Jaz bi  stopil . . .
Jaz bi stopil vrh planin,       In odjadral dan bi drugi
v srcu poln želja,                   v svate na zaton,
poletel kot ptič z višin           kamor pade v sveti tugi
daleč, daleč tja —                  v svoj škrlatni tron
s trumo brzo nebnih ptic       solnce — kralj naš — ko priroma
na srebrn oblak,                    trudno na večer
v letu mehkih perutnic          v pokoj bisernega doma
silen in lehak.                        v svoj svečani mir.
Tja odjadral bi, kjer žarno   Tam na vekomaj ostal bi,
solnce je doma,                      žejen pil prostost,
ki tako nam radodarno         pri vesoljstva kralju kralj bi
z žarki je zlata.                     bil in njega gost.
Miroslav Kunčič 266