Dopisi. Iz Ljutomera. (Uradnik.) ,,Slovenski Narrid" štv. _23 ima dopis, v katerem beremo sledeče besede našega c. kr. okrajnega sodnika gospoda Stefana Katziantschitza: ,,Nekaj obžalovanja vrednega setn zapazil v občevanji svojih uradnikov s slugami, namreč, da občujejo v nradu med seboj v slovenskem jeziku. V bodoče nemate govoriti več tukaj v uradu med seboj v slovenskem jeziku! Na ulici govorite med seboj. v kakoršnem koli jeziku hočete, v uradn pa samo v nemškem. ker je urad cesarsko-kraljevski!" Te besede je govoril svojima pisačema, izmed njiju bode eden 1. novembra t ]. iz službe izpuščen. Do zdaj smo mislili, da bo g. Katziantschitz preklical kot neres nično, kar se je o njem pisalo. Ker pa tega ni storil, opravičeno sklepamo, da se je istinito dogodilo. Odkritosrčno rečemo, da tega nesmo pričakovali od njega. Mislili smo, da sodi mirnejše iu pravičuejše o narodu, čegar je tudi on sin; da spoštuje jezik, katerega ga je učila njegova slovenska mati. Mislili smo, da biva v njem več samostalnosti — to smo sodili po njegovi izobraženosti in po njegovem stanu in da je mož, ki nikakor ni odvisen. in ki se ne klanja poveljem tistih ,,višjih", ki v svoji oholi predrzuosti imajo poštene slovenske volilce za klavno živino ! V resnici. mi ga obžaljujemo! Naspi-oti temu se pa postavljanao na stališče, katero nam je zagotovljeno od našega premilega vladarja Franca Jožcfa, ki je zapovedal v svoji c. kr. postavi, da so vsi narodi avstrijske države jednakopravni. Ali te c. kr. postave naš c. kr. gospod sodnik ne pozna? Na tem mestu usojamo si v vsej resnobi izjaviti, da vse slovensko prebivalstvo Ljutomerskega okraja strmi nad tako krivičnostjo ter je razžaljeno na svojih najdražjih narodnili svetinjah; z vso odločnostjo protestuje proti takšaemu netaktnemu postopanju c. kr. uradnika in to še tem bolje, ker je c. kr. okrajni sodnik! Ob enem opozarjamo visoko vlado, da žrtvujemo vsekdar radi blago in kri za cesarja in dom, takih krivienosti pa, ne moremo prenesti! Iz Št. Jurja na juž. žel. (Raznoterosti.) Skoro smo bili sosedom nevošljivi, ko smo videli, koliko sodov so zvozili jabolk od Slivniške strani, pri nas pa ni se lehko reče, zrna. Ne bo gruševca, ne jabolcuika, da bi ga pili na mesto te trohe kiselega vina. Tako je bilo grozdje, da ga ne pomnijo. Kar ga je ušlo toči, strupeni rosi, mrazu in petkratni deževni dobi, ,še to je trdo, da so ga tolkli in po temje tudi vino. Drugi pridelki niso veliko boljši. (roste povoduje so navlekle blata ter dušile sadež. Proti tem nadlogam se pač ve, da se ne more nič opraviti. Druge so pa nekatere zadele najbolj iz neprevidnosti. Dne 29 avgusta se je užgal pri Praunseisovih hmelj. Hud strah smo si vžili, ko se je začel gost dim valiti. Ker je vlekel raooen veter, bi se iiam bilo lehko hudo godilo. Pridnim rokam vrlih sosedov se je zahvaliti, da so ogenj brž potlačili, pa škode je le, ker je hmelj za nič in lese iz bieja so napol zgorele. Dne 5. oktobra so — tako pravijo — Grajšeku otroci kozolec podkurili. Pred otroki skrivajte žveplenke, to se je že tolikrat svarilo. Se bolj neprevidna je bila kmetica, ki ni shranila žveplenice. Zdaj ima. Otiok je tekočino spil 3. oktobra v četrtek in v soboto — Bog ve, kako je notre ves pečen, še tako dolgo zdržal — je umrl. Na take reči se mora paziti, drugače so nasledki Jehko hudi. Čudno, da se naša, drugace za red skrbna občina tako malo za Dinstliha briga. On je že samovoljno zvonil, po cerkvi stikal, se grozil, z nožem pri Kinclnu rogovilil. Siromak je^ zlo zapuščen, nima strehe, žandarji so ga že večkrat domu spravili in vsak trenotek je zopet nadlega tu. Ali ni oblasti, da bi se ga. popolnoma znebili? Iz Šmarskega okraja. (Južnoš tajarska h.ranilnica.) Zdaj imamo vraga, ko so si Slovenei ustanovili hranilnico, tako toguje, se ve, po pravici, neki Celjan. Vahterca nam ne dela na roko. Tako dolgo je zmerjala čez te črne, da jim je postalo le preveč in namnočejo vež denarjev nositi. Prav je sprevidel nasprotnik, da se jim vračuje sedaj od ,,lietzkaplanov". Čemu več rediti ljudi, ki se ne vejo za naš denar drugače zahvaliti, ko nas neprenehoma onietavati, zdaj tega, zdaj onega Slovenca? Naj se redijo zanaprej od svojih žuljev, bodo se v kratkem ponižali. Slovenci pa, naj si bo duhovnik ali posveten mož, prinašajte svoj denar v hranilnico, da se bo posojalo kmetom, naj bi se brauili s skupnimi močmi pred grabJjivimi volkovi. Nasprotniki so med. seboj edini, posnemajmo jih mi: viribus unitis. Iz Slatine. (Poštno urado van je.) Odkar smo zgubili, nepozabljivega poštarja g. Strašeka, se je nam v kratkih dneh veliko spremenilo. Naš sedanji g. poštni uradnik je gotovo pozabil, da je prišel k Slovencem uradovat in da more nam ,,bindižarjem" ravno tako postreči, kakor komu svoje stranke. Pa žal, tako se mnogo kmetov pritožuje in jaz sem sam prepričan, ko pridemo popraševat za voljo kakšnega pisma: kako se on naravnost odreže: niiichts", če ravno je že pismo kake štiri ali pet dui na pošti in on se ne potrudi toliko, da bi šel ga poiskat. Za to pa imamo mi večkrat kakošnje sitnobe, ker prepozno pisma v roke dobimo. Ravno tako nam tišči vselej le nemška, v pošto spadajoča pisma ali tiskovine. Ako pa mi zahtevamo slovenske, to mu je najhuji trn v peto. Ali se tako spolnjuje § 19. osuovnih državnih postav? Pri nas bi lahko našteli na prste na eai roki vse rojene Nemce, čemu tedaj vse nemški ? Tedaj pa vedite, g. poštar, da ste prišli na slovenko zernljo uradovat, ter da tukaj tudi ne trobimo vsi v nemčurski rog! v Kmet. Iz Rajhenbiirga. (Žalostni pogreb.) Dne 9. t. m. je bila pokopana uboga vdova, katera je dalje čase na obč. stroške živela. Glejmo pa, kakošnje sočutje do bližnjega je v tem imel naa g. predstojuik. Da bi ue bilo treba o pogrebu zvoneiija, ukazal je ta, ne vem, kako bi že rekel, pretkani možicelj o zvecer pii temi na pokopališce prenesti ter jo v mrtvašnico postaviti. Drugi daa so že ure pretekle, a jame še ni bilo gotove, akoravno je ženo močno razganjalo. Se le na zahtevanje gospoda župnika je poslal župan moža jamo kopat. Pogrebce je pa obč. sluga od svoje pičle službe plačal. Misli naš g. predstojnik občino obogatiti, da ne pusti obč. revežev primerno (ubogo) pokopati? Bliža se volitev novega župana, bodite torej previdni, kakošnjega moža si bodete izvolili. Saj imate še veo domačili, poštenili mož, kateri bi to službo redno in vestno opravljali. Iz Špitaliča. (Svečanosti.) Praznik velike in male maše smo letos posebno slovesno obhajali z veliko sv. mašo po rimskem obredu in slovesno procesijo. Pri prvi svečanosti je bil navzoč tudi prevzvišeni knez Windischgraz s svojo soprogo, preiepi izgled za mnoge, kateri se sramujejo z najmanjšim znamenjem po- kazati, da so kristijani. Kakorslišim, bomo za naprej iuneli vsako leto na velike in malemaše dan ,,cerkveni shod". Prilično bi rad tukaj nekaj omenil. Navada je; da pridejo oh ,,slo vesnih dnevih" belo-oblečena in veučana dekleta. To je prav lepo in hvalevredno in tudi godci veliko pripomorejo k vecji zunanji svečanosti; mislim pa, da bi bilo zelo prav, ako bi svirali samo pri sprevodu ali procesiji, pri ,,Očenašu" in po sv. maši. Za najsvetejšo daritev pač nikakor ne sodijo. Premislimo: Božji Sin v grozovitih mukah na križu urjnira, godci pa pod križem veselo godejo razne poskočnice. Ali ni to strašna dušna bolečina za trpečega Zveličarja? Podobno pa se istotako godi na skrivnosten način pri sv. maši, pri kateri je posvetna godba. Se ve, da Bog ne zameri toliko tega ljudem, ker tiimajo namena ga žaliti, marveč ga le v zmoti napačno častijo. Grotovo bi bilo veliko lepae, bolj veličastno in slovesno in mislim, da tudi Bogu dopadljivo, ako bi namesto godcev kakih 10—20 izurjenih pevcev pelo s spremljevanjem orgelj eno ali drngo prelepih cerkvenih pesmi. Nekako čudno in sramotno se nam zdi, da v marsikateri fari komaj premorejo kake tri cerkvene pevce. Le nekaj truda, požrtvovalnosti in dobre volje bi bilo treba, in lahko bi se v vsaki župniji sestavil primernoštevilni pevski zbor, ter bi se po sekiricah pravilao peti izuril, ker potem še le dobi petje pravo lepoto in vrednost. Obžalovati je, da s cerkveuo glasbo tako slabo napredujemo; izlasti na deželi gremo polževo pot. Vzrok temu je vladajoci posvetni dub, in pa, ker se preveč gleda na časni dobiček, sanio za božjo čast ali večno plačilo pa se malokateri hooe več truditi, kakor je ravno dolžnost in za silo potrebno. Upam, da se mi oprostijo te odkritosrčne misli. Kar zadeva druge naše razmere, so sedaj zelo vigodne. Kakor v vsaki župniji, se tudi pri nas v časih duhovi razburijo ter nastane kaka praska, vendar, hvala Bogu, da se kmalu poravna. Ni skorej večje nesreče za faro, kakor če vlada prepir in sovraštvo; koliko strašnih pregreh pride iz tega! Jaz torej rečem: Bodimo v krščaiiski ljubezni in v priprostosti srca med seboj združeni; delajmo krepko, navdušeno in vzajemno za božjo čast in svoje izveličanje, za versko in narodno stvar, sploli za vse, kar nain je v duševno in gmotno korist! D —č.