C. K. pošti! Verioatavljenc številko jc poslati admiiiistrafiji ..Kisen bali 11 er4*, Dunaj V. Zontagasse 5. Štev. 22. V Trstu, v torek 15. novembra 1910. Leto III. ZELEZHICRR GIRSILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEilCEV P10JTA VOD« tOl K SVOBODI! i iHiiiiirnn iiniriuiiiiHniimniimniiriiin UREDNIŠTVO se nahaja v Trstu ulica Boschetto, 5 : Telefon 1570. ' ------- UPR AVNIŠTVO Dunaj V. — Zentagasse 5. Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec Nefrankirana pisma se ne sprejemajo.' o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o Naročnina: za celo leto......4’40 K za pol leta ..... 2'20 K za četrt leta .... 1'10 K Posamezna številka 18 vin. Sesti avstrijski Mii hingres. Ilueber obširno separatističnimi izvrstno poročilu tr- nalogo i I)al,je.) V torek je podal sodr poročilo o sporu s češkimi organizacijami in je svojo rešil. Spominjal se je v svojem njeve poti razvoja strokovnih organizacij od prvega početka pionirskih izobraževalnih društev pa do na vrhuncu časa stoječih, centralističnih strokovnih zvez. Dejal je, da se je že na. I. strokovnem kongresu leta 189,!>. pojavilo stremljenje odtrgali češke delavce od skupnosti avstrijskega organiziranega proletarijat , vendar se toni posrečilo, ker je velika večina tedanjih delegatov že tedaj spoznala, da se delavstvo ne sme cepiti, če naj uspešno nastopa napram medna-rodno-organiziranemu kapitalu. Na kongresu leta 1893. se j^ vo ilo provizorično komisijo, kateri se je naložilo, da izpopolni organizacije. To delo ni bilo lahko, ker so v prvi vrsti po separatizmu stremeči Cehi delo otežko-čali in ker drugič ni bilo ne denarja pa tudi ne potrebnih agitatoričnih moči na razpolago. Pred vsem je bilo toraj treba prisiliti one organizacije, ki so naznanile svoj pristop h komisiji, da so tudi opravljale svoje dolžnosti napram njej. Na ta način pridobljena sredstva so se vporabila v to, da so se prirejali po državi shodi in pričel sc je boj z izobraževalnimi društvi, kateri je bil po-posebno radi tega tako težaven, ker so se naši političarji bali, da z odstranitvijo izobraževalnih društev propade tudi stranka. Strokovna komisija je pa stala na stališču : »Čim širši kroj. organizacij, tem nikov za stranko«. In da je bilo pravo, vidimo danes prav jasno več bojev-10 stališče kajti pod- laga naše današnje moči v stranki in strokovni organizaciji je energično delo tedanjih časov. Prišlo je leto 1894. in to je bilo jako viharno, kajti splošno se je govorilo o generalni stavki. Bilo je pa važno tudi radi tega ker se je to leto v Brnu konstituirala češka s'ranka in dala s tem povod za poznejšo delitev politične organizacije. Leta 1896 ic zboroval češki strankarski zbor v Budjejevicah in nekoliko kasneje II. avstrijski strokovni kongres. Takrat so bile razmere že precej napete in treba je bilo previdnosti. Poiskalo se je toraj vezi s Čehi in takratni zastopnik češkega delavstva sodr. Josip Nemec, brat sedanjega separatista in drž. posl. Antona Nemeca, se je trudil te vezi vzdržati, ker je že takrat poznal nevarnost cepljenja in nekoč tudi dejal: »Odkar seje konstituirala češka stranka, moramo biti previdni, če hočemo v Pragi razširiti organizacijo in obdržati vezi z Dunajem. Čuti se že, da ne bo lahko vstrajati v zvezi z Dunajem. Vsekakor pa bom v Pragi vse pripravil«. Na češkem strankarskem zboru leta 1896. je bil stavljen predlog, naj se odloči češka strokovna komisija od skupne in predlog je bil z 19 proti 1!» glasovi odklonjen. Videlo se je pa že tedaj, da nekateri žele cepitev, čeprav je večina izrazila, da smatra skupnost neobliodno potrebni. Takrat je dejal zastopnik manjšine sodrug Anton Nemec: »Čeprav je ta strankarski zbor predlog odklonil, bo vendar prihodnji strankarski zbor moral skleniti separatistično strokovno organizacijo«. Iz tega je toraj razvidno, da je bilo že pred 14. leti, stremljenje po separatizmu precej močno. Med tem seje strokovna organizacija vedno bolj razvijala in delavstvo jc postalo v Avstriji faktor, s katerim mora vlada in javnost'računati. Češki separatisti pa tudi niso spali in ker so se preveč ozirali na nacionalistično politiko meščanskih šovinistov, je postajalo njih stališče vedno težavnejše. Mesto pa, da bi okrenili z nenaravne poti na katero so zašli in iskali opore v vrstah mednarodnega proletarijata, ■ so pa napravili gg drug škodljiv korak ter prokln-mirali, poleg politične organizacije tudi v strokovnih in gospodarskih organizacijah separatizem. Seveda so s tem nastale komplikacije, ki so bile za nadaljni obstoj centralističnih organizacij velepomembene, spravile so pa tudi češke separatiste v tak>> zagato iz katere se sami nikakor ne morejo rešiti. Pred-očiti sije namreč treba, da se pri velevažnem vprašanju ne gre za par sto ljudi, katere se je z vsakovrstnimi obljubami spravilo iz skupnosti in katere morda ne bi bilo težko privesti nazaj v one vrste, katere so pred kratkim zapustili. Gre se pa v resnici za mase, s katerimi ni tako lahko manevrirati in katere bi se gotovo razgubile, če bi se enostavno reklo, da se vrnejo na prejšnja mesta. 'Po težkočo je vpoštevala strokovna komisija, ker seji vendar ni šlo za obsodbo čeških s‘ paratistov, pač pa za prepotreben sporazum, potom katerega naj bi se kasneje našlo primernih potov v poravnavo nastalih diferenc. Daje bilo to težko, je gotovo dejstvo, ki se je pokazalo v debati sami, kjer se je lahko čitalo vsakemu govorniku raz oči, da smatra zadevo velevažni in pereči. Višek razburjenosti je pa do«egla debata, ko je sodr. Ilueber prečita! rezolucijo strokovne komisijo in ki se je glasila: »Sesti redni kongres avstrijskih strokovnih organizacij pozdravlja sklep mednarodnega socialističnega kongresa v Kodanju, ki povdarja potrebe enotnih strokovnih organizacij v vseh državah. Smer zastopnikov socijalne demokracije celega sveta ne izhaja le iz teoretičnega poznanja, temveč je posledica praktičnih izkušenj zadobljenih v bojih, ki jih bije proletarijat za večji kos kruha in kulture v vseh državah — posebno pa še v Avstriji. S tem sklepom se prizna, da organizatorična oblika strokovnih organizacij ni prazen okvir, temveč bistvena in temeljna vsebina; ona osredotočile sredstva in moči, ki služijo bojujočemu proletarijatu v dosego zmag lažje kakor z razdeljenim korakanjem in skupnim udarcem. V času, ko narašča moč medna-rodno-organiziranega podjetništva vele- srednje in male industrije, bi bilo osodepolno početje, če bi avstrijske strokovne organizacije zgubile enotno vodstvo boja organiziranega delavstva in to tako pri napadih kakor pri odbitjih. To pa tembolj, če bi bile temu vzrok narodnostne zmede in bi one kršile enoto. O tem prepričan sklepa kongres, da vstraja na leme tj ni h 'pogojih enotno organiziranega vodstva v strokovnih bojih vseh vrst, kakor tudi v enotni upravi gmotnih sredstev, ki so namenjena za te boje. Kongres odobrava, da je državna komisija v smislu hodanjshega sklepa pritrdila nasvetu skupne eksekutive avstrijske socijalne demonstracije, da odpošlje odposlance v spravno komisijo. Državno komisijo je pri tem sklepu vodila misel, da ima napram internacijonali dolžnost pred strokovnim kongresom to storiti in da ima vpoštevati potrebo sedanjega položaja. Drugače presoja praška komisija važnost sestanka spravne komisije, ker bo odposlala svoje odposlance še le po češko slovanskem kongresu. Odlaganje termina za neobvezni dogovor o načelnih spornih vprašanjih, ki so za kongres centralnih zvez, kakor za kongres češko-slovan-skih organizacij velevažnega pomena, kaže, da med separatisti ni pričakovati odmeva za mir. Neutemeljena izključitev dobrih in v službi delavstva osivelih sodrugov, brezobzirna in neodgovorna pisava .v češkem strankinem časopisju na Češkem in Moravskem izključuje skoro popolnoma upanje na trajni mir. Z ozirom ra kodanjski sklep pa vendar pooblašča strokovni kongres državno strokovno komisijo, da se poda v razprave, če bi praška strokovna komisija pred lož Ha, primerne predloge za razpravo. Če bi te razprave ne imele za strokovne potrebe povoljnih uspehov, bi se centralnim zvezam vsilil boj za njih enoto. Akoravno bi nas ta boj bolel, bi ga vendar morali žalibog v Avstriji izvojevati. Kongres toraj apelira na delavce vseh narodnosti, da vstrajajo pri enotni centralistični organizaciji, kajti samo ona nam jamči zmago v boju proti mogočnemu kapitalu sedanjosti in bodočnosti. Živela mednarodna organizacija zavednega proletarijata v Avstriji!« (Konec prihodnjič. Mai niso tasti železničarji gmotno zmagali ? Pisali smo že v zadnji številki našega glasila, da je poznavalcu razmer takoj jasno, da francoski železničarji od stavke ne bodo imeli posebnih uspehov v gmotnem oziru. Stavka je končana in sedaj sc šele pojav. Povest d delavskih groših. Neprestano rastoča in prodirajoča moč proletarske organizacije je trn v očeh nasprotnikov modernega delavskega gibanja. Zatorej so vsi farji zlatega teleta na delu. da zajezi in zagradč socijalistični hudournik, ki postaja od dne do dne nevarnejši obstoječemu družabnemu redu. Ker so v zadregi za pametne argumente proti delavskemu gibanju, sumničijo in obrekujejo predvsem voditelje delavskega gibanja, da bi s tem nečednim in nečastnim rokodelstvom delavstvo odtujili organizaciji in s tem ubili delavsko gibanje. V to vrsto obrabljenih kapitalističnih manevrov spada tudi povest o »delavskih groših'*, ki jo kapitalistični pisarji premlevajo in pogrevajo dan na dan v protidelavskem časopisju. Pripovedujejo, da so doneski za delavsko organizacijo skozi okno vržen denar, da delavstvo nima od teh doneskov nobenega dobička, pač pa „se rede od njih posamezni voditelji" ki. „lepo in zložno" žive, na stroške onih, ki so tako „neumni“, da jim nosijo trdo prislužene novce. Razume se, da je ta groba in prepro-zorna taktika delavskih sovražnikov popol- Ija.jo vzroki nesrečnega konca, ki je tudi za nas poučljiv. Da pa prav pojmimo tamošnje razmere, ie treba, da si nekoliko bliže ogledamo splošno gibanje francoskih železničarjev. Pred poidi ugim letom je sklenil kongres železničarjev vstopiti v splošno mezdno gibanje. Po ponesrečenih stavkah leta 1891. in 1898. je bila opreznost potrebna. Zveza je imela takrat 50.000 članov, poleg nje sta bili pa še dve zvezi z 25.000 člani. Neorganiziranih je bilo 225.000 železničarjev, toraj ogrtmiia večina vseh uslužbencev. Pri Selo se je toraj pred vsem z agitacijo, da se spravi čim več železničarjev v organizacijo. To delo je bilo jako težavno vsled tega, ker so si nasprotovali revolucionarji in reformisti. Posledica teh nasprotij je bila, da je letos pomladi odložil svoje’ mesto večletni in izkušeni, poleg tega pa previdni tajnik zveze, Guerard. Z njegovim odstopom je nastal navidezno mir in organizacija se je izpopolnila v toliko, da se ji je pridružila tudi zveza strojevodij in kurjačev, kije do takrat hodila svoja lastna pota. Neutrudljiva agitacija ni ostala brezuspešna. Pred stavko sta imeli obe zvezi približno 115.000 članov brez onih uslužbencev, ki so organizirani v zvezi malih železnic. Prispevki, ki so jih ti člani vplačevali so bili seveda prenizki, ker so vplačevali le 80 vinarjev četrtletno in od teh so oddajali 36 vinarjev osrednji blagajni. Bojevna sredstva so bila toraj jako minimalna in zveza je imela komaj 80.000 frankov na razpolago. Meseca maja letošnjega leta se je napravil prvi korak v dosego boljših mezdnih razmer. Pisalo se je železniškim ravnateljstvom in naprosilo se jih je za sestanek, da se predlože mezdne zahteve. Ob enem soje prosilo ministerskega predsednika, da prevzame predsedstvo pri teh razpravah. Odgovor je bil nepovoljen in vkljub temu seje prošnjo še dvakrat ponovilo; železniške uprave pa niti odgovorile niso. Čimbolj je pa napredovala agitacija, tembolj so se množila preganjanja uslužbencev. Kazni, premeščenja, odpusti iz službe so bile na dnevnem redu in v organizaciji delujoči železničarji so mogli biti vsak čas na vse pripravljeni. Najbrezobzirnejše sta napram njim postopali neverna in državna zapadna železnica. To je imelo posledico, da je spomladi na južni železnici izbruhnila stavka, katera je ponesrečila kakor smo svoječasno poročali. Poleti je izbruhnila na severni železnici druga stavka in ravno tako na državni zapadni železnici. Osrednjemu vodstvu se je pa posrečilo ustaviti le tri stavke brez posebnih žrtev, vzlic temu pa so nastali no- PODLISTEK. tranji spori, ker so hoteli revolucijonarni elementi stavko izrabljati, v svoje namene. Končno se je vendar doseglo spora-zumje na ta način, da se je stavko odgodilo za poznejši čas in v prvi vrsti skušalo doseči zboljšanj potom mirnih razprav. Odposlalo se je deputacijo k ministerskemu predsedniku, ki je ž njim dogovorila okol-nosti, potom katerih bi se dalo mirnim potom zadevo rešiti. V tem je pa izbruhnila dne 9. oktobra v Parizu delna stavka. Vprizorili so jo delavniški in premogarski delavci. Stavkujoče so takoj nadomestili vojaki in to je dalo povod, da je stopil večji del uslužbencev severne železnice v Parizu v stavko. Zvezno vodstvo severne železnice je na to proglasilo splošno stavko na vseh progah te družbe. Odgovor na to je bil, da je vojaščina zasedla vse proge severne železnice in da se je iz službe odpustilo predsednika zveze strojevodij. Nato je v noči od srede na četrtek tajni odbor sklenil splošno stavko za vse železniške proge. Ko se je vse to vršilo, je bil generalni tajnik železničarske^zveze Bidegan-atj, odsoten in se ga o vsem niti obvestilo ni. Ko se je v četrtek povrnil v Pariz je bil takoj zaprt. .Seveda je lažje proglasiti splošno stavko nego jo izvesti. Prvotno je bilo sklenjeno razdeliti načrt za splošno stavko zaupnikom voznega osobja, tako da bi ob določeni uri pričela splošna stavka na vseh progah. Te določbe so bile tako tajne kakor tajni odbor, kar pa ni moglo preprečiti, da je bila tudi vlada o vsem natanko poučena. Naravno je toraj, da so železniške družbe in vlada takoj odpustile ifc službe člane »tajnega« odbora in jih povrh tega še zaprle. Splošna stavka je bila seveda vzlic temu proglašena, zato je pa bila raztrgana organizacija. Prosilo se je pri socijalistični politični stranki pomoči in ta je tudi takoj posegla v boj ter skušala organizirati stavko. Tudi druge strokovne organizacije so priskočile na pomoč in v štirih dneh se je nabralo 10.000 frankov. Vendar vse to ni mnogo pomagalo, ker je bil nasprotnik dobro organizirana državna moč, katero je vodil mož, ki je sam desetletja sodeloval v delavskem gibanju. Renegat Ih'iand je poznal slabosti organizacije in to poznanje je izrabljal, da uniči brez ozira na zakone in pravico ono gibanje, katero je še pred nedolgim sam organiziral. Naš bratski list »Ilumanitč« spominja na dogodljaje leta 1898. in povdarja, da so današnji krvniki železničarske organizacije Briand, Millerand in Viviani sami sedeli v odboru, ki je pripravljal železničarsko stavko. Seveda takrat še niso bili ministri noma neplodna za vsakega zrelega delavca. Ampak preiščimo vendarle natančno to povest o delavskih grošihl Jasno je kot beli dan, da mora vsaka organizacija, čim se ojači in čim narastejo in se pomnože nje posli in agende, nastaviti sposobnega sodruga, kateri zapusti svojo kapitalistično službo, da posveti vse svoje moči delu v organizaciji. Naravno je, da ga mora organizacija za to delo odškodovati, da mu mora dati potrebnih življenskih sredstev. V toliko je povest o delavskih groših resnična, da so nastavljeni agitatorji in poslovodje naših organizacij plačani iz delavskih grošev, ker velja pri nas načelo, da vsakemu delu svoje plačilo in ker od zraka tudi delavski nastavljenec ne more živeti. Laž pa se začne v tej kapitalistični pravljici tam, ko očita* delavskim voditeljem, da se „z delavskimi groši rede". Nobeden nastav-Ijencev naših organizacij ni še nikoli zahteval tako visoke plače, da bi se ž njo „redil", nobeden naših nastavljencev nima tako zložnega in pokojnega življenja, da bi se lahko redil. Kdor pozna delo strokovnega agitatorja, njegovo ogromno upravno delo, njegova naporna agitacijska potovanja, ki mu požrd nešteto noči in nedelj, ta vč presojati bedasti in nerodno zasnovani manever kapitalističnega časopisja, ki hoče s svojimi povestmi in niso imeli vajeti kapitalistične republike v rokah kakor danes. Ti ljudje so toraj lahko poznali slabosti železničarske organizacije in pomagalo jim je pri njih brezzna-čajnem poslu meščansko časopisje vseh strank. Stavkujoči niso imeli potrebnih medsebojnih vezi, ker je meščansko časopisje potvarjalo dejstva in pošiljalo med svet poročila, ki so bila v diametralnem nasprotju s faktičnimi razmerami. Pisalo se ni nič drugega nego o normalnem prometu, o aretacijah in obsodbah, o preganjanjih, atentatih, zopet započetim delom itd. itd. In vendar: če bi se ne dali železničarji prehiteti po vladi, če bi nekoliko manj verovali meščanskemu časopisju, bi bilo mogoče vzdržati stavko tudi še v soboto na oni višini, na kateri je bila, v četrtek in petek in Briandora hazardna igra bi bila izgubljena. Železničarji bi bili zmagali tudi v gmotnem oziru. Ta stavka nam je ponovno pokazala, kako važno orožje v gospodarskih bojih je delavsko časopisje in želeti bi bilo, da bi to spoznanje uvaževali tudi oni slovenski železničarji, ki še vedno radi segajo po naj-večjih sovražnikih delavskega gibanja. »Edinost«, »Slovenec« in »Slov. Narod«, kakor vsi oni listi, ki so pisani v njih smislu, so že neštetokrat pokazali svojo delavstvu škodljivo taktiko in nobeden zaveden železničar naj bi teh cunj ne vzel v svoje roke. DOPISI L vty ET Podivjani uradnik južne železnice. Dne 8. nov. se je pripeljal z vlakom 852 iz Trsta v Nabrežino tržaški vozovni premikač Izidor Benko. Ta uslužbenec je namreč moral, ko mu je samo še nekoliko minut manjkalo do končane službe, peljati v Nabrežino. Ko je v Nabrežini prišel v urad po svojo knjižico, ga je službujoči pristav Veljak surovo nahrulil, da mora dalje peljati. Premikač mu nato mirno odgovori, da ne more tega storiti, ker je bolan, rta ni za voZno službo oblečen in da tudi nima denarja. Uradnik začne prav po rovtarsko nad njim kričati: »Marš hinaus« in se je celo tako daleč spozabil, da ga je začel suvati. Ker ga pa z eno roko ni mogel kar tako suniti iz pisarne, ga je sunil v prsi tako močno, da je Benko odletel skozi vrata. Da pa ne provocira izgreda, je Benko konečno peljal naprej do Opčin, odkoder je peš šel domov. Ta slučaj narodnjaške podivjanosti je tako skeleča pljuska uslužbencem v obraz, da ne moremo mirno iti preko njega na dnevni red. Uslužbenec, kateri je okusil su- ne- o delavskih groših zbuditi v delavstvu zaupnost do lastne organizacije. Ker smo že začeli povest o delavskih groših, pa jo nekoliko nadaljujmo. Delavskim nastavljencem, ki žrtvujejo vse svoje sile delavski stvari, očitajo kapitalistični pisarji z zaničevanjem delavske groše; ozrimo se in poglejmo, kdo vse razen nekaj tisoč delavskih nastavljencev, živi na tem svetu od toliko zaničevnih delavskih grošev. Pred nami je ogromna armada kramarjev", ki vživajo v kapitalističnem svetu veliko spoštovanje. Ti ljudje žive od tega, da cenejše kupujejo in dražje prodajajo. Delavstvo je njih glavni odjemalec: dobiček jim plačuje z delavskimi groši. Poglejmo katerokoli fabriko. Vsakemu tovarnarju, ki dela v svojem zavodu, privoščimo primerno plačo, da ž njo lahko spodobno in pošteno živi. A to mu ni zadosti! Nagrabiti si hoče bogastvo, preskrbeti sebi in svoji rodbini najudobnejše, najrazkošnejše življenje. V to svrho plačuje delavcem manj kot zaslužijo, spravlja profit; ta pa sestoji iz samih delavskih grošev. Vse razkošje fabrikantovo, vse njegovo bogastvo ni drugega nič kot — nakopičeni delavski groši. In a k cio na rji, ljudje, ki nalagajo j svoje ..podedovano" premoženje v kako rovost inteligentnega naduteža, ni zahteval zadoščenja — pač pa bodemo zahtevali mi, organizacija, zadoščenje. Iz tega slučaja lahko uslužbenci sami spoznajo, kako malo zaslombo imajo v uradništvu. Isti ljudje, ki so in še danes propagirajo, da je mednarodna organizacija za Slovence nesmisel, isti uradniki, ki so kričali: Slovenski uslužbenec se mora združiti s slovenskim uradnikom, so doprinesli po svojem zagrizenem pripadnežu Veljaku dokaz resnice, da je med nami in njimi pterezan prt. Oni uradniki, kateri niso zgubili še zadnje spoštovanje do samega sebe, bi pa morali vstati kakor en mož in protestirati proti takimi izbruhi podivjanosti. lili pa bodemo poskrbeli na kompetentnem mestu, da takega suroveža spozna ravnateljstvo in javnost. Ta gospod je lahko zadovoljen, da je bil uslužbenec inteligentnejši in ni' reagiral na ta napad, sicer bi mu bil znmst.il kosti. Južnoželezniški kurjači pozor! Opetovano se je pojavila iz kurjaških vrst želja, naj bi se odpravilo čiščenje strojev, odnosno, da bi bila za ta posel določena posebna odškodnina, ker se je — in to opravičeno — povdarjalo, da čiščenje strojev krati kurjačem že itak kratko odmerjeno počitno dobo. Kurjači so stavili tudi v organizaciji tozadevno zahtevo in vsled tega je naša centrala posredovala pri upravi južne železnice. Zastopnik centrale je zahteval, da se dovoli kurjačem za vsakokratno, čiščenje kotla 40 vin. odškodnine. Južnoželezniška uprava je pa na to odgovorila, da ji ni mogoče tej želji ustreči, ker ne more določiti, da bi kurjač rporabljal svojo počitno dobo za delo pri stroju, da pa tudi ni mogoče uvesti na progi daljših odmorov pri vlakih, kjer bi se to delo eventualno opravilo. Sploh se je baje tej uvedbi protivilo večje Število namestnikov in kurjačev, ko se jih je vprašalo za njih tozadevno mnenje. Iz tega sledi, da se kurjače na južni železnici ne more siliti,' da bi v svojem prostem času hodili v kurilnico čistiti stroje. (Je se pa v posameznih kurilnicah to vendar zahteva, potem so temu edino le kurjači sami vzrok, ker niso organizirani in ker jim toraj manjka moralne opore, ki bi jih varovala neopravičenega izkoriščanja. To naj bi vpoštevali tudi naši slovenski kurjači, ki so v zadnjem času deloma zaspali, ker že vendar morajo biti prepričani, da se le potom močne in dobre organizacije da kaj doseči, medtem ko posamezne in razdvojene lahko poleg uprave še izkorišča kdor le hoče. Tudi ljubljanskim uradnikom je draginjska demonstracija obtičala v kosteh, kar nekateri niso mogli skriti. Med drugim tudi novopečenemu državnoželezniškemu asistentka g. ogromno podjetje. Navadno celo leto ne vidijo svojega podjetja. Vzlic temu žanjejo bogate dividende — od brezdelja. Kar vsipajo v svoje globoke žepe, so sami — delavski groši. Pa poglejmo še naprej! Kdo plačuje indirektne davke? Delavsko ljudstvo vsled svojega ogromnega števila in zaradi števila svojih otrok. Kdo plačuje večji del direktnih davkov? Delavstvo. Njegovo skupno mezdo mu obdačijo do zadnjega vinarja, dočim veleagrarci in drugi kapitalisti kar na debelo zatajujejo svoje ogromne dohodke. Kdo pa živi od državnih davkov? Armada, marina, birokracija, državni in mestni uradniki, od ministra pa do žan-darma. Kajpakda, vsi ti nastavljenci morajo delati. Ampak ali ne plačujejo vseh teh nižjih, višjih in visokih zastopnikov državne oblasti večinoma z delavskimi groši? Ali ne plačujejo z delavskimi groši neproduktivne vojaščine, od prostaka do generala ? In ali ne prejemajo pobožni patri svojega božjega plačila tudi v delavskih groših? In potem velikanska armada dosluženih oficirjev in uradnikov, ki vživajo svojo penzijo. Odkod pobira država v to potrebni denar? Iz delavskih žepov. Ali je kdo videl vpokojenega generala ali deželnega predsed- Repovš-u žilica ni dala miru in pokami je svojo vsegamogočno nevoljo na tako olikan način, da so se ljudje na postaji kar spogledovali. Iz popolnoma ničevnega razloga je tako živinsko tulil nad sodr. Šilarjem pri vlaku 2215, da so se sramovali drugi uslužbenci, ki so bili neprostovoljne priče značilnega prizora in le čudimo se, da so obdržali hladno kri, ter da ga ni kateri prijel za mokra ušesa. Mi bi se sicer za ta pojav ne brigali, ker poznamo puhloglavo domišljavost po sameznih uradnikov in ker smo prepričani, da jim bomo že sami pripomogli do družabne olike, katera je v službi neobhodno potrebna, vsekakor bi pa ravno gospodu Repovšku v njegovem lastnem interesu priporočali, da opusti svoje neslanosti, ker bi nam ne bilo prijetno, če bi mu morali ž njegovimi privatnimi razmerami dokazati, da nima prav nobenega povoda se širokoustiti. Zabavljanje čez soc. dem' poslance in njegovo žuganje je otročje in le dokazuje, da mu še precej manjka do zrelosti. Capito? Za nekatere železničarje ni draginje. Pri demonstrativnem obhodu, ki ga je dne 30. m. m. vprizorilo ljubljansko delavstvo proti draginji smo opazili med radovedno in brezumno špisarijo, tudi posamezne železničarje, ki so se menda sramovali - da so lačni. Da je tak čut sramežljivosti neumesten, da celo škodljiv, to seveda dotičniki ne umevajo in zato jih je zavedno delavstvo le jiomilovalo. Naravnost izzivalno se je ponašal vpokojen telegrafist državne železnice, znani agitator »prometne zveze« in »abstinent« Rralič. To človeče, ki izkorišča provizijski sklad držav-noželezniških uslužbencev popolnoma neopravičeno, ker bi še lahko opravljalo pri drž. žel. mesto pri Bolaftiu, jo skušalo smešiti zavedno delavstvo z jako neslanimi dov tipi, katerih je zmožen le farški podrepnik njegovega kroja. »Jutr bu pa raasu 30 krajcarjev cnej«. »Delat pejte, pavte mel zajest«, to so duhoviti izreki rdečenosega idiota, ki jih je neprestano ponavljal in s tem hotel pokazati, da njegov učitelj »Slovenec« ni zaman pisal delavstvu sovražnih hinavsko-sleparskih člankov. Da Kralič ne čuti dra-dinje, končno tudi razumemo, kajti mogoče je že, da je pri njem že »šnops« dovršil svoj proces. Dva pomenljiva slučaja zdravniške lahko miselnosti nam silita pero v roko, ker smo mnenja, da ima tudi železničar pravico zahtevati, da' se z njegovim življenjem ne uganja lahkomiselnosti, ker je član bolnišne blagajne in ne privatni pacijent. Oba slučaja sta se dogodila na kamniški progi drž. žel. tekom zadnjih mesecev in je rezultat, posebno zadnjega, tak, da ga v interesu ugleda zdrav- nika, bivšega policijskega ravnatelja ali župnika zardevati, ko je prvega v mesecu spravljal svoj penzijonček? In vendar so delavski groši... To je cela povest o delavskih groših, ki jo od kapitalistov vzdrževano časopisje neprestano začenja, ne da bi jo kdaj dokončalo. Postavimo vse sovražuike delavskega gibanja, ki obmetavajo nastavljence naših organizacij, z blatom, češ, da se rede od delavskih grošev, pred ogledalo. Vprašajmo jih od česa žive oni in njih zapovedniki. Povejmo jim, da župani in farji, ministri in sodniki, generali in čuvaji ne zaničujejo delavskih grošev. In še eno! Kapitalistično časopisje, ki blati naše strokovne delavce, mora vun iz delavskih stanovanj! Pustite časopisje, ki ima za delavstvo le zaničevanje in zasmehovanje, za njegove voditelje sumničenje in obrekovanje. Čitajte delavsko časopisje, berite „Rdeči Prapor", ki je zvest glasnik delavskega ljudstva. To se mora brejpogojno zgoditi. In če se zgodi, potem naj kapitalistično - reakcionarni lajnarji godejo in orgljajo svojo oguljeno pesemco o delavskih groših do sodnega dne. niške vecle in železniških uslužbencev ne smemo zamolčati. Dne 23./V1I. je pri razkladanju starega železja ponesrečil v Ljubljani na drž. kolodvoru delavec kamniške proge P. in si je opraskal desno roko z zarjavelim železom. Dne 25./VII. seje moral vsled otekline, ki je segala vedno više, javiti bolnim in je v to svrho posetil žel. zdravnika v Kamniku. Kaj je zdravnik ž njim počel, nam seveda ni znano, vemo pa, da je moral mož sredi pretečenega meseca v bolnico v Ljubljano in da je tam dne 25. m. m. umrl vsled zastrupljenja krvi, zapu-stivši ženo in šest nepreskrbljenih otrok v največji bedi. Informirali smo se in zvedeli, da nezgoda ni bila naznanjena na pristojnem mestu in tozadevno interpeliran zdravnik je baje dejal, da je mož sam vzrok svoje smrti - ker si ni zadostno redil rane. Mi bomo zadevo zasledovali in že danes izjavljamo, da bomo izvajali potrebne konsekvence, če bi se morda skušalo nesrečni rodbini kratiti njene pravice. Pri tej priliki bi pa tudi opozorili kamniške železniške delavce progo vzdrževalnega oddelka na nesmiseln korak, ki so ga napravili po pritisku dekana Lavrenčiča in uvažujoč njegove neslanosti izstopili iz organizacije. Lavrenčič in vsa njegova ljudskosleparska svojat se ne bo brigala za vaše družine, če vas žalostna usoda odtrga od vaših dragih in tudi cerkveni sprevodi in zadnje tolažbe ne bodo nasitile želodcev vaših otrok, če ne bodo imeli nikogar, ki bi se zavzemal za. njih koristi. Slučaj vašega rajnega tovariša P. naj vam služi v memento, kajti grešiti na našo usmiljeno dobrosrčnost na vseh vekov veke ne bo šlo. Kamnik, drž. žel. Romantična lega tega prijaznega mesteca je pravcato prokletstvo za tamošnje uslužbence. To pa gotovo zaradi tega, ker je kraj nekoliko oddaljen od glavne proge in se toraj gotovim faktorjem ni bati nenapovedane kontrole. Poleg načelnikove nervoznosti imajo tamošnji uslužbenci prenašati tudi še tako naporno službo, da ji menda nikjer ni para. Uslužbena sta dva premembna čuvaja in dva skladiščna delavca. En premembni čuvaj opravlja službo na ua-kladališ ta, drugi in dva skladiščna delavca pa v postaji sami. Delo, ki ga ti ljudje opravljajo, obsega vse posle, ki so v postaji potrebni to je: nakladanje in razkladanje v skladišču, postrežba strojev, posle pisarniškega sluge, čiščenje in prižiganje svetilk, opravila pri vlakih itd. Službo imajo sledečo in sicer po dva in dva skupaj: prvi dan od 6. ure zjutraj pa do 6. ure zvečer, drugi dan od 5. ure zjutraj do 9. ure zvečer. Ker pa za časa poletne dobe ob nedeljah in praznikih redno vozita vlaka 2158 in 2159, se te dni služba podaljša do 1. ure ponoči. V zimski dobi, to je od 1. oktobra do 31. aprila imajo delavci nastopiti službo ob 4. uri zjutraj. Zato naporno službo nimajo celo leto niti -enega prostega dne, pač pa vsako drugo nedeljo od 12. ure opoldan pa do 5. ure zjutraj odmor. Nam ni v vsej Avstriji znana niti ena postaja, kjer bi se delavce tako nesramno izkoriščalo in smo mnenja, da tudi tržaško ravnateljstvo o teh razmerah ni objektivno poučeno; zato ne bi škodovalo, če bi se delavski odbor za te razmere nekoliko pobrigal in morda tudi generalno inšpekcijo avstrijskih železnic obvestil o nedostatkih, vladajočih v Kamniku. Čudno se nam le zdi, da nekateri gospodje še vedno v delavcu vidijo nemo živino, s katero se po njih mnenju lahko počne karkoli. Merodajni faktorji zganite se in odpravite vnebovpijočo sramoto falitne držav -noželezniške uprave! Zidan most. Že večkrat smo se pečali s sekcjjskim predstojnikom Šternom in pri tem javnosti razkrili, kako postopa z njemu podrejenimi uslužbenci. Predno je ta gospod odšel v Ljubljano, je hotel premestiti še nekaj uslužbencev, med njimi tudi čuvaja iz postajališča Dobova na postajališče Preserje. Na kak način deluje g. Štern, nam kaže ravno ta slučaj. Dne 27. junija t. 1. je čuvaj Jelnikar prosil g. Šterna, ki je bil ravno v Dobovi, naj dovoli, da bi se čuvaj peljal z vlakom št. 503 v Brežice in nazaj šel peš, ker potem bi lahko pri vlaku št. 500 svoji ženi pomagal pri prodaji voznih listkov, ker ravno ob nedeljah in praznikih pride mnogo ljudi in razventega._ ima žena še dvoje za-tvornic. Toda paša Štern muje odgovorih »Vi boste .premeščeni !« Ko ga ie čuvaj vprašal zakaj, mu .Štern niti odgovora ni 'dal. Dne 10. avgusta pa je dobil Jelnikar pismo, v katerem se mu je naznanilo, daje premeščen na postajališče Preserje in da se mora do 22. a ver. preseliti. Ker pa ima čuvaj pet otrok, katerih eden obiskuje meščansko šolo v Krškem, drugi pa šestrazredno ljudsko šolo v Dobovi, sc je odpeljal na obral no vodstvo v Trst, ter prosil, da se ga pusti na starem m,estu. A v Trstu se mu je reklo naj naredi prošnjo, kar je čuvaj tudi storil. Nato je Jelnikar dobil od sekcije pismo, v katerem se mu je grozilo z disciplinarnim postopanjem in odtegnjenjem od službe. Koje potem čuvajeva žena prišla v Trstna inšpektorat, je tam zvedela, da je Štern o njej pisal, da ni sposobna za službo. Žena je nato povedala, da je že prej njenemu možu grozil s premeščenjem, ko je bil ta bolan in da je moral takoj zopet nastopiti službo, čeravno ni še okreval. Toda ženo so pri inšpektoratu s praznimi izgovori odpravili. Dne 31. avgusta je prišel inšpektor Deutsch v Dobovo in temu se je čuvaj pritožil, na kar mu je inšpektor obljubil, da ostane na svojem mestu in da se s čuvajem, kije bil premeščen v Dobovo, dogovOri glede odškodnine. Jelnikar je to tudi storil, a bilo je brezuspešno, ker je čuvaj Putz v Preserjih zahteval 200 kron odškodnine, katere Jelnikar ni mogel plačati. Vrhu tega je dva dni pozneje dobil sledeče pismo; Gospod Jože Jelnikar čuvaj D obro v a. Obveščamo Vas, da se morate takoj pripraviti za preselitev. Dan Vašega odhoda Vam bo po prognem mojstru naznanjen. Nadalje Vas pod št. 2060 B. I. obveščamo, da se osfebno predstavljanje kakor tudi drugo pisarjenje ne bo več dopuščalo. To obvestilo je lastnoročno podpisati. Namestnik sekcijskega predstojnika II a v a. Tj\ slučaj nam jasno kaže, kako Štern sistematično preganja, uslužbence, ki mu niso všeč. Pa tudi gosp. Komloschi, sedanji sekcijski predstojnik, je pri tem pokazal kaj zna. Vprašal je tukajšnjo orožniško postajo, če bi bilo mogoče čuvaja z orožniki iztirati iz čuvajnice, kar je značilno za njegovo pravicoljubje. Generalno ravnateljstvo južne železnice pa yprašamo, koliko časa še bo gledalo Sternove samolastnosti. Saj je vendar uprava sama v okrožnicah 420 in 435 izrazila željo, da se zadeve uslužbencev mirnim potom rešijo. Železničarjem pa kličemo: Vsi do zadnjega v organizacijo in taki slučaji bodo ponehali. Domače vesti Narodnjaška ko v.edija! Dne 5. t. m. se je vršil v gledališki dvorani »Narodnega Doma* nekak železničarski shod. Dvorana je sicer bila še precej polna, a železničarjev smo tam zamanj iskali. Po običajnem pozdravu je predsednik Zorc otvoril shod. Na oder so se povspeli tudi posl. Rybar, uradnika Httbel in Boltar in nek duhovnik, ki je menda po narodnjaških pojmih tudi železničar. Najprvo je povzel besedo gosp. Zorc, ki pa je povedal navzočim to, kar je železničarjem že davno znano, da so pred leti železničarji, ki službujejo na Krasu, dobili 10% kraško doklado. Po čegavi zaslugi so jo dobili, to je pa možakar pozabil povedati ter prehitel kar na drugi predmet in hvalil ravnateljstvo, češ, »saj rado da, a ko le kaj ima in da smo mu prav hvaležni. Ker pa že vse tarna, da ‘iri za denar ni dobiti kruha in mesa, moramo tudi mi kaj storiti. 21. t. m. zboruje personalna komisija in toraj ne moremo drugega storiti, kakor da ji polagamo na srce, da zastopa tudi naše in- ! terese in interese naše organizacije, akoravno : so bili člani personalne komisije izvoljeni od članov druge organizacije«. Nadalje je povdarjal moč narodnjaške organizacije. Ko se je pa ozrl po navzočih in videl, da na shodu ni članov /,. J. Ž., I pač pa skupaj zbobnani backi N. D. O., sc je ustrašil in izrazil, da je menil Zvezo uradnikov in pa »Nlovansko ligo in da te tvorita moč, s katero se bode sčasoma i!) ; moralo računati. Pobahal se je, da je sestavil resolucijo, ker se je sramoval povedali, da so jo stavili člani personalne komijo in kije bila po soc. dem. vložena že meseca decembra. 1909. To resolucijo si prilastuje kot svojo, ker jo je spačil in dodal beračenje, da se ugodi vsaj nekaterim zahtevam, stavljenim v resoluciji, katero je brez debate dal na glasovanje. N. D. O. jo je sicer soglasno sprejela, a tistih par železničarjev, kar jih je bilo navzočih niso bili prav nič zadovoljni ž njo, ker je bila preklaverna in prikrojena bolj za uradnike nego za uslužbence. Ker so nekateri navzoči to označili kot burko, se je začelo vse smejati, kar je ! dalo predsedniku povod, zatrjevati, da stvar mi vse zadnje vendar ni smešna. Nekdo pa je bil dovolj predrzen in vprašal, kdo bo v personalni komisiji zastopal njihove zahteve, ko vendar na shodu ni navzoč noben član personalne komisije in da tudi sploh nobenega nimajo. Ali jih bodo mar uradniki zastopali? Dobil je odgovor, da to ni njegova stvar, temveč stvar organizacije. Nato je spregovoril revident lltibler v nemškem jeziku iv »Narodnem Domu« med »jugoslovanskimi železničarji!-- in sicer proti »bratom« Cehom, članom velike »Slovansko lige«. Istotako je nastopal uradnik Bolta r, in sicer še v goršem tonu naprain tovarišem Slovanom, t. j. onim, s katerimi so še nedavno obdržavali vseslovanski »kongres« v Pragi. »Veleslovan« pan Kvbaf k vsemu temu ni zinil besedice in mirno čepel na svojem stolen. Nato je končala komedija Z. J. Ž. brez železničarjev. Tramvajski uslužbenci v Trstu so podali družbi ultimatum. Ako se do 16. t. m. ne ugodi vsem njihovim zahtevam, izbruhne stavkii. Raditega je že prišlo 80 orožnikov v Trst. Državnoželezniška personalna komisija, bo imela koncem tega meseca seje. Gospod i Ga/amhoš se je vendar probudil in po enoletnem spanju odredil, da se snide ta korporacija. Izključeno pa ni. da je gospod ravnatelj končno tudi prišel do našega mnenja in si misli, da je zasedanje nepo-j trebno, ker on vendar sam ukrene kar se : mu zdi in konsekvento opušča, kar člani j personalne komisije zahtevajo. Seveda to j ne bo šlo na vseh vekov veke in uprava državne železnice se bo morala odločiti, če ; pripoznava personalno komisijo kot zastopstvo uslužbencev ali ne. S samimi, formalnimi sejami se socijalno vprašanje ne bo rešilo in formalnosti so uslužbenci že do grla siti. Kakor čujemo je za sedanje zasedanje vloženih več velevažnih predlogov in želeli bi, da bi se jih vpoštevalo in če mogoče, rešHo pred koncem 20. stoletja. Uslužbencem bi pa svetovali, da se tudi za razprave v personalnih komisijah zanimajo in svojim zastopnikom dado ono moralno moč, potom katere bo slednjim mogoče uspešno nastopati za vresničenje stavljenih zahtev. Ljubljana in Kranjska sta dobili nov občinski volilni red. Tozadeven zakonski načrt, ki je bil sprejet v zadnjem zasedanju kranjskega deželnega zbora, je že dobil naj višjo sankcijo in nove volitve v občini Ljubljana se bodo že vršile na podlagi novega zakona. Največ preglavice dela zakon, katerega glavne poteze bomo obelodanili v eni pri- hodnjih številk, liberalcem, ki čutijo, da propada trhljena stavba njih narodu škod 'Ijivega dela. Po svoji lastni ozkosrčnosti in vsled neopravičljivega sovraštva do delavnih slojev so zapravili deželni zbor in ga prodali najhujšim ljudskim sovražnikom, klerikalcem v nadi. da jim za la značajen korak obvarujejo nadvlado v Ljubljani, j Klerikalci pa, zvesti svojemu principu, niso |'zaprli vrat deželnega zbora, 'dokler niso odprli vrat občinske hiše, v katero so se že davno namenili. Nas ta igra ne iznenadja. kjer je posledica naravnega razvoja in le veselimo se veselega in živahnega boja, v katereni bomo izvojevaii tiste postojanke, ki so baje nekdaj bjte liberalcem najsvetejše, katere so pa vsi d svoje prirojene lenobe I zgrešili in izgubili. lilijam M i liji zoper Maja. Impozantne manifestacije, ki jo je 30. •oktobra priredila jugoslovanska socialno-de-mokratična stranka, ne bo pozabil nihče, kdor se je je udeležil. Če odštejemo znano manifestacijo iz i. 1 ‘>05, ko je delavstvo povzdignilo svoj glas za demokratično volilno reformo, mirno trdimo, da Ljubljana Že iii : videla na "svojih tleh tako sijajne in tako dostojne demonstracije. Priredbe drugih strank so v primeri s to masivno manifestacijo Ijud-: ske volje kakor otročje igračice, Vzlic kislemu vremenu se je zbralo 7 do 8000 ljudi in med temi, kar je potreba še posebno s ponosom omeniti, jako mnogo zavednih delavskih žena. Dvorana v »Mestnem domu" je bila davno pred napovedano uro natlačena do zadnjega kotička in kdor je prišel po pol debetih, je moral ostati na trgu pred .,Mestnim domom1’, ki se je vkratkem tako napolnil, da so poslušalci segali tja do tira cestne železnice. Poročal je sodr. Etbin Kristan. Z glasom, ki je bil razumljiv najoddaljenejšim poslušalcem, je govornik pojasnil namen shoda. Porogljivi glasovi klerikalnih zaščitnikov oderuštva "SO" prisilili delavstvo tz Ljubljane in okolice, da stopi na ulico in pokaže, da beseda o draginji ni prazna fraza, ampak da je zadnji čas za resne korake zoper moro, ki jemlje delavstvu vsakdanji kruh izpred ust. Zavedno delavstvo, ki se je kaj učilo, dobro ve, da so glavni viri draginje v j vladajočem kapitalistnem gospodarskem redu in ne pričakuje popolne rešitve od nobene kapitalistične potrpežljivosti, temveč je pripravljeno bojevati se zoper to gospodarsko uredbo, dokler ne zavlada na razvalinah privatne tiranije socialistična svoboda. Toda kakor se delavstvo bojuje že v sedanji družbi za boljše delovne pogoje, tako se mora bojevati tudi za cenejši kos kruha, kajti če hoče delati in se približavati svojim ciljem, mora predvsem živeti. Pri tem nas ne sine zastrašiti glupo očitanje, da smo trebuharji in materialisti. Mrliči ne morejo imeti in uresničiti nobenih idealov. Da morejo funkcionirati možgani v glavah in srce v prsih, morajo želodci dobivati svoj delež. Prvi pogoj vsemu, kar je lepo in vzvišeno, vsemu napredku in vsej kulturi je zagotovljeno in zavarovano materialno življenje. Govoriti o ljubezni d/) naroda, pa brezbrižno gledati telesno propadanje naroda je gnusna hinavščina in delavstvo se je naveličalo fraz, ki ga hočejo pitati z idealizmom, pa mu ne privoščijo vsakdanjega življenja. Lahko je tistemu deklamirati o svetinjah, ki ima vsled dela izmozganih množic vsega materialnega dovolj in preveč. A delavsko ljudstvo, ki resnično hoče napredka in kulture ter je polno najčistejšega idealizma, ima pravico zahtevati življenja, ki se spodobi človeku. Govornik je razložil vzroke sedanje posebne draginje in' z nekaterimi primeri pokazal, da je tudi v kapitalistični družbi mogoče dati ljudstvu cenejših živil. Ce more biti na Angleškem meso boljše in cenejše kakor pri nas, je jasno, da morajo biti v | Avstriji še posebni razlogi za draginjo. In ; kakor po vsej državi, zahteva delavstvo tudi | pri nas. da se odpravijo razlogi, ki se dajo odpraviti. Nato so se ogromne množice uvrstile za obhod po mestu. Na čelu vsemu sprevodu so korakali sodrugi in sodruginje v/. Spodnje Šiške, ki so korporativno prišli na shod. Sprevod se je pomikal preko jubilejskega mostu, po Resljevi cesti. Komenskega in Dalmatinovi ulici, po Dunajski cesti Prešernovi ulici, čez frančiškanski most. skozi Stritarjevo ulico mimo rotovža in škofije nazaj pred ...Mestni Dom". Da je ves sprevod prehodil eno točko, je trajalo pol ure, in ko so bile prve čete na frančiškanskem mostu, še niso bile zadnje v Dalmatinovi ulici. Pred »Mestnim Domom" je pevski zbor „Vzajemnosti" zapel »Naprej", nakar se je šodrug Htbin Kristan v imenu stranke zahvalil delavstvu za vzorno disciplino. Če bo treba boja, Vas pokličemo, in uverjeni smo. da pridete!" 30. oktober je eden najlepših dni v zgodovini ljubljanskega proletarijata. - Sraginjsko vprašanje v kranjskem deželnem zboru. Dne 19. pr. m. se je bavil kranjski deželni zbor s perečim vprašanjem draginje in je dal povod tej razpravi dr. Norah, ki je stavil tozadeven nujni predlog. Naša naloga ni raziskovati motive, ki so vodili gosp. Novaka ko je stavil predlog, o posebni odkritosrčnosti pa vendar ne moremo biti prepričani, če se spominjamo protiljudske politike, ki jo je vedno uganjala liberalna stranka, katere pristaš je tudi dr. Novak, dokler je sedela sama na krmilu. Pa bodi si kakorkoli, predlog je bil stavljen in nas zanima kakšno stališče so zavzeli »zastopniki < slovenskega ljudstva napram njemu. Mi gotovo nismo razvajeni s posebnimi so-cijalnimi nalogami, ki bi jih morda reševal kranjski deželni zbor, vsekakor pa smo mislili, da pitani starokopitneži v fraku in talarju niso popolnoma slepi in gluhi, ker Jji jih že .oseben egoizem za lastno, nenasitno bisago moral prebuditi in jim pokazati, da neskončen vir »ofrov« in »bire« popušča in da mora biti vendar splošna draginja povod temu, vse prej nego veselemu pojavu. Da bi gospodje na lastnem telesu čutili draginjo, tega seveda nismo nikoli pričakovali. Varali smo se. Klerikalna večina deželnega zbora je res pozabila svoje lastne interese in poslala je v boj proti Novakovemu predlogu katoliškega duhovnika. Hladnika, ki pač raz lece uči, da je krščanska dolžnost lačne nasititi in žejne napajati, ki pa kor poslanec, ni mogel skriti svojega sovraštva do nižjih slojev in je pobijal predlog tako, daje bil končno odklonjen. Da mu je posebno delavstvo, ki seveda ne šteje med njegove ovce, trn v peti, je dokazal njegov govor, ki je bil v obče tak, da bi se ga gotovo sramoval vsak zakrknjen raežnar. Začudenemu svetu je namreč pojasnil, da je vzrok draginje nezadovoljno delavstvo, ki vedno zahteva višje mezde in s tem sili producente da podražajo svoje izdelke. Da je bila tudi brežboZnost in verska mlačnost vzrok draginje je seveda samo ob sebi umevno in vendar ni bilo nikogar, ki bi kmetskemu tUrju povedal, da se ta trditev ne strinja z resnico, ker vendar vsako dete ve, da bolj vernega in naivnega naroda sploh na svetu ni kakor so Slovenci. Pokazal naj bi vendar kdo na brezštevilna božja pota, katera poseča leto za letom tisoče in tisoče Slovencev. Seveda tudi tak argument bi fanatičnemu nuncu ne pognhl rdečice v obraz. Čudimo se pa »učenjaku in socijologu« dr. Kreku, ki je vendar ožji prijatelj duševno in kulturno zaostalega Hladnika, da mu ni on pojasnil stališče, katero je seveda Hladniku španska vas. Ali ni bilo sram tistega Kreka, ki tako rad v državnem zboru na Dunaju spušča svoje demokratične in socialistične govorance, ko je poslušal plitve j otrobe svojega stanovskega tovariša? Seveda v Ljubljani in na Dunaju je v dvojih mestih in če bi Krek tega ne uvaževal, bi seveda ne | bil doktor teologije. »Pravi« ljudski zastopniki, liberalci so seveda vzeli odklonitev na znanje in s tem je draginja pri Slovencih odpravljena. Novaka in njegovih tovarišev tudi v bodoče beda ne bo trla, Hladnik bo pa slej ko prej rohnel proti brezbožnosti ob enem pa vihtel bisago,' etobrovedoč, da na Slovenskem še ne bo kmalu zmanjkalo neumnežev. Za- slovenske delavce in železničarje pa je bila, debata vsekakor zanimiva, kajti iz nje so lahko posneli to, kar jim mi pišemo in pripovedujemo že leta in leta. Dokler delavstvo ne bo imelo zastopstva, in sicer odločujočega zastopstva v zakonodajnih zastopih, toliko časa se bodo trebušasti pa-rasiti klerikalnega kakor liberalnega kalibra iz delavskih vprašanj in bede le norčevali. Povsodi seveda razmere niso take. V deželah, kjer stoji ljudstvo na višji kulturni stopnji’ se tudi zastopniki kapitalističnega razreda resno pečajo s socijalnim vprašanjem, ker dobro vedo, da se zavednemu ljudstvu i ne more natveziti takih budalosti, kakor si jih lahko dovoljuje slovenska fraka rij a napram kulturno zaostali masi. Tako je n. pr. sredi pretečenega meseca govoril v Londonu kancler državnega zaklada. Llogd George (čitaj: lojd džordž) na nekem shodu in se v svojem govoru pečal tudi z draginjo in so-cijalnim vprašanjem. Njegov govor je bil v čast vsakemu socijalnemu demokratu, i Take govore je spuščal že tudi Krek v avstrijski državni zbornici in če bi merodajni faktorji ne poznali Krekove druge duše, bi bil gotovo razvpit kot modernist in tudi že izbacnjen iz edinozveličavne katoliške : cerkve.j Povdarjal je napačno mnenje, ki prevladuje glede vzrokov draginje, ki ni omejena le na posamezna mesta ali države, temveč vznemirja ves kulturni svet. Ne prosta trgovina pa tudi visoke colnine niso vzrok naraščajoči draginji, temveč vzroki tiče veliko globje v gospodarskem življenju, ter imajo splošnejši značaj. Dejal je "med drugim: »V svojem življenju sem videl že veliko bede in tudi čital sem dovolj o njej. Pripoznati pa moram, da vendar nisem imel pravih pojmov o j njej, dokler nisem začel vršiti zakon o starostnih penzijah. Tedaj sem šele videl koliko grozne, poštene, neodvisne in ponosne revščine je med nami! Le nekaj korakov od te dvorane oddaljenih stoji več koč, v katerih so nastanjene staro in utrujene uboge žene. ki so garale petdeset in več let in ki so še danes od ranega jutra pa do pozne noči pri delu, da si zaslužijo sramotno miloščino, kije za umreti previsoka, za živeti pa prenizka. Šest do sedem šilingov (kron) zaslužijo te žene s šivanjem oblek, katerih nositeljice včasih v eni uri lahkoživnega življenja več potrošijo kakor one uboge de- i lavke v treh letih zaslužijo«. Navedel je še nekaj enako kričečih slučajev in potem nadaljeval: »Za enkrat naj* zadošča, če konštatiramo, da tudi v naši, sicer bogati deželi, vlada beda in po- \ manjkanje. K temu je pa še pridejati dejstvo, na katero ne sinemo pozabiti, da imamo pri nas'trdo podnebje za uboštvo. Na gorkem in svetlem jugu ni potreba po hrani, obleki in stanovanju tako občutna kakor pri nas. Solnce je tam razkošje za brezposelne, tu je pa megla in mraz največji sovražnik j ljudi s strgano obleko. Naše podnebje spre- | meni bedo v muko. Oglejmo si pa še drugo stran slike! Pred kratkim smo bili priče velike agita- j cije, ki je bila v zvezi z izpolnitvijo gotovih formularjev za zemljiški davek, ki je predpisan v proračunu za leto 1909. Takrat So se razni veleposestniki britko pritoževali, da jim ni mogoče tekom dreti mesecev napraviti natančni seznam njihovega premoženja. Dejali so, da imajo tako obsežna posestva, ! da rabijo 60 dnij, če hočejo podati natančnih podatkov! Predočite si to dejstvo s sliko bede, ki sem vam jo prej naslikal in v kateri so prizadeti ljudje, ki gotovo niso j manj vredni od veleposestnikov in ki tako grozno trpe pod težkim jarmom bogastva in našli bodete vzroke, ki bodo prej ali slej j omajali temelj naše družbe. Toliko o zemljiškem imetju. Kako je pa z imetjem v obče, s premičnim in nepremičnim! Imel sem zadnji dve leti kot finančni minister priliko si nekoliko bbže ogledati razmere pri obdačevanju dedščin. Našel sem. da od 420.000 odraslih, ki vsako Jela nmro, vet šestin ničesar ne poseduje kar bi bilo vredno, da se vpošteva. Nekaj stare obleke, ali pa domače oprave, to je vse! Več kakor 300 mil. funtov (šest milijard kroni premeni vsako leto vsled smrti svoje gospodarje in polovica te svote pripada približno 2000 ljudem! .Ie-li .10.000 ljudi, ki so v revščini umrli, živelo od lenuštva, zapravljanja in razkošnosti? In je-li onih ?()00, Jii so posedovali tri milijarde kron, zapustilo življenje polno dela in šteclljivosti ? Vsakdo ve, da tega ni bilo ! Iz takih dejstev izvira nezadovoljnost. v srcu Angleške, in pri nas v srcu Slovenije- ki je znamenje o>-ganične bolezni celotnega sistema. 'Pokazal bi Vam samo na par slučajih, kako bi socijalna reforma lahko onemogočila zapravljanje, ki otežkočuje življenske pogoje velikega dela prebivalstva. Vzemimo le denar, ki se po vseh državah izdaja za oboroževanje ! Civilizirane države na svetu dajo na leto okroglih deset milijard za vojne potrebe. Gotovo je, da moramo tudi mi, dokler druge države oborožujejo, čuvati naše svetovno stališče za vsako eejio. Se le omejitev oboroževanja, ki bi se dosegla potom mednarodnega sporazuma, bi nam dala zagotovilo varnosti, ker bi tako nam kakor tudi drugim državam odvzela moč delati krivico. Moj namen je samo pokazati pomen tega 1 groznega zapravljanja, ki v bistvu ni drugega kakor pripravljanje na splošno klanje. Drugi vir zapravljivosti ljudske moči je brez p o s e 1 n o s t. Premalo se zanimamo za brezposelnost v višjih krogih, ki ni nič manj resen problem, kakor brezposelnost med delavstvom. Možje in žene, katerih vzgoja in izobrazba je stala ogromnih svot, žive lenuško. To je naravnost pregrešno in škodljivo zapravljanje dragocene delavne moči! In takih lenuhov je povsodi dovolj«. Da bratec! to kar nam je gosp. finančni minister LIoyd George povedal o vzrokih draginje se glasi nekoliko drugače kakor odmevi puhle Hladnikove glave in vsakdo takoj spozna, da takih govorov ni slišati iz ust avstrijskih ministrov. Ne bi škodovalo če bi si slovenski železničarji, kakor slovensko delavstvo sploh, zapomnili stališče, ki ga zavzema S. L. S. napram draginji, in bi svoječasno z njo obračunali tako, da bi se zjasnilo tudi v glavah raznih Hladnikov. Bosenski železničarji pred stavko. Neskončno modra avstrijska vlada hoče na vsak način bosenskim železničarjem dokazati svojo posebno naklonjenost, ki jo ima zanje in jim je v to svrho — kakor smo pred kratkim poročali — razpustila vse organizacije. Ker so pa tudi bosenski železničarji revolucijonarni duhovi, ki nimajo smisla za očetovske namene, ki strašijo po Burianovi glavi, zato s tem ukrepom bosenske vlade niso kar nič zadovoljni in vložili so nova pravila za svojo stanovsko organizacijo, katerih jim pa vlada noče potrditi, ker je najbrže mnenja, da bo sama bolje skrbela za njih želodčno vprašanje kakor železničarji sami. To je seveda železničarje, ki so mnenja, da ne potrebujejo varuhov v tako visokih krogih, razburilo in prav resno se pečajo z mislijo, če bi ne kazalo vprizoriti splošno stavko v dosego svojih pravic, ki so jim zajamčene tudi v bosenski konstituciji. Burianu in baronu Benkotu dela to preglavice, tembolj ker sta še v sedanjem zasedanju delegacije na vse pretege hvalila svoje vzorno gospodarstvo, ki pa menda nikakor ne zadovoljuje delavskih slojev, kakor dokazuje gibanje v tekočem letu. železničarji imajo gotovo v Bosni še težje stališče kakor mi in precej glavnikov bodo še rabili, prodno bodo tamošnje zaostale po- licijote privadili na moderno frizuro. Naših simpatij in naše moralne podpore so lahko gotovi v vsakem slučaju, ker jih smatramo našim bratom, ki streme po tistih ciljih kakor mi in ki bijejo boj napram ravno tako reakcionarni svojati kakor je naša ! Neizprosen boj do zmage! to bodi geslo bosenskih in vseh drugih železničarjev. Državna konferenca pHemifcaeev, ncidpremihcičev in mestnih mojstrov vseh avstrijskih železnic. Dne 11. t. m. se je v »Delavskem Domu" v X. okraju na Dunaju vršila državna konferenca gori omenjen ega osobja vseh avstrijskih železnic. Centrala je bila zastopana po sodrugih Adolf Miiller in Kravanya, kateri je bil poročevalec za „Eisenbahnerja“, tržaško tajništvo po sodrugu Kopaču, praško pa po sodrugu Brodeckyju. Za personalne komisije so bili navzoči: sodr. Pikaš, član centrale personalne komisije; Decker, član direkcijske personalne komisije na Dunaju in Batka (sev. žel.) Delegatov je bilo navzočih 114, ki so zastopali 103 krajevne skupine. V predsedništvo so bili izvoljeni sodrugi: Korištantin Kneidinger, Adolf Miiller in kot zapisnikar sodr. K r a v a n y a. Na dnevnem redu je bilo : 1. Zahteve premikačev, nadpremikačev in mestnih mojstrov: a) službeno doklado, b) opustitev c) poldrugokratno vračunanje službene dobe v provizijski sklad, d) izpitni red in e) ureditev glede službene obleke. 2. Zaupniški sistem; 3. Raznoterosti. Sodrug Kneidinger izraža svoje zadoščenje, da je konferenca tako dobro obiskana. K dnevnemu redu povzame sodr. Brode c k y besedo in želi, da se izvajanja poročevalcev prevedejo v češčino. Sodr. Kopač se zadovoljuje s tem, da govore Slovenci in Italijani v jeziku ki jim je znan in da se le to prevede. Sodr. Decker poroča o vedno naraščajoči draginji, vsled katere trpijo železničarji vedno pomanjkanje najpotrebnejših življenskih sredstev. Agrarna politika nas je tako osiromašila, da nam ni več mogoče izhajati. Dobili smo sicer nočno doklado, kar znaša 10 K na mesec in kar že zdavnaj ne zadošča potrebam.. Kaj nam pomaga, če si na eni strani pridobimo kako majhno zboljšanje, če nam pa na drugi strani kapitalisti in živilski oderuhi vzamejo podvojeno svoto potom podraženja živil, stanovanj itd. Temu pa je največ kriva vlada, ki ne prepreči politike, katera pospešuje izstradanje ljudstva. Pri zadnjih pogajanjih z upravo bi bili morda še kaj dosegli, če bi ne bili uradniki pričeli s pasivnim odporom za hrbtom komisije, ki se je pogajala z ministerstvom. Ministerstvo je tudi obljubilo, da je pripravljeno še kaj storiti v prilog uslužbencem, če poskočijo cene živil. Pa tudi premikači sami so mnogo krivi, da se ni dalo več doseči, kar bi bilo nujno potrebno za to kategorijo, ker so obrnili hrbet organizaciji. Pa tudi v naši organizaciji sami, kjer velja načelo večine, bomo le tedaj priznani, ko bo število organiziranih tako, da bode imponiralo na vse strani. Pri takem priganjaštvu, ki se sedaj vrši na železnicah, ne moremo vsega pregledati, kar je potrebno za varnost prometa. Pri vsaki nezgodi je v prvi vrsti odgovorna naša kategorija. Vprašali smo se, zakaj smo tako zapostavljeni. Odgovor je bil lahek — manjkala nam je organizacija in zaupniški sistem. Zahteva službene doklade, ki znaša mesečno 24 kron je že stara in jo lahko reklamiramo. Ministerstvo se izgovarja, da so pošle za zboljšam e plač določene svote in da novih ni mogoče dobiti od finančnega ministerstva. Med tem ko za železničarje vedno primanjkuje denarja, ima vlada milijone in milijone za neplodoviti, ljudstvo iz-mozgajoči militarizem. Pa še eno drugo za- htevo smo upali doseči, in sicer zboljšanje normiranja. Ali ministerstvo nas je drugače poučilo. Ne le, da se ni zboljšalo normiranje, se je isto še mnogo poslabšalo. Ko se je nova postaja Strasshof na severni železnici izročila prometu, se-je cela vrsta nadpremikačev javila za to postajo. Prošnje so bile odbite, v službo pa se je vzelo navadnega delavca, ki še nikdar ni bil pri železnici in ki je po trimesečnem službovanju postal nadpremikač. Mi izhajamo iz stališča, da se na podržavljenih železnicah lahko vsak uslužbenec javi za premestitev na te železnice. Pa tudi službena doba je predolga. Kako pa naj premikač 35 let opravlja to naporno službo, če je že v 35. letu starosti skozinskoz poln revmatizma. Da bi se vsaj tupatam malce ubrani! vremenskim nepri-likam, o tem ni niti govora, ker ministerstvo ne da postaviti niti starih voz, ki bi vsaj deloma nadomestili druge pripravnejše prostore (kasarne). Pod nikakimi pogoji pa ne moremo dopustiti, da se nas prikrajša pri normiranju. Vsak premikalni nadzornik, ki mora opravljati službo-mestnega mojstra, naj bode tudi imenovan. Predlagamo odpravo mest premikalnih nadzornikov, dovoljenje izpitov nadpreinikačem za mestne mojstre. Na Dunaju je to že veljavno in če je to tam mogoče, zakaj bi ne bilo drugod. Potrebno je, da se vsi predlogi oddajo zaupniku, ki jih ima potem priporočene ali pa nepriporočene dalje izročiti. Lepo vrsto .. premikačev imamo, ki imajo še danes 1100 K plače, mnogo pa je doseženo s tem, da odstranimo pokveko premikalnih nadzornikov. Upali smo, da bode ministerstvo v mirnem času kaj dovolilo, a varali smo se. Sodrugi! Vsak med nami mora biti agitator, da spravimo v organizacijo zadnjega moža. (Konec prihodnjič.) Iniernacijonala dr. Rybara in jugoslovanski železničarji. Tržaška klepetulja, ki sliši na ime »Edinost«, je res ižvirna v zabijanju resnice, in prilasto-vanju tujih zaslug. Sicer žo davno vemo, da hoče »Edinost* postati prijateljica železničajev, verno pa tudi zakaj ! Pisala je tudi opazke pod naslovom: »Kongres slovanskih železničarjev v Pragi«. Da so vsa njena izvajanja brez smisla, po vrh pa še hudobna, se samo ob sebi razume. Drugega itak ne ve, in od novopečenih železničarjev, ki so predstavljali v Pragi trpina jugoslovana železničarja, se kaj druzega tudi ne more zahtevati. Prvi je seveda bil Ivan Hribar ex-župan ljubljanski, ravnatelj itd. Brez istega itak nobena slovanska parada nima veljave, torej je tudi tukaj moral reprezentirati železničarja: ali katero kategorijo je zastopal, vam žal ne moremo povedati, ker celo Pražani ne vedo, kam bi ga vtaknili. Morebiti jim pa bode pomagala tetka »Edinost« in ga proglasila za častnega železničarja. Mi mu pa svetujemo, da ostane pri svojem kopitu in koritih, prvič ker smo železničarji sami reveži, drugič pa o našem razrednem boju razume toliko kakor zajec na boben. Mi se bojujemo in smo že precej naših pravic izvojevali sami brez njega in vkljub njemu. Druga kapaciteta na tem »kongresu« pa je bil dr. Rybaf. železnica je internacijonalna in no nemška, pa tudi ne slovenska, še manj pa italijanska ; ona je mednarodna, mora prevažati Žida, turka in kristjana torej morajo tudi železničarji vseh narodov imeti jednake pravice, je modroval ve-lemodri »železničar«. Čez noč je postal iz zagrizenega nacijonalista - internacijonalist, kar se mu pa ne bo obneslo, ker ga že predobro poznamo. Tega se zavedajo tisoči in tisoči železničarjev, izvzeto seveda par ubogih na duhu, kateri so se s svojo pametjo skregali, in še nadalje pljujejo v lastno skledo. Mi jih ne zaničujemo, obžalujemo pa, ker se jim oči ne odpro, da bi sprevideli svojo po-gubonosno delo in se prepričali, da so le za šta-fažo frakarjem. Prava organizacija uči ljubiti in spoštovati svoj materni jezik, ljubiti svojega stanovskega tovariša bodisi te ali one narodnosti. In vi! ščuvate svoje pomilovanje vredne pristaše proti lastnemu tovarišu trpinu. Družite jih v tolpo razgrajačev in izzivačev. Vaš moto, ki si ga sedaj tudi na vaš »interna tionalni« prapor lahko napišete, je popolnoma prikladen vaši teoriji in se glasi: »Izzivaj! Razgrajaj! sovraži in.popivaj! Pa še nekaj je vam ušlo »tovariš« Ryba'r, kar se pa še manj vjema z vašo teorijo in prakso, kakor internationala, kjer za narod vam tako veliko ni, to se že vidi. Izrazili ?tc se: »Mi pa ne bodemo razdvajali, da bi se potem vladalo po znanem izreku : »Divide et impera!« Kedor delavcev ni spal, bil gluh in slep za vse kar se godi okolu njega, se je moral prepričati, da ravno N. D. O. je oni podli element, kateri hoče s svojim narodnim slepenjem razdeliti skupno bojujoči se proletarijat vseh dežela proti skupnemu breznarodnemu izkoriščevalcu — kapitalizmu. Spominjati se še morete, da ste ravno vi z vašimi adlatusi. na shodih brez sramu utemeljevali N. I). O. kot sredstvo za razdvojitev in razdelitev soeijalne demokracije, kot zastopnice delavstva vseh narodnosti. Tretja blesteča jugoslovanska zvezda na tem kongresu pa je bil dobro znani mojster r>krjanc. Kaj je prav za prav delal ta čudak v Iragi, o tein kronika molči, — gotovo pa je da si je enkrat za žulje drugih ogledal Prago. Mnenja smo tudi, da kot železničar gotovo ni dobil dovoljenja, katere blekniti. Kaj pametnega revež itak ne bi vedel povedati. Opozoriti bi jih pa bil le moral, da je on po zaslugi socijalnih demokratov postal član personalne komisije, da zbrani niso niti kompetentni enake predloge staviti, da isto spada v delokrog, ter skrb in dolžnost voljenih in imenovanih članov personalne komisije. Povedati bi jim moral, da zahteve, katere stavijo oni neželezničarji, je stavila ze koalirana internacijonala na zasedanju osrednjega odbora za personalne zadeve pri železni skem ministerstvu na Dnnaju, katero je vršilo od 10.—13. maja t. I. za sekcijo poduradnikov, za sekcijo slug pa od 23.—25. junija. Ako ne bi bil tak puliloglavež, in bi tal na mestu kakor mož, zavedajoč se svojega stanu in funkcije, katero je njemu izročilo ko-, alirano železničarstvo, bi moral opozoriti svoje za 20 let zaostale narodne tovariše, da je bilo vseh 7 od njih stavljenih predlogov že predlaganih in odobrenih, in da istih ministerstvo ni odklonilo. Nase mnenje pa je, ‘da mojster Skrjanc? akoravno je član personalne komisije, o' celi zadevi niti pojma nima. Pa saj čudo tudi ni, o tej zadevi v čredi med katero' je zašel nimajo časa sklepati. Da nekoliko pomagamo njegovemu spominu, navedemo sledeče : V odstavku IV. zapisnika, točke 3(j, 42 in 4.-3 popolnoma jasno, samo bolj natančno, so izražene vse vaše zahteve 1. 2.' in 3. točka. Bile so odobrene in brez ugovora sprejeto. Jasno je toraj, da ga z vašimi prismojenimi ocvirki 'ni treba zabeljevati, ker bi lahko postal neporabljiv. Zahtevo pod točko 4. pa razpravlja popolnoma natančno odstavek IV. in sicer v točkah 19., 20., 44. (2). Povedano je tako jasno, da jih mora razumeti vsak še tako zarukan laik. Radovedni smo pa vsejedno kje je vaš tovariš Vojna referiral o tem znamenitem načinu prekrščenja poduradnika za uradnika ! — Pa ni morebiti pridigal ribicam, kakor sv. Frančišek — češ, da ljudje so prehudobni, železničarji pa mso vredni kaj takega imenitnega slišati. Točki sami pa, britkej sablici in zlatim zvezdicam, ne damo sicer veliko pomena, ker ne verjamemo, da bi bilo s tem železniškim poduradnikom gmotno pomagano. Točko 5. ki se tiče strojnega osobja, pa itak niste resno vzeli. V celej vašej zizibauiboladi imate tri pol kurjače, ki so nam predobro znani. Za te, tudi ni prostora v naših vrstah. In ako bi še kaj takšnih imeli bi vam jih per »ekspress« doposlali. Da nam po njih ni žal, se samo ob sebi razume. Radovedni bi pa bili, ako ta točka ne bi bila samo za pesek v oči, kdo bi jo utemeljeval. Pa ne morebiti Hribar in Rybar : ali ste se pa zanesli celo na škrjanca ? Ker ste pa tudi tukaj žo prepozno prišli, vam svetujemo, da prečitate odstavke X., XII., XIII., in XVIII. zapisnika zasedanja centralnega odbora. Tam boste našli vaše sanje črno na belo pisane, in se kaj več. kar so vam niti sanjalo ni ! Doznati moramo, da smo doživeli že marsikatero presenečenje. Ko smo pa čitali točko 6. smo pa osupnili. Toraj niti v Trstu ne znajo kaj se pribori in katere zahteve se izvojujejo za železničarje. Posebno pa še med delavstvom s katerim se bahajo da je njihovo. Imajo res par priganjačev v skladiščih državnega kolodvora, s katerimi se bodemo v kratkem morali baviti da jih naučimo reda. Vsaj isti bi jih morali po- učiti, da nima delavec na drž. kolodvoru v Trstu 2 kroni 20 temveč 3 krone 20 vin. Toraj tudi tega ne vedo. Plača je urejena, seveda ne po zaslugi narodnjakov temveč po zastopnici železničarjev, mednarodni strokovni organizaciji. ' Oni nesrečni železničarji, ki brez premisleka tavajo v temi izven prave organizacije, naj sami sodijo v kakšne roke so izročili svojo usodo, svoje družine in svojih otrok, kam bi jih privel njihov šovinizem in da bi še dandanes robotali za 2 K 20 vin. plače, ako ne bi bilo prave organizacije. Da pa o železniški službi in organizaciji niti pojma nimate, vam daje točka 7 popolno ubožno spričevalo. Tvarina je namreč v § 59. 2 odlomek, in z odlokom z meseca novembra 1008 popolnoma urejena. Znano bi vam pa moralo tudi biti. da bi vse druge spremembe v tem oziru morale pomeniti spremembo komaj pred kratkim urejenega obratnega reda. Potrudili smo se objektivno pojasniti teorijo narodnjakarjev, . ako se sme o njej govoriti. In s 'tem 'pridemo k sklepu, da žolte organizacije niso nič drugega kakor opora in telesna straža podjetnika kapitalista. Toraj proč od njih ! Razne stvari. Čudeži zopet na dnevnem redu. Ko se je pred kratkim portugiški narod probudil iz stoletnega spanja in zapodil za »svojini od boga poslanim« kraljem Manuelom tudi vse nepotrebne parasite v m< niških kutah iz njih podzemskih rovov, je zatulil slovenski pošten jakovič »Slovenec« po komandi Pijeve družbe, kakor bi ga živega na ražnju pekli. Človek, ki je čital grozna poročila v »krvavi sekiri« »Slovenčevih« predalov je, čutil kurjo polt po vsem telesu in v srce so se mu morali smiliti vsi oni menihi in »nedolžnočiste« nune, katere so puntarji baje kar žive drli. Ni eno teh prepotrebnih (?) bitij ni ostalo živo in glejte, čudo se je zgodilo. Danes prinašajo listi iz celega sveta poročila, da so se tu ali tam naselili izgnani portugiški farji. Odšli so deloma v Ameriko, pa tudi Evropo bo preplavila ta golazen, kjer ne stoje na čelu držav odločni možje, ki bi jim zabranili vstop v dotične države. Avstrija seveda ni med slednjimi in prav smelo se nadejamo, da bodo naši ljubeznivi rimski podrepniki kaj kmalu iznenadili pobožni svet s senzacijonalno novico, da se je kje na dolenjskem otvorila nova božja pot, kjer se bo lahko iz obličja v obličje občudovalo nesrečne žrtve portugiške nasilnosti, vzlic temu, da so bile pred 14. dnevi vse poklane in podavljene. Oh, slovenski narod, kdaj te bo srečala pamet? Mi nočemo imeti glavobola, zobobola, trganja, bodlajev, revmatične bolezni v hrbtu in mišicah. Mi uporabljamo Feller-jev fluid s znamko „Elsa-fIuid“. Dvanajstorica^za po-skušnjo stane samo 5 kron franko. Želodec utrdijo, pospešijo prebavo in izborno učinkujejo Feller-jeve odvajalne Rhabarbera-kro-gljice s znamko „Elsa-krogljice". šest škatljic franko 4 krone. — Dobe se od E. V. Feller-ja v Stubici, Elsa trg št. 275 (Hrvatsko). UrSili so se sledeči shodi in zborouanja. I)ne 3. t. ni. se je vršil v Trstu ul. Boccaecio 23 javen železničarski shod krajevne skupine Trst III. z dnevnim redom: »Protest proti surovemu postopanju predpostavljenih tržaške kurilnice južne železnice«. Shodu jo predsedoval sodrug Linhard, poročevalca sta bila sodr. Falk v nemškem in sodr. Kopač v slovenskem jeziku. Oba govornika sta ostro kritizirala obstoječe službene razmere in nečloveško ravnanje gospodov Dolinšeka in nadzornika Grund-nerja. Razburjenost kurilniškega osobja, ki se je tega shoda v polnem številu vdeležilo, je bila tako velika, da se jo je komaj brzdalo, da se ni takoj sklenil pasivni odbor. Šele ko je sodr. Kopač prečital pismo centralnega vodstva, ki je pri ravnateljstvu posredovalo v njih zadevi, se je poslušalstvo deloma umirilo. Ravnatelj strojnega oddelka je obljubil, da bode poslal v TrBt komisijo, ki bo preiskala pritožbe in vodstvo jih bo odstranilo če so upravičene. Ko je nekdo naznanil, da vodstvo namerava premestiti sodr. Falka, se je slišalo pač dosti bridkega ogorčenja nap ram upravi in delavstvo si je obljubilo, da ne bode pod nobenimi pogoji privolilo v premestitev. Debate se je vdeležilo mnogo navzočih. Dne 5. t. m. se je vršil v Gorici v gostilni Makarovič občni zbor krajevne skupine Gorica II., ki je bil za ondotne razmere še precej dobro obiskan. Iz predsednikovega poročila posnemamo, da je bilo v poročilnem letu 1 2 društvenih shodov, sedem javnih, trije po § 2., 12 rednih in ena izredna seja. Pisem se je odpravilo -191. Dohodkov je bilo v celem letu 2501.40 K izdatkov 2341.03 K prebitka v blagajni pa 143 (11 K. Podpor se izplačalo 212 kron. Pri volitvi novega odbora sta bila predsednikom izvoljena sodr. Seiser Karol in Protner Fran. Predsednika kakor tudi odbor je bil enoglasno izvoljen. Po običajnem pozdravu novega predsednika povzame sodrug Kopač iz Trsta besedo o točki dnevnega roda : »Korist in pomen železničarske organizacije«. V poldrugournem govoru je razlagal razvoj železničarske organizacije, narisal cel križev pot boja in uspehe solidarne železničarske organizacije. Poživljal je navzoče k vztrajnosti v organizaciji, ako hočejo obdržati svoje pridobitve in jih z novimi pomnožiti. Na podlagi stavljenih primerov je govornik dokazal, da so z naraščajočo organizacijo naraščali tudi uspehi. Ko se je šo nekaj notranjih organizacijskih zadev rešilo, je predsednik zaključil občili zbor. Ljubljana, drž. žel. V soboto, dne 5. t. m. so se zbrali ljubljanski državni železničarji v salonu gostilne Keininghaus v Spodnji Šiški, da se pogovore o korakih, ki bi bili umestni napram današnji draginji. Shod ni bil tako dobro obiskan kakor bi bilo pričakovati z ozirom na važen dnevni red. Res je sicer, da je lilo z neba kakor bi iz škafa vlival, toda to ne bi smelo dati povod za izostanek tistim, ki so shod zahtevali in se ga potem niso vdeležili. Sodrug Petrič je ob pol 9. uri otvoril shod in naznanil sledeči dnevni red: Današnja draginja in naše zahteve. Nato se je volilo predsedstvo shoda in sta bila voljena sodruga Petrič in Klein e n č i č. Kot prvi je povzel besedo sodr. Petrič, ki je izvajal približno sledečo: Zbrali smo se danes, da se pogovorimo o draginji in njih posledicah, ki nas vse tarejo in da ob enem poiščemo potov potoni katerih bi se dalo ublažiti občutne posledice draginje. V naše vrste se je zanesla agitacija, da bi bil sedaj najugodnejši trenotck, da zahtevamo od uprave draginjsko doklado, ki bi baje odpravila vse posledice draginje. Mi smo že leta 1907 zahtevali, na znanem shodu v »Narodnem Domu« doklado za kras, ki bi imela v bistvu ravno isti efekt, kakor sedaj zahtevana i dr.aginjska doklada. Uprava nam jc takrat odgovorila, da o tej zahtevi ne more biti govora, ker no vozimo po krasu in ker v Ljubljani ni draginje. Razmere so se razvijalo in Ljubljana je postala v teku zadnjih treh let eno najdražjih avstrijskih mest. Obljubile se nam je, da se nam zgradi personalne hiše. Do danes pa menda študije še niso končane in čo nas vse ne vara, potem se smemo nadejati, da bodo vsaj naših otrok otroci stanovali v tistih personalnih hišah, katere smo mi kot nujno potrebne že pred tremi leti zahtevali. Da se je pojavila med železničarji želja po draginjski dokladi je pač umevno, vendar sem mnenja, da je dal temu prvi povod znani shod »združenih uradniških organizacij« v Mestnem domu in to je, kar moramo obsojati. Tam je bilo zbranih par dvornih, cesarskih in ne vem še kakšnih svetnikov, in da ti ljudje ne vedo napram draginji druzega, kakor klečeplaziti okrog vlade, je pač naravno. Za nas pa, ki že imamo nekaj rutine in ki iz lastnih skušenj vemo, kaj se dobi s prošnjami, je tako moledovanje nesmiselno, tembolj ker vemo, da draginjska doklada ni ono zdravilo, ki bi odpravilo draginjo. Mi smo sicer zato, da se nam v trenotku pomaga in čeprav potom draginjske doklade, ob onem smo pa tudi zato, da je treba odpraviti vzroke draginje, ki tiče seveda nekoliko globje kakor si to predstavlja'naša inteligenca, cvet našega naroda. Mi ne soglašamo z našimi uradniki, ki so zadnjič dejali v »Narodnem Domu«, da jih politika ne briga. Nas pač politika briga ker vemo, daje ona vzrok žalostnim razmeram, ki nas vse tlačijo. kron Iranko. Izdeluje lekarnar Keller v Stubici Elsatrg št. 275 (Hrvatsko). prepihu vsled prelilajenja' K tretji torki 'jr poročal sodr. Kopač o nalogah organizacije. Izvajal med drugim sledeče: Nastala jo nekaka mlačnost med železničarji in vse kaže, da so železničarji zaspali in da se brigajo za organizacijo le takrat, kadar se gre za - fl i k o«. Ali železničarji ne čutijo vedno naiaščajoče draginje? Kaj nam pa pomagajo najlepši uspehi, če ni nikogar, ki - bi jih tudi branil, da se. jih zjpet ne odvzame. Kapitalisti delajo sicer agitacijo za svoje žepe, ker so pa preveč grabežljivi, delajo ob enem agitacijo za nas. Vendar pa se ni samo na to zanašati ; treba je močne vojske, in vojske ni brez vojakov. Nekdaj so od drugi d gledali na Trst, sedaj se pa moramo mi na druge ozirati, ker nas je premajhno število. Brez zadostnega števila bojevnikov pa ne moremo ničesar doseči. Pred nekaj leti bi ne. bilo kaj takega mogoče, kakor se je dogodilo sedaj, v,e bi bila organizacija dovolj močna, bi si gospoda dvakrat premislila, prodno bi nam poslala takšno člo-veče v Trst, kakor je n. pr. Taškar. Ali pa, če bi že prišel, bi moral takoj s prvim vlakom zopet oditi. Gospoda se jako veseli, ko vidi, da ste slabi. Uvažujte torej, kar sem Vam povedal in se ravnajte po tem ! Burno odobravanje je sledilo govornikovim . besedam. Oglasilo se je. še več sodrugov k besedi, med njimi tudi sodr. Klinc, ki je pozival navzoče k vztrajnemu delovanju v korist splošnosti in s tem tudi v lastno korist. Ker je bil dnevni red izčrpan je predsednik v pozni uri zaključil občni zbor. Strankin kolek, vžigalice in razglednice je založila goriška deželna organizacija. Koleki se prodajajo, kakor po navadi, komad po 2 vinarja, r a z g 1 e d n i c e po 10 vin. Naročila je nasloviti na sodr. J o s i p P e tej a n v Gorici, ulica Tre Ile št. 16. Obračamo se na železničarje, d,a delajo nato, da se prodajajo strankine vžigalice v vseh tobakar-nah in trgovinah, kamor oni zahajajo. Lahko si jih pa naročijo tudi strokovne organizacije. Zavoj vžigalic (10.000 škatljie) stane frnnko na dotično postajo 115 kron 64 vin., plačljivo v 30. dneh. Razume se. da se, daje popust, ako se vzame večje število kolekov in vžigalic. Kakor smo že objavili v eni prejšnjih številk našega lista, je deželna organizacija na Goriškem ustonovila Delavsko hranilnico in posojilu ico, registrovano zadrugo z omejenim jamstvom, ki sprejema hranilne vloge in jih obrestuje po 41/,0/,) od dne do dne, sprejema in izplačuje brez vsake odpovedi. Ker so ta podjetja v korist delavstvu in stranki, opozarjamo železničarje, dasejih marljivo poslužujejo. Kdor ve razločiti dober likčr od s’abega, hoče imeti želodčni liker Po slabem pitju Si bolan, Od tega boš Vesel, močan 1 mFLORIAN*4 ne slabi in ite omami, ampak daje moč in veselje do dela. Izjava. Ker so je nesoglasje med menoj in nekaterimi sodrugi, vsled katerega sem v »Železničarju« štev. 22 z dne 15. novembra 1909 odložil mandat v delavskem odboru, poravnalo na seji zaupnikov krajevne skupine Trst '. z dne 21. oktobra t. 1. obdržim zopet mandat, v delavskem odboru za tržaško obratno ravnateljstvo. V Trstu, dne 28. oktobra 1910. Fran Jernejčič. Zahvč la. Povodom smrti, kakor tudi že med boleznijo našega ljubljenega soproga, odnosno očeta, brata in sina, gospoda Franca Ahčana, sprevodnika južne železnice v p. izkazalo se nam je od vseh strani toliko sočutja in sožalja, da se ne moremo vsakemu posebej zahvaliti. Zahvaljujemo se posebno gospodom tovarišem umrlega, južnim železničarjem, ki so ga v tako lepem številu spremili k zadnjemu počitku. Ljubljana, cine 2. novembra 11)10, Žalujoči ostali. PAUL URTflCniK krojaški mojster Kolodvorske ulice 26 UH - - Dunajska cesta 47 Ljubljana Priporoča se posebno gospodom železničarjem v napravo uniform po nizkih cenah. Postavno varovano. Kavarna IMONE-Trst Ulica Caserma in nlica Torre Bianca —= Napitnina je odpravljena. =— Velika zbirka političnih in leposlovnih revij — 1 1 in časnikov v vseh jezikih. _— Zahvala. Iskreno se zahvaljujem za izkazano prijaznost vsem sodrngom in sodrtiginjam iz Zidanega mosta in Celja, ki so bili dne 14. oktobra t. 1. pri sprevodu moje ranjke s.oproge NEŽE ZDOVC na Laškem. Mihael Zdovc in cela rodbina. Jjelegniča rji ! Zahtevajte v vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah strankine liste kakor: ^ele^ničar in Trdeči prapor. V založbi »Rdečega Traperja je izšel Žepni koledar za delavce sploh in prometne uslužbence za leto 1911 Ta koledar izhaja že enajsto leto. Vsebina mu je med drugimi naslednja: Resnica (pesem); koledar; Centralni sedeži avstrijskih organizacij; Ivolkovne lestvice; posnetek poštnega in brzojav nega cenovnika; Inozemske denarne vrednosti v kronski veljavi; Stare in nove mere; Koliko plačam osobne dohodnine; Koliko plačam vojm/tnkse; Izvleček iz pravil provizijskega sklada c. kr. državnih železnic (ki je enaka onim jnžne železnice); Hrana in hranitev; Kdo je sodrug-; Kako »e varujemo kolere; Delovanje soc. dem. poslancev v parlamentu v zadnjem letu (predlogi našteti); Dve resoluciji s kodanjskega mednarod. kongresa; Dohodki in stroški; Beležnica za vse dni v tednu. Koledar obseza nad 13 pol in bo pridejan tudi svinčnik. — Cena v platno vezanemu izvodu je 1 K, po pošti 10 h več. — Tri naročilih nad 20 izvodov m če se pošlje denar naprej ali vsaj v teku 30. dni, se daje 20°/„ popusta, uko pa se plača pozneje samo lO1’/,,. Pri naročilih do 20 izvodov se priporoča, da se, pošilje denar naprej. nareCa se pri upravi „RdeCega Praporja" v Ljub Jani. r Pozor sodrujri! Slovenski železničar, ki se zanima za socialno vprašanje sploh, za delavsko gibanje za politične in gospodarske boje našega časa, za mišljenje in stremljenje delavskega ljudstva, naj naroči Trdeči p (6 ki izhaja v Ljubljani trikrat na teden alal in velja za: Celo leto....................10 K 40 — Pol leta....................Si K 20 — Četrt leta .... 2 K OO vin. Vsak zaveden železničar bi moral biti naročen na ,,Rdeči Prapor“. "V Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopov. Tiska Dragotin Prioni v Kopru.