremi razredi šole, ali pa celo brez tega, bo obstajalo cigansko vprašanje«. Spominjam se razprave (razširjena seja obcinskega odbora SZDL Murska Sobota – 1956) in premišljenega zakljucka, da je treba na Pušci cimprej ustvariti poseben vrtec za predšolske otro­ke, ki pa mora biti v pomoc tudi drugim ucencem. Romi so le s težavo zaupali svoje malcke vzgojiteljicam, ki so si pridobile zau­panje in so mnogim postale vsega spoštovanja vredne duhovne matere. Izkušnjam s Pušce so sledili ustrezni oddelki po osnovnih šolah v Prekmurju in po Sloveni­ji. Žal pa med vzgojiteljicami ni nobene Rominje oziroma osebe, ki bi obvladala romsko narecje, saj se otroci kaj težko sporazumevajo v knjižni slovenšcini (tudi s pomocjo prekmurskega narecja). Prvi romski ucenec je koncal osnovno šolo šele v šolskem letu 1970/71. Kljub velikemu napredku so doseženi rezultati vendarle zaskrbljujoci. V šol­skem letu 1984/85 je bilo v Prekmurju 444 romskih osnovnošolcev (obcina Mur-ska Sobota 389 in Lendava 55), kar je bilo 5,96% vseh osnovnošolcev (v obcini Murska Sobota – 6,6% in Lendava 3,6%). Vecji del osnovnošolskih otrok veckrat ponavlja razrede na razredni stopnji. Okrog 30% romskih otrok je bilo leta 1984/85 še vedno neuspešnih. Vzrok je tudi v nezanimanju romskih družin za bodocnost otrok. Med preprekami za hi-trejše napredovanje je tudi nepoznavanje knjižnega jezika, ki je za mnoge težji kot srbohrvašcina. Narecje, ki ga govorijo v romskih naseljih, ni enotno, po svojem besednem zakladu zelo revno in dalec od dokaj razvitega knjižnega jezika Romov v BiH, Makedoniji (romska slovnica, avtor Šaip Jusuf) in drugod po svetu (Šved­ska, Sovjetska zveza …). Prvi korak pa so naredili prizadevni vzgojitelji, uciteljio, ki so zbrali in s priza­devnostjo OE Zavoda za šolstvo Murska Sobota izdali Zbirko okrog 1000 sloven-sko-romskih izrazov, prvi pripomocek za ohranjanje romske identitete. Na splošno velja, da so Romi brez svoje kulture. Mnogo se je porazgubilo na dolgih popotovanjih, veliko so sami zanemarili, ko so se hoteli cimprej »civili­zirati« med ostalimi prebivalci. Nekateri se tega, kar je še ostalo, neutemeljeno sramujejo in ljudskega izrocila ne prenašajo na mlajše rodove, jih ne spodbujajo, da bi nadalje raziskovali in znano tudi utrjevali v vsakodnevni kulturni praksi. Prva romska tiskana knjiga je nastala v Godlicu v 15. stoletju, v 16. stoletju pa že prva slovnica romskega jezika (romani chib). Leta 1930 je v SZ zacel izhajati romski casopis Novo Drom in pet let za tem je izšlo v Jugoslaviji nekaj številk lista Romano lil. Letos je zacel izhajati v Beogradu romski list. Tudi na Pušci so pred leti izdali eno številko (v slovenšcini) romskega list a: Nekoc in danes. Med romskim prebivalstvom je osrednje vprašanje problem zaposlovanja, ki je temelj socialne varnosti in je obenem vpet v proces medsebojne družbene dife­renciacije. Na temelju dela se more in tudi mora razvijati realna emancipacija Ro­mov in njihovo vživetje ter soustvarjanje družbe z novimi medcloveškimi odnosi. Tako se problem Romov vse bolj odkrito kaže kot izrazito razredno vprašanje. Do leta 1983 je zaznavno intenzivno zaposlovanje Romov doma in v svetu. Rezultati so vidni posebej v nekaterih urbano urejenih naseljih. Zaposlovanje je vplivalo tudi na osvešcanje njihove romske pripadnosti in vkljucevanje v družbe­nopoliticno življenje krajevnih skupnosti, tudi z organiziranjem samouprave po naseljih. Romi se pogosto pritožujejo, veckrat povsem utemeljeno, da pri zaposlovanju ne upoštevajo ob enaki izobrazbi in sposobnosti tudi socialnega faktorja, da ima­jo prednost tisti, ki imajo nekaj oralov zemlje. Ker nimamo nobene tocne eviden­ce o zaposlovanju in zaposlitvi Romov, je nemogoce postaviti kriticno in realno oceno. Nekateri so se organizirano zaceli ukvarjati z zbiranjem starega papirja itn. Vendar to ni bilo t ako organizirano kot npr. v nekaterih krajih drugih republik. Izredno zapletena je tudi romska stanovanjska problematika. Do danes še ni­mamo v Prekmurju nacrtov in programov urbanega urejanja teh osamljenih na­selij. Vse kaže, da še vedno ne vemo, kam z Romi, ali jih razseljevati ali pa jim omogociti razvoj v naseljih, kjer so ustrezni bivalni pogoji. Romi veckrat kupujejo stavbišca, ker so se lastniki le-teh navelicali sporov z Romi, ki jim povzrocajo škodo. Dolgocasaje veljalo,da so romskedružineštevilne.Ugotovljenoje,daima družina v obcini Grosuplje 6 otrok, v obcini Trebnje 3,6 ter 4,1 otroka v Prek­murju. Stanovanjske razmere Romov so se v zadnjih dveh desetletjih bistveneje izbolj­šale. OE Zavoda za šolstvo SRS Murska Sobota je ugotovila, da je v šolskem letu 1970/71 bilo 58% otrok iz družin z 1-3 otrok, po 10 letih so romski otroci prihajali iz domov, kjer so (cez 75%) imeli že dva ali vec st anovanjskih prostorov. Leta 1957 smo ugotovili v 8 romskih naseljih (tudi Pušca in Cernelavci), da je v 89 hišah živelo 144 družin s 787 osebami (271 otrok do 15. leta). Površina vseh stanovanjskih prostorov je znašala 2.160 m2, na osebo okrog 2,7 m2 in približno toliko tudi gibalnega ptostora okrog hiše. Ponekod v Sloveniji so bile stanovanjske razmere enake navedenim še v letu 1984. Tedaj je po podatkih obcinskih socialnih centrov v 10 obcinah živelo 4.615 Romov v 882 družinah. Stanovali so v 294 hišah, v 58 družbenih stanovanjih, v 444 barakah (všteti tudi kontejnerji) in v 43 šotorih. Po letu 1960 se je zacela elektrifikacija prekmurskih romskih naselij. Elektriki je kaj hitro sledila televizija, o radioaparatih in tranzistorjih pa ni podatkov. Ne-koliko pocasneje napreduje gradnja vodovodnega omrežja, predvsem tem, kjer ni dovolj pripravljenosti prebivalcev romskega naselja, da sami opravijo, kar je možno. Ponavadi zmanjka denarja za ceste. V sedemdesetih letih se je v Jugoslaviji zacelo intenzivno gibanje za emancipa­cijo Romov, kar je pomenilo vživljanje v samoupravno družbo. V okviru SZDL so zaceli ust anavljati svoje organizacije z zelo razvejanimi programi. Na prvem svetovnem kongresu Romov leta 1971 v Londonu so zahtevali, da se jim povsod prizna status narodnosti, sprejeli so skupno ime in ustanovili vec komisij, tudi za proucevanje lastnih narecij s ciljem, da ustvarijo skupen knjižni jezik. Zahtevo po narodnosti stalno ponavljajo na mednarodnih srecanjih, dobili pa so tudi podporo svetovne organizacije UNESCO in Evropskega sveta. V Jugoslaviji se nahaja najvec Romov, nimajo pa urejenega statusa. V ustavi SFRJ so dolocbe o narodih in narodnostih, opredelitev statusa naro­dnosti s pravicami in dolžnostmi pa je prepušcena posameznim širšim družbe­nopoliticnim skupnostim. To je deloma razumljivo in sprejemljivo za narodnost, ki je maloštevilna in prebiva na majhnem predelu družbenopoliticne skupnosti. Romi živijo širom Jugoslavije, najvec pa jih je v SR Srbiji, kjer jim priznavajo status narodnosti ali pa etnicne skupnosti. V ustavi R Slovenije je dolocba (clen 212 in 214) o etnicnih skupnostih, vendar ni niti normativno niti politicno opredeljeno, na kakšne in katere etnicne skupnosti se nanašajo te dolocbe in kje živijo. Še manj pa so opredeljene možnosti realizacije njihovih identicnih pravic. Po neki splošni razlagi smo Rome uvrstili med etnicne skupnosti. Noben pravni akt ne pozna te skupnosti. Tudi med Romi v Prekmurju so vse glasnejše zahteve po priznanju statusa. Rom Horvat je na seji obcinske konference SZDL Murska Sobota dejal: »Cas bi že bil, da bi se slovenska družba koncno opredelila, kakšen status naj bi imeli Romi v Sloveniji. Ali jih želimo asimilirati – zadnji podatki kažejo v to smer – ali pa jih želimo kot etnicno skupino ohraniti z vsemi njihovimi znacilnostmi.« (Vestnik, 28. novembra 1985). Vprašanje narodnosti se na splošno postavlja brez zavesti o izredno veliki in težki nalogi, ki jo morajo prvenstveno prevzeti Romi sami. Narodnost se nikomur ne poklanja niti ne priznava, saj ji le zavestno organizirana in vsestransko aktivna skupnost daje življenjsko vsebino. Med najpomembnejšimi izrazi narodnosti je jezik. Na žalost mnogi Romi pri nas ne vedo, koliko crk in kakšne crke ima njihova materinšcina. Kaj težko se med seboj sporazumevajo, posebne težave pa so že ob srecanju z Romi iz posame­znih naselij Dolenjske. Poskus, kako razumejo romske ljudske pravljice, ki sta jih zbrala akademik R. Uhlik in Rom Berberski – je bil negativen. Vsega sami, brez romologov, jezikoslovcev ne bodo zmogli. Toda morajo doseci, da jih njihova in-teligenca (z vec kot koncano osnovno šolo) ne bo zapušcala in se jim odpovedo­vala. To velja tudi za tiste, ki so se preselili v vecje kraje ali mesta. Omenjenih uspehov nikakor ne bi bilo, ce bi bili Romi ves cas prepušceni sami sebi in svoji nekdanji žalostni usodi. Za bodocnost Romov je bila pomembna razprava (1972) Republiške izobra­ževalne skupnosti o celoviti problematiki vzgoje in izobraževanja Romov v Slo­veniji. Pred dobrimi desetimi leti (16.5.1977) se je po kriticni analizi stanja razvila temeljita razprava o položaju Romov pri nas in omenjeni so bili že prvi primeri trgovine z romskimi otroki iz južnih krajev v Italijo. Komisija za manjšinska in izseljenska vprašanja ter narodnosti pri Republiški konferenci SZDL ni imela do-volj poguma, da bi sprejela razpravi ustrezne uresnicujoce sklepe ali spodbudila nadaljnjo znanstveno spremljanje romske problematike. Kakorkoli je že bilo – po posameznih obcinah so zaživele komisije, koordinacijski odbori (nastajali so tudi v nekaterih KS) z angažiranjem sodelovanja Romov. Nosilec aktivnosti je bila SZDL z vclanjenimi organizacijami. Zaznavna je bila že veckrat omenjena aktivnost Obcinskih centrov za social-no delo, ki so dajali z OE Zavoda za šolstvo prve realne podatke in ocene tudi skupšcinskim organom. Navedeno vsekakor velja za obmocje prekmurskih obcin in pomurskega obcinskega sodelovanja. Skupšcina obcine Murska Sobota je po zadnji razpravi sprejela dokument: Problematika Romov v obcini (Delegatski ve­stnik, 7. novembra 1983). Škoda, da ni doslednega spremljanja in nadzora, kako se realizirajo sprejete usmeritve in konkretne naloge. Vsebinsko bogatemu do-kumentu pa manjka le opredelitev, kako naj Romi uveljavljajo in razvijajo svojo identiteto oziroma nobene podpore ni na podlagi socialisticnih nacel za ustrezno ureditev njihovega statusa. Utemeljeno lahko zakljucim: za nami je veliko opravljenega dela in prizade­vanj. Vmes je bilo tudi precej nesmiselnega tratenja casa, brodenja po kalnih ma­ lenkostih in težnjah posameznikov. Toda rezultati vseh naporov so dober temelj razvoju romske skupnosti z resnicno humanimi odnosi na vseh podrocjih. Junij 1988 Vzgoja in izobraževanje romskih otrok v predšolskem in osnovnošolskem obdobju, Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1991, str. 59-71. KNJIGI NA POT To je moja popotnica knjigi, ki jo je napisal mag. Mladen Tancer. Upam, da je ne bo preobremenila, saj ne vemo, kako dolga bo njena pot, koliko bralcev bo imela in koliko bo nepotrebnih ovinkov, preden se bo njena vsebina usidrala v naše zavestno hotenje po nujnih spremembah razmer in odnosov, ki jih vkljucuje romsko vprašanje. Mag. Mladen Tancer je strnil glavne povzetke vec kot tride­setletnega spremljanja in v dobrem zadnjem desetletju prizadetega proucevanja romskega vprašanja, kot ponavadi poimenujemo celostno problematiko romske etnicne skupnosti. Zajeta so razsežna vzgojnoizobraževalna podrocja dveh najve-cjih obmocij, poseljenih z avtohtonimi Romi: Prekmurje in Dolenjska. Ugotovitve z obravnavanih obmocij, z vso njihovo raznolikostjo, obdeluje v glavnem kompa­rativno, le na koncu paralelno. Mag. Mladen Tancer se je v svojem uciteljskem poklicu pred vec kot tridese­timi leti sreceval z Romi v Prekmurju. Romsko vprašanje ga je povsem zasvojilo. Opravljene raziskave je strnil v magistrski nalogi Položaj in vzgojno-izobraževal­ni dosežki osnovnošolskih otrok Romov v obcini Murska Sobota (FF v Ljublja­ni, 1989, 147 str, neobjavljeno). V knjigi obravnavana vsebina pa že napoveduje avtorjevo doktorsko tezo s podrocja vzgoje in izobraževanja romskih otrok. Gre za prvo tovrstno disertacijo pri nas.Avtor v svojih delih dosledno uporablja naziv Romi namesto starega pejorativnega poimenovanja Cigani. Zaradi nekaterih ne­ustreznih mnenj in stališc moram k temu nekaj pripomniti. V tisku beremo: … prekršcevanje Ciganov v Rome se je zgodilo v casu splošnega prekršcevanja za casa prejšnjega režima … in še kaj bolj spotakljivega. Romologi se sicer še zme-raj ukvarjajo z izvorom in pomenom besede Rom oziroma Cigan. V Podravini, tudi na našem obmocju severno od Save, pogosto srecujemo priimek Rom z iz­peljankami: Romih, Romek, Romic … in Cigan z izpeljankami: Ciganek, Ciganj-šcek, Ciganko … Na našem obmocju je v zadnjih tristo letih živelo precej družin s priimkom Cigan. Nekateri clani so bili bogati obrtniki, drugi pa so opravljali ugledne poklice in visoke funkcije. Doslej še nisem zasledil nobene ciste romske družine z navedenima priimkoma. Po nekaterih znanstvenih ugotovitvah naj bi bili davni predniki Ciganov na stoletnem potovanju cez širne perzijske planjave tam tudi privzeli ime Rom. V klasicnih narecjih se Romi med seboj nazivajo Rom (Clovek) v žlahtnem pomenu besede, medtem ko za druge uporabljajo moralno pomanjševalen izraz. Svoj jezik imenujejo romani chib. V njem in o njem je že pred letom 1941 veliko pisal sara­jevski akademik Rade Uhlik. Na prvem svetovnem kongresu Romov v Londonu (8.4.1971) so skupaj z za­stavo in himno sprejeli enotno ime Rom in tako so tudi »registrirani« v OZN. Kongresu je predsedoval Slobodan Berberski (1919, Veliki Beckerek, Zrenjanin), pesnik vec kot desetih zbirk, od katerih so nekatere prevedene v vec jezikov (Od-hod brata Jakhala, Pomurska založba, prevod Severina Šalija, 1979) in pisec vec pomembnih esejev o Romih (Romi izmedu carstva, objavljen tudi v Londonu). Z imenom Romi so na splošno obravnavani v znanstvenih sestavkih in dosle­dno tudi v reviji za ogrožena ljudstva Pogrom (zacela izhajati leta 1978). Prezreti pa ni mogoce, da obstaja še manjša skupina z imenom Sinti (nekaj jih je tudi v Sloveniji), ki so v tretjem rajhu uživali dolocen priveligiran položaj (o tem romo­loga: D. Kentrick in G. Puxon, Sinti und Roma, die Vernichtung eines Volkes im NS-Staat, Göttingen 1981). Mag. Mladen Tancer v povzetku predstavlja vsebino treh poglavij. V prvem gre v glavnem za pregled pomembnejših znanstvenih ugotovitev razlicnih romologov. Posebej se pomudi pri številnih seminarskih in diplomskih nalogah študentov na mariborskih in ljubljanskih višjih in visokih šolah. Njihove raziskave komenti­ra z obzirno kriticnostjo, z bridkim ocitkom pa ugotovi, da rezultati njihovega dela še do danes niso bili »vredni« celovite analiticne ocene. Ob vseh dosedanjih delih o romskem vprašanju je Tancerjevo delo tehten prispevek k naši in splošni romologiji, predvsem kar zadeva problematiko vsestranske obrobnosti Romov. Avtor nas v osrednjem delu, ki je posvecen nekdanji in sedanji vzgoji in izobraže­vanju romskih otrok, zasipava z mnogoterimi socialnimi problemi, apliciranimi na konkretne šole in obcine. Razkriva nam prepade razlicnih razsežnosti in raz­licnih globin. Kljub mnogim zbranim podatkom (državni popisi in podatkih raznih služb) še vedno ne razpolagamo z natancnim številom Romov v Sloveniji. Njihovo šte­vilo se mocneje kot na Dolenjskem spreminja v Prekmurju (dolocena asimilacija, vpliv zaposlovanja na nemškem zaposlitvenem obmocju …). Narašca število pri­seljenih v Maribor, Ljubljano in druga mesta. Število šoloobveznih otrok je na av-tohtonih obmocjih skorajda konstantno. Nimamo podatkov, koliko je med prise-ljenimi Romi pripadnikov drugih etnicnih skupnosti (Albanci, Vlahi …). Pri tem pa sta najtežja problema državljanski st atus in socialna varnost z zaposlitvijo. Z rastjo socialne varnosti, zagotovljene z delom, se mocno spreminjajo raz-mere, ki odlocilno vplivajo na vsestransko uspešnost romskih šolarjev. Iz avtor­jevih opozoril mocno odmeva težnja po temeljiti opredelitvi romskega etnicnega in socialno razvojnega programa, ki bi bil vkljucen v slovenski nacionalni pro­gram. Poseben problem je mocna (vcasih tudi nekoliko sovražna) razdvojenost med avtohtonimi Romi in Romi priseljenci. Še bolj kot so nepovezani med seboj, so neorganizirani navzven, ceprav v naši sosešcini dokaj dobro delujejo nekate-re romske organizacije in celo vzgojno-izobraževalne romske ustanove. Bolj iz splošne ocene kot na podlagi raziskovalnih ugotovitev je razvidno, da avtohtoni Romi dosegajo vidnejše uspehe pri urejanju stanovanjskih in urbanih vprašanj kot na podrocju vzgoje in izobraževanja (nadaljevalno, permanentno izobraževa­nje). Avtor povzema znani kitajski pregovor: lacne je treba nauciti,kako je treba ribo uloviti. Pri mnogih Romih namrec še zmeraj prevladuje nad zavestjo o lastni socialni varnosti želja ali celo zahteva po družbeni socialni pomoci. Mag. Mladen Tancer v svojih raziskavah ugotavlja, da neznanje jezika vecin­skega naroda nenehno potiska Rome v izolacijo na obrobju družbenega življenja. Poseben problem je, v kakšnem narecju se med seboj sporazumevajo avtohtoni Romi in v kakšnem s priseljenimi. V Prekmurju vplivajo na posamezna skupinska narecja jezik vecinskega naroda in jezik(i) zaposlitvenih obmocij. Zato so njiho­va narecja zelo heterogena, po besednem zakladu in sintaksi pa zelo revna. Ker mnogih pojmovnih besed nimajo, uporabljajo poromljene sposojevanke, te pa vse pogosteje neprijetno »štrlijo« iz dnevnega pogovornega jezika. Z romani chib so se in se še bodo ukvarjali mnogi strokovnjaki. Na ustanov­nem svetovnem romskem kongresu je bilo v ospredju tudi vprašanje jezika. O problematiki romani chib je potekala obsežna in kvalitetna razprava na saraje­vskem simpoziju (junija 1986) Jezik in kultura Romov. V Evropi se z romskim jezikom ukvarja vec znanstvenih inštitucij. Med njimi je morda najpomembnejši jezikovno znanstveni inštitut v Bochumu, ki intenzivno pripravlja enciklopedicni slovar romskega jezika. Sodelavka inštituta, prof. dr. Ilga Birgit, je med simpo­zijem Evropskega centra za etnicne in regionalne študije v Mariboru, februarja 1992, obiskala Pušco in v razgovoru dopolnjevala že zbrano gradivo za slovar. S problemom romskega jezika so se v osemdesetih letih zaceli resno ukvarjati tudi v Jugoslaviji. V Makedoniji so natisnili romsko slovnico Šaip Jusufa, neka­tere radio-televizijske hiše pa so uvedle redne romske oddaje (Beograd, Priština, Sarajevo …). Od zacetka osemdesetih let naprej nikakor ni mogoce zanikati zavzetosti vzgojiteljev, uciteljev ter obcinskih in ustreznih republiških organov pri vzgoji in izobraževanju romskih otrok. Avtor sicer opozarja na razlicno uspešnost teh prizadevanj, analiticno kriticno oceno pa prepušca interdisciplinarnemu razisko­vanju. V navedenem obdobju je bilo kar nekaj kampanjske zagnanosti, a brez nuj­nega kvalificiranega usmerjanja. Ob doseženih uspehih, ko so nekateri romski osnovnošolci vendarle nadalje­vali šolanje in tudi koncali nekatere višje šole, sem ob branju skrbno zbranih po­datkov o velikem številu ucencev, ki šolske obveznosti zaradi neuspešnosti niso koncali v osmem razredu ali so bili celo neocenjeni, zgroženo pomislil, da pre­gledujem statistiko »mrtvih duš«, kar zadeva bodoce zaposlitveno tržišce našega tržnega gospodarstva. Posebej preseneca, da tako Romi kot širša družbena sku­pnost niso zmogli, morda pa tudi niso hoteli vkljucevati že obstojecih romskih izobražencev v aktivno sodelovanje pri reševanju romskega vprašanja. Romski izobraženci odhajajo, se ne vracajo in kaj hitro tudi pozabljajo, od kod so prišli. Mag. Tancer poudarjeno ugotavlja, da se romski ucenci ob vstopu v šolo sre-cujejo s hudimi jezikovnimi težavami. V knjižni slovenšcini se namrec morajo spoznavati s pojmi in izrazi, ki jih v svojih preprostih narecjih ne poznajo, zato se pac slovenskih besed ucijo »na pamet«, brez globljega poznavanja njihovih pomenov. Avtor opozarja tudi na prizadevanja vzgojiteljev in uciteljev pri sestavi Zbirke slovensko-romskih izrazov (M. Sobota, 1987, str. 34, okrog 1100 besed), ki bi naj romskim ucencem pomagala pri premošcanju jezikovno pojmovnih raz­lik. Vendar je zbirka ostala torzo. Obcasno so se sicer v razlicnih listih (biltenih) v Prekmurju in na Dolenjskem pojavljala dopolnila izpod peres romskih avtorjev, vendar so vsa »bolehala« za pomanjkljivim znanjem temeljnih slovnicnih in sin­takticnih pravil in zakonitosti. Svetovno romsko gibanje (organiziranost, kongresi, mednarodni dokumenti) in njegovi odmevi v Sloveniji, so vplivali na to, da je v clen-ustavni amandma LXVII tc. 4 k ustavi SR Sloveniji bilo vneseno tudi nekaj dolocil o uveljavljanju statusa Romov pri nas, kar je bilo ponovljeno v clenu 65 ustave R Slovenije. Pred spre­jemom ustave R Slovenije je parlament (1991) poglobljeno razpravljal o vladnem gradivu o Romih na Slovenskem in v sprejetem, bolj deklarativnem kot akcijsko zavezujocem dokumentu dolocil, naj se z ustavo med drugim uredi tudi status Romov, se pravi njihove, ustavne pravice in pravice do materinega jezika. V 65. clenu ustave je doloceno: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«. Kmalu pa se je zastavilo vprašanje, ali in v kolikšni meri veljajo te pravice tudi za romske priseljence zadnjih let. Novih bistvenih spre­memb na tem podrocju za zdaj še ni, razen priprav zakona. Vsekakor bo Tancerje­vo delo upoštevanja vreden prispevek pri oblikovanju le-tega. Avtor namrec z za­skrbljujocimi podatki potrjuje, da z dosedanjo vzgojo in izobraževanjem romskih otrok hote ali nehote poteka tiha asimilacija. Ponekod so se tega zavedali, zato so v programe javnih šolskih prireditev vkljucevali tudi nastope romskih ucencev v njihovem domacem narecju. Na žalost pa na šolah, tudi na tistih z vec kot 10% romskih ucencev, ne zvedo nicesar o svoji lastni zgodovini in kulturi. Zato mag. Tancer z doloceno kriticnostjo opozarja na Navodilo Strokovnega sveta R Slove­nije za vzgojo in izobraževanje, oziroma na njegovo deklaracijo, ki pravi: V skladu z interesi in možnostmi organizira šola tudi pouk romskega jezika. Preprican sem, da Romi sami ob vseh hotenjih in prizadevanjih nikakor ne bodo mogli in ne zmogli uresniciti svojih jezikovnih interesov. Nujno bi bilo, da bi se Romi skupaj z drugimi zainteresiranimi z ustrezno skrbnostjo in strokovno poglobljenostjo lotili proucevanja romskega jezika. Kot je že ustaljena praksa pri drugih narodnostnih manjšinah, bi se tudi pri tej morala organizirati stalna sre-canja ustreznih strokovnjakov s posameznih podrocij. Perspektivnim študentom obeh narodnosti bi morali omogociti študij romani chib na dobrih šolah v tujini. Uvodni besedi sem morda le kaj prevec dodal, a to s spodbudno željo: naj v pravicah in svobošcinah romske skupnosti odseva velicina pravic in svobošcin vecinskega naroda! Petanjci, 14. aprila 1994 Mladen Tancer: Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem; Obzorja, Maribor 1994, str. 9-14. JEZIK (NARECJA) ROMOV V SLOVENIJI Nobenega dvoma ni, da je živ jezik temelj identifikaciji sleherne organizirane etnicne, predvsem pa narodnostne skupnosti. Ko so se posamezne romske skupine že nekako ustalile, postale zaznavne v Evropi, so se posamezni izobraženci zaradi prepoznavanja zaceli zanimati za nji­hova narecja-pogovorni jezik in tako odkrivali njihovo poreklo in tudi pradomovi-no. V Pragi je leta 1821 izšlo pomembno delo o romskem jeziku Romani chib in ne­kaj let za tem vecji nemško-romski slovar. To je obdobje, ko je v Evropi narašcalo znanstveno zanimanje za proucevanje sanskrta, staroindijskega knjižnega jezika (najpomembnejše delo: Sanskrt-Wörterbuch) in temu je dal znanstveni prispevek tudi dr. Fran Miklošic. Prišel je v stik z Romi na Madžarskem in leta 1842 je nastal njegov romski slovarcek. Z leti je narašcalo zanimanje za romska narecja številnih romskih skupnosti. Med znanstvene proucevalce se je pomembno uvrstil tudi akademik Rado Uhlik (Sarajevo), ki je tudi znanstveno pojasnil izvor in pomen besede Rom (Dom-Lom-Rom), s katero sebe poimenuje romska populacija. Besedo Cigan so jim pritaknili kot karakteristiko etnicno zapostavljene skupnosti. Pocasi je dorašcala tudi romska inteligenca in v narodnostnem osvešcanju zacela proucevati svojo preteklost, kulturo in jezik. V naši sosešcini je zaznaven napredek na Madžarskem, kjer je romska skupnost tudi najvecja narodnost. V no-vejšem casu se je mocno razvila romologija v južnih pokrajinah nekdanje Jugosla­vije, predvsem v Makedoniji. Šaip Jusuf (Skopje) je tudi avtor romske gramatike. Z odhodom Romov iz indijske pradomovine so se iz vec razlogov razbijali na posamezne skupine in naprej v podskupine. Danes sta ostali kot glavni: Romi in Sinti (pokrajina Sindh v zahodnem Pakistanu), ki so danes v glavnem naseljeni na obmocju Nemcije, nekaj jih je na Gradišcanskem (Burgerland), v obmejnem kraju Pertoca (Prekmurje) ter na Gorenjskem. Sinti so bili v casu tretjega rajha šciteni, ker jih je Himmler uvršcal zaradi modrih oci med arijce. Miklošic je s svojim pro­ucevanjem razdelil Rome v 13 skupin. Romi na Balkanu so znanstveno opredeljeni v dve glavni skupini, turško in vlaško, ki sta se delili naprej v podskupine. Delitev je povzrocala njihova poklicna dejavnost, ki je vplivala na izolacijo posameznih skupin in tudi odtujevanje narecij kakor tudi medsebojnih odnosov. Tako so bili Romi v Prekmurju precej nasršeni na koritarje (koritaši-izdelovalci korit; prihajali iz Hrvaške). Poklicna dejavnost jim je dajala tudi skupinska imena (lovarji-trgovci s konji …). Zanimalo meje, kateri glavni skupini pripadajo Romi iz Prekmurja. Minilo je že dosti let, ko sva z Uhlikom po tekstih, ki so jih pisali pismeni Romi, ugotavljala njihovo pripadnost. Sporocil mi je, da so to vlaški Romi. Z romskimi narecji se je ukvarjala Pavla Štrukelj, dobra poznavalka narecij romske pradomovine, in v di­sertaciji Romi na Slovenskem (CZ, 1980) skrbno obdelala med romskimi narecji prekmurske (str. 66-76). Kot mnogi romologi je ugotovila veliko razlik med nare-cji in celo, da se posamezne skupine nekaterih zaselkov zelo težko sporazumeva­jo. Verjetno je v tej težavi tudi delen vzrok, da so Romi med Madžari (Hodoš, Do-brovnik) povsem opustili svoje narecje in govorijo le madžaršcino. Pomembna je njena ugotovitev, da imajo proucevana narecja ohranjene prvine izvirnega starega indijskega ljudskega jezika prakrata, ki se kot knjižni jezik preprostih ljudi loci od sanskrta, ki je bil jezik brahmanov. Doktorica je tudi zapisala, da je s svojimi ugo­tovitvami v etnicnem in jezikovnem pogledu Romov v Sloveniji želela opozoriti na nadaljnje nacrtno delo raziskovalcev. Toda najmanj odziva je bilo na podrocju raziskovanja in prispevanja k razvoju romskega jezika in formiranja nekega sku­pnega narecja. Jezik Romov je že »svetovni« problem nekaj milijonske narodno­stne skupnosti. O tem je bila živahna razprava na prvem (ustanovnem) kongresu Romov v Londonu in za tem se ponavlja in pojavlja tudi v državah z Romi. Tako je bilo tudi v Jugoslaviji in sedaj so prekinjene nekdaj dobro zastavljene vezi in sodelovanje na romskem podrocju. Leta 1986 (od 9. do 11. junija) je bil v Sarajevu zelo odmeven mednarodni simpozij Jezik in kultura Romov (vecjezicni zbornik, Sarajevo 1989). O jeziku in kulturi Romov v Jugoslaviji je bilo precej referentov iz Slovenije: Šiftar, Štrukelj in Tancer. Med sodelujocimi naj opozorim na nekatere pomembne zunanje sodelavce (Kollár-Madžarska, Haišman in Davidova-CSSR, Amador-Španija, Blalla in Pathania-Indija, Kochanovski, Cortiade-Francija in še drugi. Posebej moram opozoriti na prispevek Friedmana iz ZDA, ki je kompara­tivno obdelal vpliv turškega jezika na romska narecja na Balkanu (turcizmi). Vecina avtorjev je opozarjala na nujnost nastajanja dolocenih skupinskih na-recij.Tu pa je bilo poudarjeno, da pri tem še preslabo sodelujejo zavzeti romski jezikoslovci (tudi malo jih je še) – znanstveniki. V minulih tridesetih letih so se odnosi do romske populacije bistveno spre­minjali v posameznih državah kakor tudi na meddržavnem (pravnem) podrocju. Ureja se njihov etnicni in narodnostni položaj in status. Tako je na Madžarskem, v Avstriji, nikamor pa se ne premakne v Italiji, kjer je samo še dolocba (6. clen ustave), da so zašcitene vse jezikovne manjšine, ki živijo na njihovem ozemlju. Pri konkretnem uresnicevanju priznanja narodnostnega statusa je vprašanje jezika oziroma katero narecje naj se uporablja pri pouku romske materinšcine pri dvo­jezicnem pouku. Problem je tudi konstituiranje romske narodnostne skupnosti. V nekaterih državah je romska skupnost bolj ali manj homogena (Avstrija, Madžarska), na­sprotno pa v It aliji in v Sloveniji. V ustavi Republike Slovenije je dolocba, da »položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon« (65. clen). Skoraj nemogoce je sprejeti kolickaj soliden zakon ob dokaj nejasno definiranimi etnicnimi in narodnostnimi posebnostmi romske skupnosti. V zadnjem casu se je iz posameznih skupin in društev zacela organizirati rom-ska skupnost Slovenije. Že nekaj casa vec raziskav in avtorjev opozarja na velike težave pri vzgoji in izobraževanju Romov (tako z veliko pozornostjo strokovne kritike sprejeto delo: Mladen Tancer, Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem, Obzorja, Maribor 1994) zaradi pomanjkljivega znanja njihove materinšcine. Otroci se ucijo besed, ki jih pojmovno ne razumejo niti dojemajo. S tem so se konkretno soocili in spo­prijeli ucitelji v Murski Soboti in pripravili »pomožni ucbenik« (Zbirka sloven-sko – romskih izrazov, okrog 1100 besed). Na žalost je pri tem ostalo. Nekaj posa­meznikov, predvsem otrok, se je udeležilo krajših romskih jezikovnih seminarjev zunaj Slovenije. Škoda, pridobljeno znanje in izkušnje so bile pozabljene, ni bilo potrebne zavzetosti, da bi se posamezniki, usposobljeni za študij romologije, vpisali na fakultete oz. šole, kjer je dobro zastavljena romologija. Prezrta so tudi mednarodna srecanja, znanstvena posvetovanja s posamezniki iz sosednjih rom­skih skupnosti oziroma držav, kjer so aktivne znanstvenoraziskovalne ustanove romologije. Ni stikov niti z Zagrebom (Findak Suncica), še manj pa z Roma cul­tural club v Beogradu, ki se zavzeto ukvarja z vprašanji romskega jezika in njego-vim uveljavljanjem. Izdali so zgodovinski pregled informiranja Romov in knjigo mr. Dragoljuba Ackovica Gradnja za istoriju informisanja Roma ter organizirali (v Beogradu od 17. do 20. decembra 1994) prvo svetovno konferenco glavnih in odgovornih urednikov romskih glasil. Narecni romski jezik se slovnicno precej razlikuje od drugih knjižnih jezikov ( npr. ne poznajo nominativa-imenovalnika, imajo osem sklonov itd.), kako je to v narecjih Romov v Sloveniji, pa bo treba šele ugotavljati. Doslej je bilo ugotovljeno, da imajo narecja še precej dedišcine jezika svoje pradomovine, je pa veliko razlik in narecja so skoraj uporabna le za posamezna naselja. Na zbliževanje in potrebno sožitje v življenjskem okolju precej prispeva za­vzetost clanov Društva za preventivno in prostovoljno delo (duša Tatjana Avsec) s srecanji romskih otrok, kar deloma prispeva tudi k utrjevanju in razvoju jezika. Ni mogoce prezreti knjižnih prvencev Jožeta Horvata in Jožeta Livijena Lu-nin prstan (Choneskri angrusti, Pomurska založba, M. Sobota 1994), in pesniško zbirko Rajka Šajnovica Pot/Drom (Dolenjska založba, Novo mesto 1995). Tisk je le skromno registriral omenjeni knjižici. Ob izidu Luninega prstana je poroce­valec (Milivoj Roš), morda še kateri, zapisal, da je to prva knjiga v romšcini pri nas. Ne vem, ali je to namenoma ali zaradi nepoznavanja. Založba Univerzum v Ljubljani (Bela Sever, Franc Škoberne) je leta 1978 izdala bogato opremljeno knjigo Amen sam e Titoska, o Tito si amaro /Mi smo Titovi, Tito je naš. Objavljeni so prispevki znanih avtorjev (Bevk, Cesarec, Krleža, Nazor in nekaterih drugih). V redakciji je sodeloval Tone Pavcek, glavni prevajalec in lektor je bil Šaip Jusuf. Romi so knjigo sprejeli precej zadržano, saj je bilo med njimi veliko nepismenih in tudi jezika prevajalcev niso razumeli. V pripravi za simpozij v Sarajevu sem ho­tel ugotoviti, koliko so bili teksti piscev (najmanj 4 razrede osnovne šole) iz nekih krajev razumljivi v oddaljenejših naseljih (murskosoboška in lendavska obcina). Skoraj dosledno so pod tekst napisali: ne razumem. Na dvodnevnem simpoziju v Mariboru (3.-5. februarja 1992) z naslovom Mali narodi in etnicne manjšine v nastajajoci Evropi je sodelovala tudi dr. Brigit Igla (sodelavka Schprachwissenschaften Instituta, Bochum) z referatom o identiteti Ciganov. Na njeno željo smo dr. Mirko Križman, ona in jaz obiskali nekaj rom­skih naselij v soboški obcini in imeli daljši razgovor v vrtcu Pušca ter z nekateri-mi posamezniki doma. Zaradi tedanje elektricne krize smo bili casovno omejeni. Preseneceni smo bili, koliko starih indijskih jezikovnih prvin je odkrivala v po­menku dr. Igla. Ker smo bili casovno omejevani, nismo mogli pri nas strniti vseh ugotovitev. Inštitut v Bochumu je intenzivno pripravljal najvecji slovar romskih narecij-jezika. Po izidu zbornika Lunin prstan sem ji ga poslal s prošnjo, da mi sporoci mne­nje o jeziku piscev. Dr. Igla se je medtem preselila v Sofijo (Univerza ST. Climen­ta…), moja pošiljka jo je le našla. Tudi Šajnovicevo pesniško zbirko sem ji poslal s ponovljeno prošnjo. Sredi lanskega leta mi je sporocila: »Varianta oz. variante romskega jezika, v katerem sta napisani ti zbirki, mi sploh niso znane in zato si ne upam podati v podrobnosti svojega mnenja. V zbir­kah se pojavljajo besedne oblike, ki jih na podlagi lastnega poznavanja južnih di­alektov intuitivno imam za ‘napacne’. V takšnih primerih nisem prepricana, ce gre za tiskarskega škrata ali pa za cisto obicajno varianto v dolocenem dialektu. V vecini primerov, ki jih ocenjujem za dvomljive, mi je pri nadaljnjem branju postalo jasno, da gre za narecne posebnosti. Na osnovi tega lahko pozitivno povem, da sta obe publikaciji napisani z veliko jezikovno doslednostjo, da se dialekti ne mešajo in da se krcevito ne išce naddi­alektnih kompromisov (kar pa, na žalost, ni vedno tako). Uporabljani leksikon je relativno bogat in na sreco se avtorja ne bojita uporabljati tudi sposojenk – kar tudi ustreza jezikovni realnosti romskega jezika. (Na podlagi mojih lastnih izku­šenj lahko povem, da govorci romskega jezika odklanjajo tekste, v katerih se teži k purifikaciji romskega jezika.). Uporabljani jezik je tudi drugace izredno zanimiv za jezikoslovce, kajti odkrijejo lahko marsikaj, cesar ni možno dognati iz drugih dialektov. Po mojem mnenju je objavljanje tekstov v romskem jeziku ter njihovo širjenje pomemben in tudi neobhoden korak pri razvoju standardnega/normira­nega knjižnega jezika. Jože Livijen in Rajko Šajnovic sta s svojima deloma gotovo veliko prispevala tako k razvoju romskega jezika kot knjižnega jezika ter tudi k razvoju romske literature. Prisrcne cestitke.« Dr. Igla me je tudi obvestila, da je izšel slovar južnoevropskih dialektov leta 1994 pri založbi Harrassowitz. Poslala mi je zanimiv zbornik Studii Romani-Te­ksti iz Bolgarije. Rast, Novo mesto, (VII), 1-2(39-40), marec 1996, str. 107-110. ŽE DOLGO SO MED NAMI – A SMO ŠE DALEC NARAZEN Romi so se s treh strani vsiljevali v Evropo. Nezaželjeni, pogostoma »poca-šceni« z genocidnim sovraštvom, pogostoma potrebni za dela, ki jih drugi niso poznali ali pa so jim bila izpod casti. Sorazmerno maloštevilni so se mocno raz­kropljeni obdržali, globoko zapisali v evropsko zgodovino, o sebi pa do zadnje­ga casa nicesar napisali. Povsod so doma, a brez domovine, ki bi se pomembno zavzemala zanje. Obdarovali so jih z mnogimi priimki. Sami se še niso poenotili, ali so Cigani ali Romi.** Vecina avtohtonih Romov v Sloveniji živi v nekaj deset vaseh v Prekmurju (bivši murskosoboški okraj). Podatki o njihovem številu so dokaj nezanesljivi. Popisi prebivalstva odsevajo osebno opredelitev za narodnostno pripadnost in pogo-stoma s tem povezane prilagoditvene potrebe. Centri za socialno delo skladno s svojo dejavnostjo navajajo prebivalstvo zaselka, kjer pa so že mešane družinske skupnosti. Po istem viru naj bi leta 1994 živelo na obmocju nekdanje lendavske obcine v 75 družinah 307 oseb in na murskosoboškem obmocju v 561 družinah 2705 Romov. V istem casu pa naj bi jih v Sloveniji v 1399 družinah živelo 5531. Tako jih je dejansko, ce upoštevamo še tiste, priseljene v zadnjih dveh, treh dese­tletjih, nekako okrog 7000. Za celovito razumevanje »romskega vprašanja« so pomembna dejstva o nase­litvi, izobraževanju, preživljanju itn. Po ohranjenih podatkih so bili na obmocju Panonije že leta 1241 in kot »Sin-gare« naj bi jih imel med vojaki (1260) kralj Bela IV. Njihovo bivanje v posameznih deželah potrjujejo ledinska imena in njim namenjena specificna poimenovanja. Priselitev in bivanje Romov v Prekmurju lahko verodostojno spremljamo preko vpisov v cerkvene maticne knjige. Te so bile zapovedane leta 1614, vendar je v ne­katerih farah minilo še precej casa, preden so jih zaceli redno voditi; ponekod so se stare tudi izgubile. Prvi znani vpis v rojstno maticno knjigo je iz leta 1681 v Bogojini. Temu jih je v farah ledavskega porecja sledilo vedno vec. Pri vpisih v maticne knjige so za Rome znacilni pripisi kot: rojen v gozdu, nima stalnega bivališca. Botri otrokom so bili katolicani iz okoliških vasi. Marija Terezija je odredila, naj jih vpisujejo kot * Cigan uporabljan skladno z uporabljeno literaturo, viri. nove naseljence, in jim prepovedala uporabo lastnih govorov; pac v duhu težnje po hitri asimilaciji. Kmalu po prihodu Romov v Evropo se je - v ozracju vsesplošne nestrpnosti – vzbudilo raziskovalno zanimanje za te potujoce skupine. Že leta 1652 je bila v Leipzigu objavljena prva disertacija na to temo. Vprašanje, kdo so in od kod pri­hajajo, je vznemirjalo raziskovalce. Le-te so najverodostojneje usmerjala narecja, ki so jih Romi oblikovali v deželah, kjer so dalj casa mirneje prebivali. To je bilo mogoce zato, ker so opravljali dejavnosti, za katere je bilo okoliško prebivalstvo zainteresirano (tudi v vojski so bili dobrodošli). Te dejavnosti so bile hkrati po­membne za njihovo preživetje, vplivale pa so tudi na oblikovanje skupnosti z do-locenimi plemenskimi znacilnostmi. Pomembne rezultate v raziskovanju domovine Romov in njihovega jezika je dosegel dr. Franc Miklošic. Po dolgem prizadevanju (Miklošic 1872 – 1880) je romšcino razporedil v 13 narecij, ki so ohranila veliko znacilnosti prakrta, govor nižjih kast na obmocju Indije. Vecina narecij prekmurskih Romov (izjema je ne­kaj družin Sinti na obmocju Pertoce) pripada vlaški skupini (R. Uhlik). Zgodaj so bile objavljene slovnice in nekoliko kasneje tudi slovarji romskega jezika; toda pri uveljavljanju splošno sprejemljivega romskega knjižnega jezika vecjih uspehov ni bilo. V tem je eden glavnih vzrokov, da njihov razvoj in uveljavljanje njihove etnicne, narodnostne identitete mocno zaostajata. Do nedavnega je bilo v raznih državah in tudi mednarodnopravno neustaljeno njihovo etnicno poimenovanje: Cigani ali Romi. Poznavalci starih narecij niso zasledili, da bi se med seboj ime­novali Cigani in te besede tudi niso imeli. Prisvojili so si jo kasneje. Akademik R. Uhlik utemeljuje izvor besede Rom iz stare sposojenke: dom - lom - rom, kar pomeni clovek; tako so poi-menovali sebi enakovredno osebo. Španski kralj Filip IV. je leta 1633 odredil poi-menovanje Romi in prepovedal uporabo njihovega jezika. V drugi polovici našega stoletja je nastajalo vse vec državnih in mednarodnih pravnih aktov, v katerih je bilo za njih sprejeto enotno poimenovanje Rom. Priimek Cigan se pojavi zelo zgodaj: leta 1389 v šomogyski županiji, 1549 v Gornjih Petrovcih; kasneje vedno pogosteje. Pod tem imenom so bili znani pod-ložniki, obrtniki in tudi duhovnik. Taki priimki z vec izpeljankami so pogosti v hrvaškem Podravju. Mimogrede, v telefonskem imeniku Prekmurja je v 17 vaseh kar 24 narocnikov s priimkom Cigan. Še vedno izziva pomen te besede: obstaja med temi Cigani in Romi kakšna etnicna povezava? Ce, kdaj in zakaj so se eni tako asimilirali, drugi ne? Je bilo to v istem obdobju? Dokler zaradi zaposlova­nja doma in v tujini s spreminjanjem priimkov niso prikrivali identitete, je bila vecina Romov (1961) Horvatov, Baranjev, Cenerjev, Šarközijev. Isti priimki so pogosti tudi v Podravju. V 18. stol. so zaceli Rome zaradi ucinkovitejšega vladanja pogosteje popiso­vati. Za Prekmurje je pomemben ogrski popis 31. januarja 1893. Ugotovljeno je bilo,daje vdržaviod27.5940Ciganovže88% stalno naseljenihindajihkar 52,96%negovorinobenega ciganskeganarecja.VŽeleznižupanijijebilo1,04 % in v županiji Zala le 0,47 % vsega prebivalstva Ciganov. V Železni županiji jih je bilo 15 do 20 % kovacev, v županiji Zala pa 5 do 10 %. Murskosoboški del je bil v Železni in lendavski v županiji Zala,njuni obmocji pa nista skladni z nekdanjima jugoslovanskima okrajema. Zbrani podatki niso zanemarljivi: v 114 vaseh murskosoboškega okraja je živelo 252 Ciganov; v 16 vaseh so bili stalno naseljeni, v 8 nestalno in v eni so bili potujoci. Pretežno so že živeli loceno od drugih prebivalcev. V lendavskem okraju je v 78 vaseh živelo 322 Ciganov, ki so bili v 19 stalno naseljeni, nestalno v 5 in v 4 potujoci. Skupaj z ostalimi prebival­ci so živeli v 13 vaseh. Naselja so nastajala v glavnem na kupljeni (tudi z delom), podarjeni ali pri­svojeni zemlji vaške srenje. Zaselki so zaceli nastajati že okrog leta 1820. V našem stoletju so se Romi najbolj skoncentrirano naseljevali in najvecja naselja so nasta-la v Borejcih, Cernelavcih, Vanci vasi in Zenkovcih. Samostojni zaselki so nastajali tudi zaradi krize, ko je sodobnejša tehnolo­gija izpodrivala romske obrtne in storitvene dejavnosti. Temu je treba dodati še odpravo podložniškega sistema, ko so zacele nastajati majhne razdroblje­nekmeckeposestiinjekmeckoprebivalstvonaglonaraslo(vletih1866–1910 za vec kot 38 %). Neugodne gospodarske razmere in nesposobnost Romov, da bi se intenzivneje prilagajali nastajajocim spremembam ter potrebam, je privedlo do nove nestrpnosti, medsebojnega razumevanja je bilo vse manj. V tem obdobju si mati v družini utrjuje svoj položaj. Družino preživlja z berace­njem, vedeževanjem in zdravljenjem (poznavanje zdravilnih zelišc) (Zadravec 1989). Romi so veliko sprejemali od vecinskega prebivalstva (nujnost prilagajanja) in veliko dajali (glasba). Omenjeno velja tudi za njihovo veroizpoved. Ob popisu leta 1893 je bilo med njimi precej evangelicanov; s katoliško stranjo niso imeli posebne srece. Zaradi vedeževanja in caranja so t. i. »Ciganice« obsojali kot carov-nice. Znan je primer, ko je pariški nadškof leta 1427 izobcil Cigane in jih izgnal iz mesta. Ob formalni pripadnosti rimokatoliški veroizpovedi so ohranjali prvine svojega prvotnega verovanja (odnos do boga kot cloveka). Njihovo verovanje in odnos do vere sta npr. vzpodbudila jugoslovansko škofovsko konferenco, da je 1982 razpravljala o organiziranju Romov. Posledice so bile zaznavne tudi v mur­skosoboški župniji. Pred nestrpnostjo drugih in tudi medsebojno so se Romi branili s samoizola­cijo naselij in uporabo svojih narecij. Najbrutalnejša je bila rasna nestrpnost. Minister za notranje zadeve je leta 1929 izdal proti Ciganom oster predpis. Še ostrejša je bila leta 1935 policijska okrožnica Dravske banovine, ki je omejevala gibanje Romov zunaj prebivališca. Žandarji so kadarkoli prirejali apelom podobna zunanja zborovanja in preiskovali stanovanja. Prepovedana je bila uporaba romskega jezika (lažje zasledovanje in organiziranje ovaduštva). Okupacijo so Romi preživeli še nekam znosno, vse dokler niso v zadnjih me-secih vojne zaceli strahovlade njilaši - fašisticna organizacija pušcicastih križev. S to dedišcino so Romi leta 1945 pricakali nov politicni in družbenoekonom-ski sistem. Zacetna zagnanost (tudi s kolonizacijo) je bila neuspešna, ceprav pri posa­meznih Romih ni manjkalo dobre volje. Najresneje se je zacelo z nekaterimi oblikami prosvetljevanja (Rominj), z izobraževanjem ter vkljucevanjem vseh v družbeno koristno delo. Pristop je bil aktivisticno ohlapen.* Sorazmerno kma­lu so se posamezniki z razlicnih znanstvenih podrocij zaceli zavzeto »ukvar­jati« z Romi. Jasneje je postajalo, »da je treba ustvariti možnosti, ki jim bodo omogocile, vcasih pa tudi prisilile, da si bodo z lastnim delom lahko zaslužili sredstva za preživljanje in si bodo zagotovili eksistenco, možnost bivanja, izo­braževanja, socializacije«, kar je bilo (l. 1995) npr. vodilo Uradu za narodnosti in drugim ustreznim organom ter organizacijam za njihov odnos do Romov. Sledilo je zmanjševanje tutorstva nad Romi in smotrnejše razdeljevanje raznih oblik pomoci. Rezultati teh spoznanj so se pokazali v praksi – zacelo se je pri temeljih: pri šolanju (vzgoja in izobraževanje) in vkljucevanju v delo. V zadnjih desetletjih madžarske države je osnovna šola vedno bolj zgubljala svoj temeljni pomen. Z ustanavljanjem enorazrednic je postajala pomemben po­speševalec madžarizacije (tako tudi med 4-letno okupacijo). Na splošno (dolgo * Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju, 1962. Biološki inštitut, Pediatricna klinika iz Ljubljane, okrog 1000 strani, še ne objavljeno. Dr. Vanek Šiftar: Cigani – minulost v sedanjosti, M. Sobota 1970. Dr. P. Štukelj: Romi na Slovenskem, 1980. Dr. Marij Avcin: Ucinki krvnega sorodstva na potomstvo, 1963. Anton Pogacnik: Antropološke in morfološke karakteristike Ci-ganov v Prekmurju, 1968. Delno v bibliografiji Tancer Mladen: Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem, Maribor 1994, str. 167-172. tudi v kraljevini Jugoslaviji) je veljalo: šola je za moške in pouk na podeželju naj se prilagaja potrebam kmeckega dela. S popisom leta 1893 je bilo ugotovljeno, da so od 5781 vasi na Madžarskem, v katerih so živeli tudi Cigani, ti prihajali v šolo le iz 1464; v lendavskem okraju iz 7 in v murskosoboškem iz 2. V casu kraljevine je bilo v Prekmurju precej uciteljev »prišlekov« in nekateri so se skupaj sposameznimidomaciniprecej zanimali zaRome.Protikoncu je na soboški osnovni šoli bil ustanovljen posebni razred za romske ucence. Ženavedenibanovinskipolicijskiokrožnicijesledilpredlogsreskegašolskega nadzornika, da je treba za ciganske otroke ustanoviti posebne šole internat­skega tipa (kaznovanje ne zaleže). Ucenci bi morali ostati v internatu še nekaj casa po koncani šolski obveznosti, da bi se socializirali. Vzgojo naj bi prevzeli salezijanci. Po koncani vojni leta 1945 so na osnovni šoli v Kupšincih odprli poseben ci­ganski oddelek. Ucni uspeh je bil zadovoljiv, toda povecevala se je odtujenost med ucenci in nestrpnost prebivalcev. Razred so ukinili. Koristilo pa je praksi. V vsestranskem povojnem prizadevanju se je uveljavljalo spoznanje, da je treba za spremembo razmer zaceti pri predšolskih otrocih (enih in drugih), v vrtcih in v mali šoli. Bolj razgledani Romi so se vkljucevali in prizadevno sodelovali v posameznih družbenih in politicnih organizacijah. Sami so zaceli razpravljati o svojem položaju in razmerah, v katerih bivajo. Tako je Jože Horvat iz Vance vasi na seji mestne organizacije SZDL leta 1956 poudaril: »Dokler bomo zapušcali šol­ske klopi z dvema ali tremi razredi šole ali celo brez tega, bo obstajalo cigansko vprašanje.« Okrajni svet za socialno varstvo je 1958. leta ugotovil, da je v zadnjih petih letih koncalo obvezno šolanje v 8. razredu le 5 ciganskih ucencev. Po dobri vsestranski analizi so predlagali, da je treba za predšolske otroke organizirati posebne krož­ke, za šoloobvezne pa razne oblike dodatnega ucenja. Prav tako, da je treba zaradi nemogocih bivalnih razmer ciganskim družinam dajati stavbne parcele in nuditi potrebne kredite za gradnjo stanovanjskih hiš. Problem so bili ucenci tudi drugod. V šolskem letu 1961/62 je bilo od 374 vpi­sanih ciganskih otrok v višjih razredih le 13 in samo eden v 8. razredu. Na splo­šno: le 55 % vseh vpisanih osnovnošolcev je svojo šolsko obveznost zakljucilo v 8. razredu. V šolskih letih 19663/64 in 1964/65 je prišlo do opaznega premika. Ciganske otroke so bolj širokogrudno sprejemali v posamezne vrtce (nekateri so bili precej oddaljeni od njihovih naselij) in vec zavzetosti je bilo pri organiziranju podaljša­nega bivanja ucencev po koncanem pouku. Decembra 1962 se je zacelo pionirsko delo v novoustanovljenem vrtcu na Pušci (najvecjem naselju). Vzgojiteljice so z veliko požrtvovalnostjo premagovale neverjetne težave zaradi nezaupanja in zadr­ževanja otrok doma. Vec uspeha je bilo, ko so bile matere v vrtcu skupaj s svojimi otroki. Tudi njim je to veliko koristilo. Skoraj poldrugo desetletje je bilo vse prizadevanje za Rome v glavnem v »iz­kljucni pristojnosti« vaških in drugih lokalnih oblasti. Veliko razumevanja so imeli tudi davkoplacevalci. Nekako leta 1972 so se le zdrznili tudi v Ljubljani; predvsem šolski organi so z doloceno, vendar nekontinuirano zavzetostjo spre­mljali in podpirali ucno delo z romskimi osnovnošolci. Zagotavljala so se tudi po­trebna financna in druga materialna sredstva za romske osnovnošolce (prehrana, šolske potrebšcine, v mnogih primerih oblacila), v nujnih primerih tudi pomoc družinam. Kljub vsem prizadevanjem je bil uspeh manjši od želenega in pricakovanega. Pomemben vzrok za to je bil jezik otrok iz posameznih naselij. Bil je izrazno zelo reven, prav tako tudi besedni zaklad;* ucili so se besede, ne da bi dojeli smisel in razumeli vsebino. Ponekod v vrtcih so si v sili pomagali z zaposlenimi (pomožna dela) Rominjami. Vecjih uspehov tudi ni bilo s posebnimi oddelki oz. razredi.** Na letnih posve­tih slovenskih vzgojiteljic in uciteljev (ki so poucevali romske ucence) so stalno ponavljali težave z jezikom. Ob ostrem jadikovanju pa ni bilo nobenega, ki bi se, kot nekoc Miklošic, Uhlik in drugi, lotil tega jezika in šel študirat tudi romologijo na katero od visokih šol v tujini, kjer je ta študij že bil uveden. V pomoc utrjevanju nekega skupnega romskega narecja je 1978 v Ljubljani izšla knjiga (prva v romšci­ni v Sloveniji po letu 1945) Amen sam e Titoska, o Tito si amaro – Mi smo Titovi, Tito je naš (soavtorji: Bevk, Krleža, Nazor idr.). Knjiga po Sloveniji ni našla bralcev, še manj med mnogimi nepismenimi Romi v Prekmurju. Uciteljem v Prekmurju je treba priznati vztrajno prizadevanje za premagova­nje jezikovnih preprek. Leta 1987 je v M. Soboti izšla zbirka slovensko-romskih izrazov (okrog 1300) Kenva slovenske te romaune alavenca. Nekaj je pomagalo, toda vecjega uspeha ni bilo. Leta 1989 je bilo nekaj romskih otrok v romski šoli v Be-ogradu in naslednjega leta na Dunaju. Na žalost ni bilo potrebnega interesa in zanimanja za nadaljnji razvoj teh otrok. Iz leta v leto se je kljub precejšnjim * Pavla Štukelj: Cigani na Slovenskem, 1980, str. 66-76. O jeziku Romov z mocno in elitno mednarodno udeležbo na simpoziju v Sarajevu od 4. – 11. 6. 1986. Jezik i kultura Roma, Zbor­nik, Sarajevo, 1989, 534 str. ** V šol. letu 1993/94 je bilo v Prekmurju 52 predšolskih romskih otrok v cistih romskih (najvec seveda na Pušci) in 92 v integriranih oddelkih. težavampovecevalošteviloromskih ucencevnapredmetni stopnji, še vedno pa jih je zelo malo zakljucevalo svojo obveznost v 8. razredu (3 do 10 %, zaznav­ne razlike med posameznimi šolami). Med vzroki za takšno stanje ne moremo prezreti dejstva, da ni bil temeljito opredeljen romski etnicni in socialno-razvojni program za osnovne šole. Tisti romski otroci, ki koncajo šolanje v 8. razredu, se težko odlocijo, kje naj bi ga nadaljevali. V njihovih odlocitvah se odražajo interesi staršev, ki so zazrti le v današnji dan in jih prihodnost ne zanima, pac pa le otrokova cim prejšnja zapo­slitev ali obstanek doma. Nekoliko bolje je pri zaposlenih starših. Nekateri njihovih otrok nadaljujejo šolanje v poklicnih in strokovnih šolah, nekaj jih že študira na višjih in visokih. Med diplomanti je bila pred leti uciteljica. Na žalost se po koncani šoli redko vra-cajo v domace kraje, ce pa, jih ponavadi sprejmejo kot tujce. Izginja ciganska romantika, kakor so jo ubesedili nekateri pisatelji, (F. Go-dina, B. Kreft, M. Kranjec in drugi). Vedno vec avtorjev zanima sedanje romsko stvarno vživljanje v nove razmere (Evald Flisar: Mrgolenje prahu, Feri Lainšcek: Namesto koga roža cveti, F. Lainšcek/A. Mlakar: film Halgato, M. Lakatos: Zadi­mljene podobe, 1977, M. Serberovski: Za dežjem pride sonce, 1986 in drugi). Za spoznavanje razlicnosti in posebnosti na šolah z vec romskimi ucenci or-ganizirajo šolske prireditve, na katerih v svojem jeziku in s svojim programom nastopajo tudi romski otroci (npr. Tišina). Pomembna so tudi projektna razisko­vanja romske preteklosti, življenja in bivalnih razmer, ki so jih opravili ucenci na osnovnih šolah Bakovci in Tišina. Nezanemarljive so tudi diplomske naloge bo­docih uciteljev o romski problematiki. Poleg jezika so mocna ovira za razvoj romskih otrok neugodne bivalne razme-re. Romska naselja so nastajala stihijsko, brez kakršnegakoli urbanisticnega reda in brez urejenih lastninskih razmerij, kar je onemogocalo gradnje z lokacijskimi in gradbenimi dovoljenji. Prvotne stanovanjske zgradbe so bile iz vrbja spletene barake, ometane z blatom (to je bila nekoc iskana romska storitvena dejavnost). Ob rušenju starih zgradb so dobivali za svoje gradnje uporaben material. Proti koncu šestdesetih let je na murskosoboškem obmocju v 89 hišah živelo 787 oseb (med njimi 271 otrok do 15. leta). Skupna stanovanjska površina je bila 2.166 kvadratnih metrov ali samo 1,9 do 3,4 m2 na prebivalca. Leta 1961 je imel romski prebivalec le 42 do 72 m2 zunanjega bivalnega zemljišca, ki pa je bilo omejevano še s krušno pecjo, kuhinjo. Mestni ljudski odbor M. Sobota je leta 1955 razpravljal o ciganskih naseljih na svojem obmocju in sklenil, naj se gradijo le redne hiše. Tako kot danes pa je ostalo odprto vprašanje kje in s cim? Imenovali so tudi ustrezno komisijo in pri tem je ostalo. Leta 1960 so zaradi crnih gradenj odlocili, da jih je treba porušiti, kar je bilo v nekaj primerih tudi izvršeno. Romi niso prejeli odgovora na vprašanje: ali se tako ravna tudi pri kmetih in v mestu Soboti? Po podatkih Urada za narodno­sti je leta 1990 na lendavskem živelo 57 družin v 7 eno- in vecsobnih družbenih stanovanjih, v 9 lastnih zidanih hišah ter v 27 družbenih hišah. Po enakem raz­poredu na murskosoboškem: 32.247 (nobeno družbeno zidano). V barakah in podobnih bivalnih prostorih pa je na murskosoboškem živelo še 14 oziroma 252 družin. Vec kot polovica lastnih zidanih romskih hiš v Sloveniji je v teh letih bila v Prekmurju. Pozneje ni prihajalo do pomembnejših sprememb.* Uspeh je bil, ko so se nekateri Romi zaposlili in so v svojih organizacijah dobili nekaj kredita. Tudi zaslužek v tujini (predvsem v Avstriji) so v glavnem uporabljali za gradnjo stanovanjskih hiš. Pretežni del njihovih hiš ima elektriko. Preskrba s kakovostno pitno vodo pa je še zelo slaba. Romska naselja nimajo svojega statusa in so še vedno nekak privesek (pone­kod nepriljubljen) vasem. Vkljucevati jih ne marajo, ker bi s tem prevzemali dolo-cene komunalne obveznosti, pri teh pa Romi kaj neradi sodelujejo.** S podporami, ki so jih dobivale posamezne romske družine, so krile le naj­nujnejše izdatke za skromno preživljanje. Mobilizacija delovne sile v casu za­gnane obnove in izvrševanja petletk, je delovno aktivirala tudi Rome. Leta 1956 sošli s svojimpalirjem(brigadirjem) na sezonskodelo.Delali so naposestvu Jelas polje. Naslednje leto je bilo s popisom ugotovljeno, da je od 787 dela zmo­žnih Romov 195 na sezonskem delu, 208 zacasno zaposlenih pri kmetih, 7 stal-no zaposlenih v podjetjih, 14 potujocih brusacev, 1 kovac, 12 poklicnih godbe­nikov, 9 v zaporu in 12 pri vojakih. S stalnim ali obcasnim prosjacenjem je bilo »zaposlenih« 24 moških in 84 žensk. Po popisu leta 1961 je bilo v Prekmurju 535 Romov zunaj dejavnosti. Delo-zaposlitev so imeli, ko je kje bila potrebna nekvalificirana delovna sila. Pri težkih delih pa se ni upoštevala (zanjo se pona­vadi niti ne ve) genetska »napaka« : palec na nogi nenormalno štrli od ostalih prstovinje oviraprivecji obremenitvi stopala.Vpopisnem obdobju soRome zaposlovala: gradbena in komunalna podjetja ter vodna skupnost: leta 1963 so * Informacija o položaju Romov v republiki Sloveniji, Urad za narodnosti, Vladi, 018-06, 4. 4. 1991 in 6. 4. 1995 ter 13. 4. 1995 z dodatkom Inštituta za narodnosti: O Romih v nekaterih evropskih državah. Informacija, vir najnovejših podatkov. ** Kaj z ribnikoma in kam z Romi?, Vecer, 27. 9. 1996. bili npr. tam zaposleni kar 203 Romi. V tem obdobju so se za zaposlitev Ro­mov zavzemale posamezne sindikalne organizacije; ponekod so celo dolocali število. Prezreti tudi ni mogoce zavzetosti socialnih delavcev v nekaterih dobro organiziranih podjetjih. Ko so se izboljševali odnosi z Avstrijo in so tam potrebovali nekvalificirane de­lavce, so se zaposlovali tudi tam in s spreminjanjem priimkov skrivali svoj romski izvor. Leta 1963 jih je bilo v Avstriji zaposlenih 40, po petih letih že 287 (skoraj enako število moških in žensk). Pri zaposlovanju zunaj domacega kraja so bili mocno prikrajšani otroci. Po ugotovitvah iz leta 1967, zajetih je bilo 10 šol, je od 289 romskih osnovnošolcev kar 75 otrok imelo zaposlene starše, in sicer 14 oba starša v tujini, 44 samo oceta in 17 mater. V sedemdesetih letih je prišlo do obcutnejšega vkljucevanja mehanizacije v kmetijstvo in druge dejavnosti, kar je vplivalo na zmanjšanje potrebe po nekvalifi­ciranih delavcih. Leta 1965 se v Prekmurju že pojavlja narašcanje brezposelnosti, marsikje tudi zaradi neizdelanih strokovnih razvojnih usmeritev. Med brezposel­nimi so vedno pogosteje Romi, ki jih prizadene tehnološka brezposelnost. Med njimi se povecuje tudi število nezaposljivih. Po podatkih murskosoboške obmoc­ne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje je v prvih 8 mesecih leta 1996 bilo pri njih povprecno registriranih 9.768 brezposelnih. Ni posebne evidence, koliko je med njimi Romov. V juliju je prejemalo denarno pomoc 21,2 % brezposelnih. Pri Romih moramo še upoštevati, da nekateri dobivajo varstveni dodatek (zakon o socialnem varstvu). Leta 1990 je na lendavskem dobivalo denarno pomoc 111 otrok in na murskosoboškem 462. V Centru za socialno delo in pri Zavodu za zaposlovanje ugotavljajo, da sedanji prejemki v mnogih primerih bolj vzdržujejo interes za danes in ne vzpodbujajo Romov za prihodnost. Med brezposelnimi je še vedno zelo slab interes za vkljucevanje v programe usposabljanja za delo, za pospeševanje samozaposlitve in delo na domu*, kar je dobro zaposlovalo Rome. Po republiških podatkih – prekmurski se ne razliku­jejo – je 74 % romskih družin odvisnih od raznih oblik pomoci in le 35 % se jih preživlja z redno ali priložnostno zaposlitvijo. Morebitno pripravljenost za razlic­ne pripravljalne oblike vkljucevanja v zaposlitev ovira precejšnja nepismenost in zmanjšana sposobnost, da bi lahko sledili zahtevnejšim programom. Nestrpnost temelji na nerazumevanju in nesprejemanju romskih posebnosti in etnicnih specificnosti. Medsebojne odnose kali njihova pogostejša udeleženost pri kaznivih dejanjih in prekrških. Leta 1990 so bili Romi 2,9-odstotno udeleženi * Socialna podoba oglaševanja na domu, Štefan Sobocan, Vestnik, 31/1996. pri obravnavanih kaznivih dejanjih. Verjetno ne bi bilo odvec razcleniti motivov in povodov za storjena kazniva dejanja. V sredstvih javnega obvešcanja je diskrimi­nacija še posebej pogosta. Ce je storilec kaznivega dejanja Rom, to skoraj dosle­dno pripišejo. Pri drugih storilcih ni pridevka o etnicni pripadnosti. Romi nimajo niti svojega narecja niti knjižnega jezika. Ce je že kaj napisano, je brez nekih slovnicnih pravil. Dobro pa je, da so v zadnjem casu vzpostavili sodelo­vanje z Romskim kulturnim klubom v Beogradu, kajti pretežna vecina tukajšnjih Romov spada v vlaško skupino. Klub je sodeloval tudi pri organizaciji romskega tabora z mednarodno udeležbo in tudi predsednik je bil med sodelujocimi. Klub je nedavno organiziral tudi mednarodno srecanje novinarjev in objavil študijo o romskem informiranju v letih 1935 – 1994. Sodelovanje je nujno in potrebno, kljub neugodnim odnosom med državama. Splošna je ugotovitev, da romski osnovnošolci in sploh mlajše generacije izre­dno slabo poznajo svojo kulturno dedišcino (zgodovino, pesmi, pravljice …). To, kar je še, naglo tone v pozabo, ker ni tistih, ki bi to dedišcino zavzeto prenašali iz roda v rod. Manjkajo babice-pripovedovalke, negovalke kulturne tradicije. Za romsko populacijo je znacilna zelo nizka starostna struktura. Sorazmerno malo (v primerjavi z okoliškimi prebivalci) je Romov od 45 let naprej, skoraj pa jih ni, ki bi bili starejši od 65 let. To še posebej velja za ženske. Leta 1961 je v 17 naseljih v Prekmurju živelo 764 Cigank (80,9 %) in med njimi jih je bilo 63 (8,2 %) starih 55 in vec let. Leta 1990 so bile na lendavskem obmocju le tri Rominje starejše od 65 let, na murskosoboškem pa 105. Po petih letih jih je bilo v obeh obcinah starih nad 65 let malo; 1 odstotek oziroma 5. Romi so, kot tudi mnogi drugi, prikrivali svojo nepismenost s televizijo in ra­diom. Kolikor je bilo kaj zanimanja za branje, to sedaj mocno usiha. Ustanovljena knjižnica na Pušci je skoraj povsem brez starejših bralcev in tako je tudi po drugih krajevnih knjižnicah. Posebnega uspeha ni bilo z Romskimi novicami - Romano navipije (od 4. 4. 1992). Letno izide le ena številka in le v zacetku je bilo nekaj bese­dil v romskem jeziku. Na žalost: skoraj polovica naklade obleži na zalogi. Murskosoboški radio Murski val ima tedensko oddajo za Rome. Tako ustvar­jene dokaj ugodne razmere so »vzpodbudile« tudi prve obetajoce romske pisce, književne ustvarjalce. V mocnem romskem naselju v Zenkovcih je okrog leta 1960 nastala pod pri­zadevnim vodstvom šolskega upravitelja Jožeta Kamenška iz Bodonec kulturno­gledališka skupina, ki so jo sestavljali romski sezonski delavci. Najprej so nasto­pili z veseloigro Vaška komedija, naslednje leto pa že z zahtevno Borovo dramo Kolesa teme. Uspešno so nastopali doma in tudi na gostovanjih. Po daljšem premoru se je (1986) s pomocjo soboških kulturnikov zacela uve­ljavljati doma in na zahtevnejših gostovanjih gledališka skupina Kulturno-ume­tniškega društva Pušca. Poseben uspeh romske kulture pa pomeni 1994. leta izdan dvojezicni zbornik Choneskri angrusti – Lunin prstan Jožeta Horvata in Jožeta Liviena. (Naslednje leto je v Novem mestu izšla pesniška zbirka Rajka Šajnovica Drom – Pot). Na žalost je sorazmerno nizka naklada zbornika ostala nezanimiva za Rome in le okrog po­lovica je šla v promet. O obeh delih mi je dr. Igla Birgit, sodelavka bochumskega Sprachenwissenschaften Institut med drugim sporocila: »Po mojem mnenju je objavljanje tekstov v romskem jeziku ter njihovo širjenje pomembno in tudi ne­obhoden korak pri razvoju standardnega / normativnega knjižnega jezika«. Žal je za »ustvarjanje« romskega knjižnega jezika v Sloveniji še premalo strokovno zasnovane zavzetosti. Septembra 1996 je Jože Livien, študent likovne pedagogike, v svoji vasi Šalovci razstavil svoje umetniške slike »z motivi pravljicnih bitij in predmetov iz romske­ga sveta« (Delo, 25. 9. 1996). Vse jasneje postaja, da je prihodnost Romov odvisna predvsem od njih samih. Po neuspelem organiziranju v navedenih društvih je na Pušci nastalo prvo rom­sko društvo, ki so mu pocasi sledila še druga. Tako je v M. Soboti nastala Zveza romskih društev. Proti koncu devetdesetih let je bilo nekaj razprav o romskem vprašanju tudi v republiški skupšcini. V razpravi o dopolnitvah republiške ustave je skladno z doseženim razvojem in mednarodnimi ter evropskimi prizadevanji o pravni ureditvi romskega statusa in položaja bil sprejet ustavni amandma LXVIII. Doloceno je bilo, da se njihov status uredi z zakonom. Brez bistvenih sprememb je to ustavno dopolnilo bilo sprejeto v ustavo osamosvojene Slovenije (cl. 65). Skupšcina je tudi bila zadolžila ustrezne organe, da pripravijo temeljito analiticno informacijo o položaju Romov v Sloveniji. Nalogo je prevzel Urad za narodnosti in do sedaj poslal vladi tri že navedene informacije, ki naj bi bile osnova za pripra­vo najustreznejših ukrepov. Med prvimi je reagiral Zavod za šolstvo in šport s projektom Preverjanje ustre­znosti in ucinkovitosti nekaterih postopkov v šolanju romskih otrok in z Navodi­lom za prilagajanje programa osnovne šole za romske ucence. Med razpravo o zakonu o zašciti romske skupnosti (1993) je bilo ugotovljeno, da je poseben zakon še preuranjen. Zagotovo pa ne bi bila preuranjena obcasna srecanja domacih in tujih raziskovalcev – romologov. Literatura: Miklošic 1872-1880 Zadravec 1989 Šiftar 1970 A Štrukelj 1980 Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, 1997, str. 277-288. cIGAN – ROM ?! »Crn, umazan in ušiv si, kradeš kot Cigan.« Tak je bil pogosten petit zasebnih tožilcev v kaznivih dejanjih zoper cast in dobro ime. Cigan je na splošno bil sinonim za vse: kar je slabega, najslabšega, kar izkljucuje cloveka iz kolickaj kulturnega okolja in kulturne družbe. V naši družbi pa živijo ljudje s priimkom Cigan in ljudje: posebne rasti, polti, jezika in s svojimi ohranjenimi starodavnimi življenjskimi navadami s prilepljenim imenom etnicne skupnosti Cigani. Ne vemo pod kakim imenom je ta etnicna skupina že davno zapustila svojo domovino in se v stoletjih nemirnega potovanja razkropila po Evropi in svetu. Med preseljevanjem so jih v posameznih deželah poimenovali po svoje in tako: Doma (Perzija) in Loma (Armenija), kar naj bi oznacevalo ljudstvo, ki se ukvarja s petjem in glasbo. Romologi so se in se še trudijo z izvorom besede Cigan, s katerim so v Evropi oznacevali posebne in osovražene ljudi. Menijo, da beseda izviraizbesedecegra oziromaCangar,plemena vKašmiru.NagoriAtos(leta 1110, Emilija Horvatova) naj bi jih registrirali s sankrtsko besedo Asincan, ka­snejeAthigani,karje romologdr.F.Miklošicpojasnjevalkot neko sektoin ne kot etnicno skupnost. Med preseljevanjem so pozabljali na svojo pradomovino, pisanih virov niso imeli, ker so jim vse požrle koze, ko so pojedle popisane zeljnate liste – taka je pravljica. Doslej še niso razvili neke splošne, enotne etnicne skupnosti. Poimenovali so se predvsem po svojih rodovih, plemenih in najpogosteje po opravljenih dejavno­stih (v Prekmurju so bili dobro poznani potujoci koritarji). Najprej se pojavijo Cigani (pisani z razlicno abecedo ali enako izgovorjavo in enakimi karakteristikami) kot ljudje nikjer doma, ponavadi najbolj osovraženi, vcasih pa tudi iskani in potrebni. Madžarski kralj Bela IV. (1241) je imel med voja­ki Singare in v bitki pri Monoštru (Szentgothardu) so Turkom z železom oblivali kamnite topovske krogle. Nekaj stoletij po njihovem prihodu pa se pojavljajo stalno naseljeni prebival­ci – Cigani in skozi stoletja sledimo Cigane med uveljavljenimi osebami splošne družbene skupnosti. Po ugotovitvah Janeza Kebra (obe izdaji Leksikona imen) nastajajo priimki najprej v Italiji v 9. stol. Pri nas na podeželju so v 14. stoletju še redki (urbar po­sebnega gornjelendavskega zemljiškega posestva iz let a 1593 je še brez imen). V Šomodski županiji je zapisan 1381 podložnik Cigan (dosledno uporabljam našo abecedo). Enaki priimki se pojavljajo vse pogosteje: leta 1648 v davcnem spi­sku mesta Köszeg, v sporu zaradi cerkvene desetine pri Nedeli (G. Petrovci) je Pavel Cigan županijski sodni prisednik, v urbarju zemljiškega gospostva Muray je 1672 vpisan Cigan podložnik in istega leta v urbarju Szentmiklos pa Cigan Janos-Colonus. Kako je v Prekmurju in v Sloveniji? Prvi vpis ciganskega otroka je bil 1681 v maticni knjigi župnije Bogojina. Za tem vse vec vpisov v maticnih knjigah ob Muri in Ledavi, toda pri vseh oznaka: nestalnega prebivališca. V 18. stoletju se v svetnih – urbarialnih in drugih listinah vse pogosteje omenjajo stalno naseljeni prebivalci naselij s priimkom Cigan. Med temi priimki je tudi Štefan Cigan, rojen na Madžarskem in bil najprej župnik v Lendavi in nazadnje v Dobrovniku, kjer je umrl (1844). Znan je ucitelj Janos Cigan, ucitelj v Markišavcih in Sakovcih (1875). Iz Tkalcevega upornega gibanja (1919) je znan dr. Cigan, okrajni beltinški glavar. Listino o prikljucitvi Prekmurja h Kralje­vini SHS (1919) je prebral Jožef Cigan iz Žižkov in dovoljno navajanje zakljucim z dr. Francem Ciganom, ki je uglasbil (1936) Kleklovo Prekmursko himno. Zgodnji so tudi vpisi na desnem bregu Mure. Leta 1542 je na bizeljskem ze­mljiškem gospostvu vpisana Marjeta Cigeuner kot posestnica vinograda in istega leta znan kmet v Ribnici. Kasneje pa je v Ljutomeru omenjen Cigan Boltižar kot bogat obrtnik. Kako je sedaj v Sloveniji razširjen priimek cigan? Kolikor poznam priimke Ciganov, med njimi ni nobenega Cigana. V telefon­skem imeniku Telekoma za leto 1996 sem v omrežni skupini Murska Sobota (na 100 prebivalcev nekaj cez 23 narocnikov, povprecno v Sloveniji 35) zasledil v 17 prekmurskih krajih 24 narocnikov s priimkom Cigan in skupno v Sloveniji 48. V Podravini na obmocjih Belega manastira, Bjelovara, Cakovca, Podravske sla-tine in Slavonskega Broda so pogosti priimki Cigan (Cigany, Ciganj). Najvec je Ciganicev. Poimenovanje Rom? Akademik Rade Uhlik je utemeljeval izvor imena iz že navedenih starih po­imenovanj, kar naj bi vrednotilo medsebojno odnos – clovek; kot se med seboj nagovarjajo le znanci – Cigani. V že navedenih virih sem spotoma v urbarju ze­mljiškega gospodarstva Muray (1672) zasledil podložnika Nikolaus Roma. Janez Keber v leksikonu navaja, da je ime Roman, Romo iz osebnega ime­na Romanus, povezana z Rimom. V razvoju so priimki nastajali tudi iz osebnih imen. Nekateri raziskovalci pa menijo, da izvira iz staroegipcanske (dejansko sanskrtske) besede pi romi, kar karakterizira dobrega in lepega cloveka. V telefonskem imeniku sem našel sorazmerno veliko izpeljank iz imena Ro­man (redko Rom) in sicer kot osebno ime ali priimek. V obravnavanem telefonskem imeniku sem našel v 78 krajih Rom z izpeljan­kami in sicer: Rome 20, Romih 79, Romic 20 in Romanic 2. Rom manj kot 20. V Prekmurju in na Primorskem nobenega priimka. Najvec pa na celjskem omre­žnem obmocju. Po že omenjenem viru so bili pogostni priimki: Rom, Rome, Romih, Romic in Romanic in to na obmocju: Beli manastir, Cakovec, Osijek in Slavonska Požega. Romanic je najpogostejši priimek in skoraj po celi Hrvatski. Španski kralj Filip II je leta 1633 zapovedal, da se Cigani morajo vnaprej ime­novati le kot Romi. Po vsem dosedanjem navajanju se mi zastavlja: ali imajo etnicno kaj skupnega ljudje s priimkom Cigan in clani romske narodnostne skupnosti? Kdaj so se locili in predvsem vzroki (konkretno v Prekmurju), da so med njimi nastale tako velike in pomembne vsestranske razlike; eni nepismeni in drugi celo z visoko, celo aka-demsko izobrazbo! Svetovni kongres Ciganov je leta 1979 sprejel splošno etnicno poimenovanje Rom. Kmalu so to sprejeli organi OZN, Evropska skupnost in posamezne evrop­ske države. Z velikim zacudenjem pa sem v lokalnem tedniku Vestnik1 prebral: »Sploh ni res, da so Cigane prekrstili v Rome, da bi jih »rešili njihovega slabega imena« – pa ne, da bi kaj takega hoteli narediti iz dobrohotnosti in dobrim namenom! – am-pak, ker to poimenovanje ocitno indicira na neuspešna asimilacijska prizadeva­nja in na krivice, ki so Ciganom naredile toliko gorja. Ime Rom je do zdaj najbolj ucinkovito orožje zoper identiteto Ciganov. Poimenovanje Rom je Ciganom nare­dilo vec škode kot vsi pogromi, t aborišca in masakri skupaj.« Splošnim razmeram in ljudski pripravljenosti neustrezen razvoj podivjanega tržnega gospodarstva ponovno mocno spodriva romsko populacijo na obrobje preživetja in to predvsem zaradi njihove nezadostne izobrazbe in neustreznih strokovnih razvoju prilagodljivih delovnih navad in sposobnosti. Dejansko stanje se ponavljajoce utemeljene z objektivnimi in subjektivnimi preprekami pri šolanju. V ospredju je kot poseben problem: jezik. Iz arhiva po­navljajocih dejstev naj ponovim le nekatere. Pozabljamo na njihov osebni etnic­ni status, ki se uveljavlja z lastnim maternim jezikom. S priznanjem skupnega, enotnega etnicnega poimenovanja, je ostal nedorecen njihov narodnostni status. Tudi v SFRJ ni bilo enotne opredelitve. V nekaterih republikah jim je bila priznana narodnost, na splošno pa le pripadnost romski skupnosti. Ta nedorecenost lebdi tudi v samostojni Republiki Sloveniji: »Položaj in posebne pravice romske sku­pnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon« (cl. 65 ustave RS). Podobno je tudi v sose­dnjih državah z romsko populacijo*. Starši (vpisovalci) ob vpisu otrok v osnovno šolo opredelijo otrokovo slovensko narodnostno pripadnost, kakor tudi slovenski jezik kot njihov materin. Nedavno sem se pozanimal na 4 osnovnih šolah v Prek­murju, kjer je veliko romskih ucencev. Navedbo so mi potrdili. Na tak nacin pa se vrši neljuba soasimilacija. Šolska vodstva kasneje, ob neupoštevanju pogostejših mešanih zakonov in družinskih skupnosti, dolocajo, kateri ucenci so romski in zanje veljajo pri vzgoji in izobraževanju njim ustrezne metode. O jeziku kot osrednjem ucnem problemu – pravilneje narecjem - je že dolgo v ospredju raznih razpravljanj, ni pa bila še resneje izražena želja in volja, da bi se kateri Rom ali kdo drug zacel poklicno, intenzivno na znanstvenih temeljih ukvarjati, proucevati uporabljena narecja in s študijem romologije (tudi po evrop­skih, ustreznih ustanovah) in prispevati k razvoju romskih narecij v uporaben knjižni jezik. Opogumiti bi se morali, da se v interesu proucevanja narecij, otre­semo sedanje balkanske zagrenjenosti. Na temeljih pomembnega znanstvenega posvetovanja v Sarajevu na temo Jezik i kultura Roma** so bili nakazani temelji naknadnemu znanstvenemu proucevanju. V zadnjih letih so med Romi v Sloveniji zaznavni poskusi s pisano besedo uveljavljati bolj ali manj razširjena narecja***, kar brez znanstvenega jezikoslovja ne vodi k splošno uporabljivem književnem jeziku širšega narecnega obmocja, še manj k njegovi funkcionalnosti tudi v dvojezicnosti. Omenjena prizadevanja je ocenila tudi dr. Birgit Igla (jezikovni inštitut, Bochum): »objavljanje tekstov v * Urad za narodnosti, 13.4.1995, priloga: Inštitut za narodnostna vprašanja: Položaj Ro­ mov v nekaterih evropskih državah. ** Jezik i kultura Roma, Sarajevo 8.-11.6.1986; s 55 pomembnimi referati. Udeležba: Avstri­ja, Anglija, CSSR, Francija, Grcija, Indija, Italija, Madžarska, Španija in USA. Istoimenski, šti­rijezicni zbornik, Sarajevo 1989. *** Jožef Horvat in Jožef Livien: Lunin prstan/Choneskri angrusti/ M. Sobota 1994 in Rajko Šajnovic: Pot/Drom, Novo mesto, 1995. romskem jeziku ter njihovo širjenje /je/ pomemben korak pri razvoju standardi­ranega/normiranega knjižnega jezika.«* Vsekakor ni mogoce prezreti prizadevanja nekaterih šol v Prekmurju. Nadalje­vati z izpopolnjevanjem zacetega prizadevanja. Tako so v šolske predstave vklju-cili tudi nastop romskih ucencev v njihovem narecju (Tišina). Zaceli so ucenci z raziskovanjem medsebojnih odnosov in romskih naselij, kar je koristilo tudi mentorjem.** Urad za narodnosti (17.4.1997) navaja, da Romom nizka izobrazbena raven zapira pot do vseh zahtevnejših poklicev in v Informaciji o položaju Romov v RS (4.4.1991) nakazuje za trajno izboljšanje njihovega položaja: »zaposlovanje oziro-ma samostojno pridobivanje sredstev za preživljanje /je/ temeljni pogoj za vklju-citev Romov v družbo in njihov umik iz razmer v katerih živijo«. Pred desetletji so bile za njihovo sezonsko in stalno zaposlovanje še dokaj ugodne razmere: bila je možnost zaposlitve na njim ustreznih nekvalificiranih delovnih mestih pove­zanih tudi z naravo. Vsestransko pospeševana mehanizacija je zmanjševala mo-žnost zaposlitve doma in znatneje tudi na sezonskem delu v Avstriji in drugod po zamejstvu. V sedemdesetih letih je bilo precej zaposlenih z vec posledicami. V tem casu so za prikrivanje svoje etnicne identitete skoraj masovno spreminjali priimke. Leta 1961 so bili vodilni njihovi priimki: Horvat, Baranja, Cener in Šar­közi (Šarkezi).Enaki priimki so bili pogostni tudi na že navedenih hrvaških ob-mocjih Podravine. Pogostni so bili primeri, da so bili otroci prepušceni babicam ali pa je bil doma samo eden od staršev. Z zaposlovanjem se je izražala njihova gospodarnost. Z zaslužkom so spreminjali stara naselja v primernejša urbanicna prebivališca. Pri takratnem in sedanjem zaposlovanju so bile prezrte njihove genetske po­sebnosti: položaj palca na nogi*** in še nekatere druge znacilnosti. Diskriminiranje Romov se vrši kot storilcev kaznivih dejanj in raznovrstnih prekrškov. Nesporno (toda zakaj) je kriminaliteta Romov vecja kot pri ostalem prebivalstvu v vasi. Dobro bi bilo, ce bi bil enako kriticen odnos tudi do nerom­skih storilcev kaznivih dejanj, ki lepo »bogatijo« z raznovrstnimi nepoštenostmi. Pri romski kriminaliteti je na splošno prezrto: koliko in katera dejanja so izvršili * Vanek Šiftar: Jezik (narecja) Romov v Sloveniji, Rast 1-2/1996, 108-110. ** Naseljevanje Romov v Borejcih in Vanci vasi, OŠ Tišina, in Ob strpnosti nas razlike bo­gatijo, OŠ Bakovci. Podobne raziskovalne dejavnosti snujejo tudi v šolah: Beltinci, Bodonci, Crenšovci, Lendava in verjetno še drugod po Sloveniji. *** Dr. V. Šiftar: Cigani, minulost v sedanjosti, M. Sobota 1970. Slike: str.: 32 palec na nogi ženske, 128 na otroški nogi in 144 st arejšega moškega. Palec- problem pri delu, str. 206. v lastnem interesu in za lastne potrebe in koliko ter kaj v interesu drugih in za njihove »potrebe«.* Globlje, jasneje bi spoznavali njihov socialni položaj na dnu družbene lestvice. Tisk je do nedavnega skoraj dosledno diskriminiral Rome s porocanjem o njih kot storilcih kaznivih dejanj. Pogostoma so bila senzacionalna porocila uokvir­jena in pred storilcem dosledno navedeno, da je storilec Rom. Navajanje etnicne pripadnosti je v porocilih o drugih izpušceno; razen ce je avtor porocal o kakem tujcu. Z obširnejšo vkljucitvijo v razpravo ne želim drugim udeležencem »krasti« razpravljalskega casa, ampak naj opozorim na nekatere že velikokrat premlevana vprašanja in probleme. Nekoliko daljša pa bi bila moja beseda, ce bi še vkljuceval Rome na Dolenjskem (koliko jih poznam) in drugod po Sloveniji in na vse te ne moremo pozabljati. Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi : izziv za manjšinsko pravo. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1999, str. 141-145. * Prej navedeno delo, kriminaliteta, str. 190-207. IZ REcENZIJE Vsaka temeljita družbeno-gospodarska sprememba v posameznih deželah bolj ali manj zaostreno revitalizira staro ali še vedno bolece romsko–cigansko vprašanje: vsestransko zaostajanje te etnicne skupnosti in njeno razvojno sožitje z drugimi etnicno-narodnostnimi skupnostmi. Na teh spoznanjih sta Inštitut za narodnostna vprašanja (z doloceno tradicijo raziskovanja: Romi na Slovenskem, zbornik 1991, 220 str. z bogato dokumentacijo) in ljubljanska izpostava Avstrij­skega inštituta za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo, v sodelovanju deželnih rom­skih organizacij Slovenije in Avstrije organizirala znanstveno srecanje: »Izbolj­šanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi – izziv za manjšinsko pravo« (Murska Sobota, 11.-12.4.1997). Vsebina referatov obeh organizatorjev, vseh sodelujocih, je izražala nekatera temeljna, že dolgo odprta vprašanja: odnosi v romskih skupnostih, sožitje teh in vživetje v dinamicno razvijajoce družbeno in gospodarsko življenje, nujnost ustvarjanja vseh ustreznih življenjskih pogojev ne za samo preživetje, skratka, da se cimprej postavijo na »lastne noge«. Izpostavljena so bila nerešena vprašanja: bivalni prostori – urbani in družinski, ekonomski položaj posameznika in sku­pnosti in pereca brezposelnost, izobraževanje z razvojem lastnih narecij v funk-cionalni jezik in jezikovno skupnost, sprejemanje drugega jezika, kar bo omogo-cilo višjo izobrazbo in kvalitetnejše delo in nujnost ohranjanja in razvijanja lastne kulturne identitete. Preprican sem, da bo izid zbornika z vsemi prispevki v slovenšcini in nemšcini zaznaven prispevek za nadaljnje in razširjeno sosedsko sodelovanje in dolocen prispevek evropskim prizadevanjem, da romsko-cigansko vprašanje izgublja svo­jo svojstvenost in postane vprašanje splošnih medcloveških odnosov v resnicno demokraticni razviti evropski skupnosti! Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi: izziv za manjšinsko pravo. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1999, (zavihek hrbtne strani). BIBLIOGRAFIJA ZAPISOV O DR. VANEKU ŠIFTARJU ROMOLOGU Jože Goricar: Predgovor Vanek Šiftar, Cigani (Minulost v sedanjosti), PZ, Murska Sobot a, 1970, str. 5-6. Mladen Tancer: Ob osemdesetletnici romologa dr. Vaneka Šiftarja. Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi – Izziv za manjšinsko pravo. Ljubljana, INV, 1999, str.201. Mladen Tancer: V spomin dr. Vaneku Šiftarju (1919-1999). Romano them/Romski svet, Murska Sobot a, (V), št. 7, december 1999, str.11. Tatjana Žnidaric, Mitja Žagar: Vanek Šiftar (1919-1999). Razprave in gradivo 35, INV, Ljubljana 1999, str. 350-351. Geza Bacic, Mladen Tancer: Izjemen prispevek dr. Vaneka Šiftarja k preucevanju Romov. Šiftarjev zbornik: pravo, narod, kultura, Maribor 2001, str. 161-169(170). Geza Bacic: Izjemen prispevek dr. Vaneka Šiftarja k preucevanju Romov. Romano nevijpe/Romske novice, Murska Sobot a, (X), št. 1, 8. aprila 2001, str. 3. Slavica Tovšak: Vanek Šiftar – varuh pisne kulturne dedišcine. [Korpus: Gradivo o Romih], str. 291-298. Šiftarjev zbornik: pravo, narod, kultura, Maribor 2001, str. 285-298. Mladen Tancer: Dr. Vanek Šiftar – poznavalec, raziskovalec in glasnik Romov, (Ob njegovih dveh obletnicah). Romano them-Romski svet, Murska Sobot a, (15), št. 36, december 2009, str. 5-7. Geza Bacic: Dr. Vanek Šiftar velik raziskovalec in prijatelj Romov. Romano them-Romski svet, Murska Sobot a, (15), št. 36, december 2009, str. 7-9. ZAPISI O DR. VANEKU ŠIFTARJU SLOVENSKEM ROMOLOGU BIOGRAFSKA ZAPISA O DR. VANEKU ŠIFTARJU ŠIFTAR, Vanek (Ivan) (Petanjci, 26. 5. 1919), pravnik, kulturni in politicni delavec. Na PF v Ljubljani je 1952 diplomiral in 1965 doktoriral. Po 2. sv. v. je opravljal razne politicne, strokovne in znanstvene naloge, 1965-79 in tudi po upokojitvi pa predaval ustavno in delovno pravo na Višji pravni šoli v Mariboru (od 1981 kot redni prof.), pa tudi na mariborskem oddelku ljubljanske TEOF in Fakulteti za politicne vede v Zagrebu. Zavzemal se je za kulturno in znanstveno sodelovanje s tujino, posebno s sosednjimi državami; bil je med ustanovitelji Mednarodnega kulturnozgodovinskega simpozija Modinci (Mogersdorf), Panonskega razisko­valnega centra na Gradišcanskem in regionalnih ustanov v Murski Soboti (študij-ska knjižnica, muzej). Prouceval je samoupravljanje in družbeno upravljanje ter socialna vprašanja Pomurja; v knjigi je objavil rezultate raziskave o Romih v Prek­murju. Je avtor 3 knjig in vec skript iz ustavnega prava SFRJ in delovnega prava. L. 1983 mu je Univerza v Mariboru podelila naziv zaslužni prof. BIBL.: Cigani. Minulost v sedanjosti, MS 1970; Delavsko soodlocanje in upravljanje vindu­strijskih podjetjih, Lj 19862; Razvoj ljudske oblasti med NOB v Jugoslaviji, Mb 19762 . LIT.: F. KUZMIC, Bibliografija Vaneka Šiftarja (v: Zbornik soboškega muzeja I, MS 1991, 141-155). Enciklopedija Slovenije 13, Ljubljana 1999, str.35. * Šiftar, Vanek (tudi Ivan Š.) (Petanjci, 26. 5. 1919 – 8. 11. 1999 MS), pravnik, kulturni delavec. 1952 je dipl., 1965 dokt. na PF v Lj. Po 2. sv. v. je delal v politicnih in razi-skovalnihorganizacijah,od1965naVišjipravnišolivMb,od1981kotredniprof.za ustavno in delovno pravo. Preuceval je samoupravljanje in družbeno upravljanje ter socialna vprašanja Pomurja; znana je njegova raziskava o Romih v Prekmurju ( Cigani. Minulost v sedanjosti, 1970). Sodeloval je pri ustanavljanju Mednarodnega kulturnozgo­dovinskega simpozija Modinci (Mogersdorf), Panonskega raziskovalnega centra na Gradišcanskem in regionalnih ustanov v MS (študijska knjižnica, muzej). Zaslužni prof. mb. univ. 1983; srebrni castni znak svobode RS 1999. DELO: Razvoj ljudske oblasti med NOB v Jugoslaviji, 1972; Delavsko soodlocanje in upra­vljanje v industrijskih podjetjih, 1969. OSEBNOSTI: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 1114. Jože Goricar PREDGOVOR Pricujoce delo Vaneka Šiftarja, tega vsestransko radovednega, neutrudno išco­cega in pošteno izpovedujocega prekmurskega intelektualca, je na našem knji­žnem trgu doslej prav gotovo najobsežnejša in najbolj temeljita monografija o Ciganih-Romih pri nas. Ko pravim pri nas, mislim predvsem na avtorjev domaci kraj, na Prekmurje, ki mu daje cigansko ljudstvo cisto posebno, svojsko eticno in celo pokrajinsko barvitost. Avtorju pri pisanju tega dela seveda ni šlo za romantic­no poudarjanje in povzdigovanje omenjene barvitosti; šlo mu je predvsem za to, da pove o Ciganih Prekmurja in ostale Slovenije vse tisto, do cesar se je bil doko-pal pri zgodovinskem, demografskem, etnološkem, sociološkem in socialnopo­liticnem preucevanju problema, ki si ga je bil zastavil. To, kar je povedal, je dalec od vsake »Cigan-baronovske« romantike, zakaj v njegovem delu beremo o resnic­nem življenju Romov v preteklosti in sedanjosti, ki je bilo in je še zmeraj težko in mracno; le v zakljucnem delu knjige dopušca avtor kancek upanja, da se bodo tudi Cigani morda vendarle prej ali slej vkljucili v tisto ožjo in širšo skupnost, v kateri in s katero jim je po stoletjih – nezasluženega in zasluženega – romanja, preganjanja, potepanja in nemira konec koncev usojeno živeti. Ta »prej ali slej« pa seveda ne velja le za Cigane same, marvec v prav tolikšni meri tudi za njihove soobcane. Zakaj, tudi okolje, v katerem so se znašli Romi in v katerem živijo, nosi svoj del odgovornosti, da je ostalo to azijsko ljudstvo vsa dolga stoletja – od takrat, ko se je odtrgalo od svoje prvotne domovine nekje v osrcju Indije, pa vse do danes – povsod le marginalna, obrobna družbena sku­pina; da živi povsod le ob robu tistih kultur, na katerih obmocju prebiva, da je v njih tuje telo. Cigani na Slovenskem, prav tako tudi v Prekmurju, kjer jih je najvec, niso bili glede tega nikdar, in tudi danes niso nobena izjema. Tudi za nas in za Prekmurce velja v polni meri spoznanje, ki spremlja celotno avtorjevo pisanje, da je namrec tudi pri Ciganih-Romih prisoten tisti »skupni imenovalec«, ki jim naceloma omogoca dejavno vkljucitev v katerokoli družbeno skupnost. Ta skupni imenovalec je – clovek. Morda se bo zdela komu t a misel odvec ali pa celo »senti­mentalno humanisticna«. Vendar, kdor bo knjigo pazljivo prebral, bo nemara le prišel do spoznanja, da se prav te plati ciganskega vprašanja premalo zavedamo, saj izražamo naš, vec kot površni odnos do Romov v glavnem le takrat, kadar z njimi strašimo poredne otroke: »Tecite, bežite, Cigani gredo …«. Sicer pa hvalimo Boga, da nismo Romi. Ce bi hotel pricujoco monografijo o Ciganih opredeliti v skladu s tradicio­nalno razporeditvijo družbenih ved, bi prišel v zadrego. Kot sem že zapisal, je delo plod zgodovinskega, demografskega, sociološkega in socialnopoliticnega preucevanja in razmišljanja. Ce že hocemo opredeljevati s stališca družboslovne klasifikacije, velja ugotoviti, da je monografija izrazito interdisciplinarna, ceprav je zbral gradivo zanjo in jo napisal en sam raziskovalec in avtor. Morda zmanjšu­je ta okolišcina ponekod znanstveno natancnost ugotavljanja in pisanja, zato pa je po drugi strani prav gotovo prispevala k problemski pestrosti. V delu se vrsti­jo opažanja, razmišljanja in ugotovitve o naselitvi Ciganov v Prekmurju in ostali Sloveniji, o njihovi porazdelitvi na posamezne rodove, o jeziku Ciganov, o njiho­vih migracijah znotraj prekmurskega obmocja, o zdravstvenem stanju Ciganov, njihovem vkljucevanju v delo, odnosu oblasti do njih, stanovanjskih razmerah, v katerih živijo, o ciganskih družinah in meddružinskih odnosih, o znacilnostih njihovega spolnega življenja, navadah pri porokah, navadah pri prehranjevanju, o izobraževanju Ciganov, o šolskih uspehih njihovih otrok in še in še. V metodološkem pogledu bi rad poudaril, da je avtor uporabljal predvsem se­kundarne – arhivske – vire, v precejšnji meri pa tudi metodo neposrednega opazo­vanja: Cigani mu niso pomenili samo predmet preucevanja, marvec so mu hkrati služili tudi kot neposreden vir za nekatere zanimive in dragocene ugotovitve. Prav gotovo bi se o natancnosti in ustreznosti kakšne avtorjeve trditve dalo razpravljati, vendar menim, da je ta okolišcina prej odlika, kakor pa slaba stran Šiftarjeve monografije o Ciganih. Z nevsiljivim ugotavljanjem dejstev prej spod­buja k nadaljnjemu razmišljanju, kakor pa ponuja »dokoncna spoznanja« o vpra­šanjih, ki jih je avtor raziskoval. Mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval Cigane. Delo je tudi polno takšnih podatkov in ugotovitev, ki bi lahko koristno rabile pri socialnem, politic­nem, vzgojnem, zdravstvenem in kulturno-prosvetnem delu med njimi. Dr. Vanek Šiftar: Cigani (Minulost v sedanjosti). Pomurska založba, Murska Sobota 1970, str. 5-6. Mladen Tancer OB OSEMDESETLETNIcI ROMOLOGA DR. VANEKA ŠIFTARJA Šestindvajsetega maja letos praznuje v Petanjcih, v njegovem poeticnem sve­tu ob Muri, osemdesetletni življenjski jubilej dr. Vanek Šiftar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru in eminenten slovenski romolog. Jubilanta humanista kra­sijo cloveška preprostost, skromnost, odlocnost v stališcih in osebnih ravnanjih, izjemna delovna kultura in samodisciplina, širina raziskovalnih in preucevalnih interesnih podrocij ter obcudovanja vredna enciklopedicnost znanj in védenj iz mnogih plasti slovenske in obce kulture. Vsako srecanje s slavljencem je enkraten dogodek, še zlasti pri njem doma, in pusti v cloveku globoke sledi, da še dolgo potem razmišljamo o tem izjemnem cloveku našega casa. Namen tega zapisa ni izrisati celovito in poglobljeno podobo slavljenca, to bodo v slavljencevem jubilejnem letu na drugih mestih opravili drugi, pac pa za­enkrat le skicno in brez koncnega vrednotenja, za kar bo kdaj kasneje cas, prika­zati dosedanji delež dr. Šiftarja v slovenski romologiji. Romska tematika je ožje sociološko ter družbeno nadvse obcutljivo in preple­teno polje, ki je že zelo zgodaj raziskovalno pritegovalo dr. Šiftarja; in to razisko­valno in preucevalno afiniteto je ohranil vse do današnjih dni. V vsem dosedanjem njegovem preucevanju in raziskovanju romske tematike so premocrtno zaznavni: raziskovalceva tenkocutnost za mnogoplastno problematiko, pristna cloveška zavzetost za resnicno in trajno razreševanje mnogoterih njihovih problemov in težav, objektivna dialekticna kriticnost v odkrivanju in prikazovanju življenjskih razmer in pogojev romske narodnostne skupnosti v Sloveniji, še posebej v Pre­kmurju. Dr. Šiftar kot pronicavo-analiticen raziskovalec s socialno-sociološkim akcentom ni le odkrival nam tako malo poznanega sveta Romov in vzrocno-po­sledicne njihove pauperizacije, pac pa je tudi vztrajno iskal in nakazoval izhodov in poti za njihov lepši in boljši jutri. Tvorno in zaznavno je sodeloval v prvi slovenski temeljni raziskavi Izolati Ciga­nov in kalvinistov v Prekmurju (1961-62). Separatno iz te raziskave je nastala njegova monografija Cigani (Minulost v sedanjosti) (1970), s popotnim uvodom akademika dr. Goricarja, v katerem je med drugim zapisal… »Mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval Cigane«. Te preroške misli se vpolnostiuresnicujejoševdanašnjemcasu.ObMiklošicevihjezikovnihraziskavah evropskih Romov (1872-80) in monografiji dr. Štrukljeve Romi na Slovenskem (1980) sodi monografija dr. Šiftarja v zakladnico slovenske romologije. Ta izje­mna dela so stalno citirana tako med novodobnimi domacimi kot tudi tujimi raz­iskovalci romske tematike. Vec študij, razprav in clankov zgolj z romsko tematiko mu je bilo objavljenih v uglednih specializiranih revijah, zbornikih in drugem tisku tako v slovenskem prostoru kot tudi v zamejstvu. Bil je zaželen in naprošen aktivni udeleženec na mnogih strokovnih in znanstvenih posvetih o Romih z razlicnih ocenjevalnih vi-dikov (v Sloveniji v vec krajih, Zagreb, Beograd, Sarajevo, Lipovljani, Banja Luka idr.) in iskan recenzent študij, raziskav, knjižnih del in zbornikov. Sodeloval in osebno prijateljeval je z uglednimi in v mednarodnem merilu ce­njenimi romologi kot so akademik Uhlik, Berberski, Djuric in drugi. Evropsko razgledan v romologiji je bil in je vselej zanesljiv svetovalec domacim pa tudi tujim raziskovalcem romske tematike. Pomembno je poudariti zasluge dr. Šiftarja pri družbenem osvešcanju sloven-ske in širše bivše državne skupnosti za odgovornost, demokratizacijo in huma­nizacijo v reševanju romskega vprašanja; prav on je vzpodbudil in sprožil orga­nizirani družbeno-politicni pristop in poudarjal nujnost globalizacije celotnega reševanja. Bil je vztrajni pobudnik konkretnega družbenega reševanja v samih romskih okoljih (npr. vrtec v Pušci). S tem je ozavestil družbeno-politicno in so-cialno-sociološko konotacijo romskega vprašanja, kar je varovalo bodocim razi­skovalcem pred meglenim in odmaknjenim teoretiziranjem. Dr. Šiftar je s pisano in govorjeno besedo ustolicil Rome v naši zavesti in po­stal njihov iskren ambasador v slovenskem in širšem evropskem prostoru. Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi, Ljubljana, 1999, str. 201 Mladen Tancer V SPOMIN DR. VANEKU ŠIFTARJU (1919-1999) Ko je v maju bard slovenskih romologov, zaslužni profesor mariborske uni-verze dr. Vanek Šiftar, slavil svojo osemdesetletnico, smo mu iskreno zaželeli krepkega zdravja in še veliko ustvarjalnih let. A že v novembru smo se morali so-ociti z boleco in kruto resnico, da mu je težka bolezen vse prerano pretrgala nit bogato ustvarjalnega življenja. Vecno pocivališce in spokojni mir mu je v rodnih Petanjcih, kjer je domoval, bil znanstveno ustvarjalen in z veliko zavzetostjo in prefinjenim smislom urejal svoj vrt spominov, ki je nekaj edinstvenega in velica­stnega v slovenskem kulturnem prostoru. Domala pol stoletja je dr. Vanek Šiftar posvetil zavzetemu preucevanju Romov v Sloveniji, še posebej natancno in pronicavo njihovi celostni podobi v svetu ob Muri. Za dr. Šiftarja velja dobesedno, da je s pisano in govorjeno besedo ustolicil Rome v širši družbeni zavesti in postal njihov iskren in dobronameren glasnik v slovenskem in širšem evropskem ter svetovnem merilu. V njegovem preucevanju in raziskovanju romske tematike je premocrtna stalnica: tankocutnost za mno­goplastno problematiko, pristna cloveška zavzetost za resnicno in trajno razre­ševanje mnogoterih njihovih težav in problemov, stvarna dialekticna kriticnost v odkrivanju in prikazovanju življenjskih razmer in pogojev Romov v Sloveniji, še posebej v njegovem okolju - Prekmurju. V zavzetem raziskovanju ni sledil le odkrivanju resnicnih vzrokov romske bede, pac pa je smelo in cloveško ambasa­dorsko nakazoval družbi pot rešitev za izboljšanje njihovega življenja, za njihov lepši jutri. V svoji pesmi Sprehod z Romom, ki je nastala že davnega leta 1967, je globokoumno zapisal verze: Šla sva, / po poljski poti, blatni poti / sva šla. Deževalo je. / Pripovedoval mi je s crnimi ocmi, / crno pravljico / vcerajšnjih in naših dni. To vznemirljivo cutecnost o crni pravljici vcerajšnjih in naših dni je v sebi nosil iskren prijatelj si­romašnih Romov in upajoci vizionar v njihovo boljše, lepše in srecnejše življenje. Dr. Šiftar je romsko vprašanje analiziral in spoznaval skozi družbeno, socialno, pravno, prosvetno, kulturno in še kako secišce, da je ob koncu mogel povzeti te­matiko v vsej njeni razsežnosti, zapletenosti in pomembnosti. Vse življenje je bil neizprosen borec za pravice malih ljudi in glasen kritik krivic, ki so jih le-ti doži­vljali in trpeli v svojem vsakdanjiku. Dr. Šiftar je bil pobudnik in soraziskovalec obsežne in doslej edinstvene te­meljne raziskave Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju, ki sta jo leta 1962 z vec zunanjimi sodelavci opravila Biološki inštitut Univerze v Ljubljani in Pediatricna klinika Medicinske fakultete v Ljubljani. Zajetna študija obsega skoraj tisoc strani tipkopisa, od tega jih je dr. Šiftar napisal dobro tretjino. To je kasneje predelano in dopolnjeno izšlo v knjigi Cigani (Minulost v sedanjosti), ki jo je leta 1970 izdala Pomurska založba v Murski Soboti, a avtorju je bila za to delo podeljena Kovaceva nagrada. V uvodu knjige je akademik dr. Goricar med drugim zapisal, da mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval Ciga­ne. Ta temeljna in nepreklicna ugotovitev je aktualna tako danes kot bo še v naprej. Ob Miklošicevih jezikovnih študijah evropskih Romov (1872-1880) in etnograf-ski monografiji dr. Štrukljeve Romi na Slovenskem (CZ, 1980), sodi sociološko zasnovana knjiga dr. Šiftarja v zakladnico slovenske in svetovne romologije. Ta izjemna dela slovenskih avtorjev so stalno citirana tako med novodobnimi kot tudi tujimi raziskovalci romske tematike. Vec študij, razprav in clankov zgolj z romsko vsebino mu je bilo objavljenih v uglednih posebnih revijah, zbornikih in drugem tisku, tako v slovenskem je­zikovnem prostoru kot tudi v zamejstvu. Zadnji njegov clanek Cigan – Rom?! je bil natisnjen v zborniku Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi (1999, str. 141-145). Dr. Šiftar je bil ugleden romolog in je užival strokovni sloves doma in v tujini. Bil je zaželen aktiven udeleženec na mnogih strokovnih in znanstvenih posvetih o Romih (v Sloveniji v vec krajih, Banja Luka, Beograd, Lipovljani, Sarajevo, Zagreb idr.). Prav tako je bil iskan ocenjevalec študij, razi­skav, knjižnih del in zbornikov s podrocja romologije. Evropsko razgledan v ro­mologiji je bil vselej zanesljiv svetovalec domacim in tujim raziskovalcem romske tematike. Dr. Vanek Šiftar je osebno prijateljeval z uglednimi in v mednarodnem merilu cenjenimi in uveljavljenimi romologi kot so akademik Uhlik, prvi pred­sednik svetovne organizacije Romani Union Berberski, kasnejši predsednik iste organizacije dr. Đuric in drugimi. Med njimi je užival ugled in spoštovanje, kar je le redkim dano. V spodbudne premike in napredek v reševanju romskega vprašanja v Sloveniji je pridjal pomemben delež pokojni dr. Vanek Šiftar, ki se je odlocno zavzel za celostno reševanje tega hudo zapostavljenega in na obrobje družbe odrinjenega vprašanja. Sprožil je obravnavanje romske tematike v najvišjih družbeno-politic­nih telesih, bil pobudnik gradnje in odprtja vrtca v romskem naselju Pušca in pre­dlagatelj ustavne rešitve Romov v Sloveniji. Dr. Vanek Šiftar je v areni življenja dostojno opravil svoje poslanstvo nepo­pustljivega borca za pravicnejši svet, kazal pot k strpnemu sožitju med narodi in narodnostmi, še posebej je veliko pozornosti namenil reševanju in razrešitvi romske problematike. V crni pravljici nekdo igra na struno, / … / Na blatni poljski poti / drhtela je struna sonc­nih dni /. Poetu teh verzov iz omenjene pesmi ni bilo dano docakati dneva romske­ga prerojenja in neoviranega enakopravnega vstopa v slovensko obcestvo. Romo­loška zapušcina dr. Vaneka Šiftarja ostaja aktualna tako nam kot zanamcem, saj je vezenina med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo spoznavanja, odkrivanja in sobivanja Romov z vecinskim narodom. Romano them/ Romski svet, Murska Sobota, (5), štev. 7, december 1999, str.11. Tatjana Žnidaršic in Mitja Žagar VANEK ŠIFTAR (1919 – 1999) Le nekaj mesecev zatem, ko smo se clanice in mentor študentskega razisko­valnega in akcijskega projekta »Romi na Slovenskem« pomladi srecali z njim, je 8. novembra 1999 v 80. letu umrl dr. Vanek Šiftar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, ugleden slovenski pravnik in eden najvecjih poznavalcev romske te­matike. Rodil se je 26. maja leta 1919 v Petanjcih. Po koncanem študiju na Pravni fa-kulteti v Ljubljani je služboval na javnem tožilstvu ter na vrhovnem in okrožnem sodišcu. Leta 1965 je doktoriral iz družbeno politicnih znanosti ter se zaposlil na Višji pravni šoli kot profesor ustavnega in delovnega prava. Predaval je tudi na mariborski Teološki fakulteti in na podiplomskem študiju Univerze v Zagrebu. Poleg tega je bil dvakrat izvoljen za poslanca v Republiški Skupšcini in dvakrat za poslanca v jugoslovanski Zvezni Skupšcini. Za Rome se je dr. Šiftar zacel zanimati že kot študent, nedvomno tudi zato, ker se je z njimi osebno sreceval v rodnem Prekmurju. V zacetku šestdesetih let je sodeloval pri obsežni raziskavi o izolatih Ciganov in kalvinistov v Prekmurju ter leta 1970 samostojno izdal monografijo Cigani: minulost v sedanjosti. Ta tudi po treh desetletjih poleg objav etnologinje Pavle Štrukelj ostaja temeljno delo na podrocju slovenske romologije. Kot je knjigi na pot zapisal akademik dr. Jože Goricar, je delo polno podatkov in ugotovitev, ki jih je mogoce koristno uporabiti pri social-nem, politicnem, vzgojnem, zdravstvenem in kulturno-prosvetnem delu med in z Romi. O Romih je dr. Šiftar iz razlicnih zornih kotov (od njihove zgodovine, imen, jezika do problema njihove integracije) razmišljal tudi kasneje. Z referati je sode­loval na strokovnih in znanstvenih srecanjih doma in na tujem, med drugim na štirijezicnem znanstvenem srecanju Jezik i kultura Roma v Sarajevu leta 1986. V uglednih specializiranih revijah pa je objavil vrsto clankov z romsko tematiko. Nazadnje je za stalno razstavo v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti leta 1997 prispeval clanek Že dolgo so med nami - a smo še dalec narazen. Leta 1997 je tudi sodeloval na avstrijsko-slovenskem srecanju »Izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi – izziv za manjšinsko pravo«, ki sta ga v Murski Soboti organizirala Inštitut za narodnostna vprašanja in Ljubljanska izpostava Avstrij­skega inštituta za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo. Prof. Mladen Tancer je ob 80. letnici tega široko odprtega in razgledanega prekmurskega intelektualca zapisal, da je v vsem njegovem preucevanju in raz­iskovanju romske tematike zaznati tenkocutnost za mnogoplastno problema­tiko, pristno cloveško zavzetost za resnicno in trajno razreševanje mnogoterih njihovih težav ter objektivno dialekticno kriticnost v odkrivanju in prikazovanju življenjskih razmer in pogojev romske narodnostne skupnosti v Sloveniji. Svoje raziskovalno in strogo znanstveno delo je namrec dr. Šiftar dopolnil z osebnim prizadevanjem pri uveljavljanju konkretnih rešitev za izboljšanje položaja romske skupnosti v Sloveniji in Prekmurju. Med drugim je bil pobudnik za ustanovitev vrtca v romskem naselju Pušca in je pomembno sodeloval pri oblikovanju zakon­skih rešitev, ki Romom vsaj v izhodišcu zagotavljajo enako obravnavo, kot etnicni skupnosti na obrobju družbe pa tudi nekatere posebne pravice. Dr. Vanek Šiftar ima s svojimi prizadevanji in strokovnim ugledom pomembne zasluge, da pravice Romov priznava in ureja tudi slovenska ustava. S smrtjo dr. Vaneka Šiftarja smo na Inštitutu za narodnostna vprašanja izgu­bili dragocenega prijatelja in sodelavca, pri študentskem raziskovalnem projektu pa smo izgubili pomembnega svetovalca in mentorja, ki je bil s svojo dobro voljo, velikanskim znanjem in izkušnjami vedno pripravljen sodelovati. Razprave in gradivo 35, Ljubljana 1999, str. 350-351. Geza Bacic in Mladen Tancer IZJEMEN PRISPEVEK DR. VANEKA ŠIFTARJA K PREUCEVANJU ROMOV Dr. Vanek Šiftar, tenkocuten, socialno cutec, kriticen in objektiven opazovalec družbenih razmer, je bil od svoje rane mladosti zazrt v Cigane (Rome), kako tudi ne, ko jih je spoznaval in se z njimi neposredno sreceval v rodnem prekmurskem okolju. V njem se je prebudilo pristno zanimanje zanje, ki ga je kasneje spremljalo in preucevalno vznemirjalo vse življenje. V svoji pesmi Sprehod z Romom, ki je na­stala že davnega leta 1967, je globokoumno zapisal verze: Šla sva, / po poljski poti, blatni poti / sva šla. Deževalo je. / Pripovedoval mi je s crnimi ocmi, / crno pravljico / vceraj­šnjih in naših dni. / (Ivan Vanek Šiftar: Pobiram orumenele liste, Maribor 1998, str. 41). To vznemirljivo cutecnost o »crni pravljici vcerajšnjih in naših dni« je v sebi nosil iskren prijatelj pauperiziranih Romov in upajoci vizionar v njihovo boljše, lepše in srecnejše življenje. V sebi je nenehno iskal izvirnih odgovorov, kako naj bi slovenska družbena skupnost v optimalnih družbenih danostih premaknila voz romskih bremen iz zaostalosti, ali vsaj obcutno omilila strahovit prepad med ve-cinskim narodom in med nami živecimi slovenskimi Romi. Žal, ni mu bilo dano docakati uresnicitve njegove tako jasno zastavljene, želene in pricakovane vizije. Dobre pol stoletja je dr. Vanek Šiftar posvetil zavzetemu in intenzivnemu pre-ucevanju Romov v Sloveniji, še posebej natancno in pronicavo njihovi celostni podobi v svetu ob Muri. Zanj velja dobesedno, da je s pisano in govorjeno besedo ustolicil Rome v širši slovenski družbeni zavesti, v bivšem jugoslovanskem pro-storu, v evropskem ter svetovnem merilu. V Šifterjevem preucevanju in raziskovanju romske tematike je premocrtna in jasna stalnica: tenkocutnost za mnogoplastno in z bedo niansirano problema­tiko, pristna cloveška zavzetost za resnicno in trajno razreševanje mnogoterih njihovih težav in problemov, stvarna dialekticna kritika slovenske družbene infe­riornosti, pocasnosti in mlacnosti v razreševanju problemov na družbeno obrobje izrinjenih Romov, kriticnost v odkrivanju in prikazovanju življenjskih razmer in pogojev slovenskih Romov, še posebej v njihovem prekmurskem okolju. V oseb-no zavzetem raziskovanju ni sledil le odkrivanju resnicnih vzrokov romske bede (pauperizacije), pac pa je smelo in cloveško ambasadorsko nakazoval družbi pot do konkretnih rešitev za izboljšanje njihovega življenja, za njihov lepši, boljši in cloveka dostojnejši jutri. Dr. Šiftar je nenehno in implicitno poudarjal, da je kakovostno razreševanje romskih problemov v Sloveniji temeljna dolžnost in obveznost celotnega sloven-skega obcestva in ne zgolj dobra volja in ne/naklonjenost lokalnih dejavnikov. Prav na tem segmentu je vlagal veliko osebnih in intelektualnih naporov v prepri-cevanju družbeno odgovornih posameznikov in asociacij, ki jim je bila poverjena in naložena skrb za Rome, da je ucinkovito, uspešno in trajno reševanje romske problematike uresnicljivo le v koordiniranem in dobro zastavljenem celostnem pristopu. Opozarjal je, da reševanje družbeno obcutljive in zapletene romske pro-blematike terja od nacrtovalcev in izvajalcev v konkretnih romskih okoljih teme­ljit in seriozen pristop. Svaril je, da vsaka nedorecenost, nedomišljenost, zgolj parcialno reševanje, osebna mlacnost, površno ad hoc reševanje in pristranost praviloma povzrocajo nove zaplete in nevšecnosti, ki jih je kasneje vse težje in le redko zadovoljivo odpraviti. Široka in temeljita obca, humanisticna, še posebej družbena in politicna kul­tura dr. Šiftarja so atributi, ki so mu omogocili, da je romsko vprašanje spoznaval in analiziral skozi družbeno, socialno, pravno, ekonomsko, prosvetno, kulturno, antropološko, demografsko in še kako secišce, da je ob koncu mogel koncizno povzeti tematiko v vsej njeni razsežnosti, zapletenosti in družbeno-politicni po­membnosti. Dr. Šiftarja je krasilo njemu svojstveno cloveško dostojanstvo: vse ži­vljenje je bil neizprosen in pokoncen borec za pravice malih ljudi in glasnik krivic, ki so jih le-ti doživljali in trpeli v svojem, ponižanj polnem vsakdanjiku. Kot erudit s širokim, poglobljenim in suverenim razgledom po svetovni ro­mologiji in temeljit poznavalec naše domace romske problematike, je slovensko družbeno skupnost in njene politicne subjekte opozarjal na dosledno izpolnje­vanje mednarodnih deklaracij o clovekovih pravicah in pravicah manjšin ter na spoštovanje in prakticno udejanjanje slovenske ustave pri reševanju romske pro-blematike v Sloveniji. Preprosto zanj velja, da je na podrocju slovenske romologije bil živi katalizator, seizmicna vest naše družbe, zanesljiv svetovalec in usmerjeva­lec ter nesporna in visoko cenjena strokovna avtoriteta. Njegovim mislim smo vsi radi in s spoštovanjem prisluhnili ter iskali priložnosti, da smo se z njim posveto­vali. Slišati mnenje staroste slovenskih romologov, je predvsem mlajšim razisko­valcem romske tematike pomenilo trdno oporo, zanesljiv in varen kažipot. Dr. Šiftar je bil pobudnik in aktiven soraziskovalec prve obsežne in doslej edinstvene temeljne slovenske romološke raziskave Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju, ki sta jo leta 1962 z vec zunanjimi sodelavci na terenu opravila Biološki inštitut Univerze v Ljubljani in Pediatricna klinika Medicinske fakultete v Ljublja­ni. Raziskava obsega skoraj tisoc strani tipkopisa, od teh jih je dr. Šiftar napisal dobro tretjino. V Šiftarjevem korpusu sta zajeti dve enoti. V prvi je na 283 straneh izrisan temeljit prikaz Ciganov (Romov) v Prekmurju in ob koncu prikljucena na 15 straneh osnovna informacija o »stanju in zadržanju Ciganov v novomeškem okraju«. Ta del svoje raziskave je nekaj let kasneje predelan in bistveno dopolnjen izdal v knjižni obliki Cigani (Minulost v sedanjosti) pri Pomurski založbi v Murski Soboti leta 1970. V drugi enoti je na 44 straneh študija Vas Motvarjevci in njeni pre­bivalci. V njej je prikazal nastanek in propad kalvinizma v Prekmurju, ekonomski razvoj in gibanje prebivalstva v Motvarjevcih. Nadvse pomembno je tu spomniti, da je iz te prve temeljne raziskave kasneje separatno nastalo nekaj prvih slovenskih doktorskih disertacij z romsko tema­tiko.* S takó obsežno in seriozno raziskavo so bili postavljeni dobri temelji ka­snejšim in novejšim raziskovanjem romske tematike na Slovenskem, a slovenska romologija je postopno dobivala funkcijsko poslanstvo. Dani so bili podneti no-vim raziskovanjem v romološki sferi, bogatil in množil se je raziskovalni fond in slovenska romologija je že doslej zaznavno in žlahtno prispevala v evropsko in svetovno romološko kulturno zakladnico. Nesporni traser in spiritus agens vse-mu temu je bil dr. Vanek Šiftar. Že kar zgodovinskega pomena je Šiftarjev uvodni referat Romi v Sloveniji (s po­sebnim poudarkom na njihov položaj v Prekmurju in v obcini Novo mesto), ki ga je imel v Komisiji za manjšinska vprašanja pri RK SZDL Slovenije v Ljubljani, junija 1977. V obsežnem besedilu (46 strani!) je plasticno, dovolj objektivno in kriticno razgrnil »bolece premise« slovenskih Romov: njihov ustavni položaj, ali so etnicna sku­pnost ali narodnost, zaposlovanje, bivalne razmere, vzgoja in izobraževanje, boj analfabetizmu in njihovo, v tisku hudo in pretirano naglašeno sintagmo »kazniva dejanja in prekrški«. Na osnovi referata in razprave so bili sprejeti konkretni skle-pi in kasneje izdelane smernice za ucinkovitejše reševanje romske problematike v Sloveniji. Porazdeljena je bila odgovornost med republiko in takratnimi dese­timi obcinami, v katerih so živeli avtohtoni Romi. Za to temeljno dejanje, ki je odlocilno vplivalo na nov in spremenjen pogled slovenske družbe do romskega vprašanja, je najzaslužnejši dr. Šiftar, ki je predlagal obravnavo te tematike na ko­misiji. V prispodobi bi dejali, da je odprl novo stran novejše zgodovine slovenskih Romov. Referat je kasneje v nespremenjeni obliki bil objavljen v mariborskih Dia­logih (1978, 7-8, str. 426-442). * Iz obsežne in temeljite raziskave so bile izdelane in obranjene tri doktorske disertacije: Marjan Avcin: Ucinki krvnega sorodstva in potomstvo, (MF Lj,1963), Anton Pogacnik: Antropo­loške in morfološke karakteristike Ciganov v Prekmurju, (MF Lj,1968) in Pavla Štrukelj: Kultura Ciganov v Sloveniji in problemi njihove asimilacije s slovenskim prebivalstvom, (FF Lj,1964). Dr. Šiftar je bil eminenten romolog s strokovno in znanstveno reputacijo doma in v tujini. Bil je vabljen in zaželen aktivni udeleženec na mnogih strokov­nih in znanstvenih romoloških posvetih. Zunaj Slovenije je z referati sodeloval na vec posvetovanjih. Omenimo le najpomembnejše. Leta 1976 v Beogradu na simpoziju o Romih, ki ga je organiziral Etnografski inštitut Srbske akademije znanosti in umetnosti (Šiftar: Romi u Sloveniji /s posebnim osvrtom na njihov položaj u Prekomurju/), leta 1979 v Banja Luki na znanstvenem simpoziju »Nacionalno vpra­šanje v jugoslovanski teoriji in praksi« z referatom »Problem narodnosti Roma«, ki je bil objavljen v zborniku simpozija (1980, str. 447-458) in leta 1986 v Sarajevu na mednarodnem znanstvenem simpoziju »Jezik in kultura Romov« z odmevnim referatom Jezik i kultura Roma u Sloveniji (osobito u Prekomurju). Referat je objavljen v imenitnem in mednarodno zelo odmevnem zborniku (1989, str. 143-150). So-deloval je še na romoloških posvetovanjih v Beogradu, Lipovljanih, Sarajevu in Novem Sadu. Doma v Sloveniji je praviloma sodeloval na vseh organiziranih po­svetovanjih in s svojo prisotnostjo dal posebno noto ter priznanje udeležencem in organizatorjem. Šiftarjev bibliografski opus z romsko konotacijo je zelo obsežen. Ob že ome­njeni knjigi Cigani, ki je vse do danes ohranila sloves nepogrešljivega vademe­kuma vsem, ki strokovno ali znanstveno pišejo o Romih v Sloveniji, je bilo vec njegovih študij, razprav, clankov in priložnostnih zapisov z romsko vsebino ob-javljenih v uglednih posebnih revijah, zbornikih in drugem tisku v slovenskem jezikovnem prostoru ter v zamejstvu. Mnogi avtorji se pogosto sklicujejo na to ali ono Šifterjevo misel, ki jo je kdaj zapisal in diseminiral v romološkem slovstvu. Zadnji Šiftarjev clanek Cigan – Rom‘! je natisnjen v zborniku »Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi« (Ljubljana 1999, str. 141-145). Naša spoštljivost do avtorja in korekten odnos do njegove bogate dedišcine, ki jo je vtkal v romološko kulturo, naravnost vabita k misli, da bi veljalo njegovo romolo­ško zapušcino zbrati in objaviti, jo dvigniti iz pozabe, s cimer bi postala dostopna in uporabna sedanjim in bodocim raziskovalcem. Prav tako je bil iskan recenzent študij, raziskav, knjižnih del in zbornikov s podrocja romologije. Vsake recenzije se je lotil skrajno odgovorno in natancno je preudaril sleherno svojo zapisano misel. Zato so njegove recenzentske misli imele posebno odmerjeno težo in afirmativnost. Vse do zadnjega je živo in z velikim interesom spremljal novitete v domacem in tujem romološkem slovstvu. Prav širok razgled po romologiji je Šiftarju pomenil zagotovilo, da je bil iskan in zanesljiv svetovalec domacim in tujim raziskovalcem romske tematike, še posebej v podiplomskem študiju. Dr. Šiftar je osebno prijateljeval z mnogimi uglednimi in v mednarodnem merilu cenjenimi ter uveljavljenimi romologi, kot so bili akademik in starosta jugoslovanske romologije Uhlik, prvi predsednik svetovne organizacije Romani Union Berberski, kasnejši predsednik iste organizacije dr. Đuric, Ackovic in dru­gi. Med njimi je užival osebni ugled in spoštovanje ter strokovno avtoriteto. Le redkim je dano, da táko naklonjenost in spoštovanje doživijo še za življenja! Dr. Vaneku Šiftarju je bilo dano, da je pod vecer svojega življenja obiral sadove vecde­setletne setve na romološki poljani. Žetev mu je bogato obrodila! * »Cigani živijo med nami, a še dalec premalo z nami! Naselja s kolibami in hišami na robovih gozdov in mlak so pomniki minulosti. Sij temnih oci in zven težkih besed je splet obupa in upanja. Izoliranost in samoizolacija je obtožujoc odgovor na še prepogosta mnenja, da z njimi ni mogoce sožitje, ker ne poznajo nobene higiene, ker kot delomrzneži živijo s številnimi družinami na racun druž-be, ker kradejo … in še nekajkrat bi lahko zaceli stavek s ker … In na te naštete »resnice« so nam odgovarjali Cigani po svoje, s krepkim zato, ker hocemo, a nas ne sprejemajo v vasi, kjer so nekoc živeli naši predniki, ker smo si brez dedišcin z revšcino gradili samo strehe nad glavo, ker manjši, ki prizadene škodo privatni lastnini, je bolj razkrican, kot drugi, ki izkorišcajo velike prilike … in tudi teh od­govorov skoraj ni bilo konca … Ne bomo se premaknili dosti naprej, ce se ne ustavimo pri osnovnem izho­dišcu: kolikšna je obojestranska pripravljenost, možnost in sposobnost, da se ob spoštovanju še mnogih razlicnosti med narodom in narodnostjo, ki se poca­si oblikuje, ustvari popolnoma enakopravno sožitje. Vendar je pri reševanju teh vprašanj najpomembnejše osvešcanje samih Ciganov, njihova težnja po organizi­ranosti in vkljucevanju v življenje našega casa z ohranjanjem vsega, kar jih obliku­je in jim ohranja elemente narodnosti«.* To je le nekaj najbolj celovitih in zgošcenih misli iz najbolj poglobljene in temeljite knjige CIGANI (podnaslov Minulost v sedanjosti) avtorja dr. Vaneka Šiftarja, ki je izšla pri Pomurski založbi leta 1970. Ta publikacija je gotovo zgo­dovinsko, sociološko, demografsko, etnološko in socialno zastavljena študija o Romih v Sloveniji, še posebej v Prekmurju. Prinesla je vrsto dognanj in ocen o * Dr. Vanek Šiftar: CIGANI, (Minulost v sedanjosti), Pomurska založba, Murska Sobota 1970, str. 207-208. romski etnicni skupnosti, povzrocila pa tudi vecje zanimanje za Rome tako med raziskovalci kot med vecinskim slovenskim prebivalstvom. Ker je to najobsežnej­še delo o Romih tudi neke vrste avtorjev pogled na clovekove pravice, na pravice Romov do življenja z vsemi nami, ponudba za program razreševanja romskega vprašanja, ga ta knjiga kot vrsta njegovih tehtnih prispevkov in clankov o položaju Romov ob dr. Miklošicu in dr. Pavli Štrukelj zagotovo uvršca med najuglednejše poznavalce romskega vprašanja in borce za pravice Romov – skratka med najza­služnejše romologe. Sicer v tej najobsežnejši knjigi o Romih avtor predstavi prihod in naselitev Ro­mov v Evropi, njihove znacilne obrtne dejavnosti, »integracijo« Ciganov v okolje, številne zanimive podatke in primerjave o Romih v Prekmurju, problematiko na­seljevanja in popisov, antropoloških ugotovitev pa do njihovih naselij, stanovanj, družin, zdravstvenega stanja, kulture, izobraževanja, vkljucevanja v delo in kri­minaliteto. Zakljucne misli so obravnavane v zadnjem poglavju »Minulost v se­danjosti«. Akademik dr. Jože Goricar je v predgovoru te študije med drugim zapisal: »Tudi za nas in za Prekmurce velja v polni meri spoznanje, ki spremlja celotno avtorjevo pisanje, da je namrec tudi pri Ciganih-Romih prisoten tisti »skupni imenovalec«, ki jim naceloma omogoca dejavno vkljucitev v katerekoli družbe-no skupnost. Ta skupni imenovalec je – clovek. … Z nevsiljivim ugotavljanjem dejstev prej spodbuja k nadaljnjemu razmišljanju, kakor pa ponuja »dokoncna spoznanja« o vprašanjih, ki jih je avtor raziskoval. Mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval Cigane. Delo je tudi polno takšnih podatkov in ugotovitev, ki bi lahko koristno rabile pri soci­alnem, politicnem, vzgojnem, zdravstvenem in kulturno-prosvetnem delu med ljudmi«.* V obdobju nastajanja nove države Slovenije se je dr. Vanek Šiftar prav tako odlocno zavzel za ustrezen položaj in status Romov v Republiki Sloveniji. Tako je v svojem referatu naposvetovanju o manjšinahvtakratniSkupšciniRepublike Slovenije, novembra 1990, o statusu Romov med drugim poudaril: »Sedaj, v pri­pravi ustave suverene Slovenije se ponovno postavlja »romsko vprašanje«. Pri tem seveda moramo imeti jasno opredelitev do zavezujocih mednarodnih dokumen­tov, kakor tudi do tistih, ki jih bomo morali še »placati« kot vstopnico v želeno Evropo. … Njihov status mora opredeljevati ustava«.** Hkrati se je dr. Šiftar * Dr. Jože Goricar: Predgovor v knjigi dr. Vaneka Šiftarja CIGANI, Pomurska založba, Mur- ska Sobota 1970, str. 5-6. ** Dr. Vanek Šiftar: Romi – narodnost ali etnicna skupnost?, V: Narodnost – manjšina ali odlocno zavzel, da je poleg ustavne in zakonske opredelitve položaja Romov bi-stvena zavest vecinskega naroda in vseh drugih, da so demokraticne svobošcine in položaj manjšine osnova za demokraticne odnose, svobodno in mirno življenje celotne skupnosti. Ustava je v svojem 65. clenu v bistvu sprejela njegove predloge o statusu Romov. Tako kot je bil dr. Vanek Šiftar dober poznavalec in raziskovalec manjšin in Romov, je bil tudi borec, zaveznik in velik prijatelj vseh malih ljudi in revežev, ki so se jim godile krivice, pripadnikov narodnih skupnosti, vseh ljudi z družbenega obrobja in Romov. Prispeval je velik delež tako k temeljitemu poznavanju romske pauperizacije kot prakticnim predlogom in ukrepom za razreševanje mnogopla­stnega romskega vprašanja. Imel sem sreco in priložnost veckrat sodelovati pri pobudah in aktivnostih dr. Vaneka Šiftarja tudi pri pogovorih, mednarodnih in domacih konferencah, semi-narjih in posvetih o Romih. Z izjemnim poznavanjem, posluhom za socloveka je znal prisluhniti težavam Romov, predlagal je razprave o romskih vprašanjih v okviru republiških oziroma državnih organov in lokalnih skupnosti. S svojim znacilnim prijaznim pozdravom »Kak si, decko?« je našel pot do vseh, ki nas je poznal, imel pa je veliko prijateljev tudi med Romi, ki so cenili njegova prizadeva­nja in trud za izboljšanje njihovega položaja v družbi. Ob izjemnem prispevku dr. Vaneka Šiftarja na raziskovalnem in strokovnem podrocju, mu je s hvaležnostjo potrebno dodati še vrsto prakticnih politicnih akcij in dejavnosti pri razreševanju bivalnih, šolskih, vzgojnih, zdravstvenih in drugih družbenih problemov Romov. V ta sklop sodijo njegov prispevek k ustanovitvi in urejanju najvecjega romskega naselja v Sloveniji – Pušce pri Murski Soboti (danes v precej urejenem naselju živi okrog 700 Romov), ustanovitev romskega vrtca v Pušci pred 40 leti (vsa leta ga obiskuje 30 do 40 romskih malckov). Dr. Šiftar je bil tudi mentor številnim študentom pri diplomskih in seminarskih nalogah na razlicnih visokih in višjih šolah, ki so obravnavale problematiko romske popula­cije. Številni se ga še danes spominjajo kot odlicnega poznavalca romskih razmer, zahtevnega profesorja in prizadevnega mentorja. Razumljiva je želja vsakega izobraženca, še posebej znanstvenika Vanekovega kova, da si po številnih raziskovanjih, prizadevanjih in borbah želi tudi konkre­tnih rezultatov. K sreci jih je dr. Šiftar še za življenja nekaj docakal, predvsem v mladi državi Sloveniji. Ustava Republike Slovenije v 65. clenu doloca, da položaj skupnost, Razprave in gradivo, št. 24, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1990, str. 82-83. in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. S tem so bile postavljene pravne osnove za pomoc Romom. Doslej je zašcita romske skupnosti vgrajena v Zakon o socialnem varstvu, v predpise na podrocju šolstva in kulture, v Zakon o lokalni samoupravi in Zakon o volitvah v lokalne skupnosti, ki omo­gocata neposredno zastopstvo Romov v obcinskih svetih, kjer živijo pripadniki romske skupnosti, kar doslej še posebej uspešno potrjuje romski svetnik v mestni obcini Murska Sobota, v svoje Statute obcin pa so to možnost za v prihodnje vklju-cili še v obcinah Rogašovci in Tišina. V nekaterih obcinah rešujejo problematiko Romov na svojem obmocju tako, da so pri obcinskih svetih oblikovali posebne komisije za romska vprašanja, kjer so vkljuceni obcinski svetniki, predstavniki upravnih organov in ustanov, ki izvajajo naloge s podrocja romske problematike in predstavniki Romov. Tudi Vlada Republike Slovenije je ustanovila posebno medresorsko komisi­jo za vprašanja zašcite romske etnicne skupnosti, v kateri poleg predstavnikov Ministrstev in vladnih služb sodelujejo tudi predstavniki obcin, v katerih živijo Romi in predstavniki romskih društev. Konec leta 1995 je Vlada sprejela poseben Program ukrepov za pomoc Romom. Program je usmerjen na vse vitalne tocke, še posebej na zagotavljanje možnosti za bivanje in ureditev romskih naselij, na aktivnosti za usposabljanje in zaposlovanje Romov, ukrepe za varstvo otrok in družin, boljše zdravstveno varstvo, na izboljšanje možnosti vzgoje in izobraže­vanja romskih otrok od vrtca do zakljucka izobraževanja na srednjih in visokih šolah, na prosvetljevanje in informiranje Romov, na njihovo samoorganiziranje in vkljucevanje v soodlocanje o vprašanjih, ki zadevajo njihov položaj. Program se zadovoljivo uresnicuje na podrocju socialne politike, izobraževanja, kulture in organiziranosti Romov ter informiranja, - slabše pa je predvsem zaradi premajh­nih vlaganj financnih sredstev države pri urejanju bivalnih razmer in zaposlova­nju Romov. V publikaciji Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji lahko prebe­remo: »Kljub težavnim razmeram, v katerih živijo Romi, je na podrocju vzgoje in izobraževanja mogoce opaziti precejšen napredek. Povecalo se je število otrok, ki redno obiskujejo vrtce in šole, še posebej pa je razveseljivo, da se je povecala tudi njihova uspešnost. (V šolskem letu 1998/99 je šole obiskovalo 1067 romskih otrok, v vrtce je vkljucenih 259 malckov, v nadaljevanje izobraževanja po osnovni šoli se je v istem šolskem letu vkljucilo 58 ucencev).* * Peter Winkler: Romi v Sloveniji. V: Dr. Miran Komac: Varstvo narodnih skupnosti v Repu­bliki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 68. Tudi na podrocju opozoril dr. Šiftarja o samoorganiziranosti Romov beleži-mo prve uspehe. V Sloveniji je ustanovljenih in deluje osem romskih društev, ki so povezana v Zvezo Romov Slovenije, kar jim omogoca izražanje in uveljavljanje svojih interesov na lokalni in državni ravni. Že na znanstvenem srecanju – Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi, ki je bilo aprila 1997 v Murski Soboti in je na njem s svojim predavanjem sodeloval tudi dr. Šiftar, je bilo poudarjeno: »V takšnih razmerah je razumljivo, da brez osvešcene in organi­zirane romske skupnosti ne bo mogoce pricakovati vecjih premikov pri urejanju njihovega položaja. Razveseljivo je, da tudi pri Romih prihaja do spoznanja, da njihov položaj ne more biti odvisen samo od dobre volje obcin, v katerih živijo in od pomoci države, da se torej morajo tudi sami organizirati in poskrbeti zase«.* Seveda ne pokojni avtor dr. Šiftar, niti Romi ali slovenska javnost nimajo ra­zloga za zadovoljstvo nad doseženim. Romi so še vedno diskriminirana skupnost, država in vsi drugi jim še veliko dolgujemo. Toliko bolj pa veljajo besede, ki jih je zapisal Tancer o njem: »S tem (svojim raziskovalnim in politicnim prispevkom – opomba avtorja) je ozavestil družbeno-politicno in socialno-sociološko konota­cijo romskega vprašanja, kar je varovalo bodoce raziskovalce pred meglenim in odmaknjenim teoretiziranjem. Dr. Šiftar je s pisno in govorjeno besedo ustolicil Rome v naši zavesti in postal njihov iskren ambasador v slovenskem in širšem evropskem prostoru!«** * Dr. Vanek Šiftar je v areni življenja dostojno opravil svoje poslanstvo nepo­pustljivega in nacelnega borca za pravicnejši svet, kazal pot vodnico k strpnemu sožitju med narodi in narodnostmi. Prav posebno skrb in pozornost je namenjal reševanju in razrešitvam akutne romske problematike v Sloveniji. Veselil se je ob vsakem še tako zaznavnem premiku na boljše in hrabril Rome, da vztrajajo na poti sicer malih korakov k popolnemu uclovecenju, k enakopravnosti v sloven-skem obcestvu. * Geza Bacic: Organiziranost Romov v Sloveniji. V: Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi, Zbornik referatov na znanstvenem srecanju v Murski Soboti, aprila 1997, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, str. 37. ** Mladen Tancer: Ob osemdesetletnici romologa dr. Vaneka Šiftarja. V: Poti za izboljša­nje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi, Zbornik referatov na znanstvenem srecanju v Murski Soboti, aprila 1997, str. 201. Skleniva najina in memorialna razmišljanja o plemenitem romskem dobrotni­ku in velikem slovenskem humanistu, Cloveku z izostrenim posluhom za malega cloveka – dr. Vaneku Šiftarju z verzi iz že citirane njegove pesmi: V crni pravljici nekdo igra na struno, / … / Na blatni poljski poti / drhtela je struna sonc­nih dni! /. Dr. Vaneku Šiftarju, senzibilnem poetu teh verzov ni bilo dano docakati dneva romskega prerojenja in neoviranega enakopravnega vstopa v slovensko ob­cestvo. Zato pa njegova romološka zapušcina ostaja aktualna tako nam, njegovim sodobnikom kot zanamcem, saj je vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodno­stjo, je most spoznavanja, odkrivanja in kažipot k strpnosti med drugacnimi, za sobivanje Romov z vecinskim narodom. Povzetek Dr. Vanek Šiftar sodi ob Miklošicu in Štrukljevi v sam vrh slovenskih romo­logov. Z mnogimi objavljenimi bibliografskimi enotami z romsko tematiko, še posebej z monografijo CIGANI /Minulost v sedanjosti/ (1970), je dovolj zaznavno in trajno obogatil slovensko romologijo. Bil je suveren v poznavanju domace in tuje romske literature. Med domacimi in tujimi romologi je užival velik strokov­ni in osebni ugled. Tvorno in konkretno je sodeloval v reševanju romske proble­matike v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji. Kot pravnik in dober poznavalec življenja slovenskih Romov je s konkretnimi pisnimi pobudami in predlogi pomembno prispeval k normativnemu urejanju romske skupnosti v Republiki Sloveniji. Nje-gov življenjski credo je bil: sožitje Romov v vecinskem narodu je v obojestranskem spoštovanju in upoštevanju drug drugega. Šiftarjev zbornik: pravo, narod, kultura. Maribor, 2001, str. 161-169. Geza Bacic IZJEMEN PRISPEVEK DR. VANEKA ŠIFTARJA K PREUCEVANJU ROMOV »Cigani živijo med nami, a še dalec premalo z nami! Naselja s kolibami in hišami na robovih gozdov in mlak so pomniki minulosti. Sij temnih oci in zven težkih besed je splet obupa in upanja. Izoliranost in samoizolacija je obtožujoc odgovor na še prepogosta mnenja, da z njimi ni mogoce sožitje, ker ne poznajo nobene higiene, ker kot delomrzneži živijo s številnimi družinami na racun druž-be, ker kradejo … in še nekajkrat bi lahko zaceli s ker … in na te neštete ‘resnice’ so nam odgovarjali Cigani po svoje, s krepkim zato, ker hocemo, a nas ne spreje­majo v vasi, kjer so nekoc živeli naši predniki, ker smo si brez dedišcin z revšcino gradili samo strehe nad glavo, ker manjši, ki prizadene škodo privatni lastnini, je bolj razkrican, kot drugi, ki izkorišcajo velike prilike … in tudi teh odgovorov skoraj ni bilo konca … . Ne bomo se premaknili dosti naprej, ce se ne ustavimo pri osnovnem izho­dišcu: kolikšna je obojestranska pripravljenost, možnost in sposobnost, da se ob spoštovanju še mnogih razlicnosti med narodom in narodnostjo, ki se poca­si oblikuje, ustvari popolnoma enakopravno sožitje. Vendar je pri reševanju teh vprašanj najpomembnejše osvešcanje samih Ciganov, njihova težnja po organizi­ranosti in vkljucevanju v življenje našega casa z ohranjanjem vsega, kar jih obliku­je in jim ohranja elemente narodnosti.«1 To je le nekaj najbolj celovitih in zgošcenih misli z najbolj poglobljene in temeljite knjige CIGANI (podnaslov Minulost v sedanjosti) avtorja dr. Vaneka Šiftarja, ki je izšla pri Pomurski založbi leta 1970. Ta publikacija je gotovo zgo­dovinsko, sociološko, demografsko, etnološko in socialno zastavljena študija o Romih v Sloveniji, še posebej v Prekmurju. Prinesla je vrsto dognanj in ocen o romski etnicni skupnosti, povzrocila pa tudi vecje zanimanje za Rome tako med raziskovalci kot med vecinskim slovenskim prebivalstvom. Ker je to najobsežnej­še delo o Romih tudi neke vrste avtorjev pogled na clovekove pravice, na pravico Romov do življenja z vsemi nami, ponudba za program razreševanja romskega vprašanja, ga ta knjiga kot vrsta njegovih tehtnih prispevkov in clankov o položaju Romov ob dr. Miklošicu in dr. Pavli Štrukelj zagotovo uvršca med najuglednejše poznavalce romskega vprašanja in borce za pravice Romov – skratka med najza­služnejše romologe. Sicer v tej najobsežnejši knjigi o Romih avtor predstavi prihod in naselitev Ro­mov v Evropi, njihove znacilne obrtne dejavnosti, ‘integracijo’ Ciganov v okolje, številne zanimive podatke in primerjave o Romih v Prekmurju (kjer jih je še danes najvec), nastajanje ciganskih naselij v Prekmurju, problematiko naseljevanja in popisov, antropoloških ugotovitev, do njihovih naselij, stanovanj, družin, zdra­vstvenega stanja, kulture, izobraževanja, vkljucevanja v delo in kriminalitete. Za­kljucne misli so obravnavane v zadnjem poglavju »Minulost v sedanjosti.« Akademik dr. Jože Goricar je v predgovoru te študije med drugim zapisal: »Tudi za nas in za Prekmurce velja v polni meri spoznanje, ki spremlja celotno avtorjevo pisanje, da je namrec tudi pri Ciganih – Romih prisoten tisti ‘skupni imenovalec’, ki jim naceloma omogoca vkljucitev v katerokoli družbeno skupnost. Ta skupni imenovalec je – clovek … . Z nevsiljivim ugotavljanjem dejstev prej spodbuja k nadaljnjemu razmišljanju, kakor pa ponuja ‘dokoncna spoznanja’ o vprašanjih, ki jih je avtor raziskoval. Mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval cigane. Delo je tudi polno takšnih po­datkov in ugotovitev, ki bi lahko koristno rabile pri socialnem, politicnem, vzgoj­nem, zdravstvenem in kulturno-prosvetnem delu med njimi.«2 V obdobju nastajanja nove države Slovenije se je dr. Vanek Šiftar prav tako od-locno zavzel za ustrezni položaj in status Romov v Republiki Sloveniji. Tako je v svojem referatu na posvetovanju o manjšinah v takratni Skupšcini Republike Slovenije novembra 1990 o statusu Romov med drugim poudaril: »Sedaj, v pri­pravi ustave suverene Slovenije se ponovno postavlja ‘romsko vprašanje’. Pri tem seveda moramo imeti jasno opredelitev do zavezujocih mednarodnih dokumen­tov, kakor tudi do tistih, ki jih bomo morali še ‘placati’ kot vstopnico v želeno Evropo. … Njihov status mora opredeljevati ustava.«3 Hkrati se je dr. Šiftar odlocno zavzemal, da je poleg ustavne in zakonske opre­delitve položaja Romov bistvena zavest vecinskega naroda in vseh drugih, da so demokraticne svobošcine in položaj manjšine osnova za demokraticne odnose, svobodno in mirno življenje celotne skupnosti. Ustava je v svojem 65. clenu v bi-stvu sprejela njegove predloge o statusu Romov. Tako kot je bil dr. Vanek Šiftar dober poznavalec in raziskovalec manjšin in Romov, je bil tudi borec, zaveznik in velik prijatelj vseh malih ljudi in revežev, ki so se jim godile krivice, pripadnikov narodnih skupnosti, vseh ljudi z družbenega obrobja in Romov. Prispeval je velik delež tako k poznavanju kot prakticnim pre­dlogom in ukrepom za razreševanje romskega vprašanja. Imel sem sreco in priložnost veckrat sodelovati pri pobudah in aktivnostih dr. Vaneka Šiftarja tudi pri pogovorih, mednarodnih in domacih konferencah, seminarjih in posvetih o Romih. Z izjemnim poznavanjem, posluhom za soclo­veka je znal prisluhniti težavam Romov, predlagal je razprave o romskih vpra­šanjih v okviru republiških oziroma državnih organov in lokalnih skupnosti. S svojim znacilnim prijaznim pozdravom »Kak si, decko?« je našel pot do vseh, ki nas je poznal, imel pa je veliko prijateljev tudi med Romi, ki so cenili njegova pri­zadevanja in trud za izboljšanje njihovega položaja v družbi. Ob izjemnem prispevku dr. Vaneka Šiftarja na raziskovalnem in strokovnem podrocju, mu je s hvaležnostjo potrebno dodati še vrsto prakticnih politicnih akcij in dejavnosti pri razreševanju bivalnih, šolskih, vzgojnih, zdravstvenih in drugih družbenih problemov Romov. V ta sklop sodijo njegov prispevek k ustanovitvi in urejanju najvecjega romskega naselja v Sloveniji – Pušce pri Murski Soboti (danes v precej urejenem naselju živi okrog 700 Romov), ustanovitev romskega vrtca v Pušci pred 40 leti (vsa leta ga obiskuje 30 do 40 romskih malckov). Dr. Šiftar je bil tudi mentor številnim študentom pri diplomskih in seminarskih nalogah na razlicnih visokih in višjih šolah, ki so obravnavale problematiko romske popula­cije. Številni se ga še danes spominjajo kot odlicnega poznavalca romskih razmer, zahtevnega profesorja in prizadevnega mentorja. Razumljiva je želja vsakega izobraženca, še posebej znanstvenika Vanekovega kova, da si po številnih raziskovanjih, prizadevanjih in borbah želi tudi konkre­tnih rezultatov. K sreci jih je dr. Šiftar še za življenja nekaj docakal, predvsem v mladi državi Sloveniji. Ustava Republike Slovenije v 65. clenu doloca, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. S tem so bile postavljene pravne osnove za pomoc Romom. Doslej je zašcita romske skupnosti vgrajena v Zakon o socialnem varstvu, predpise na podrocju šolstva in kulture, Zakon o lokalni sa­moupravi in Zakon o volitvah v lokalne skupnosti, ki omogoca neposredno za­stopstvo Romov v obcinskih svetih, kjer živijo pripadniki romske skupnosti, kar doslej še posebej uspešno potrjuje romski svétnik v mestni obcini Murska Sobota, v svoje Statute obcin pa so to možnost za v prihodnje vkljucili še v obcinah Roga­ševci in Tišina. V nekaterih obcinah rešujejo problematiko Romov na svojem ob-mocju tako, da so pri obcinskih svetih oblikovali posebne komisije za romska vprašanja, kjer so vkljuceni obcinski svétniki, predstavniki upravnih organov in ustanov, ki izvajajo naloge s podrocja romske problematike in predstavniki Romov. Tudi Vlada Republike Slovenije je ustanovila posebno medresorsko komisi­jo za vprašanja zašcite romske etnicne skupnosti, v kateri poleg predstavnikov Ministrstev in vladnih služb sodelujejo tudi predstavniki obcin, v katerih živijo Romi in predstavniki romskih društev. Konec leta 1995 je Vlada sprejela poseben Program ukrepov za pomoc Romom.Program je usmerjen na vse vitalne tocke, ki zadevajo Rome, še posebej na zagotavljanje možnosti za bivanje in ureditev romskih naselij, na aktivnosti za usposabljanje in zaposlovanje Romov, ukrepe za varstvo otrok in družin, boljše zdravstveno varstvo, na izboljšanje možnosti vzgo­je in izobraževanja romskih otrok od vrtca do zakljucka izobraževanja na srednjih in visokih šolah, na prosvetljevanje in informiranje Romov, na njihovo samoor­ganiziranje in vkljucevanje v soodlocanje o vprašanjih, ki zadevajo njihov položaj. Program se zadovoljivo uresnicuje na podrocju socialne politike, izobraževanja, kulture in organiziranosti Romov ter informiranja, - slabše pa je predvsem zaradi premajhnih vlaganj financnih sredstev države pri urejanju bivalnih razmer in za­poslovanju Romov. V publikaciji Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji lahko prebe­remo: »Kljub težavnim razmeram, v katerih živijo Romi, je na podrocju vzgoje in izobraževanja mogoce opaziti precejšen napredek. Povecalo se je število otrok, ki redno obiskujejo vrtce in šole, še posebej pa je razveseljivo, da se je povecala tudi njihova uspešnost. (V šolskem letu 1998/99 je šole obiskovalo 1067 romskih otrok, v vrtce je vkljucenih 259 malckov, v nadaljevanje izobraževanja po osnovni šoli pa se je v istem šol. letu vkljucilo 58 ucencev).4 Tudi na podrocju opozoril dr. Šiftarja o samoorganiziranosti Romov beleži-mo prve uspehe. V Sloveniji je ustanovljenih in deluje osem romskih društev, ki so povezana v Zvezo Romov Slovenije, kar jim omogoca izražanje in uveljavljanje svojih interesov na lokalni in državni ravni. Že na znanstvenem srecanju – Poti za izboljšanje položaja Romov v srednji in vzhodni Evropi, ki je bilo aprila 1997 v Murski Soboti in je na njem s svojim predavanjem sodeloval tudi dr. Šiftar, je bilo poudarjeno: »V takšnih razmerah je razumljivo, da brez osvešcene in organizi­rane romske skupnosti ne bo mogoce pricakovati vecjih premikov pri urejanju njihovega položaja. Razveseljivo je, da tudi pri Romih prihaja do spoznanja, da njihov položaj ne more biti odvisen samo od dobre volje obcin, v katerih živijo in od pomoci države, da se torej morajo tudi sami organizirati in poskrbeti zase.«5 Seveda ne pokojni avtor dr. Šiftar, niti Romi ali slovenska javnost nima razloga za zadovoljstvo nad doseženim. Romi so še vedno diskriminirana skupnost, drža­va in vsi drugi jim še veliko dolgujemo. Toliko bolj pa veljajo besede prof. Tancerja o njem: »S tem (svojim raziskovalnim in politicnim prispevkom – opomba avtor­ja) je ozavestil družbeno-politicno in socialno-sociološko konotacijo romskega vprašanja, kar je varovalo bodoce raziskovalce pred meglenim in odmaknjenim teoretiziranjem. Dr. Šiftar je s pisano in govorjeno besedo ustolicil Rome v naši zavesti in postal njihov iskren ambasador v slovenskem in širšem evropskem pro­storu.«6 Literatura in viri: Dr. Vanek Šiftar: CIGANI /Minulost v sedanjosti/, Pomurska založba, 1970, Murska Sobota, stran 207 in 208. Dr. Jože Goricar: Predgovor v knjigi dr. Vaneka Šiftarja CIGANI, Pomurska založba, Murska Sobot a 1970, stran 5 in 6. Narodnost – manjšina ali skupnost. Razprave in gradivo, štev. 24, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1990, predavanje dr. Vaneka Šiftarja: Romi – narodnost ali etnicna skupnost?, stran: 82 in 83. Dr. Miran Komac: Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999 – prispevek Petra Winklerja: Romi v Sloveniji, stran: 68. Poti za izboljšanje položaja Romov v srednji in vzhodni Evropi, zbornik referatov na znanstvenem srecanju v Murski Soboti, aprila 1997, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, – prispevek Geza Bacic: Organiziranost Romov v Sloveniji, str.: 37. Potzi za izboljšanje položaja Romov v srednji in vzhodni Evropi, zbornik referatov na znanstvenem srecanju v Murski Soboti, aprila 1997, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1999, - prispevek Mladen Tancer: Ob osemdesetletnici romologa dr. Vaneka Šiftarja, stran: 201. Romano nevijpe/ Romske novice, Murska Sobot a, (X), št. 1, 8. aprila 2001, str. 3. Slavica Tovšak GRADIVO O ROMIH To je vprašanje, ki je Vaneka Šiftarja zanimalo že od nekdaj in je o tem napi­sal zgošceno monografijo s podnaslovom Minulost v sedanjosti.* Ce je utegnil, se je aktivno udeleževal simpozijev o Romih (npr. ob svetov­nem dnevu Romov na številnih mednarodnih kongresih) in zasledoval zako­nodajo, ki je obravnavala Rome kot posebno etnicno skupnost. Eden izmed njihovih osnovnih problemov je bil v tem, da so bili ves cas statusno opredeljeni kot etnicna skupnost, kar je imelo za posledico, da nikoli niso mogli uveljavljati z ustavo zagotovljenih kolektivnih pravic, znacilnih za narodnosti, kot sta to bili npr. italijanska in madžarska. Z drugimi besedami je topomenilo,dajim zaraditega nibila zagotovljenapravica uporabelastnega jezika v šolah, pravica do razvijanja samostojne kulture, tiska. V letu 1989 je bil Vanek Šiftar pobudnik za sklic razprave o položaju Romov, ki mu je prisostvovala tudi predsednica komisije za varstvo ustavnosti in zako­nitosti ter uresnicevanje svobošcin, pravic in dolžnosti cloveka in obcana pri Predsedstvu SRS Majda Gaspari. Vabilu je priložena vrsta Vanekovih drobnih opomb, ki razkrivajo njegove misli in poglede na položaj Romov-Ciganov in pridobitvijo njihovega pravnega statusa. V letu 1988 je nastala izpod peresa Vaneka Šiftarja obsežna razprava z naslo­vom Romi vceraj in pojutrišnjem?** V njej se omejuje na prekmurske Rome, ki so v tem casu živeli razpršeni v štiridesetih naseljih. S prikazom njihove zgodovi­ne je segel dalec nazaj, tja do Turkov in bitke pri Modincih in še nazaj do prvo­tnih korenin, ki so imele sledove v Indiji. Omenja raziskave lingvistov (nastala je celo slovnica ciganskega jezika), antropologov, zgodovinarjev, kulturologov. V tem zgodovinskem prerezu se je dotaknil tudi njegovega prvega kongresa v Londonu 8. aprila 1971, ko so Romi dobili svojo zastavo, podobno indijski.*** Ves cas od njihovega razseljevanja naprej in razpršenosti, zlasti v evropskih * Vanek Šiftar, Cigani, Pomurska založba Murska Sobota, 1970. Knjiga je zbudila precejšnje zanimanje v svetu in so po njej posegali bralci v Avstriji, Bolgariji, Ceškoslovaški, DR Nemciji, Franciji, Italiji, Švedski, Švici, ZDA in ZR Nemciji. Nekakšno smiselno nadaljevanje te knjige predstavlja obsežen 43 strani dolg referat na simpoziju, ki ga je priredil Etnografski inštitut Srbske akademije znanosti in umetnosti v Beogradu oktobra 1976 z naslovom Život i obicaji Roma u našoj zemlji. ** Pokrajinskii arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 10/2. *** Prav tam. državah, so se nagonsko trudili ohranjati svojo identiteto in samoohranitev. Šiftar je razglabljal o njihovih priimkih, vpisanih v maticne knjige, kot enega izmed indikatorjev o njihovem izvoru (Baranja, Šarkezi, Horvat itd.). V gradivu je precej podatkov o romski skupnosti v Crnomlju, kjer je po po­datkih iz leta 1988 bivalo 573 Romov ali 136 družin. Druga vecja skupina s 134 prebivalci je bila v obcini Metlika. *V omenjenem letu so v vseh obcinskih skupnostih socialnega skrbstva zbrali precej podatkov o romski problemati­ki.Izoblikovanjebiltudipredlogsofinanciranjaprogramov o rešitvi njihove problematike v obcinah Crnomelj, Grosuplje, Krško, Lendava, Novo mesto, MurskaSobota,Metlika,Trebnje.Vecinadružinjebilasocialnoogroženainse je preživljala na »svoj nacin«. Skupno število Romov je v letu 1988 po navedbah v gradivu znašalo 4.739, ki so prebivali v 1112 družinah. Stalno zaposlenih je bilo le 532, obcasno zaposlenih pa 323.** Vanek Šiftar je v svojih razpravah in razmišljanjih pogosto omenjal cigan­ske otroke in njihovo vec ali manj nesrecno vkljucevanje med sošolce, ki so jih ponavadi odklanjali. To je veljalo tudi za prekmurske vasi – Pušca, Cernelavci, Vanca vas, Zenkovci itd. Morda je bil to eden izmed razlogov, da je konec prej­šnjega stoletja obiskovalo šolsko poslopje le malo romskih otrok. Razmere so se nekoliko uredile po letu 1945, ko je nova oblast zacela z vzgojo romskih otrok v vrtcih. Še bolj odklonilna je bila okolica do odraslih prebivalcev. Vanek Šiftar našteva vrsto negativnosti, ki so karakterizirale Rome in so zrasle »iz ljudstva«: so brez dobrih navad, so nedisciplinirani, so lenuhi, roparji, tatovi.*** Istocasno je te podatke opremil z zbranim številom kaznivih dejanj, ki so bila zabeležena na obmocju Prekmurja. Kriticno je moral ugotoviti, da je bila ude­ležba Romov v kaznivih dejanjih za vec kot trikrat vecja kot pri ostalih prebival­cih, pri tatvinah so po njegovih ugotovitvah prevladovali otroci. Svoje izvajanje na 24 strani dolgi razpravi je Vanek Šiftar decembra 1988 koncal z besedami: »Konstituiranjelastneidentitete v sožitju z vecinskodružbeno skupnostjoje pojutrišnji dan Romov, ki pa pomeni preizkusni kamen naše civilizatoricne družbene zavesti in v doloceni meri zahteva tudi spremembe nas samih.« V gradivu je zbrana vrsta dragocenih podatkov, ki se navezujejo na posve­tovanja o romski problematiki in jih je organiziral Zavod za šolstvo SRS. Poleg vabila na eno izmed takšnih posvetovanj v letu 1989 in priloženega materi- * Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 10/2. ** Prav tam. *** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 10/2. ala ter casopisnih clankov je k ohranjenemu gradivu priložena vrsta rokopi­snih pripomb, ki jih je k izvajanjem posameznih referentov podal tudi Vanek Šiftar.* Zaradi tako širokega poznavanja romske problematike je, kakor je razvidno iz ohranjenih materialov, dobival Vanek Šiftar vabila za aktivno sodelovanje iz vseSlovenijeintudiiz republiknekdanjeJugoslavije.Tako seje vletu1985 odzval vabilu Tribune študentskega kulturnega centra iz Beograda, ki je orga­nizirala široko zasnovano 7-dnevno okroglo mizo o temah: zgodovina Romov, družbeno-ekonomski in politicni položaj Romov, kultura Romov. Okroglo mizo sta spremljali razstava in vrsta kulturnih dogodkov, kjer so aktivno sode­lovale kulturne skupine Romov.** V letu 1977 je nastal v obcini Lendava konkreten kratkorocni srednjeroc­ni in dolgorocni sanacijski program reševanja problematike Romov v obcini Lendava, ki ga je pripravila obcinska skupnost socialnega skrbstva v Lendavi. Pripripravigradivajeizhajalaizpodatkov,daje na obmocju obcineLendava obstajalo pet naselij z 48 družinami, kar je skupaj pomenilo 242 Romov.*** V isti tehnicni enoti (AŠ 11) sta predstavljena še dva projekta: Družbeno­ekonomski položaj in kultura Romov iz leta 1981, ki ga je pripravila Sekcija za mednacionalne odnose v Beogradu, in projekt z naslovom Sociološka pro-gramska akcija Zemun 82, rezultati raziskave. Ciklostirano gradivo na 33 stra­neh se omejuje na problematiko Romov v Beogradu in okolici. Že kvaliteta ohranjenega gradiva o Romih, ki je ohranjena v fondu Vaneka Šiftarja, nas pripelje do ugotovitve, da so v vseh republikah nekdanje Jugo­slavije od casa do casa odprli vprašanje o Romih in odnosu oblasti do njiho­vih problemov. Dokaj celovita analiza o tem je bila pripravljena v Novem Sadu januarja 1979 pod okriljem Komisije za razvoj socialisticnih samoupravnih mednacionalnihodnosov pri Pokrajinski konferenci SZDL Vojvodine. Pripra­vljalci gradiva so se omejili na raziskavo razmer v Somboru, Apatinu, Žitišcu, Šidu, Pancevu in Kikindi.**** Vaneku Šiftarju se je zdelo vredno ohraniti zanimiv * Posvetovanje v organizaciji Zavoda SRS za šolstvo in Pedagoške fakultete je potekalo 6.­7.1.1989 v prostorih fakultete, kjer je bila pripravljena tudi razstava izvirnih izdelkov predšol­skih in šolskih otrok Romov iz vzgojno varstvenih organizacij in osnovnih šol v Sloveniji. Vec podatkov je na razpolago v knjižici AMARI CHIB 74. Razstavo je pripravil pedagoški svetovalec organizacijske enote Zavoda SRS za šolstvo v Mariboru Karel Krivec, zapise o Romih pa je ure­dil in napisal ter pripravil pregled aktualne romologije prof. Mladen Tancer. ** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 10/3. *** Konkreten in zelo jasen program je razdelan v gradivu o Romski problematiki AŠ 10/3. **** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 11/1. dokument, nejasno datiran, (po vsej verjetnosti seže njegov nastanek v konec 60. let), ki razkriva program Kulturno prosvetne skupnosti Ciganov v Srbiji. Kulturno prosvetna skupnost se je v posameznih tockah dotaknila vseh pe­recih vprašanj, ki so spremljale romski vsakdan: uspehi in neuspehi romskih šolskih otrok, neenakopravnost pri uporabi romskega jezika v šoli itd. Odkrito je spregovorila o podatku, da je vsaj 80% Romov nepismenih; zlasti je bil ta problemnajizrazitejšipriženskemdeluprebivalstva.Skupnostjeiskalarešitve in odgovore na odprta vprašanja. Opozarjala je na nujno ureditev higienskih razmer, kar je zlasti veljalo za celotno bivalno kulturo in nacrtno ureditev raz-mer na tem podrocju. Med nalogami si je skupnost naložila kot prioritetno na-logo skrb za dvig zdravstvenega nivoja Romov. Za raziskovalca stanja ciganske narodnosti je v gradivu ohranjena odlicna preglednica, ki natancno opredeljuje strukturo,številoinpregled njihovedejavnosti na obmocju okrajaOkrajnega ljudskega odbora Murska Sobota.* V letu 1990 sta Univerza v Mariboru oziroma bolje receno Evropski center za proucevanje medeticnih odnosov in regionalizma ter Jugoslovanski forum za clovekove pravice in pravno varnost državljanov v Mariboru organizirala znanstvenisestanekstematikoOdprtavprašanjanarodnostivJugoslaviji.Med mnogimi eminentnimi predavatelji, ki so obravnavali tovrstno problematiko, je sodeloval tudi Vanek Šiftar z naslovno temo (Ne)enakopravnost Romov pri nas. Razglabljal je o potrebi po znanstveni sintezi romskih vprašanj in jo pri­merjal z analizo v drugih evropskih državah. V svojih razmišljanjih se je ponov-no dotaknil že tolikokrat nacetih in nikoli do konca izpeljanih vprašanj, ki so ostala brez odgovorov: njihovo razseljevanje, ureditev stanovanjskih razmer, pridobitevpredšolske vzgoje(denimo na obmocjuPrekmurja nibilo nitiene vzgojiteljice Rominje), osnovnošolske izobrazbe in njegove nadgradnje. Pre­dlagal je ustanovitev znanstvenega centra, ki bi se celovito ukvarjal s položa­jem Romov pri nas. Opozoril je na razpravo iz leta 1977, ki jo je organizirala republiška konferenca SZDL o Romih in njihovem ustavnopravnem položaju.** Vanek Šiftar je bil tudi iskani recenzent in sorecenzent pri raziskovalnih nalogah, ki so se navezovale na madžarsko narodnost v Prekmurju in že ome­njenoromskoproblematiko.Razpolagaljezmnogimipodatki,kisorabilikot odlicen vir zadopolnjevanje znanja zlasti oprekmurski zgodoviniizkaterega * Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 11/2. ** Prav tam. koli obdobja. Bil je odlicen poznavalec parcelacijsko posestne strukture Prek­murja z vso zapletenostjo povojnih razmer. V letu 1986 je Vanek Šiftar aktivno sodeloval na mednarodnem simpozi­ju v Sarajevu, ki ga je pripravil Inštitut za preucevanje nacionalnih odnosov v Sarajevu z referatom Jezik in kultura Romov v Sloveniji s posebnim poudar­kom v Prekmurju.* Poslušalce je seznanil z jezikom in kulturo Romov v Slo­veniji in posegel v cas 15. stoletja, ko so bile prvic opazne priselitve Romov v slovenskem prostoru. Komentiral in analiziral je anketo, izvedeno med triin­tridesetimi romskimi ucenci višjih razredov osnovnih šol. Ohranjene so tudi rocno zapisane pripombe Vaneka Šiftarja na 22 straneh k prispevkom ostalih referentov,ki so sodelovali na tem simpoziju, skupaj spripombami,ki so se izkristalizirale v sami razpravi. V letu 1990 je bil dr. Vanek Šiftar povabljen na okroglo mizo, ki jo je orga­niziral Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani z namenom, da ob zacet­ku javne razprave o novi ustavi RS sodeluje v razpravi z delovnim naslovom Romi – narodnost ali etnicna skupnost. V tezah za razpravo, ki jih je pripravil Mitja Žagar, je bila omenjena tudi romska skupnost: Vprašanje opredelitve in ureditve položaja Romov – romske skupnosti in njenih pripadnikov v Sloveniji. Pri tem se zlasti post avlja vprašanje opredelitve Romov kot narodnosti. V sedem strani dolgem ekspozeju je Vanek Šiftar nakazal, da mora sta­tus Romov vsekakor opredeliti ustava, zato je predlagal konkretno besedilo: »Status in pravice Romske narodnostne skupnosti naj se uredi z ustavnim zakonom.«** Zelo dober program dela na podrocju reševanja socialne problematike Ro­mov za srednjerocno obdobje 90-95 je ob sugestijah Vaneka Šiftarja pripravil Center za socialno delo Murska Sobota. Izvajanje nalog na podrocju socialne problematike se je omejilo na podrocje socialno-varstvenih pomoci, svetoval-no delo, preventivo in kurativo, socialno delo, podrocje analiticno-raziskoval­nega dela in kadrovskih potreb. Center je pripravil tudi socialno demografski vidik romskega prebivalstva v naselju Pušca.*** Vanek Šiftar se je pri obravnavanju problematike Romov in analizi njihove­ga stanja v šestdesetih letih obrnil tudi na Okrožno sodišce v Murski Soboti in postajo Ljudske milice, ki sta beležili vecje in manjše delikte Romov vseh * Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 11/3. ** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 11/4. *** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 11/4. starostnih skupin. Za Novo mesto in Mursko Soboto so zbrani obsežni doku­mentarni podatki, iz katerih je razvidna temnejša plat ciganskegatempera­menta. Porocila postaj milic so zelo konkretna in natancna ter ne dopušcajo dvomov o kaznivih dejanjih Romov. Posebej je v dokumentih analizirana sku­pina mladoletnih prestopnikov (dovolj zgovoren je denimo podatek, da je bilo v prestopkih udeleženo 13,8% romskih deklic in 86,12% romskih deckov).* Zatoje vsem odveczacudenje,dajetaproblematikapristala nadnevnem redu razširjene seje sveta za varstvo družine v Murski Soboti in so bili na njej sprejeti temu primerni zakljucki. Raziskovalcu ciganske glasbe in pesmi je v gradivu Vaneka Šiftarja na voljo štiri strani obsegajoci prispevek Ladislava Vöröša iz leta 1968, ki neposredno odkriva muzikalne lastnosti udejstvovanja Romov.** Priložen je tudi komen-tar Vaneka Šiftarja, ki se v vprašalni obliki navezuje na avtorja: »Ali se Cigani kot ljudje bodisi dobri ali slabi pojavljajo v pesmih, ali se pojavljajo v otroških igrah, ali je cutiti njihov vpliv na necigansko glasbo v Prekmurju in v kateri smeri in kako je mocan ta vpliv.«*** Gradivu so priložene tudi ciganske pesmi mnogih drugih avtorjev. Poznavalcem madžarskega bo dobrodošla mapica s fotokopijami, nastali-mi v arhivu v Szombathelyu, ki se dotikajo tovrstne problematike. Omembe vreden del Vanekove zapušcine iz sklopa o romski problematiki je ohranjena korespodenca s Suncico Findak iz Zagreba, ki je pripravila refe-rat z zanimivim naslovom »Romi i njihovi zacarani krugovi«.**** Obprošnji,da oceni njen referat, je Vanek Šiftar zapisal vrsto konkretnih pripomb, iz katerih je razvidno njegovo odlicno poznavanje romske problematike. V sklepnih pri­pombahje meddrugimjasno zapisal:»Cekjepotempri romskem vprašanju moramo iti od razlicnosti in specificnosti k sinteticni enotnosti.« Da je lahko nastala bogata razprava o položaju Romov v Sloveniji med leto-ma 1941-1945, je iskal Vanek Šiftar podatke po vsej Sloveniji in republikah bi-vše Jugoslavije. Arhivsko gradivo nas privede do spoznanja, da se je resno lotil te zahtevne teme, za katero je že na samem zacetku vedel, da primarnih virov zapisanjetezgodovinenebolahkonajti.Njegovaglavnaizhodišcapriiskanju podatkov sobileZveze združenjBorcevNOV vSloveniji,številniposamezniki in malo ohranjeni dokumenti. Za posvetovanje v Daruvarju 1983. leta o ude- * Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 12/2. ** Prav tam. *** Prav tam. **** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 13/1. ležbi narodnosti v NOB in socialisticni revoluciji je želel pripraviti celovito ek­spertizo.* Sklepna ugotovitevjebilajasna,daje avtenticnegagradiva arhivske narave na razpolago zelo malo, pa še to je ohranjeno le fragmentarno. Kojebilleta1964VanekŠiftarpritegnjenkoceni nalogeštudentke,kije obiskovala Višjo šolo za socialne delavce in je imela naslov Zaposlovanje in adaptacije Ciganov na delovno mesto v obcini Novo mesto, je ponovno stopila v ospredje njegova transparentnost in globoko poznavanje obravnavane pro-blematike. Njegove kriticne pripombe k nalogi, za katero si je vzel veliko casa, razo­devajo pripravljenost usmerjati študente k resnemu in odgovornemu delu in odvracanju od nesistematike, opozarjanju na nepotrebno ponavljanje, pregle­dnost, konkretnost. Hitro je znal presoditi resnost pristopa k raziskovalnim nalogam in temu primeren je bil tudi njegov odziv. Da je bil dosleden in »zgodovinsko pravicen«, kaže že nacin zbiranja arhi­vskih dokumentov, ki ponujajo prerez prizadevanj številnih dejavnikov za rom-ski »boljši jutrišnji dan.«** Na temo oRomihje ohranjenoše vecdiplomskihnalog, zlastiVišješole za socialno delo, pri katerih je moc zaznati prisotnost dr. Vaneka Šiftarja, npr. Romski otrok v šoli (1984) ali Cigani – družbenopoliticni ter socialno kulturni položaj, s posebnim poudarkom na Madžarsko (1985).*** Tudi Cigani v novome­ški obcini je diplomsko delo, ki kaže, da so dijaki in tudi študentje pod skrb­nim mentorstvom Vaneka Šiftarja z zanimanjem iskali razlicne vidike preuce­vanja njihove zgodovine, poezije, kulture, jezika, nacina življenja. Zelo izvirno je bil v eni od nalog uporabljen znacilni ciganski vzklik: »Raja hik kole aven!« (Prihaja nekdo, ki je sumljiv).**** Pestrost izvora tovrstnih tem je razvidna tudi iz teme Romsko vprašanje v obcini Murska Sobota, ki jo je pripravil eden izmed slušateljev Enoletne poli­ticne šole CK ZKS v letu 1987 in je kot somentor sodeloval tudi Vanek Šiftar.***** Romsko vprašanje je osvetlil iz vidika rojstva, poroke, smrti, vere, jezika, nji­hovega kulturnega izrocila, predšolske vzgoje in zaposlovanja. Zlasti je omembe * Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 13/2. ** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 14/1. *** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 16/1. **** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 16/3. ***** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 16/4. vredna njihova tradicija obrti, ki je bila znana po vsej Sloveniji (kovaci, koritar­ji, brusaci, muzikantje, izdelovalci opeke).* Obsežen del gradiva o Romih zavzema gradivo Slobodana Berberskega, predsednika prvega kongresa Romov v Londonu 1971. leta. Ohranjeni so nje­govi referati, korespondenca z Vanekom Šiftarjem (v enem izmed pisem se Berberski celo opravicuje Vaneku Šiftarju, ker so ga imeli za Roma), skrajšana verzija o delu 1. svetovnega kongresa Romov v Londonu, ki jo je pripravila de­lovna skupina v sestavi Slobodan Berberski, Faik Abdu, Nusret Seharsaj.** Skrb-no izrezani casopisni clanki, priloženi med gradivom in opremljeni z datumi, dokazujejo zavzetost in živo zanimanje Vaneka Šiftarja o etnicni skupini, ki si ni mogla najti pravega mesta v evropskem, slovenskem in nekdanjem jugoslo­vanskem prostoru. Ob koncu tega poglavja velja nedvomna ugotovitev, da ima raziskovalec romske problematike na razpolago veliko gradiva; za sedaj je tako, kot je bilo predano, razvršceno v 14 arhivskih škatel in je zapisano v slovenskem, srbohr­vaškem, italijanskem, francoskem, madžarskem in nemškem jeziku in tudi v cirilici. Opombe Vaneka Šiftarja, zapisane z drobno, zanj znacilno pisavo, so dobrodošelin zanesljivpripomocekkpravilni usmerjenosti raziskave, sajje veljal Vanek Šiftar za enega najboljših in najuglednejših poznavalcev romskega vprašanja ne le v slovenskem, temvec tudi v evropskem merilu. Iz katerega koli aspekta gledamo na odprta vprašanja v zvezi z Romi, je ven­darle razveseljiva novica, da bo postal z letom 2001 Makedonec Amdi Bajram edini romski poslanec v Skupšcini Sveta Evrope v Strasbourgu. Povzetek V povzetku je prikazana znanstveno raziskovalna dejavnost dr. Vaneka Šiftarja glede ohranjenega gradiva, ki je bilo v vec delnih prevzemih predano Pokrajinskemu arhivu Maribor. Zaradi velike kolicine ohranjenega gradiva sem se omejila na Šiftarjevo poznavanje razmer na podrocju visokošolskih zavodov v Mariboru, s posebnim poudarkom na Višji pravni šoli, in sklop njegovih naj­razlicnejših dokumentov, razprav, osebnih razmišljanj in prispevkov, ki govo­rijo o Romih, njihovem življenju in kulturi. Tudi za zahtevnejšega raziskovalca romske problematike pomeni ta del fonda odlicno informativno pomagalo in spodbudozapreucevanjenjihovegapoložajavSloveniji(eksplicitnovezanona * Prav tam. ** Pokrajinski arhiv Maribor, fond dr. Vanek Šiftar, 1947-1999, AŠ 13/3. Prekmurje in Dolenjsko), republike nekdanje Jugoslavije in delno tudi na neka­tere evropske države (zlasti Madžarsko). Iz kompletnega števila ohranjenih dokumentov še posebej izstopajo karak­terne lastnosti Vaneka Šiftarja na eni strani in njegov izjemno pozitiven in ra­zumniški odnos do stroke in družbe, kateri je pripadal. Opomba: Gradivo o Romih je korpus širšega clanka avtorice: Vanek Šiftar – varuh pisne kulturne dedišcine, objavljen v Šiftarjevem zborniku na straneh 285-298. Šiftarjevzbornik:pravo–narod –kultura, Maribor 2001, str. 291-298. Mladen Tancer DR. VANEK ŠIFTAR – POZNAVALEc, RAZISKOVALEc IN GLASNIK ROMOV (Ob njegovih dveh obletnicah) Letos se spominjamo 90-letnice rojstva in 10-letnice smrti velikega prekmur­skega rojaka dr.Vaneka Šiftarja, zaslužnega profesorja mariborske univerze, prav­nika-znanstvenika, kulturnika in družbenika širokih obzorij ter doma in v tujini nadvse cenjenega, upoštevanega in uglednega slovenskega romologa. Po desetletju, – ko je za vedno utihnila njegova globokoumna, blagozvocna in klena živa beseda, ko mu je roka za vedno zastala pri skrbnem beleženju pronica­vih lastnih kriticnih in izvirnih misli ter temeljnih gonilnih silnic družboslovnih spoznanj, – je cas, da z velikim spoštovanjem obudimo misel nanj in vsaj obrisno ocenimo njegov obilen, žlahten, neprecenljiv in trajen prispevek k splošni, obce­kulturni, družbeni, politicni in sobivanjski uveljavitvi Romov v Sloveniji. V Šiftarjevem zborniku (2001) je iz razlicnih zornih kotov in casovnih distanc zaobjeta celovita podoba dr. Vaneka Šiftarja s podrobnim in preglednim življenj-skim in ustvarjalnim orisom. K temu velja pridati še nekaj priložnostnih in jubi­lejnih zapisov o dr. Vaneku Šiftarju, ki so bili objavljeni v slovenskem tisku. Tedaj tu ni potrebe ponavljati že povedanega in zapisanega. V letu obeh obletnic pa se velja vrniti k bogato pisani in vrednostni vsebini zbornika ter si priklicati v spo-min celovito in razclenjeno podobo tega velikega cloveka-humanista, neizpro­snega, doslednega in vztrajnega iskalca obce resnice in pravice ter iskrenega in pristno cutecega romoljuba. Koristno in potrebno pa je osvetliti in posebej pou­dariti pomemben delež in prispevek dr. Vaneka Šiftarja v zakladnico naše sloven-ske in tudi obce romologije. O tem dejstvu v zadnjih letih v slovenskem prostoru vse premalo vemó, govorimo in pišemo ter zgolj iz naše malomarnosti na to kaj radi pozabljamo in zamolcimo. Dejstva so tu in jih ni moc zamolcati! Ob zaje­tnem Šiftarjevem zborniku nam je lahko dodatno v veliko in dragoceno pomoc, kot zanesljiv kažipot ter razgled v Šiftarjevo vecdesetletno ustvarjalno duhovno delavnico bogati arhivski fond Šiftarjeve pisne kulturne zapušcine, ki jo hrani Pokrajin-ski arhiv v Mariboru. Dr. Pavla Štrukljeva in dr. Vanek Šiftar sta pionirja-temeljitelja novodobne slovenske romologije. V njunem strokovnem in znanstvenem diskurzu o vecpla­stnosti, prepletenosti ter družbeni in politicni obcutljivosti romske tematike, sta ji v slovenskem prostoru postavila trdne in široke osnove ter jo nadvse uspešno uveljavila doma in v tujini. Novi rod slovenskih romologov uspešno nadaljuje, do-polnjuje in nadgrajuje njuno delo, izvirno bogati slovensko romologijo in že tudi prispeva zaznaven in izviren delež v skupno obcecloveško dedišcino romološke vede. Romska tematika je bila Šiftarjeva živa in nepresahljiva stalnica vse od trenut­ka, ko se je vkljucil v raziskovalni projekt »Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju« (1961-62), pa do konca svojega življenja, ko mu je bil objavljen zadnji zapis »Ci­gan – Rom?!« (1999). Domala polna štiri desetletja je bil zagnan, vztrajen in zvedav potohodec po romskem zastrtem svetu. Gorece zazrt je bil v bedni in po krivici izolirani romski svet ter je vztrajno iskal odgovore na mnoga svoja nepotešljiva vprašanja o medcloveških odnosih, o Romih, o njihovi izoliranosti, njihovi bedi, družbeni izobcenosti in še mnogih hudo obcutljivih in za Rome življenjsko skraj-no eksistencnih vprašanjih. Dr. Vanek Šiftar to ni pocel iz potrebe ali nuje po akademskem potrjevanju svoje profesure in svoje eksistence na univerzi, (za to ga je vezalo zahtevno pravoznanstvo!), pac pa iz njemu pristne notranje cloveške želje in hotenja pomagati odlocno in dokoncno presekati gordijski vozel pri druž­benem razreševanju romskega vprašanja. Vsi, ki smo ga poznali in z njim leta pristno sodelovali in prijateljevali, smo obcudovali in cenili njegov vztrajen, ten-kocuten, poglobljen in dosleden odnos do preucevanja in raziskovanja romske problematike. V vsem njegovem preucevanju in raziskovanju romske tematike so bili pri njem premocrtno zaznavni: raziskovalceva tenkocutnost za mnogopla­stno in hudo obcutljivo problematiko, pristna cloveška zavzetost za resnicno in trajno razreševanje mnogoterih njihovih problemov in težav, objektivna dialektic­na kriticnost v odkrivanju in prikazovanju življenjskih razmer in pogojev romske narodnostne skupnosti v Sloveniji, še posebej v domacem prekmurskem svetu. Kot pronicav analiticen raziskovalec in vztrajen romski stezosledec z izbrušenim socialno-sociološkim obcutkom in cutom, ni le odkrival nam tako malo pozna­nega svetá Romov in vzrocno-posledicno njihovo bedo, pac pa je tudi vztrajno, nepopustljivo in vizionarsko iskal in nakazoval izhodov in poti za njihov lepši in boljši jutri. Veliki humanist in iskren romoljub dr. Vanek Šiftar je trdno in neo­majno verjel in upal v prihajajoci družbeni cas, ki bo trajno in nemoteno omogo-cal Romom družbeno-kulturno in enakopravno samopotrjevanje in uveljavljanje med vecinskim prebivalstvom. Med izjemno obsežno Šiftarjevo bibliografijo, – ki jo je skrbno in vestno zbral, uredil in pregledno zapisal višji kustos Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti mag. Franc Kuzmic – (Šiftarjev zbornik, 2001, str. 411-435), je 21 objavljenih rom­skih bibliografskih enot. Vec Šiftarjevih študij, razprav in clankov s cisto romsko tematiko je bilo objavljenih v uglednih in cenjeni specializiranih revijah, znan­stvenih zbornikih in drugem tisku doma in v tujini. Njegova knjiga Cigani (Minu-lost v sedanjosti) (1970) je slovenski prvenec o romski tematiki pri nas, o Romih v Sloveniji. Zbudila je veliko zanimanje med domacimi in tujimi romologi ter je še danes nepogrešljiv vir bogatih informacij za polpretekli cas, pravi vademekum, in dober kažipot pri novodobnem preucevanju Romov v naši državi. Nekateri te­meljni Šiftarjevi objavljeni zapisi z romsko tematiko imajo trajno zgodovinopi­sno vrednost in veljavo ter so novodobnim raziskovalcem romologom zanesljiv, verodostojen in nepogrešljiv vir in opora pri preucevanju in raziskovanju romskih fenomenov v Sloveniji. Dr. Vanek Šiftar ni le izjemen poznavalec in prodoren družboslovni razisko­valec Romov v Sloveniji, pac pa tudi njihov vztrajen glasník in ambasador v slo­venskem, jugoslovanskem in mednarodnem merilu. Tvorno in nadvse zaznavno je sodeloval z aktualnimi temami na mnogih posvetih in shodih, kjer se je razpra­vljalo in odlocalo o romski tematiki. Sodil je med mednarodno cenjene in uvelja­vljene romologe ter užival med njimi veliki in spoštljiv ugled. Dodobra je poznal evropski fond romologije in sprotno spremljal njen razvoj. Kot pravni strokovnjak in dober poznavalec romske problematike pri nas, je dajal sociološke in pravne pobude za uspešno reševanje le-te in prispeval pomem­ben delež k pravnemu (raz)reševanju romskega vprašanja. Iskren romoljub, humanist in trden vizionar dr. Vanek Šiftar je velik del svoje duhovne ustvarjalnosti zavestno posvetil Romom. Njegova bogata duhovna zapušci­na vabi k spoznavanju in ponovnemu prebiranju njegovih globokoumnih, mestoma že kar preroških misli o novi zarji romskega jutra. Romano them-Romski svet, Murska Sobota, (15), št. 36, december 2009, str. 5-7. Geza Bacic DR. VANEK ŠIFTAR VELIK RAZISKOVALEc IN PRIJATELJ ROMOV Ob 90-letnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja Dr. Vanek Šiftar je ob dr. Miklošicu in dr. Štrukljevi najuglednejši slovenski romolog in odlicen poznavalec življenja in položaja Romov. Med domacimi in tujimi strokovnjaki je užival velik strokovni in osebni ugled, intenzivno je s svo­jim izvrstnim poznavanjem romske tematike veliko prispeval k reševanju romske problematike v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji. Na letošnji proslavi v »Vrtu spominov in tovarištva« v Petanjcih, ki je prav tako pomembna Šiftarjeva zapušcina, je slavnostni govornik dr. Danilo Türk, predse­dnik Republike Slovenije z izbranimi besedami poudaril izjemen prispevek dr. Vaneka Šiftarja k preucevanju, poznavanju in skrbi za manjšine, clovekove pravice in pripadnike romske skupnosti. »Cigani živijo med nami, a še dalec premalo z nami. Naselja s kolibami in hišami na robovih gozdov in mlak so pomniki minulosti. Sij temnih oci in zven težkih besed je splet obupa in upanja. Izoliranost in samoizolacija je obtožujoc odgovor na še prepogosta mnenja, da z njimi ni mogoce sožitje, ker ne poznajo nobene higiene, ker kot delomrzneži živijo s številnimi družinami na racun druž-be, ker kradejo … in še nekajkrat bi lahko zaceli stavek s ker … In na te naštete ‘resnice’ so nam odgovarjali Cigani po svoje, s krepkim zato, ker hocemo, a nas ne sprejemajo v vasi, kjer so nekoc živeli naši predniki, ker smo si brez dedišcin z revšcino gradili samo strehe nad glavo, ker manjši, ki prizadene škodo privatni lastnini, je bolj razkrican, kot drugi, ki izkorišcajo velike prilike … in tudi teh od­govorov skoraj ni bilo konca … Ne bomo se premaknili dosti naprej, ce se ne ustavimo pri osnovnem izhodi-šcu: kolikšna je obojestranska pripravljenost, možnost in sposobnost, da se ob spoštovanju še mnogih razlicnosti med narodom in narodnostjo,ki se pocasi obli­kuje, ustvari popolnoma enakopravno sožitje. Vendar je pri reševanju teh vprašanj najpomembnejše osvešcanje samih Ciganov, njihova težnja po organiziranosti in vkljucevanju v življenje našega casa z ohranjanjem vsega, kar jih oblikuje in jim ohranja elemente narodnosti.« (Dr. Jože Goricar Predgovor v knjigi dr. Vaneka Šiftarja Cigani, Pomurska založba, Murska Sobota 1970, str. 5-6.). To je le nekaj celovitih in zgošcenih misli iz najbolj poglobljene in temeljite knjige Cigani (podnaslov Minulost v sedanjosti) avtorja dr. Vaneka Šiftarja, ki je izšla pri Pomurski založbi leta 1970. Ta publikacija je gotovo zgodovinsko, soci­ološko, demografsko, etnološko in socialno zastavljena študija o Romih v Slove­niji, še posebej v Prekmurju. Prinesla je vrsto dognanj in ocen o romski etnicni skupnosti, povzrocila pa tudi vecje zanimanje za Rome tako med raziskovalci kot med vecinskim prebivalstvom. Ker je to najobsežnejše delo o Romih tudi neke vrste avtorjev pogled na clovekove pravice, na pravice Romov do življenja z vsemi nami, ponudba za program razreševanja romskega vprašanja, ga ta knjiga kot vr­sta njegovih tehtnih prispevkov in clankov o položaju Romov ob dr. Miklošicu in dr. Pavli Štrukelj zagotovo uvršca med najuglednejše poznavalce romskega vpra­šanja in borce za pravice Romov – skratka med najzaslužnejše romologe. Sicer v tej najobsežnejši knjigi o Romih avtor predstavi prihod in naselitev Ro­mov v Evropi, njihove znacilne obrtne dejavnosti, »integracijo« Ciganov v okolje, številne zanimive podatke in primerjave o Romih v Prekmurju, problematiko na­seljevanja in popisov, antropoloških ugotovitev pa do njihovih naselij, stanovanj, družin, zdravstvenega stanja, kulture, izobraževanja, vkljucevanja v delo in kri­minaliteto. Zakljucne misli so obravnavane v zadnjem poglavju »Minulost v se­danjosti«. Akademik dr. Jože Goricar je v predgovoru te študije med drugim zapisal: »Tudi za nas in za Prekmurce velja v polni meri spoznanje, ki spremlja celotno avtorjevo pisanje, da je namrec tudi pri Ciganih-Romih prisoten tisti ‘skupni ime­novalec’, ki jim naceloma omogoca dejavno vkljucitev v katerokoli družbeno sku­pnost. Ta skupni imenovalec je – clovek. … Z nevsiljivim ugotavljanjem dejstev prej spodbuja k nadaljnjemu razmišljanju, kakor pa ponuja ‘dokoncna spozna­nja’ o vprašanjih, ki jih je avtor raziskoval. Mimo tega dela ne bo mogel nihce, kdor bo v prihodnje s kakršnega koli zornega kota preuceval Cigane. Delo je tudi polno takšnih podatkov in ugotovitev,ki bi lahko koristno rabile pri socialnem, politicnem, vzgojnem, zdravstvenem in kulturno-prosvetnem delu med ljudmi.« (Dr. Vanek Šiftar: Romi – narodnost ali etnicna skupnost?, V: Narodnost – manjšina ali skupnost, Razprave in gradivo, št. 24, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1990, str. 82-83.). V obdobju nastajanja nove države Slovenije se je dr. Vanek Šiftar prav tako odlocno zavzel za ustrezen položaj in status Romov v Republiki Sloveniji. Tako je v svojem referatu na posvetovanju o manjšinah v takratni Skupšcini Republi­ke Slovenije, novembra 1990, o statusu Romov med drugim poudaril: »Sedaj, v pripravi ustave suverene Slovenije se ponovno postavlja ‘romsko vprašanje’. Pri tem seveda moramo imeti jasno opredelitev do zavezujocih mednarodnih doku­mentov, kakor tudi do tistih, ki jih bomo morali še ‘placati’ kot vstopnico v že­leno Evropo. … Njihov status mora opredeljevati ustava.« Hkrati se je dr. Šiftar odlocno zavzemal, da je poleg ustavne in zakonske opredelitve položaja Romov bistvena zavest vecinskega naroda in vseh drugih, da so demokraticne svobošcine in položaj manjšine osnova za demokraticne odnose, svobodno in mirno življenje celotne skupnosti. Ustava je v svojem 65. clenu v bistvu sprejela njegove predloge o statusu Romov. Tako kot je bil dr. Vanek Šiftar dober poznavalec in raziskovalec manjšin in Romov, je bil tudi borec, zaveznik in velik prijatelj vseh malih ljudi in revežev, ki so se jim godile krivice, pripadnikov narodnih skupnosti, vseh ljudi z družbenega obrobja in Romov. Prispeval je velik delež tako k temeljitemu poznavanju romske pauperizacije kot prakticnim predlogom in ukrepom za razreševanje mnogopla­stnega romskega vprašanja. Imel sem sreco in priložnost veckrat sodelovati pri pobudah in aktivnostih dr. Vaneka Šiftarja tudi pri pogovorih, mednarodnih in domacih konferencah, semi-narjih in posvetih o Romih. Z izjemnim poznavanjem, posluhom za socloveka je znal prisluhniti težavam Romov, predlagal je razprave o romskih vprašanjih v okviru republiških oziroma državnih organov in lokalnih skupnostih. S svojim znacilnim prijaznim pozdravom »Kak si, decko?« je našel pot do vseh, ki nas je poznal, imel pa je veliko prijateljev tudi med Romi, ki so cenili njegova prizadeva­nja in trud za izboljšanje njihovega položaja v družbi. Ob izjemnem prispevku dr. Vaneka Šiftarja na raziskovalnem in strokovnem podrocju, mu je s hvaležnostjo potrebno dodati še vrsto prakticnih politicnih akcij in dejavnosti pri razreševanju bivalnih, šolskih, vzgojnih, zdravstvenih in drugih družbenih problemov Romov. V ta sklop sodijo njegov prispevek k ustanovitvi in urejanju najvecjega romskega naselja v Sloveniji – Pušce pri Murski Soboti (danes v precej urejenem naselju živi okrog 700 Romov), ustanovitev vrtca v Pušci pred 40 leti (vsa leta ga obiskuje 30 do 40 romskih malckov). Dr. Šiftar je bil tudi mentor številnim študentom pri diplomskih in seminarskih nalogah na razlicnih viso­kih in višjih šolah, ki so obravnavale problematiko romske populacije. Številni se ga še danes spominjamo kot odlicnega poznavalca romskih razmer, zahtevnega profesorja in prizadevnega mentorja. Dr. Šiftar je imel sreco, da je še za casa svojega življenja docakal v mladi državi Sloveniji uresnicitev svojih predlogov in nekatere konkretne rezultate pri izboljša­nju položaja Romov v Sloveniji. Predvsem na podrocju pravne in zakonske zašcite je slovenska država v kar 14 zakonih zagotovila uveljavljanje posebnih pravic (od šolanja romskih otrok, do socialne politike, kulturnih dejavnosti, do informiranja in politicne participacije in volitev romskih svétnikov v obcinskih svetih). Vrhunec pa je dosežen s sprejetjem Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, ki ga je Državni zbor sprejel marca 2007. Tako so državni organi dobili sogovornika – Svet romske skupnosti iz vrst Romov, zagotovljena pa so tudi proracunska sred­stva za potrebe romske skupnosti. Koncno je uresnicen 65. clen Ustave, Slovenija pa je med redkimi evropskimi državami, ki je položaj Romov pravno uredila. Tudi opozorila dr. Šiftarja o boljši samoorganiziranosti Romov samih se ure­snicujejo. Za izražanje in uveljavljanje svojih interesov so se Romi organizirali v romska društva, ki jih je 25, od tega je 17 romskih društev povezanih v Zvezo Ro­mov Slovenije, ki opravlja pomembno kulturno, jezikovno, informativno in izo­braževalno poslanstvo med pripadniki romske skupnosti. Zveza Romov je nosilec projekta Evropske Unije in Ministrstva za šolstvo: »Uspešno vkljucevanje Romov v vzgojo in izobraževanje«. Seveda Romom tako država kot obcine in vsi drugi še veliko dolgujemo – pot za izboljšanje njihovega položaja bo še težka in dolgotrajna. Vseeno pa veljajo be-sede, ki jih je o dr. Šifterju zapisal njegov dober poznavalec mag. Mladen Tancer: »S svojim raziskovalnim in politicnim prispevkom je ozavestil družbeno-politic­no in socialno-sociološko konotacijo romskega vprašanja, kar je varovalo bodo-ce raziskovalce pred meglenim in odmaknjenim teoretiziranjem. Dr. Šiftar je s pisano in govorjeno besedo ustolicil Rome v naši zavesti in postal njihov iskren ambasador v slovenskem in širšem evropskem prostoru!« Romano them-Romski svet, Murska Sobota, (15), št. 36, december 2009, str. 7-9. 20,00 .