Trmoglavost. Spisal Ivo Trošt. III. nKamor se drevesce nagne v mladosti, tja raste drevo v staiosti." Krivo je pohabljeno, veje in venec mu včasih segajo do tal. Zraven tega je kaka nczgoda še vani, da se nekoliko ulotni ter na onem mestu gnjije. Tako potem negetuje, dokler je neusmiljena sekira ne podere. Ker je pa uže navada, da človek in človeško življenje primerjajo marsičemu, celo moiju, mislim, da nisera zasadil pluga v nikako ledino, če je primerjam drevesu. Kakor tako drevo, ki je samovlastno poganjalo svoje veje in mladike ter trmoglavo upogibalo deblo in venec svoj, ni drevo, od kojega iniamo kaj prida pričakovati, tako i človek, kojega so nagibali mladosti valovi samoveljave, častihlepnosti in pohlepa, kakor trst v vodi, to je, on ni pravi človek za družbo človeško. Ne morem trditi, da ima samoveljava in trmoglavost pri mladem nedoraslem človeku toliko vpliva, ko pri starem. Pri mladem človeku se jedva razvija, in če ji pustimo ugodna tla, ugodni čas in ugodno vrerae, pokaže nam ta spačica prav kmalu rožičke. Pri starcu je trmoglavost po tem, kakor so ji bile ugodne razmere v povojih, kakor so ji bila ugodna tla v oni dobi, ki je za raščo in razvoj takih parazitov prava. Trmoglav človek tudi za družbo ni, ker ne ve, kjeje meja mej pngovorom in pričkanjem, mej pričkanjem in prcpirom. Zato je prava nadloga vsi družbi. On tudi ni za prijateljsko občevanje, osobito, ako je pri tem še neodkritosrčen. človek ne v<5, kje in kedaj je prestopil mejo častilakouinosti. Ni si svest, da lehko radi vsake malenkosti nastane mej njima vihar, silen vihar, ali pa tudi zelena jeza. Ta baje, da je še hujša, ker boljše je imeti deset odkritosrčnih sovražnikov, kot pa enega potuhnenega trmoglavca. .Tihe vode globoko dero." Kakor pa ne smemo pri drevesci vej preveč v živo porezavati, tako tudi pri človeku ne smemo odpraviti popolnoma vsega -zolča". Ne mislini baš jeternega zolča, ker ta ni pri vzgoji odločilen, mislim pa samodelavnost, samosvest, in odločnost. Te lastnosti so vsakemu značaju tako potrebne, ko ribi voda. Takov človek je pač malo vreden, ki nima takorekoč nikake odločnosti. če ga prašaš zjutraj: Brate, kani pa danes?1* odgovori ti: -Ne vem". Prašaj ga zvečer, odgovori ti zopet: ,,Ne vem". On je povsod in nikjer. To se pravi, on je bil na tolikih krajih, da revež res ne ve, kje; bil je tam, kjer so drugi hoteli, ker so ga obiačali, kakor pero na vodi veter obrača, kamor in kakor hoče. On je postal morda po kakih britkih izkušnjah, kakor so: strogost v vzgoji, fizični napori, slepa pokorščina za vse individualno gibanje, popolnoma apatičen za vsakoršne pojave. Tak človek je vreden, da ga iz srca pomilujemo. V društvenem življenji je on pravcati _ne bodi ga treba". Vsakemu se boji zameriti, vsakega razžaliti. Sam do sebe je pa neznansko natančen, da celo pedant, samo da nima nikake vztrajnosti. I v govoru in pogovoru sluša raje drugi del poslovice: Bmolčati je zlato". Zato se nekoji čudijo, da se taki ljudje ne odvadijo govoriti. No, to se ve, da tudi če znajo govoriti, Demosteni in Ciceroni niso nikaki. Pač mora biti notranjost takih značajev tnirna, brez vetra in viharja. Misli jira morajo biti samo ljudomile in blage, da bi ne zmešale niti najčistejše vode, če si ti ljudje sploh upajo vedeti, da so misli -zollfrei". Duševnem delu niso sposobni, tedaj kapacitete in korifeji niso, mehanično še delajo, ali vedno Bad verbum" mehanično. — Kakor ima tedaj tak značaj mnogo slabih lastnosti, tako ima tinli njegov kontrast silno veliko nedostatnosti, madežev in pogreškov. V njegovem notranjem ni nikdar vse tako, kakor bi moralo biti. Vse je razburjeno, zdivjano in — divje. Tako je, kakor na površji kakega počivajočega vulkana. V^ak trenotek lehko nastane strah in groza. Tudi če ima tak človek kaj dojmljivosti za lepo, dobro, vzvišeno in sveto, ko nastane v notranjosti njegovi erupcija, odmah vse pozabi. Takrat je bolj žival, nego človek. Razburjenost pokaže se tudi na vzunanje in gorje objektu, ki ga je ujezil. Popolnoma uiu pojasni razmerje, ki je, ali se mu le dozdeva, da bi moglo biti mej njima. In s kakimi ljudmi pride najčešče nen fache"? S takimi, ki imajo omenjenega olja v enaki ali približevalno v enaki meri, kot on v svoji posesti. Z mirnimi ali celd sebi nasprotuimi značaji se bode težko kedaj sprl ter jim pokazal trmo svojo. če mirnejši ne molči, pa se umakne, san o da je — mir. Pametno, toda ne vselej pravo. Dandanes je svet npretkan" in preveliko dobroto lehko v slabo uporablja. Tudi človeška družba treba v zidovji svoje palače le trdega, čvrstega kamenja — mehko ni za rabo. Torej, kakor smo gori videli, tudi nobeden omenjenih ekstremov v značajih ni za rabo in sicer radi tega ne, ker prvi (trmoglavnež) je sicer vzgojen ali slabo, drugi pa nič. Da bi pa vender oba ekstrema bila koristna, moramo paziti užč z mladih nog, da ne postaneta ekstrema. Držati se nam je neke poti, ki ni nobenemu preblizu. V primernem razmerji treba, da imata oba samosvestnosti in mirnosti. Pri razdeljevanji ene ali druge lastnosti moramo nmediam tenere viam". Naš izrek pravi, da je srednja pot tudi najboljša pot. / Le v tem, da modro odpravljamo, kar škoduje in vestno pribavljamo, kar koristi ter pospešuje razvoj pravega značaja, vzgojimo značaj, ki bode trdno stal v bran za vse dobro, lepo, vzvišeno in sveto, ki ne bode poznal trmoglavih strasti ter bode zvesto odbijal napade sitnih samosvojnežev, odurnih častihlepnežev in grdih skopubov. V to pomozi Bog in sreča junaška! IV. Vzgojni pripomočki morajo biti v vseh stopinjah razvoja otroške duše primerni naravi njeni. Ako se s temi le nekoliko prenaglimo, dosežemo baš nasprotno od nameravanja. Dosežemo smoter. od kojega smo se mislili udaljiti. Ko je še otrok duševno in telesno v povojih, ima pač malo ali nič teženj. Ima samo naravne nagone po hrani, spanji, svetlobi in včasih se mu tudi dobro zdi, če se kedo ž njim zabava, to je, on ima nekoliko potrebe tudi po družbi in zabavi. To je za ljubeče materino srcč pravi užitek, to ji je povračilo za ves trud in trpljenje. čestokrat je baš tukaj uže začetek v uglavji napominjane dušne bolezni. Samo za jeden otrokov nasmehljaj storf mati vse, kar more. Kmalu pa otrok začenja spoznavati to in ono, začenja spoznavati, kaj mu treba storiti, da dobi, kar baš želf v roke. Ako mu ne dajo željene stvarf, kremži in kisa se, joka, vpije, da je kaj. Kaj je treba tu storiti? Če mu ustrežemo, ustregli smo njegovi volji, ne pa potrebi; 6e mu ne, tedaj ima pa krik in vik, kakor da se svet podira. BHerkul na razpotji". Če vidimo, da se s tem nikakor ne pospešujo trmoglavega zahtevanja, naj le dobi v roke, kar je želel; nasprotno pa moramo ga zmotiti s čim drugini, toda tako previdno, da otrok ne spozna, zakaj se to vrši. Ker, če ve, da je vse to radi njegove sitnosti, zgrešili smo pravo pot, zgrešili smoter svoj. Mnogo težavnje je piliti rjo trmoglavega zahtevanja, ko je otrok užč dorasel, da govori, hodi in barem nekaj misli. Dogodi se včasih, da hoče iraeti otrok prav kaj takega, kar je povsem nemogoče. Videl sem otroka, ki je hotel imeti luno z neba. To je zares mnogo. Tukaj sme biti vzgojevatelj uže nekoliko bolj strog. Glavna stvar pa je, da je otrok uverjen o trdnosti in izvestnosti vzgojiteljskih obljub in prepovedi. Vedeti moia, da če je slišal danes: Tega ne dobiš 1 sliši i jutri: Tega ne dobiš! in če je vprašal 24* tudi po tem več mesecev, odmeva mu isti eho: Tega ne!" Če mu je znano, da je oče ali mati tako izpreniinjavih misli kakor svečanovo vreme, odstopil bode se svojinii zahtevami ter čakal — ugodnega vreniena in potem uganjal ter raztresal sitnosti toliko ča«a, da dobf, kar je želel. Ako mu reče oče ali mati: Fant, če nisi tiho, vržem te čez streho, (kar sc čestokrat čuje) fant ve, da do take katastrofe ne pride, torej nm je to pretenje toliko, ko lanski sneg. Roditeljem pa ppodkopuje to ono moč, ki je pri vzgoji tako zelo potrebna: resničnost v obljubah, izvestnost v prepovedih in konsekvenco kazni in toli poudarjano avktoriteto. Otrok mora spoznati, na kako trdo steno zadene, če so roditelji enkrat rekli: ne, tedaj se ne bode več opiral se svojimi nespametnimi terjatvami. Ta odločni nne" zveni mu tako, kakor kak pravcati: Bnolli iue tangere". Da kako, ko otrok uže doraste, da sam nekoliko misli in ve, tedaj smo nau dolžni razložiti vzroke, zakaj rnu nisino ustregli in zakaj mu ne moremo ustreči. S takimi razlogi pa ne smemo biti preobširni, ker otroška duša je dovzetna samo za kratke pa dovelj krepke utise. Osvedočen sem, da si otrok zapomni od še tako dolge prepovedi edino kake interesantne epizode, zadnje dve ali tri besede, zelo veliko, če si zadnja dva ali tri stavke. Tedaj, da bode uspeh gotov, le kratko in krepko! Ak» se ne zadovolji s teno, potrdimo še enkrat kategoriški Bne" in — basta! Rekel sem, da moramo otroku nekoliko razložiti vzrok, zakaj piavimo: nne", ker sicer dosežemo nasprotnost nameravanega sinotra. Otrok nam ne zaupa, ker misli, da delamo to iz samoljubja ali pa iz samovolje; otrok nas ne spoštuje, ker nas ne ljubi zastran omenjenih vzrokov. Ljubezen, spoStovanje in zaupanje pa si pridobimo le z ljubeznjivim in zaupnira ravnanjem v vseh zadevah. Ako smo vestno pazili, da se trma otroška ni mogla razvijati v prvih časih, ako smo jo v poznejih letih umno odpravljali, ne bode nam treba se bati, da se morda zaplodi v mladeniški dobi. Ce je bila uže prej, tedaj se lehko i v tera času pomnožuje, ako smo pa do tu srečno prijadrali brez nje, torej ni nevarnosti več. Morda kedo poreče, da s tem zatremo v otroku čut samostojnosti in samodelavnosti. Nikakor ne. Kakor ne smemo drevescu vej tako globoko odrezati, da bi rane (notabene: nezamazane in neobvezane) gnjile in bi bilo tako vse drevo oškodovano, tako nioramo tudi pri otroku umetno, tehtno in oprezno vse uravnati, da dobe omenjeni čuti zadostno moč in pravi tir. S tem smo dali dobremu značaju pravo podporo, ker prvi začetek dobremu značaju je modro umerjena samostojnost, pravim modro umerjena, ker mi vzgojujemo ljudi za človeško družbo. Pravi značaj bode v potrebi prijenljiv, kadar je sila, tudi strog ali povsod v potrebni in dostojni meri. Ne bode se prenagnil v svojih težnjah, da bi hrepenel po kaki stvari, ki ni in ne more biti zanj; če pa ve, da jo lehko doseže, da mu je istinito v korist, storil bode tudi potrebne korake, da jo doseže. Vedel bode vsaki stvari pravo mero. Razločil bode dobro klic: BTvrd bodi, neizprdsen mož jeklen", a razuniel in tudi dejansko bode uporabljal glasove: „— — ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata, In sodnik naj bo srcč." Tako smo tedaj videli in morda nekoliko i spoznali, kako nevarna bolezen je trmoglavost, kako pogubno vpliva na razvoj duše človeške, kako malovreden more biti oni, kateri je bil v svoji mladosti tako nesrečen, da ni irael pomočnika, ki bi bil potoček umno napeljaval v pravo strugo. V tej bi se bil pomikal dalje do reke in s tem innogo več koristil ko divji hudournik, ki ga o suši ni, o povodnji pa podira jezove ter preplavlja rodovitna polja. —