Zdenčan: Materina ljubezen.
765
lecim se, ko so zaculi, da je padel prevzetni Babilon: „Kako je prenehal vojd, počiva tlaka! Gospod je stri zlobnih palico, žezlo nasilnikov, ki je teplo narode z udarci brez prenehanja, ki je jarmilo kruto ljudstva, preganjajoč jih ljuto. Zdaj počiva in molči ves svet, razlegajo se veselospevi. Vesele se tudi jelke radi tebe in cedri Libanona (rekoč): ,Kar si padel, ne vspne nobeden se do nas, da nas poseČe.' Peklo je od zdolaj zadrhtelo ti nasproti, vzbudilo ti je duše mrtvih, zemlje glavarje, veleč vseh narodov kraljem (vstati) s svojih prestolov. Vsi začno ti govoriti: Tudi ti si ranjen kakor mi ? tudi ti nam jednak ? K peklu pahnjena je prevzetnost tvoja, Šum tvojih harf. Ležišče ti so črvi in molji tvoja odeja. Kako si padel z neba, ti danica, zarje sin ! Kako si zgrudil se na zemljo, narodov krotilec! Ki govoril si v svojem srcu : Na nebo Čem se vspeti, Čez Gospoda zvezde Čem postaviti svoj prestol, vsesti čem se na gori zborovanja *) na daljnem severu, popeti Čem se k višavam oblakov in biti jednak Najvišjemu, ali v pekel si strmoglavljen, v najglobočje brezdno."    (Izaija XIV., 4—15.)
l) Gora zborovanja, babilonski Araln, je bila po babilonski mitologiji na severni strani Babilonije ter je veljala kot nekak Olimp za sedež bogov in vhod v peklo
Materina
(Francoska
„ v_^e ljubi  me tako  srce. Kot vedno  usta govore, Do  materine stopi  koče, Prinesi nje"  srce mi  —  vroče!"
To draga  mu dejala je In  sladko se smejala je, Češ,   mater svojo  mi umori, V dokaz ljubezni to  mi  stori!
Pač  bojni  v  njem  besni  vihar, Besnel  strašnejši  ni nikdar: Boj  bfje dvojna  v  njem  ljubezen, Zanj  hujši je kot meč dvorezen.
Le  malo  čas  boj  trpi, Pogleda njo  in odhiti Tja v  materino  kočo  belo, Da dovrši  prestrašno  delo.
Kdor je videl siromašne ostanke nekdanjega Babilona: neliČne podrtine in kupe peska, dandanes bivališče divjim zverčm, se je prepričal, da so se do pičice izpolnile druge besede istega preroka:
;;In Babilon, kraljestev dika, prevzetnih Kal-dejcev ponos, postane kakor Sodoma in Gomora, kateri je Gospod razrušil. Na veke ne bodo v njem veČ prebivali, zapuščen bode od roda do roda. Tam ne razpne noben Arabec šotorja, noben pastir ne bo dal leči tam svoji Čredi ; marveč zveri puščave bodo tam počivale in napolnjevale njih domove s tuljenjem. Noji bodo bivali ondi in divji kozli tam skakali. Odgovarjali si bodo šakali in divji psi v palačah razuzdanosti."   (Izaija XIII., 19—22.)
Popravki. Obrnjeni tiskani v na perzepoljskih prepisih ne pomenja, da je a kratek, ampak da ga mora čitatelj sam dostaviti. Kardunijaš bo težko hebrejski Gan-eden, t. j. raj veselja, paradiž, ker je beseda ko-sejska. Nakši-Rustam ne stoji tam, kjer ga riše naša geografska karta, ampak nad Perzepoljem. Str. 730 čitaj nam. „elamljanski zaliv" elanitski \aliv (sinus aila-niticus). Elamljani so prišli zopet k moči in samostal-nosti po kralju Rimsinu, ne samo „za kralja Rimsina". Tako n. pr. je vladal od 1. 1009.—1004. pr. Kr. v Babi-loniji neki kralj  Elamec.
lj ubezen.
pripovedka.)
Stori  tu  nečloveški  sin Najdrznejši  na  zemlji čin  .   .  . Oj  solnce svetlo  —  le  zagrni, S temč  zastri umor ta  črni!
In s  hladnokrvno  sin  roko Iztrga njej  srce gorko; Oj  to srce, tako ljubeče, Kako  v  rokah sinu  trepeče!
Ostavi  rodni  dom  takoj, Gorko  srce nesoč  s  seboj; Ko  pa želi  k njej  naglo  priti, Na  cesti pade  kamenitL
Tu  — groza!  —-  še srce  vzdrhti, In  milo  mu  pregovori : „Sin,  hude čutiš  bolečine?" Vstrepeče zadnjič in   —  promine.
Zdenčan.