dou d. o
Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N
V ſrédo 29. Velikitravna.
1844
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
2. Pitaj zhbele s zhiſto ſterdjó. Navada
je, zhbelam smiraj le jemati, in nikoli nizh dati:
sdaj pride ſoſednja po ſterd sa sdravilo, sdaj jo
hozhe imeti goſpodinja sa boshizhne prasnike i. t. d.
To ſtorí, de ſe zhbelnaki s merlizhi polnijo, zhe
ſlabo vreme pride, ker ſe ljudje s ſterdjo ne-
preſkerbijo.
De ſe ti enaka ne sgodi, perhrani nekoliko
ſatjá, ktero ima sadelano ſterd; nareshi s ojſtrim
nosham piſkerze, in puſti, de ſe zhiſta ſterd na
mlazhnim (ne vrozhim) kraju ſkupej ſtezhe. Bres
take ſterdi, ktéra v lonzu okovarjena in s ſvin-
Perporozhenje zhbelarſtva.
ſkim mehirjem pokrita, deſet let dôbra oſtane,
Rasun jeſenſkiga sdrushenja, ktéro je bilo
ne ſme nobeden zhbelar biti. — Med táko ſterd
v novizah Nr. 7 perviga tezhája popiſano, tiſtim,
vlij zheterti del vode, puſti obedvoje v kaki po-
kteri urno ſpomlad goſte zhbele imeti, in sgo-
ſódi per ognju savreti, in daj zhbelam ſpomlad,
daj roje dobiti hozhejo, ſhe dve ſkuſhnje per-
kader valijo, in drugikrat v ſlabim vremenu. Nar
porozhim:
loshej pitaſh v koritzu, v ktériga kake ſlamize
1. Poreshi obilno ſatjé. Kakor vertnar,
versheſh, de ſe zhbelize ne vtopijo, na vezher
kterimu ſe vejize ſmilijo, nikdar lepiga drévja
sredil ne bo; ravno taka je tudi per zhbelah. in od sadej panja, de ſi róparz ne privadiſh.
To je edini perpomozhek is ſlabih zhbel
Pogoſto ſe pertoshijo zhbelarji, de ſe zhervi v
dôbre narediti; zhe torej vidiſh, de ti kak panj
ſatjú saredíjo, in de jim tako imenovan volk po-
ſlabéti sazhne, poreshi mu ſatjé, pitaj ga s zhiſto
gazhe pripreshe; ali ſami ſo ſi tega krivi, ker ſe
ſterdjó, pomanjſhaj mu proſtor s dilizo, de zhbele
jim je prevezh nôsha ſmililo. Spomlad torej, kadar
ne obúpajo, in ako le matizo imajo, she zhiſto
vidiſh, de she zhbele pogoſto na nogah noſijo,
oſlabljene boſh na noge ſpravil.
vſak panj po verſti is zhbelnaka vsemi, poloshi
Deſiravno nam ſlabo vreme doſtikrat veſélje
ga rahlo narobej (na herbet), vsemi ſpodno deſko
kalí, je vender zhbelarſtvo prijetno délo in ne-
ali diljo prozh, oſnashi jo, in poreshi ſatjé tako
dolshen kratek zhaſ, poſébno sa perletne ljudi.
slo, de ga mozhnim zhbelam sa eno ped, bolj
Na ſtare dni, kader zhlovek sa vſe veſélje tega
ſlabim pa komaj pol pedi puſtiſh.
Kratka molitvica.
(Poleg Čelakovskiga.)
ospod Bog! obvari
Sétvice košate;
K žetvi obilni stvari
Njim klasičke zlate.
Dom nam zléga brani,
Hud'ga ognja sténe;
Dolge véke ohrani
Vérne vse Slovene!
S.
86
ſveta omersne, najde ſhe vender per zhbelnaku
kratek zhaſ! — Doſtikrat ſim vidil ſtariga ſivzh-
ka, ktéri je po palizi do zhbelnaka perlesel, ſli-
ſhal ſim ga pertoshiti ſe s ſolsnimi ozhmi, de
mu v ſtarih dnéh vſe narobej na ſvetu gré: sèt
po ſvoji glavi goſpodari, otrozi nevbogajo i. t. d.,
ſamo zhbelize ga ſhe rasveſelíjo, de posabi na
krishe in tesháve. Viditi jih, kako ſe h roju per-
pravljajo, in kako ob ajdni paſhi teshko obloshe-
nim luknja ali shrélo premajhno hôdi, — miſliti,
de vſaka njemu noſi, — vſe to ſtorí, de ſtarimu
zhloveku, ako ga tudi she tesha lét k semlji
vlezhe, vunder ſhe v veſélju oshiví.
Pazh reſnizhen je latinſki pregovor, ktéri ſe
po naſhim takó glaſí:
Zheſar okó ne vidi,
Şerze ne shelí.
Ni mu ſkerb, lovſke pſé lajati ſliſhati, tiſti-
mu, ktéri ni ſtreliz, pa naj vſtrelí le eniga sajza,
sagotovim ga, de mu nobeni godzi tako po mi-
ſlih sagodli ne bojo, kakor zhe pſi, sajza sbu-
divſhi, hrup sashenejo. Enaka je tudi s zhbela-
mi. Ni mi bilo mar sa nje, od daljezh ſim ſe
zhbelnaku vganil, dokler jih niſim ſam imel; ali
komaj ſim ſi jih omiſlil, in she mi nobena ſenza
ni tako dopadla, kakor per zhbelnaku.
Satorej, prijatel, zhe hozheſh imeti nedolsh-
no veſelje in kraj, kjér boſh posabljivſhi teshav
tega shivljenje dôbre volje oſtal — omiſli ſi
zhbele! Sa néke goldinarje, ktére doſtikrat en
vezhér sapraviſh, lahko dva roja kupiſh; in ka-
der zhes tebe pridejo dnévi, v ktérih boſh s
Modrim sdihnit mogel: „Goſpod, ne dopá-
dejo mi!“ — takrat ſe boſh ſpolnil per zhbel-
naku ſedijozh mojih beſed in rekel boſh: „Snaj-
dil ſim ga sa kratek zhaſ in veſélje!“ —
Notar.
Od navádnih napak pri mléku.
(Pogovor živinskiga zdravitelja (lékarja) z hišno gospodinjo.
(Na dalje.)
Zdravitelj. Druga napáka pri mléku, ki se
večkrat primeri, je, če krava preveč vodéno
mléko dajé, to je táko mléko, ki je prav rédko
in višnjevkaste farbe, malo smetane dela in prav
malo siroviga masla ali putra v sebi imá.
Mina. Zlasti po leti nam táko mléko več-
krat nagája.
Zdrav. Tudi tega so razne reči krive. Tá-
ko mléko pride večidel od slabe ali spridene klaje,
od gole slame, od močirne trave, 1. t. d. to-
rej se tó, kakor ste prav povédali, večkrat po
leti pri zeleni ali frišni klaji ob dežévnim vre-
menu prav rádo zgodí. — Dostikrat je tega pa
tudi oslabljen želódec kriv. — Stare krave,
telice po pervim teletu, kakor tudi bolne krave
pri in po vsaki hudi bolezni dajo po navadi
bolj vodéno mléko, ali ga pa clo zgubé.
Tukaj se mora pred vsim nar pred zvediti,
kaj je tega krivo, de se, če je mogoče, vzrok
odpravi, postavim spridena klaja. Slabotnim kra-
vam naj se tečna piča dajé; stara in neozdrav-
ljiva živina naj se pa ob pravim času pobíje ali
zakóle. — Oslabljen želódec se z tem le ozdra-
ví: Zmešajte štupe iz kolmeža, enciana (cvi-
ča) in solí od vsaciga 6 lotov in jo dvakrat ali
trikrat na dan po dvé veliki žlici kravi z klajo
vred dajte, ali pa se z poličam tople vode zmeša
in živini v gobec vlije. Zraven tega se mora pa
krava z dôbro in hladno pijačo preskerbeti in v
suhim hlevu, kolikor je mogoče, imeti. Če je pa
kaka bolezen tega kriva, se bo zopet mléko po-
boljšalo, kakor hitro se bolezen odpravi.
Mina. Vidijo, to mi pri Njih nar bolj do-
pade, de mi povsod lékarski prepis (recept) da-
jo, to je več vredno, kakor vse drugo.
Zdrav. Prepis pravih lékov ali zdravilov, lju-
ba moja, je rés poglavitna reč; tóde opomniti
vas moram, zdravilam ne preveč zaúpati. Poišite
pred vsim narprej vzroke bolezni, in perzade-
vajte si té nar pervič odkloniti in odpraviti. Po-
tem še le zamorejo zdravila kaj pomagati. Če bi
bil komu pezdér v okó padil, gotóvo najboljši lék
bi mu ne pomagal nič, dokler pezdér iz očesa
ni. Ravno tako je tudi z vsako drugo boléznijo;
povsod se mora vzrok bolezni odpraviti; če pa
to več mogoče ni, se mora saj skerbeti, de se
vzrok zopet ne ponavlja. Grozno bo pa tisti
goljfan, ki vseskozi le po čudnovitih štupah in
druzih skrivnih sdravilih poprašuje. Ne manjka
se tudi tacih ljudí nikjer, ki slepoto mnogih kme-
tovavcov k svojimu pridu obračajo, vsiga zlodja
vkupej zmešajo, in de bi svojo goljfijo skrili, ga
z ogljevim praham počernijo ali pa z ceglovo
moko porudečijo; zraven tega se pomišljujejo in
delajo, kakor de bi — Bog vé kaj — vedili, in
preden se kdo previdi, je že opehárjen in golj-
ſan. Kdor vam za bolno živino kako zdravilo po-
nudi, brez de bi bil bolezen spoznal in nje vzroke
raziskoval, ne zaúpajte mu nič, on je le —
slepár! To sim vam hotel memó gredé povéda-
ti. — Zdaj se bova pa kaj od druge napáke pri
mléku pomenila, to je od grenkiga mléka.
Grenko mléko pride večidel od tod, če je
krava kake grenke zeliša žerla, postavim: pelin,
vratič (Reinfarren), grenko ali močirno
dételo (Bitterklee), vsačno zéle ali štir (Bin-
gelkraut), poljski mlečik (Gänsediestel), polj-
ski ženof (Ackersenf) i. t. d.; po divjim česnu,
lanjeni préši, plesni slami in nektérih dru-
zih zeliš pa mléko večkrat tudi smerdeti jame.
Nar večkrat pa krave tačas grenko mléko dajo,
kader imajo kako bolezen na jetrih, zlasti ta-
krat, kader imajo zlatenco (Gelbsucht), od
ktere mléko rumeno in od primešaniga žolča tudi
grenko postane. Tukaj se pomaga nar poprej,
če se kravam dôbre in če je mogoče zelene
klaje, in zdrave vode piti dajé; razun tega jim
pa tudi nasledni lék pomaga: Vzamite dva lota
S
Kogá nam je sedaj nar bolj potreba?
Med učenimi, ki se za oblaženje Slavjanov
trudijo, glasoviti gosp. Dr. J. P. Jordan tako sloví,
de za našo dolžnost deržimo, tudi v téh novicah
od njega kaj govoriti, ker smo svesti, de bi mar-
sikteri úkaželjni bravci krepke izdelke njegoviga
časopisa radi brali in jih v svojo in v domovine
dobro obernili, ako bi jim znani bili. Imenovan gosp.
Dr. Jordan je vrednik nemškiga časopisa: „Jahr-
bücher für slawische Literatur, Kunst
und Wissenschaft", ki po en zvezik vsak mesec v
Lipsii na svitlo izhaja in sicer letas drugi te-
čaj. *) Velja 6 goldinarjev srebra na leto.
Od domorodniga duha g. Jordana in njegove
štupe od encianovih korenin in osem lotov
skerbi za naprédik posébno prostiga slavjanskiga
grenke solí. Ta zmes se da kravi na klaji, ali
ljudstva naj se bravci sami prepričajo iz nasled-
se ji pa z mlačno vodó zmešana v gobec vlije;
niga okrajšaniga spisa, ki je pod nadslovam: „Koga
to délo se ima pa več dni eden za drugim oprav-
nam je sedaj nar bolj potreba?“ v pervim
zvezku letašniga tečaja zapopaden. Dr. Jordan
ljati, de se živinčetu popred bolezen odpravi.
Mina. Naj mi povedó: ali se ne smejo tukaj te le sredstva za omikanje in osreče-
zdravila živini tudi skozi nosnice vljivati, nje ljudstva serčno priporočuje:
„Permérne in namenu prilične bukve za ljud-
kar sim že tolikrat vidila?
„stvo so pred vsem drugim potrebne. Na omika-
Zdrav. Ravno prav, de me tega opomnite;
„nji ljudstva je veliko ležeče. Čimu so nam lepe
to reč na tanjko razložiti, je našim kmetam silno
„pesmi? čimu prijetne pripovesti? i. t. d. ako je
potrébno. Le poslušajte me; bote slišali, kaj de je
„pa le samo nekoliko stó ljudi, ki jih brati zamore-
prav. — Živina ima nos, kakor tudi človek le
„jo? Plemenitost pismenstva in zmožnost ljudstva
zató, de skoz njega diha; z gobcam ji gre pa
„ne leži v tem, de nekoliko stó ljudi pismenstve-
„ne izdelke umé in sad duhovniga omikanja uži-
žreti, naj bo klajo ali pa zdravila. Zdravila morajo
„va, ampak iz množice bravcov izvira."
v želodec priti, od ondod pridejo v kri in tako
„Razcep med slavjanskimi pisavnimi jeziki je
dalje; tu sèm pa pélje prava pot le skozi gobec.
„res tako širok, de bo célo stoletje in več mi-
Skozi nosnice pa pélje pot v pljuča; človek in
„nulo, prejden se bodo te razrečja (dialekti) eno
živina imata pa nosnice le za to, de skoz nje
„drugimo spet dovoljno približale. Zato pa nad
„tem zjedinjenjem obúpati ne smemo; ako bodo
dihata. Skušnja vsakdanja nas učí, če se nam ka-
„nar imenitniši spisatelji našiga rodú vsak neko-
daj le kakšna kapljica vode ali druga drobtinica
„liko h tem pripomogli, bomo kmalo edinosti bli-
v dušnik (Luſtröhre) zaletí, nas hud kašelj pri-
„že dospéli."
me, in de se je že veliko ljudi in živine ravno
„Okó pa, v kterim naj se duhovna edinost slav-
zavoljo tega zadušilo. Neizrečena neumnost je
„janskiga slovstva ali literature očita, je tako
tedaj živini lekarij skoz nosnice dajati! Pa ne
„imenovano prosto ali ljudsko pismenstvo
samo neumno je to delo, ampak tudi silno ne-
„(Volksliteratur). Bukev tadaj za ljudstvo nar
varno; nobeden umen sdravitelj tedaj tega dan
„pred potrebujemo. Kaj pa naj bi té obsegovale?
„kakšne naj bi bile? Poglaviten namen bukev naj
današen več ne špoga. Če bi pa kak slepar vaši
„bo: podučenje in duhovno oblaženje, kteriga naše
živini zdravilo skozi nosnice vliti hotel, temu
„ljudstvo nar bolj potrebuje. Bukve tadaj, ki se
plačajte pri ti priči bokal vina, tode z to po-
„mu v roke dajo, naj reči popisujejo, kterih
gódbo, de ga bo skozi nosnice v se spra-
„znanje je poljodelcu koristno in potrebno; nar
vil. Jes stavim, kolikor hočete, de se ga ne bo
„pred poljodelstvo in rokodelstvo in mno-
„gotere popravljanja v njih; sredstva kmetovsko
lotil; ampak celiga bo pustil.
„premožnost povzdigniti; deželske postave,
Mina. Zahvalim Jih za to podučenje, nih-
„kolikor kmeta zadevajo; deželno bitje ali stá-
če ne bo več moji živini kaj skozi nosnice dajál!
„nje, njegovo prejšnost in sedajnost; dogo-
(Dalje sledi.)
„dovne, zemljopisne, narodopisne in der-
„žavopisne izvestja i. t. d. Pri téh bukvah
„bi se pa ne smelo na to gledati, de bi té le
„poželenju do kratkočasnosti in razveselenja brav-
„cov vſtregle; zakaj v življenji naj pravna ojstrost
„nadvladuje; gorečnost za národ, domovino in
„Cesarja naj slad do branja gojí in spodboduje.
(Konez sledi.)
De se bodo pa bravci od vedenja vrédnih izdelkov tega ča-
sopisa sami prepričali, jim tukaj obseg perviga letašniga zvezka
oznanimo, kterimu je obraz glasovitiga g. Šafarika pridjan.
I. Biographien. Lucian Mušicky und das Serbenthum.
II. Sociale Zustände. 1) Was thut uns jetzt am meisten
Noth? 2) Ungarische Reichstagsscene. 3) Das ungarische
Strafgesetz. 4) Die ungarische Magnatentafel. 5) Perczal
gegen die Regierung und die Kroaten. 6) Böhmischer
Sprachunterricht in Wien. 7) Böhmische Lieder im deut-
schen Theater. 8) Deutsches Theater in Kuttenberg. 9) Böh-
misches Examen in Moskwa. 10) Unterrichtswesen in Russ-
land. 11) Unterrichtswesen in Polen. 12) Das »Ausland«.
III. Literaturgeschichte. 1) Das nationale und literari-
sche Leben der Slowaken in Ungern. Von Miloslav
Hurban. 2) Die periodischen Schriften in Russland im
J. 1843. 3) Die russische literarische Zeitung. 4) Koper-
nik. 5) Die esthnishe Sprache.
IV. Geschichte und Alterthümer. 1) Bausteine zur sla-
wischen Mythologie. Aus lateinischen und griechischen Quel-
len von W. Bernhardi. 2) Das Todaustreiben bei den
Kaschuben. 3) Ueber die Halloren, als eine wahrschein-
lich Keltische Colonie, den Ursprung des hallischen Salz-
werkes und dessen technische Sprache, ein Versuch von
Ch. Keferstein, Halle 1843. 4) Bernstein in Südruss-
land. 5) Labyrinthe in Lappland.
V. Geographie, Ethnographie und Statistik. 1) Ka-
schubische Orts - und Volksnamen. 2) Statistik der rus-
sischen Lehranstalten. 3) Moskwa’s Einwohnerzahl. 4) Finn-
lands Einwohnerzahl.
VI. Sprachforschung. 1) Ueberreste des Slawischen in
der altenburgischen Mundart. 2) Altenburgische Volks-
sagen. 3) Verderbniss der polnischen Sprache.
VII. Schöne Wissenschaften und Künste.
VIII. Bibliographie. Kmetijske in rokodélske Novize. Ča-
sopis česk. Mus.
IX. Miscellen.
S
To reſnizo me je dolga ſkuſhnja
uzhila.
Pred vezh létmi je bila moja shitniza s groſzi
(shitnimi moli) takó napolnjena, de je vſe mergolélo;
shito in poſébno pſheniza je bila takó pojedena, de
ſo jo kupzi sapuſtili, in vſe ſkuſhnje in perpomozh-
ki pregnati jih, ſo bile saſtonj. Sadnjizh pride dvoje
Láhov k meni is Karnje turſhizo mérit, ter mi nju
eden rézhe: Goſpod! sakaj ne ſpravite is ſvoje shit-
nize ſhkodljivih merzheſov? Pomashite shitno paloto
s janeshovim oljem, in smeſhajte s njo shito,
in kmalo bodo moli poginili. Imenovaniga olja ſim kupil
sa 12 kr. ter ſim ſtoril, kar mi je moj dragi Lah
ſvetoval; she pervo nozh jih je ſilo veliko poſhlo ,
ſam ne vém kam, in zelo léto niſim vidil nobeniga
vezh; drugo leto ſhe le ſe jih je poredkama per-
kasovati jelo nekaj, sopet tó ſtorivſhi, kar mi je
bilo ſvetovaniga, ſim jih gregnal zhiſto vſe, in vidi
ga niſim she zhes petnájſt lét nobeniga vezh.
C. S. F.
65. Kter se z' mokrim bratom združi, ne bo dolgo
suh ostal. 66. Hitro začeto je dvakrat prijeto.
67. Sej si za tiga delj ne boš dlani pipal. 68. To
mu je zanóhtilo. 69. Vrana vrani oči ne spika.
A. Krempl.
Beſédna vganjka.
Beſédo ſhtirih slogov vam
Prijatli! uganiti dam:
Iména je zhaſtitljiv'ga,
Sgol tudi ſpola moshkiga,
Per shenitvi kmetam snana,
V vafi ſzer le en'mu dana.
Rasmakni sloga dva po dva:
Isſtarana, savershena
In ſpola shenſkiga bo ſtvar.
De ravno semlje dragi dar,
V kotu tamnim le leshí,
Zhe jo kovazh ne ponoví.
L—z.
Snajdba vganjke v poprejſhnim liſtu je:
Kri — vize — krivize.
Povedka.
(Snano je), de je na ſvetu veliko vezh ſtarih
shenſkih, kakor moshkih. Od kod to pride? Nék
sdravitelj miſli, de to od tód pride, ker shénſke
zeli dan klepetajo. Govorjenje pljuzha vterdi in
to shivótu dobro dé. — Saj jo je mosh morebiti sadel!
Prislovice
Stajerskih Slovencov.
61. Ta ima otrók, ko šoštar kópit. 62. Kter
bi hotel vsim ljudem usta zapošiti, bi moral veliko
platna imeti. 63. On gre (al' dela), kó bi den pel.
64. Kter detelo kluva, na njegove perste pada.
Shitni kup.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize . .
1 „
Sorſhize . . .
1 „
Rèshi .
1 „ Jezhmena .
1 „ Proſa .
Ajde .
Ovſa . .
1
1
U Ljubljani
25. Velikitrav-
na.
fl.
kr.
1
1
1
27
5
8
52
1
20. Veliki-
travna.
fl.
kr.
1
30
30
8
1
6
6
U Krajnju
39
42
Proſhnja.
Ki ſim „bukve sa kmeta" piſati sazhel in pri vezh drusih priloshnoſtih, poſébno pa sopet v
poſlédnjimu soſtávku od „navadnih napák pri mleku", ſim ſe dovelj priprizhal, kakó malo seliſh je
ſploh po krajnſkim imenu snanih in kakó potrébno bi nam bilo, vſe ſlovenſke imena tráv, séliſh,
germóvja, drevéſ in vezh drusih raſtlin vediti. Vſak Slovenez, ki je she kadaj v ti rezhi kaj piſal,
mi bo poterdil, de reſnizo govorim. Ta potréba ſe pa ſedaj pri naſhih „Novizah“ nar bolj ozhitno
kashe, kér tukaj od rasnih rezhi vſeſkosi govorimo, v ktérih nam naſh nar bolj ſlovenſki beſednjak
ſvetovati nemore.
To potrébo, mnogotére séliſha po krajnſkim jesiku imenováti, ſo naſhi botanikarji she davnej
obzhutili in persadeváli ſo ſi, kar je bilo mogózhe, take iména po zeli domovíni preiſkovati. Zhe ſo
po ti poti ravno lépo mnoshizo tazih imén ſkupej ſpravili, jih v tem popiſu vender le ſhe prav veliko
manjka, in kdo vé, zhe ſo vſe, ktére ſo tukaj sasnamvane, tudi te práve?
Kakó bi pazh mi ta namén nar loshej doſézhi samôgli? — Jeſt miſlim takó le: Naj bi vſaktéri
domoródez, ki na deshéli shiví, in komur je blagor ſvoje domovíne pri ſerzu, eno vſaziga pleména góri
imenovánih raſtlin, koriſtnih in ſtrupénih, kjer jo najde, vtergal, med pôlo nar ſlabejſhiga
papírja varno ſ-hranil in krajnſko imé, ki ga ſam vé, ali ki ga je morde od drusih
svédil, sraven perpiſal. Kadar jih bo vezh ſkupej ſpravil, po tem naj nam jih s sé-
liſham vred v Ljubljano poſhle, zhe ſo té ravno she ſúhe. Vſako séliſhe — rasun shitniga —
nam bo prav prijétno; zhe je pa mogózhe, kake manj snane raſtline s zvétjem vred poſláti, ſe nam bo
ſhe bolj vſtréglo. Potem bodemo vſe te iména is rasnih krájev tukaj vmetnim botanikarjem preglédati
in pripodóbvati dali, in tako ſzhaſama, kolikor bo mogozhe, popolni ſlovénſki popíſ séliſh
dobíli. Ob ſvojim zhaſu bi ſe ta popíſ sa obzhno rabo natiſniti in vſim Slovénzam v roke podáti samogel.
V ti rezhi nam sopet duhovni goſpódje nar vezh pomagati samorejo; kér jih je veliko, ki ſe
s séliſharſtvam (botaniko) pezhájo. Tudi grajſhaki, uzhitelji in drugi kmetovavzi ſo k ti pripo-
mozhi poproſheni. Kér pa k temu opravilu, sa ktérga tukaj proſimo, ni potréba, de bi kdo ſam botani-
kar bil, zhe le to ſtorí, kar ſmo sgorej rekli, bi nam vſak bravez naſhih „Noviz“ k temu delu lahko
kaj pripomogel.
Torej napotvamo to proſhnjo na vſe naſhe drage bravze, ne ſamo na Krajnſkim, am-
pak po vſih ſlovenſkih deshélah, sató, kér je to delo koriſtu zeliga ſlovenſkiga naroda namenjeno.
S hvaleshnoſtjo bodemo v „Novizah" imena vſih tiſtih dobrotnikov osnanili, ki naſ bodo v ti
namémbi prijasno podpirali.
Dr. Bleiweis.
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.