KNJIEVNA POROILA
Viktor Steska: Slovenska umetnost. I. del: Slikarstvo. Preval je 1927. Druba sv. Mohorja. (8, str. 430, slik 72.) Mohorjeva knjinica 16.
Razveseljivo znamenje intenzivnega zanimanja za slovensko umetnost, preteklo in sodobno, je priujoa tretja zgodovinska publikacija o predmetu, kateremu je zasluni raziskovalec Viktor Steska posvetil vse svoje delovanje. Vasih, ko so bili Slovenci e malo naklonjeni lastni umetnosti, je avtor z ivljenjepisi umetnikov budil zanimanje za nao umetnostno preteklost in ostal stroki zvest, ko so mlaje moi postopno organizirale moderen umet-nostno-zgodovinski tudij; sedaj je s priujoo knjigo izdal zaklad marljivo nabranega materiala, katerega je z neumorno portvovalnostjo po veini otel pozabljenju in ki bo vsakemu njegovemu nasledniku izborno sluil.
Viktor Steska je ob zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva, katero je priredila leta 1922. Narodna Galerija v Ljubljani, obutil potrebo po zgodovinski razlagi bogatega slikovnega materiala, katerega dotlej e nikdo ni bil v celoti obdelal, ter priel v Mladiki priobevati tak pregled, rpajo iz svojih velikih zalog. Le malo spopolnjen ponatis te razprave je izel v knjini obliki, okraen z 72 ilustracijami. Poasno priobevanje dela je njegovi aktualnosti kodilo in dananja knjiga je za ve let prekasno izla. Vendar zasluita avtor in zalonik nae obudovanje, da sta izvrila v sedanjih razmerah tako izredno nalogo.
Avtor izhaja, kot e omenjeno, od umetnostnega materiala samega, katerega je v mnogih primerih sam odkril in popisal. Iz njega in skrbnih arhival-nih izpiskov je sestavljal ivljenjepise naih umetnikov v preteklosti ter jih v priujoi knjigi zdruil v zgodovinski pregled, ga razdelil na dobe ter jih opremil s kratkimi uvodi. Zato zavzemajo biografski podatki odlino mesto in odkrivajo mnogokrat doslej neznana dejstva, ki znatno olajujejo tudij. Poleg njih je avtor v kolikor mogoe popolni vrsti natel vsa dela posameznih umetnikov. Karakterizacije posameznih mojstrov so kratke in vsebujejo splone podatke o tehniki ali vsebini njihovih del, izogibajo se pa dosledno stilnih oznak, ki so vse reducirane na e omenjene uvode v posamezna razdobja.
Snov je razdelil avtor na ta-le veja poglavja: Gotiko slikarstvo, Tuji slikarji na Slovenskem od 16. do 18. veka, Naa renesansa, Doba kofa Tomaa Hrena, Valvasor in njegovi sodelavci, Barok, Umetnost ob koncu osemnajstega stoletja, Langusova doba, Wolfova doba. Vidik torej ni enoten, ker izvirajo grupacija in njene oznabe prav tako iz stilnih razlogov kot iz sluajnih zgodovinskih posebnosti naega slikarstva. Pri delu, ki je nastalo iz posameznih ivi jen jepisnih enot, je tako stalie razumljivo; as pa je, da se ustanovi definitivna periodizacija slovenskega slikarstva na podlagi dosedanjih historinih razstav in na podlagi predlogov, ki so jih stavili recenzenti Steletovega Orisa. Posamezna poglavja imajo zelo razlino dolino, ker jo doloa mnoina materiala, ne pa njegov pomen. Stilski uvodi so kratki in popularni ter zadostujejo za namen, kateremu sluijo. Razlogi za razvoj so zajeti izkljuno iz zunanjih dejstev, kar je popolnoma v skladu z na-ziranjem dobe, v kateri je avtor deloval.
Kot sem omenil, je bilo delo zasnovano pred petimi leti in je sedaj le z malimi spopolnitvami izlo v knjini obliki. Delo na polju umetnostno-zgodo-
756
vinskega raziskavanja pa ta as ni zaostalo, ampak se je, posebno ob historinih razstavah, iroko razvilo ter rodilo mnogo novega znanja. Steska ni utegnil uporabiti mnogo novega materiala, katerega je nudila razstava portretnega slikarstva na Slovenskem ter izsledkov, katere so objavljali nai umetnostni zgodovinarji zadnja leta in pa mnogih podatkov, katere vsebujejo konserva-torska poroila Fr. Steleta v Zborniku za umetnostno zgodovino. S tem materialom bi bilo mogoe izpopolniti poglavje o gotskem slikarstvu, katalog del Plainerja, Almanacha, registrirati bi bilo treba nizozemske portretiste 17. stoletja, spopolniti poglavje o tajerskih baronih slikarjih (oba Straussa, VVeissenkircher, Flurer) ter sezname del nekaterih slikarjev 19. stoletja. Pa to so zahteve, katere bo stavil zgodovinar, ki se je sam peal z raziska-vanjem opisanega materiala, popularni knjigi pa ti nedostatki niso v kvar. V nadomestilo nam nudi Steska dobre podatke o Hrenovih slikarjih, o tujcih v 17. stoletju, o Valvasorjevem krogu ter o mnogih novejih slikarjih, med njimi o Mihi Stroju. Omenja bakrorezca Elijo Baecka, ki je koncem 17. stoletja deloval pri nas in katerega je e leta 1922. hotel J. Mantuani prekrstiti v Pajka. Pomota pa je, e naziva avtor Kupeckega Nemca; meja med poglavjem Ostali slikarji barone dobe in med poglavjem o tujcih v istem asu ni prav tono potegnjena. Nala bi se e sem in tja kaka pomota (portretov Zeschka in njegove ene gotovo ni slikal Langus; Langusov Poklukar [last drja. aple] ni bil bogoslovni profesor, ampak kmet v Bohinju itd.), a razmeroma sem nael malo netonosti, ki so vse nagrajene z mnogimi, doslej neznanimi in dragocenimi podatki. Ilustracije, ki knjigo krase, so izbrane iz razpololjivih kliejev ter se zaradi tega vrste brez intenzivnega razmerja do teksta in so tudi po formatu neenotne.
Ko odloimo knjigo Viktorja Steske, smo si v svesti, da je bilo njegovo raziskavanje slovenskega slikarstva zelo plodonosno. Rodilo nam je pregled zgodovinskega materiala, ki je obiren po tevilu omenjenih umetnikov in njihovih del ter po zbrani literaturi, delo, ki je trudapolno in zelo koristno. elimo, da bi avtor e dolgo mogel na ta nain koristiti zgodovini slovenske umetnosti ter da bi nam kmalu podal e podoben spis o nai arhitekturi in kiparstvu. F. Mesesnel.
Marija Kmetova: Veerna pisma. V Ljubljani, 1926. Izdala Zveza kulturnih drutev. Zaloila Tiskovna zadruga. Str. 51.
Knjiica obsega petnajst dokaj izpiljenih in po veini v nekaki mestoma po sili sestavljeni ritmini prozi pisanih slovstvenih drobnarij. Povpreni vzrok njih nastanku in njih glavno gibalo je teka ivljenska utrujenost nerazumevane in v svoje tesne bolesti zamiljene enske. Pisateljici se vlivajo izpod peresa sanjavo mrke tobe in alostne meditacije, o katerih resninosti bravec skoraj ne more podvomiti, vendar pa mu kmalu postane jasno, da jim avtorica ni segla v umetniko bistvo, temve jim je nala samo literaturni izraz, besedno obliko, in to cesto nenaravno, ohlapno in preve naopirjeno. Kmetova polno, bogato doivlja v sebi, a ta Veerna pisma so samo vnanji odmev bujnih doivljanj. Boleine njenih samotnih veerov lee pred nami ive in iskrene, vse vre, kipi in se bohoti, umetniko utemeljeno in poglobljeno pa pisateljiino pripovedovanje ni. Zapeljali so jo burni valovi njenih misli, da ni stopila kot pravi umetnik sama iz sebe, tudi kadar oblikuje epsko snov. V razbrzdan tempo besedovanja in nizanja iskrenih izraanj jo eno njena prekipevajoa, v alost klonea uvstva, da jim ni gospodar, razpore-jalec in anatom.
757
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si