Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
° 43.
V ſrédo 23. Kosoperſka.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Vozki in široki ogoni na njivah.
(Pogovor med kmeti.)
Juri: Kaj rečeš tému Tomaž! če ti golo res-
nico povém, od ktere sim, kakor mislim, popolnama
pripričan.
Jest menim: de kolikor širji ogone si
kmet razorje, toliko več koristniga pro-
stora si na njivi pridobí, pri vozkih ogonih in
lehah je pa veliko gostih razorjev, po kterih malo,
ali celo nič žita ne zraste, in po kterih je tudi dovelj
prazniga prostora, takó, de perdelanje na zgubo gré.
Jest orjem vozke ogone le na mokrotnih nji-
vah, to je, veržem od vsake strani nar manj tri
brazde, in naredim razorjev le toliko, kolikor jih
je treba, de se more mokrota po njih odtekati; rav-
nam pa po njivah, ki niso močirne, prav široke
ogone in clo malo razorjev.
Nej orjem na vozke ali široke ogone, takó jih
prek sredi višam, jih na oblok naredim, de se de-
ževnica polegama po njih v razore cedí.
Kjer so pa njive le nekoliko navdól, ali prek
brega, de deževnica brez razorjev lahko odteče,
je nar bolj njivo na ploh izorati, to je, ne razor-
jev po nji ravnati.
Tomaž in sosédje: Lej! lej! saj tudi mi
lahko takó storimo !
Juri: Takó bi mogli tudi vi storiti, kmalo bi
čutili množenje in korist svojiga pridelovanja.
Dozdaj pa ste orali le na vozke ogone, kjer
jih ni bilo tréba, ste ravnali obilnih nepotrébnih
razorjev po šegi svojih prednikov. Verjemite mi,
de boste veliko več perdelovali, če boste priproste
nišlovanjem
stare navade opustili, in zanaprej z pren-
v pravi umnosti svoje kmetijske dela opravljali.
Rovtarski.
Popis obertniske razstave v Ljubljani.
(Dalje sledi.)
Svete podobe, ki jih je J. Vodè, varh baron
Erbergoviga muzeuma v Dobi, iz nekiga prav
drobniga in lesketečiga peska umetno napravil, so
prav veliko ogledovavcov imele. — J. Jagodec,
kmetovavec iz Podgore v Dobski fari, nam je
poslal lepih in velikih ploš v razstavo. — Posébno
lepiga izdelka so bile mnogoverstne mreže, sita in
rešeta iz železniga in mesingastiga dratú, ki jih
J. Pleško, v Ljubljani plete; kdor jih je le
vidil, je umetniga mojstra hvalil. — Od J. Praš-
nikove tehtnice in od J. Dolinškove lesene so-
darske pipe, nimamo nič posébniga povedati. — Z
veseljem smo slamnike, ki nam jih je F. Dolenc,
učitelj iz Menguša poslal, v razstavo vzeli; to
blago so Sami nadvojvoda presvitli gospod Janes
pohvalili, zató kér damovini marsikteri goldinarček
privabi. — Posebne lepote ste bile dve mizi, ki ju
je F. Dettelbach mizar iz nemškiga Gradca
na razstavo djal. Pri ti priložnosti se ne moremo
zderžati, krajnske mizarje očitno grajati, de so takó
malo svojih izdelkov v razstavo poslali; skorej bo
misliti, de si niso upali, svojih dél očitno pokazati.
Iz tega se tudi lahko previdi, de je rés potréba,
180
novana fabrika v pretečenimu letu 651 centov po
36 goldinarjev prodala. — Od Št. Laheinerja
pilarja iz Ljubljane smo raznih sort pil vidili.
(Dalje sledí.)
de imamo v Ljubljani zalogo mizarskih izdelkov
iz nemškiga Gradca! in de Ljubljačanam ni za-
meriti, če veliko mizarskih rečí iz Dunaja dobi-
vajo! — Ignaci Selak iz Žirov je v razstavo po-
slal podobo nekiga mlina, ki je bila prav umetno
napravljena. — Mnogoverstne ženske rokodéla, ki
so jih nune Ljubljanskiga samostana od
svojih učenk v razstavo dale, so bile sploh zlo ogle-
davane in hvalene; tudi svila, ki jo nune doma
pridelujejo, je zlo dopadla. — J. Maucove tanjko
vrezane dilice ali furniri za mizarje, ki jih v
Mlinšah blizo Moravč réže, so bile hvale vredne.
— A. Švenner, pisar v grof Lodronovih fužinah
iz zgorniga Estrajha je poslal umetno izdelano podobo
mašine z ktero se v fužinah raztopleno železo vleče.
— F. vitez od Fridau, vlastnik rudarij v Gradcu,
je z svojo v razstavo dano železnino imenitno ime
svojih fužin zopet poterdil. — J. Rudež, grajšak v
Ribníci, je v razstavo poslal nekaj rešét, perstenih
loncov in skled, ki jih v Ribnici, Soderšici in v
Dolenji Vasi toliko izdelujejo, de z njimi ne samó
v domačii, ampak tudi po ptujih krajih kupčujejo. Kér
je to rokodelstvo imenovanih sosesk nar bolj glaso-
vitno Dolenske straní, bi bili še drugo leseno robo
v razstavi radi vidili, ki jo krog Ribnice na de-
belo izdelujejo. — Baron A. Lacarinovo železo in
žeblji iz Zagraške fužine na Dolenskim, so sod-
niki obertniske razstave prav zlo hvalili, posébno pa
žeblje.— A. Urbancovi, strugarja v Teržiču,
v razstavo dani kolesčiki za usnjarje (Plattier-
kugeln), so bili lepo izdelani. Od tega časa, kar je
neki umeten rokodelec na Krajnskim mašino, ime-
novane kolesčike strugati, iznajdel, se veliko de-
narjev domačii prihrani, ki so poprej za to oródje
v ptuje dežele, posébno na Dunaj šli. Znajdba te
mašine, ki jo A. Urbanc imá, pa ne gré njemu,
ampak Tomažu Tomažovicu, ki jo je v letu
1826 v Krajnju vpervič napravil. — Decimalna
tehtnica, ki jo je A. Texter umetelni ključar v
Teržiču naredil, je bila pohvalena; ravno takó so
tudi hvalili podóbo novo znajdene stope in plavža
za svinčeno rudo, ki ju je S. Kompoš rudar iz
Černiga Potoka na Koroškim, v razstavo po-
slal. — Fr. Šarabon, nogovičar iz Teržiča, se
je z svojimi nogovicami in morinarskimi čepici raz-
nih farb pràv obnesel. — Barkarski žeblji Zelez-
niškiga žeblarja B. Dolenca so bili dobro blago.
— Stari Ljubljanski mizar J. Kendle je mizico v
razstavo djal; J. Kobilca, kerznar v Ljubljani pa
kožuh iz naj žlahtnejih kožic, kteriga je morde mar-
sikteri kmet imeti želil, če bi bil le manjši cene;
100 gold. je veljal. — Baron Ignaci Herbert
iz Celovca je poslal iz svoje fabrike raznih sort
svinčene belobe (Bleiweiss), ktera je povsod takó
dobro znana, de imá kupcov dovelj po domačii in
po ptujim, okoli 20 tavžent centov jo čez leto na-
pravijo. — Zvonarski jermen iz volovskih žil, ki ga
je M. Velikajne, remenar iz spodne Idrije v
razstavo poslal, je bila dôbro izdelana roba. — J.
A. Ceitlingerjeve kosé iz Epensteina na Šta-
jerskim slovijo že davnej krog in krog. — Lepe
farbe in dobriga jedra je bil rudeči tomošk (da-
mast), ki ga je F. Juh, svilar iz Gorice v razstavo
poslal. — J. Pobeheimove, puške iz Borovij se
morajo v primeri majhne cene pohvaliti. — Grof G.
Egger, vlastnik raznih fužin iz Celovca je v raz-
stavo djal raznih sort svinčene belobe in jekla, ki ga
med nar bolji štejejo, in od kteriga jih je ime-
Opomba na hiſhne goſpodinje.
Smiraj bolj ſe zhaſ priblishuje, de boſte ve in
vaſhe dekle sopet kolovrate v roke vsele, kteri
ſo she doſti dolgo prasnovali. Ali pa she imate tudi
zheſke kolovrate sa to pripravljene? ali morde ſhe
smiraj miſlite pri ſtarih krajnſkih oſtati? Nikdar
nikar! Şlaba goſpodinja, ktera ſe ſtariga
kolovrata dershi,ako je le v ſtanu, zheſkiga
ſi napraviti. Kar zheſki kolovrat vezh od domazhiga
veljá, ſe kmalo pridobi s obilniſhi in lepſhi
prejo, ki ſe na zheſkim kolovratu priprede. Isgo-
vor, de na zheſkim kolovratuſe je le tesh-
ko preſti nauzhiti, nizh ne veljá: vſaka pre-
diza ſe v enim dnevu tega lahko nauzhí. Jeſt ſim
pred dvema tednama novo kuharzo vdinjal, ki ſhe
zheſkiga kolovrata posnala ni; ſizer je pa prav urna
prediza bila. Ko ſim ji zheſki kolovrat podal, je s
noſam pomerdala in rekla: sakaj pa ne naſhiga
navadniga? „Sa tó,“ — ſim ji odgovoril — „kér
hozhem, de boſh hitrejſhi predla in de
bomo lepſhi platno dobili!“ S nevoljo ſe je k
njemu vſedla in preſti sazhela. En dan je predla.
„Kakó gré, Žilika?" jo vpraſham. Nizh kaj! —
mi odgovorí: — „Sakaj pa ne?“ — ji rezhem:
„krajnſki kolovrat je bolji, — mi merzhljivo od-
govorí: „Je pa zheſko platno bolji, kakor
kranjſko, ji na to pravim in jo puſtim. Drugi dan
jo sopet vpraſham: „kako gredaneſ, Žilika?"—
„Naj bo no, kadar mora biti!" mi odgovorí bolj
prijasniga obrasa. Kaj pa ſe je tretji dan sgodilo?
me bojo moje ljube gospodinje vpraſhale. Kaj neki?
Žilika ſedí polna veſelja pri zheſkim kolovratu in
prede, de je kaj! Lepſhi nit, ki jo dobiva, bolj ji do-
pade, in hitrejſhi ji gre delo od rok, noga ſe manj
vtrudi: vſe to hvali s polnimi uſtami. V treh dneh
je bila do dobriga ſpreobernjena. — De je gola reſ-
niza, kar ſim tukaj povédal, ſe vſak lahko pripri-
zha, zhe hozhe le k meni na dom priti. Sakaj bi
vam pa tudi reſnize ne govoril, ſaj me niſo Zhehi
podkupili, ſaj je meni vſe eno, ali predete na zheſkim
ali kranjſkim kolovratu. Le k vaſhimu pridu vaſ
nagovorjam. Poprimite ſe zheſkiga kolovrata, de bo
v nekih letih ſlovenſki kolovrat poſtal. Z. k.
kmetijſka drushba je pri umetnimu mojſtru zheſke
kolovrate napraviti dala, ki ſe sa 4 gold. in 20 kr.
s vſim oredjem vred v piſarnizi te drushbe dobi-
vajo.
Dr. Bleiweis.
Jezhmenova rodovitnoſt.
Goſpod Şhparoviz laſtnik, tudi prodajavez
zeſarſkiga tobaka in ſhtempeljnov v Viſhnjigori,
je posno jeſen 1843 en mernik osimiga jezhmena
na poſebno dobro njivizo vſejal. Sima je bila po-
ſebno jezhmenam slo ſhkodljiva, veliko ga je po-
seblo, takó, de ſo osimne jezhmene ſpomlad vezhidel
podoravali. Tudi Şhparovzov jezhmen je takó
posébel, de je le ſém ter tje kakſhna bilika oſtala.
Miſlil je tako redik jezhmen she podorati, vender
ſe premiſli in pravi: Ne podorajmo, ampak puſtimo
ga, naj sraſte kolikor hozhe, bomo le vidili, kaj bo
naredil, kér je tako redek?
Glejte zhudo! ko ſo jezhmen eniga mernika
ſejanja posheli, ga je bilo ravno 10 kop in 12 ſno-
1e1
pov. Ko ſo 10 kop in 12 ſnopov jezhmena omlatili,
ga je bilo ravno 30 mernikov. Dobro ſe je delo
plazhalo. Jezhmen, zhe ravno je bil redek, je imel
grosno veliko in koſhato klaſje, takó, de ſe je vſak nad
njim zhudil. Is tega vidimo, de sa obilno obrodenje
shitniga ſadú ni potreba, de bi shito moglo slo goſto
ſejano biti. Redkejſhi, ko je vſejano, vezhi klaſje
naredí, lepſhi in obilniſhi sernje obrodí, in ſe tudi
per ſemenu pervarje.
Nekteri kmetovavez miſli, zhe bolj goſto bo ſe-
jal, vezh bo perdelal Tode ſkuſhnja uzhi, de tiſti,
kteri pregoſto ſeje, malo perdela in pa le drobniga,
malovredniga shita, sato, kér pregoſto shito je eden
drugimu na poti; in bilika biliko satare, de ſe ne
more rasſhirjati in ſe isdelati do dobriga. Solnzhna
ſvitloba in toplota ne morete semlje do korenin ſpa-
riti, kar je k vſaki raſti potrebno, sató pregoſto
shito nemore debelo in sdatno biti.
Shita ſejati ne pregoſto, tudi ne preredko
je narbolj prav, kar umniga kmetovavza ni treba
—i.
doſti uzhiti.
Kmet. Lepo drushino imajo! Ali ſo jih uzhili,
takó lepo péti?
Goſpod. Kaj pa de? Ali ne véſte, kako mi
ptizharji ſvoje ptizhke, slaſti ſhinkovzhke uzhimo?
Kmet. Kakó le?
Goſpod. Kakó? Ali ne veſte, de jih oſle-
pimo! Glejte, med témi ſheſtnajſtimi jih je dvanajſt
oſlepljenih? Vſe ſim ſam oſlepil!
Kmet. Ubogi ptizhki!
Goſpod. Révzhki ſo réſ; sa to pa, kér ſim
jih oſlepil, de mi lepſhi prepévajo, jih tudi bolj
redím.
Kmet. Goſpod! Ştokrat vezhji veſêlje bi jim
ptizhki delali, zhe bi jim bili vid puſtili in s tém
jih redili, s komur jih natura ſama preshiví. Pétje,
ktero jim toliko veſêlja dela, je ubogim
ptizhkam pétje shaloſti, in gorjé zhlove-
ku, komur ſo glaſovi ptuje shaloſti in ne-
ſrezhe glaſovi veſêlja. Jes miſlim, de ſerze
taziga zhloveka tudi sa ljubesen njegovih
bratov obzhutljivo biti ne more!
a—zh.
Jesenski perdelki.
Iz Šoštanja.
Podzemljic (krompirja) smo to léto obilno in
take debelosti pridelali, de že veliko lét ne takiga.
Tehtvali smo jih in našli prav veliko po funti, dva
pa tudi pét ja clo sedem funtov težke. Tudi zimski
krompir se mi letašno léto bolji obnaša, kakor lan-
sko. Ker obilno krompirja imam, bodem po uku
Novic skusil moko iz njega délati, bom le vidil,
kakó rahlji in kakošniga okusa bodo štrukli in po-
P. Musy.
miznica iz nje.
Iz Krajnskiga.
Tudi mi smo z letašnimi jesenskimi pridelki
prav zadovoljni; vsiga je dovelj, razun sadja,
kteriga so povsod le malo pridelali. — Ajda se je
večidel prav dobro obnesla; hvala Bogu! ajdovnika
in žgancov bo dovelj; krompirja se je obilno pri-
delalo, pa tudi korenja; posebno pa repe toliko
pričakujemo, de jo ne bomo vedili, kam spraviti.
„Kadar je dovelj repe, je malo bolnikov“
pravijo zdravitelji; po tem takim bomo Boga hvalili,
zdraviteljem pa slovo dali. — Buče so letas zlo
debele zrastle; neki kmetovavec v V—i, je imel na
svojimu vertu med drugimi tri posebno debele buče;
ena je imela 46, druga 40, tretja pa 39 funtov. —
Vina bo, kakor pravijo, tudi obilno, kakšen pa
bode, nam bodo že vinoredniki oznanili. — Zelje
pa le malo kje obilniga pridelka obéta. — Hvala
bodi Bogu, de nas je tako milostljivo slane in toče
obvaroval in letašniga leta ni k 1544, 1644 in 1744
pridružil, v kterih je, kakor smo v 32. listu go-
vorili, sploh slaba letna bila.
Kmet je bolj pameten in boljiga ſerza.
ko goſpod.
(Reſnizhna pergodba.)
Pretezheno ſpomlad pride kmet k nékimu go-
ſpodu v opravkih v Ljubljano; goſpod je bil velik
prijatel ptizhev in imel jih je v ſvoji ſtanizi med
oknji in v kletkih vezh vſake bashe. Ko jih je kmet
sagledal, mu rezhe:
Kakor ſe vidi, imajo veſêlje s ptizhi.
—
Koliko jih imajo?
Goſpod. Şheſtnajſt jih imam in veliko veſêlja mi
delajo. Şpomlad in po léti mi ſladko prepevajo, v je-
ſeni mi pa druge s ſvojim pétjem vabijo, de jih lovím.
Dopiſ is Zerklanſke fa
re.
She tó le naj k naſhim „Novizam“ pridenejo,
kar ljudje sa zopernijo imajo, pa ni.
Zhe ima krava rudezhe, viſhnjevo ali pa
slo vodeno mléko in tanjko ſmeteno dela; kaj je
le vezhidel vsrok te napake? Jeſt miſlim mehkush-
noſt shivine. Şredſtvo, ki ſim jeſt soper to napako
she okoli ſtokrat ſkuſil, ſe v kovaſhkim ognju dela;
jeklo in shvepljo ſe mora namrezh vkupej ſtopiti,
kar ſe takó le naredí: Vsame ſe nekaj jekla, po-
ſtavim toliko, kolikorſhna je klinja eniga nosha,
dene ſe v ogenj in kader je rasbeleno, ſe vunkaj
vsame in urno s shvepljem po njemu podergne.
To ſtorivſhi, bo prozh ſteklo kakor shlindra; to shlin-
ni
dro moraſh v ſhtupo ſtolzhiti in jo kravi na kru
ali na resanzi dati 2 lota; zhe pa vezh, je
toliko bolji. — Kdor tega ne verjame *) naj le ſam
poſkuſi; ſaj mu priloshnoſti ne manjka to ſtoriti, po-
ſébno ondi, kjer je doſti krav, ktére imajo tako
mléko, ktéro jeſt mertvo imenujem, sató, kér je
bres vſe prave mozhí. De bi ſe vrashe in zopernije
po ſhirokim saterle, me je priſililo ſvojo ſkuſhnjo v
„Novizah" osnaniti. Janes Kerzh, shagmojſter na Reki.
Hranilnize Shoſhtanjſkih uzhenzov.
Shé po otroku, ki sazhne denar ſposnavati,
vémo ſklepati, kakoſhni goſpodar bode odraſheni
zhlovek. Neki otrok shé pri sgodnih nogah ſvoje
denarje in rezhí dobro okovarja in v dobizhek obra-
zha; drugi jih pa malo obrajta in sapravlja;
Kar ſe pa fantizh nauzhí,
To mladenzh in ſtarzhik ſtorí.
Slo je tedaj potrebno, otroke sgodej varzhnoſti
vaditi in jih od sapravljivoſti odurazhati.
Merselo ſe mi je uzhenze viditi, krajzer sa
krajzerjem sapravljati, sa ſladkarije isdati ali zlo
saigrati. Opominjam jih vezhkrat, de nej ne delajo
takó, pa vſe moje ſvarjenje je malo pomagalo. Drugo
ſi vmiſlim. Dam pri lonzharju sa vſaziga uzhenza
*) Kér ſo mnogoverſtni vsroki, is ktérih imenovane napake,
poſébno pa rudezhe mléko, isvirajo, bi ne bilo dobro, bres
vſiga raslozhka shvepljeno jeklo (Stahlschweſel) vſelej rabiti,
kar je naſhim bravzam ni davnej „pogovor shivinſkiga sdra-
vitelja s hiſhno goſpodinjo“ raslozhno dokasal. Takrat pa,
kader ſama mehkushnoſt shivine (Schwäche, Schlaffheit) to
napako oſnuje, je imenovano ſredſtvo gotovo dober pripomo-
Vredniſhtvo.
zhik, kravje mléko poboljſhati.
I☞
hranilnizo napraviti in uzhenzam prav vshivo pred
ozhi poſtavim potrebſhino varzhnoſti in povém, kakó
krajzer krajzerju pripomore. Ta in uni je vbosih
ſtariſhev, pa varzhnoſt ga je obogatila, takó snamo
tudi mi h premoshenju priti, zhe ſmo le marljivi
in varzhni.
Lonzhar prineſe sverhano kripo (koſh) hra-
nilniz, ki jih med ſto in petnajſt uzhenzov rasdelim
in jim velim, ſledni krajzer, ki ga priſlushijo ali
kje vdar dobijo, hraniti. Nar boljſhi goſpodarje
zhem pri ſholarſki ſkuſhnji (ſpraſhovanju) ali zlo
v novizah pohvaliti in ſhe kakſhno drugo veſêlje
jim pripraviti, in od tega zhaſa ni bilo ſladkoritnika
ne igravza med uzhenzi viditi.
Po ſholarſki ſkuſhnji ſmo hranilnize po redi
raskovali in vſazimu uzhenzu njegov saklad na roke
naſhteli.
Od binkuſhtne ſabote do 9. Kimovza je to sbe-
rilo terpelo; nar vezh ſi je perdobil Franze Apat
8 gold. —Martin Apat 5 gold. in 25 kr.— Sre-
breJoshefa 4 gold. in 24 kr.—Şamonik Franze
3gold. in 27 kr. v ſrebri. Nar uboshniſhiga uzhenza je
bil saklad pa le dva krajzerja v kotlovini, in
vſih uzhenzov pa *) ſkup 87 gold. 22 kr. v ſrebri.
Kdo bi ſi bil miſlil, de bi pri krajzerjih v treh
meſzih tak lép isneſik dotekel? Bres te naredbe bi
gotovo vezhidel prihodkov bilo sapravljenih, ki
sdaj otrokam in ſtariſhém veſêlje vsrokujejo.
Sopet dobi vſaki uzhenez hranilnizo s opomi-
nikam, novi saklad do prihodne ſholarſke ſkuſhnje
ſi sberati, in takó sa ſvoj shivi dan varzhnoſti ſe
vaditi.
P. Musy., uzhitej.
Slovenci so terdni kristjanje in pobožni ljudje, ako
ravno si kadaj kaj povejo od starih časov ali od slo-
venskih Sibil. Idi ob nedelji ali ob prazniku v kako-
slovensko cerkev in vidil bodeš, kakó naši ljudje
na Krajnskim pobožno molijo — kakó na Goriškim
vsi z jednim glasam lepo pojó, kakó na Štajerskim,
zvesto božjo besedo poslušajo; prepričal se bodeš,
da je naše ljudstvo pobožno, da so Slovenci dobri
kristjanje. — Obrekovati jedniga jediniga človeka že
ni prav, koliko krivejši je po nedolžnim obdolžiti
cel jeden rod, kakor da bi bili naši Slovenci polni
samih krivih vér. — Bodimo pravični! mi sami
proti sebi, proti svojimu narodu! Ako se mi Slovenci
sami zametujemo, kdo nas bode spoštoval? — Kdor
je sam sebi hud, komu bo dober? —
(Konec sledí.)
Zmes.
Rus svojo domovino imenuje sveto, Francoz
svojo lepo, Angličan staro, Némec dobro, Čeh
milo i. t. d. — Kako pa Krajne svojo imenuje?
Gospod in Služabnik. „Zbudi me ob šti-
rih, de se okoli petih na pot spraviva.“ — „„Je že
prav, le pozvonite.“"
Stevilo Judov primérja Bernoutti na šest
milionov. Pol jih živí zunej Evrope, z druge
polovine pa jih je čez poldrugi milion na Ruskim
in Polskim, 6 sto in 70 tavžent na Avstrijan-
skim, okoli 20 tavžent na Pruskím, 70 tavžent
na Francozkim, 53 tavžent v Niederland-
skim, 41 tavžent na Laškim, 25 tavžent v
Anglii, 16 tavžent v Krakovskim skupvla-
darstvu.
Nekaj od Slovencov.
(Na dalje.)
9. Ali se sme govoriti od starih časov, kakó
je nekadaj bilo? — Ali ni morebiti greh, kadar si
kaj povémo od slovenskih Sibil, od žalikžén? — Jaz
mislim, da to ni celo nič kriviga. — Saj se učeni
ljudje nalaš učijo dogodivšin (zgodovin), pa še ni-
sim slišal, da bi to prav ne bilo; še le hvalijo jih,
da so učeni, kér znajo praviti, kako se je nekadaj
na svetu godilo. — Kar je drugim lepó, ne obračaj
Slovencu na gerdó! — Kaj? Ali se ne učíjo ljudje
cele bukve od rimskih in gerških krivih bogov
(malikov)? To ne storijo, da bi na njih verovali,
temuč samo, da véjo, kaka je véra bila starih
Rimljanov in Gerkov. Sami pa ostanejo terdni
kriſtjanje. Ali ni taka? Obhodil sim se s Slovenci na
Krajnskim, Stajerskim, Koroškim in Goriškim
pa kolikor jih jaz poznam, nikoli ne verjamem, da
bi bil iz med nas kdo tako neúmen, da bi Sibilo
ali belo ženo, kakor kako boginjo molil; ali kakor
svetnico častil, klečal in zdihoval: „Sveta Sibila
prosi Boga za nas!“ Slovenec sicer kadaj reče:
To in to je že Sibila rekla, postavim: da mora
turšico, ali podzemljice posajati o mladi ali o stari
luni; pa to hoče samo rečí: že nekadaj so ljudje
takó delali. Taka beseda je takó malo kriva,
kakor, ako bi človek rekel: bo lépo ali gerdó vre-
me, kér v pratiki tako stojí. — Bodimo pametni!
— ne obrekujmo mi sami svojiga slovenskiga národa!
*) Kaj ne ljubi otrozhizhi! vaſ veſeli, takó ozhitno pohvaljeni
biti? Le lepo hranite ſvoje krajzerzhke tudi prihodnjizh; sa-
kaj pravizhno saſlushen ali pa prihranen denar zhloveka nar
bolj veſeli.
Vredniſhtvo,
Po rimskim iménoslovu (šematizmu), ki je ravno
na svitlo prišel, so sv. Oče Papež 18. Kimovca
t. l. 79. let dopolnili, in sedijo na rimskim presto-
lju od leta 1831, 2. Svečana. Sveto zbiraljše šteje
60 kardinalov. Od teh je nar stareji kardinal Ta-
dini, od 85 let, nar mlaji pa knez Svarcenberg,
ki ima 35 let. Stevilo stanovništva v Rimu (zunej
Judov) je bilo na koncu leta 1843, sto in sedem-
desét tavžent, sedem sto in ena duš.
Popravek.
V opombi k spisu „Pohlevno uprašanje" poprejšniga
lista prosimo, de bi se v tretji versti druziga reda od zdolej
besede: „de si ravnosledni ostanemo," izpustile.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
19. Kosoper-
ſka.
14. Kosoper-
ſka.
11.
kr.
fl.
kr.
1 mernik lſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize
Sorſhize
Rèshi
Jezhmena
Proſa .
Ajde
Ovſa
1
20
20
52
1
1
23
21
50
„
47
32
54
32
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.
d