Jaz bi stopil . . . Jaz bi stopil vrh planin, In odjadral dan bi drugi v srcu poln želja, v svate na zaton, poletel kot ptič z višin kamor pade v sveti tugi daleč, daleč tja — v svoj škrlatni tron s trumo brzo nebnih ptic solnce — kralj naš — ko priroma na srebrn oblak, trudno na večer v letu mehkih perutnic v pokoj bisernega doma silen in lehak. v svoj svečani mir. Tja odjadral bi, kjer žarno Tam na vekomaj ostal bi, solnce je doma, žejen pil prostost, ki tako nam radodarno pri vesoljstva kralju kralj bi z žarki je zlata. bil in njega gost. Miroslav Kunčič 266