Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XI. - Štev. 37
Gorica - četrtek 10. septembra 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
Skupno boleče vprašanje Katoliška Italija v Cataniji
Poročilo ameriške komisije o jugoslovanskih beguncih
Letošnje leto beguncev je povsod zbudilo večje zanimanje za to mučno in bolečo zadevo. Zadnje poletje se je na drugi strani zopet povečalo število prebegov iz Jugoslavije v Italijo in Avstrijo ter celo v Grčijo. Jugoslovanski časopisi niso šli mimo tega dejstva in so po svoje pisali
o	življenju v begunskih taboriščih, da bi ljudi prestrašili. Podoben članek smo brali tudi v Primorskem dnevniku. Naš časopis je beguncem vedno posvečal veliko pažnjo z željo, da ljudem koristi s pametnim nasvetom in objektivnim poročanjem. Zato smo se odločili, da priobčimo del poročila, ki ga je o beguncih izdala letos zasebna ameriška organizacija z imenom »Zellerbachova komisija za proučevanje evropskega begunskega vprašanja«, in sicer oni del, ki se tiče jugoslovanskih beguncev.
*
»Leta 1957 je kakih 26.000 jugoslovanskih beguncev prekoračilo mejo v Avstrijo, Italijo in Grčijo; leta 1958 pa kakih 12.000. Na zahodu se je pojavila tendenca, da štejejo te begunce med »ekonomske emigrante«, ne pa za politične begunce. Komisija sodi, da ta definicija nič ne pove in da jugoslovanski begunci, podobno kot begunci iz drugih komunističnih držav, bežijo iz mešanice političnih, gospodarskih in osebnih razlogov. Omenjena definicija o jugoslovanskih beguncih se sedaj uporablja kot opravičilo za dva različna postopka — enega za jugoslovanske begunce, drugega in drugačnega pa za begunce iz ostalih komunističnih držav. Najbolj vznemirljiva stran tega dvojnega merila je ta, da so 60 odstotkov jugoslovanskih beguncev, ki so pribežali v Avstrijo leta 1958, proglasili za »gospodarske emigrante«, jim odrekli pravico do političnega azila in jih vrnili v državo, odkoder so pobegnili. Za tiste, ki niso bili vrnjeni in ki sicer imajo teoretično pravico do pomoči ameriške organizacije za reševanje beguncev, so uporabili prej omenjeno definicijo o gospodarskih beguncih in zato nimajo pravice do nekaterih vrst pomoči, ki je na razpolago ostalim beguncem.«
»Na komisijo je napravila globok vtis mladost teh beguncev. Skoraj 80 odstotkov med njimi je starih manj kot 25 let. To niso nikaki zločinci, ampak povečini delavci, kmetje in študentje. Za beg so se odločili iz razloga, ker so pač del ge-ueracije, ki je v vrenju po kom. svetu.«
»Kakor vprašanje »trdega jedra beguncev«, tudi priliv jugoslovanskih beguncev kaže na potrebo, da se naj begunsko vprašanje obravnava kot skupna zadeva Vseh zahodnih držav. Države, v katere begunci bežijo, so seveda začele kazati znake, da so se naveličale nositi skoraj Vso breme novih beguncev. Ce je Avstrija
V	zadnjem času vračala 60 odstotkov vseh prebeglih Jugoslovanov, je to storila zato, ker nimajo možnosti emigracije in ker ne uživajo podpore ameriške organizacije za reševanje beguncev. In Avstrija, ki je po vojni potrpežljivo nosila breme beguncev, se je nekoliko naveličala prakse dajanja političnega zavetišča brez vseh Omejitev, medtem ko toliko drugih zahodnih držav omili svoje omejitve samo, kadar gre za madžarske begunce in sicer samo v številu, ki je v skladu z domačim notranje političnim položajem, ne Pa s položajem v Evropi«.
»Komisija končno misli, da dejstvo, da *>a zahodu smatrajo, da je v državnem hUeresu finančno podpreti jugoslovansko dišavo, istočasno ne pomeni, da je jugo-»lovanska vlada opustila značilnosti komunističnega pritiska ali — da uporabi-•»o uradno terminologijo — da je Jugo-'lavija prenehala biti »begunce proizvajajoča
država«. Vprašanje pomoči Jugoslo-vanski vladi In vprašanje pomoči jugo-*lovansklm beguncem je treba držati Vgak sebi. Prvo je treba reševati po vidi-
politične koristnosti, drugo pa na &°dlagi moralnih in človečanskih načel.«
»Komisija poziva vlado Združenih ameriških držav, Visokega komisarja Združenih narodov za begunce, vlade Avstrije, Italije in Grčije, da ne uporabljajo dvojnega merila: enega za jugoslovanske begunce, drugega za begunce ostalih narodnosti. To pomeni, da naj ameriška organizacija za reševanje beguncev Jugoslovanom nudi isto pomoč kot beguncem drugih narodnosti, da se jim naj odprejo možnosti za emigracijo v prekomorske dežele, in da se naj Avstrija v pričakovanju takih olajšav vrne k bolj liberalni begunski politiki povojnih let«.
»Položaj jugoslovanskih beguncev tudi kaže na potrebo po novi oceni in po novem tolmačenju glavnih definicij v ženevski konvenciji o beguncih. Po tej konvenciji je begunec tisti, ki je bil preganjan ali se upravičeno boji preganjanja. Dejstvo je, da velika večina beguncev iz vseh komunističnih držav beži ne zato, ker so se bali skorajšnji. aretaciji, ampak preprosto zato, ker je zanje življenje pod komunizmom postalo neznosno. Bežali so zaradi dejstva vsakodnevnega preganjanja in ne toliko zaradi strahu pred osebnim preganjanjem«.
V tem sicilskem mestu se bo pred evharističnim Jezusom Italija posvetila brezmadežnemu Srcu Marijinemu
Pogled katoliške Italije je ta teden obrnjen na Sicilijo. Tam se v Cataniji, mestu sv. mučenice Agate, vrši veliki narodni evharistični kongres. Začel se je v nedeljo ob navzočnosti posebnega pooblaščenca sv. očeta kardinala Mimmija in še treh drugih kardinalov ter velikega števila škofov s Sicilije in iz vse Italije. Prišel je tudi sam ministrski predsednik Segni z nekaterimi ministri in podministri, da podčrta, kako je ta verska manifestacija važna za vso državo. Saj ne gre samo za velik kongres v čast Jezusu v sv. Evharistiji, temveč tudi za vsenarodno posvetitev Srcu Marijinemu in s tem za izpolnitev želje, ki jo je Marija sama izrazila v Fatimi, ko je rekla: »Naj se svet posveti mojemu brezmadežnemu Srcu!« Poleg teh najvišjih predstavnikov Cerkve in države se je v Catanijo nateklo brez števila vernega ljudstva s Sicilije in s celega polotoka. Še več jih priča-
kujejo v nedeljo 13. t. m., ko se bo kongres zaključil in bo papežev legat slovesno posvetil Italijo Srcu Marijinemu. — Pri tem ne smemo pozabiti, da je najodličnejši gost na kongresu fatimska M. B. Potem ko je obiskala vsa večja mesta v Italiji, je preteklo nedeljo s helikopterjem pristala na glavnem trgu v Cataniji, da tam ostane do konca kongresa.
Sedanji evharistični kongres v Cataniji je XVI. v vrsti ital. narodnih evhar. kongresov. Geslo njegovo je: »Daj nam danes maš vsakdanji kruh!« Vse delo raznih odsekov in zborovanj, ki se v tem tednu vrše v Cataniji, je razlaga te prošnje iz očenaša, ki je tako primerna za tak kongres. Saj v Gospodovi molitvi ne prosimo toliko za telesni kruh, temveč predvsem za angelski kruh, ki ga je Jezus obljubil v govoru pri Ka-farnaumu: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« Da to resnico na kongresu v Cataniji še bolj
poudarijo, so poskrbeli nekateri Arabci iz okolice Kafarnauma, ki so v Catanijo prinesli pšenice zrasle na poljih ob Genezareškem jezeru, kjer je Jezus učil in prvič obljubil, da nam da svoje Telo
Pred sestankom Eisenhower-Hruščev
Predsednik ZDA Eisenhower je, kakor zgleda, uspešno zaključil svoje potovanje po evropskih prestolnicah. Pričelo se je v Bonnu, v Londonu nadaljevalo, ter v Parizu končalo. — Zadnja in najbolj težavna postaja je bil vsekakor Pariz. Že nekaj časa sem se je Francija kujala -ter grozila, da bo šla svojo pot, če je ne bodo njeni atlantski zavezniki ter v prvi vrsti Amerika podprle v Severni A-friki. Bilo bi skrajno nevarno in za zapadno Evropo usodno, da se Francija izolira od ostalih zaveznikov. Uspeh Eisenhowerjevega poslanstva je bil zato v glavnem odvisen od razgovorov z generalom De Gaullom. Kajti glavni cilj predsednikovega prihoda v Evropo je bil prav ta, da ugladi razna pasprotstva med atlantskimi zavezniki ter jim vlije novega poguma, duha enotnosti in sloge na predvečer Hruščevega obiska v Ameriki.
SREČANJE Z DE GAULLOM
Tudi v Parizu so sprejeli Ei-senhowerja zelo prisrčno in navdušeno. Dve sto tisoč Parižanov ali morda še več se je zgrnilo na ulice, koder je šel predsednikov sprevod, ter ga burno pozdravljalo na vsakem koraku. Višek je narodno navdušenje doseglo v sredo popoldne ob Slavoloku zmage, kjer je Ike položil venec na grob neznanega junaka, ter nato preko Elizejskih poljan do pred Mestne palače. Tu sta oba predsednika, De Gaulle in Ike, imela z balkona kratek nagovor. Najprej je De Gaulle slovesno naznanil kakor po težki operaciji, da je že v prvem razgovoru z ameriškim gostom »šlo vse dobro«. Nato je povzel besedo Eisenhower, ki ga je prisrčno navdušenje množice tako ganilo, da je zaključil govor z besedami:	»Vas imam
rad vse brez izjeme« v francoščini.
Prisrčno je bilo tudi srečanje med obema predsednikoma.
Uradni razgovori so bili tajni; prisostvovala sta samo tolmača ter le deloma zunanji ministri. O čem sta se Eisenhower in De Gaulle na štiri oči razgovarjala in kako sta -se sporazumela, ne
vemo še nič točnega. Doslej vemo le to, da so se razgovori ugodno zaključili. Poleg alžirskega problema, ki je bil glavni predmet razgovorov, sta obravnavala še odnose med Vzhodom in Zahodom, odnose v NATO ter vrhunsko konferenco.
Vse kaže, da se je De Gaulle točno obvezal čimprej ter na najbolj demokratičen način rešiti vprašanje Alžira, ki se vleče že leta in škodi nele ugledu Francije in Zahoda sploh, ampak tudi dobrim odnosom med atlantskimi zavezniki. Afro-azijske države pa tudi letos mislijo spraviti alžirsko vprašanje na dnevni red Glavne skupščine OZN. Lani se je Amerika še lahko vzdržala glasovanja, letos pa tega ne more, če se nočejo zameriti mladim afriškim državam in jih tako poriniti sovjetski propagandi v naročje. To je Ike predočil De Gaullu in ta je Ikeju zaupal svoj zadnji načrt o Alžiru, po katerem naj bi bila dana Alžircem pravica o samoodločbi. Če je to točno, pomeni da se je general De Gaulle odločil za neko srednjo pot med integracija ter direktnimi pogajanji z u-porniki. Po tem načrtu naj bi Al-žir postal neodvisna država s pri-viligiranim položajem v okviru Francoske skupnosti.
PO EISENHOWERJEVEM OBISKU
Zadnje potovanje ameriškega predsednika v Evropi pomeni njegov veliki osebni in diplomatski uspeh in to prav na predvečer zgodovinskega srečanja s sovjetskim poglavarjem Hruščevom. Ne smemo namreč pozabiti, da si sovjetska diplomacija stalno prizadeva, da bi zrahljala politično solidarnost in enotnost med za-padnimi državami ter če mogoče na kak način zabila kak klin med Ameriko in Evropo ali med a-tlantskimi državami sploh. Če v tej luči gledamo nedavno potovanje predsednika ZDA, lahko rečemo, da je bilo njegovo poslanstvo uspešno in potrebno. Potrebno tudi zato, da bo Eisenhower lahko vedel, do kakšne mere se lahko spusti v prihodnjih razgovorih z
Hruščevom, čeprav ti razgovori ne bodo uradni — in to je Ike svojim evropskim zaveznikom trdno zagotovil. Na drugi strani pa ameriški predsednik ni prišel v Evropo samo zato, da evropskim državnikom pove, da ZDA ne mislijo sklepati ničesar za hrbtom svojih zaveznikov, ampak jim tudi zaupati v prvi vrsti, kakšna vprašanja misli obravnavati na štiri oči s sovjetskim prvakom. — Vse kaže, da se je zahodna diplomacija misli sredoto-čiti na vprašanja razorožitve ter pustiti nemško vprašanje nekoliko ob strani, pod pogojem seveda, da bodo Sovjeti isto storili z Berlinom. Tudi Adenauer je začel bolj poudarjati splošno razorožitev, zavedajoč se pač, da je morebitna nemška združitev nujno odvisna od poprejšnje rešitve tega vprašanja. Odtod njegove pobude za normaliziranje odnosov s Poljsko in Češkoslovaško.
V	tem znamenju se vrši sedanji evhar. kongres v Cataniji. Riba — Kristus je središče vesoljstva in zgodovine, On sonce pravice in naša hrana, mi ubožne golobice, ki se od njega živimo
v jed in svojo Kri v pijačo. To pšenico so zmleli in iz nje spekli hostije, s katerimi se bodo darovale sv. maše in se obhajali verniki na tem evharističnem kongresu. Pač lepa misel, ki naj še bolj poudari zvezo med Jezusovo obljubo in njeno uresničitvijo povsod pri sv. 'Hicišah, posebno še na takih slovesnih, evharističnih manifestacijah. n Evharistično misel Nega kongresa izraža tudi simbolična podoba, ki so jo nalašč za ta'kongres narisali v šoli Beato Angelico v Milanu. Kristus je sonce pra-(Nadaljevanje na 3. strani)
Laos prosi pomoč OZN
Dogodki v Laosu so nepričakovano zavzeli resen obseg. Komunistični uporniki so začeli prav sistematično napadati vladne čete z očividnim namenom, da se čimprej polastijo svobodne države Laosa. Pri tem jim seveda pridno pomagajo severno-vietnamski in kitajski komunisti, ki jim pošiljajo izdatno pomoč v modernem orožju ter vojaštvu.
Laoška vlada ni mogla mirne duše gledati, saj njena redna vojska šteje komaj 25 tisoč mož in se je zato pritožila na Združene narode ter zaprosila, naj pošljejo v Laos mednarodni vojaški zbor, ker meni, da gre za očividno vmešavanje kitajskih komunistov v njene notranje zadeve. Glavni tajnik Hammarskjoeld je po podrobnem posvetovanju z laoškim delegatom pristal na sklicanje Varnostnega sveta za v ponedeljek zvečer. — Medtem je kom. Severni Vietnam obtožil ZDA, da so one odgovorne za sedanji položaj v Laosu.
Kaj se za vsem tem skriva? In
zakaj so se komunisti odločili za te gverilske izpade prav na predvečer prihoda poglavarja komunizma v Ameriko? Ali jim je Sovj. zveza naročila ter jih moralno podpira, ali kitajski komunisti rovarijo v Laosu na svojo roko? Na vsak način do danes nismo iz ust Hruščeva slišali še besede graje.
Ko je v ponedeljek popoldne prišlo do razpravljanja o Laosu pred VS, se je sovjetski zastopnik Sobolev sicer uprl, da bi o tem razpravljali, toda pri glasovanju je povsem pogorel: za svoj predlog je glasoval le on sam, proti pa vseh ostalih 10 držav. To glasovanje je bilo velik poraz za Sovjete in vse komuniste. Odmev se je začul v osrčju Laosa; kar nenadoma so namreč komunistični gverilci prenehali z napadi in se deloma umaknili iz Laosa. Kaj se je zgodilo? Nihče za gotovo ne ve še. Verjetno, da so se komunisti ustrašili svetovne javnosti, ki je tako enodušno nastopila zoper nje, in so se še enkrat potuhnili, pričakujoč boljše priložnosti.
NAS	TEDEN
13.9. nedelja, 11. pob.: sv. Notburga, dev.
14.9. ponedeljek: Povišanje sv. Kriza
15.9. torek: Marija 7 žalosti
16.9. sreda I kvatrna): sv. Kornelij in sv. Ciprijan, m.
17.9. četrtek:	Rane	sv.	Frančiška,	sv.
Lambert
18.9. petek (kvatrni): sv. Jožef Kupertin-ski, spozn.
19.9. sobota (kvatrna):	sv.	Januarij	in
tov., m.
SV. JANUARIJ je bil škof v Beneventu. Bil je mučen pod cesarjem Dioklecijanom 19. 9. 305.
Čudovit je Bog v svojih svetnikih. Na poseben način je čudovit v sv. Januari-ju — še sedaj.
Mučen je bil v mestu Pozzuoli. Nekaj njegove krvi so, po tedanji navadi, prestregli in je še sedaj shranjena v dveh stekleničicah (ampulah).
Ta kri, sicer strjena, postane tekoča, ko stekleničici pribtižajo relikvijam svetnikovim, in sicer prvo nedeljo v maju, 19. septembra in 16. decembra.
Leta 1903 so razpisali veliko nagrado tistemu, kateri bi dokazal, da je to dejstvo le naravno. Nagrada še čaka na zmagovalca.
17. nedelja po Binkoštih
Sv. maša nas vzpodbuja k zvestobi do krščanskega poklica. Spominja nas predvsem na dve največji zapovedi, na dolžno ljubezen do Boga in do bližnjega. Krščanski poklic je poklic svetosti, poklic lepega in svetega življenja. Vsak kristjan je dolžan živeti brezmadežno življenje, polno ljubezni do Boga in do ljudi. Le tako življenje je Stvarniku všeč in le tako pripravlja večno blaženost v nebesih. Svet je, žal, daleč od tega. Svet ima druge želje in druge težnje. Božja logika je pa vedno ista in nespremenljiva. In za nas ni odločilno mnenje in mišljenje ljudi, ampak vsemogočnega Boga. On bo izrekel poslednjo sodbo za vsako človeško dušo in ta sodba bo veljavna za vso brezkrajno večnost. Edino pametno je torej, da živimo po božji volji, po božji postavi in po božjih željah.
Vstopni spev slavi in poziva božjo pravičnost in božje usmiljenje. Hkrati kliče vsem ljudem pomenljive besede: »Blagor njim, ki žive brezmadežno, ki hodijo po postavi Gospodovi!« — Svet ljubi greh, Bog pa ukazuje svetost. Svet povišuje postavo hudega duha, Bog pa predpisuje s svojo. A resnična rešitev je le ena: v Bogu, v božji postavi in brezgrešnem življenju. Verujmo Bogu in vršimo njegovo voljo!
Prošnja prosi Stvarnika, da nas obvaruje okuženja hudega duha in da nas navaja k Sebi.
Berilo (iz lista sv. apostola Pavla Efežanom) opominja tudi nas, da živimo po pravilih krščanskega poklica, to je v ponižnosti, kratkosti, potrpežljivosti, v medsebojni ljubezni, v edinosti duha, v miru in složnosti. Sv. Pavel zelo poudarja edinost, bratsko sožitje in krščansko složnost. Kristjane veže eno telo (Cerkev) in en Duh; in eden je Gospod, ena vera in en krst; en Bog in Oče vseh. Zaradi tega so vsakršni spori in razdori nespodobni in neumestni.
Evangelij nam kliče v spomin največjo zapoved, zapoved ljubezni. Zveličar, ki je bil utelešeni Bog, je enkrat za vselej potrdil in razodel celemu svetu, katera je najvišja zapoved, ki se dviga daleč nad ostale in ki veže vse ljudi. Ta zapoved je zapoved ljubezni, popolne ljubezni do Boga in do bližnjega. Ker je to božja in ne človeška zapoved, nam mora biti posebno pri srcu. Svet je na žalost poln sovraštva in hudobije in to silno žali Boga in silno škodi ljudem. Bog želi in zahteva ljubezen. Ljubimo, kot nam je u-kazano, Gospoda, našega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem! Ljubimo ga brez meje! In ljubimo bližnjega kakor same sebe!
!!?!?:-
m« E •
Zivll
z življenja
Cerk
Sent Andraž v Lavantinski dolini
Leta 1859 je škof Slomšek prestavil se-
dež lavantinskih škofov iz Šent Andraža v Maribor. Dotedanji sedež lavantinskih škofov v Šent Andražu je postal jezuitski ' zavod za vzgojo naraščaja. Letos praznuje ta zavod stoletnico svojega delovanja. Zavod je ves čas vršil svoje visoko poslanstvo, samo med zadnjo svetovno vojno so nacisti zavod zaplenili in redovnike izgnali. Za stoletnico so se vršile v Šent Andražu velike slovesnosti. Pred tremi leti so se naši romarji ustavili v Št. Andražu na potu iz Mar. Sela.
nejši od kateregakoli umetnika, ki pre-ustvarjajo le mrtvo tvarino, kajti oni izoblikujejo duše. Njihov poklic je tako vzvišen, da se da primerjati le z duhovniškim poklicem.« Sv. oče je zaključil svoje besede z željo, da bi italijanska šola ostala še nadalje na višini krščanskih tradicij.
Katoliški radio na Manili
Romanje v Altotting
300 članov Marijine legije je poromalo peš v največje nemško Marijino svetišče v Altottingu na Bavarskem. S seboj so nosili nad sto kilogramov težak križ. Romanje se je vršilo v pripravo na svetovni evharistični kongres v Miinchenu.
Preteklega decembra so na škofovski konferenci za Daljni Vzhod sklenili, da postavijo v mestu Manila na Filipinih močno katoliško radijsko postajo. Nova postaja bo lahko zajela vse dežele Daljnega Vzhoda. Dela bodo v kratkem dovršena.
La Pira v Moskvi
Število angleških katoličanov
Na Angleškem so izvedli štetje katoličanov in so dognali , da je število katoličanov mnogo višje, kot so doslej mislili. V Angliji — brez Škotske — biva trenutno 5,250.000 katoličanov. Letno je pribl. 15.000 spreobrnjenj iz anglikanske cerkve v katoliško. Prav v zadnjem času sta dva anglikanska župnika prestopila v katoliško Cerkev. Eden izmed njiju je bil že 34 let anglikanski župnik. Njun prestop je povzročil veliko zanimanje.
Besede sv. očeta katoliškim učiteljem
V soboto zvečer je sv. oče Janez XXIII. sprejel v Castelgandolfu med drugimi tudi katoliške učitelje, udeležence državnega kongresa učiteljev. Sv. oče je nanje naslovil poseben govor, v katerem je poudaril veliko važnost obveznega šolskega pouka do 14. leta starosti. Pozval je učitelje naj se čim bolj in čim temeljiteje pripravijo na svoj poklic, posebno sedaj, ko je z novo šolsko reformo apostolat tako poln odgovornosti.
»Učitelji,« je dejal sv. oče, »so imenit-
Bivši firenški župan La Pira je bil nedavno s skupino uglednih osebnosti v Moskvi. Tam je imel tudi zanimiv govor, v katerem je poudaril, da kot katoličan trdno veruje v prihod miru: »Jaz verujem v pristnost Boga v zgodovini in v zgodovinsko moč molitve. Zato sem sklenil, da naredim most molitve med zahodom in vzhodom, ki naj podpira gradnjo miru. In ker mora imeti vsak most dva stebra, sem šel najprej na Zahodu v Marijino svetišče v Fatimi, kjer je Marija obljubila mir, in potem na dan Marijinega Vnebovzetja sem šel molit v vaš samostan Zagorsk na grob svetega Sergeja. Potem je nadaljeval: Nekateri imajo a-tomske bombe, drugi imajo bombe molitve. In jaz sem pisal v vse ženske klav-zurne samostane po svetu, naj molijo, da bi -bil most miru trden. In končno, gospodje, naš program mora biti tale: Dati narodom mir, graditi domove, zbolj-ševati polja, odpirati delavnice, šole, bolnice; delati za procvit umetnosti, obnavljati in odpirati cerkve in katedrale, kajti mir mora zajeti vsa področja človeškega življenja. In tako bomo delali za najvišji ideal, ki je istočasno človeški in krščanski.«
La Pirov govor so v Moskvi poslušali z velikim zanimanjem. Sledila so nešteta vprašanja,
Kip fatimske Matere božje vTrstu
C
Spored slovesnosti je naslednji:
Marijin kip prispe s helikopterjem iz Rima v četrtek 17. sept. ob 18h na trg Unitd. Razvije se procesija k Sv. Justu. Takoj se začnejo sv. maše, ki se vrstijo nepretrgoma vsako uro. Vsaki sv. maši sledi pol ure premišljevanja ob molitvi rožnega venca. Opolnoči bo daroval sv. mašo g. škof.
PETEK. 18. SEPT.: Vsako uro se vrstijo posamezne župnije in skupina pri češčenju.
Ob 18h pripeljejo Marijin kip v cerkev Novega Sv. Antona, nadaljuje se češčenje. Opolnoči bo spet opravil sv. mašo g. škof.
SOBOTA, 19. SEPT.: Nadaljevanje če-ščenja.
Ob 14h pripeljejo Marijin kip w bolnico. Ob 15h roma Marija na Kras, kjer bo postavitev temeljnega kamna za novo svetišče, posvečeno Mariji, Materi in Kraljici. Prisotna bosta kard. Lercaro in kard. Urbani ter več škofov.
S Krasa prepeljejo kip v Milje.
NEDELJA, 20. SEPT.: V prvih jutra-, njih urah se vrne kip iz Milj k Sv. Justu. Ob 15.30 bo slovesna sv. maša pri Sv. Justu na prostem ali na trgu Unitd. Sledi posvetitev škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu in slovo od Marijinega kipa.
Za slovenske vernike so določene naslednje ure češčenja:
V petek ob 21h v cerkvi Novega Sv. An-
tona. Sv. mašo bo daroval msgr. Silvani.
V soboto ob 6h v cerkvi sv. Antona; sv. mašo bo daroval msgr. Ukmar.
V soboto ob 9h v cerkvi sv. Antona; sv. mašo bo daroval msgr. Škerl.
Potrudimo se, da bomo prišli v velikem številu k češčenju. Prejmimo sv. zakramente. Veliko prilike bo za sv. spoved.
V soboto ob devetih je zlasti vabljena šolska mladina.
Že
bog
Opat
1, (
ijej
!adc
BI,
Iskreno vabim vse slovenske duhovnike in vernike v naši škofiji in iz bližnjega devinskega dekanata, da bi se letos, ko obhajamo desetletnico, v velikem številu udeležili naše skupne
teh
kop
eka
PROSLAVE V ČAST MATERI BOŽJI NA OPČINAH.
Procesije se bo udeležil tudi prevzvišeni gospod škof. K proslavi naj bi prišli vsi duhovniki, ki le morejo; s seboj naj prinesejo roket in štolo.
Spored je isti kot lani: začetek ob štirih popoldne s sv. mašo, nato procesija, govor, posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, zahvalna pesem in blagoslov. Tudi red procesije je v glavnem nespremenjen; vsak naj se drži svoje skupine, kateri pripada. Vse verske organizacije naj bodo zastopane. Posebno Marijine družbe naj se v polnem številu udeleže procesije; vsaka članica naj ima svojo svetinjico in po možnosti vsaka Marijina družba svojo družbeno zastavo. Tudi strežniki, s svojimi strežniškimi oblekami, naj pridejo v kar največjem številu. Ženske in dekleta, ki imajo narodne noše, naj pridejo v njih oblečene. Vsa mladina, vsa dekleta in žene naj imajo cvetne šopke v rokah kakor drugo leta.
Desetletnica Marijine slave na Opčinah naj bo izraz vere, upanja in ljubezni do nebeške Matere in Kraljice vseh vernih Slovencev na Tržaškem.
Na svidenje v nedeljo pri Fatimski Mariji na Opčinah!
tete
N. SILVANI, dekan
Molitveni dan v Marijinem Selu
Letošnji praznik Marijinega Vnebovzetja je bil v Marijinem Selu (Maria Zeli) določen kot mednarodni misijonski dan. Voditelj vseh slavnosti in romanj v tem svetišču, č. p. Beda, je že več mesecev poprej vabil in pripravljal ter organiziral ves potek tega4izrednega slavja.
Za to izredno skupno mednarodno romanje je bil povabljen kitajski škof msgr. Chang, ki se je tega praznika udeležil in vodil veličastno nočno procesijo ter na Marijin praznik daroval v baziliki ponti-fikalno sv. mašo za trpečo Cerkev v molku!
K temu prazniku je č. p. Beda povabil tudi slovenske Korošce, ki so se povabilu radi odzvali.
Zvečer ob pol 9. uri se je zbralo ljudstvo k mednarodni procesiji. Vsi so imeli v rokah prižgane sveče z znamenji posameznih narodnosti. Prevzv. msgr. Chang pa je sam nosil pri procesiji milostni kip Matere božje. Pri izhodu iz bazilike je p. Beda pozdravil prevzvišenega g. škofa in vse zastopnike narodov trpeče Cerkve v molku. Nato se je zvrstila skupina za skupino po narodnostih. Med procesijo niso peli litanij, kot ob drugih prilikah, ampak so se vrstile Marijine pesmi, ki so jih peli udeleženi narodi, petje pa je po vsem mestu prenašal zvočnik. Prvi so zapeli kitajski pevci, za njimi ruski, nato iz Vietnama, Ukrajine, Poljske, Češke, tem so sledili Slovenci. Polnoštevilni mešani cerkveni pevski zbor v koroških narodnih nošah iz Radiš je zapel »Ti o Marija, naša Kraljica...«. Nato so peli še zastopniki drugih misijonskih narodov in narodov iz Vzhodne Evrope. Pred msgr. Changom pa so stopali zastopniki vseh narodov trpeče Cerkve in v svojih narodnih nošah po dva in dva skupaj nosili velike votivne sveče, neprižgane, ki stojijo v Marijinem svetišču že par let in čakajo dneva, ko bo zasijala zarja svobode tem trpečim narodom; šele tedaj jih bodo prvič prižgali. Tudi fant in dekle iz koroške skupine sta nosila v imenu svojega naroda v tej procesiji votivno svečo. Nad 12 tisoč vernikov je bilo v procesiji. Velika Marijina bazilika niti polovice vernikov ni mogla sprejeti, ko so se vračali v procesiji. Nato je misijonski škof msgr. Chang dal blagoslov z milostljivim kipom Matere božje.
Na praznik Vnebovzetja so imeli posamezni narodi pred milostnim Marijinim kipom svoje skupne svete maše' s petjem v domačem jeziku. Ob 9. uri se je začela škofova pontifikalna sv. maša s pridigo. Pri .sv. maši so peli sv. evangelij v latinskem in grškem jeziku, kar se sicer zgodi samo, ko po izvolitvi kronajo sv. očeta.
Po škofovi sv. maši pa je sledila sv. maša za slovensko skupino. K oltarju je pristopil preč. g. Jank, župnik iz Radiš, radiški cerkveni pevski zbor pa je med sv. mašo ubrano prepeval. Okrog oltarja pa je bilo zbranih 180 romarjev. Pri tej sv. maši je bila bazilika do kraja napolnjena. Marijo, veliko mater Avstrije in Mater slovanskih narodov, pa je v govoru
pozdravil med sv. mašo preč. g. Cvetko iz Medgorij.
Popoldne so bile posebne spravne molitvene ure za vernike Cerkve v molku. Tudi slovenski Korošci so v slovenskem jeziku molili za brate onstran železne pre-graje.
Glavne prizore s teh slovesnosti je oddajala avstrijska televizija. Tudi slovensko skupino so pohvalno omenili.
APOSTOLSTVO MOLITVE
MOLITVENI NAMENI ZA SEPTEMBER
Splošni namen: Da bi se gojil apostolski duh v okrilju družinskega življenja!
Družinsko življenje more iti mora biti zelo uspešna šola za vzgojo novih apostolov. Če družina ne da posamezniku potrebnega smisla za apostolsko delo in če človek ne napravi že zgodaj v okrilju družine prvih apostolskih korakov, bo težko kdaj pozneje dobil smisel in razumevanje za apostolat.
Glavna sredstva za gojenje apostolskega duha v družini so naslednja: 1. Starši sami morajo imeti apostolsko gorečnost in naj dajo lep zgled svojim otrokom. 2. Učijo naj otroke ljubezni za molitev in žrtve v korist neumrjočih duš. 3. Trudijo naj se, da vcepijo svojim otrokom veliko ljubezen in spoštovanje do duhovnikov in misijonarjev in prepričanje, da je vsak dolžan pri apostolskem delu pomagati vsaj z lepim zgledom in molitvijo.
Misijonski namen: Da bi se v Južni A-friki rešilo vprašanje sožitja različnih plemenskih skupin na zares krščanski način!
V Južni Afriki živi okrog 13 milijonov prebivalcev. Od teh je nekaj več kot dva milijona in pol Evropejcev, vsi ostali so zamorci ali Indijci. Kljub neznatni manj-
lllillllliilllilllilliiiiiililillilliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliilillllillllillilliiilliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
šini imajo belokožci vso oblast v rokah in med njimi in temnokožci je uveljavljena najstrožja ločitev. Prepovedana je medsebojna poroka, šola in vzgoja, bivanje, družabno in politično življenje. Razumljivo je, da tega krivičnega zapostavljanja domače ljudstvo noče več prenašati, zato so v deželi na dnevnem redu upori in protesti. Združeni narodi so že ponovno obravnavali to kričečo krivico in jo obsodili, toda južnoafriška vlada trdovratno vztraja pri svojem. Razumljivo je, da katoliška Cerkev ne more molčati ob tem nepoštenem ravnanju. Saj bi bila ona prva, ki je med drugobarvnimi narodi A-frike, Azije, Amerike in Oceanije postavila načelo, da so vsa človeška plemena ustvarjena od Boga in da so si vsi narodi in posamezniki enaki. Danes so ljudje vseh plemen in narodov enakovredni člani katoliške Cerkve in vsem je odprta pot do najuglednejših cerkvenih služb. Zato tudi v tem molitvenem namenu sv. Cerkev poziva nujno ves krščanski svet, naj pomaga, da se tudi v Južni Afriki nadvse krivično plemensko razlikovanje in zapostavljanje reši na zares krščanski način!
Naš domači namen: Da bi naši starši posvetili veliko pozornost in skrb poučevanju krščanskega nauka v šolah!
Temeljito znanje krščanskega nauka je edina trdna podlaga vere in verskega življenja. Zato sv. Cerkev tako nujno poziva, da storijo svojo dolžnost vsi, ki so odgovorni za versko izobrazbo otrok in mladine. Ta dolžnost zadeva v prvi vrsti starše, ki ne smejo opustiti nobene prilike, da svojim otrokom vcepijo globoko poznanje in ljubezen do verskega življenja. Toda mnogi starši nimajo dovolj zmožnosti in tudi ne časa, da bi se mogli dovolj posvetiti tej nalogi. Zato pa morajo biti veseli, da je uveden v naše šole tudi pouk krščanskega nauka. Pouk krščanskega nauka v šolah je izredne važnosti in starši morajo pomagati z vsemi močmi, da bo ta pouk dosegel svoj namen. Najprej morajo seveda starši poslati svoje otroke v tako šolo, kjer bo mogel otrok poslušati krščanski nauk v svojem materinem jeziku. Potem se pa morajo zanimati, kako se njihov otrok uči krščanskega nauka in ga spodbujati k marljivosti. Pazijo naj, da se otrok doma uči, kar mu je vero-učitelj naložil. Koristno je tudi, da gredo k veroučitelju in ga povprašajo, če nji' hov otrok pazljivo sledi razlagi in se Z veseljem uči. Skrbijo naj tudi, da bo o-trok redno opravljal svoje molitve in da bo redno vsako nedeljo in praznik hodil k sv. maši in prejemal sv. zakramente■ S takim sodelovanjem z veroučiteljem. šolskim poukom krščanskega nauka bodo starši neizmerno koristili verski bodočnosti svojih otrok.
Dr. J. Gr’
Novomašniki na Formozi
Darujemo ti, Gospod, kelih zveličanja in prosimo tvoje usmiljenje, naj se s prijetnim vonjem dvigne pred tvoje božje veličastvo v naše In vsega sveta zveličanje.
Amen.,
V Tajpehu na Formozi je tamošnji nad
škof posvetil 10 kitajskih novomašnik<)V’ Število je skromno, vendar budi upanJe' da bo polagoma število domačih duh°v nikov vedno bolj naraščalo in se bo kitajska Cerkev osamosvojila.
Ozdravili bodo Blejsko jezero Novo
Že nekaj desetletij so slovenski javni “togi zaskrbljeni zaradi Blejskega jezera, gazili so namreč, da se stara, to se prali da se njegova voda stara in zato v zmeraj bolj zamira vsako življenje, kdeva je pa naslednja:
Blejsko jezero je eno izmed številnih Ipskih ezer. V njem se v spodnjih plateh vode razvija plankton, to so mikro-tapsko majhne živalice in rastlinice, ki ekaj časa žive, potem pa pomro in se
ločljiva zadeva
V dopisu »Pojte z menoj!« v KG oteklega tedna je bil stavek: »Spom-11 sem se na nekega prefekta, ki „v tu begunca” jemlje kruhek osmim (!) bvenskim beguncem v svoji deželi...« Na kaj je dopisnik mislil pri tem tavku?
Dopisnik je mislil na osem vero-Steljev na tržaških slovenskih osnovat in srednjih šolah, kateri nimajo Pijanskega državljanstva. Vladni ge-'talni komisariat je pred nekaj meti izrazil svoje pomisleke, kako naj I duhovniki, ki niso italijanski dr-Mjani, poučevali verouk na šolah, ' so sedaj pod italijansko administracij, posebno sedaj, ko bi jih mogli tdomestiti drugi duhovniki, ki so ita-lanski državljani.
Površnemu opazovalcu bi se zdelo,
# je to stališče pravo. V resnici pa t»u ni tako. Ti duhovniki so že vso 'voj no dobo zelo aktivni v dušnem •stirstvu na Tržaškem, poučevanje Vouka v šolah pa je z dušnim pa-
'stvom v najtesnejši zvezi. Če bi osem duhovnikov zapustilo ško-bi ne bila tako preprosta stvar, ašiti vrzel. Toda omejiti se hočem *mo na juridično plat vprašanja, da '•kažem, kako je zadeva kočljiva. Odnose med cerkveno in civilno o-hstjo. na Tržaškem urejajo pravni ®inki konkordata, ki sta ga sklenili 'eta stolica in kraljevina Italija 11. Bruarja 1929. V 1. členu tego kon-'rdata jamči država Cerkvi popolno »bodo in avtonomijo na njenem pobočju, kolikor ne urejajo te snovi do-^be konkordata (»in conformita alle 0rDte del presente Concordato«),
Na podlagi te poslednje omejitve bi 1 bila država lahko pridržala pravico, •htevati od veroučiteljev na državnih "ah italijansko državljanstvo. Ali je 1 storila? Poglejmo!
V 22. členu zahteva država italijan-ta državljanstvo samo za tiste, ki "a j o na italijanskih tleh kak cerkveni bteficij.
Člen 36. govori o pouku verstva na 'Žavnih šolah. Kaj se zahteva od ve-^čiteljev? Potrjenje cerkvene oblasti approvati dall’autorlta ecclesiasti-'*). Nič drugega. Isto velja o učnem Cedilu: Potrjenje cerkvene oblasti, jčc zahteva sedaj vladni generalni pniisariat tudi italijansko državljanko, gre preko okvira, ki ga določa ’ednarodna pogodba med Cerkvijo in 'žavo. To pogodbo lahko spreminjata ^ pogodbenika sporazumno, ne mo-
* Pa je enostransko spreminjati lo-*lna oblast.
Cerkev je pokazala v mnogih pri-krlh, kako skrbno pazi, da se točno 'tSujejo obveznosti, ki jih določajo •akordatl med cerkveno in svetno "astjo. Zato smemo upati, da bo tu-v tem primeru Cerkev branila svo-pravice. Kdo naj poučuje verouk ' šolah v tem primeru, to je zadeva kkvene oblasti. Ali je bolj prav, da Učijo državljani ali nedržavljani, Piko državljanov, koliko nedržavlja-“v, določa v tem primeru cerkvena l!»st.
Nadeva bi postala še bolj kočljiva, bi bila resnična vest, po kateri je ^testirala proti veroučitcljem, ki ni-balijanski državljani, jugoslovanska Pia preko mešane komisije za iz-ftavanje londonskega sporazuma. Ko-Ahistični jugoslovanski vladi gotovo ^ pri srcu begunci, ki so blagoslov "biunizma morda okušali na lastni
°da tako ni mogoče razlagati ukre-viadnega generalnega komisariata, v vseh svojih dejanjih zavlsi od Anjega ministra. Kako bi mogel ta 'bstiti vmešavanje tuje vlade v no-e zadeve svoje države?
toliko bolj, ker je tista tuja vla-^ komunistična, naš zunanji minister
i	le demokristjan! Kako naj potem
.Ati, da se bodo v cerkvene zadeve tavali komunisti, to se pravi v k zadeve hudič?
usedejo na dno kot blato. Iz tega nastaja žveplov vodik, ki sega do 10 m pod gladino. V teh plasteh vode ni kisika in zato ni življenja. Nevarnost je, da se ta plast dvigne vedno više in da žveplov vodik polagoma zamori vse življenje tudi v najzgomjih plasteh jezera. Taka nevarnost je posebno velika, ker jezero nima zadostnega pretoka, to se pravi, da priteka premalo sveže vode s kisikom in zato ostaja v jezeru vedno več stare in gnile vode. Tak pojav staranja jezera se pospešuje še zaradi fizičnega zakona, da je mrzla voda težja od gorke. Spodnje plasti v jezeru so namreč hladnejše kot zgornje in zato ostajajo vedno na dnu tako, da nikoli ne pride spodnja voda do sonca in kisika. Dodajmo še, da se v Blejsko jezero stekajo kanali iz vseh okoli stoječih hotelov in Bleda samega, ki leto za letom donašajo nove količine blata in umazanije. Če upoštevamo vsa ta dejstva, se ne bomo čudili, če se Blejsko jezero stara in če so že preračunali dan, ko bo iz njega nastala navadna u-mazana mlaka. To bi pa bila velika nesreča za Bled in za vso Gorenjsko, saj brez jezera bi Bled nič ne pomenil in brez Bleda bi tudi Gorenjska bila ob svoj najlepši biser.
Vsled tega so si že pred vojno ubivali glavo, kako odpomoči in preprečiti nesrečo, ki z vso gotovostjo grozi Blejskemu jezeru. Predlagali so že različne načrte in sredstva. Po zadnji vojni je republiška vlada v Ljubljani imenovala posebno komisijo, da preuči vso zadevo in predlaga ustrezno rešitev. Sedaj je komisija dokončala svoje delo in predložila naslednjo rešitev:
V	Blejsko jezero naj se napelje voda iz potoka Radovne, ki leži nekoliko više kot jezero in ima tudi bolj mrzlo vodo. Radovno bodo zajeli pri Zgornjih Gorjah in jo po podzemskem kanalu speljali v jezero. Tako upajo, da bodo vodo v Blej-skfem bolj očistili. Če bi to ne zadostovalo, so predlagali še nov ukrep: Iz Save Bohinjke bi črpali vodo v jezero, da bi se njegova voda še hitreje prenavljala.
Upajmo, da bodo ti ukrepi rešili Blejsko jezero in ga ozdravili.
Širite ^Katoliški glas
u
Prav slučajno so me mladi dijaki opozorili na novo televizijsko oddajo s slovansko vsebino. V ponedeljek 7. sept. zvečer smo pol ure gledali in uživali navade in življenje hrvaške vasi Frankenau na Gradiščanskem v Avstriji. Znano je, da živi v Avstriji na meji z Ogrsko več deset tisoč Hrvatov, ki so potomci hrvaških beguncev iz časa turških napadov na Hrvaško, Bosno in Hercegovino. Ti Hrvatje imajo še danes svoje lepe vasi, svoje šole, svoje cerkve in stare običaje. Vse to smo videli in slišali po televiziji. Pri zelo pestri oddaji »od krsta do groba« je bilo dosti hrvaščine, dosti lepih hrvaških pesmi in celo ena slovenska. Nastopili so večkrat tamburaši, kar Bosancem in Hrvatom še posebno ugaja. Režiserju se je posrečilo, da je pokazal dosti lepega vsakdanjega življenja in zlasti še gospodarsko stanje na vasi in v družini.
Tako smo v razdalji dveh tednov po Kopru zopet doživeli lepo televizijsko oddajo s pravo slovansko vsebino. Seveda je bil to le navadni dokumentarni film ' in verjetno ga mnogi niste videli, ker sploh ni bilo posebnega splošnega zanimanja za to. Kljub temu pa je tudi ta televizijski prenos zelo pozitiven in dobronameren. Koristno bi bilo, da bi tudi ta prenos videli po vsej Jugoslaviji, tako bi se stari godrnjači v Beogradu le malo potolažili, ker se kar čez meje sliši, da zadnjič niso bili nič kaj zadovoljni s prenosom iz Kopra, češ da je bil »slovenski dialekt« preveč počeščen. Če bi stara in nova beograjska čaršija le bolj tiho mislila, bi bilo tudi več miru in ljubezni na svetu, zlasti v Sloveniji. (Drugič povemo kaj več.)
Slišali smo, da so nekateri slovenski dijaki pisali na RAI in se zahvalili za prenos iz Kopra. Tudi prenos iz slovanske vasice Frankenau zasluži osebno in javno pohvalo. Kako koristno bi bilo, da bi RAI dobil čim več zahval in pobud s Primorske! Prav je imel pokojni papež Pij XII., ki je ob otvoritvi vatikanske televizijske oddaje poudaril, da lahko vsa moderna sredstva služijo evangeliju prave bratske ljubezni, samo če ljudje hočejo. — Seveda samo odprti bloki, medsebojna trgovina, uradni razgovori, televizijski prenosi, vse to je samo lep začetek. Ko bodo uzakonjene naše šole, ko bo zadovoljivo
rešeno vse socialno, kulturno in versko življenje naše manjšine, šele takrat bodo odgovorni izvršili svojo dolžnost in prav nič več!!!
= FILM :
Martin Ritt
Katoliška Italija v Cataniji
(Nadaljevanje s 1. strani) vice, ki se za nas na križu daruje v spravo med nebom in zemljo. On je tudi evharistični Bog, ki prinaša hrano in življenje nam ubogim stvarem na zemlji kakor nebogljenim golobicam. V zahvalo mu ljudje zidamo katedrale, da v njih prebiva v tabernakljih in da ga tam molimo, proseč: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Katoliška Italija je ta teden navzoča v Cataniji. Manjka pa tam dober del Italije, ki v Cata-nijo ni pohitel in ki za kongres ali ne ve ali ga celo smeši. Odsoten je sam predsednik sicilske deželne vlade on. Milazzo. Tako velikega kristjana se dela, na tem kongresu ga pa ni. Kako naj bi bil, če je pa na vladi s pomočjo
onih, ki v evhar. Jezusa ne verujejo in ki so zakleti sovražniki! Tudi socialistov in komunistov ni v Cataniji in njih časopisi za proslave tam doli ali nič ne vedo ali jih pa smešijo. Manjkajo še številni framasoni, antiklerikalci in drugi njim podobni. To je pač o-na druga Italija, ki je vedno imela svoje zastopnike od časov Ar-nalda iz Brescie do Giordana Bruna, rimskega župana Natana in sedanjih zastopnikov rdečega in modernega antiklerikalizma. Jezus je opozoril, da med pšenico raste vedno tudi lulka; med vernimi so vedno tudi neverni, da se bolj pokaže zvestoba vernih ob nevernih. Ob nedeljskem posvečenju pa naj pride Marijina milost tudi nad te slednje, prosimo te, o Gospod!
Ker smo zadnjič govorili o režiserju in o njegovi nalogi, bi bilo dobro, da si nekatere režiserje pobliže ogledamo. Kot prvega bomo vzeli Martina Ritta, ki je v zadnjih časih postal v Holliwoodu zelo znan, pa tudi drugje po svetu.
Martin Ritt se je rodil v New Yorku leta 1920. Nekaj • časa je študiral pravo, a študij je kmalu opustil in začel obiskovati šolo znanega Kazana, iz katere šole so izšli najboljši ameriški igralci.
Ritt ne slavi samo kot »upornik« in »antikonformist«, temveč kot eden najboljših režiserjev mlade ameriške generacije. Producenti mu brez pomisleka dajo najboljše igralce za njegove filme. In vendar se je njegova dejavnost začela komaj pred tremi leti! Kaj ima neki ta mladi režiser, da si je znal v kratkem času pridobiti tak sloves in simpatijo?
Ritt zelo dobro pozna svoj poklic in vendar ne moremo govoriti o njegovih filmih kot o umetninah. Tem se mnogo bolj bližajo mladi režiserji Brook, Al-drich in Logan, ki so ustvarili že nekaj odličnih filmov medtem ko ima Ritt komaj enega, ki se nekoliko približuje umetnosti (Krik v noči), dva oblikovno popolna (Dolgo, vroče poletje in Krik in bes) ter dva povprečna (V blatu predmestja in Črna orhideja). Naravno je torej vprašati se, kako se je mogel Ritt povzpeti tako visoko, da ga smatrajo za to, kar v resnici ni; kako je mogel prehiteti režiserje, ki so bili daleč pred njim. Ko je dosegel velik uspeh s filmom »V blatu predmestja«, si je Ritt domislil, da bi ustvaril tako delo, ki bi presenetilo občinstvo in kritiko. In evo »Krik v noči«. S tem je dokazal, da svoj poklic zelo dobro pozna, da ve, kako je treba pritegniti gledalčevo pozornost. S tem pa je dokazal, da zna biti pogumen avtor. Pogumni avtorji pa niso producentom po godu, zato se je Ritt dobro zavedal, da ne sme nadaljevati po začeti poti. Dvignil je veliko prahu, njegovo ime je zaslovelo. Če se je hotel ohraniti na površju, je moral poiskati kaj novega, drugače bi se njegov grad porušil in on bi moral začeti vse znova. Tako se je zatekel k Faulknerju, ki je resda pogumen pisatelj v svojih delih, a ta se dajo omiliti in spremeniti. Prav to je storil Ritt in nastal je film »Dolgo, vroče poletje«. S tem pa režiser še ni bil zadovoljen. Hotel si je pridobiti simpatijo italijanskega občinstva, da bi eventuelno snemal kak film v Italiji. Zbral si je Sophio Loren in na filmski trg je prišla »Črna orhideja«, ki že sama zadostuje, da uniči mit, ki je nastal okoli Ritta.
Njegov zadnji film »Krik in bes« je pridobil mlademu režiserju še nov naslov Faulknerjev prevajalec. To pa je že malce pretirano, kajti že sam film »Dolgo, vroče poletje« se od svojega originala tako oddaljuje, da ne najdemo v njem niti vsebine, niti oseb, ki jih je Faulkner v
svojem delu opisal. Popoln paradoks pa je srečen zaključek, medtem ko je pisatelj pesimist.
Kljub njegovim pomanjkljivostim pa moramo temu režiserju priznati zares izredno sposobnost, da vodi igralce. Zadostuje nam primer Sophie Loren, ki je v . »Črni orhideji« presegla vsako pričakovanje. Ne smemo pozabiti tudi na Joan Woodward, ki je sicer že priznana igralka, a ki je lik nemirne Ouentin v »Kriku in besu« podala s tako dovršenostjo, da si bolje res ne moremo zamisliti. Ritt je vse psihološke momente te junakinje zajel z nenavadno tenkočutnostjo in jo tudi fizično prikazal takšno, da ne najdemo pri njej nobene pomanjkljivosti.
V	igralcih nas torej ta režiser nikdar ne razočara in nedvomno bo ustvaril lahko še velike mojstrovine, kajti za to ima v sebi dovolj sposobnosti.
Radio Trst A
od 13. do 19. septembra 1959
Nedelja, 13. sept.: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 15.40 Slovenska zborovska glasba.
— 17.00 Debussy: Morje, tri simfonične slike. — 18.00 Koncert slovenskih solistov.
— 21.00 »Paul Verlaine«, Jože Peterlin. —
Ponedeljek, 14. sept.: 18.00 Haendel: U-
vertura v d molu. — 18.45 Slovenski zbor iz Chicaga. — 20.00 Športna tribuna. — 20.30 Fr. Cilea: ADRIANA LECOUVREUR, opera v štirih dej.; orkester in zbor Ital. Radiotelevizije; v drugem odmoru, približno ob 21.45: Mala literarna oddaja.
Torek, 15. sept.: 18,00 Z začarane police
— Ivanka Cegnar: »Dobra zamenjava«. — 18.10 Simfonični koncert jugoslovanskega godalnega orkestra in orkestra Slovenske filharmonije. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 »Marco Polo na svileni cesti«, napisal M. Javornik. — 22.00 »Novosti na letošnjem salzburškem festivalu«, poroča Edvard Traven. — 22.20 Jugoslovanski skladatelji - Ciril Pregelj - ureja Pavle Merku.
Sreda, 16. sept.: 18.35 Vokalni kvartet iz Ljubljane. — 19.00 Zdravstvena oddaja, ureja dr. M. Starc. — 21.00 OTROCI GROFA LUCERA, veseloigra v treh dej., napisal Gherardo Gherardi.	'
četrtek, 17. septembra: 18.00 Koncert čelistke Claudine Laserre in pianista Cl. Gherbitza. — 18.35 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 Boris Mihalič: »Prva svetovna vojna na Atlantiku«. — 21.00 Obletnica tedna - »Fran Erjavec se je rodil pred 125 leti«, napisal Vinko Beličič. — 21.15 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije; v odmoru, približno ob 22. uri: »Avantgardistične smernice v italijanski književnosti«, poroča Josip Tavčar.
Petek, 18. sept.:	19.00	Iz planinskega
dnevnika Rafka Dolharja - (9) »Jesenski sprehod«. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu - ureja Franc Jeza. — 21.20 Marjan Lipovšek: Orglar, kantata za soliste, zbor in orkester. — 22.00 Boris Mihalič: »Ptice selivke se ravnajo po zvezdah«. —
Sobota, 19. sept.: 16.00 Novelist tedna, ureja Martin Jevnikar. — 18.00 Oddaja za najmlajše - HARFA V GOZDU, pravljica, ki jo je napisala Tončka Curk; igrajo člani RO, vodi Jože Peterlin. — 19.00 Predavanje - »O starih in novih vinskih užitkih«, napisal Franc Orožen. — 20.40 Pojejo fantje na vasi. — 21.00 SOVRAŽNIK ŽENSK, radijska veseloigra, napisal Roderik Wilkinson. — 22.00 Schumannove skladbe.
Kazimir Humar:
Od Altjjtinga do Arsa
ALTOETING
Sledove mistike pa čuti človek na božjih poteh povsod v večji ali manjši meri, kakor je razpoložen in kakor se je božje bivanje ljudem razodelo na različne načine na različnih krajih. Tu v Altotingu te zajame predvsem sv. Kapela (Heilige Kapelic). Je to skromna cerkev ali bolje kapela, ki najde v njem prostora le nekaj sto ljudi. Notri je vse tesno, od starosti in dima sveč vse črno. Tudi milostni kip na oltarju je črn od starosti in dima. Nobene umetniške lepote nima na sebi in vendar, ko se zazreš vanj tam sredi srebrnega baročnega oltarja, v tihi mno-žiai, ki zbrano moli, natrpana pred milostnim oltarjem v tesnem osmerokotniku prezbiterija, te pa le zagrabi, da poklekneš in sc potrkaš na prsa kakor Tomaž: Moj Gospod in moj Bog!
Velike debele sveče, številne bergle, o-kvirji in podobe z zahvalami iz starih in tudi iz zadnjih časov, ki vise po zidovih znotraj cerkve in še bolj zunaj cerkve ter povsem pokrivajo stene in streho hodnika, ki obdaja kapelo od vseh strani, vse
to ti kliče: Tukaj je resnično kraj božji!
Svetovna zgodovina Altotinga se izgublja v davnini. Verjetno je bilo tu že pradavno naselje v železni in bronasti dobi, nato trdnjava za časa Rimljanov, ki so prav mimo Altotiga speljali cesto proti Donavi na sever. Bavarci so pozneje zgradili tu knežji dvor in cerkev. Trdijo, da jo je ustanovil in posvetil sv. Rupert. To prvotno cerkev da predstavlja danes osme-rokatnik kapele, ki stoji v njem glavni oltar in milostna podoba. V tem primeru je ta prostor najstarejša zgradba v Alto-tingu. Drugi trdijo, da to ni bila cerkev, temveč baptisterij. Kakor koli naj bi bilo, ta del kapele je gotovo najstarejši. Pozneje so prizidali ladjo kot je danes. Okrog sv. Kapele so v precejšnji razdalji zgradili razne druge stavbe, cerkve in samostane. Nekatere bližnje zgradbe so v teku časa podrli, da je tako nastal res lep trg okrog sv. Kapele. Na tem trgu se vrše ob lepem vremenu veličastne slovesnosti in procesije. Sicer pa služi v isti namen tudi bazilika, ki je zelo velika cerkev kakih 200 korakov vstran od trga nasproti sv. Kapeli. Zgradili so jo v začetku tega stoletja prav nalašč zato, da se lahko v njej vršijo velike slovesnosti, kadar je romarjev veliko ali je slabo vreme. Sprejeti more od 6 do 8 tisoč oseb.
Dolgo je bil Altoting dostojno versko
središče Bavarske, toda nikakor ne kraj romanja. Romarski kraj postane šele ob koncu 15. stoletja. V altotinški zgodovini je zato najbolj znamenito leto 1489. Tega leta so se namreč zgodili razni čudežni dogodki, ki so priklicali pozornost ljudstva na Altoting in so dali pobudo, da so začeli ljudje romati tja. Pripoveduje se, da je prvi tak čudežni dogodek bila obuditev nekega utopljenega dečka. Padel je v bližnjo reko in utonil. Čez kake pol ure ga potegnejo iz vode mrtvega. Mati pa ga nese v sv. Kapelo in ga položi pred Marijo na oltar ter jo prosi, naj ga zopet obudi. In res, deček je zopet oživel. Drug podoben čudež se je dogodil kmalu nato. Neki kmet je peljal s polja domov težko naložen voz. Po poti mu pade njegov sinček pod konje in pod voz, ki gre preko otroka s kolesi. Ali otrok ostane nedotaknjen. Ti in podobni čudežni dogodki, ki so se začeli odigravati v Altotingu, so priklicali množice od blizu in daleč, da je kmalu nastala slovita božja pot. Tja so hodili ne samo preprosti ljudje, nego tudi odlični možje svetnega in cerkvenega stanu. Bavarski vojvode in kralji so bili vedno med največjimi prijatelji in dobrotniki Altotinga. Nekateri so tam tudi pokopani. V Altotingu je pokopan tudi sloviti vojskovodja iz 30-letne vojne maršal Tilly. Ker pa je papež prepovedal, da bi pokopali
mrtve v cerkvi sami, so v njej shranili
samo Tillyjevo srce. Napis se glasi: Na-
grobnik gospoda Janeza Tillvja. Njegovo
življenje je bilo boj, njegova smrt zmagoslavje. Sedaj je njegovo srce tam, kjer je bil njegov zaklad. Ponižno je častil ponižnost Dekle in čisto je slavil čistost Matere (Marije). Tillyjevc smrtne ostanke je želel videti tudi Napoleon, ko je zmagovit vkorakal na Bavarsko in prišel tudi
v Altoting. Pred Napoleonom je pa prenočil v Altotingu papež Pij VI., ko se je vračal z Dunaja, kjer je obiskal Jožefa II. Večkrat je bil v Altotingu papež Pij XII., ko je bil še nuncij na Bavarskem med prvo svetovno vojno in po njej.
Marsikaj lepega in žalostnega je doživela božja pot v Altotingu. Posebno hudo je bilo tudi med zadnjo svet. vojno, ko so nacisti zadnje dni aprila 1945 ustrelili brez vsakega procesa čuvarja altdtinškega svetišča msgr. Adalberta Vogla in še več drugih meščanov.
Danes so bridkosti v glavnem pozabljene. V Altoting se zopet nemoteno stekajo verne množice Nemcev z Bavarske, a tudi iz drugih dežel Nemčije, tako da je postal za Nemce Altoting to, kar je za Avstrijce Marijino Celje: največja in najbolj priljubljena njih Marijina božja pot.
(Se nadaljuje)
\^1 ryrff ‘
<\sKeq<\
Priprava na marijanske dneve
Trst se pripravlja na dostojen sprejem fatimske Gospe, ki bo dospela v Trst 17. septembra. Ena izmed najlepših priprav so brez dvoma nabožne prireditve o skrivnostih rožnega venca, ki se od torka 8. septembra dalje vsak večer vršijo v prostorih tržaškega velesejma in sicer v paviljonu D. Te igre so se vršile v letošnjem juliju v Gorici. Kakor Goričani, ki so vsak večer napolnili cerkev sv. Ignacija do zadnjega kotička, tako se tudi Tržačani v velikem številu udeležujejo teh izredno lepih nabožnih iger.
Poroka
Preteklo nedeljo sta si v cerkvi na Re-pentabru obljubila večno zvestobo gdč. Marija Bobek in g. Bruno Kralj. Iskreno čestitamo in želimo božjega varstva in sreče!
Gradnja poslopja farmacevtske fakultete
V	sklopu tržaške univerze so začeli zidati poslopje za farmacevtsko fakulteto, s čimer se bo univerza še bolj izpopolnila.
Nova ladja na progi na Bližnji Vzhod
Na pomorski progi proti Bližnjemu Vzhodu je začela voziti nova ladja. To je »Mugla«, katero je ladijska družba Sperco kupila v Franciji. Ladja ima 1.150 ton. To je peta ladja omenjene družbe, ki obratuje na progah proti Bližnjemu Vzdo-du.
Izročitev turbinskega tankerja
Združene jadranske ladjedelnice (CR-DA) so v ponedeljek izročile naročnikom turbinski tanker »Esso Svvitzerland«, deveto izmed serije 12 ladij te vrste, ki jih je naročila pri ladjedelnicah CRDA družba Esso. Ladja je dolga 210 m in lahko prevaža nič manj kot 48.000 kub m, nafte s hitrostjo 17 vozlov na uro.
Zanimanje za tržaški paviljon na zagrebškem velesejmu
Ob 50-letnici zagrebškega velesejma so na pobudo italijanskega državnega zavoda za trgovino s tujino postavili na vele-sejmskem. prostoru nov italijanski' paviljon. Zavzema prostornino 3.400 kvadratnih metrov. Načrt za moderni paviljon je izvršil arhitekt Contigiani de Renzi iz Rima, delo samo pa so zaupali tržaškim tvrdkam. Paviljon je res nekaj edinstvenega in vzbuja na velesejmu veliko zanimanja. Stene so vse iz kristala, streha pa iz raznobarvne pločevine v obliki velikih šesterokotnikov.
Otvoritev velesejma je bila v soboto 5. sept. ob navzočnosti maršala Tita. Iz Trsta je v ta namen odpotovala številna delegacija, ki jo je vodil župan dr. Fran-zil.
Tržaški zdravniški dnevi
V	teh dneh se vršijo v Trstu predavanja zdravnikov ob priliki »tržaških zdravniških dni«. To je že trinajsto zasedanje te vrste. Letos so zdravniki izbrali temo o srčnih bolezni, ki so zelo razširjene po vsem svetu, da vzbujajo že resno zaskrbljenost. Zasedanja se udeležuje nad 200 italijanskih in več tujih strokovnjakov za te bolezni. Na sporedu je bil tudi znanstveni dokumentarni film o srčnih operacijah priznanega turinskega zdravnika Dogliottija.
Lepo priznanje dijakinjam slov. učiteljišča
Na natečaju, ki ga je razpisalo pokrajinsko vodstvo CONI za slike in risbe s športno temo, so odnesle kar vse nagrade za dijakinje od 15. leta dalje dijakinje slovenskega učiteljišča v Trstu. Kot najboljšo izmed vseh 265 predloženih slik pa so ocenili delo 15-letne učiteljiščnice Vere Žerjal iz Lonjerja, z naslovom »Telovadnica«.
Mali šmaren na Sv. gori
Tudi letos je praznik Marijinega rojstva privabil na Sv. goro stotine in stotine romarjev. Iz vseh krajev Primorske so se zgrnili na to priljubljeno božjo pot, pa tudi z Gorenjskega. Vreme je bilo čudovito lepo, kar je v romarjih še povečalo veselje in praznično razpoloženje.
Ze na predvečer je bila cerkev do kraja polna. Po sv. maši in krasnem govoru so romarji še dalje molili in prepevali, vse do jutra. Le malokdo je spal. številni duhovniki pa so spovedovali pozno v noč.
Naslednjega dne so se vrstile svete maše druga za drugo. Slovesna, peta, je bila ob 8\ Tudi po tej sv. maši je bila lepa pridiga, prav tako med zborno ob 10h. Opoldne je bil slovesen blagoslov s petimi litanijami in zahvalno pesmijo. Temu je sledil poslovilni govor, ki je marsikateremu romarju privabil solze v oči. Slovo
od matere je vedno težko, je poudaril govornik. In kakor se težko ločimo od svoje zemske matere, tako nam je pri srcu hudo, ko se poslavljamo od naše nebeške Matere.
Vsi govori so bili izredno lepi; iz vseh je kakor ožarjena od sonca izstopala podoba Marije, ki bedi nad svojimi zvestimi ovčicami noč in dan.
Veliko pobožnih misli in čustev lahko ukreše lepa pesem, a tudi izbrana beseda govornikova skriva v sebi silno moč: seže v najgloblji kotiček srca, ga navduši za svete ideale in ga okrepi v ljubezni do Boga in Marije.
V	popoldanskih urah se je na Sveto goro zopet naselila tišina. Po sklepni pobožnosti so se romarji začeli spuščati v dolino, srečni in zadovoljni, da so ob Sve-togorski Kraljici doživeli tako lepe trenutke.
Razširitev pontebske ceste
Prihodnji mesec se bodo začela dela za razširitev pontebske ceste. Dela, ki jih bo vodilo državno podjetje ANAS, bodo trajala približno leto dni in se bodo začela na treh odsekih od Vidma do postaje Carnia. Razširitev te ceste bo velike važnosti tudi za tujski promet, saj v poletnih mesecih prevozi preko nje nad 100 tisoč avstrijskih vozil.
Nov zakonski osnutek predložen parlamentu
Študijski centri raznih strank proučujejo nov zakonski osnutek, ki ga bodo predložili parlamentu v odobritev za podaljšanje roka o zapori stanovanj. Ob koncu letošnjega leta je po zakonu predviden zadnji povišek najemnine za stara v višini 20 od sto. Z 31. decembrom 1960 namreč zapade rok o zapori stanovanj, ki je bila v veljavi vse od leta 1955. (Razna)
Doberdob
Gostovanje pevmske mladine
Preteklo nedeljo je v Doberdobu gostovala iz Pevme z igro Pri kapelici. SKPD iz Pevme poznamo že iz preteklih let, da so njegovi člani radi kaj lepega naštudirali, pevski koncert, akademijo, igro. Tako so letos pripravili ljudsko igro Pri kapelici. Prvič so jo igrali doma, sedaj pa so bili gostje doberdobske mladine. Ta jim je pripravila čeden oder na farnem dvorišču in zvečer so Doberdobci še kar v lepem številu prišli poslušat goste. Seveda bi bilo navzočih lahko veliko več, ko bi mnogim rdeča učenost ne bila ubila smisla in ljubezni za dobro domačo besedo; druge pa motorizacija moti, da ljubijo tuje, domačega pa ne. Kljub temu je bila udeležba dobra, ker so prišli ljudje tudi iz sosednih vasi.
Pred začetkom igre je domači zastopnik pozdravil goste, nakar je oktet Planika zapel 3 pesmi, da je med občinstvom ustavil pravo razpoloženje. Ubrano so doneli fantovski glasovi in se mešali med pihanjem burje, ki se je po poletnih počitnicah prvič oglasila na Krasu. Nato je Ivo Bolčina v imenu Pevmčanov pozdravil navzoče občinstvo in pregral tudi kratko vsebino igre, da je tako seznanil gledalce s tem, kar se bo pokazalo na odru.
Igro so dobro podali, posebno sta se odlikovala trgovec Smole in pa vaški pastir Jurček, ki sta se v svoji vlogi najbolje vživela. Vendar so se tudi ostali potrudili in kar vidno je bilo, kako so od dejanja do dejanja bolje igrali. Nič čudnega, pri neizkušenih igralcih je začetna trema vedno neizogibna. Vsekakor smo bili v nedeljo zvečer vsi lahko zadovoljni zaradi lepe igre v Doberdobu. In kar najbolj moramo pozdraviti tako bratsko gostovanje mladine iz ene vasi v drugi. Pozdraviti in pohvaliti moramo tudi prizadevnost fantov in deklet iz Pevme ter njih mladega režiserja, da so znova pokazali, kako ni še zamrl idealizem v njih dušah.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Delo dobe v Švici
Neka tovarna v St. Gallu v Švici potrebuje: a) sedem izkušenih šivilj; b) tri izkušene likalke. Starost: od 21 do 33 let. Plača: od 1,72 do 1,77 fršv na uro. Dolo: 46 ur na teden. Hrana in stanovanje na račun delavk. En šv. fr. je 145 lir.
Prošnje je treba nasloviti na Pokrajinski delavski urad.
Slovenska razstava v Clevelandu
Ob priliki otvoritve nove vodne poti, ki preko reke sv. Lovrenca povezuje velika jezera ameriške celine s svetovnimi morji, je clevelandska trgovinska zbornica priredila v mestnih »Arkadah« razstavo z naslovom »Združeni narodi«. Namen te razstave je bil pokazati svetovno povezavo med mestom Clevelandom in novo vodno potjo. Na tej razstavi so sodelovali tudi Slovenci, ki so prikazali predvsem slovensko ljudsko umetnost, pesem in izročila, obenem pa tudi naše novejše snovanje na področju umetnosti in gospodarstva. Med drugim je bila na zemljevidu prikazana Slovenija ter njen položaj v svetu. Modra vrvica pa je simbolično povezovala novo pomorsko pristanišče Cleveland, kjer živi največ Slovencev, s Koprom, prvim slovenskim pristaniščem. Po soglasnem mnenju slovenskih in tujih o-biskovalcev je bila slovenska razstava ena najbolj okusno pripravljenih ter je privabila mnogo gledalcev.
Smrt zaslužnega ameriškega Slovenca
V Jolietu je v 80. letu starosti umrl Jožef Zalar, osrednji tajnik Kranjske katoliške jednote, največje podporne organizacije med ameriškimi Slovenci. Rodil se je v Dolah na Notranjskem in se še kot otrok s starši preselil v Ameriko, ki je postala njegova druga domovina. Poleg poklicnega dela se je z vso dušo vrgel v organizacijsko delo med Slovenci in nad 50 let je bil osrednji tajnik KSKJ, ki jo je s svojo sposobnostjo in pridnostjo izgradil v tako veliko in cvetočo ustanovo.
—	Pred leti je tudi pok. Jože Zalar daroval za KD v Gorici lepo vsoto. — Bog mu bodi velikodušen plačnik.
Tečaji za slovenske otroke v Argentini
Slovenski otroci v Argentini nimajo priložnosti, da bi obiskovali šole v materinem jeziku, zato pa je zanje poskrbljeno, da lahko poleg redne državne šole obiskujejo tečaje, ki se po enkrat tedensko vršijo v kakem prostornejšem privatnem stanovanju, ki ga marsikdo rad da na razpolago v ta namen. Verski pouk vodijo slovenski duhovniki, prav tako požrtvovalne slovenske učiteljice pa uče otroke pravilno pisati in govoriti materin jezik ter spoznavati njegovo lepoto. Pouk je razdeljen v začetno, nižjo, srednjo in višjo skupino. — Slovenski tečaj »Narte Velikonja« v Villa Tesei obiskuje okrog 30 otrok, v Berezategui pa imajo tečaj »Ivana Cankarja«.
Prireditev evropskih študentov beguncev v Argentini in nastop Slovencev
V Buenos Airesu je FEDECE (t. j. Zveza študentov beguncev iz Srednje in Vzhodne Evrope) v mesecu juliju pripravila kulturno-družabno prireditev, na kateri se je zbralo nad 50 udeležencev. Pri nastopanju so sodelovale razne narodnosti, tako n. pr. Estonci, ki so nastopili s svojimi narodnimi pesmimi in plesi in Ukrajinci, ki so želi velik uspeh s kozaškimi plesi; tudi slovaški akademski pevski zbor je zapel par pesmi. Tega večera pa se je udeležilo tudi izredno veliko število slovenskih akademikov in drugih
Kronika za vroče dni
(Zbira in zapisuje Zas)	g
Je razumljivo, da tako pisanje ni bilo po mislih takratnim avstrijskim šolskim oblastem. Že na otvoritveni konferenci 31. julija 1800 so Raiču očitali gotove nerodnosti. Po burnem prizoru je skupno z Davorinom Trstenjakom zapustil konferenčno sobo. Tako je končalo njegovo službovanje na mariborski gimnaziji. To potrjuje tudi službeni list, katerega je prejel isto leto:
Št. 311.
Častivredni gospod Matija Raič, duhovnik labodske vladikovine je bil vsled odloka v 10. dan februa-rija 1853. 1., št. 175, po deželni o-blastniji v Gradci, kot suplent na c. kr. gimnaziji v Mariboru nameščen. Učil je na omenjenem zavodu od šolskega 1. 1853./54. po-čemši do 1859./60. na nižji in višji gimnaziji slovenščino in zraven tega še v šolskih letih 1858./59.
v III. in 1859./60. v IV. razredu grščino.
Podpisano ravnateljstvo more častivrednemu gospodu Matiji Raiču spričati, da je svoje dolžnosti kot gimnazijski učitelj truda-ljubivo in jako spretno spolnjeval; posebno pa je znal vnemati in navduševati učence, da so se kaj radi maternega jezika in njegovega slovstva učili.
C. kr. gimnazijsko ravnateljstvo v Mariboru 15. okt 1. 1860.
Adolf Lang, ravnatelj.
Vse to nam jasno pove, da je borba za pravilno ureditev slovenskih šol že stara zadeva.
Pa še nekaj pove, namreč to, da smo največja zaščita naših šol mi sami, naši otroci-dijaki. To naj bi pomislili gotovi naši slovenski starši, ko vpisujejo svoje otroke v šolo. Zavedati bi se morali, da slovenski otrok spada v slovensko šolo. Vsak oče bi moral pokazati svojo odločnost; o vsakem bi se moralo reči »neizprosen, mož jeklen«.
Povrnimo se zopet v stare čase. Ker je govora ravno o šolah, pride prav Cel-ska kronika, tam, kjer piše o usttanovitvi latinske šole:
1808 so cesar Franc I. s dopisom štajarske vlade od 10. septembra 1.1. Čelanom latinske šole dovolili. Perva latinska šola se je mesca novembra 1808 v Celi začela. Dobili so potem vsako leto edno šolo več, tako, da se je v jeseni 1812 peta šola na tukajšnem gimnazii začela.
Pervi učitel latinske šole v Celi je bil Joanez Anger, ki je prišel iz Linča sem ino je tukaj 65 let star 24. septembra 1813 vmerl. Pervi predstojnik tega gimnazia je pa bil Tomaž Rudolf Hirsch, duhoven minoritarskega reda, ki je vmerl v Celi 74 let star 15. ju-lia 1824.
Pa še eno vojaško, saj taki problemi ne pridejo nikdar iz mode:
1809 26. ino 29. majo ino 4. ju-nia so Francozi pod generalom Makdonaldom vnovič v Cele pri-
šli. Komaj so ti naprej odišli, je že general Marmont 18. ino 19. junia drugo francozko armado skoz Cele peljal.
18. junia se je tu prav junaško obnašal Karl Luszinsky, poročnik cesarskih husarov. V tukajšnem lublanskem predmestu je on pričakoval Francoze ino kad so že blizo njega prišli, se je na svojega konjiča vsedel, ino je po Francozih vstrelil, potem pa pred fran-cozkimi kojniki, ki so se za njim spustili ino so po njim strelali, kakor ptica skoz mesto šel, je pri gradških mestnih vratah še enkrat nazaj po Francozih vstrelil ino potem proti Teharjem šinil.
Luszinsky je pozneje 40 gold. h celski fari vložil, naj bi se tu vsako leto 18. junia ena sv. meša v farni cerkvi za njega brala, pri gradških mestnih vratih je pa postavil kapelico s križem ino s napisom :
»Qui confidit Deo fortis est ut leo.«
prijateljev; Slovenski mladinski pevski zbor, ki je zapel Ob večerni uri, Guažet in Slovenec sem, je bil nagrajen z dolgo trajnim ploskanjem in odobravanjem,
Dvojezični pouk na koprskih šolah
Z letošnjim šolskim letom 1959-60 bodi) začeli izvajati v koprskem okraju dvoj«’ žični pouk na slovenskih šolah. Medteit bo na italijanskih šolah pouk samo v italijanščini. Na osnovnih šolah bodo h# li dve uri italijanščine na teden, na uči teljišču pa šest ur. Pogovor v italijanščini bodo uvedli letos tudi v otroških vrtcit Slovenci čutijo potrebo, da se priučijo tudi italijanskega jezika, čeravno prebi vajo v Jugoslaviji. Kdaj se bodo začeS učiti slovenščine Italijani v Italiji?
25. radijsko-televizijska razstava
Al - Od 12. do 21. septembra bodo pH redili na prostoru milanskega vzorčne?* velesejma 25. italijansko razstavo radi* in televizije. V letu 1958-59 je izdelala it* lijanska industrija 750 tisoč radijsk® sprejemnikov vseh vrst ter 430.000 tele vizijskih sprejemnikov.
Prva radijska razstava je bila 1. 1$ prav tako v Milanu. Razstavljaleev je bil le 21. L. 1949 so prikazali na taki razsta* prve uspehe v televizijskih oddajah. V tos bo razstava znatno večja kot lansi* leto.
Dobra letina — nesreča za kmet®
Kakor se zgornji naslov čudno sliši, j) resničen. Letos je zelo dobra letina skol* za vse pridelke. Obilne padavine so t" magale, da so vsi pridelki dobro obrodil četudi so bile tudi hude nevihte in & urja, ki so povzročila občutno škodo 11 in tam, vendar moramo priznati, da f letošnja letina dobra. Ker je bilo tudi \k dosti pridelka, se zdi, da ga je že sko!° preveč. Zato padajo cene vsem kmetski®1 pridelkom, posebno še vinu in zelenja'1' Staro vino ponujajo sedaj že občutno P0^ lastno ceno.
Vendar px-i prodaji na drobno ni nikjef opaziti, da bi kdo hotel cene kaj nižaO' četudi si trgovci in gostilničarji blago po tako nizkih cenah. Od dobre tine imajo zopet korist le trgovci, kid pa izgubo. Delavec in meščan pa sta vrf no pri istem; drago morata vse plačeval kar kupujeta, pa naj bo letina dobra a slaba.
OBVESTIL/
VPISOVANJE IN POPRAVNI IZPl^
na osnovnih šolah v goriškem in dob®* dobskem okrožju. Vpisovanje se prič®* na vseh osnovnih šolah goriškega in $ berdobškega okrožja dne 16. t. m. in zaključi dne 30. t. m.
PODROBEN RAZPORED je sledeči: Goriško okrožje: 21. sept. izpit čez & razred v Gorici ul. Croce in Randac<ŠJ v štandrežu, Podgori, Pevmi (za Pevw in Št. Maver), Števerjanu, Valerišču Jazbinah.
22. in 23. sept. izpit čez V. razred na v'5^ prej imenovanih šolah ter v Plešiveifl Skriljovem.
Doberdobsko okrožje: 21. sept. izpit < II. razred v Doberdobu, Sovodnjah Rupi.
22. in 23. sept. čez V. razred v Doberdob Sovodnjah in Rupi.
24.	sept. izpit čez II. in V. r. v Gabrj
Vrhu
t
25. sept.	izpit	čez	II.	in	V.	r.
26. sept.	izpit	čez	II.	in	V.	r.	v	Jami]1
28. sept.	izpit	čez	II.	in	V.	r.	v	Dolu
/zpitne komisije so iste kot v prV^ roku.
Otroci rojeni d. 1953 (za prvi razrCf. morajo predložiti rojstni list im poti^ o cepljenju, ostali pa spričevalo.
Šolsko leto 1959-60 se otvori dne 1-tobra s šolsiko mašo.
DAROVI Za bolno Cvetko: Družina Cej -500 lir. V štv. KG je bilo po pomoti s javljeno, da je Fabris Marija, 'ki je	^
vala 1000 lir iz Gorice, namesto iz
OGLASI	.
Za vsak mm višine v širini enega trgovski L 20, osmrtnice L 30, več davek na registrskem uradu. ^ ^
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr.
Tiska tiskarna Budin v Gorici
Fatimska Kraljica vabi verne Slovence na Opčine 13. sept. popoldni