Gospodarske stvari. 0 razdelitvi sopašnikov (gmajn). Po predlogu dr. Tomanovem je v deželnem zboru 1866. leta dobil deželni odbor nalogo, osnovati postavo, po kteri bi se morali sopašniki (gmajne) na Kranjskem razdeliti. Odbor, kteremu je bil dr. To man poročevalec, je unidan izročil načrt deželnemu zboru. Nasve-toval je sledeče: „Deželnemu odboru ni mogoče našteti zadržkov za-stran razdelitve posamesnih sopašnikov in more le staviti svoje sklepe po premišljevanju sledečih okoliščin: 1. Naše ljudstvo se rado drži starega. Ta lastnost sama na sebi ni zaničljiva, mnogih zadevah rodbini, narodu in državi koristna; al ravno zastran gospodar-stvenih napredkov malo vredna. Tako je bilo in je tudi pri drugih narodih in skrb vlade je povsod nadomestila postavo, kjer se po prosti volji ni zgodilo to, kar se v prid narodu in državi zgoditi mora; zato se mora veleti, zapovedati bolja poraba zemlje. Da je tako, priča se iz tega, da vkljub mnogovrstnim zapovedim, ktere bodo kmalu sto let stare, se niso do zdaj razdelili sopašniki prostovoljno. Le poduk in ukaz tedaj morata staro trmo omečiti in odstraniti. Poduk spada v knjige in časnike, ukaz ali postava pa je sredstvo deželnega zbora. 2. Razun tega so pa stare postave same na sebi morebiti bile prezgodnje in neugodne. Hvaliti sicer se mora na vso moč skrb vlade v preteklem stoletji zastran postav, zadevajočih gospodarstvene stvari, posebno zastran razdelitve sopašnikov in ohrambe borštov. Cesarica Marija Terezija je o tej zadevi več storila in nameravala, ko vsi njeni potomci. Ali razmera, po kteri je enemu spadala lastnina zemlje, drugemu pa le vžitek, in pa zveza podložnosti je stala dobremu napredku in razvitku postav nasproti. Postave se niso spolno vale. Graj-ščak se je morebiti bal, da po razdelitvi zna vendar le priti ob lastnino, čeravno bi bil rad zapisal v svoje grajščinske knjige še več urbarskih številek, njemu z urbarialom ali s tlako, z desetino in prepisnino služnih, kar mu pa sopet pripustile niso postave. Pa ravno graj-ščinam je bila izročena izpeljava postave. Branile, upirale so se tedaj grajščine in političine gosposke; same na sebi ne preostre grajščinam so se kmalu podvrgle uporu „mogočnih", in propal je sijajni namen dobrih pa vendar ne zadosti jasnih in določilnih postav, in zaspal je dober začetek razdeljevanja in poboljšanja nerodovitnih prostorov. 3. Žalosten nasledek zaostanja ni izostal; nikjer se ni hujše maščevala „stara navada", „stara trma" kot pri nas, in nikjer ni bilo več uzrokov in več potrebe, da bi bili sopašniki se razdelili že davno. Sploh imamo malo in malo dobre zemlje, davkov imamo več kot drugod, razvozljala se je pri nas grajščinska zveza vsled francoskega posilstva — ali ne neskrbnega gospodarstva popred ko drugod. Kaj je tedaj zadržavalo vlado in oskrbnike deželne, da niso silili na razdelitev in poboljšanje zanemarjenih zemljišč? Naj se pripravi odgovor in zagovor, kteri koli, neveljaven je vsak, kajti vidi se po vseh drugih pokrajinah cesarstva, da se je o tem skrbno ravnalo. Malo kje drugod se najde kak srenjsk sopašnik. Po drugih deželah na Nemškem, v Belgiji itd. pa zastonj iščeš takih sopašnikov, kterih pri nas v deželi več imamo ko travnikov. Zato je pa tudi pri nas nastalo veliko siromaštvo in najhujši njega hči — lakota, je že večkrat trkala na vrata naše domovine v pogubo narodu. Ne sme se več premišljevati, ali je pomagati ali ne, ker je mogoče in sicer z razdelitvijo in poboljšanjem zemlje. — To je jasno, to je naša sveta dolžnost. 4. Pa tudi napredek človeštva sploh in posebno zastran gospodarstvenih reči nas sili v to. Vse nenaravne zveze zastran prostosti zemljišč so že skoraj nehale; padlo jih je nekaj že v poprejšnjem stoletji, druge so podrle postave 1848., 1849. in 1853. leta, pri nas pa je še posebno postava od 1816. leta podala pravico, da se smejo razdeliti zemljiščina posestva. Skupno posestvo, vikše gospodarstvo, podloštvo, služnost, rob-stvo in vse take razmere so ovire dobremu obdelovanju zemlje. Človeštvo se množi, potrebe se vekšajo, davki rastejo: pomoči je le v zemlji iskati, in ona leži tudi v zemlji kakor zaklad, ki ga dvigne tisti, ki jo zanemarjeno in nerodovitno prevrže in spremeni v rodovitno blagodarnico. To je gotovo, da ni treba več pre-mislika in dokaza, in to se je spoznalo že pred 100 leti, da sopašniki celi družbi vživalcev ne služijo tako, kakor njih obdelani kosci vsem in sleherne zaveze oprostenim deležnikom. Viša skrb opravičuje tedaj postavo za razdelitev in poboljšanje sopašnikov. 5. Kakošna pa mora biti taka postava? Ali more taka biti, da na voljo pušča razdelitev, ali taka, da jo p o s i 1 n o (imperativno) zapoveduje ? Ako se bi pustila razdelitev na prosto voljo, postave ni treba. Postave same na sebi bistvo je povelje ali ukaz, da se mora izpolniti. Ako nima te sile in moči v sebi, neha biti postava, in je le poduk. Ta ne spada v kolobar opravilni deželnega zbora. Sicer pa je tudi načrt postave naložen odboru od zbora, tedaj sledi iz tega, da postava drugača biti ne more, kakor p o silna. Stareje postave imajo v obzoru še razmere podlož-nosti, ne morejo tedaj služiti zdanjim okoliščinam, in so sicer tudi prišle ob veljavo po postavah od 1808. in 1811. leta in po novi občinski postavi, kakor tudi po tisti od 1849. leta. List 37. ----- 296 ----- Glede na vse to deželni odbor ne more drugače kakor predlagati postavo za p o silno razdelitev sopaš-nikov. Odbor tedaj, ko se bode ravno kmalu obhajala stoletnica prve enake postave od 5. novembra 176o. L priporoča potrditev nove postave in dodaja pregled vseh dosedanjih razdelitev zadevajočih postav: S patentom od 5. novembra 1768. leta je bilo ukazano, da se morajo razdeliti po vseh čeških in notranjskih deželah sopašniki, naj jih posedvajo in uživajo podložniki sami ali z grajšČinami vred. Zapovedano je, da se imajo razdeliti v enem letu in da se imajo razdeljeni sopašniki pod kaznijo ali zgubo partov spremeniti v dveh letih potem v njive ali travnike, ter obeta se lOletno oproščenje višega davka. Z ukazom od 26. maja 1769. leta se je izreklo, da razdeljeni sopašniki imajo biti prosti 30 let desetine, in da imajo novi parti pripisati se starim posestvom ko neločljivi oddelki. Z ukazom od 24. marca 1770. leta in od 23. avgusta 1770 se stavijo podlage, po kteri se imajo izpeljati razdelitve. Z ukazom od 4. januarja 1780. leta se je sopet postavil brišt ali obrok razdelitve do konca aprila 1780. leta, sicer bi se imel izpeljati od kresij na stroške grajščin. Z ukazom od 14. marca 1771. leta so sopet bile postavljene podlage razdelitvi. S patentom od 14. aprila 1784. leta je ponovljena sopet obljuba oproščenja desetine za 30 let. Z dvornim ukazom od 8. junija 1785. leta je zopet ukazano, da se ima zvršiti razdelitev in poboljsanje so-pašnikov v enem letu. Z dvornim dekretom od 14. oktobra 1808. leta in z dvornim dekretom od 26. decembra 1811. leta se je pa odstopilo od silstva razdelitve, in se je le ukazalo, da naj se ljudstvo, kar je moč s podukom nagiblje. Z občinsko postavo od 17. marca 1849. leta (§. 72, 73 in 74) je bilo zapovedano občinam, da imajo svoje lastnine tako oskrbovati, da kolikor mogoče dohodkov dado, stavila pa se je prodaja občinske lastnine pod dovolitev deželnega zbora. Po novi občinski postavi od 17. februarja 1866. leta (§. 62.) je zopet privoljenja za razdelitev občinske lastnine pri deželnem zboru iskati. Po tem spregledu postav znalo bi se morebiti ugovarjati, da ni treba postave za posilno razdelitev so-pašnikov, ker novejše postave ne veljajo, temveč prve postave tekočega stoletja zavirajo. Ali ta ugovor ne velja. Postavi od leta 1808. in 1811. leta niste nasprotne razdelitvi, in ukaz spreminjate v poduk, s kterima se pa zaželeni namen, kakor se vidi, ni dosegel. Občinske postave pa le zadevajo lastnino občinsko, ne pa lastnine sosesk ali srenj. Ko bi pa občinske postave zabranjevale razdelitev srenjskih sopašnikov, bile bi škodljive in morale bi se odstraniti." (Dal. prih.) List 38. Gospodarske stvari. 0 razdelitvi sopašnikov (gmajn). (Dalje in konec.) Pomen „sopašnikov" zadeva vse take pašnike, ki so kake družbe solastnikov ali sovživalcev in ko so večidel ena srenja ali soseska ali pa sicer kaka skupina ali družba oseb, ki imajo do kakega pašnika posestne ali pašne sopravice. Pravica teh ne izvira iz kakega političnega vira, ampak iz druge pravniške zveze. Zato se tudi ne morejo prištevati pašniki k lastninam občine, ki je le politiška skupina več oseb ali srenj (sosesk). Le srenje, kakor je znano , imajo so-pašnike. Le če je kaka srenja (soseska) za-se tudi občina, se po naključji vjemata oba pomena: politiški in pravniški; vendar zarad tega niso sopašniki lastnina občine, ki utegne veča ali manja postati, temveč so lastnina srenje, ki zmiraj enaka ostane. Napačno je tedaj bilo in je napravilo mnogo nepotrebnih in nepravičnih pravd in odločeb, da se po občinski postavi od 1849. leta te razmere niso ločile dosti ali celo motile in mešale od občin samih, včasih celo od političnih gosposk. Iz tega premišljevanja izvira, da občinske postave, ki prepovedujejo razdelitev ali prodajo občinske lastnine, ne segajo do srenjske lastnine. Ugovor, da taka skupina oseb bi imela po 16. poglavji civilnega zakona pravico s svojim sopašnikom po svoji volji ravnati in tedaj bi ne šlo jim dajati nove postave, ki bi kratile njih pravico, ne velja, ker skrb za ohranjenje in premoženje zemljiščinih dohodkov veleva, da se sme in mora iz stališča državnega in deželnega ukazati, kako se mora s srenjskim sopašnikom ravnati, ako soposestniki prostovoljno ne ravnajo prav. Planine so zato izvzete, ker niso za drugo kot za pašo, in se vkupno najkoristneje uživajo. Srenjski prostori po vaseh in trgih so potrebni za tržišča in semnjišča. Tudi bikovnice bi se znale izvzeti, pa v naši deželi je pač malo srenj, ki bi se bika držale. Po odločbi, po dogovoru, po pogodbi ali pa po razsodbi naj se odloči razdelitev. Kar zadene odločbo, utegne biti več sopašnikov, zastran kterih je že mera posamesnih pravic od servitutnih komisij določena, sopašniki pa še niso do zdaj razdeljeni. — Take odločbe se ne morejo in ne smejo podirati. Kar se tiče dogovora, utegne ta zastran kterega pašnika v kteri srenji že obstati. Ako je tak dogovor pravno popolnoma veljaven, naj se tudi po njem izpelje razdelitev. Kjer dozdaj zastran kterega pašnika ni ne take od- ločbe, ne dogovora, naj se poskusi nova pogodba, ki je najkrajša pot in tudi pravična. Po prvem nasvetu poročevalca je bilo postavljeno, da je pogodba veljavna, če za pogodbo glasujete dve tretjini vseh posestnikov, in če imate ti dve tudi dve tretjini vseh pravic. Pa deželni odbor je mislil, da te meje ni potreba izreči ondi, kjer postava odločuje, ktere pogodbe soposestnikov so veljavne, ktere ne. Ce se ne dade razdelitev tako izpeljati, mora razsodba podlago in mero razdelitvi postaviti. To razsodbo ima izreči gosp6ska, kteri je sploh izročena vsa obravnava razdelitve. Tej gosposki bode naloga, da v vsakem primerljeji vse in posebne razmere spozna in po pravičnih vodilih mero za razdelitev tako izreče, da se nobenemu sodeležniku krivica ne godi. Najbolje bi bilo, če bi se dalo sploh za vse so-pašniške razdelitve eno in isto pravilo za pod-Lgo, za mero razdelitve postaviti. Ali če se premišljuje, kako različne razmere, navade in okoliščine se nahajajo pri različnih sopašnikih, se človek nekako boji, postaviti eno edino pravilo za-stran vseh razdelitev veljavno. Zato je odbor sklenil, da se razdelitev, ako se drugače ne da dobiti za njo podlage, ima zgoditi po razsodbi gosposkini, ki je za celo obravnavo razdelitve postavljena v §. 9.; ni se mogel odločiti zato , da bi se bilo postavilo bodi-si ktero pravilo za edino veljavno, po kterem bi morale odločevati gosposke. Poročevalec je sicer priporočal, da bi se bilo za razsodbo neko gotovo pravilo postavilo, in to po zemljah in sicer bi bila imela vsaka zemlja za toliko veljati, kolikor kteri posestnik v srenjo dela in plačuje, in je to podpiral takole: Najbolj pravična mera je mera po zemljah (gruntih), ker od začetka so postale pravice do pašnikov po tej meri, in so se obdržale tudi večidel tako. Gotovo je, da želijo veči posestniki, da se razdele pašniki po davkih ali po živini; al nobena teh mer ni tako pravična, kakor ona po zemljah. Marsikter plačuje več davkov, kakor jih spada od njegove lastnine v srenji ležeče zemlje, kar pride od tod, da si je tak posestnik od tuje srenje ali od razkosanih zemlja kupil več posesti, vsled teh pa ni zadobil nobene pravice do pašnikov. Marsikter plačuje zopet prav malo davka, ker se je njegova zemlja zdrobila in, je njemu le ostalo pohištvo s soseskinimi pravicami. Ce bi se tedaj po davkih sopašniki razdelili, bi ta več, uni manj, kakor zahtevajo njegove pravice, od sopašnikov dobil. Iz tega se vidi, da davki niso pravična mera ali podlaga za razdelitev sopašnikov. Pa tudi po živini deliti ne kaže, ker je ta mera jako nestanovitna in nepravična. Kak bogatin si lahko več klaje kupi in čez zimo preredi veliko več živine kakor bi je mogel rediti po pridelkih svojih zemljiščinih ------ 304 ------ travnikov ali košenin. Marsikter drug, ki je osiromašil, čeravno ima Še vso svojo zemljiščino pravico do sopaš-nikov, ima malo ali nič živine. Če bi se po živini tedaj razdeljevali sopašniki, bi uni čez svojo pravico, ta pa pod to dobil od njih. Najpravičnejša mera tedaj ostane ta po zemljah (gruntih) ali po zemljiščinih pravicah; saj se tudi sploh v srenji vse po zemljah deli in naklada, kar je pravic ali bremen. Kar pa zadeva mero razdelitve po zemljah, je zopet več razmer, po kterih se morejo ceniti ali meriti zemlje. Dve poglavitni pravili vladate zastran tega. Eno bi bilo to, da bi zemlje (grunti) se štele in jemale za toliko, za kolikor so v zemljiščinih fasijonih od začetka zapisane, in da bi se potem delili sopašniki. Ako se to pravilo vzame za veljavno, mora se dosledno na prvotne zemlje tudi to deliti v tem primerljeji, ako bi se med tem bila razkosila ktera zemlja in pripustiti bi se morala posamesnim deležnikom take zemlje razprava med seboj. Mnogo pravd in zavlek bi pa potem utegnilo nastati, in vendar bi na zadnje ne prišlo na drugo pravilo. Drugo pravilo pa je to, da se zemlje štejejo po tem, kolikor ktera dela ali plačuje v srenjo. Delo in plačilo v srenjo je že tudi uravnano po tem razmerji, v kterem so zemlje od nekdaj do danes ostale, ali po razmerji, po kterem seje razkosila kakošna zemlja, in po kterem je ostala pašna pravica pri hiši ali pa je šla s kterim koscem zemlje ali pa se je prodala celo posebej ; to pa se je malo kadaj zgodilo. Na dalje je potem res, da je veliko domačij v deželi, ktere imajo premalo zemlje, pa v sosesko za celo zemljo vkladajo, in imajo tudi gruntarske pravice, ako je kaj vleči. To izvira od tod, da se je veči del zemlje prodal, dobrote in bremena so pa ostala pri hiši. Večina odbora pa ni mogla potrditi nasveta poročevalca in misli, da se bodo naj-pravičneje podlage stavile za razdelitev v vsakem primerljeji posebej. Da se davki primerno na parte razdele, to je naravno in namesti tega se ne more kaj druzega postaviti. Težka odločba je zastran tega ali imajo biti deli ali parcele razdeljenih sopašnikov samostojen ali k posesti spadajoč del. Do zdaj se je na eni in na drugi način in sicer pri razdelitvah, pri posilnih (ekse-kutivnih) prodajah itd. ravnalo. Tudi pravde zastran te razmere so se reševale enkrat potem, enkrat po drugem načelu. Kaj je pravo? Ge se pomisli, da sopašniki so zapisani za srenjsko soposest v davkinih knjigah in da so se tudi z vednostjo gosposke večkrat razdeljevali tako, da so posa-mesni deli samostojni postali in se v javne knjige za take zapisali, da imajo razdeljeni kosci biti samostojna lastnina. Na drugej strani je pa tudi res, da prav za prav vživalna ali posestna pravica ene zemlje do sopašnikov je izvirala iz nje same, in da se je večkrat cenila in prodala z zemljo vred v eksekutivni prodaji, in da je kupščina šla za vse vkup ob enem za tabuli-rance zemlje. Ce se pa pomisli, da so tabuliranci zavarovani na posestih tako, kakor so, da so sopašniki bili večidel skupno podeljeni soseskam in ne posamesnim posestim, in da niso v davkinih knjigah njim, ampak soseskam skupno pripisani, toraj se tabuliranci ne morejo opirati na to, da bi pašniške pravice spadale k zemljam, in da bi za nje dobljeni deli ne mogli postati samostojni. To pa se strinja tudi z onim načelom, ki velja pri nas, da se smejo razkosovati zemlje, in se strinja tudi z gospodarstvenim napredkom, kajti samostojni deli se bojo bolje obdelovali, draže prodajali in pa selitve na njih zlajšale. Odločbe zastran dreves itd. so naravne. Tu sem bi spadale odločbe, kake pravice imajo lazi, to je, njive po sopašnikih, ki se le za eno leto narede, in vrti, to je, njive ali košenine, ktere so že več ali cele že 30 let. Nasvetovai jih je tudi poročevalec, ali odbor misli, da zastran teh razmer ni treba izreči posebnih pravil, da se bode že razsodilo od obravnovalne gosposke. Razkošenje sopašnikov na premajhne dele ne kaže, in tudi ne bi bilo zastran dobre, vspešne kulture ugodno, zato je bolje, da se taki mali pašniki prodajo. Le ko bi morebiti kaki soseski neobhodno potreben bil tak pašnik, sme se privoliti razdelitev na manje kosce. Ker je več krajev v domovini, posebno na Notranjskem, kjer je ovčja reja poglaviten dohodek, sicer pa sopašnikiniso za nikakoršno drugo rabo kot za pašo pripravni, zato bi se godila dotičnim srenjam krivica, ako se ne bi postavila izjema zastran tacih sopašnikov. Da skoz ta postavna vratica, le za ovčice tu in tam vstvarjena, se ne zmuzne tudi goved in njej služni sopaš-niki, zato je pa tudi ta izjema tako omejena, da se postava ne more napačno in lažnjivo rabiti. Namen celi postavi je očividno ta, da se našim soseskam koristi. Ako bi se sopašniki bili razdelili ali hoteli razdeliti brez vsega postavnega upliva, bilo bi najbolje. Pa še danes imamo v deželi sopašnikov toliko ali pa še več kakor travnikov. To je žalostno in tega krivo je to, da je v tej in unej srenji kak človek, ki bi zarad lastnega svojega dobička, ki ga zdaj neizmerno vživa, zaviral razdelitev, čeravno si to želi že davno večina posestnikov. Da se neče važno delo razdelitve samo včasi dosti dragim uradniškim rokam izročiti, to dokazuje, da se 2 leti na prosto voljo daje srenjam, da si same razdele pašnike in se skažejo s tem. To je dvakrat toliko časa, kakor ga je bilo 1768. leta postavljenega za razdelitev vseh sopašnikov v deželi. Ako se ne zgodi prostovoljno, tedaj je pa neobhodno potrebno , da se razdelitev izroči kaki gosposki in da se čas odloči, dotlej mora biti končana razdelitev. Ker je pa z boljša v a zemlje cilj in konec vsi postavi, zato je odbor mislil, razdelitev zapovedati, in izpeljavo tega koristnega namena staviti pod kazen v denarjih, in ko tudi to ne bi pomagalo, v prodajo zanemarjenega dela. Kazni bi imele teči v deželni zaklad za obdelovanje zemlje, ne pa v srenjsko ali občinsko kašo, sicer bi šla kazen iz žepa v žep nazaj. — Tudi v starih postavah je bila izrečena kazen ali zguba dela na to, če ni kdo pridobljenega dela zboljšal. V starejih postavah so grajščine bile postavljene za vso razpravo razdelitve, in če te ne bi bile izpolnile dolžnosti svoje, kresije. Danes imamo za to izvoliti ali kako c. k. uradnijo ali naše avtonomne občine, ker se okrajnega zastopa nimamo. Dosedanje servitutne gosposke poznajo enake okoliščine, in obravnavajo zemiji-ščine razmere. Od njih je pričakovati najbolja in gotova izpeljava postave. Kjer so pa te že končale svoje delo, ali kjer je to prišlo na kantonske gosposke, ondinaj te zvršijo razdelitev. Ako pa srenje spoznajo korist, in in če one same izpeljejo razdelitev, pa ni treba ne te ne une gosposke, in to bi bilo najbolje in najboljši kup. Ker je pa silna potreba, da se razdele in zboljšajo sopašniki, zato se mora tudi skrbeti kakor se je skrbelo v starejih postavah za to, da imajo srenje posebne nagibe, da razdelijo in zboljšajo sopašnike. Po postavi od 5. novembra 1768. L se je imel odpustiti nov davek od razdeljenih sopašnikov skozi 10 let; po ukazu od 16. maja 1769. leta in po patentu od 17. aprila 1784. leta seje zagotovilo desetinsko oproščenje razdeljenih sopašnikov za 30 let. Tak nagib je še danes ta. da se na razdeljene dele ne naloži brž veči davek, temveč da dosedanji ostane še za več let, in da se obrav- ----- 305----- uavna pisma razdelitve oproste štempeljna (koleka) in drugih davščin, kakor so bila oproščena tudi pri servi-tutnih obravnavah. Dobiček, ki iz tega izvira za sopo-sestnike pašnikov pa tudi ne gre nikakor na zgubo državi, ker ravno vsled oproščenja davkov se bode čez malo časa mogel naložiti veči davek na razdeljena in zboljšana zemljišča. Tedaj tudi dosti vzroka, da država privoli v to, da se 10 let davek ne povekša. Zastran davkov pa nima deželni, ampak državni zbor določno sklepati, zato odbor nasvetuje, da naj se od deželnega zbora sklene prošnja do c. kr. vlade in po vladi do državnega zbora. Tako se je glasilo dr. Tomanovo sporočilo.