SVET PTIC 2! REVIJA DRUŠTVA ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE Strah, da v Sloveniji ptic letos pozimi sploh ni, so v hipu razblinile PINOŽE (Fringilla montifringilla), ki so priletele k nam v večmilijonski jati. Njihov množični pojav je navdušil še tako prefinjenega naravoslovnega sladokusca, glas o milijonski jati pri Litiji pa se je hitro razširil tudi zunaj slovenskih meja. foto: Miran Krapež i 6 SVETptic revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, letnik 25, številka 01, april 2019 ISSN: 1580-3600 SPLETNA STRAN REVIJE: www.ptice.si/publikacije/svetptic/ IZDAJATELJ: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS - BirdLife Slovenia©) E-POŠTA: dopps@dopps.si SPLETNA STRAN: www.ptice.si © Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice, tabele in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon 0 avtorskih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje izdajatelja. Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in slikovne prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k varovanju ptic in narave. NASLOV UREDNIŠTVA: DOPPS - BirdLife Slovenia, Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000 Ljubljana tel.: 01 426 58 75, fax: 01 425 11 81 GLAVNA UREDNICA: Petra Vrh Vrezec E-POŠTA: petra.vrh@dopps.si UREDNIŠKI ODBOR: Gregor Bernard, Blaž Blažič, Katarina Denac, Tomaž Mihelič, dr. Tomi Trilar, Barbara Vidmar, doc. dr. Al Vrezec LEKTORIRANJE: Henrik Ciglič, Mojca Pipan ART DIREKTOR: Jasna Andrič OBLIKOVANJE: Gorazd Rovina, Vizualgrif d.o.o. PRELOM: NEBIA d.o.o. TISK: Schwarz print d.o.o. NAKLADA: 2500 izvodov IZHAJANJE: letno izidejo 4 številke Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko 1610. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva. Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite e-mail glavni urednici. POSLANSTVO DOPPS: Delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij. S tem prispevamo k ohranjanju narave in blaginji celotne družbe. PREDSEDNIK: Rudolf Tekavčič PODPREDSEDNICA: dr. Tatjana Čelik UPRAVNI ODBOR: Gregor Bernard, dr. Pavel Gantar, Eva Horvat, Tomaž Mihelič, mag. Iztok Noč, Tanja Šumrada, Manca Velkavrh NADZORNI ODBOR: Bogdan Lipovšek, dr. Peter Legiša, Bojan Marčeta, dr. Tomi Trilar DIREKTOR: dr. Damijan Denac ^ DOPPS je slovenski partner svetovne zveze naravovarstvenih organizacij 1 nter national BirdLife International. GNEZDITVENO ZAJEDAVSTVO KUKAVICE Kukavica gostitelja lahko pretenta na več načinov, gostitelj pa se zna pred njenimi prevarami zavarovati. Z izboljšanjem kukavičjih prevar se iz generacije v generacijo izboljšujejo tudi obrambni mehanizmi gostitelja, foto: ¡Stock 16 ATLAS PTIC SLOVENIJE Letošnje leto bo nedvomno zaznamoval izid Atlasa ptic Slovenije, v katerem so podrobno predstavljene vse slovenske gnezdilke. PRAVE SLUZAVKE, MOJSTRICE PREOBRAZBE Če želimo vstopiti v njihov svet, se moramo skloniti k tlom, k razpadajočim in mrtvim ostankom rastlin. Prave sluzavke so majhna, a kozmopolitska skupina. Trosišča KELIHOVK so pogosto živih barv. Ime so dobile po »kelihu« oz. čaši, ki se kot ostanek peridija obdrži na bazi sporociste. foto: Sanja Behrič 20 PINOZA Strah, da v Sloveniji letos pozimi sploh ni ptic, so v hipu razblinile pinože, ki so priletele v večmilijonski jati in navdušile še tako prefinjenega naravoslovnega sladokusca. foto: Ruj Mihelič KAZALO 4 PTICE NAŠIH KRAJEV // Blaž Bažč g GNEZDITVENO ZAJEDAVSTVO KUKAVICE // Rok Janža 12 ANTIKITERA // Katja Rutnik, Rudi Kraševec, Kaja Vukotič, Leon L. Zamuda 15 ATLAS PTIC SLOVENIJE //Tomaž MiheNČ 13 PRAVE SLUZAVKE //Sanja Behrič 20 PINOŽA //Tomaž MiheNČ 22 JOVAN HADZI //Kazi mir Tarman 25 LJUDSKA ZNANOST //Michai Prochazka 26 ŽIVLJENJE V SNEGU // Miran Krapež 28 SOVJE PERUTI DAJEJO NAVDIH, KAKO ZMANJŠATI HRUP // Luka Močivnik 32 PROGRAM DOPPS, APRIL - JUNIJ 2019 36 JANUARSKO ŠTETJE VODNIH PTIC, IWC 2019 // Luka Božič 40 BIOTSKA RAZNOVRSTNOST V STRMEM UPADU // Tilen Basle 42 DIDAKTIČNA MAKETA // Petra Jankovič 44 O MOTIVIH USTANOVITVE DRUŠTVA PRED ŠTIRIMI DESETLETJI // Iztok Geister 36 IWC Štetje v januarju je že več kot dve desetletji stalnica na koledarju velikega števila prostovoljcev iz Slovenije. foto: Urh Melan Mozetič 2019 - 40 LET DOPPS IN IZID NOVEGA ATLASA PTIC GNEZDILK SLOVENIJE Ker je pomlad in nam ob ptičjem petju, še zlasti kukavičjem, poskoči srce, boste verjetno z zanimanjem prebrali obsežen prispevek o kukavici in njenih zvijačah, ki se jih poloti, da lahko gostiteljem, ki tudi ne zaostajajo v ukanah, podtakne svoje jajce. Sama sem vsakič znova navdušena in polna občudovanja tako zelo lepega in še vedno premalo raziskanega in poznanega ptičjega sveta. Tokrat vas razveseljujemo tudi z novico o izidu tako težko pričakovanega novega Atlasa ptic gnezdilk Slovenije! Koliko podatkov smo zbrali, koliko piscev je sodelovalo, informacije o prednaročilu boste našli na strani 16. Bodimo ponosni in hvaležni za obsežno delo, ki je nastalo po zaslugi velikega društvenega entuziazma in srčnih, predanih popisovalcev, piscev, urednikov, fotografov ... Veliko delo bo verjetno še dolgo odzvanjalo v orni-toloških debatah, člankih, predavanjih in razmišljanjih o svetu ptic, ki nas v Sloveniji tako pestro obkroža. Sredi januarja je kar 250 članov sodelovalo na najobsežnejšem in najdlje trajajočem popisu ptic pri nas, Januarskem štetju vodnih ptic (IWC). Kaj vse smo doživeli, prešteli in fotografirali na več kot 1400 km popisnih odsekov na rekah in obalnem morju ter 230 lokalitetah! Če vas zanima, skočite na stran 36. Ali veste, zakaj je letošnje leto za DOPPS še posebno? Obeležujemo že 40. obletnico njegove ustanovitve. Pobudnike in ustanovitelje, Iztoka Geistra, Dareta Šereta in Božidarja Magajno, je k nastanku Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije gnala želja po organiziranih popisih ptic v Sloveniji, ki je svoj epilog doživelo z izidom Ornitološkega atlasa Slovenije pred skoraj 25 leti (leta 1995). Naključje ali ne, 40 let po začetnih »pobožnih« željah po skupinskih popisih ptic ravno zaradi dobrega sodelovanja in skupnih popisov letos izhaja že drugi Atlas ptic Slovenije. O pticah smo v tem obdobju zbrali že toliko novega znanja, da nam ga ni sram pokazati tudi svetu! Z bogatim znanjem o slovenskih pticah presegamo torej naše meje in s tem slovenske ptice postajajo tudi del evropske in svetovne zakladnice ornitološke-ga vedenja. Z znanjem pa se podirajo tudi nekoč nepremagljivi zidovi v naravovarstvu. Nova spoznanja in novi argumenti dajejo nove podlage za varovanje slovenske in evropske narave. Ptice danes niso več samo plod razprav posameznih zanesenjakov, pač pa o njih govorijo že celo novinarji, gospodarstveniki, župani in celo ministri. V letošnjem letniku bomo okroglo obletnico obeležili tudi v Svetu ptic. Tokrat ne bomo naštevali in obujali, kako se je vse skupaj začelo in razvijalo, saj smo o tem veliko pisali ob prejšnjih obletnicah. Čez celo leto bomo v Svetu ptic objavljali misli, spomine, poglede na začetke s stališča današnjega razmišljanja, vedenja. K pisanju bomo povabili štiri različne generacije članov DOPPS, ki bodo pogledale na zgodovino DOPPS z današnjimi očmi in v duhu svojih let. V prvi številki tako že gostimo prvega pisca, enega od ustanoviteljev in utemeljiteljev DOPPS, Iztoka Geistra. Želim vam lepo, ptic polno leto, in uživajte v branju, PETRA VRH VREZEC, urednica revije Svet ptic foto: Al Vrezec Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 PTICE NAŠIH KRAJEV // Blaž Blažič BELOLISKA (Melanitta fusca) Regionalna redkost - do 10 osebkov te vrste se je konec novembra in v začetku decembra 2018 zadrževalo na Blejskem jezeru [http://galerija. foto-narava.com/displayimage. php?pos=-114790]. izvirni foto: Bojan Bratož BRKATA SINICA (Panurus biarmicus) Redek podatek zunaj za to vrsto ustreznega življenjskega prostora. Samec brkate sinice je bil konec oktobra 2018 ujet in obročkan na koruzni njivi v vasi Šebrelje [Lapanja, B. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 53-54]. foto: Milan Cerar PROGASTI TKALEC (Ploceus manyar) Prvo opazovanje za Slovenijo -prvoletna samica te vrste je bila konec avgusta 2018 ujeta in obročkana na Hraških mlakah pri Smledniku [Grohar, D., Sere, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 54]. izvirni foto: Dejan Grohar VELIKI SKOVIK (Otus scops) Prva najdba za vrsto po letu 1964 na območju Slovenije -en osebek velikega skovika z madžarskim obročkom je bil v začetku septembra 2018 ujet na Ljubljanskem barju [Zagorsek, T., Šalamun, Ž. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 51]. izvirni foto: Tjaša Zagoršek SKOLJKARICA (Haematopus ostralegus) En osebek na selitvi je bil v začetku septembra 2018 opazovan nad Ornitološko postajo pri Vrhniki. Podatek je prvo opazovanje školjkarice na Ljubljanskem barju [Bordjan, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 50]. foto: Bojan Škerjanc PRITLIKAVA TUKALICA (Porzana pusilla) Četrti podatek za Cerkniško jezero in za Slovenijo - sredi junija 2018 je bil med nočnim popisom na Cerkniškem jezeru ujet samec pritlikave tukalice, v neposredni bližini pa so bili slišani še trije samci te vrste [https://www.facebook.com/ BirdingSlovenia/posts/2020564437967650]. izvirni foto: Alen Ploj PLANINSKI OREL (Aquila chrysaetos) Izredno zanimivo in hkrati redko opazovanje plenilskega vedenja - v začetku avgusta 2018 sta bila na Nanosu opazovana dva odrasla osebka te vrste, ki sta uspešno uplenila sršenarja (Pernis apivorus) [https://carniolicum. blogspot.com/2018/08/ the-golden-eagles hunt.ht ml?fbclid = IwAR36zFy1MG _9p6rjXn0FLHFvRTu3A0U 3t7cCgZCTgTI8PB0ibWe-pfeOr8c]. foto: Aleš Jagodnik PEGAM (Bombycilla garrulus) Izjemno pozen podatek - en osebek te vrste je bil sredi junija 2018 opazovan pri vasi Črnotiče. Ob tem se poraja vprašanje, ali gre morda za ptico, pobeglo iz ujetništva [Šere, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 52]. izvirni foto: Dare Šere Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 4 SjJijE Naslov za kopije objavljenih prispevkov: Blaž Blažič, elektronska pošta: blaz.blazic93@gmail.com Naslov za sporočanje opazovanj redkih vrst: Jurij Hanžel, Komisija za redkosti, DOPPS, Tržaška 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: jurij.hanzel@gmail.com Obrazec za opis opazovanj redkih vrst: http://ptice.si/ptice-in-ljudje/komisija-za-redkosti/sporocite-redkost/obrazec/ 10 RIBJI OREL (Pandion haliaetus) Zanimivo opazovanje - en seleči se osebek je bil v začetku aprila 2017 opazovan na planini Rzenik na Veliki planini na nadmorski višini 1650 metrov [Grohar, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 50]. izvirni foto: Dejan Grohar SOKOL SELEC (Falco peregrinus) V obdobju raziskave prehranskih navad sokola selca v urbanem okolju Maribora so po številu osebkov in biomasi v prehrani te ptice prevladovali domači golobi (Columba livia domestica), na drugem mestu pa so bili škorci (Sturnus vulgaris) [jANŽEKovič, F. et al. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 39-43]. foto: Milan Cerar RJASTA KOZARKA (Tadorna ferruginea) Ena ptica je bila v aprilu 2018 zabeležena na zadrževalniku Medvedce, kar je drugo opazovanje rjaste kozarke na tem območju [Bordjan, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 49]. foto: Bojan Škerjanc SIVA GOS (Anser anser) V začetku januarja 2018 je bilo na zadrževalniku Medvedce preštetih 1928 osebkov te vrste. Podatek pomeni najvišje doslej zabeleženo število sivih gosi v Sloveniji in hkrati tudi najvišje število gosi katerekoli vrste po koncu 90. let [Bordjan, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 49]. foto: Borut Rubinič MOSKATNA BLEŠČAVKA (Cairina moschata) Konec avgusta 2018 je bila samica s puhastimi mladiči opazovana v bližini zaselka Bela pri Motniku v Tuhinjski dolini. Podatek je četrti primer gnezdenja vrste zunaj dvorišča in prvi v avgustu [Bordjan, D. (2018): Acrocephalus 39 (176/177): 49-50]. foto: Ivan Petrič PINOZA (Fringilla montifringilla) Izjemen dogodek, ki se zgodi enkrat do dvakrat na desetletje -zelo dober obrod bukve in specifične vremenske razmere so pripomogle k temu, da smo bili v začetku leta 2019 v Zasavju zopet priča zbiranju več kot dvomilijonske jate pinož [http://ptice.si/2019/01/v-slovenija-to-zimo-spet-gostimo-2-milijonsko-jato-pinoz/]. izvirni foto: Ruj Mihelič SNEZNI STRNAD (Plectrophenax nivalis) Redko opazovanje - dva osebka te vrste sta bila v začetku decembra 2018 opazovana na obrežju akumulacije pri Brežicah [https:// www.facebook.com/BirdingSlovenia/ posts/2295681803789244]. zvirni foto: Alen Ploj BELOHRBTI DETEL (Dendrocopos leucotos) Raziskava belohrbtega detla na Poljanski gori je pokazala, da je volumen odmrlega drevja pomemben dejavnik za pojavljanje vrste na tem območju. Na ploskvah z detlom je bil namreč ta parameter značilno višji kot na kontrolnih ploskvah [velkavrh, M. (2018): Mag. delo. Študij ekologije in biodiverizete, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana]. foto: Matej Gamser Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 POLJUDNI ČLANEK Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Že tisočletja nam zanimanje vzbuja prizor drobne ptice pevke, ki ne glede na očitne razlike v velikosti in obarvanosti hrani mlado kukavico. Gre za posebno obliko zajedavstva, ki je pri ptičih relativno redka strategija razmnoževanja. Kukavica (Cuculus canorus) je selivska vrsta, ki jo pogosteje slišimo kot vidimo. Zaradi svojega značilnega in vsem znanega oglašanja je v zgodovini navdihnila marsikaterega pesnika in skladatelja. Prav tako se njen motiv pogosto pojavlja v ljudskem izročilu mnogih narodov, ki ji pripisujejo najrazličnejše sposobnosti. Med drugim jo ljudje povezujejo z zmožnostjo napovedovanja usode in prinašanjem sreče. Kukavica je tako zanimiva vrsta, da je o njenem vedenju in razmnoževanju pred približno 2300 leti pisal že Aristotel, Charles Darwin pa je bil prvi, ki je njeno zajedavsko vedenje tudi opisal z evolucijskega stališča in naravnim izborom. V svojem prelomnem delu O izvoru vrst je kukavici namenil celo podpoglavje Nagon kukavice. KUKAVIČJE PREVARE IN GOSTITELJEVI OBRAMBNI MEHANIZMI Kukavice se s svojih tropskih prezimovališč vrnejo v zgodnjih spomladanskih mesecih. Samci se začno oglašati v začetku aprila. Vrsta je t. i. obvezni gnez-ditveni zajedavec, kar pomeni, da morajo samice jajca nujno podtakniti v gnezda drugih ptic pevk, saj se vrsta na običajen način ni več sposobna razmnoževati. Kukavica v Evropi zajeda okoli 100 gostiteljskih vrst, med katerimi se pogosteje pojavljajo različne trstnice (rod Acrocephalus), travniške cipe (Anthus pratensis), bele pastirice (Motacilla alba), taščice (Erithacus rubecula) in sive pevke (Prunella modularis). Za kukavico je gnezditveno zajedavstvo zelo ugodna strategija razmnoževanja. S tem ko jajce podtakne drugi vrsti, se sama izogne energetsko in časovno potratnim opravilom, kot so spletanje gnezda, valjenje jajc in vzreja mladičev. Na račun tega ji več časa ostane za hranjenje in iskanje priložnosti za podtikanje jajc. Ena samica lahko v isti gnezditveni sezoni zajeda mnogo gnezd, v skrajnih primerih celo do 50. Vzgajanje kukavičjega mladiča je za gostitelja izjemno neugodno, saj ob tem izgubi lasten naraščaj in večji del gnezditvene sezone. Posledično se med kukavico in gostiteljem razvije t. i. koevolucijska oboroževalna tekma pod pritiski naravnega izbora. Kukavica želi gostitelja na več načinov pretentati, gostitelj pa se želi pred prevarami zavarovati. Z izboljšanjem kukavičjih prevar se iz generacije v generacijo izboljšujejo tudi obrambni mehanizmi gostitelja. Ta boj poteka na vseh stopnjah zajedavskega procesa, od dostopa do gostiteljevega gnezda do faze jajca in mladiča. DOSTOP DO GOSTITELJEVEGA GNEZDA Samica kukavice precej časa vloži v opazovanje gostiteljskih gnezd. Pri tem je njeno vedenje zelo skrivnostno, da gostiteljem ne izda svoje navzočnosti. Ko kukavica izbere gnezdo, čaka na ustrezen trenutek za izleganje jajca. Celoten postopek je končan v približno desetih sekundah. Ob tem odstrani eno gostiteljsko jajce (redkeje dve), ki ga bodisi odvrže bodisi poje. Najprej so bili raziskovalci mnenja, da kukavica jajce odstrani zato, da bi število jajc v gnezdu gostitelja ostalo nespremenjeno. Novejše raziskave kažejo, da gostitelji za povečanje števila jajc v gnezdu večinoma niso občutljivi. Dodatno kukavičje jajce naj bi predvsem motilo uspešno valjenje s strani gostitelja, saj je jajc v gnezdu lahko preveč. Pri večini gostiteljskih vrst obstaja neko splošno pravilo, da v primeru, če kukavica jajce izleže še preden gostitelj izleže svoja, le-ta kukavičje jajce odstrani. Izbira trenutka za Kukavičji mladič 11 ' se izleze pred izleganje je torej za kukavico ključnega pomena. pogorelčkovimi. Ker je kukavičje jajce pogosto tudi večje od gosti- foto: Tomaš Grim Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 teljevih, ga mora gostitelj valiti pravilno in dovolj časa, sicer lahko propade. Da bi ujela pravi trenutek, se kukavica zateče k zanimivemu triku. Jajca odlaga v 48-urnih intervalih in jih nekaj časa vali že v lastnem jajcevodu. Zaradi tega je jajce lahko v prednosti pred gostiteljevimi. Kukavice pogosto uničujejo gostiteljeva jajca, ki jih le-ti valijo že dalj časa. S tem ga prisilijo, da bo začel znova, z nadomestnim leglom, in bo tako na voljo zajedavki. Način, s katerim kukavica ugotovi starost legla, še ni znan. Če gostiteljski par kukavico zaloti pri svojem gnezdu, jo lahko napade. Raziskovalci so ugotovili, da so bili pari srpičnih trstnic (Acrocephalus scirpaceus), ki so agresivno napadli vsiljivko, redkeje zajedeni. Odrasle kukavice se napadov izogibajo s pomočjo skrivnostnega vedenja. V prvi vrsti se hočejo zavarovati pred poškodbami, hkrati nočejo h gnezdu pritegniti plenilcev ali povečati čuječnosti gostiteljev. Le-ti ob navzočnosti kukavice povečajo zadrževalni čas ob svojem gnezdu in KUKAVICA (zgoraj) z mimikrijo ali oponašanjem plenilske vrste, SKOBCA (Accipiter nisus: spodaj), zavaja in straši svoje gostitelje. foto: obe Tomaš Grim Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 postanejo tudi bolj pozorni na svoj naraščaj ter z večjo verjetnostjo odstranjujejo kukavičja jajca. Če gostitelj kukavico vendarle opazi, je morda le ne bo upal napasti. Z barvo in vzorci peres (predvsem progastim trebuhom), načinom leta ter obliko telesa kukavica namreč spominja na plenilsko vrsto - skobca (Accipiter nisus), čemur pravimo mimikrija ali mimetizem. Strategija je učinkovita predvsem pri novejših gostiteljih. Da je mera polna, samica kukavice ob izleganju jajca proizvede klic, ki ima podobne frekvenčne in časovne značilnosti kot skobčevi klici. Gostitelj bo tako dvakrat premislil, ali se mu splača situacijo preverjati od blizu. Kljub kukavičji pretkanosti lahko gostitelji zmanjšajo verjetnost, da bo kukavica izbrala ravno njihovo gnezdo. Lahko gnezdijo proč od območij, kjer imajo kukavice dobre razgledne točke, ter se tudi sami vedejo skrivnostno in jajca odlagajo nepredvidljivo. V primerih, ko so ptičje vrste manjše od nje, jim pomaga tudi to, da gnezda gradijo v ozkih špranjah oz. gosti vegetaciji. Kukavice zelo redko zajedajo gostiteljske vrste, ki imajo neprimerno prehrano (npr. semenojedi ščinkavci, družina Fringilidae), in vrste, ki večinoma gnezdijo v majhnih odprtinah v duplih, do katerih večje kukavice nimajo dostopa (razne sinice, družina Paridae). Prav tako je pomembna oblika gnezda, saj iz globokih gnezd, kot so npr. gnezda različnih drozgov, kukavičji mladič težje izrine gostiteljeva jajca, zato se posledično kukavice redkeje odločajo za odlaganje v taka gnezda. PODOBNOST MED KUKAVIČJIMI IN GOSTITELJEVIMI JAJCI Podobnost med kukavičjimi in gostiteljskimi jajci so opazili že sredi 18. stoletja. Ugotovili so, da ima vrsta več genetsko različnih linij, ki so specifične za gostitelja. Samice teh linij ležejo jajca, ki so bolj ali manj podobna gostiteljevim. Novejše raziskave kažejo na koevolucijski razvoj med mimikrijo kukavičjega jajca in gostiteljevim zavračanjem le-tega. Kukavice najboljše ponaredke jajc ležejo prav v gnezda gostiteljev, ki drugačna jajca najpogosteje zavračajo. Boljša mimikrija v barvi in vzorcu jajc posledično izzove boljše razločevanje le-teh s strani gostitelja in to vzajemno vplivanje se nadaljuje. Srpične trstnice zavračajo vsa jajca, ki niso podobna njihovim. Linija kukavice, ki je značilen zajedavec srpičnih trstnic, posledično leže zelo podobna jajca. Sive pevke, razmeroma nov gostitelj kukavic, drugačnih jajc ne zavračajo in »njihova« linija kukavic lahko leže drugačna jajca. Mimikrija jajc se torej razvije kot odgovor na zavračanje jajc s strani gostitelja. Stopnja podobnosti jajc med kukavico in gostiteljem je torej odsev tega, koliko časa traja zajedavski odnos. DEDOVANJE BARVE JAJC Kako lahko različne samice, ki nenazadnje pripadajo isti vrsti, ležejo popolnoma različna jajca? Vodilna hipoteza pravi, da so lastnosti, ki so vezane na posamezno genetsko linijo (npr. barva jajc), vezane na spolne kromosome in se dedujejo samo po materinski liniji. Pri ptičih je spol namreč določen ravno nasprotno kot pri sesalcih. Medtem ko imajo samci dva enaka (ZZ), imajo samice dva različna spolna kromosoma (ZW). Znanstveniki predpostavljajo, da so geni, ki so povezani z barvo jajc, samo na kromosomu W, ki ga dedujejo samo samice. Samice se tako specializirajo na določeno vrsto gostitelja. RAZNOLIKOST KUKAVIČJIH JAJC IN NJENIH GOSTITELJEV Zgoraj: Kukavičje jajce v gnezdih srpičnih trstnic: Mimikrija ni vedno popolna, kar bi tudi pričakovali v koevolucijski oboroževalni tekmi. Prav tako kukavica morda vedno ne najde svojega primarnega gostitelja in lahko jajce leže tudi v gnezdo drugih vrst. foto (od leve proti desni): Nick Davies, Tomaš Grim, Bard Gunnar Stokke Spodaj (od leve proti desni): kukavičje jajce v gnezdu pogorelčka, močvirske trstnice (Acrocephalus palustris) in dve jajci v gnezdu rakarja (A. arundinaceus) foto: vse Tomaš Grim Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Kukavičji mladič z izjemno močnimi zvočnimi in vizualnimi signali pretenta gostiteljski par, da mu le-ta prinaša večje količine hrane kot sicer. foto: Bard Gunnar Stokke Odrasel samec kukavice foto: Dejan Rocner OSEBNI PEČAT GOSTITELJA Poleg zavračanja jajc se gostitelji na zajedavstvo kukavic odzovejo tudi s tem, da svojim jajcem dodelijo oseben pečat. To so predvsem značilni vzorci in obarvanost jajc, ki jih je težje ponarediti. Samice gostiteljskih vrst imajo v svojem leglu bolj poenoten videz jajc kot samice ptičjih vrst, ki niso gostitelji kukavic. Prav tako so razlike v vzorcih obarvanosti jajc med samicami iste gostiteljske vrste večje kot pri ptičjih vrstah, ki niso gostitelji kukavic. Obe značilnosti kukavicam otežujeta življenje, saj gostitelj veliko hitreje zazna kukavičje jajce, če so vsa njegova jajca enaka. Ker so »osebni pečati« značilni za vsako samico gostiteljske vrste, kukavice težko razvijejo splošni ponaredek, ki bi se prilegal vsem. Redek primer gnezditvenega zajedavstva gnezda bičje trstnice (Acrocephalus schoenobaenus). Kukavičji mladič odstrani vsa gostiteljeva jajca. foto: Tomaš Grim V idealnih razmerah se kukavičji mladič izvali pred gostiteljevimi in s kolebanjem na hrbtu iz gnezda izvrže ves gostiteljski zarod. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 FAZA MLADIČA V idealnih razmerah se kukavičji mladič izvali pred gostiteljevimi in s kolebanjem na hrbtu iz gnezda izvrže vso bodočo konkurenco. Ker je pogosto mnogo večji od gostiteljevih mladičev, se tudi razvija dlje časa. To bi za mlado kukavico lahko bilo problematično, saj mora v relativno kratkem obdobju sama zagotavljati dovolj močne signale, da ji gostiteljski par prinaša dovolj velike količine hrane. V ta namen imajo kukavičji mladiči razvite močne vizualne in zvočne signale, ki zagotovijo, da gostiteljski par prinaša večje količine hrane kot sicer. Ključni prilagoditvi sta velik, barvit kljun in klici, ki so strukturno podobni klicem celotnega legla gostiteljevih mladičev. Ker kukavičji mladiči prosjačijo zelo intenzivno in v gnezdu ostajajo dalj časa, so zato tudi bolj izpostavljeni plenilcem. Da bi se pred le-temi lažje skrili, so evolucijsko prilagojeni, da znajo prepoznati alarmne klice gostiteljskega para, ki so sicer namenjeni utišanju lastnih mladičev ob približevanju plenilca. Ob vseh razvitih mehanizmih zaznave kukavičjega jajca se poraja zanimivo vprašanje: kako to, da evolucijsko starejši gostitelji delajo takšne razlike pri sprejemu oz. zavrnitvi jajca, mladiča pa praktično vedno sprejmejo? Variacije v velikosti in barvi prepoznavajo pri jajcih, pri mladičih pa očitno ne, saj je kukavičji mladič pogosto precej večji od gostiteljevih in ima drugače obarvan kljun in peresa. Ena izmed možnih razlag je ta, da prepoznava mladiča zahteva višje kognitivne sposobnosti gostitelja. Ti se ob prvem razmnoževanju priučijo videza svojih lastnih jajc in kasneje v življenju odstranjujejo drugačna jajca. Če so žrtev zajedanja že pri prvem valjenju, se priučijo videza tako svojih kot tudi kukavičjih jajc, torej obstaja neka cena te strategije. Kljub temu se strategija izkaže za učinkovito za fazo jajca. Manj učinkovita je »priučitev videza« pri mladičih, saj kukavičji mladič gostiteljeva jajca odstrani še preden se iz njih izvalijo mladiči. Gostitelj bi se zaradi tega že ob prvem razmnoževanju priučil samo videza kukavičjega mladiča. Kasneje v življenju bi zavračal lastne mladiče, tudi če legla ne bi nihče zajedal. Pravilo »sprejmi vsakega mladiča« se v tem primeru izkaže za boljšo strategijo. Drug problem pri prepoznavi mladiča je vidno spreminjanje mladiča, medtem ko raste. Ker so gostiteljeva legla že brez kukavičjega mladiča pogosto starostno raznolika, je težava pre-poznave še večja. Pomanjkanje kognitivnih sposobnosti ne more biti splošna razlaga, saj so pri gostiteljih avstralskih bronastih kukavic (Chrysococcys sp.) odkrili zavračanje kukavičjih mladičev. Gostitelji ob pogledu na kukavičjega mladiča bodisi zapustijo gnezdo bodisi ga iz njega odstranijo. Kukavice, ki zajedajo na teh gostiteljih, so razvile mimikrijo mladičev, ki je prav tako vezana na vrsto gostitelja. Kukavičji mladiči so gostiteljevim tako podobni v barvi peres, kože in notranjosti kljuna. Razvoj mimikrije mladičev je morda odsev evolucijskega trajanja oboroževalne tekme, ki naj bi se bila v Avstraliji začela veliko prej kot v Evropi. ZAKLJUČEK Kljub široki geografski razširjenosti po celotni Evraziji so populacije kukavice v glavnem v upadu. Proces je odsev vsesplošnega zmanjševanja biotske pestrosti kot posledice prekomernega poseganja v naravo s strani človeka. Ob tem ne izgubljamo samo posameznih vrst, temveč tudi mreže kompleksnih medvrstnih odnosov, ki so se razvijali nekaj sto tisoč ali celo milijonov let. Kukavico že od nekdaj pojmujemo kot znanilko pomladi in njeno pojavljanje je vedno kazalec ohranjenega ekosiste-ma. Če bomo ohranili kukavico, bomo posledično zavarovali tudi druge vrste. VIRI - DAViEs, N. B. (2011): Cuckoo adaptations: trickery and tuning. - Journal of Zoology 284: 1-14. - DAViEs, N. B. (2015): Cuckoo, Cheating by Nature. -Bloomsbury Publishing, London, 320 s. - MiKULiCA, O. s sod. (2017): The cuckoo: the uninvited guest. - Wild Nature Press, Plymouth, 160 s. - Predavanje N. Daviesa o kukavici: https://www. youtube.com/watch?v=n006S4hDDfE ROK JANŽA je magister molekulske in funkcionalne biologije, ki se v svojih raziskavah v glavnem osredotoča na senzorične sisteme žuželk. Kot mladi raziskovalec je zaposlen na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer se ukvarja z vibracijsko komunikacijo žuželk. Kot ljubiteljski ornitolog svoj prosti čas rad preživlja v naravi. foto: Andreja Ošlaj Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 ORNITOLOŠKI POTOPIS ANTIKITERA - ORNITOLOŠKA POSTAJA SREDI EGEJSKEGA MORJA // Katja Rutnik, Rudi Kraševec, Kaja Vukotič, Leon L. Zamuda Zaradi edinstvene in za človeka težko dostopne lokacije v Egejskem morju med Kreto in Kitero ter približno 335 km oddaljenosti od obale severne Afrike je Antikitera ena izmed prvih kopnin, na katero naletijo ptice na spomladanski selitvi. Tako si veliko ptic, ki so na selitvi preletele Saharo in porabile večino zalog energije, na otoku nabere moči za nadaljnjo pot proti severu. Glede na podatke, pridobljene z obročkanjem, te ptice pot prek Grčije nadaljujejo vse do Finske in Rusije. Kljub le 20,04 km2 je Antikitera zelo zanimiva za raziskovanje zgodovine in narave. Leta 1902 so na razvalinah antične ladje odkrili neznan bronast artefakt. Gre za antični mehanični računalnik, ki so ga takrat uporabljali za izračunavanje lege nekaterih nebesnih teles ter kot sončev in lunin koledar. Po ocenah naj bi bil mehanizem izdelan 100 - 150 let pr. n. št., njegov izvor za zdaj ostaja neznan. Ne glede na zanimivost otoka za določene stroke obstaja strah, da bo otok v prihodnosti brez prebivalcev, saj se mnogi zaradi slabih možnosti za zaposlitev raje odločijo za življenje na celini. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Majhen otok sredi Egejskega morja, kjer živi mnogo več koz kot ljudi, je pravi raj za vse, ki si v vročih poletnih dneh želijo izogniti prenatrpanim grškim plažam. Prej kot običajni turisti ga raje obiščejo ornitologi. Antikitera je oaza za ptice na selitvi in pomembno gnezditveno območje za eno izmed največjih kolonij sredozemskih sokolov (Falco eleonorae) na svetu. Jonsko Sredozemsko ZNAČILNOSTI DEŽELE: Površina: 20,04 km2 Št. prebivalcev: manj kot 50 Št. obročkanih ptic: 60.000 (120 vrst) Št. opaženih ptic: 224 vrst Št. opaženih ujed na selitvi: 20.000 (40 vrst) Št. živalskih endemitov: 2 Št. plazilcev: 4 Št. metuljev: 10 vrst dnevnih metuljev, 70 vrst nočnih metuljev Št. endemnih vrst rastlin: 25 Si predstavljate, da bi živeli odrezani od sveta, z rednimi izpadi elektrike in brez prave trgovine s svežimi dobrotami? Domačini so pretežno odvisni od zalog, ki jih naročijo pri svojcih na celini in jim jih nato dostavi trajekt. V preteklosti, ko je bil otok bolj gosto poseljen, so si samooskrbo zagotavljali s poljedelstvom. Tako je na otoku še danes mogoče zaslediti več sistemov teras, s katerimi so ljudje ustvarili rodovitna območja. Ker pa je danes večina prebivalstva na otoku v zrelih letih, se s pridelavo hrane ukvarjajo le redki. Najbolj obiskan del otoka je pristanišče, kjer imajo poleg policijske postaje in zdravstvene ambulante tudi pošto, trgovino in restavracijo (vse v istem prostoru). V slednji se je ob predhodnem naročilu mogoče tudi okrepčati s tremi različnimi jedmi. Cene živil pa so odvisne od cen v Lidlovem katalogu in lastnikovega razpoloženja. SREDOZEMSKI SOKOL (Falco eleonorae) foto: Katja Rutnik Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 VELIKI SKOVIKI (Otus scops) foto: Rudi Kraševec Kopel SREDOZEMSKIH Obročkanje MALEGA MUHARJA (Ficedula parva) foto: Katja Rutnik Antikitera je ena izmed redkih lokalitet v Grčiji, kjer lahko v času obeh selitev opazujemo 28 različnih vrst ujed s 4-5 podvrstami. Od zanimivejših velja omeniti sršenarja (Pernis apivorus), malega orla (Hieraaetus pennatus) in stepskega lunja (Circus macrourus). ZANIMIVE VRSTE PTIC: kraljevi orel (Aquila heliaca), kanja (Buteo buteo vulpinus), balkanski muhar (Ficedula semitorquata), bledi kupčar (Oenanthe isabellina), turška kotorna (Alectoris chukar), balkanski strnad (Emberiza caesia), bledi vrtnik (Hippolais pallida), vzhodna hribska listnica (Phylloscopus orientalis), hribska listnica (Phylloscopus bonelli), sibirski prosnik (Saxicola torquatus maurus), trobentar (Bucanetes githagineus), smaragdni čebelar (Merops orientalis) Antikitera ima lasten vir pitne vode. Največ padavin imajo v zimskem času, ko slabemu vremenu botrujejo tudi močni vetrovi. V poletnih mesecih je zaradi suše priporočeno varčevanje z vodo, tako se marsikdo raje osveži na eni od treh plaž na otoku. ORNITOLOŠKA POSTAJA Leta 2000 ustanovljena ornitološka postaja je nastala kmalu po začetku ornitoloških aktivnosti na otoku. Spremljanje ptic na selitvi poteka v obeh sezonah. Spomladi ptice prihajajo na otok prek Sredozemlja in si na njem naberejo moči za preostanek poti. Jesenske selivke pa so predvsem ptice iz srednje in vzhodne Evrope. V spomladanskem času je število obročkanih osebkov in vrst mnogo večje kot jeseni. V mreže se lovijo množice kobi-larjev (Oriolus oriolus), pogorelčkov (Phoenicurus phoenicurus), rumenih vrtnikov (Hippolais icterina) in drugih ptic pevk. Izmed bolj zanimivih vrst, ki jo na otoku lahko opazimo le v jesenskem času, je mali muhar (Ficedula parva), ki prezimuje v Indiji. Zaradi svoje lege in reliefa je ornitološka postaja idealen prostor za študij selitev ptic ter njihove ekologije na postanku. Majhnost otoka omogoča, da dobimo dober vpogled v vrstno sestavo selivk in dinamiko selitev. Tudi delež ptic, ki so ponovno ujete, je dokaj visok, zato lahko dobimo natančno sliko, koliko časa se ptice zadržujejo na postanku in kakšen vpliv ima to na njihovo obnovitev zalog. Poleg klasičnega obročkanja raziskovalci ptice spremljajo tudi s pomočjo različnih načinov sledenja (GPS, RT) in raziskujejo, katerim življenjskim prostorom dajejo vrste prednost. SREDOZEMSKI SOKOL Skalnati klifi na obali otoka so pomembno mesto za gnezdenje sredozemskih sokolov, ki jih na Antiki-teri najlaže opazujemo od konca aprila do oktobra. V Grčiji gnezdi kar 80 % svetovne populacije, Anti-kitera pa pomeni eno izmed največjih kolonij. Prav zato so potencialna gnezdišča uvrščena v območja NATURA 2000. Največja lokalna znamenitost je območje belih vod ali v grščini "aspro nero", kjer se celinska voda zadržuje skozi vse leto. Voda pronica skozi udor apnenca in ustvari bazenčke. Izvir je poseben predvsem zaradi tega, ker si lahko povsem od blizu pri vsakdanjem kopanju in pitju vode ogledamo več deset sredozemskih sokolov hkrati. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 14 OBMOČJE BELIH VOD (Aspro nero), na katerem lahko sredozemske sokole opazujemo čisto od blizu foto: Katja Rutnik MAČJEOKA KAČA (Telescopus fallax intermedius), endemična podvrsta foto: Leon L. Zamuda JUŽNI GOZDNIK (Hipparchia senthes) med prehranjevanjem na ustnatici vrste Ballota pseudodictamnus foto: Kaja Vukotic DNEVNI IN NOČNI METULJI Na otoku smo do sedaj opazili okoli 80 vrst metuljev, od tega 10 vrst dnevnih. Ti so večinoma, tako kot ptice, sezonski selivci, denimo navadni senožetnik (Colias croceus), admiral (Vanessa atalanta), katan-čev selec (Pontia edusa) idr. ter dve vrsti, ki v Sloveniji ne živita, južni gozdnik (Hipparchia senthes) in vrsta Muschampia proto. Južni gozdnik je edina vrsta dnevnega metulja s stalno populacijo, ki je razširjen po celotnem otoku. V pomladnem času jih lahko opazujemo pri množičnem prehranjevanju na trajnici iz družine ustna-tic vrste Ballota pseudodictamnus. Metulji in druge žuželke se zaradi pretirane paše v pomladnem času zadržujejo predvsem v naseljih na lončnicah. V jesenskem času pa se hranijo s sokovi sadnih plodov (fig, opuncij, grozdja), ali pa celo srkajo sokove iz živalskih iztrebkov in mrhovine. Biotska pestrost Grčije je ena izmed najvišjih v Evropi. Raznolika pokrajina in mnogi otoki ob ugodni klimi zagotavljajo dom tudi številnim vrstam plazilcev, ki jih lahko na ozemlju Grčije naštejemo kar 64. Na Antikiteri prebivajo le štiri: navadni polprstnik ali turški gekon (Hemidactylus turcicus), Kotschyjev gekon (Mediodactylus kotschyi), ivanja kuščarica (Ablepharus kitaibelii) in podvrsta mačjeoke kače (Telescopus fallax intermedius). Posebej velja omeniti predvsem mačjeoko kačo, saj gre za endemično podvrsto Antikitere. Podvrste mačjeokih kač med seboj razlikujemo po obarvanosti in številu hrbtnih lusk na sredini telesa. Po drugih telesnih značilnostih se omenjena kača ne razlikuje dosti od tiste, ki živi pri nas. PROSTOVOLJSTVO Prostovoljci so nepogrešljivi pri vseh aktivnostih na otoku, zato se lahko tisti, ki ste željni znanja, pridružite aktivnostim na otoku. Obetate si lahko obilico novega znanja o pticah, začinjenih z izkušnjo življenja na samotnem otoku. Več informacij o programu lahko najdete na spletni strani: http:// www.ornithologiki.gr/page_cn.php?tID=1780&a ID=809 ali pri koordinatorju projekta Christosu (cbarboutis@ornithologiki.gr). Vabljeni! NAVADNI SENOŽETNIK (Colias croceus) Foto: ¡Stock DNEVNI METULJI: modri marogarček (Leptotes pirithous), šetrajev sleparček (Pseudophilotes vicrama), repati lesketavček (Lampides boeticus), katančev selec (Pontia edusa), navadni senožetnik (Colias croceus), admiral (Vanessa atalanta), osatnik (Vanessa cardui), okrasti skalnik (Lasiommata megera) Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 VARSTVO PTIC STRNJENO ZNANJE O VSEH SLOVENSKIH GNEZDILKAH // Tomaž Mihelič ATLAS ptic Slovenije POPIS GNËZDILK 2002-20I7 m m W Letošnjo gnezditev in leto bo nedvomno zaznamoval izid Atlasa ptic Slovenije, v katerem so podrobno predstavljene vse slovenske gnezdilke. knjigi, katere obseg je narastel na 608 | strani, je zbranih več kot 350.000 opazo- vanj o gnezditvi naših ptic. Obdelali smo 239 vrst, od katerih smo jih med vsaj domnevne gnezdilke Slovenije uvrstili 228. Razlika v vrstah gre na račun tistih, ki se sicer pojavljajo pri nas v gnezditveni sezoni, a tu (več) ne gnezdijo. Razširjenost vsake vrste je prikazana s pregledno karto, na kateri lahko primerjamo tudi podatke iz prejšnjega atlasa, kar da vpogled v spreminjanje razširjenosti vrst skozi čas in pa natančno karto Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 razširjenosti vrste v Sloveniji, kar je osnovni namen atlasa. Za vrste, zabeležene v manj kot 120 tetradah, je prikazana karta razširjenosti na nivoju 2x2 km, za pogostejše vrste pa karta gostot, izračunanih s pomočjo statistične metode kriging. Za šest za vznemirjanje zelo občutljivih vrst smo prikaz razširjenosti obdržali na nivoju 10 km2, saj smo se zaradi njihove privlačnosti bali porasta obiskovanja njihovih gnezdišč. Višinska razširjenost je prikazana z grafom višin glede na 200-metrske višinske pasove. Bogata so tudi besedila. V uvodnih poglavjih je predstavljen splošni vpogled v gnezdilke Slovenije, zgodovinske spremembe in življenjska okolja. V spremnih besedilih je opisan gnezditveni status v Evropi ter opis razširjenosti vrste v Sloveniji. V besedilu o posamezni vrsti so poudarjena najbolj značilna območja pojavljanja vrste pri nas in nekatere zanimivosti o njeni razširjenosti. Predstavljeni so tudi življenjski prostori in gnezditvene gostote vrste v Sloveniji ter pregled raziskanosti vrste v Sloveniji. Pri ogroženih vrstah je dodano poglavje o ogroženosti. Le-to je zaznati tudi pri nekaterih vrstah zunaj ogroženosti, kjer podatki vzporednih popisov kažejo na upad vrste. Za vsako vrsto so dodani tudi številčni podatki o oceni velikosti gnezdeče populacije v Sloveniji ter osnovni statistični podatki o preštetih osebkih. Da bo informacija o naših pticah zanimiva tudi za tujce, je pri vsaki vrsti angleški povzetek. Pri pisanju besedil je sodelovalo kar 42 avtorjev. Številčnost piscev nam je omogočila, da se je vsak avtor lahko bolje posvetil posameznim vrstam. Vsaka stran knjige pa je obogatena z lepo fotografijo vrste, ki so jih v glavnem posneli naši člani. JUŽNA POSTOVKA (Falco naumanni) v Sloveniji ne gnezdi več. V atlasu je dokumentirano, kdaj je izginila, in prikazana razširjenost v prejšnjem atlasu (črne pike). Eden izmed pomembnih mejnikov obdobja, ki ga zajema ta atlas, je urejenost podatkovne zbirke in njena natančnost, saj nam je uspelo vključiti vse podatke v njihovi osnovni obliki, vključno z natančno lokacijo. To nam bo omogočilo primerjave številčnosti populacij s podatki, ki jih bomo Na KARTI RAZLIK je lepo opazen porast populacije VELIKEGA ŽAGARJA (Mergus merganser; zbirali v prihodnosti. Obvladovanje zbirke je zaradi natančnega pregleda vrstnih koordinatorjev narekovalo njen spletni značaj. Tako je bil spletni Atlas ptic zasnovan v prvi meri kot pregledovalnik in urejevalnik podatkov, a se je zelo kmalu izkazal kot odlično sredstvo zbiranja opazovanj iz celotne države, ne glede na ciljne popise. To kaže na predanost in entuziazem terenskih ornitologov, ki vanj skrbno beležijo opazovanja tudi takrat, kadar niso na ciljnih popisih. Zadeva je šla celo tako daleč, da so naključna opazovanja začela bistveno dopolnjevati sistematično zbrane podatke, predvsem pri redkih in manj zaznavnih vrstah. Kar 608 strani, 239 vrst, več kot 350.000 opazovanj o gnezditvi naših ptic in 632 popisovalcev. Danes je tako pred nami knjiga znanja o gnezdil-kah Slovenije v obdobju zadnjih 15 let. Knjiga poleg natančnih gnezditvenih informacij, ki so nam jih zaupale ptice, nosi tudi zelo pomembno informacijo o številni in pestri druščini ljudi, ki se zanimajo zanje, in videti je, da ta postaja iz dneva v dan večja. Pri izdelavi tega atlasa smo uporabili podatke kar 632 opazovalcev in s pomočjo tega nam je v knjigi Atlas ptic Slovenije zagotovo uspelo združiti največ znanja na enem samem mestu. Vabljeni k branju! Podoba značilne strani za pogosto vrsto, kot je denimo VIJEGLAVKA (Jynx torquilla) foto: Maciej Szymanski Svet ptic 01, april 2019 ^ 17 narava PRAVE SLUZAVKE, MOJSTRICE PREOBRAZBE // Sanja Behrič * -^TlTŽ1' rt.--"; i'-.'.^ • fr HHft' ' "*• s Physarum albescens, nivikolna miksomiceta iz rodu MEŠIČEVK: sporokarpi so tu sedeči in obdani z dvoplastnim peridijem. V zunanji plasti se lahko nalaga apnenec, če ga ni, pa so sporociste modro-vijoličaste in iridescentne. SPOROKARPI vrst iz rodu Lamproderma so pogosto iridescentni - prelivajočih se, mavričastih barv. Na fotografiji je vrsta Lamproderma nigrescens s tankim pecljem in kroglastimi, modrikasto svetlečimi sporocistami. Rod vključuje tudi mnogo nivikolnih (snežnih) vrst. Pozoren bralec se bo morda spomnil, da so bile prave sluzavke v Svetu ptic že omenjene. V tokratnem prispevku razkrivamo malce več in vas morda celo spodbudimo, da jih poiščete v svojem okolju. Če želimo vstopiti v njihov svet, se moramo skloniti k tlom, k razpadajočim in mrtvim ostankom rastlin. V podrtih in trohnečih deblih dreves, na lubju, na strohnjenih štorih, v listnem opadu in tleh se razmnožujejo, razvijajo, iščejo hrano in dozorijo. Prave sluzavke ali miksomicete (lat. Myxomycetes) so majhna, a kozmopolitska skupina evkariontskih organizmov, razširjena v vseh geografskih širinah, kjer uspevajo rastline. Predstavnike najdemo v zmernih in tropskih gozdovih, v puščavah, v alpin-skih in celo arktičnih ekosistemih. Na svetu je prepoznanih približno 1000 vrst, v Sloveniji okoli 100. RASTLINE, ŽIVALI ALI GLIVE? Uvrstitev pravih sluzavk v taksonomski sistem je prvim raziskovalcem povzročala kar precej preglavic, saj so jih uvrščali med rastline, živali, praživali in glive. Sodobnejše molekularne raziskave so potrdile tezo, da spadajo v kraljestvo praživali (Protozoa). Da bi bolje razumeli, zakaj so tako izmuzljiva skupina, poglejmo, kako poteka njihov razvoj, med katerim doživijo dve večji preobrazbi. Razširjevalne enote miksomicet so spore oziroma trosi. Ob ugodnih razmerah v okolju se iz haplo-idnih* trosov sprostijo mikroskopske enojedrne amebe - miksomonade, z bički ali brez. Mikso-monade so prva trofična faza v razvoju. Hranijo se s fagocitozo, ko dosežejo primerno velikost, se začnejo deliti in oblikujejo kolonijo. Ko je koncentracija ameboidnih celic dovolj velika, se skladne miksomonade paroma združujejo v diploidno ame-boidno zigoto. Tudi zigota se hrani fagocitotsko in povečuje svojo maso. Jedro se ob tem večkrat zaporedoma sinhrono deli in oblikuje se velika mnogo-jedrna masa, ki ji pravimo plazmodij. To je drugi, sluzasti stadij pravih sluzavk, po čemer so dobile ime. Plazmodij je brez notranjih pregrad in zaradi izmeničnega toka protoplazme je videti kot utripajoče omrežje žil. Lahko se premika, plazi naokoli po substratu in išče hrano. V tleh in odmrli biomasi opreza za bakterijami, algami, glivnimi trosi ... Ko dozori, nastopi zadnja preobrazba - iz plazmodija se razvijejo vrstno specifična trosišča (miksokar-pi). So tista stopnja v razvoju, ki jo v naravi najlaže opazimo, čeprav velikost večinoma ne presega nekaj milimetrov. V trosiščih se razvijejo trosi, ki se ob zrelosti sprostijo v okolico in sklenejo krog. Trosišče MREŽASTE ZLATOVKE (Hemitrichia serpula) posnema obliko plazmodija, zato se ta tip imenuje plazmodiokarp. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Še ena vrsta iz rodu ZLATOVK (Hemitrichia calyculata), s pecljato obliko trosišča: pecelj se nadaljuje v čašo, ki je ostanek peridija, iz nje pa kipi omrežje nitk - kapilicij. NITKARICE imajo trosišča oblikovana kot šop pecljatih cilindričnih »niti«. Kapilicij in trosi so navadno rjavih odtenkov. Vrsto Stemonitis herbatica najpogosteje najdemo na travi in mrtvih listih. PESTROST OBLIK IN BARV Pri iskanju trosišč hitro opazimo, da imajo vrste zelo različen videz. Različno so videti tudi v posameznih fazah zorenja. Iz belega plazmodija lahko poženejo oranžni sporokarpi, nato preidejo v rjavo barvo, ko dozorijo, pa so rumeni. Neverjetna morfološka pestrost je opazna na več nivojih, najbolj pa se izrazi pri trosiščih in strukturah znotraj njih. Ko sluzavke pogledamo pod mikroskopom, se nam odstre popolnoma nov svet. Obliko in raznobarvnost miksomicet lahko zaslutimo tudi v imenih vrst: razbarvana grahovka, rožnata kelihovka, kijasta zlatovka, oranžna ikrovka, ploska satjevka, zelenkasta mešičevka, valujoča nitkari-ca, pecljata prosenka. Nekatere vrste imajo zlat, mavričast sijaj, pravimo, da so iridescentne. Znotraj trosišč je sistem niti (kapilicij), med njimi pa so razporejeni trosi. Tudi kapilicij je raznoliko oblikovan in obarvan, niti so preproste in tanke ali pa debele, spiralaste in z ornamenti. Trosi na najmanjšem mikroskopskem nivoju ne zaostajajo. Njihova površina je gladka ali ornamentirana z bradavicami, špičkami in mrežastim vzorcem. Velikost, barva in vzorec na površini trosov so razmeroma stalni morfološki znaki in pomembni pri določanju vrst. Trosišče je navadno prekrito še z zunanjim ovojem (peridij), ki je lahko večplasten. Pri nekaterih skupinah se v plasteh peridija nalagajo ostanki apnenca, v skrajnem primeru so trosišča popolnoma bela in skorjasta. Peridij se mora za uspešno razširitev trosov raztrgati. EKOLOGIJA IN VLOGA V EKOSISTEMU Miksomicete lahko glede na to, na kakšnem substratu se pojavijo trosišča, razdelimo v različne ekološke skupine. Najbolj pogoste in opazne so lignikolne miksomicete, ki se razvijejo na lesnatih delcih. Kortikolne vrste se pojavljajo na lubju dreves, folikolne na listih, v socvetjih tropskih rastlin pa najdemo florikolne vrste. Zanimiva je skupina nivikolnih ali snežnih miksomicet, ki so vezane na dolgotrajno odejo snega. Trosišča razvijejo v kratkem času pozne pomladi, ko se snežna odeja začne taliti. Ob robu snežnih zaplat se na poleglih travah in vejicah, ki so ležale pod snegom, oblikujejo trosišča, ki se lahko pojavijo v stotinah. Prave sluzavke imajo pomembno vlogo v prehranjevalnem spletu tal, kjer uravnavajo številčnost bakterij in drugih mikroorganizmov. Z različnimi encimi sodelujejo pri razkrajanju rastlinskega gradiva. Epifitske kortikolne vrste na deblih so bio-indikatorji za stopnjo onesnaženosti zraka, že sam obstoj miksomicet v ekosistemu pa je dober kazalec vrstno bogatega območja. Nekaj predstavnikov je zajedavskih, zajedajo na glivah. Trosišča miksomicet ustvarjajo zatočišče, hrano in mesto za razmnoževanje nekaterih žuželk, posebno hroščev. Z nezrelimi trosišči se radi hranijo polži in mravlje, zabeležen pa je bil tudi primer hranjenja ptic z vrsto čreslov cvet (Fuligo septica), ki je ena izmed bolj pogostih in opaznih vrst, saj lahko razvije velika trosišča. V zadnjem času vedno bolj raziskujejo tudi njihovo biokemijsko sestavo, saj so nov biotski vir spojin z antimikrobnimi in antitumorskimi aktivnostmi. Čeprav se zdi, da smo jih komajda začeli preučevati, pa so se nekatere vrste miksomicet že pojavile na seznamih ogroženih vrst. Kot mnogo drugih organizmov so ogrožene predvsem zaradi pospešenega izgubljanja življenjskih prostorov. *SLOVARCEK: haploiden - celica ali bitje, ki ima enojno število kromosomov, nasprotno diploiden fagocitoza - način prehranjevanja, kjer organizem obda delec hrane, ga vsrka in prebavi kapilicij - nitaste strukture v trosiščih miksomicet, v obliki gostega omrežja ali iz krajših prostih elementov miksokarp (trosišče) -struktura pri miksomicetah, ki proizvaja trose peridij - ovoj okoli sporociste, enojen, dvojen ali trojen, membranski, hrustančast ali kalciniran plazmodij - gibljiv, mnogojedrn, aceličen ameboidni organizem, ki ustvarja sluzasto razvojno fazo pravih sluzavk pražival - večinoma mikroskopsko majhni enoceličarji, lahko tudi večji organizmi, kot so prave sluzavke sporocista - tisti del sporokarpa, ki vsebuje spore oz. trose sporokarp - oblika trosišča z jasnim individualnim miksokarpom iz pecljate ali sesilne sporociste zigota (spojek) - diploidna celica, ki nastane po združitvi dveh spolno različnih celic Pogled pod mikroskopom nam razkrije kapilicijsko omrežje in trose RDEČE KELIHOVKE (Arcyria denudata). Kapilicijske niti so ornamentirane z obroči, zobci in grebeni, trosi pa so gladki. foto: vse Sanja Behrič Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 PORTRET PTICE PINOZA // Tomaž Mihelič PINOŽA (Fringilla montifringilla) je po velikosti in videzu podobna ščinkavcu (F. coelebs), le da ima sprednji del prsi in rame oranžne barve. Samice so nekoliko bolj blede. Pri nas je pinoža redna zimska gostja ter izjemno redka gnezdilka. ilustracija: Mike Langman / RSPB Da si bomo letošnjo zimo zapomnili kot neobičajno, je bilo jasno že na samem začetku, saj se je marsikdo ob krmilnicah spraševal, kam so odšle vse ptice. Prav letošnje nezimsko vreme je imelo za posledico nezainteresiranost ptic za ponujeno hrano na krmilnicah, ki so jo z lahkoto našle v naravnih okoljih. Zato so deževali klici z vprašanji, kaj se je zgodilo z našimi pticami. Strah, da v Sloveniji ptic letos sploh ni, so nato v hipu razblinile pinože (Fringilla montifringilla), ki so priletele k nam v večmilijonski jati. Njihov množični pojav je navdušil še tako prefinjenega naravoslovnega sladokusca, glas o milijonski jati pri Litiji pa se je hitro razširil tudi zunaj slovenskih meja. Informacijo o množičnem prenočevanju pinož so nam sporočili domačini s Polšnika, ki so opazovali njihovo zbiranje že konec novembra. Večino je pojav navdušil, nekateri starejši pa so se s kančkom strahospoštovanja spraševali, kaj to pomeni, saj česa takega niso pomnili. Ornitologi, ki smo prestregli informacijo, smo pojav že poznali, saj se je podobna zgodba odvrtela v zimi 2004/05 na Bohorju in 2008/09 v Trnovskem gozdu. Vest, ki smo jo posredovali, se je nato bliskovito razširila v javnosti. Tako sredi januarja ni bilo veselje opazovati le pinož, pač pa tudi množico navdušenih opazovalcev, za katere ne pretiravam, če rečem, da so strmeli odprtih ust. Naj je šlo za ornitologe ali druge ljubitelje narave, večina je bila enotna, da se pojava, če ga ne doživiš, ne da dobro opisati. Poleg slovenskih opazovalcev so bili gostje tudi naravoslovci in fotografi iz sosednjih in drugih držav. Novico o množičnem pojavu (o milijonski jati) pinož je predvajal celo britanski BBC. OBRODI BUKEV IN LEPO VREME Pinoža je borealna vrsta in naseljuje celotni pas gozdov tajge od Skandinavije do Kamčatke. Spada med ščinkavce in je zelo podobna naši vrsti ščinkav-ca (Fringilla coelebs) tudi po obarvanosti, še posebej v zimskem perju, ko samci nimajo izrazite črne glave. Največja razlika med vrstama je ravno pojav množičnih zgostitev pinož in ogromnih skupnih prenočišč na prezimovanju. Pinoža je v zimskem času močno specializirana za prehranjevanje z bukovim žirom in ravno obrodi bukve so eden tistih dejavnikov, ki omogočajo njeno množično pojavljanje na prezimovališčih v srednji in južni Evropi. Drug pomemben dejavnik je vreme oziroma debelina snežne odeje, ki vpliva na dostopnost žira, saj je le-ta v zimskih mesecih že ves na tleh. Zimujoče populacije pinož se pomikajo v jugozahodni smeri proti osrčju območja razširjenosti bukve, a le toliko, kolikor je nujno potrebno. V Slovenijo jih tako v milijonskem številu prinese predvsem ugodna kombinacija obroda bukve in kopne zime z obilico snega v okoliških, predvsem severnih in zahodnih deželah. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 20 Prav ta kombinacija se je močno izrazila letos kot tudi v preteklih množičnih pojavih oz. invazijah pinož v Sloveniji. Ker so za bukev značilna velika nihanja v količini obroda, ki je včasih tudi regionalno izrazit, se je množično prenočišče oblikovalo na različnih območjih Slovenije. Navadno izberejo prenočišča znotraj ugodnih prehranjevališč ali vsaj na njihovem obrobju. Za prenočevanje imajo rade gosto porasla območja, zlasti z iglavci, kot tudi zavetrne lege, saj se ponoči v doline steka mraz. Vsa dosedanja slovenska prenočišča pinož so bila podobno kot letos, ko so prenočevale v samem vrhu doline Sopote, vedno locirana v manjših dolinah na samih ovršjih bukovih gozdov. Evropska populacija pinože šteje okrog 20 milijonov parov, proti vzhodu pa bi jih lahko našteli še okrog petkrat toliko. Za gnezdečo populacijo so značilna velika nihanja v številčnosti predvsem zaradi nerednega pojavljanja gosenic nekaterih vrst nočnih metuljev, ki so ključna hrana za zarod. V zadnjih letih pinoža doživlja zmeren upad populacije. Da je bilo letošnje gnezdenje na severu verjetno zelo obilno, bi se dalo sklepati že iz samega pojava pri nas, saj k nam priletijo predvsem mlade ptice. Podobno jato so zabeležili letos tudi v Švici. Pinože so pri nas letos ostale rekordno dolgo, pravzaprav vse obdobje prezimovanja. V nasprotju s predhodnima dvema pojavoma, ko je njihovo prezi-movanje zmotil zapadli sneg in so se bile primorane močno razkropiti po celi državi, so lahko letos v gozdovih Zasavja brez večjih težav nabirale hrano od konca novembra do zadnjih dni v februarju. Ravno zaradi tega so skozi celotno obdobje uporabljale samo eno skupno prenočišče, hranile pa so se predvsem v smeri proti severu in vzhodu. KOLIKO JIH JE Poleg občudovanja naravnega pojava smo se vsaj tisti poklicno deformirani ornitologi, ukvarjali tudi s štetjem. Pri tako množičnih pojavih je že to, ali se sploh da oceniti velikost, zanimiv izziv raziskovanja. Najbolje se je izkazala tehnika jut- ranjega štetja preleta jate s podobno metodo, kot se meri pretok reke. Pinože se namreč ob večerih vračajo na prenočišče v različno velikih jatah iz več smeri, zjutraj pa je njihov odhod na prehranjeva-lišča navadno najbolj spektakularen, saj je podoben ogromni dolgi reki, ki se v eni smeri strnjeno zliva iz gozda. To nam omogoči, da lahko s snemanjem in naknadno analizo posnetkov ugotavljamo, koliko ptic je v danem trenutku letelo mimo nas in s kakšno hitrostjo. Če podatke zložimo skozi celo trajanje preleta, lahko ocenimo skupno število. To nam je zelo dobro uspelo v primeru jate na Bohorju, kjer so pinože odletavale po dolini proti severu, kar nam je omogočalo odličen pogled na prelet celotne jate. V več ponovitvah smo lahko z veliko mero zanesljivosti ocenili, da je jata štela okrog dva milijona ptic. Letošnji primer jate pinož je bil glede štetja veliko bolj zahteven že zaradi večjega števila, saj smo si bili opazovalci z izkušnjami iz obeh prejšnjih jat enotni, da jih je letos na Polšniku bistveno več. Letos so večkrat odletavale v več smereh. Pinože so bile letos tako še najbolj primerne predvsem za občudovanje. Če bi znali izmeriti osuplost in nasmehe na obrazih opazovalcev, bi jih najbrž več namerili pri tistih, ki se niso ukvarjali s foto dokumentiranjem dogodka, saj se veličastnosti pojava enostavno ne da posneti. Ta zadrega in želja po čim boljšem posnetku se je na snemalcih hočeš nočeš močno odražala. Pojav je treba pač doživeti. In ko so otroke, ko smo že ne vem več katerikrat hiteli iz šole na opazovanje pinož, sošolci vprašali, kaj vidimo tako neverjetnega na tem, da stalno hitimo na Polšnik gledat pinože, se mi je zdela najbolj zgovorna naslednja primerjava: »Ali bi si ogledali pojav sončnega mrka ali velikega kometa, ki bi potoval mimo Zemlje? Jasno, da bi si ga. No, predstavljajte si, da je spektakel, ki ga lahko doživimo na Polšni-ku, za nas nekaj še veliko bolj zanimivega. Ptice se da zavohati, slišati njihov let in celo začutiti njihov odriv zraka, ko letijo mimo.« Več hektarjev na debelo prekritega gozda v jutranjih urah, tik pred vzletom. foto: Tomaž Mihelič Največ opazovalcev so imele pinože v večernih urah, ko so se nepregledne jate vračale s prehranjevališč. foto: Gaber Mihelič V Slovenijo pinože v milijonskem številu prinese predvsem ugodna kombinacija obroda bukve ter kopne zime. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 PORTRET ORNITOLOGA JOVAN HADŽI - OČE SLOVENSKE BIOLOGIJE IN USTANOVNI ČLAN ORNITOLOŠKEGA OBSERVATORIJA // Kazimir Tarman Slovenski zoolog srbskega rodu, Jovan Hadži, se je rodil v Temišvaru v Romuniji 22. novembra 1884. leta. Svoj začetek v zoologiji je opisal takole: »Bilo je 1903, pred 58 leti, ko sem kot mladenič zapustil klasično gimnazijo v Zagrebu in odšel na študij naravoslovja, predvsem meni priljubljene zoologije na Univerzo na Dunaju. Na študij sem bil dobro pripravljen. Med šolanjem sem zbral lepo zbirko zooloških objektov. Spoznal sem bogastvo oblik in načinov življenja živali skozi marljivo branje Brehmovega dela o Življenju živali in s terenskim delom. Na Dunaju sta bila moja profesorja zoologije Carl Grobben in Berthold Hatschek, zlasti zadnji, ki je bil mentor mojega doktorskega dela«. Njegova tema doktorata je bila »Živčni sistem Hidre«. S tedaj novo tehniko vitalnega barvanja z metilenskim modrilom mu je uspelo preučiti oživčenost trdoživa (Hydra) pri živem telesu. Leta 1908, v osmem semestru študija, je Jovan Hadži postal tudi doktor filozofije. PRIHOD V LJUBLJANO Letos mineva 100 let, odkar je regent Aleksander, poznejši kralj Jugoslavije, podpisal zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani. V profesorski zbor Filozofske fakultete je bil že na začetku povabljen dr. Jovan Hadži. Povabili so ga prijatelji, matičarji Univerze in člani dunajskega akademskega kluba „Slovenija". Pred tem je bil pripravnik v Narodnem muzeju v Zagrebu in asistent ter privatni docent na Zavodu za primerjalno anatomijo Filozofske fakultete v Zagrebu. ZOOLOŠKI INŠTITUT IN RAZISKOVALNO DELO Zoološkemu inštitutu in katedri za zoologijo so dodelili prostore v osrednji univerzitetni zgradbi na Kongresnem trgu, v prvem nadstropju, v vogalu balkona na glavnem vhodu pa vzdolž Vegove ulice. To je bil dolg hodnik in pet velikih sob. V njih je ostalo le nekaj pohištva iz nekdanjega Deželnega dvorca. Profesor je začel iz nič. Za osebno raziskovalno delo je moral z inštrumenti opremiti svoj kabinet, za pouk urediti in opremiti praktikum z mikroskopi in laboratorij za izdelavo učnih preparatov. Praktikum je opremil kar z denarjem od vojne odškodnine. V širokem hodniku je dal postaviti „leseno hišico" v dveh nadstropjih s policami za knjige. Izkoristil je povojni čas velike nemške inflacije in za skromen denar nabavljal strokovne knjige in revije. Pridobil je kompletne zbirke vodilnih evropskih znanstvenih revij in ustvaril izjemno bogato zbirko knjig in revij. V njej so nabirali znanje Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 V vrtinčarjih je videl izvor ožigalkarjev. Na sliki je ČRTASTI VRTINČAR (Prostheceraeus vittatus). foto: Wikipedija tudi raziskovalci drugih jugoslovanskih univerz. Ta zbirka je postala kasneje osnova za vzpostavitev biološke knjižnice Oddelka za biologijo in Nacionalnega inštituta za biologijo. Raziskovalno je nadaljeval delo na ožigalkarjih (Cnidaria). Gradil je nov pogled na živalsko rodo-slovje. Leta 1944 je izšlo delo „Turbelarijska teorija knidarijev". Teorija je izzvala živahno polemiko med njegovimi privrženci in nasprotniki, še posebno potem, ko je bila razložena v delu The Evolution of the Metazoa (Evolucija mnogoceličarjev, 1963). Sodobne raziskovalne tehnologije in metode kljub logiki Had-žijeve razlage njegove teorije niso podprle. Del raziskav je usmeril tudi v raziskave podzemeljskega in gorskega sveta, posebno favnistiko suhih južin, ščipalcev in paščipalcev. Sestavil je prvi zoogeografski pregled Balkana. V PREDAVALNICI Hadžijeva predavanja so bila v »balkonski predavalnici« na Univerzi, v predavalnici, ki ima izhod na glavni balkon proti Kongresnemu trgu. V prvi sobi od balkona proti vogalu z Vegovo ulico je bil njegov delovni kabinet. Predavanja so vsa leta potekala od devetih do desetih dopoldne. Profesor je vstopal v predavalnico neposredno iz svoje sobe. Predavanja so obsegala predmete: specialna zoolo-gija nevretenčarjev, splošna zoologija (biologija) in descendenčna teorija (darvinizem). Takrat ni bilo učnih načrtov, ki bi zapovedovali učitelju obdelavo celotne tematike učnega predmeta. Učitelj je imel popolno svobodo. Snov je izbiral in predstavljal po svoji presoji. Zato so bila predavanja v ciklih. Profesorju najljubše teme so bile evolucijsko razvojne izpeljave mnogoceličarjev (Metazoa) iz enoceličarjev prek vrtinčarjev (Turbellaria). Ožigalkarje (Cnidaria) je odmaknil od glavnega debla, ki vodi proti višje razvitim nevretenčarjem, v stransko vejo na razvojnem drevesu. Ta novost ni bila v skladu z dotedanjim pojmovanjem rodo-slovnega sistema. To temo je poglabljal do tolike podrobnosti, da smo študenti začutili njegov raziskovalni žar. Čeprav ni slovel kot govorec, se je sproščeno razgovoril in svoje zamisli zapisoval in risal po tabli. Pri poslušalcih, mladih zoologih, je tako vzbujal raziskovalni nemir. Nekaterih poglavij zoologije se je loteval le občasno. Zelo redko je predaval o žuželkah, le na vsakih nekaj let, zato je bila priprava na izpit zahtevna. To ni bilo učenje, kot smo ga poznali iz srednjih šol, ampak študij po tujih učbenikih, zapisi s predavanj so bili le vodilo. Izpitna vprašanja so zajemala tudi snov, ki ni bila obravnavana na predavanjih. V sobi z anatomsko--histološkimi slikami na velikih kartonih ali kaši-ranih zvitkih smo se pripravljali na izpite. PETKOVI SEMINARJI Ob petkih ob petih popoldne je potekal zoološki seminar, namenjen študentom višjih semestrov. Eden od študentov je vedno poročal o izbrani temi. Sledila je razprava. Vodila sta jo oba profesorja zoologije, Hadži in Miroslav Zei, sodelovali so tudi vsi asistenti. Hadži je prinašal s seboj nove revije in knjige ter nas seznanjal z vsebino. Tudi temami za naslednje seminarje. Poročal je tudi o strokovnih srečanjih s tujimi zoologi in dogodkih s kongresov. Hadži posluša čirikanje rastlinskih stenic. foto: Matija Gogala O njem: Rojstvo: 22. . 1884, Temišvar v Romuniji Smrt: 11. 12. 1972 (88 let), Ljubljana Poklic: biolog, zoolog, sistematik, favnist, zoogeograf OZIGALKARJI so bili priljubljene živali Hadžijevih raziskovanj. foto: Wikipedija Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 V ODBORU ORNITOLOSKEGA OBSERVATORIJA Leta 1926 so priznani naravoslovci in ljubitelji ptic ustanovili zavod Ornito-loški observatorij v Ljubljani. Njegova naloga je bila znanstveno raziskovanje ptičjega življenja, predvsem ptičje selitve, zlasti z obročkanjem, pa tudi ugotovitev koristnosti ali škodljivosti domačih ptic ter na ta način koristiti raznim panogam v gospodarstvu. V kuratoriju Ornitološkega observatorija v Ljubljani je bil Hadži delegat ljubljanskega vseučilišča, saj je observatorij postal znanstvena ustanova univerze. Za predsednika je bil izvoljen dr. Stanko Bevk. Bilo je leta 1948, ko je v Sovjetski zvezi nad biologijo zavladal Stalinov privilegiranec T. D. Lisenko (1898-1976). Razvil je svojo „ultra-lamarkistično genetiko" ali „lisenkizem" in nasilno spravil v gulage odlične ruske genetike. Žal se je na Lisenkovo stran nagnila tudi slovenska politika. Nasprotovati novi Hadži je leta 1949 v Proteusu poročal o prihodu TURŠKE GRLICE (Streptopelia decaocto) v naše kraje. foto: Duša Vadnjal seboj rekli kar „tati". Na starost, ko je bil navezan na dom, smo ga občasno in za njegov rojstni dan obiskovali doma. Srečanj je bil vedno vesel, kajti skozi to svoje učno „potomstvo" je ohranjal stik z delom inštitucij, ki jih je postavil. ZAPUŠČINA Profesor Jovan Hadži je osnoval in organiziral študij biologije na Univerzi v Ljubljani in Inštitut za biologijo na akademiji, ki nosi njegovo ime „Bio-loški inštitut Jovana Hadžija". S svojo turbelarijsko teorijo je segel v sam vrh svetovne zoologije. Zapustil je 901 objavljeno delo, knjige in članke s področij zoologije, splošne biologije, evolucije, favnistike in zoogeografije. Pomen njegovih raziskav potrjujejo Hadžijeva knjiga RAZVOJNA POTA ŽIVALSTVA (1970) je namenjena bralcem, ki jih zanima zoologija. DIPLOMA Hadžijevega častnega članstva Prirodoslovnega društva Slovenije »kvazi genetiki« je bilo nevarno. Hadžijeva avtoriteta in neupogljivost nas je obranila te „znanstvene" neumnosti. Njegovi nastopi na semenarjih in pred širšim občinstvom v Kazini so bili v bran resnici in uveljavljeni genetiki. Pokončno držo profesorja smo študenti cenili. S Stalinovo smrtjo je po letu 1965 lisenkizem odplaknilo na smetišče zgodovine. Preživeli ruski genetiki pa so se vrnili v laboratorije. Hadži je bil pisec številnih poljudnoznanstvenih spisov. Tudi sodelavce je spodbujal k temu pisanju: „Tako seznanjate širše bralstvo z dognanji znanosti in razvijate slovensko izrazoslovje". Sam je prispeval 25 člankov iz življenja ptic, večina objavljenih v hrvaški Prirodi in slovenskem Proteusu. ALI JE „TATI" NA INŠTITUTU V času, ko uradno pri nas ni bilo v rabi naslavljanje z „gospod" ampak s „tovariš", je ostal za nas profesor Hadži gospod, a ne zaradi formalnosti. V vsej njegovi drži do študentov in sodelavcev smo čutili njegovo znanstveno in etično trdnost, tudi tradicijo dunajske šole in okolja. Ker smo ga bližnji sodelavci zares spoštovali in imeli radi, smo mu med številne nagrade in priznanja. Omenim naj le Prešernovo nagrado (1956), Kidričevo nagrado (1963), nagrado Avnoja (1966), Levstikovo nagrado (1970) in častni doktorat Univerze v Ljubljani. Bil je častni član Društva za raziskovanje jam, Prirodoslovnega društva Slovenije in Španskega naravoslovnega združenja, redni član SAZU in dopisni član čeho-slovaške, jugoslovanske ter srbske akademije. Po akademiku Hadžiju so poimenovali okoli 20 vrst (ali podvrst) ter rodove Hadziella, Hadzinia, Hadzia in tudi družino Hadziidae. Jovan Hadži nas je zapustil 11. 12. 1972. Literatura: - Bole, J. (1984): Ob stoletnici rojstva Jovana Hadžija. - Proteus 47, 83-85. - ČuRCič, B. p. M. (2000): Život i delo akademika Jovana Hadžija. - Biološki fakultet, Beograd, 218 s. - Hadzi, J. (1970): Razvojna pota živalstva. - MK, Ljubljana, 318 s. - Tarman, K. (2005): Mož, ki je sistem živalstva postavil na noge. - Proteus, 67, 208-215. - Zei, M. (1954): Profesor Jovan Hadži -sedemdesetletnik. - Proteus 17, 33-34. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 IZ ORNITOLOŠKIH RAZISKAV LJUDSKA ZNANOST - PRIHODNOST BIOLOŠKIH RAZISKAV // Michal Prochazka, prevod Petra Vrh Vrezec L 1 W1 w] I 'M 0' mr'/ j1 ' >| " ' ' I Kot kaže, igra ljudska znanost vse pomembnejšo vlogo na področju bioloških raziskav in v bližnji prihodnosti utegne postati bistveno orodje za znanstvene raziskave. In kaj pomeni ljudska znanost? To je prostovoljni program za širšo javnost. V program vključeni ljudje v svojem prostem času in večinoma brez denarnega povračila pomagajo pri opazovanju na terenu. Največja prednost vključevanja prostovoljcev je možnost zbiranja veliko večje količine podatkov s širšega območja raziskovanja. Zato so se znanstveniki z univerze v Idahu v ZDA odločili, da uporabijo to koristno orodje za odgovor na vprašanja o stanju populacije močvirske uharice (Asio flammeus). PRED MRAKOM Močvirska uharica zaseda območja večinoma severne poloble. Njena populacija že nekaj let brez jasnih vzrokov upada. Znano je, da vrsta zaseda raznoliko pokrajino z močvirji, travniki ali grmičevjem, zato je znanstvenike zanimalo predvsem, katera življenjska okolja močvirska uharica izbira v Idahu in sosednjih državah ZDA. Ali se večinoma zadržuje na travniku ali v drugem življenjskem prostoru? Da bi našli odgovor, ki bi v prihodnje izboljšal spremljanje populacije te vrste sove, so razdelili ozemlje države v mrežo 100 kvadratnih metrov in nato poslali 131 prostovoljcev le na lokacije z ustrezno rabo prostora. Prostovoljci so pred mrakom opazovali, ali se sove pojavljajo v njihovih kvadrantih in kako velika je njihova populacija. TRAVNIK ALI NJIVA Popisi prostovoljcev niso dali popolnoma jasne slike, kateri življenjski prostor ima ta sova najraje. Rezultati so bili presenetljivi. Ko so pregledali rezultate izbora življenjskega prostora na 50 ha lestvici, so ugotovili, da se populacija močvirskih uharic v Idahu bistveno izogiba traviščem in izbira kmetijske površine. Razlog za to je verjetno rastlinska sestava travišč v Idahu, ki je večinoma prekrita s tujerodno strešno stoklaso (Bromus tectorum), kar zmanjšuje raznolikost življenjskega okolja. To je za sovo problematično, saj potrebuje območje z raznoliko vegetacijo, ki povečuje razpoložljivost plena. Močvirska uharica je zato morala najti nadomestno okolje, ki je kar najbolj podobno domačemu okolju, in nepričakovano je bila najdena večinoma na kmetijskih površinah. Če so si rezultate ogledali na 1750 ha lestvici, pa so ugotovili, da se močvirska uharica v Utahu pogosteje pojavlja v močvirjih in na zemljiščih, ki so gosto pokrita z vegetacijo pelina vrste Artemisia tridentata, značilno za območje Intermountain West. ZA ZAKLJUČEK Vključevanje prostovoljcev se je izkazalo za zelo učinkovito orodje za ornitološke raziskave, pri katerih je pogosto potreben časovno zahteven terenski del in je na širšem geografskem območju skoraj nemogoče pridobiti tako veliko število opazovanj samo s pomočjo profesionalnih biologov. Taka študija bi morala biti navdih, ki odpira številna doslej zaklenjena vrata raziskav za znanstvenike po vsem svetu. Znanstveniki so se odločili, da za terensko delo uporabijo prostovoljce, ki bodo pomagali odgovoriti na vprašanja o stanju populacije MOČVIRSKE UHARICE (Asio flammeus). foto: iStock Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 ŽIVLJENJE V SNEGU Zelo rad fotografiram vse vrste ptic, še poseben izziv pa so mi tiste, ki živijo ob vodi. Vendar pa mi kljub temu pravo zadovoljstvo in spoštovanje prinašajo ptice in druge živali, ki za svoj življenjski prostor izberejo visokogorje s prav posebnimi, največkrat krutimi razmerami za življenje. Fotografija s temi motivi ima pri meni dodano vrednost. Večkrat v šali povem, da bom v drugem življenju planinski orel. BELKA (Lagopus mutus), PLANINSKI OREL (Aquila chrysaetos) in BOBNARICA (Botaurus stellaris) k V\U >, \ Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 SKOZI OBJEKTIV Nešteto slik, ki mi jih narava ponuja vsak dan, znova in znova, mi omogoča sestavljati mozaik, ki me bogati in spodbuja. MIRAN KRAPEŽ IZOBRAZBA: gradbeni tehnik // ZAPOSLITEV: samostojni podjetnik // KONJIČEK: fotografiranje prostoživečih živali O FOTOGRAFIRANJU: Rojen sem in živim v okolju, ki mi omogoča stalen in neposreden stik z naravo. Nešteto slik, ki nam jih narava ponuja vsak dan, znova in znova, mi omogoča, da sestavljam mozaik, ki me bogati, spodbuja in ohranja napolnjenega s pozitivno energijo. Mnoge izmed teh »slik narave« poskušam ujeti v objektiv in ob tem neizmerno uživam. Vendar je to le delček bogastva, ki mi ga daje narava. Hvaležen sem ji za to in ji uslugo poskušam vračati s svojim delom in skrbnim vedenjem do nje. Upam, da moji ujeti trenutki skozi fotografijo pomagajo tudi drugim pri tem zavedanju. Moje fotografsko delo lahko spremljate na spletni strani www.mirankrapez.si in na FB strani https://www.facebook.com/miran.krapez Avtor (foto: Oton Naglost) Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 IZ TUJEGA TISKA SOVJE PERUTI DAJEJO NAVDIH KAKO ZMANJŠATI HRUP // Luka Močivnik Neslišno približevanje sov plenu je navdihnilo raziskovalce pri iskanju dušilcev zvoka. Na sliki je PEGASTA SOVA (Tyto alba). foto: iStock Na fotografijah je površina peresa bradate sove (Strix nebulosa) na treh različnih višinah, ki so jo raziskovalci primerjali z gozdom: (a) tik nad površino peresa, dlačice so tu precej goste, (b) na sredini, kjer se dlačice dvigujejo, podobno kot drevesa v gozdu, (c) na vrhu dlačic, kjer se te usločijo in ustvarijo strukturo, podobno krošnjam. Na sliki (c) so vidni kaveljčki na dlačicah. Na zadnji sliki vidimo, kje nad peresom je goriščna ravnina (angl. focal plane) na slikah (a), (b) in (c), oziroma kateri del dvigajočih se dlačic prikazujejo slike. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Sovam njihov tihi let omogoča uspešen lov. Zaradi te neslišnosti so sovje peruti navdihnile raziskovalce pri iskanju materialov, s katerimi bi lahko dosegli podobne učinke dušenja zvoka. Na začetku so se morali raziskovalci spoznati z mehanizmi, ki omogočajo sovam tih let. To so: enakomerno razporejene ščetine na sprednji strani peruti, prilagodljiv in porozen rob peres na zadnji strani in mehka žametasta površina zgornjega dela peruti. Prav zadnji mehanizem je najbolj zanimiv za iskanje materialov, s katerimi bi lahko na neki površini zadušili zvok. Na zgornjem delu peruti imajo peresa površino prekrito s približno milimeter dolgimi dlačicami, ki so še dodatno prekrite s kaveljčki. Nad peresom dlačice tvorijo gozdu podobno strukturo. Tik ob peresu je ta precej gosta, nato se dvigne, na vrhu pa se dlačice usločijo in ustvarijo strukturo, podobno drevesnim krošnjam. Dlačice so daljše na spodnjem 28 IZ ZBIRK PRIRODOSLOVNEGA MUZEJA SLOVENIJE delu peresa in se proti vrhu krajšajo, prav tako pa ne izraščajo vedno pod enakim kotom. Kljub enakomerni posejanosti z dlačicami pa nepokrita površina med njimi še vedno dosega okoli 70 odstotkov površine peresa. UMETNA VLAKNA, PODOBNA POVRŠINI SOVJEGA PERESA Na podlagi strukture sovjih peres so raziskovalci iskali primerne materiale in jih testirali v vetrov-niku s posebno komoro za snemanje zvoka. Med testiranjem so jih napeli nad različnimi površinami, ki so povzročale hrup. Tkanina, ki se je izkazala za najbolj učinkovito pri dušenju zvoka, je material iz umetnih vlaken, ki po svojih lastnostih spominja na površino sovjega peresa. Luknjice med vlakni tkanine zavzemajo 70 odstotkov površine, vlakna so tanka in postavljena pod kotom 45 stopinj glede na zračni tok. Tkanina sicer začne ob dušenju hrupa proizvajati še lasten zvok, vendar je skupni učinek še vedno tišji, kot če tkanine ne bi bilo. Materiali z debelejšimi, drugače razporejenimi vlakni ali luknjami so slabše dušili hrup. Raziskovalci so potrdili, da razporeditev vlaken zelo vpliva na dušenje zvoka. Bolj ko so vzporedna z zračnim tokom, močnejše je dušenje. To pa dosežemo z materialom, ki ima čim tanjše vzporedno napete vrvice. Tanjše ko so, bolj zadušijo zvok. Za fizikalni opis dušenja hrupa so se raziskovalci ponovno osredotočili na primerjavo z gozdom. Gibanje zračnega toka nad materialom je mogoče opisati na podoben način kot premikanje zraka nad drevesnimi krošnjami v gozdu. Tkanina vpliva na povečevanje turbulentnosti zračnega toka nad grobim materialom, turbulenca pa se zaradi njene prisotnosti dvigne in nihanja v zračnem pritisku, kar pravzaprav zvok sploh je, se zmanjšajo. Ta razlaga pa le delno pojasni dušenje na sovjem peresu. Le-to ima še strukture, ki jih tkanina iz umetnih materialov nima, poleg tega pa se pero z drugimi peresi povezuje v perut. Sove s svojimi peresi kažejo na praktično pomembnost opazovanja narave. Samo na primeru preučevanja njihovega lova in tihega leta lahko vidimo, da take ugotovitve lahko pripeljejo do novih tehničnih rešitev, uporab novih materialov, matematičnih in fizikalnih modelov ... Natančna preučitev struktur na zadnjem delu sovje peruti bo v prihodnosti lahko pripomogla k zmanjšanju letalskega hrupa. Taka pot do nove rešitve pa je nenazadnje lahko tudi cenejša in hitrejša, kot če bi morali vse ugotoviti sami prav od začetka. VIR: - Clark, i.A, Daly, C.A., Devenport, W., Alexander, W.N., peake, N., Jaworski, J.W., Glegg, s. (2016): Bio-inspired canopies for the reduction of roughness noise. - Journal of Sound and Vibration 385: 33-54 - (http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S0022460X16304369). o o Pinoža // Al Vrezec Letošnja zima je po dolgem času spet postregla z milijonskim spektaklom pinož (Fringilla montifringilla). Vendar, ali še pomnite podoben spektakel iz zime 2004/2005, ko se je nekaj milijonska jata pinož zbrala pod Bohorjem? O tej jati se namreč niso ohranili le lepi spomini in dobre fotografije, pač pa nam je uspelo ohraniti tudi nekaj primerkov ptic, ki jim ni bilo usojeno preživeti eruptivnega izleta na jug. V zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije sta ohranjena dva primerka iz bohorske jate, ki je prenočevala pri zaselku Manga nedaleč od Planine pri Sevnici. Prvi primerek je odrasel samec, ki se je dne 16. 12. 2004 med večernim priletom jate zaletel v žico električnega pastirja in poginil. Pravzaprav je bil tisti električni pastir usoden za več ptic iz jate. Ptico je našel Borut Rubinic, kot meh pa jo je prepariral preparator Rafko Potočnik in je danes shranjena v študijski zbirki pod inventarno številko 5538. Drugi primerek, prvoletno samico (inv. št. 6715), je na isti lokaciji dne 30. 12. 2004 našel Vojko Havliček, preparat pa je pripravil Al Vrezec. Danes lahko tako primerjamo ptice iz bohorske jate iz zime 2004/05 in ptice iz litijske jate iz zime 2018/19. Več primerkov iz letošnje litijske jate je namreč že prišlo v muzej, zbrali pa so jih različni opazovalci, ki so mrtve primerke našli pod množičnimi počivališči gozda pri Polšniku. Slednji še čakajo na preparacijo in uvrstitev v ornitološko zbirko Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 V Tf»^ Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 foto: iStock S kohezijami se ne gre igrati, so silno pomembna reč. To daje slutiti že sama beseda, ki se sliši zapleteno, pomembno in moderno. Dolgo sem jo poslušal s strahospoštovanjem, ne vedoč, kaj sploh pomeni, naj mi bo oproščeno, saj ni vsakomur dano imeti hitrega in globokega uvida v bistvo pomena besed. Malo me je vseskozi asociirala na kuhinjo, a ne na tisto, iz katere lepo diši, ampak tisto nečedno, okoli katere se širi smrad. Kmalu sem ugotovil, da je bila beseda navadno omenjena pri kakšnem občinskem poslu, kanalizaciji, čistilni napravi ... in pred par leti bi na vprašanje, kaj je kohezija, verjetno odvrnil, da je to medij za dosego komunalnih nebes. Kako bridko je bilo potem razočaranje, ko sem v nekem pogovoru slišal, da je to enako, kot je bil sklad za nerazvite v bivši Jugi. Vanj smo vplačevali mi, izdatno pa so ga izkoriščali naši južni bratje, zdaj, v EU, pa smo mi tisti južni bratje, ki ga potrebujemo. Nekako v duhu »Isto sr..., drugo pakovanje«, kot bi včasih rekli - le zakaj mi ni tega na tak način razodel že kdo prej. Kasneje sem spoznal, da imajo kohezije še precej globlji pomen, a za to utemeljitev morate brati dalje. Pred kakšnimi tremi leti so se začele širiti govorice, da odslej kohezije ne bodo namenjene samo komunali in cevem in asfaltu in mrliškim vežicam in nogometnim igriščem, marveč tudi in predvsem Naturi 2000. To pa je povsem druga stvar ne trdim, da prej omenjene teme niso pomembne; si lahko zamislite škandal, ko pogrebniki ugotovijo, da je krsta na dan pogreba prazna, torej so seveda pomembne in je treba imeti res urejene mrliške vežice, da ne bi kdo pobegnil. A zakaj menim, da je kohezija za Naturo 2000 res še posebej pomembna? Kot se je izrazilo eno svojčas vplivnejših imen naravovarstva pri nas -po pomenu se razglasitev Nature 2000 v Sloveniji lahko meri samo s koncem druge svetovne vojne. Ta izjava je posrečena in v njej je veliko resnice. In so potem besede glede teh kohezij meso postale, kar je skoraj veliko čudo, saj omenjenega visokega mnenja glede Nature 2000 marsikdo, ki nekaj šteje, ali pa si misli, da šteje v naši državici, ne deli. Župane, ki merijo uspeh svoje vladavine v kilometrih položenega asfalta, predvsem moti pri cestah, saj zdaj reveži ne morejo spati, hrepenijo namreč po nežni uspavanki izpod koles tovornjakov in so vsi besni in neprespani, dajmo jim narediti že enkrat te ceste, da bodo končno postali ljudje. Še celo vrhovni, zdaj že minuli, poglavar si v določenem okolju in prostoru ni hotel nadeti priponke Natura 2000 in jo je celo zlovoljno komentiral, saj menda ni podpiral teh uspavank? Mi pa, ki polagamo v Naturo 2000 velike upe in smo se za vbogajme že kot študentje podili čez drn in strn, da smo prešteli ptice in pripravili tehtne predloge zanjo ter to podarili državi in družbi, mi smo Naturo 2000 vzljubili in kaj ne bi potem vzljubili tudi kohezije za Naturo 2000? Kako so jo šele morali imeti radi javni zavodi, saj so lahko nosilci kohezijskih projektov za Naturo 2000 samo oni. Najbrž je logika v tem, da nevladni prekariat pač ni dovolj zrel in zanesljiv za takšne projekte, država je tista, ki zna pravilno z Naturo 2000 in bo to tudi pokazala! So pa nas na naše neizmerno veselje še kar na veliko vabili k partnerstvom v te projekte - vrhovni seveda ne, to se verjetno ne bi spodobilo, saj bi prišlo do kršenja pregovora »dobrota je sirota«, in ker smo bili v nedavni preteklosti zelo dobri do vrhovnih s krepkimi šestmestnimi zneski, moramo zdaj ostati sirote, tako se jim zdi prav. Lokalni so nas pač, partner smo lahko, so rekli. Obeti so bili dobri, mesečna poročanja in plačila - vrhunsko, Interregi, denimo, s katerimi smo imeli v preteklosti nemalo težav in so prispela sredstva po pol leta, odkar so nastali stroški, se lahko samo skrijejo pred temi obeti kohezij. In se je žal res izkazalo, da za uresničevanje kohezij nismo zreli in je potemtakem še dobro, da jih lahko prijavijo samo državni. Saj je za uresničevanje teh projektov treba imeti red, resničen red, ne takšnega, kot smo ga bili vajeni mi, temveč red, kot se šika v najbolj pravem pomenu besede. Na terenu je treba biti osem ur, če si več, mora direktor napisati sklep, da si lahko, sicer ne smeš biti. Podobno je treba imeti sklep o delu čez vikende, saj se brez njega ne sme delati čez vikende, čeprav ne plačujemo nadur, v sistemizaciji delovnih mest se ti ne sme reči Franček, ker to pravno ni združljivo z ZON-om in tega ne moreš delati, zato potrebujemo novo delovno mesto, na terenu ne smeš prespati, tudi če si na smrt utrujen in nisi več za volan, temveč se moraš peljati več kot 300 km domov in se naslednje jutro spet odpraviti na teren, saj to ja ni problem, vstaneš ob 2h in ob 5h in si spet tam. Kdo ve, kakšne sumljive posle se je tisti terenski ornitolog šel v prenočišču za 40 EUR, potni strošek za okoli 400 EUR bi bil upravičen, ampak da bi prespal in naslednji dan šel na teren od tam, to pa je nezaslišano in pri tem bi namesto 400 zapravil samo 40 EUR. To pa ne, varčujemo, pa naj stane kar stane! Krona tega je potrdilo, da nam delavcu ni treba plačati poti na delo, če dela doma -zakaj ne bi naredil še enega kroga z avtobusom za razvedrilo pred začetkom dela in bi to plačali? Plačajmo vsaj obrabnino copat! Ali pa zahteva, da mora biti garancija žigosana, čeprav po zakonu garancija velja z računom, ene službe so pri nas celo nad samimi zakoni. Red naj bo. Ugotovili smo torej, da je odslej potreben drugačen red in smo se skesano lotili našega nereda in ga začeli vzpostavljati, podpisali smo 79 novih sklepov in 67 novih aneksov, ustvarili nova delovna mesta v sistemizaciji, vse zaposlitve izvedli z ustreznimi razpisi in vsemi logotipi, izpolnili vseh 108 tabel, pojasnili obračun prihoda na delo s kolektivno pogodbo, čeprav ta za nas sploh ne velja več itd. Številke veljajo samo za danes, ker bodo jutri že večje. Red smo vzeli resno, pri tem pa šokirani odkrili, da red ni samo eden, ampak sta dva oz. jih je celo še več. Vsaka kohezija ima namreč svoj red oz. vsak kontrolor ima svojega, kot se je izkazalo. Temelj za red pa je ustno izročilo, ni pravilnika ali česa podobnega, kot so pri LIFE-u denimo »Common Provisions«, ne. Pisni viri so zgodovina, zdaj prihajamo v novo ero ustnega - saj vemo, ko družba napreduje, bi moralo biti predpisov vedno manj, saj je zavest o zavrženosti nekaterih dejanjih vedno večja, le-ta zato počasi izginejo in tega nam ni več treba prepovedovati v pisni obliki. Ali moramo danes pisati, da je črnec »vreden« enako kot belec, da aborigin ni žival in da imajo ženske volilno pravico? Na srečo ne več, ker je to samo po sebi umevno. Ustrezno ministrstvo je tukaj naredilo velik korak naprej in že začelo z redukcijo pisnih navodil - v čast, da se red krepi, množi in redi in jih je vedno več. Po enem ustnem redu na primer ne smemo kupiti zemlje za varstvo narave v kohezijah, mi ne, zavodi pa, živimo v pluralni družbi in naj bo pravica tudi pluralna, naj jo en partner ima, nekdo drug pa je nima v istem projektu. In je spet neke vrste red. Po drugem ne smemo obračunati dopusta in regresa v plače in bolniških, saj takrat človek ne dela! Torej smo vse lepo vzorno uredili in privolili v vsa pravila pluralnega reda. Ko pa smo končno želeli pokazati in izkazati, kaj vse smo dejansko naredili za Naturo 2000, rezultate, kaj vse smo popisali na terenu, se dogovorili, koliko ptic smo ohranili ..., so se začeli krohotati, kaj pa vam je? Saj to sploh ni važno, koga briga, kaj je narejeno, važno je, da imamo vse sklepe in pravilnike in evidence, to je važno, s tem poročamo, kakšni rezultati vendar? In smo doživeli razsvetljenje. Mi smo pa doslej mislili, da štejejo rezultati. Napaka. »Totalna kontrola,« so rekle skrbnice, kot se jim lepo pravi, torej vse kontrolirajo totalno. A kaj je vse? Na terenu ni nobene nikoli zraven, da bi nas kontrolirale, kako štejemo ptice, našega Frančka nobena ne opazuje, kako in kdaj kosi. Seveda ne, saj totalna kontrola pomeni kontrolo papirjev, drugo jih ne zanima in to prav po kačje in brez najmanjše milosti. Kar je sicer malo v nasprotju z uvedbo prej vpeljanega ustnega izročila, a vsak ve, da izjeme potrjujejo pravilo, četudi je izjem več kot pravil. Torej, mi moramo imeti vse na papirju in utemeljeno z akti, kontrolorji pa vse zahtevajo ustno in ne utemeljujejo ničesar, seveda, saj bi imeli preveč dela s pravnim utemeljevanjem in zato bi porabili še več denarja za javne službe. To pa bi bila napaka. Že tako jih je danes za 100 % več, kot jih je bilo leta 1992. Slišali smo tudi govorice, da so ti projekti namenjeni temu, da bo ministrstvo z njimi končno izšolalo zavode in jih naučilo, kaj se pravi red, ker po njem baje ravno ne slovijo, in da dokler ga ne bodo imeli, ne bodi videli niti dinarja. Pravila pa so - ne sicer vsa, a pri poročanju za vse enaka, zato smo tukaj nevladniki pač kolateralna škoda. Neke vrste šolski projekti bi se reklo in lahko bi celo držalo. Kdo bi rekel, pa kaj se pritožuješ, da te ni sram, saj ste na koncu koncev dobro plačani. Povesim glavo in pod prisego priznam, da je resnica drugačna, nismo dobro plačani, nasprotno, v projekte smo zapisali, naivni in pošteni, naše siceršnje plače, pa so nas potem vsi spraševali po zdravju, kaj da nam je, da se za tak denar ne da delati in da spravljamo druge v nehvaležen položaj. Ker mi sploh ne razumemo komunalne narave kohezij, ki je še vedno živa, namenjene so namreč črpanju denarja, »črpalke, črpanje« - pa kaj nam ni jasno?! Kmalu smo videli, da smo ga res polomili, saj je podpisovanje sklepov in pisanje pravilnikov in kačje črkobralstvo nekaj tako zahtevnega in odgovornega, telesno in duševno izže-majočega, da bi si res zaslužili vsaj malo večje plače. A zdaj je, kar je, oziroma ni, ker denarja ni. Ko bo likvidnostna situacija na ministrstvu dopuščala, bomo prejeli denar. Tistih krepko čez sto jurjev, ki so nam jih dolžni že dve leti. Čakaj malo, pa kaj nas zaj..., pa saj smo bili na sestanku pri vseh ključnih visokih glavah in so vse obljubili že lani, vse so si celo vestno zapisali v beležke? Mirno kri. Jaz očitno samo ne razumem sistemskega reševanja problemov, ne znam gledati celostno, vendarle si moramo pomagati drug drugemu. In moram spet čestitati ministrstvu, da so nam odstrnili še en zastor in odkrili še eno modrost več. Ker ko si mi potem sposodimo denar, da zaposlenim izplačamo plače in vedno vse prispevke pri privatni agenciji, ki rada posodi denar -več ko ga rabiš, rajši te imajo in raje ti ga posodijo, pa kaj te ne bi imeli radi, saj ga dobro plačaš - v bistvu podpremo delovna mesta vseh teh rešiteljev na agencijah, plačamo še kakšen dodaten davek in je takšno dejanje -da ti ne dajo dolžnega denarja - torej na moč državotvorno. Kdo bo pametno odvrnil, pa najemite kredit pri banki, to je ceneje. Ko je bila še državna NLB naša banka, smo ga želeli, pa so rekli, da smo preveč rizični, ker imamo preveč pogodb sklenjenih z državo, in ni šlo. Zato smo se torej morali znajti drugače. A ker smo državi vedno radi pomagali, bi bržkone morali prositi še za več kuhnezij. Ptiči prosijo. Vaša Črna Žolna P. S. Vse je izmišljeno. Vsaka podobnost z resničnimi primeri, osebami ali institucijami je zgolj naključna. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 je lastnik goveda pripeljal dodatno krmo, pri tem pa očitno splašil ptico. Ta je odletela kakih 200 m vzhodneje in pristala na žici ob stebru daljnovoda. Tam sem si jo v bližajočem se mraku pobliže in podrobneje ogledal ter posnel več fotografij. Njene noge, glava in kljun niso bili izrazito rožnato obarvani, zato sem jo določil kot mladostno, prvoletno. Ptica ni bila videti plašna. Na vsaki nogi je imela moder obroček z belo številko 275. PREDSTAVITEV GOSTA Še isti večer sem pisal organizaciji Waldrapp (Avstrija), ki se trudi s ponovno naselitvijo klavžarjev v srednji Evropi, in jim posredoval podatke o klavž-arju. Drugi dan sem od ge. Daniele iz Monitoring Waldrappteama dobil odgovor, da gre za mlado samico klavžarja po imenu Mozart. Ptica ima na hrbtu GPS-oddajnik, zato lahko spremljajo njeno gibanje. Izvalila se je 11. junija 2018 v Živalskem vrtu Rosegg na avstrijskem Koroškem, kjer sta jo vzredila njena starša, 17. novembra 2018 pa so jo predali ekipi Waldrapp. Ta jo je v družbi skupine klavžarjev, med njimi tudi odraslih, prepeljala v kraj Sequals v regiji Furlanija-Julijska krajina na severovzhodu Italije. Tam so skupino izpustili z namenom, da se mlade ptice od odraslih naučijo selitve v ciljno Toskano. Mozart se je nekaj časa v paru z odraslo ptico res selila proti jugu, ob obali Jadranskega morja obšla Benetke in tudi že preletela delto reke Pad. A ko naj bi po pričakovanjih ptici preleteli še Apenine, sta se nepričakovano obrnili ter se vrnili v bližino Vidma (Udine). Tu se je Mozart okrog 20. decembra 2018 ločila od spremljevalke ter se pomikala proti Gorici in z novim letom tudi prešla slovensko mejo. KLAVZARJI (Geronticus eremita) radi prenočujejo na stebrih daljnovodov, kar je lahko usodno zanje. Na fotografiji je mlad osebek iz tega prispevka. foto: Peter Krečič Novo leto 2019 je v naše kraje prineslo dobrodošlega in redkega gosta. Slednje še posebej velja za zimski čas, saj po doslej znanih podatkih še nikoli ni obiskal Slovenije v hladnejši polovici leta. Člani moje družine so ga opazili 3. januarja 2019 na travnikih pod Podrago v Vipavski dolini ter ga fotografirali z mobilnim telefonom. Fotografija ni bila kakovostna, a je dajala slutiti, da je v goste priletel klavžar (Geronticus eremita). Naslednji dan sem se po službi z optično opremo odpravil na te travnike in čez nekaj časa našel iskano ptico. Res je bil klavžar! Iskal je hrano na travniku v neposredni bližini pašnika, kjer se je paslo govedo. Žal pa je ravno takrat v bližino pripeljal kombi, s katerim Mlada Mozart med prehranjevanjem na travnikih v Vipavski dolini. Na hrbtu je dobro viden GPS-oddajnik za spremljanje njene lokacije oziroma gibanja. foto: Peter Krečič Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 BIVANJE PRI NAS Naslednje tri tedne je Mozart večino časa preživela v zgornjevipavski dolini, pretežno na istih travnikih med Podrago in Vipavo, kjer je z dolgim kljunom in neutrudnim stikanjem po odmrzli zemlji očitno našla dovolj hrane. Tako sem imel priložnost za vnovično fotografiranje, z aplikacijo, naloženo na pametni telefon, pa sem imel možnost spremljanja njenega gibanja. V tem času je - brez daljših vmesnih postankov - za kak dan ali še manj spet poletela na ravnice južno od Gorice, pa se spet vrnila nazaj. Enkrat je za kratek čas obiskala tudi izliv reke Soče in Letališče Ronke. Pogosto je prenočila na stebrih električnih daljnovodov. Po besedah ge. Daniele klavžarji radi prenočujejo na takih točkah, zato je električni udar pogost povzročitelj njihovih smrti. V nas se je tedaj naselil strah, da bi našo Mozart utegnila doleteti enaka usoda. ZASKRBLJUJOČE DOGAJANJE In res sem 24. januarja 2019 od ge. Daniele sredi dneva prejel neprijetno novico, da se Mozart že celo dopoldne ni premaknila z mesta prenočevanja, kar skoraj gotovo pomeni njeno smrt. Prejšnji večer jo je v mraku moja žena videla čepeti na stebru daljnovoda. Dobro uro zatem, torej že v temi, je s te točke njen GPS še zadnjič oddal signal, preden se je zaradi varčevanja baterije samodejno izklopil do jutranjega svita. Po teh podatkih, misleč tudi na burjo, ki je začela pihati v omenjeni noči, smo upravičeno sklepali, da je prišlo do električnega udara. Po prebrani novici sva se z ženo nemudoma odpravila k usodnemu stebru in začela z iskanjem nesrečnega klavžarja. A o ptici ni bilo ne duha ne sluha ... ISKANJE MOZART Nas je prehitela lisica (Vulpes vulpes) ali kaka druga žival? Ali pa je morda ptica še vedno živa? Upanje nam je vlival ponoven vpogled v aplikacijo, kjer je GPS javil novo lokacijo, tokrat 2 km zahodneje, najprej med drevjem na gozdnem robu, nato pa kakih 130 m severneje, med terasastimi vinogradi na južnih obronkih Vipavske doline. Ker pa je bila že tema, se je iskanje Mozart preneslo na naslednji dan. Pred odhodom na teren smo še enkrat preverili lokacijo. Zaznan je bil premik dobrih 100 m proti zahodu - premalo za zdravo ptico. Je poškodovana ali pa živali raznašajo njene ostanke? Prihod na točko žal ni več puščal nikakršnega dvoma. Na robu terase opuščenega vinograda je ležal GPS-od-dajnik, v bližini pa še nekaj letalnih peres nesrečnega klavžarja. S sinom sva preverila še predhodno lokacijo oddajnika in tam našla skubišče s še več ostanki klavžarja. KDO JE OSUMLJENEC? Med skoraj nepoškodovanimi peresi nama je pozornost vzbudil precej zajeten temen svaljek, podoben sovjemu izbljuvku. V njem sem našel skoraj 4 cm dolg in 2,6 cm visok kos votle kosti v obliki razširjene črke V. V iztrebkih talnih plenilcev se ne najde tako velikih kosov kosti. Je Mozart uplenila sova? Glede na dejstvo, da se je z Mozart nekaj zgodilo v noči z 23. na 24. januarja 2019, se je krog osumljencev za klavžarjev pogin skrčil na dva: električni udar ali nočni leteči plenilec, torej sova. Poprosil sem kolega, ki dela pri lokalnem distributerju električne energije, naj pogleda, ali je bila v tej noči na tem odseku daljnovoda zaznana kaka motnja. Odgovor je bil nedvoumen: nobene motnje ni bilo, ne 23. 1. in ne 24. 1. 2019. V tem trenutku je postalo jasno, da je bil klavžar žrtev sove, verjetno velike uharice (Bubo bubo). Tomaž Mihelič, eden izmed najboljših poznavalcev velike uharice, je naposled na osnovi fotografij izbljuvka, lokacije skubišča ter videza izpuljenih peres potrdil, da je Mozart končala v krempljih naše največje sove. Narava je včasih neizprosna. Konec ene življenjske poti lahko omogoči nadaljevanje druge. In zopet se je izkazalo, da je prva zima za mnoge živali hkrati tudi zadnja. Ironija pa je hotela, da je Mozart umrla mlada in pozimi, prav tako kot slavni skladatelj, po katerem je dobila ime. Prikaz dvomesečnega gibanja mlade Mozart od izpustitve v drugi polovici novembra 2018 do 23. januarja 2019 vir: Waldrapp Animal Tracker App DODATNO BRANJE: http://waldrapp.eu/ index.php/en/en-home (6. februar 2019) Sovji izbljuvek sredi skubišča mladega klavžarja. Je to rabljev podpis? foto: Peter Krečič Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Kričava čigra (Thalasseussandvicensis) v družbi rečnih galebov (Chroicocephalus ridibundus) Urh Melan Mozetič, 12. januar 2019 NOVICE V ujetništvu so nezakonito zadrževali postovko // besedilo: Tjaša Zagoršek, foto: PU Kranj Decembra 2018 smo na društvo prejeli prijavo o neprimernem in zelo verjetno nezakonitem zadrževanju ujede na območju Gorenjske. Na podlagi fotografij, ki so bile priložene prijavi, smo podali pisno prijavo na Policijsko upravo Kranj. V petek, 11. januarja 2019, je pri osumljencu stekla policijska akcija. Policisti PU Kranj so zasegli samico postovke (Falco tinnunculus) ter jo nato predali v veterinarsko oskrbo v zavetišče za prostoživeče živali na Muto. Veterinar dr. Zlatko Golob je ptico pregledal ter ocenil, da je ptica v dokaj dobri kondiciji, vendar potrebuje vsaj trimesečno veterinarsko oskrbo. Postovka je bila v neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe vsaj dobro leto in pol. Naj se ob tem zahvalimo PU Kranj za hitro intervencijo ter zelo strokovno sodelovanje. Krivolovca pobila ogroženo veliko uharico // besedilo: Tjaša Zagoršek, foto: Tomaž Mihelič Konec decembra 2018 smo bili na društvu seznanjeni s primerom nezakonitega uboja zavarovane velike uharice (Bubo bubo). Dan pred božičem sta lovca Lovske družine Mislinja najprej z zračno puško ustrelila in nato še s palico pokončala našo največjo sovo. Primer smo prijavili na policijsko postajo Slovenj Gradec, kjer ga še preiskujejo. V Sloveniji je velika uharica maloštevilna vrsta in pri nas gnezdi le okoli 100 parov, zato je vsak ubiti osebek velika izguba za vrsto. Tomaž Mihelič, vodja kampanje Varuhi velike uharice, je ob tem povedal: »V Sloveniji vlagamo veliko napora v varstvo te redke vrste. V akciji Varuhi velike uharice sodeluje veliko srčnih ljudi, ki individualno skrbijo za varstvo njenih gnezdišč po vsej Sloveniji, zato nas tak dogodek še toliko bolj potre. Škoda je, da bi se pozitivna dejanja, ki jih lahko človek naredi za naravo, izničila na tak način«. Ob tem dogodku bi želeli sporočiti, da se v Sloveniji primeri nezakonitega ubijanja ptic očitno dogajajo pogosteje, kot smo predvidevali doslej. Primere je izredno težko odkriti, saj se dogajajo zelo razpršeno. Poleg tega takšna dejanja med ljudmi pogosto niso spoznana kot prekršek, ki bi ga bilo treba prijaviti. Zato pozivamo vse ljubitelje ptic, da nam ob zaznavi suma nezakonitega ubijanja ptic informacije posredujejo na dopps@dopps.si ali na telefon 041 955 988. Nezakonito lovljenje in zadrževanje zavarovanih vrst ptic // besedilo in foto: Tjaša Zagoršek V koordinirani akciji, ki je potekala v petek 22. februarja, so koprski policisti opravili preiskavo pri osumljencu, ki je vrsto let nezakonito lovil in zadrževal zavarovane vrste ptic. Policisti so mu zasegli tudi past živolovko za lov ptic, ki je bila nastavljena v času akcije, limanice, s katerimi je lovil ptice, ter 20 osebkov pet različnih zavarovanih vrst ptic, ki jih je nezakonito zadrževal v ujetništvu. Pri policijski akciji je sodeloval tudi zunanji sodelavec Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je zasežene ptice identificiral in ustrezno obročkal. Ker je osumljenec ptice lovil tudi na limanice, so en osebek zaradi poškodb peruti odpeljali v veterinarsko oskrbo v Ambulanto za ptice na Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Ob novem primeru nezakonitega lova ptic spet ugotavljamo, da je razsežnost tovrstnih kaznivih dejanj v Sloveniji močno podcenjena. Zato ob tem vse ljubitelje narave in ptic prosimo, da nam ob zaznavi suma nezakonitega zadrževanja ptic informacije posredujete na dopps@dopps.si ali na telefon 041 955 988. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Skeniranje ptičjih kadavrov - odkrivanje nezakonitega lova // besedilo: Tjaša Zagoršek, foto: Arhiv policije S Prirodoslovnim muzejem Slovenije smo novembra 2018 v okviru projekta Adriatic Flyway 4 podpisali dogovor o sistematičnem zbiranju in skeniranju kadavrov ptic zavarovanih vrst. Namen sodelovanja je ugotoviti, koliko zavarovanih vrst ptic je v Sloveniji nezakonito ubitih s strelnim orožjem. Po Uredbi o določitvi divjadi in lovnih dob je v Sloveniji v času lovne dobe dovoljeno loviti šest vrst ptic: fazana (Phasianus colchicus), jerebico (Perdixperdix), mlakarico (Anas platyrhynchos), šojo (Garrulusglandarius), sivo vrano (Corvus cornix) in srako (Picapica). Vsakršen lov s strelnim orožjem zunaj zakonsko dovoljenih lovnih dob ter lov s strelnim orožjem na zavarovane vrste ptic je nezakonit in se tudi šteje kot nezakoniti lov. Nezakoniti lov v praksi težko odkrijemo, saj se v naravi zelo hitro zabrišejo sledi. Prav tako v Sloveniji tudi nimamo vzpostavljenega sistema, ki bi nam omogočal kakršnokoli evidentiranje tovrstnega lova. Dokaz, da je bila ptica ustreljena, pa je velikokrat zelo težko dobiti, saj se v telo ptice zarije relativno malo J' ■ izstrelkov. Najbolj zanesljiva metoda je rentgensko slikanje ptičjih trupel. V februarju smo takšno rent- gensko skeniranje opravili skupaj s sodelavci s Policije, Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani in iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Skupno je bilo rentgensko pregledanih 115 mrtvih ptic, ki so pripadale 31 zavarovanim vrstam in so bile v muzeju zbrane med letoma 2001 in 2018. Ugotovljeno je bilo, da je bilo nezakonito ustreljenih 11 osebkov, in sicer veliki žagar (Mergus merganser), beloglavi jastreb (Gyps fulvus), planinski orel (Aquila chrysaetos), kanja (Buteo buteo), rumenonogi galeb (Larus michahellis), mala uharica (Asio otus), sokol selec (Falco peregrinus), krokar (Corvus corax). Po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je za zbiranje in shranjevanje kadavrov zavaro-Rentgenska vanih vrst ptic pristojen Prirodoslovni muzej Slovenije, ki prav tako hrani in skrbi za nacionalno zbirko KANJE ptic. Kadaver mrtve ptice lahko pomeni odličen vir najrazličnejših informacijah, med drugim nam lahko (Buteo buteo), pomaga pri odkrivanju nezakonitega lova na zavarovane vrste ptic. Ob tej priložnosti pozivamo vse ljubi-^izsSre iVi^šibe^v telje ptic ter občane, da v primeru najdbe mrtve ptice pokličejo v Prirodoslovni muzej Slovenije na številko trebušni votlini 041 513 440 ali pišejo na dfekonja@pms-lj.si ali pa se obrnejo na DOPPS 041 955 988. Za ptice obrezali visokodebelni sadovnjak v Cogetincih // besedilo in foto: Gregor Domanjko Člani Pomurske sekcije DOPPS smo v soboto, 19. januarja, izpeljali enkratno akcijo odstranjevanja bele omele in pomladitvene rezi na 35 jablanah v visokodebelnem sadovnjaku v Cogetincih. Ta sadovnjak smo izbrali zato, ker smo želeli lastnike spodbuditi k nadaljnji rabi in ohranjanju sadovnjaka in ker je dobro viden s pomurske hitre ceste ter zato lahko zgled drugim lastnikom visokodebelnih sadovnjakov. Drevesa v sadovnjaku so tudi življenjski prostor ptic, ki gnezdijo v duplih dreves "starih" sadnih sort. Žal se je na njih razrasla bela omela, polzajedvska rastlina, ki drevesom odvzema vodo. Bela omela se po vzklitju na veji ali deblu razširi v notranjost drevesa. Na zunanji površini pa tvori grmičkom podobno rast s plodovi, dokler se drevo od izčrpanosti in pomanjkanja vode ne posuši. Zato smo z odstranitvijo bele omele podaljšali življenjsko dobo dreves in jih naredili bolj privlačne za smrdokavro (Upupa epops) in pogorelčka (Phoenicurus phoenicurus), ki sta v sadovnjaku v Cogetincih že gnezdila. Po izkušnjah in po pogovorih ugotavljamo, da večina lastnikov visokodebelnih sadovnjakov v Pomurju ne ve, da bela omela škodi njihovim drevesom. Veliko pa je, žal, tudi takih, ki zaradi starosti bele omele ne zmorejo več odstranjevati. Po naporni, vendar uspešni akciji so nas lastniki sadovnjaka povabili na malico in zelo okusen jabolčni sok, ki so ga v lanskem letu pridelali iz domačih jabolk na ekološko sadjarski kmetiji v Stročji vasi. Trihomonoza pri zelencih // besedilo: Tjaša Zagoršek, foto: Ruj Mihelič V začetku februarja smo na društveni ornitofon prejeli klic zaskrbljene ljubiteljice ptic, ki je pri zelencih (Chloris chloris) na svojem vrtu opazila zelo nenavadno vedenje in nekaj poginulih ptic. Poginuli osebek so pregledali na Inštitutu za perutnino, ptice, male sesalce in plazilce Veterinarske fakultete v Ljubljani, kjer so ugotovili okužbo z za-jedavcem Trichomonasgallinae, ki se je pojavila tudi v lanskem letu. Vsem ljudem, ki imajo krmilnice in napajalnike z vodo za ptice, priporočamo in svetujemo, da redno, večkrat dnevno v napajalnikih menjate vodo. Priporočamo tudi, da posodo ob menjavi vode zamenjate, prazno pa pustite, da se posuši, ali pa jo razkužite z razkužilom, ki ga dobite pri veterinarju. Zajedavec Trichomonas gallinae za preživetje potrebuje vlažno okolje, zato so napajališča zelo pogosto mesto okužbe ptic. Ker se bolezen med pticami lahko zelo hitro širi, priporočamo, da ob opaženem poginu zelencev ali drugih ptic napajalnike in krmilnike umaknete do naslednje sezone. Če ste opazili številčnejše pogine zelencev ali drugih vrst ptic ter neobičajno vedenje, prosimo, da nam to sporočite na ornitofon (041 712 796, dopps@dopps. si) ali stopite v stik z Nacionalnim veterinarskim inštitutom (01 477 92 40, interna št. 251). Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Usposabljali smo se za GPS-telemetrijo beloglavih jastrebov // besedilo: Urša Koce, foto: DOPPS Sredi februarja (12.-13.) smo se sodelavci z DOPPS-a in hrvaškega društva BIOM v okviru projekta LIKE »Živeti na Kraškem robu« udeležili praktične delavnice, na kateri smo se usposabljali za uporabo najsodobnejših metod opremljanja beloglavih jastrebov (Gyps fulvus) z GPS-telemetrijskimi napravami. Delavnica je potekala v centru za beloglave jastrebe v italijanskem Naravnem rezervatu Lago di Cornino ob neokrnjeni alpski reki Tilment, ki razmejuje Julijske in Karnijske Alpe. V skalnih stenah vzdolž reke so primerno gnezdišče našli tudi jastrebi, ki jim zanesljivo oskrbo s hrano zagotavlja prav krmišče, s katerim upravlja rezervat. Poslanstvo centra je tudi skrb za rehabilitacijo poškodovanih ali obnemoglih jastrebov. Septembra lani smo v okviru projekta LIKE pri sosedih na drugi strani Slovenije, v Centru Beli na Cresu, pod pokroviteljstvom strokovnjakov iz centra in v sodelovanju z društvom BIOM in Zoološkim vrtom iz Zagreba, že opremili sedem kvarnerskih beloglavih jastrebov, na katerih smo uporabili klasično metodo nameščanja po principu nahrbtnika (ang. 'backpack'). Čeprav je metoda uveljavljena in relativno varna, pa je bila v preteklih letih ob intenzivnem delu z jastrebi in brkatimi seri (Gypaetus barbatus) pod pokroviteljstvom mednarodne organizacije Vulture Conservation Foundation (VCF) razvita izpopolnjena metoda nameščanja po principu nožne zanke (ang. 'leg-loop'), ki je za ptico udobnejša in hkrati vključuje sistem s šibkim členom, ki omogoča, da po določenem času naprava samodejno v celoti odpade s ptice. Novo metodo smo osvojili prav na tej delavnici pod mentorstvom švicarske strokovnjakinje za jastrebe in brkate sere Franziske Lorcher iz VCF. Franziski se zahvaljujemo za vrhunsko vodenje delavnice, za pomoč pri organizaciji delavnice pa tudi Fulviu Generu iz rezervata Lago di Cornino. Beloglave jastrebe spremljamo z namenom, da bi čim temeljiteje preučili njihove preletne poti med različnimi gnezdečimi populacijami in prehranjevališči v alpsko-jadranski regiji. Nova spoznanja bomo uporabili za okrepitev povezanosti jadranske in alpske gnezdeče populacije s pomočjo ustrezne mreže oskrbovanih krmišč ter z zagotavljanjem varnega prehajanja jastrebov tudi prek slovenskega ozemlja. Projekt LIKE »Living on the Karst Edge« se sofinancira v okviru Programa sodelovanja INTERREG V-A Slovenija - Hrvaška v programskem obdobju 2014-2020. Ptičje krmilnice iz srobota in beke // besedilo In foto: Jasmina Klopčič, Zavod Dobra pot V soboto, 9. marca 2019, smo Zavod Dobra pot, DOPPS in OŠ Elvire Vatovec Prade, podružnica sv. Anton izpeljali drugo skupno pletarsko delavnico za osnovnošolce v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. Učiteljici, Ksenija Pfeifer in Tina Pahor, sta pripeljali štirinajst otrok, ki v okviru šole obiskujejo izbirni premet Obdelava materiala — les. Otroci so obiskali rezervat že na lanski jesenski delavnici, ko so pletli ptičje krmilnice iz navadnega trsta. Tokrat smo se pletarstva lotili z bolj uveljavljenim ple-tarskim materialom za naše področje, to sta beka in srobot. Najprej smo se spoznali s samim pletilnim materialom, nato pa so otroci na vnaprej izdelani podstavek iz lesa in srobotovih vej spletali bekine šibe. Počasi, a vztrajno, so nastajale lepe ptičje krmilnice. Med delom smo se pogovarjali, se še bolje spoznavali, si podajali veje, si zavrteli pesem, ki je bila vsem všeč, ter se med seboj spodbujali. S skupnimi močmi je tako vsem uspelo nekaj dobrega in bili smo upravičeno zadovoljni. Nato so učenci svoje hiške odnesli domov. Letošnja zima se sicer izteka, so pa krmilnice nared za prihodnje leto. Upamo, da bodo privabile mnoge ptiče in da bodo tako otroci kot njihovi starši še dolgo uživali ob pogledu na ptice na njih. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Zimsko štetje počivališč malih uharic // besedilo in foto: Tjaša Zagoršek Mala uharica (Asio otus) je izključno nočno aktivna vrsta sove, ki se čez dan navadno skriva v zavetju košatih drevesnih krošenj. V zimskem času se male uharice zberejo na dnevnih počivališčih. Po nekaj deset se jih lahko zbere na iglavcih, kjer v zavetju vej počivajo ter so hkrati tudi varne pred morebitnimi plenilci. S štejem osebkov na takšnih zimskih dnevnih počivališčih lahko zelo veliko izvemo o številčnosti malih uharic v Sloveniji. Zimska počivališča teh uharic smo v zadnjih dveh zimskih štetjih (2017/18 in 2018/19) odkrili predvsem v naseljih osrednje Slovenije, Šentjernejskega polja, Celjske kotline, Obsotelja in Kozjanskega ter Dravskega polja in Prlekije. Na skupno 31 lokacijah smo tako prešteli 236 osebkov malih uharic. Vsem, ki ste prispevali svoje podatke, se iskreno zahvaljujem. Vaši podatki so izjemno pomembni za poznavanje zimske razširjenosti malih uharic v Sloveniji. Svetovni dan mokrišč v družbi otrok // besedilo: Bojana Lipej, foto: Petra Gabrovšek Letošnji Dan mokrišč smo v sodelovanju s KP Sečoveljske soline, KP Strunjan, OŠ Lucija in NR Škocjanski zatok obeležili 3. februarja z ustvarjalno delavnico z naslovom "V družbi otrok na svetovni Dan mokrišč", ki se je je udeležilo 19 otrok od 4 do 12 let. Ogledali smo si dva kratka poučna filma o problemu smetenja okolja in se pogovarjali, kako lahko vsak izmed nas nekaj prispeva, da se to zmanjša, izdelali smo nekaj živalskih likov iz odpadnega materiala in za zaključek pripravili lojne pogače za hranjenje ptic v mrzlih zimskih dneh. Sodelovanje z lokalnimi deležniki NR Škocjanski zatok // besedilo: Nataša Šalaja, foto: Polona Pagon V okviru projekta IMPRECO (INTERREG ADRION 2014-2020) je 28. januarja 2019 potekala prva delavnica za lokalne deležnike Naravnega rezervata Škocjanski zatok. Na delavnici jim je bil predstavljen projekt IMPRECO (Skupne strategije in dobre prakse za izboljšanje mednarodnega ohranjanja in integritete ekosistemov in njihovih storitev), dosedanji rezultati projekta ter osnutek pilotne akcije v NR Škocjanski zatok. Prvo leto uresničevanja projekta je bilo namenjeno ureditvi podatkov o biotski pestrosti vseh vključenih območij, določitvi ekosistemskih storitev vsakega območja ter izboru najpomembnejših storitev in njihovih deležnikov po enotnih metodologijah. Od tod naprej je projekt zelo vključevalne narave, saj so deležniki povabljeni k sodelovanju v skupni delovni skupini, ki bo ključna pri soustvarjanju in vrednotenju pilotnih aktivnosti območja, primerov dobrih praks in tudi monitoringu izbranih karizmatičnih živalskih vrst. Med temi bomo v NR Škocjanski zatok spremljali nekaj vrst ptic (kot so navadna čigra, polojnik in mokož) ter druge zanimive vrste, npr. navadnega pupka, zeleno rego in nočnega metulja cinobraste-ga medvedka. Deležniki prihajajo tako iz javnega in akademskega sektorja, kot tudi iz poslovnega sveta in civilne družbe. Sodelovanje z lokalnimi deležniki smo 11. marca 2019 nadgradili z ustanovitvijo skupne delovne skupine NR Škocjanski zatok, neformalne skupine v okviru projekta, ki združuje deležnike zavarovanega območja in predstavnike upravljavca. Naloge skupne delovne skupine so tesno povezane z uresničevanjem projekta, predvsem gre za spremljanje in usmerjanje pilotnih aktivnosti za izboljšanje stanja ekosistemov in ekosistemskih storitev NRŠZ, analizo in ovrednotenje primerov dobrih praks ter sodelovanje pri pregledu in potrditvi obeh najpomembnejših končnih mednarodnih dokumentov projekta - Ukrepov za ekosisteme (ang. Measures for EcoSystem-M4ES) in Strategije za ekosisteme (ang. Strategy for EcoSystem-S4ES). Skupna delovna skupina bo delovala skladno z interno sprejetim organigramom in poslovnikom, pred zaključkom projekta pa bodo člani povabljeni tudi k nadaljnjemu sodelovanju. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 Žrebec Barrio - posebno leto za Škocjanski zatok // besedilo: ekipa NRŠZ, foto: Aleš Marsič Letos bo za Škocjanski zatok prav posebno leto, saj je v januarju 2019 k nam prispel kamarški žrebec Barrio de Gageron. Z njegovim prihodom boste lahko spomladi opazovali paritveno obdobje konj v naravnem okolju sladkovodnega dela Škocjanskega zatoka. Konec marca in aprila boste z opazovališč 5 in 6 lahko videli žrebca Barria s kobilama Cabidoule in Rižano na paši. Brejost pri kobilah traja 11 mesecev in tako upamo na naraščaj marca 2020. Zaradi izjemnega dogajanja bo začetek rednih terminov sprehodov s konji po učni poti prestavljen predvidoma na maj, takrat bo čreda ponovno združena in kobili ponovno pripravljeni na druženje z obiskovalci. Kamarški konji, ki jim pravijo tudi »morski konji«, so manjše rasti, vendar močni, pogumni, zmogljivi in skromni. Živijo na jugu Francije, ob delti reke Rone, kjer jih še danes tako imenovani »varuhi« uporabljajo za upravljanje s čredami domorodnega močvirskega goveda. Ker so konji prilagojeni življenju v močvirskih življenjskih prostorih, so v NR Škocjanski zatok zelo primerni za občutljiva močvirska tla in od leta 2008 uspešno pomagajo pri vzdrževanju vegetacije sladkovodnega dela rezervata. Njihov mirni značaj, močan čredni nagon in empatičnost so lastnosti, ki jih odlikujejo pri programih za obiskovalce: sprehodih po učni poti in izkustvenih delavnicah. Usposabljanje prostovoljcev za popise izbranih ciljnih vrst NR Škocjanski zatok // besedilo: Bia Rakar, Ilustracija: Jan Hošek V okviru projekta IMPRECO (INTERREG ADRION 2014-2020) smo 13. februarja 2019 organizirali teoretični del usposabljanja prostovoljcev za popise izbranih ciljnih vrst Naravnega rezervata Škocjanski zatok. Med izbranimi ciljnimi vrstami, kijih bodo popisovali tudi prostovoljci, so navadna čigra (Sterna hirundo), polojnik (Himantopus himantopus), primorska kuščarica (Podarcis sicula), močvirska sklednica (Emys orbicularis), zelena rega (Hyla arborea), navadni pupek (Lissotriton vulgaris) in cinobrasti medvedek (Tyria jacobaeae). Na usposabljanju smo udeležencem predstavili projekt, dosedanje rezultate na področju biotske pestrosti ter izbrane ciljne vrste in protokol za izvedbo monitoringa. Naučili smo jih prepoznavati izbrane ciljne vrste in jim predstavili, kako jih popisovati MOČVIRSKA na območju Škocjanskega zatoka. Na začetku popisovalne sezone, predvidoma v začetku aprila, bomo organizirali še praktični del usposabljanja, ko bomo predstavili še terensko delo. Z opazovanji prostovoljcev bomo dopolnili podatke, pridobljene s strokovnimi popisi, in tako prispevali k boljšemu poznavanju izbranih vrst na območju naravnega rezervata. Hkrati nam bodo pomagali tudi pri ozaveščanju ostalih obiskovalcev in posledično k varstvu našega največjega bogastva - narave. STE VEDELI, DA NAM LAHKO PREK SPLETA DEL VAŠE DOHODNINE NAMENITE V NEKAJ MINUTAH? Do 0,5 odstotkov odmerjene dohodnine, ki jo sicer plačate državi, lahko kot donacijo namenite financiranju splošno-koristnih namenov upravičencev, med katerimi je tudi DOPPS. Pri tem nimate nobenega dodatnega stroška. Če tega še niste storili, imate kot odgovoren državljan z namenitvijo tega finančnega prispevka DOPPS-u priložnost svoj denar in energijo podariti tistim, ki se dejavno borimo proti upadu biotske raznovrstnosti in skrbimo za slovensko naravo. Vsem, ki bi nas na ta način radi na novo podprli, sporočamo, da lahko to storite: 1. prek portala e-Davki: - Na kazalu na levi strani vašega uporabniškega računa na e-Davkih izberite rubrike: Vpogledi ^ Podatki o zavezancu ^ Namenitev dela dohodnine - V razdelek 'Ime oziroma naziv upravičenca' vpišete: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije - V razdelek 'Davčna številka upravičenca' vpišete: 68956029 - V razdelek 'Odstotek' vpišete poljubno vrednost do 0,5 - Izbor potrdite s pritiskom na gumb Oddaj vlogo V kolikor portala e-Davki še ne uporabljate, bi vas radi seznanili, da je po novem prijava in uporaba povsem enostavna in zanjo ne potrebujete več veljavnega certifikata. Registracija na portalu e-Davki ne namreč možna z vašo davčno številko in geslom, ki si ga nastavite sami. Pri registraciji z geslom poleg davčne številke potrebujete enega od informativnih izračunov dohodnine iz zadnjih let, s katerega prepišete ID številko. V kolikor informativnih računov ne hranite, pa to številko lahko tudi naročite v enem od korakov registracije z geslom in vam jo FURS pošlje na domači naslov v nekaj dneh. 2. z izpolnitvijo obrazca Zahteva za namenitev dela dohodnine za donacije, ki vam je na voljo na spletni strani FURS, lahko pa vam ga pošljemo tudi mi in ga pošljete po pošti na naslov FURS 3. ustno na zapisnik pri finančnem organu. Predvsem z uporabo e-Davkov vam bo to vzelo le nekaj minut, ki vam jih bomo v naslednjem letu ali letih zagotovo povrnili z novimi uspehi pri varstvu ptic in narave. Obenem hvala vsem, ki ste nas s članstvom ali na druge načine že podprli. Če ste nam donacijo iz dohodnine že namenili, ostaja veljavna do preklica in vam tega postopka ni treba ponavljati. Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 IN MEMORIAM ODSEL JE FABIO PERCO (1946-2019) Sredi februarja se je na tržaškem pokopališču Santa Anna več kot 300 ljudi poslovilo od priznanega ornitologa Fabia Perca, vrhunskega italijanskega biologa in naravovarstvenika, ki je za seboj pustil velik pečat v severnojadranskih lagunah, na tržaškem Krasu in tudi v Škocjanskem zatoku. Fabio je svoje življenje v celoti posvetil biotski raznovrstnosti in varstvu narave. S čudovitim darom - upodabljanjem narave v sliki, ki ga je imel že njegov oče Dino, je ustvaril na tisoče čudovitih ilustracij, ki danes krasijo mnoga sever-nojadranska mokrišča in tudi naš Škocjanski zatok. Vsak obiskovalec zatoka si lahko ogleda njegove ilustracije ptic, ki zaljšajo stene okrepčevalnice v informacijskem centru, osrednjo opazovalnico in vse opazovalne postaje. Fabio je imel pomembno vlogo tudi pri nastajanju naravnega rezervata v zatoku že od samega začetka, ko je s svojimi nasveti in bogatimi izkušnjami pomagal ustanoviteljem. Simbioza njegovih umetniških vrlin in neskončne ljubezni do narave ga je spremljala na vsakem koraku. Tako so npr. njegovi otroci v ganljivem nekrologu zapisali, da si oče ni mogel kaj, da ne bi namesto običajnega peščenega gradu na plaži izklesal verne podobe jadranske medvedjice. Načrtoval in uresničil je številne naravovarstvene projekte, med katerimi se je uveljavilo predvsem severnojadransko mokrišče "Isola della Cona", katerega ustanovitelj je bil. To priljubljeno območje za ornitologe in ljubitelje narave je dobilo veliko priznanj na državni in evropski ravni, leta 2016 pa je pridobilo status Ramsarske lokalitete. Bil je tudi utemeljitelj naravnih rezervatov na izlivu reke Soče, v Corninu in v Fagagni. Fabio pa ni bil le raziskovalec ptic mokrišč, marveč so ga že od nekdaj privlačile ujede in sove. Veliko zaslug ima za projekte ponovne naselitve beloglavega jastreba in bele štorklje v Furlaniji Julijski krajini. Za njegov veliki projekt ponovne naselitve orla belorepca pa mu je žal zmanjkalo časa. V zibelko mu je bil položen tudi dar pisanja. Objavil je veliko znanstvenih prispevkov in napisal številne knjige o pticah, italijanskih zavarovanih območjih in predvsem mokriščih. V zvezi s tem moram omeniti, da je Fabio črpal moč in navdih predvsem iz svoje družine. Zato ne preseneča dejstvo, da je številne knjige napisal kar skupaj s svojimi najbližjimi. Meni je v množici njegovih knjig najbolj ljuba monografija o ujedah in sovah (I rapaci, conoscerli e proteggerli WWF Italia, 1976), ki sta jo napisala in narisala skupaj z očetom, sodeloval pa je tudi brat Franco, tudi on biolog po stroki. S hčero Nicoletto je objavil monografijo o favni devinskega skalovja (Fauna della Riserva naturale Falesie di Duino, 2011), ilustracije pa je prispevala še druga hči Elena. Od drugih monografij bi rad omenil čudovito študijo o jastrebih, ki jo je izdal v soavtorstvu z G. Benassijem (Gli avvoltoi, 1985) in še eno o beloglavem jastrebu (Ilgrifone in Italia e nel mondo, 1996) v soavtorstvu s Fulviom Generom in Brunom Dentesanijem. Jaz osebno sem ga žal poznal le nekaj let, veliko foto: Nataša Sa|aja manj, kot bi si želel, kljub temu pa sem od najinih srečanj izjemno ogromno odnesel in se od njega veliko novega naučil. Spominjal se ga bom po njegovi neskončni razgledanosti na področju naravoslovja in izjemnem poznavanju zgodovine, pa tudi po nekaterih danes čedalje redkejših lastnostih, in sicer po neverjetno privlačnem in zanimivem pripovedovanju, značilni mirnosti in toplem, pristnem prijateljskem odnosu. Lovrenc Lipej Svet ptic 01, april 2019 ^ 13 ATLAS ptic Slovenije POPIS GNEZDILK 2002-2017 t f .^wstóh pt¡ca/í oT^ Izid knjige: 6. maj 2019 Redna cena knjige: 99,90 € Prednaročniška cena za člane DOPPS: 39,00 € r ti Ff¡ -w -v ■