BORISA. NOVAK Zemljevid odsotnosti (corona)* 1 Moj glas je prstan in ta spev zaroka. Pod zakonikom zvezdnega lestenca, ki je močnejši kakor mrzla senca sodnikov, se združujem s tabo. Toka stvari ne morejo ustaviti. Z oboka snežijo listi. Znaki tega venca ohranjajo teman spomin studenca. A čas ni najin dom. Prosim, ne jokaj ... Brez milosti tu vladajo postave treh dimenzij. A onstran, kjer živiva, ne seže meč ločitve, moč daljave ... Vtkana sva v isto nit prediva. Nič nimava, le sebe, ta vrhunec stave ... Odsotnost je prisotna: tiho biva ... * Corona (lat.: krona) je renesančna pesniška oblika, poljubno dolg ciklus sonetov, ki so medsebojno tematsko in formalno povezani. Iz corone se je razvil sonetni venec. Sodobnost 2003 I 1 Ob kulturnem prazniku 2 Odsotnost je prisotna. Tiho biva, a kakor da je tukaj ni. Pokrajina je, skrita čutom: strašna, lepa, bajna, in celo onstran smrti čudno živa ... Nevidna stran vseh barv je, srebmosiva resnica črne, modra gozdna lajna, edina zemlja, ki bo večno najina in kjer pred drugimi ne bova kriva ... Prisotnost je začrtana z mejami. Odsotnost se začne, kjer čas umiva minula bitja z ničem, v osami spomina. Ali tam, kjer je tetiva srca napeta v prihodnost... Daj mi jasmin polti, bodiva ranjena in živa ... 3 Jasmin polti: bodiva ranjena in živa, drug drugemu prepad in gnezdo, klic in odmev, bodiva, kar sva v resnici, izvir in že izliv, drevo in njiva, nebo in lok, skrivnost, vihar in griva!... Od nekdaj si mi bližja kakor ptici zrak. Naj poljubim dež na tvojih licih. Kadar me ni, naj te moj glas obliva. Obdajaš me, kot molk obdaja pesem. Obdajaš me kot morje. Varnosti otoka ti ne bom mogel nikdar dati. Pretresen od smrtnosti, naj položim na tvoja boka vso težo nežnosti, potrebne za ljubezen! Igrajva se Boga pod zvezdami oboka!... Sodobnost 2003 I 2 Ob kulturnem prazniku 4 Igrajva se Boga pod zvezdami oboka, poslušajva vse pravljice telesa!... In moja koža, spremenjena v ušesa, vpija tvojo zgodbo. Zid iz joka je strašna cena za lepoto. Sloka postava nepovabljenega gosta stresa zapah spomina s sencami slovesa ... A tvoja polt je dobra kakor moka. Z objemi mesiva polnočni kruh in jeva ga, še vročega. In pramen tvojih las sveti čez slemena rjuh kot zadnja luč. Nasloni mi na rame glavo. Skrijva se. Kajti jutro je izbruh ... Darujem ti spomin iz krhkih znamenj. 5 Darujem ti spomin iz krhkih znamenj jezika, ki ga ne razumeš, a ga na koži čutiš. Vselej te premaga pregosto grozdje teh glasov: kot kamen se valjajo po ustih in kot plamen sesajo ustnice. Naj ti bo blaga pokrajina, postlana z zvenom. Praga obzorja tu ne boš uzrla: same planine in globeli, prst, ki jemlje, grob ponikalnice ... Ti, hči ravnine in morja, ki si vselej zrla temelje neba, si tu zakleta sred tujine. Na dlani pestuješ prgišče zemlje. Angel dotika te učim dvojine. Sodobnost 2003 I 3 Ob kulturnem prazniku Sodobnost 2003 I 4 Ob kulturnem prazniku 6 Angel dotika te učim dvojine. Poslušaj dušo kozmosa, ki seje pomen povsod, kjer čas ukrivlja veje. Polaganje dlani je hram bližine. Od tod izvira jezik: iz tišine objema. Veter časa kruto veje skoz liste knjig, da bi izbrisal meje le s pesmijo zgrajene domovine. Ime dežele je neznano: vodoravno tu ni zadosti zgodovine. Ta zgodba je navpična: glej, pod svodom iz zvezd se venomer začne in zgine na dnu srca, kjer strah duši svobodo ... Milujem te z drugačnostjo miline ... 7 Milujem te z drugačnostjo miline. Rojena si pod mlinom, ki ga več ni. Rasla si v gozdu, ki šumeč obkroža vas, kije več ni. Edine oči, ki hranijo odblesk topline, kije več ni, so tvoje. Izmed vseh nesreč pa je najhujša biti nem. Na smrt molčeč. Beseda se srca dotakne, in ne meč ... Vzeli so ti svet, ki ga zapiši. Tako boš ohranila tihi plamen, ki ga več ni, v stari, lepi hiši, ki od nje ni ostal več niti kamen. In lišček se že spušča na pepel v niši. In poljubljam te na veke vekov, amen Sodobnost 2003 I 5 Ob kulturnem prazniku 8 In poljubljam te na veke vekov: amen Je vrtnica le smrtnica? Zakaj vrtnar trenutkov bere svet? Zakaj svečar spomina rad ugasne svetel plamen? Zakaj kipar ljubezni skrije tvoje rame s krpami jutra? Zakaj ti slikar luči nariše senco? Zakaj gospodar dni skrajša vsako noč in te, še spečo, vzame? Zakaj te moj dotik na smrt odmika? Zakaj ne znam pričarati otoka? Zakaj je vse, kar mi ostaja, slika? Zakaj me zebe, če te ni? Ne jokaj. Svet naju je izgnal v ris jezika. Moj glas je prstan in ta spev zaroka. 9 "PESEM, TRIKRAT PETA" Moj glas je prstan in ta spev zaroka. Odsotnost je prisotna: tiho biva Jasmin polti. Bodiva ranjena in živa, Igrajva se Boga pod zvezdami oboka! ... Darujem ti spomin iz krhkih znamenj. Angel dotika te učim dvojine: Milujem te z drugačnostjo miline In poljubljam te na veke vekov, amen Sodobnost 2003 I 6