789
ZELENI VRT
France Vurnik ZELENI VRT
Tako malo nas je in hkrati je vsakdo vsakomur odveč,
v napoto,
konkurenca.
V moji deželi
si zvedavo gledamo
pod prste;
privoščljivo
razkrivamo madeže, ki jih nobena vera ne odpušča.
V  moji deželi ni več tako, kot je bilo,
čeprav preveč pozabljamo, kako je sploh bilo.
»Kranjc, ti le denarja išeš...«
je zapisal pesnik. Kaj pa naj bi drugega počel,
saj to dela ves svet.
Kaj počnejo z denarjem
v moji deželi? To je tu vprašanje.
Denar je za to, da se zapravi.
Imeti pomeni sicer svobodo.
France Vurnik
790
(samo)zavest, moč, pa malo bahaštva.
Sicer pa je v moji deželi
najteže imeti samega sebe.
V  moji deželi se sekajo kolobarji časov
in nravi. Nismo več vas za devetimi gorami, marsikaj sicer mimo drsi.
pa nič zato, ko bi le še vedno rasli iz svojih korenin.
V  moji deželi
nam od nekdaj segajo po morju (Buči morje adrijansko!); kar naprej se silijo s severa in hočejo to deželo (spet) nemško. Vrivajo se v naše besedišče in misel.
To krepi duha!
V deželi, za pesem vneto, nedoumljeno.
V  naši deželi bi bili vsi radi
na oblasti brez obveznosti.
V  naši deželi vsi vemo,
kaj in kako, a brez vizije in iluzije ne bo šlo.
V naši deželi smo vsi pomembni.
Toda naša dežela
je raj, vrtiček poblaznelega sveta,
zeleni vrt upanja!
791
ZELENI VRT
Resničnost spodnaša utopije, ne ganejo nas sleparije.
Tudi spreminjevalci sveta so ali v mavzolejih, ali v (ne)pokoju vesti, samo žrtvam dolgujemo spoštljiv spomin.
Tudi v moji deželi preveč pozabljamo
in se spozabljamo: čas je izmerjen
in odmerjen z vrtenjem zemlje.
V moji deželi se premalo sprašujemo: kdo si, če si, kar si in če si iz zemlje, si z nebom v duši
in si na svoji zemlji z zelenim v duši.
Kurent ne bo več prepeval
ob kamnu, pripada mu zeleni vrt, ki je sicer odmerjen,
zaznamovan
in odprt, da te zasužnjuje.
Nekaj upanja
in malo vere pa ne škoduje
v prostranstvu odhajanj in vračanj.