PRI VODNJAKU. DR. LAZA K. LAZAREVK'". S SRBSKEGA PREVELA LEDA. Kakor popihava veter, tako .se z brazd kakor neki beli strahovi vzdigujejo prameni megle ; plavajo na stran, na ka- tero veter veje, potem pa se ti v drobnih, belkastih kristalčičih kakor nakit vesijo ob brado in brke in konju ob dlako. — To je, kar jaz pravim : ako niso muhe, pa je ivje ! Noge zmrzavajo, oči pa se solze. Že niti žganje ne more več segreti src, in ti se nepotrpežljivo oziraš, ne bi li kje zagle- dal hi.še in gospodarja, ki ima gosta rad. Jaz, bogme, vem, kam pojdem. — Jaz pojdem k Matiji Djenadiću. Tisto je nje- gova hiša, pred katero neprestano na slivi čutura visi s prekuhanim žganjem! Kdor- koli mimo pride, naj srkne ! — tako hoče Matija. A če mu prideš v hišo, na rokah te bodo nosili . . . Pa res, čisto mrzi se mi, da bi pripo- vedoval, to treba videti. Kakšna je to hiša, starodavna zadruga — cela vojska! Le pridi zvečer, in da te pričakujejo, pa te sprejme ena sinaha še na cesti z gorečo tresko v roki. Druga stoji v sliv- njaku, tretja pred hlevom, četrta odganja 323 pse, peta v kuhinji, šesta v sobi, kamor te vodijo — cela gostija ! In vse je pri njih veselo, vse skromno, vse zadovoljno. A Bog- ti ne daj, da bi se stepel s kom iz njihove hiše, kajti šestorica njih je v vojski, a ed(!n je baš pravi vojak, v sto- ječi vojski, pod zastavo v Bclgradu. In oni ne potrebujejo tujih ljudi*) na delo — čemu jim bodo tuji ljudje pri toli- kih rokah? Pri njih lepo orjejo trije plugi brez prestanka ; in kedar pridejo trgovci, da ločijo (debele) svinje, se pri Matiji mošnja dobro napihne. Tega njihovega Arsena poznam še, ko je bil fant. Potegnil je izza pasa piščalko ¦—¦ dvocevko, pa je ves čas žvrg'olel poleg Burmazovičeve hiše. Pri Burmazu pa je hči — hči in pol! Ako pojahaš, kakor pra- vijo, mimo nje, pa da ona obrne tiste čudne oči, hipoma ti mrkne zavest, in ko- maj se držiš na konju. Toda Arsen se je navadil na njene oči in ne boji se jih. Zavil je nogo na kol (v plotu), z laktom se podprl na drugo ter na pest naslonil lice, pa govori ž njo : — Sram me je zares, da bi omenil očetu, a dedu bi pa že celo ne smel nika- kor ! Zares, čeprav bi vedel, da te nikdar ne vzamem ! Anoka ni zarudela, kakor bi trebalo. Lokavo je pogledala izpod očesa, nagnila se malo na stran in, prikrivaje jezo, rekla : — Pa dobro, le pusti ! Jaz vzamem Filipa ]\Iaričića ! — Koga ? Ali ti misliš, da bi te jaz dal komurkoli drugemu ! Veš, niti kost pri kosti bi mu ne ostala, kdor bi te samo s prstom prijel ! Anoka je razvajeno zateptala z nogo ob zemljo, izbočila prsi, vzdignila glavo ter jo nagnila vznak : — E ? In ti bi menda htel, da bi jaz sive kite plela? Vis, prosim te! *) „Moba" t. j. sosedi si pomagajo brezplnčno pri delu. Po (l[ie de)ajo, zvečer pa se vesele pri plesu itd. Ali Arsen tega že ni več čul. On se je skoro zadušil pod njenim vratom, zagra- bil jo je za roko ter potegnil h kolom in k sebi. Ona se je nekoliko branila, a pri- hajala je bliže in bliže ; in prevzemal jo je tajinstven ogenj, ko se ji je moška roka ovila krog pasu. Dobro dekle, da je Burmazovič ni tako strašno razvadil. Pa kaj je mogel storiti ? O koleri mu jih je umrlo toliko iz družine, da je potem držal Anoko kakor malo vode na dlani. Ni dobro razvajati deteta in mu popuščati, pa da je edino na svetu. Nika- kor ne ! Ta večer je prišel Arsen celo zamiš Ijen domov. Cesar nikdar ni imel navade — najprej je stopil v klet ter dobro potegnil na leseno cev iz dvovedernjaka ; a drugače on ni nikdar pil. Potem je sel na štor ter ostal sam v mraku, pa je gledal življenje na dvorišču. Skozi odprta kuhinjska vrata je bilo videti, kako je plapolal ogenj z rude- čim plamenom ter lizal železni kotel in verige, na katerih isti visi. Arsena samega je začel prevzemati nekak ogenj ; bilo mu je vroče, in on se je čudil, kako je to, da ga celo iz kuhinje ogreva tisti plamen. Mimo ognja po dvorišču pa so vsaki hip hodile črne človeške podobe in psi. Iz hleva se je razlegalo topotanje konj, pred kletjo so spreževali vole, s katerimi se je bil ta hip vrnil Nenad iz mesta. Se mtertje je pala kokoš z murbe ter si je frfotaje znova poiskala sedež med svojimi drugari- cami. Zdajpazdaj zazveni kakšna beseda jasno skozi večerno tišino. Ena miš se je že predrznila, da je začela gristi baš pod štorom, na katerem je Arsen sedel. Njemu se je začelo vrteti v glavi. Spočetka je čul, kako mu je srce bilo pod levimi prsi, in tega kakor da se je ne- koliko ustrašil. Potem pa se je naenkrat začel smejati, brez vzroka, neumno — ni vedel zakaj in kako ! SamiO da se mu je .skozi smeh in skozi joč v nejasni sliki 324 kazala Anoka ter ga tako čudno trgala za srce, da se mu je zdelo : zdajci umre. Naslonil . se je na sod, iz katerega je bil malo poprej pil, ter začel umirati, a tako sladko, da se mu je zdelo, da ga objema Anoka in kakor da ga nosi divji sivko Ostojićev. Tako je vsakemu, ki se je prvi krat opil. Malo je tako tu spal, kar je vsto- pila Velinka s tresko v roki, da bi nekaj v kleti poiskala. Prestrašila se je, ko je zagledala Arsena na štoru poleg- soda s cevjo v roki. Plašno se mu je približala in dotaknila se ga na rami: — Zlatko! Arsen je odprl okrvavljene oči. — Ti bi pijan veseljak! Arsenu kakor da se je razjasnilo lastno .stanje. Cista veselo je rekel : — Pijan! — A kako to, ti srečni otrok ? — E, jaz hočem Eilipa INIaričića ubiti ! Zamahnil je s cevjo nad glavo, udaril ž njo ob zemljo, jo zlomil ter se začel smejati. Tudi Velinko je posilil smeh : — Pa zakaj, zlatko? Kaj ti je storil Filip ? — E, če pa hoče vzeti Anoko ? — Pa ? Naj jo vzame ! — E, pa jaz ne pustim ! Poskočil je malo naprej, htel se je vzdigniti, toda ledju je bilo docela prijetno sosedstvo soda in uporno so se vrnila v svoj prejšnji položaj ob sodu, Velinka se je tresla od smeha : — In zakaj, zlatko? Ali jo hočeš ti vzeti ? — Seveda ! A ko je to izrekel, bil je v zadregi, obr- nil se h kadi ter začel jokati in skozi joč govoriti : — E, kako pa se je brat oženil? Tudi jaz, se hočem ... da ! Hotel se je v potrdilo udariti na ko- leno, toda pest je brez njegovi'ga vpraša- nja in odobrenja zadela na štor. Za kazen jo je djal med zobe ter jo ugriznil. Ve'inka se je vse slajše smejala: — Joj meni, ti ubogi otrok ! Pa jo vzameš ti, zlatko, ne boj se ! Jaz bom drevi rekla očetu, oče pa babici, in babica že z dedekom stvar naredi, kakor treba. — Daj da te vedem v spalnico, da te dedek ne vidi, reveža, takega! Pojdi spat ! Ne boj se -— mi ti izprosimo dekle ... če ravno ho- če:';, tudi Anoko ! — Hočem, bogme ! In sinaha je odvela pijanega svaka za liišo, po temi, v spalnico. Pokrila ga je s ponjavo in odišla v kuhinjo pravit svaki- njam, kaj se je zgodilo. Toda niti ena ni bila vesela te vesti. .Smejale so se res, toda smeh jim ni šel od srca. — Ona ni za našo hišo ! — To je koketa ! — E, kaj to, toda razvajena je, da nas Bog obvaruj ! — Vse bi nas posvadila ! Matija Djenadić je docela star mož. j Na čelu se mu vidi obronek od rane, ka- j tero je dobil v Hajduk-Veljkovem nasipu.*) j Razven njegovih ljudi ga zove vsa vas : deda. Žena mu je davno na begu (pred i Turki) umrla. Od starejšega brata mu je ostala svakinja, ki sedaj ž njim deli stare- šinstvo — Radojka ji je ime. Ona sedi za ] mizo desno od deda, in v hiši se nič važ- i nejšega ne dogaja, dokler ona ne da svo-j jega gasu, ali barem, dokler je ded ne j vpraša. Ona popolnoma razume svoj polo- žaj in ne zlorablja ga. Na primer, ded- vpraša : \ — Kaj praviš, sinaha., o M^ricicevemj ogradu? Da ga vzamemo? i — Kakor ti ukažeš, brate, ti si moška' glava ! *) Tu je bila r-.-iéusa turske vojne znamenita liitka. Ona poljublja deda v roko, a vsi drugi, kar inače ni navada v nažem selu, ženske in moški, poljubljajo njo v roko. Za Matijo in Radojko je še član hiš- neg-a soveta najstareji sin starega očeta, Rlagoje, oče Arsenov. Razun njih trojice se nikogar v hiši za nobeno stvar ne vpraša, nego vse slepo sluša in uboga. Ako je Matija odnesel davek, Radojka odišla k cerkvi, Blagoje pa polagat živini, je v hiši kakor v šoli, odkoder je odišel učitelj. Vse je složno, veselo in ljubeznjivo in vsakdor gleda o tej priliki, da se dobro našali in nasmeje. Kakor se pa kateri od njih treh pokaže pri vratih, takoj nastane red, res- nost in pokorščina. Njih trije se včasih navlašč odstranijo, da se deca razveselijo in možje do mile volje nakadijo duhana. Ded je bil . . . bil . . . kako vam naj rečem ? Veste : star mož — skoro dete ! Raztogotil se je semtertje za najmanjšo malenkost, pa je zmerjal, psoval, praskal in, bogme, tudi hotel vdariti. A včasih je zopet mehak kakor pavola, išče samo prilike, da bi miloval deco, daja jim po deset stotink in se za nič razjočc. Na primer, reče : — Evo, jaz se.n ostal kakor suho drevo v planini ! Pa hajd v joč. Mladost — neumnost, starost — sla- bost i Drugi dan po pijanstvu Arsenovem je stopil Blagoje k Radojki, docela resnega obraza : — Strina! Ta naš Arsen, oprosti mi, se je zaljubil v tisto Burmazovićevo vetr- njačo ! — Arsen ? . . . To je tisti, ki smo ga letos »sfantovali« ? — Ta! — Praviš, tisto Burmazovićevo kokcto ? — Ja! — Ancj1more«? Op. prev. 328 Ded je niti ni pogledal. Vsi so mol- čali. Ali Radojlvi .še utripa srce? Utripa! Anoka pa ničesar niti ne sanja ! Ko so povečer'ali, začeli so se moški kr'žati in so čakali na deda, da vstanejo. Ded je porinil izpred sebe kos kruha, žlico in vilice ter porinil nož v nožnic(j. Naslonil se je na lakte, pogledal okrog po vseh in se ustavil z očmi pri Anoki. Njo je nekaj zbodlo. Spustila je roki navzdol. Vzravnala se je in šla venkaj. — Čakaj da t', hčerka ! — zaupil je ded z nenavadno jasnim glasom. Vse se je umikalo. Z istim glasom je ded nadaljeval : — Ti, dete ... s teboj, čujem . . . tebi ni nič prav v moji hiši in pri mojih ljudeh ! Kdo je že videl, da bi ženska kaj od- govarjala ? Tudi Anoka je molčala, a stis- nila je roko v bok in nohti so se udirali v meso. Ded je zopet z istim glasom in mirnim licem nadaljeval : — Jaz tega nočem, dokler sem jaz živ ! Ne pustim jaz, da je moja hiša za katerokoli moje dete ječa . . . Cujem, da ti te ženske (pokazal je z brado proti kuhi- nji) ... da ti te ženske kljubujejo in da so ti gorke ? Toda jaz sem tu gospodar ! ! Anoka je videla nekaj zlobnega na dedovem zgubančenem licu. In poleg so- vraštva je prvikrat čutila nekako bojazen. — Vedno se zadirajo v te. Vse bi hotele, da ti za njih delaš in opravljaš vse. Kakor da si ti došla iz kakšne gole hiše. Napravil se je nekako nespretno Iju- beznjivega in nežnega, da so se Anoki začeli ježiti lasje na glavi. — Toda jaz tega ne pustim ! Jaz sem star in slab in težko mi je samemu vladati med tolikimi ljudmi. In, glejte, nočem več, jaz zdaj . . . Oči so mu izstopile in ustnice so mu zadrhtele. Začel je strašno in zamolklo kričati : t ¦- Vsem vam — poslušaj tudi ti, Ra-| dojka! in ti, Blagoje in vsi ostali! — vsemi vam in vašim ženam zapovedujem, da V; vsem ubogate to tukaj — z roko, ki se je ; tresla kakor šiba, je pokazal na Anoko —; in noč^m, da bi kaj delala v hiši, da sil ne umaže gospodskih rok. Niti vina naj i ne nataka ! In Bog naj ga ubije, kdor je : v čemerkoli ne uboga ali kdor bi jo v če- ; mer le najmanj razzali). Skočil je kvišku. -Siromak starec ! Veličasten, pa vendar smešen in žalosten. ; Drgetal je kakor hladetina, ko pride iz i posode. \ Vsi so se prekrižali. Ustali so. Molče j so šli mimo nje, pa daleč na okrog, ker; so se bali, da bi se je kdo ne dotaknil. ' Strašna in grozna besnost je razdirala j Anoko. Kakor zdivjana je letela k ženam v ; kuhinjo : — Ali ste čule, ve — ? Ženske, pa da bi ne čule ! — Jaz hočem zdaj, da se mi pod lipo j postelje. Hočem dedovo stojalo. Radojkhi ; vzglavnik. Blagojevo odejo ; in hočem, da j ti, Petrija, ki imaš brata v kaznilnici, vza- I meš drog, pa da spod š kokoši z lipe in; da vso noč stojiš nad menoj. A kdor ne s uboga — »naj ga ubije Bog!« ej, ve, ali I ste čule ? ; Moj Bog! Človek je zares nekikrat | hujši od živinčeta. ' Nihče ni rekel niti besede. Vseh seje; polastil nekak strah, in vrhu vsega dedove ^ besede: »naj ga ubije Bog!« i Arsen je zbežal celo na gumno. Vtak-j nil je glavo med snopje, pa je mižal. Za-] man mu je — spanec ni volnena odeja, pa ; da jo, kedar hočeš, potegneš na glavo. < In napravili so Anoki ležišče. ' \ Da, toda ni tako lahko zasjjati, kakor i je ona mislila ! Kar nikdar ni bilo, to je ona zdaj ' občutila : samoto ! Pa še brez strehe nad j glavo, na divjem konju brez uzde, na ladji, j 329 katero ziblje veter, pa je brez krmarja. Njeno lastno srce jo je besno napalo, pa ni nikogar, da bi jo ga obranil. Svet se je obrnil, in ona je stala strmoglavo. A zloba ni popuščala : — Kaj dremaš, grdoba, če ti jaz za- povedujem ? Ali hočeš, da te Bog ubije ? jMesee je prisvetil na poldan. Vse je umrlo, toda, da skoro oživi, na Anokino srce pa se je, če dalje bolj, vilo in gnezdilo nekaj mrtvega. Tako ne more ostati — pa kaj naj stori ? — Da se vrne k očetu — kaj mu naj poreče? »Ded je zapovedal, da me morajo vsi ubogati !« — Ah, kaj še, kam k očetu ? In svita se bolj in bolj, nazadnje preide tudi noč, blestel bo dan in solnce bo grelo, toda ona, nesrečnica, kam naj po- gleda ? — Da bi še bolj besnela — kako more bolj ? Da bi se spravila — kako ? Ali naj bi se ponižala ? Nikdar ! Misli so se ji križale kakor niti na pisani preprogi, očistile so se, izplakale ; utrujenost premaga strasti in ljubezen, so- vraštvo, glad in žejo ! Ko so se ji na tre- palnice zvalili celi bregovi, pa jih vendar ni mogla zapreti — tedaj ji je bilo tako težko, neznosno in dolgočasno, da bi, če bi mogla na kakoršenkoli način, z enim mahom prevrnila svet, da bi vtaknila glavo pod mlinski kamen, samo da bi zaspala, čeprav v mrtvem spanju ! Toda spanju ne zapoveduje ded, niti se ono boji njeg-ove kletve ! Anoka sc; je vzdignila. Pogledala je temno podobo Petrije nad seboj. Nakrat se ji nekaj obrnilo v prsih. Docela nenadoma, a brezkončno silno je neka krščanska struna zazvenela v njenih prsih : — Petrija ! Pojdi spat ! Petrija ni rekla ničesar. Vrgla je drog od sebe in šla. — Petrija ! Petrija se je stresla in postala kakor ukopana. Oj Bog, glej nove slasti ! Kakšne so to misli, kam se nesejo ? — Petrija, sestra, odpusti mi ! Žensko srce se je omehčalo, zadrhtelo in razplavalo. — Anoka, duša, naj ti Bog odpusti ! — Petrija, sestra . . , Ona jo je prijela za roko, posadila jo poleg sebe, jo objela, in obe sta zajokali. Kako sladko ihtita — kakor dojenčka! Vse je tiho, ničesar se pod milim Bo- gom ne čuje ; samo onidve sta se objeli, ihtita in se poljubujeta. Anoka, kjer jo doseže, Petrija njo na vrat in v čelo. In mesec kakor da je dvignil kvišku tiste svoje obrvi. — Petrija, moje srce, jaz bom umrla ! Ti, sestra, me boš umila ! Priloži mi dosta resede. Ugrizni tudi jabolko in deni v krsto. Nihče me več nima rad razven tebe 1 ¦— Molči, noričica moja, kako te nima rad ? Vsi te imajo radi ! — Ne, ne, vem jaz ! — Kako veš, ti moja radost, ko do- sedaj nisi z nami govorila ? Jaz bi preje umrla, nego bi dala, da ti kdo reče roba- tih besed ! Zopet sta obe zaihtili in se objeli. — Pa ded? — Ded je, duša moja, star in dober. Le pojdi ti k njemu, tako sama, pa boš videla ! ¦— Dobro, pojdem !... Z Bogom, moje srce, če umrem . . . Petrija ji je djtila roko na usta. Anoka je odstranila roko in jo je pri- tisnila za vrat k sebi : — Če umrem, ne spominjaj se me slabo, prosim te ! Zdaj pa pojdi, prosim te ! — Ne pustim jaz tebe, dokler sem živa ! . — Toda jaz te prosim, kakor se Boga prosi ! 330 — Pa kam češ ti ? — Pusti me ! Tako mi je sladko ! Pusti me, za božjo voljo, pri tvojem de- tetu, pusti me ! Ne veš, kako mi je ! Petrija se je skrila za izbo, da bi gle- dala, kam pojde Anoka. Toda noč še kra- ljuje, in ona ni mogla videti, kako je šla Anoka k vratom dedove sobe in sela na JI rag. Niti ded ni vso noč trenil. J^-vi petelini so zapeli, prvi glasniki novega dneva in življenja. Anoki se nik- dar do zdaj ni njihovo petje zdelo tako lepo. Ded so je vzdignil. Vrgel je odejo na stran, prekrižal se, zvil noge pod se, pa je ostal v temi, sedeč na postelji in pre- metavajoč najrazličnejše misli. Drugi petelini so zapeli. Ded je vstal in šel k vodnjaku. Na pragu je v prvem svitu zapazil človeško podobo. — Kdo si ti tu ? — Jaz sem, dedek, Anoka ! Umreti hočem ! Odpusti mi, ako moreš ! Ded je ostrmel in se zazibal : — Dete, greh ti je od Boga ! Vidiš to kito? Niti pri ovci ni bolj bela! Anoka je zagrabila .sprednji rob od plašča, s katerim se je bil ded ogrnil, in ga poliubila. — Jaz sem se ti hudo pregrešila, jaz sem ti hišo razdejala. Odpusti mi, ako veš za ime božje! Ničesar lažjega neg'o starca spraviti v joč. Vlile so se mu solze. Oberočki jo je prijel za glavo in jo poljubil : — Pojdi sem ! Sla je za njim v sobo. — Sedi tu! Sela je na klopico, ded na posteljo. — Daj, lušči malo ta grah ! Ona lušči grah. Ded zadovoljno gleda, kako ona lušči. Oba sta molčala, ničesar nista g'ovo- rila, le srce je delalo svoje in svitai je dan. — Pojdi zdaj sem ! Sla je za njim v konjski hlev in polo- žila, kakor ji je on veleval, vsem konjem. Nobenega se ni bala, niti ne IMagojevega žrebca, ki hoče z nogami in zobmi. — Pojdi zdaj sem ! Zopet jo je odvedel k svinjaku. Raz- bila je devet buč ter jih vrgla svinjam. Ljudje so se probujali, vstajali ter bo- jazljivo in z razširjenimi očmi sledili njima dvema, a so dobro pazili, da bi jih onadva ne videla. Arsen se je tako prestrašil in zme- šal, da je splezal na oreh, zakril se v listje pa gledal nevidjeni čudež. Ded se je pomladil. Cisto skaklja, ke- dar gre : — Pojdi k vodnjaku ! Prišla sta k vodnjaku. — Vleči ! Anoka je potegnila vedrico. — Vlivaj ! Anoka je zajemala z bučo, in ded je celo vedrico izpljuskal po licu in po glavi : Obriši me ! Anoka je razplela lase in ga začela sušiti. Lahko je vodo obrisati, pa oči ima starec slabe, in solze kapljajo brez pre- stanka. Ded je zagledal nekoliko njih na dvo- rišču. — Pojte sem, vi! Kaj se ne umivate ? Viste, Anoka čaka, da bi vam lila ! Nekako otroško dostojanstvo je kra- ljevalo v njegovem obrazu. — Vsi, vsi ! Vsem bo sirota polila ! Pa da bi ona komu rekla : »polijmi!« bilo bi tristo čudežev ! Z bojazljivostjo so pristopali moški in ženske k vodnjaku, in kakor kakšna go- spoda je vsaki, ko seje umil, rekel Anoki: »hvala!« Arsenu se je razvedrilo pred očmi. Prišel je tudi k vodnjaku, razkoračil se, nag-nil se naprej ter pomolil roke : — Daj, no! Začela mu je polivati. 331 Arsen v devetih nebesih ! — Pa kako to polivaš? Vse po za- ponkih ! — Ne bo, ne bo ! Ona mu je z levo roko zavihala rokave, z desno pa je nagibala bučo. — E, Bog ti daj zdravje ! Petrija je tekla od ene svakinje k drugi in je vsa umazana od solz nekaj šepetala, mlatila z rokami in se tolkla po prsih. Ded je odišel zibajoč se v svojo sobo. Odprl je kovčeg ter vzel iz njega verižico z nekimi starimi srebrnjaki. Djal je veri- žico in neko obrisačico v nedrija ter pri- šel zopet k vodnjaku. Vsi so se bili umili, in vsem je Anoka polivala. Vse se je obleklo v nekšno tajno sve- čanost in vsakemu je zvenelo v ušesih nekaj podobnega na: »Glas Gospodov na vodah.« In samo da bi kje počil možnar, pa bi se vse začelo križati. Ded je z nedolžnim dostojanstvom po- gledal po vseh. .Siromak, siromak starec ! — Nji pa niliče ne polije ? Vsi so skočili k vedrici. — Sedaj, ko sem jaz velel. Sedaj ji hočem že sam polivati. Daj, dete, umivaj se ! Ne ve se, ali so njemu bolj trepetale roke, nli Anoki srce. Obrisal jo je se svojo obrisačo. Obesil ji je verižico za vrat : — - Vse ta sirota ! Jaz pa vam pravim, pazite, kar sem vam že sinoči rekel : »Kdor jo kakorkoli razzali, naj ga Bog ubije!« Ljudje! Resnica je, da se tudi nebo včasih celo smehlja in veseli. Dvonožec ga gleda, širi roke, in zvezda ga peče v levo stran prsi in duša se mu pno kakor ne- vidno kadilo ter se veže za nebeški oblok. — Da, pri Bogu ! 3:p