Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	13.000
Letna inozemstvo ....	»	18.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	25
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
=
Ul'k
Leto XXXII. - Štev. 44 (1627)
Gorica - četrtek 6. novembra 1980 - Trst
Posamezna številka lir 300
Jubilej prue popolne slovenske gimnazije
Dne 21. septembra 1905, torej pred 75 co. In krivični odvzem vse do sedaj ni bil leti, je takratni ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič slovesno blagoslovil in odprl zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo popolno slovensko gimnazijo. Prav je, da se tega njegovega velikega dela ob tem jubileju spomnimo in ga pravilno ocenimo, tudi zato, ker je na tej gimnaziji študiralo več naših primorskih duhovnikov zlasti takoj po prihodu Italije v naše kraje. Na tem zavodu so si še posebej utrdili svojo slovensko zavest in poglobili svojo izobrazbo. Moralno in umsko dobro pripravljeni so nato stopili v gori-ško bogoslovje.
Leta 1846 je ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf ustanovil Alojzijevišče, ki je imelo prostore za 60 dijakov, hodili pa so na državno gimnazijo. 2e škofa Pogačar in Missia sta imela namen po tridentinskih navodilih ustanoviti deško semenišče z gimnazijo, a jima to še ni uspelo. Ko pa je prišel leta 1898 za škofa v Ljubljano tedanji sarajevski pomožni škof dr. Jeglič, je hotel takoj uresničiti sen svojih mladih dijaških let, da bi morali Slovenci čim prej dobiti popolno slovensko gimnazijo, ki bi vodila v slovensko univerzo. Imel je pred seboj moralne, verske, pa tudi narodnostne razloge. Ko je uvidel, da je takratno dijaštvo pod močnim vplivom avstrijskega svobodomiselnega in protikrščanskega šolstva, se je v tem sklepu še bolj utrdil.
Deželni i snlošni men Slovenke skupnosti
URESNIČENJE VELIKE ZAMISLI
Ze tri mesece po svojem prihodu v Ljubljano je ta sklep sporočil svojim duhovnikom in jih prosil, naj o tem razmišljajo in še predvsem o tem, kje dobiti sredstva. Sam je še istega leta potoval v Lurd in Rim, kjer je to razložil papežu Leonu XIII., ki mu je zadevo blagoslovil. Sprva je mislil zidati dva zavoda: v enem naj bi bili kandidati za duhovništvo, v drugem pa tisti, ki bi si radi izbrali svetni poklic. Gimnazija naj bi bila skupna. Zidati je hotel na škofijski pristavi pri Sv. Petru v Ljubljani, a mu mesto ni dalo dovoljenja. Zato je s pomočjo župnika Malovrha kupil veliko zemljišče v Šentvidu nad Ljubljano. Naslednje leto je pozval mlade duhovnike, naj se prijavijo za študij na univerzi, da bodo mogli biti profesorji. Prvi se mu je prijavil idrijski kaplan Janez Gnidovec.
Načrte za zavod je izdelal arh. pl. Van-caš in 16. julija 1901 je škof Jeglič že blagoslovil temeljni kamen. Stavba je hitro rasla. Leta 1905 je bila glavna stavba z desnim krilom končana, levo krilo je bilo dozidano leta 1909. Tja do leta 1914 se je moral škof Jeglič boriti pri dunajski vladi, da so dali zavodu pravico javne gimnazije, še bolj pa se je moral boriti, da je bilo v gimnaziji vse slovensko. Zato so pod vodstvom ravnatelja Gnidovca in profesorskega društva v Ljubljani na široko organizirali pisanje slovenskih učbenikov. Po ustanovitvi prve Jugoslavije sta dobila škof Jeglič in še posebej ravnatelj Gnidovec visoko priznanje s strani Višjega šolskega sveta pri takratni slovenski vladi, da sta s pisanjem in zalaganjem učbenikov v slovenskem jeziku omogočila takoj po razglasitvi nove države miren prehod na slovensko gimnazijo po vsej domovini.
Leta 1913 so imeli prvo slovensko maturo s 30 kandidati. Polovica je bilo odličnjakov, vsi drugi so izdelali soglasno.
ZATRTJE ZAVODA
Zavod z gimnazijo je potem ob večjih in manjših težavah uspešno deloval do 28. aprila 1941, ko so pridrveli v zavod gestapovci, sklicali profesorje in dali nalog, da morajo še isti dan vsi zapustiti zavod z dijaki vred. Zaman je prosil ravnatelj Breznik vsaj za odlog. Zavod z vsem imetjem, z vso bogato knjižnico so zasegli Nemci in nikdar več se ni mogel vrnili nazaj. Med vojno je deloval v napol dograjenem Baragovem semenišču v Ljubljani, gimnazija pa je bila nastanjena pri uršullnkah. Tudi nova oblast se je po koncu vojne pokazala nenaklonjena tej zaslužni ustanovi. Ni je vrnila slovenski Cerkvi, temveč jo je uporabila najprej za mučilnico vrnjenih protikomunističnih borcev, nato pa za vojašni-
preklican.
V svojih 40 letih obstoja je zavod izpolnil veliko vrzel v slovenskem narodnem, kulturnem in verskem prostoru. Vseh dijakov, večinoma iz kmečkih in delavskih družin, je bilo v zavodu 3.136. Maturiralo jih je 742. Od teh jih je 271 doseglo duhovniški poklic, drugi so bili profesorji, tudi univerzitetni, dalje pravniki, zdravniki, veterinarji, ekonomisti, inženirji raznih strok itd. Ko je prof. Jakob Šolar ob smrti ocenjeval delo škofa Jegliča, je zapisal: »Iz-vojeval je politično zmago na Dunaju in slovensko zmago doma: ustanovil je prvo slovensko gimnazijo s slovenskimi učnimi knjigami in slovenskim učnim jezikom.«
NOTRANJE PROSLAVE
Ljubljanska nadškofija se je odločila, da ta jubilej proslavi z notranjimi proslavami, ki bodo potekale takole:
Na god sv. Stanislava Kostka, v četrtek
13.	novembra, bo ob 16. uri v župnijski cerkvi v Šentvidu-Ljubljana maša za rajne zavodske profesorje, vzgojitelje in študente. Po maši obisk grobov na šentviškem pokopališču.
V petek 14. novembra ob 16. uri bo nadškof dr. Šuštar ob somaševanju še drugih dveh škofov-za vodar jev (dr. Janeza Jenka in dr. Stanislava Leniča) opravil slovesno mašo v ljubljanski stolnici z nagovorom. Pri tej maši bo pel komorni zbor »Anton Foerster« pod vodstvom prof. Jožeta Trošta večinoma pesmi, ki sta jih skomponi-rala zavodska dijaka Matija Tomc in Alojzij Mav.
Ob 17.30 isti dan bo slovesna akademija v veliki avli teološke fakultete v Ljubljani. Zbor Consortium musieum dr. Mirka Cudermana bo izvajal dela Gallusa, Plavca, Tomca, Mava in Ukmarja. Slavnostni govor bo imel prof. dr. Stane Gabrovec, vmes bodo recitacije iz del zavodarjev Antona Vodnika, Jožefa Udovča in Jakoba Šolarja.
Isti dan bodo odprli tudi razstavo del zavodskih profesorjev in dijakov. Rzstava bo odprta od 14. do 30. novembra.
Prireditelji proslave vabijo vse bivše dijake prve slovenske gimnazije, kakor tudi vse številne prijatelje te ustanove, da s svojo prisotnostjo izkažejo priznanje življenjskemu delu pok. škofa dr. Jegliča.
■	Papež Janez Pavel II. je poklonil m. Tereziji iz Kalkute hišo v mestni četrti Primovalle, kjer so njene sestre preteklo nedeljo odprle nov dom za nezakonske matere in zapuščene otroke. Redovnice m. Terezije imajo v Rimu že dve hiši: ena je za otroke, kjer imajo tudi svoj noviciat, druga pa za stare ljudi.
Politično življenje med Slovenci v zamejstvu je kaj raznoliko. Naša manjšina je politično na žalost razklana, vendar moremo v tej včasih nejasni in malo idealni politični sliki zazreti tudi kaj svetlega. In to je prav slovenska politična stranka. V razpletu javnega življenja in v dialektiki političnih izbir igra prav edina slovenska politična stranka v Italiji, namreč Slovenska skupnost, svojo nenadomestljivo in pomembno vlogo.
Da je temu tako, pričajo prav v zadnjem času najnovejši politični dogodki v naši deželi. Slovenska skupnost je namreč pri pogajanjih za nove večine oz. odbore na Tržaškem in Goriškem odigrala vlogo zagovornika slovenskih koristi in zahtev. Samo njeni predstavniki so stopili v nove odbore, tržaški in goriški pokrajinski ter v goriški in krminski občinski odbor. Vse ostalo je le dim, ki ga razne italijanske stranke od časa do časa, zlasti ob raznih volitvah, povzročajo v namenu, da bi tako obšli dejansko problematiko slovenske narodne manjšine.
O vlogi in pomenu slovenske stranke pišemo navadno ob raznih volitvah ali pa v času, ko se ta pripravlja na kak pomemben notranji mejnik. In tak mejnik predstavljajo tudi njeni kongresi, zlasti pokrajinski in deželni. Prav v tem mesecu bo tretji deželni kongres Slovenske skupnosti, zato se nam zdi primerno, da ob tem dogodku zapišemo nekaj vrstic.
Ne bi ponavljali na tem mestu že mnogokrat zapisanih misli o vlogi slovenske stranke, o edino pametni izbili za manjšino, da si sama kuje svojo usodo tudi na političnem področju s svojo stranko, o vsem tem je bilo že veliko povedanega ob različnih priložnostih. Vseeno pa moramo nanizati nekaj misli, ki naj izražajo vsebino in naloge slovenske stranke v današnjem položaju.
OPIRANJE NA LASTNE SILE
Ko smo šli predlanskim na prve evropske volitve, smo si zadali kot cilj povezavo med narodnimi manjšinami v Italiji za dosego skupnega cilja. Čeprav ni prišlo do konkretne izvolitve našega predstavnika v evropski parlament, smo vseeno ob tem dogodku uresničili nove oblike sodelovanja med manjšinami, ki tudi danes kaže na pozitivne uspehe. Ob raznih naših volitvah gremo spet v boj s takim ali drugačnim geslom, pomembnim za eno ali drugo pokrajino ali za celo deželo. Zadnji čas je v ospredju našega boja prizadevanje za dosego zakonske globalne zaščite.
Že na drugem deželnem kongresu slovenske stranke je bilo prav to vprašanje v ospredju, saj smo tam izdelali naš za-
ZDA imajo novega predsednika
“I" ■ '"'Hit, ”
I
iuiiujlilM. :
konski zadevni osnutek in ga nato predložili v obe zbornici parlamenta kot peticijo in v deželni svet. Z nadaljnjimi pobudami se bo zdaj pot tega zakona gotovo, tudi formalno še bolj pospešila. Zakonska zaščita ostaja tudi danes slej ko prej eden glavnih ciljev naše politike.
Manjšinske stranke imajo navadno svoje posebne zahteve in značilnosti. Boriti se morajo v glavnem same. Apelirajo sicer na demokratične sile večinskega naroda, toda največkrat jih prav te »demokratične sile« izdajo ali pa jih sploh ne poslušajo. Obračajo se tudi na pomoč matične domovine, a tudi tu so mere različne in odnosi neenaki. Mednarodni sporazumi, ki včasih lepo rešujejo kake odnose med dvema državama, so lahko v isti sapi nekaka zavora in ne dajo manjšini zadostnih oprijemov.
Zato je pač jasno, da morajo te stranke največkrat zaupati v svoje lastne sile. Brez teh namreč ni upati na uspeh, ki je največkrat sad prav lastnega dela. Sami moramo vse preveriti, sami narediti načrt, sami usmeriti svoja dejanja.
NOVE DOLŽNOSTI STRANKE
Prav v zadnjem času so se stvari premaknile v nove smeri. To še posebej po junijskih upravnih volitvah. Slovenska stranka je v zadnjih letih bila v glavnem povsod v opoziciji. V občinah Gorica in Trst — dveh glavnih telesih — se je SSk umaknila iz znanih razlogov; ostala je do konca mandata samo v tržaškem pokrajinskem odboru.
Sedaj pa so se stvari spremenile. SSk je sprejela nove odločitve. Sklenila je stopiti v glavne večinske uprave: goriško in tržaško pokrajino in goriško občino, v posebni obliki pa je prisotna tudi v krminski občinski upravi. Na ta način ima sedaj tudi nove oblike dela in seveda pristopa k odločitvam. Zavedamo se tudi težav, ki so s
tem povezane. Ne bo lahka nova vloga slovenske stranke. Morda pa je bilo dobro tudi nekoliko tveganja, saj brez tveganja tudi ni misliti na možne uspehe.
Pred bližnjim deželnim kongresom SSk moramo vse te elemente pregledati in overoviti. Naš glavni strankin forum se mora soočiti tudi s temi vprašanji, ki so življenjskega pomena za našo stvarnost. Jasno je, da zaradi tega ne bo nič trpela recimo problematika globalne zaščite ali sodelovanja z manjšinami, kar sodi med stebre naše deželne politike. V sedanjem položaju pa mora najti Slovenska skupnost tisto ustrezno mesto v svojem delovnem krogu in v vsakodnevnem stiku z ostalimi silami večine. To pa predvsem zato, da bo znala in zmogla dalje in še uspešneje voditi boj za uresničitev njenih ciljev!
V	samem delovanju slovenske stranke se zaradi tega ne bo nič spremenilo. Z novim zagonom bo morala iskati raznih prijemov in sredstev, ki naj ji pomagajo realizirati lastne cilje. In prav na deželnem kongresu bo primerno pozorišče, ki naj izdela smernice za te nove politične naloge, ki naj stranki pomaga izoblikovati njeno novo lice. Novo seveda ne v bistvenih zadevah, kajti te so programskega značaja in jih Slovenska skupnost že od začetka svojega delovanja ima. Nova pa morajo biti in postati politična in taktična sredstva, preko katerih bo lahko dosegla svoj namen.
Za vse to je potrebno, da vsak po svoje prispeva svoj delež in s svojim sodelovanjem pomaga naši stranki pri oblikovanju njenih novih nalog in dela. Tu gre za sodelovanje in prispevek vseh demokratičnih in zavednih Slovencev, ki jim je pri srcu samostojni politični nastop in dosega naših skupnih narodno obrambnih ciljev.
Spectator
Zahteue jugoslouanskih razumnikou
Številni intelektualci (102 po številu) iz celotne Jugoslavije so podpisali poziv, s katerim se obračajo na predsedstvo jugoslovanske države z zahtevo, da se odpravi člen kazenskega zakonika, ki kaznuje »sovražno propagando«. Ta izraz namreč sodniki dostikrat zelo ozko razlagajo in izrekajo težke kazni za razne politične oporečnike, čeprav ustava zagotavlja svobodo mišljenja. Na podlagi tega člena sta bila obsojena na dolge zaporne kazni med drugimi tudi Milovan Djilas in Mihajlo Mi-hajlov.
Poziv jugoslovanskih razumnikov, ki obsega 10 strani, so podpisali številni pravniki, časnikarji, pisatelji in zdravniki. Osporavani člen enači — pravijo v pozivu — resnične izdajalce s političnimi oporečniki in celo s tistimi, ki samo drugače mislijo kot sedanja oblast, zato ga je treba nujno odpraviti, če se hoče zagotoviti enakost vseh državljanov ne glede na njih politično prepričanje.
i
MO 00
Republikanski kandidat Donald Reagan (na sliki desno) je na predsedniških volitvah, ki so bile v torek 4. novembra, prepričevalno porazil Jlnimyja Carterja (na levi), dosedanjega predsednika ZDA. Reagan je prejel Sili vseh oddanih glasov in si zagotovil večino v skoro vseh zveznih državah Sev. Amerike. Več o teh pomembnih volitvah
v prihodnji številki
■ Pretekli teden je tudi senat izglasoval zaupnico Forlanijevi vladi. Za zaupnico je glasovalo 188 senatorjev (poleg senatorjev vladnih strank še senatorji Južnotirolske ljudske stranke in Union Valdotaine), proti pa 120. S tem se je Forlanijeva vlada dokončno umestila. Sprejela je že več gospodarskih ukrepov, ta teden pa jo čaka nova pekoča zadeva, petrolejski škandal velikih razsežnosti. Z njim v zvezi je že prišlo do aretacije generala Giudiceja in 16 vidnih osebnosti iz petrolejskega sveta.
■ Na praznik Vseh svetih je papež Janez Pavel II. v popoldanskih urah obiskal rimsko pokopališče Verano, kjer je maševal in govoril. V pridigi je dejal, da je Bog vir vsake svetosti, da je vsak človek poklican k zveličanju, prikazal je odnos med
trpljenjem in zveličanjem, poudaril anti-komformistični značaj evangelija ter pomen blagrov, ki jih je Kristus oznanil. Na koncu je še omenil našo povezanost z mrtvimi. To povezavo ustvarjata naša vera in molitev.
■ Novi glavni tajnik poljske delavske partije Stanislav Kania in Jožef Pinkovv-ski sta opravila v Moskvi »prijateljski delovni obisk«, ki je trajal vsega pet ur. Takoj po obisku sta se vrnila v Varšavo.
V	Moskvo sta šla na zahtevo Brežnjeva, saj je sovjetska vlada zaradi razvoja dogodkov na Poljskem vse prej ko mirna. Kot poroča sovjetska tiskovna agencija Tass, je Brežnjev izrazil upanje, da »bodo poljski komunisti in delavci zmožni rešiti težavni problem gospodarskega in političnega razvoja, s katerim se spoprijemajo in zagotoviti nov celostni napredek ljudske republike Poljske«. O svobodnih sindikatih pa niti besedice. Vsekakor prepušča sovjetsko vodstvo sedanjim poljskim voditeljem način, kako naj se reši kriza.
■ Na otoški državi Jamaiki v bližini Kube so bile volitve, na katerih so zmagali laburisti, ki so zahodno usmerjeni in pristaši svobodnega gospodarstva. Osvojili so si 50 od 60 sedežev v parlamentu ter tako porazili marksistično usmerjeno Ljudsko stranko, ki je do sedaj razpolagala s 47 sedeži. Poraz vladne stranke je torej zelo hud in priča, da se je prebivalstvo naveličalo marksističnega gospodarstva, vedno novega razlaščanja in podpiranja držav vzhodnega bloka. Prvo dejanje novega ministrskega predsednika Edwarda Seaga je bilo, da je dal izgnati kubanskega poslanika, ki se je v preteklosti kar očitno vmešaval v notranje razmere na Jamaiki.
■ Na pekinški železniški postaji je prišlo do hude eksplozije, zaradi česar je izgubilo življenje 11 oseb. Ni jasno, ali je bila eksplozija namerna ali pa je šlo za atentat. Oblasti so se zavile v molk, ki je značilen za vse totalitarne režime.
Stran 2
Ob škofovih vizitacijah v slovenskih župnijah
Sedanji Štandrež
Stoletnica rojstva skladatelja
Stanka Premrla
Težko najdemo vas, ki bi v zadnjih desetletjih doživela tako velike spremembe kot ravno Štandrež. Iz nekdaj samostojne občine je postal goriško predmestje, iz kmečke vasi pretežno delavsko in obrtniško naselje, iz prej izrazito slovenske vasi precej dvojezična mestna četrt. Fara šteje danes 1.630 duš.
Toda kar si v preteklosti ni nihče niti v sanjah predstavljal, je to, da je povojni Štandrež postal obmejno področje, kjer prav sedaj gradijo glavni mejni prehod na Goriškem med Italijo in Jugoslavijo. Vse te ekonomske in socialne spremembe so močno spremenile podobo vasi in življenje njenih prebivalcev.
Predvsem gre za razlaščanje zemlje. Začelo se je z Malimi Rojcami, kjer je po vojni nastalo naselje za istrske begunce, se nadaljevalo na južnem koncu vasi, kjer so zgradili vrsto ljudskih hiš. Sledila so potem razlaščanja za industrijsko cono, za obmejno postajo, za tovorno postajališče, za številne nove ceste in nekatere tovarne v smeri proti Sovodnjam.
Vse to se je pridružilo razlastitvam, ki so bile izvršene že pred zadnjo vojno, ko so Štandrežcem vzeli njive za letališče in za mestno pokopališče, štandreška zemlja je postala nekaka torta, od katere se reže kos za kosom za vse potrebne in tudi nepotrebne namene goriškega mesta in tudi države. Domačinom je torej ostalo le bore malo zemlje okrog vasi in ob Soči.
Ker ni več zemlje, tudi ni več kmetov. Menda je na eni roki preveč prstov, da-bi nanje naštel štandreške kmete. Kljub temu so domačini ohranili ljubezen do zemlje; borijo se zanjo z vsemi močmi, da bi rešili, kar se rešiti da. To, kar je ostalo, zelo skrbno obdelujejo po končanem delu v mestu ali v tovarnah. Ljubezen do vrtnarije jim je prirojena in jo je opaziti tudi pri mladih rodovih.
Rekli smo, da se je spremenil socialni in narodni sestav Štandreža. Ljudje so v gospodarskem oziru še kar dobro stoječi in ne poznajo brezposelnosti. Številne nove hiše, ki so si jih zgradili tudi domačini, pričajo o tem. Kljub vsemu pa je Štandrež ostal in želi ostati slovenski. O tem priča dokaj bogato in razgibano kulturno življenje. To v Štandrežu ni nič novega; prosvetno in društveno delovanje ima v vasi stare korenine, ki segajo v preteklo stoletje. Gotovo je povezano s slovensko šolo, ki so jo ustanovili leta 1857.
Kakor marsikje drugje sta tudi v Štandrežu pod staro Avstrijo nastali dve prosvetni društvi, eno liberalno, drugo bolj krščansko usmerjeno. Vse je pa družila cerkev. Podobno je bilo po prvi svetovni vojni in podobno je danes.
Po zadnji vojni so Štandrežci kaj kmalu začeli s kulturnim delom in se povezali s staro tradicijo. Nastalo je prosvetno društvo »Oton Župančič«, ki si je omislilo svoj kulturni dom »Andrej Budal«, in nastalo je prosvetno društvo »Štandrež«, ki ima svoje delovno središče v župnijskem domu »Anton Gregorčič«. Obe društvi sta delavni, vsako na svojem področju. Eno se posveča bolj športu, drugo bolj izrazito goji kulturo. Prav prosvetno življenje je poleg šole in cerkve tisto, kar pomaga, da se ohranja slovenski značaj Štandreža, ki je pa vedno bolj ogrožen prav vsled razlaščanj in umetnega priseljevanja z ljudskimi hišami.
Versko življenje ima svoj center pač v cerkvi. Ta je po vojni doživela marsikaj novega. Predvsem so po zaslugi sedanjega župnika g. žorža zgradili poleg cerkve župnijski dom z dvorano in igriščem. Veliko domačo cerkev je v letih 1963-64 poslikal akademski slikar Tone Kralj. V cerkvi so napeljali centralno ogrevanje, električno zvonjenje. Zadnje veliko dejanje je bil prenos župnišča v hišo na trgu pred cerkvijo, ki jo je cerkvena uprava kupila in popravila. Tako je sedaj prav sredi Štandreža poleg cerkve še župnijski dom in župnišče, eno povezano z drugim. Msgr. Jože Zorž bo zaradi teh velikih del ostal zapisan v zgodovini štandreške župnije poleg kaplana Blaža Cotiča in župnika Josipa Kosovela.
Versko življenje v Štandrežu čuti vse probleme predmestja. Ljudje so zelo za posleni, mladina rada uhaja v gostilno ali v mesto. Precej jo mami tudi šport, tako da za intenzivno versko življenje ne ostaja veliko časa. Pri vsem tem je obisk cerkvenih opravil še dokaj zadovoljiv. Brez dvoma pomagata k temu cerkveni in mladinski zbor ter tudi prosvetno društvo »Štandrež«, ki druži enako misleče domačine, da vztrajajo, tako pri delu za kulturo kot tudi v gojitvi verskega življenja. Na ta način župnijski dom dopolnjuje versko prizadevanje v cerkvi in pri verouku v
Zvonik župnijske cerkve sv. Andreja v Štandrežu
šoli. Izpričuje se resnica, da sodobno dušno pastirstvo nujno potrebuje tudi primerne izvencerkvene prostore in mladinske ter prosvetne organizacije, da lahko uspeva.
Organizacije, ki k temu pomagajo, so: župnijski svet, upravni svet, cerkveni in prosvetni zbor, mladinski zbor (slovenski in italijanski), bratovščina rožnega venca (obstaja že sto let in šteje sedaj 230 članov), krožek za lepoto hiše božje, skupina skavtov in katol. prosvetno društvo. Razširjen je tudi katoliški tisk.
Verniki italijanskega jezika imajo svojo nedeljsko mašo ob 9. uri, sicer pa zahajajo v bližnjo župnijo na Rojcah, kjer imajo tudi šolo.
Takšna je torej realnost Štandreža, ki se bo z njo srečal g. nadškof ob svoji vi-zitaciji. Brez dvoma bo njegovo srečanje s Štandrežci dalo novega zagona vernim in morda bolj približalo manj verne.
Na svojevrsten način so cerkveni zbori Zgornje Vipavske doline proslavili stoletnico rojstva svojega rojaka, skladatelja msgr. Stanka Premrla (1880-1965).
V	župnijski cerkvi v Podnanosu (prej Šentvid pri Vipavi) se je v nedeljo 28. septembra popoldne zbralo blizu 200 cerkvenih pevcev in pevk s Cola, Budanj, Otlice, Vrhpolja, Vipave, Sv. Križa na Vipavskem, Goč in Podnanosa. Postavili so se pred glavni oltar v prezbiteriju ter v mogočnem zboru pod vodstvom prof. Jožeta Trošta prepevali med sv. mašo, ki jo je pri stranskem oltarju daroval postojnski dekan Vladko Pirih.
Pevski zbori so se celo leto pridno učili za ta skupni nastop. Naštudirali so same Premrlove skladbe: večdelno slovensko mašo Pred stolom božje milosti (iz leta 1948), od Vstopa, Slave, Sveta, Po povzdigovanju, Jagnje božje, Obhajila do Sklepa. Po maši so združeni pevski zbori zapeli v obliki koncerta še sedem Premrlovih pesmi kot prerez skozi cerkveno leto: Dobrotno nam ohrani dom in rod, Pokonci narodi, Življenje novo se budi, Že slavčki žvrgoli-jo, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Kristus Kralj.
Na nove orgle je petje spremljala s. Cecilija Kobal, ki je na koncu zaigrala še Premrlov Preludij v f-molu. Posamezne pesmi je napovedoval in tolmačil dr. R. Valenčič.
Nastop združenih pevskih zborov je bil za poslušalce novost, saj niso še slišali toliko pevcev hkrati, še večja novost pa je bila živa glasbena umetnost Stanka Premrla, ki je prevzela poslušalce. K temu je pripomoglo še veliko navdušenje vseh pevcev in pevk, ki so peli iz srca, ubrano in doživeto. Pevcem pa je bil ta uspeh najlepše plačilo za trud pri številnih pevskih vajah.
Po maši se je pevski nastop podaljšal na župnijskem dvorišču, kjer so donele slovenske narodne pesmi prav do mraka.
Bivši goriški nadškof Margotti je nekoč
Nmnlrski Drsniki m radio Trst A
Ne moremo reči, da smo letos povsem zadovoljni s programom, ki nam ga je za novembrske praznike pripravil radio Trst A. Najbolj smo gotovo bili razočarani nad programom v nedeljo 2. novembra, na dan vernih duš. Vajeni smo bili na ta dan poslušati nekaj več resne glasbe, več resnejših misli in oddaj, posvečenih spominu na rajne. Vse to iz spoštovanja do naših pokojnih. Tudi v sosednji republiki Sloveniji obhajajo — sicer en dan prej — Dan mrtvih z resnobnejšim vedenjem, obiskovanjem grobov, tudi z resnejšimi radijskimi in televizijskimi sporedi.
Tržaški radio pa ne! Zjuraj nas zbudi s polkami in valčki in v tem tonu nadaljuje ves dan. Očitek ne gre temu ali onemu uredniku, ampak vodstvu in delavcem radia sploh. Ali se nihče ni spomnil na pravkar minule praznike? Ali stane to preveč truda, preveč napora? Zdi se mi, da »Šport in glasba« še nikoli ni imela toliko in tako živahne glasbe kot prav na vernih duš dan.
Tudi oblikovanje radijskih sporedov je navsezadnje kulturno dejanje. Spoštovanje rajnih spada k splošni kulturi vsakega naroda. Narod, ki ne ohranja spomina na rajne, ni vreden vzdevka kulturen. Edini poudarek, ki so ga dali v poročilih, je bil pri polaganju vencev k spomenikom padlih v zadnji vojni. To je lepo in je prav, a ne bi smeli pozabljati tudi vseh naših prednikov, ki so odšli tiho, in katerim dolgujemo prav gotovo veliko, če ne vsega.
Ker sem že pri pisanju, naj izrazim še svoje pomisleke na letošnji prenos maše iz cerkve sv. Justa. Morda je bil to časnikarski prenos neke maše, toda to ni bila sv. maša po radiu. Če si nihče pri Sv. Justa ne upa spregovoriti v cerkvi nekaj slovenskih stavkov, potem tudi prevajanje ni potrebno. Upam, da je bila ta latinsko-italijanska sv. maša s slovenskim prevodom, kot bi šlo za prenos iz katerega koli italijanskega mesta, izjema iti poskus, ki mu ne bodo sledili drugi.
Svojega zelo nerodnega položaja se je očitno zavedal tudi radijski napovedovalec Dušan Jakomin, ki je še pred mašo povedal, da to še ni pravo skupno obhajanje škofijskega praznika, da tržaška stolnica še ni sveti kraj za skupno molitev vseh vernikov v škofiji. Rekel je celo, da naj za naš »boljši jutri« prenesemo tudi kakšno žrtev, da naj potrpimo. Ker se je napovedovalec tega zavedal, ker so za ves potek vedeli odgovorni pri našem slovenskem radiu, se upravičeno vprašamo, zakaj nam
niso prihranili tolikega in takšnega razočaranja. In to sedaj dve leti po toliko obetajočem škofijskem zborovanju! Saj smo pri Sv. Justu že slišali ob drugih skupnih mašah vsaj kakšno berilo, prošnjo, letos pa niti besede v našem jeziku!
(Podpis)
Kamenčki
Poslanec Craxi bi bil lahko bolj inteligenten
Tajnik italijanske socialistične stranke poslanec Bettino Craxi je v svojem govoru pred parlamentom v petek 24. oktobra pokazal, da ni tako inteligenten, kot bi človek mislil in pričakoval. Ostro je namreč napadel italijanske škofe in samega papeža zavoljo splava. Dejal je med drugim: »Nekateri nastopi italijanskih škofov, nekatera stališča samega papeža in zloraba zavetnika Neaplja od strani tamkajšnjega kardinala za podpise zoper splav vzbujajo zaskrbljenost.« O papežu Janezu Pavlu JI. je še rekel, da je »tujec«, ki ne more razumeti težav italijanske družbe.
Poslanec Craxi je s temi izjavami pokazal, da ni tako inteligenten kot ljudje mislijo. Predvsem papež ni »tujec«, temveč rimski škof, ki ima kot tak svoj sedež v Lateranu. Glede splava pa ni kaj razumeti »težav« italijanske družbe. Gre za tolmačenje božje zapovedi: Ne ubijaj!, ki pa ni samo božja zapoved, temveč tudi naravna zahteva človeške vesti.
Če pogledamo, kako so ljudje tolmačili to zapoved, vidimo, da jo je Hitler tolmačil, da je hvalevredno dejanje uničevanje Judov, anarhisti in teroristi, da je moralno upravičeno ubijati politične nasprotnike, Stalin, da je prav streljati sovražnike sovjetske partije, stari Špartanci, da je bogo-Ijubno delo, izpostavljati zverem pohabljene otroke itd.
Gre za zgodovinska dejstva, kako so ljudje v svojem egoizmu tolmačili zapoved: Ne ubijaj!, ki jo vsi priznavajo, a po svoje razlagajo. Vsled tega je Kristus postavil Cerkev tudi zato, da razlaga naravni moralni zakon, ki so se ga dolžni držati vsi, tudi zagovorniki splava, tudi italijanski parlamentarci, če se ga pa kdo ne drži, imajo papež in škofje vso pravico, da mu v obraz rečejo: Ni dovoljeno!, tako kakor je Janez Krstnik rekel Herodu: Ni ti dovoljeno! To bi tudi poslanec Graxi lahko vedel.	(r+r)
ob poslušanju slovenskega petja duhovito vzkliknil: »Slovenci se rodijo s pesmijo, ne z jokom.«
4.	junija 1972 je Klub starih goriških študentov odkril spominsko ploščo skladatelju na njegovi rojstni hiši v Podnanosu. Na plošči se blesti napis:
Utihnile so moje strune, a moja pesem naj živi!
Slovenski skladatelj msgr. Stanko Premrl,
rojen v tej hiši 28.9.1880, umrl v Ljubljani 14. 3. 1965
Res, Premrlova cerkvena in svetna pesem živi in bo živela še naprej v slovenskih srcih in grlih.
Pogoji za izpustitev ameriških talcev
Končno je iranski parlament le odobril izpustitev ameriških talcev, a le pod štirimi pogoji: 1. ZDA se v bodoče ne bodo smele vmešavati v iranske notranje zadeve; 2. sprostitev vsega iranskega premoženja, tako v Sev. Ameriki kot drugod po svetu, ki ga je ameriška vlada dala zamrzniti 14. novembra 1979; 3. odprava vseh finančnih in gospodarskih ukrepov proti Iranu; 4. vrnitev vsega šahovega premoženja. V primeru, da bi ameriška vlada ne uresničila vseh pogojev takoj, bodo talci izpuščeni postopoma.
Carterjeva vlada je zlasti zaradi bližnjih predsedniških volitev sprejela vest iz Teherana s primerno zadržanostjo. Od iranske vlade je zahtevala dodatna pojasnila, preden se dokončno izreče o štirih pogojih. Republikanski predsedniški kandidat Reagan je mnenja, da so prvi trije pogoji za ameriško vlado sprejemljivi, četrti pa ni v njeni pristojnosti, temveč zadeva sodišča.
F. Veber: „Zadružna misel"
V	založbi Kreditne zadruge SLOGA v Buenos Airesu je lani izšla knjiga slovenskega filozofa Franceta Vebra Zadružna misel (Izbor člankov in razprav). Knjigo je uredil in uvod napisal pisatelj Zorko Simčič.
Že posvetilo je zgovorno. Tako beremo: »Ob svoji 25-letnici in za 35-letnico našega zdomstva poklanja Kreditna zadruga SLOGA v Buenos Airesu izbor člankov dr. Franceta Vebra o zadružni misli vsem Slovencem po svetu in doma v razmišljanje.
Slovenski mislec France Veber (1890-1975) je gotovo ena glavnih osebnosti v slovenski filozofiji. Težko bi si danes predstavljali vlogo slovenske filozofije in samega njenega zgodovinskega razvoja v modernem času brez Vebrove figure. Sam izhajajoč iz Meinongove filozofske šole se je kasneje miselno osamosvojil in posebej po letu 1930 dalje — kot piše naš drugi veliki mislec Aleš Ušeničnik —• »v delih Filozofija, Knjiga o Bogu ter Vprašanja stvarnosti zelo približal metafiziki Aristotela in Tomaža Akvinskega.«
Veber je bil dolgo vrsto let od ustanovitve do druge svetovne vojne profesor filozofije na ljubljanski univerzi. Veliko je pisal, poleg že omenjenih del naj še omenimo Uvod v filozofijo, Sistem filozofije, Očrt psihologije, Etika, Sv. Avguštin, Nacionalizem in krščanstvo in drugo.
Po letu 1945 so mu nove oblasti odvzele mesto univerzitetnega profesorja. Kljub nasprotovanju novega režima pa je doživel Veber veliko priznanj v tujini. V inozemstvu so se ga spomnili za osemdesetletnico graške univerze in mu poklonili častni doktorat. Serafin Žečevic je napisal o njem monografijo v latinščini »Francisci Veber Theoria de persona«, kjer je med drugim zapisal, da »Veber po svoji plodovitosti, izvirnosti in globini misli spada med najmočnejše duhove sedanje dobe«.
Na tem mestu ne moremo seveda podrobneje analizirati Vebrovega filozofskega nauka in to tudi ni naš namen. Ustavili se bomo ob tem zelo zanimivem izboru člankov oz. razprav, ki jih je Zorko Simčič tako primerno izbral in smotrno povezal v svojem tehtnem in razsvetljujočem uvodu. Večina Vebrovih zadevnih razprav je izšla v ljubljanski reviji »Zadruga« (Glasilo Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani) pa tudi po raznih zadružnih koledarjih.
France Veber nam v svojih razpravah ne podaja nikakega pregleda zadružništva kot izključno gospodarske rešitve, niti ne daje kakih nasvetov v zvezi z zadružništvom. Njegovo delo je izrazito teoretsko: v njem se zrcali avtorjeva globina, ko raziskuje same miselne temelje zadružništva kot izrazito socialni pojav in eden izmed osnovnih dejavnikov medčloveškega sodelovanja.
Temeljno izhodišče Vebrovega raziskovanja o zadružništvu je v dejstvu, da smo priča dveh danes skrajnih gospodarskih sistemov: skrajno individualističnega, ki je gospodarski liberalizem ali kapitalizem in skrajno kolektivističnega, ki je v gospodarskem kolektivizmu oz. socializmu. Oba ta sistema imata za svojo osnovo filozofijo ateizma in materializma, v kolikor jima je gospodarstvo vrhunski namen življenja. Oba tudi preveva internacionalni duh in imata kaj malo smisla za duhovno vrednotenje človeškega življenja. Edino v zadružni misli vidi naš filozof tisto stvarnost, ki lahko v enaki meri varuje tako individualne kot socialne plati človekovega življenja,
Že sama tematika, ki jo tu Veber obravnava, je med Slovenci vzbujala vedno mnogo zanimanja. Ob socialnem vprašanju so se posebej zaustavljali Janez Evangelist Krek in drugi. Z. Simčič nato pravilno spominja na goriškega politika in javnega
delavca dr. Janka Kralja, ki je na tem območju prispeval Socialno čitanko. Tako piše: »Vsi ti so vedeli, da tudi še tako visoko materialno stanje nekega naroda ne zagotovi njegovega obstanka, vendar so istočasno poudarjali, da je težko biti duhovno svoboden in osebno (torej v naslednji stopnji »narodno«) samostojen, če si gospodarsko odvisen od drugih (in še posebej od takih, ki so tvoji osebni rasti in pa rasti tvojega naroda sovražni) in da more samo dostojen gospodarski položaj človeku in družini nuditi zdravo osnovo za zdrav duhovni razvoj.«
To svojo filozofsko razlago gospodarstva Veber zelo zgovorno pojasnjuje v razpravi »Etika zadružnega gospodarstva«, kjer med drugim piše: »Etika je kot nauk o dobrem m zlu posebna filozofska panoga. Zadružna misel pa je gospodarska misel, ki posega v dejansko življenje in postaja šele tedaj živa, ko jo človek ne sprejema le v umu, temveč jo uresničuje v dejanju. Toda tudi zadružno življenje ima svojo miselno vsebino, ki je od dejanskih življenjskih razmer odvisna in vendar daje tem razmeram še poseben miselni in svetozorni značaj... Tudi gospodarstvo ima svojo miselno-hotno in torej obenem filozofsko-etično osnovo in moja naloga bo, da prav to osnovo gospodarstva čim določneje pokažem.«
France Veber se seveda v svojih razglabljanjih vedno kaže predvsem filozof. To razodeva posebej njegovo razmišljanje o nastanku zadružnega gibanja v zvezi z idejo naroda, družine, plemena (slednje pojmuje kot nekak vmesni člen med družino in narodom). Vse je avtor tudi na široko analiziral v svojem pomembnem delu Nacionalizem in krščanstvo. V svojih mislih o povezavi narod-narodnost-gospo-darsko delovanje piše med drugim takole: »Narod resda ni nobena prava "produktivna taka zajednica (skupnost, op. pisca), ki bi neposredno že sama ustvarjala tudi vsa sredstva, ki so za naše življenje še posebej potrebna (npr. hrana, obleka, umetnost, znanost itd.); tembolj pa je narod edini vrelec tistih sil, brez katerih bi bilo tudi vsako pridobivanje takih življenjskih sredstev že vnaprej izključeno.«
V zadružništvu vidi Veber neko intimno povezavo med družbenim delovanjem in človekom, kot npr. omenja v razpravi »Zadružna misel in svetovni nazor«. Potem ko kritizira obstoječe gospodarske sisteme, pravi: »Zadružna misel pa vidi in išče v vsakem človeškem posamezniku in vsaki človeški skupini v prvi vrsti samo to, kar
je v njem in na njej res svojstveno človeškega.«
V nadaljevanju se, slovenski filozof dotika še problema narodne individualnosti in jugoslovanskega vprašanja, kjer pride med drugim do naslednjega zaključka: »Samo pravi in dobri Srbi, Hrvati in Slovenci morejo ustvariti enako prave in dobre Jugoslovane.« S tem Veber načenja problem Slovenije in Jugoslavije ter se zavzema za neko narodno individualnost v sklopu višje nacionalne celote.
Že v uvodu k delu si Z. Simčič postavlja vprašanje: »Danes govoriti o zadružništvu ali ni to romantika?« Marsikdo se bo morda vprašal na podoben način. Simčič pa z Vebrom prihaja do zaključka, ki daje zadiužni misli svojo aktualno vlogo.
To je seveda le nekaj izsekov iz te zanimive zbirke, ki je izšla v našem zdomstvu. Zbirka, ki je hotela predvsem počastiti lik filozofa Vebra in ga prikazati naši publiki morda s tega do zdaj manj znanega vidika. Zato zaslužijo izdajatelji — posebej še pisatelj Zorko Simčič - vse priznanje, saj sta prav po tej hvalevredni pobudi Vebrova osebnost in delo danes lahko tudi nam bolj znana in bližja.
ab
Problemi slovenske Cerkve na Tržaškem v letu 1980
Kot smo že zadnjič napovedali, dajemo danes našim bralcem, zlasti še slovenskim vernikom iz tržaške škofije, v roke pričujočo prilogo, ki je sad srečanja slovenske Cerkve na Tržaškem s škofom L. Bellomijem. To srečanje je bilo v ponedeljek 2G. oktobra v prostorih Slovenske prosvete v Trstu. Jz referatov in razgovora so se porodila vprašanja: Katero je moje mesto v Cerkvi? Kakšno je moje prizadevanje v moji župnijski skupnosti? V koliki meri izvršujem svoje krščansko poslanstvo v svojem okolju? Res, koliko vprašanj, koliko odgovornosti!
Vzemi si malo časa, preberi te vrstice, ki naj ti pripomorejo k spoznanju sodobnih problemov krajevne skupnosti. Osvoji si tudi ti ta teženja in daj se Bogu na razpolago! To ti nalagata tvoj krst in tvoja vera!
Beseda za uvod
Li m Meniško M problemi Mladina
O namenu tega srečanja je spregovoril Dušan Jakomin. Dejal je:
Ob škofovi prisotnosti želimo s tem skupnim srečanjem spoznati od bliže sedanje stanje slovenske Cerkve na Tržaškem, kako uresničujemo med nami poglede in smernice škofijskega zborovanja, kateri so še nerešeni problemi, ki se jih moramo skupno poprijeti.
Moj uvod bo nujno shematičen; prednost dajmo škofovi besedi in besedi laikov. Nakazali bomo le glavne probleme in ti naj bodo potem predmet nocojšnje debate.
Ne izključujemo napovedanih sprememb v duhovniških vrstah z neizbežnimi problemi, ki so nastali po župnijah, toda dajmo absolutno prednost problemu verske prenove med nami od Sv. Križa do Sv. Barbare.
Ne pričakujemo nobenega čudodelnega recepta, niti škof nam ga ne more dati, skupno pa lahko le dobimo tisto pot, po kateri naj bi hodili. Pokažimo nocoj tisto potrebno resnost in zavzetost, da se bomo vrnili iz teh prostorov z zavestjo, da nismo prišli semkaj zastonj, nasprotno.
Cerkveni (eklezialni) problemi niso monopol duhovnikov, čeravno nosi duhovnik glavno breme in odgovornost v Cerkvi; zato duhovnika ne smemo pustiti samega in duhovnik se mora odpreti laikom v smislu smernic drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Potrebna je med nami pristna odkritosrčnost — duhovnikov in laikov —, resnica, pa čeprav bridka. In taki bodimo vedno.
14.	decembra lani se je zbralo v cerkvi sv. Marije Velike nad dve sto laikov, zastopnikov župnij in organizacij. Ti laiki so izvolili nov pastoralni svet. Te laike moramo čimbolj ovrednotiti; oni lahko postanejo podlaga za župnijske pastoralne svete, do katerih bo morala priti vsaka župnija. Skrb za župnijske svete! Pomagajmo si med seboj, da bomo prišli do teh nujnih organov po župnijah.
Duhovniki so prišli v stik s temi ljudmi po župnijah? Bodimo si iskreni, laiki imajo svoje upravičene pomisleke in ugovore. Tem naj nocoj odgovarja škof, ki je edini odgovoren za versko življenje v škofiji. Mi pa skušajmo reševati tiste težave, katere smo poklicani reševati.
3. Škof si želi, da smo slovenski verniki zastopani v vseh škofijskih organih. Koliko smo mi pripravljeni približati se skupnim škofijskim pobudam in v kakšni meri?
4. Ravno v tem času razpravlja škofijska sinoda v Rimu zapleteni problem družine v današnji družbi. Na kateri stopnji je naše zanimanje in prizadevanje? Družina, šola, mladina!
5. Živimo na meji, med dvema komponentama italijanskega naroda ter Cerkve v Sloveniji. Oba dejavnika lahko pomenita za nas posebno obogatitev. Potrebni smo teh stikov, teh povezav.
6. Na splošno smo preveč skromni, zato tudi malo pomeni naš glas v javnosti. Malo in morda slabo poročamo o našem delovanju. Ne podcenjujmo važnosti javnega mnenja!
Naj končam! Ne ustrašimo se vseh teh problemov in jih ni še vseh tu naštetih. Vse to je predmet razprave na sestankih po posameznih skupinah, zato lahko sami uvidimo nujnost medsebojne povezave in obveščanja.
Sem spada skrb pastoralnega urada, ki bo sicer dobil po škofovi volji novo ime, zato namreč, da Se podčrta njegova svojstvena naloga. Govorimo o verski prenovi. S kratkim stavkom pomeni to: hoditi po poti evangelija, poprijeti se Cerkve ne zaradi tega, ker nam je ta ali oni duhovnik simpatičen, ampak zaradi Kristusa!
Moji kolegi Slovenci, člani škofijskega pastoralnega sveta, so me naprosili, naj bi na tem srečanju spregovoril o nekaterih problemih, ki so življenjske važnosti za slovensko katoliško skupnost na Tržaškem. Zato bom skušal v kratkih besedah nanizati nekaj misli o tej problematiki, tako da boste tudi vi, prevzvišeni, informirani o teh problemih, ter nam skušali po svojih močeh pogamati.
Z vašo pomočjo smo letos prvič po to likih letih dobili Slovenci lepo število svojih zastopnikov v škofijski pastoralni svet, v katerem skušamo sodelovati z vsemi svojimi močmi; vendar je treba priznati, da poleg splošnih problemov imamo mi kot Slovenci še svoja svojska vprašanja, katera bi v škofijskem svetu težko prišla v razpravo in nas je Slovencev premalo, da bi lahko tem dali prednost. Zato je nujno, da se mi še posebej sestajamo in obravnavamo probleme, ki so tesno povezani z življenjem in delovanjem naše manjšine. Prosimo pa tudi, da bi vi vzeli v poštev tudi nasvete tega tako imenovanega malega pastoralnega sveta.
SLOVENSKI DUŠNOPASTIRSKI CENTER
Zadnje čase se vse bolj govori o ustanovitvi slovenskega pastoralnega centra v mestu. O tem je mnogo govora in razpravljanja; vendar smo mi o tem vse premalo informirani. Vsekakor smatramo, da je tak center zelo potreben in bi želeli slišati tudi od vas, kakšne naloge naj bi imel, kakšna je njegova pravna osnova in kje bo imel svoj sedež. Radi bi, da bi tudi mi imeli možnost sodelovati, svetovati in izreči se o vsem tem. Mogoče bi to tudi pripomoglo k reševanju problema o pomanjkanju slovenskih duhovnikov pri nas, tako da bi nekatere službe lahko vršili laiki oziroma redovnice. Smatramo pa, da je nujno, da se o tem razpravlja in da se še naprej prosi za pomoč škofe v Sloveniji,
ŠKOFOVA BESEDA
Pročelje stolnice sv. Justa v Trstu
1. Vrstijo se sestanki različnih skupin (Duhovniška zveza, pastoralni svet, skavti in skavtinje, veroučne skupine, Vincenci-jeva konferenca, Marijine družbe, redovnice, ZCPZ...); vsi ti sestanki oziroma delovanje skupin imajo isti skupni namen in vendar ostajajo še zaprti v svojem krogu. Lahko bi bilo več povezave, več medsebojnih spoznanj. Zato je v načrtu — tam prihodnji mesec — srečanje vseh predstavnikov verskih organizacij.
2. Ne pozabimo tiste molitvene moči, tistih vernikov, ki se zbirajo vsak dan okrog oltarja. To je velika molitvena moč! Tudi te moramo ovrednotiti ter jim dajati večjo zavest skupnosti in povezanosti. Dalje molitev in trpljenje bolnikov in starejših ljudi, ki imajo vsak dan molitev v ustih in rožni venec v roki.
Nemogoče je posredovati neprisotnim ves škofov poseg, najmanj pa prikazati moč, izrazitost, ogenj njegovega podajanja. Zabeležili bomo le glavne misli.
V	začetku je škof podal duhovno misel na podlagi božje besede, ki jo beremo v listu sv. Petra, kjer govori o duhovstvu božjega ljudstva. Škof se je najprej ustavil pri vrednosti tega duhovstva, ki izvira že iz krsta. Nato je razvil tri glavne misli:
1.	poglobitev pojma tega duhovstva, ki so ga laiki deležni; 2. zavest, da imajo tudi laiki dar preroštva (prerok je kdor gleda dogodke, kakor jih Bog gleda); 3. laičnost kakor kraljevska služba.
Po duhovni misli je škof odgovoril na vprašanja dr. Stefančiča, ki je imel glavni govor na tem srečanju. Tu, je dejal škof, moramo ločiti dve stvari: temeljno osnovo in njeno uresničitev.
Temeljni problem je vzgojiti cerkveno občestvo. Biti moramo priče božje ljubezni ter jo posredovati drugim, toda ne tako, kakor jo mi pojmujemo. Podlaga vsemu temu je resnica in milost, kakor izvirata iz Kristusa. Tu moramo začeti, vse drugo bo prišlo samo od sebe. Te mesijanske dobrine dobimo s katehezo in z liturgičnim obhajanjem. Samo resnica in milost vodita človeka po poti pristnosti, le tako gradimo človeka v svoji celoti. Današnja kultura je zatrla v človeku iskanje resnice. To opazimo najbolj v marksizmu, ki je odvzel človeku potrebo po samostojnem iskanju resnice in milosti. Tako je človek izgubil veliki dar svobode. Ta izguba dela preglavice tudi marksistični ideologiji.
KONKRETNI PROBLEMI
Skrb za duhovniške poklice. Zamejski Slovenci ne smejo imeti za nekaj normalnega, da iščejo duhovnike v Sloveniji. Duhovnik mora zrasti na naših tleh. Bog seje seme duhovniškega poklica vsak dan tudi v slovenskem okolju, zato moramo narediti vse, da ti poklici zrastejo in dozorijo. Potrebno je globoko vzgojno prizadevanje. Posredujmo to zavest mladeničem, da jim mora biti verska odločitev pred drugimi.
Današnjo mladino gledamo v različnih sestavinah: v šoli, v organizacijah ter v vseh njihovih problemih. Jasno je treba razločevati te dobe: porvojna mladina, otroci strahu, doba potrošniške družbe, doba
oporekanja ter »sedeča« mladina. Doživljamo pa nek povratek, ki je prišel iz več vzrokov. Ne pozabimo, da je današnja mladina odprta.
Delavci in svet kulture. Tu prihaja do izraza verodostojnost Cerkve. Koliko se mi zanimamo za delavce, kakšna je naša prisotnost med delavci? Pavel VI. je v Taran-tu prosil delavce odpuščanja za premalo zanimanja, ki ga Cerkev kaže do delavcev. Zaradi tega doživljamo to medsebojno oddaljenost.
Iščimo povezave v svetu kulture. V vsa kem človeku so temeljne vrednote, ki lahko pridejo na dan prav z dialogom na kulturni ravni. To postane potem temelj za zbližanje.
Ubogi in stari ljudje. Trst je mesto starih ljudi, osamljenih in obupanih. Vsako toliko pridejo v javnost žalostni primeri. Sprva nas presunejo, potem pa vse pozabimo.
Pastoralni center za slovenske vernike v mestu. Po tolikem trudu smo prišli do nekih zaključkov. Nujno je sodelovanje, ki izvira iz teh predpostavk: center je neka živa realnost, katero moramo postopoma graditi od znotraj. Imel bo iste namene, kakor jih ima župnija. Naj postane center za mladino, predvsem za tisto mladino, ki je najbolj izpostavljena moralnemu nasilju od strani nevernih. Toda nič se ne sme odvzeti župnijam, kjer že obstaja organizirana slovenska verska skupnost.
Glavni steber tega centra bo duhovnik, ki se bo popolnoma posvetil tej skrbi, ob strani pa bo imel dva duhovnika, eno redovnico in še štiri laike, dva skavta in dve družbenki.
Župnijski sveti z majhnim številom slovenskih zastopnikov. To je predvsem mišljeno za župnije v mestu. Obstaja nevarnost, da bi Slovenci prav malo pomenili. Ni še konkretne rešitve za ta problem, bomo morali premisliti.
Marijanišče na Opčinah. Ta zavod mora spet priti do veljave, ker je odlična ustanova. Lahko bi postal središče za župnije na Krasu, ne pa župnija, seveda.
Glede centra je v nadaljnji debati škof dodal, da ni rečeno, da mora biti ta center v ulici Risorta 3. To je le začasno. Brez dvoma je škofov poseg dal prisotnim veliko poguma in zavest, da si je škof vzel k srcu naše probleme.
Tržaški škof Lovrenc Bellomi v Stranjah pri Kamniku ob zaključku občestvene maše
da bi lahko od tam dobili kakšnega duhovnika in to še zlasti mlajše ljudi, mogoče celo doma iz Primorske, kateri vsaj nekoliko poznajo našo problematiko.
Vsekakor pa je treba priznati, da niti slovenski kaplani, ki so dodeljeni župnijam v mestu največkrat nimajo lahkega življenja, v kolikor so preveč odvisni od župnika, ki ima prepogostoma premalo posluha za probleme slovenskih vernikov. Zlasti se to dogaja v večjih župnijah, kjer je vse polno problemov in ni časa misliti na specifične probleme slovenskih vernikov. Tako so težave tudi s prostori, ki jih nekatere župnije imajo izven cerkve in največkrat niso na razpolago tudi Slovencem.
Prav tako se dogaja pri župnijskih pa storalnih svetih, kjer lahko sedi eden ali dva Slovenca, vendar problemi slovenske župnijske skupnosti skoro ne pridejo do izraza. Zato se mi sprašujemo, kaj napraviti v takih primerih. Mislim, da bi bilo nujno v takih primerih dati večjo neodvisnost slovenskemu kaplanu in ustanoviti poseben župnijski svet za Slovence; ta naj bi se sestajal z italijanskim sosvetom le takrat, ko bi se razpravljalo o problemih, ki se tičejo italijanske in slovenske župnijske skupnosti.
NAŠA MLADINA
Vse večji problem za slovensko katoliško skupnost pa je mladina. V naših vrstah je vedno manj mladine. Priznam, da je to splošni problem, ki pesti katoliške vrste, vendar je pri nas problem zelo žgoč. Mislim, da je to v glavnem odvisno od pomanjkanja pripravljenih mlajših ljudi in to še zlasti duhovnikov, da bi se ba-vili z mladino in njenimi problemi.
Poleg tega pa nam manjka primernih struktur in prostorov. Naj omenim le Marijanišče na Opčinah, ki je idealna točka, kjer bi se dalo nekaj napraviti. Vendar tudi tu naletiš na številne težave glede uporabe, tako da ti včasih mine vsa volja do dela. To so stvari, o katerih bi morali razmišljati in poglobiti problem, da bi se lahko našla kaka rešitev.
Pravih mladinskih organizacij imamo bore malo; če izvzamemo skavtsko organizacijo, vidimo veliko praznino. Vsekakor bi bilo nujno podpreti vsaj obstoječe organizacije in jim skušati pomagati pri širjenju in koordinaciji njihovega delovanja.
Želeti je, da bi novi slovenski pastoralni center imel primerno osebo, ki bi se posvetila mladini in mladinskim organizacijam. Tako bi dosegli neposredno srečanje Cerkve z mladino ter pomagali in reorganizirali vsaj organizacije, ki že obstajajo. Kajti danes se prepogostoma dogaja, da je slovenska mladina organizirana le v levičarskih in ateističnih vrstah, dočim je mladina katoliškega mišljenja potisnjena v stran in si največkrat ne upa oporekati protikatoliškim pobudam in napadom, ker ni za to dovolj pripravljena in dovolj močna.
To so problemi, s katerimi se soočamo vsak dan in o katerih smo že večkrat razpravljali ter skušali najti rešitev. Danes pa, ko imamo priložnost, da se pogovorimo z vami, smo vam hoteli vse te stvari predočiti s prošnjo, da bi nam pomagali m to še zlasti pri reševanju tistih problemov, ki so v tesni zvezi z vašim delom in z vašo službo.
Dr. Aldo Stefančič
in prenova
Slovenska mladina na Tržaškem se že vrsto let spoprijema z vprašanjem, kako bi poživila versko dejavnost v svoji sredi in kako bi se vključila v proces prenovitve tržaške Cerkve.
V	ta namen smo se 11. oktobra letos zbrali v Marijanišču na Opčinah na širokem sestanku. Sodelovali so predstavniki najpomembnejših mladinskih organizacij in skupin, se pravi Slovenskih tržaških skavtov, Slovenskega kulturnega kluba in verske skupine. Prvi dve organizaciji sta dobro znani vsem, zato bi ju sedaj ne predstavljal posebej.
Pač pa bi nekaj besed rad posvetil razvoju izrecno verskih skupin na Tržaškem. Že pred desetimi leti se je pojavilo zanimanje za globlje versko življenje v novem duhu, ki se je širil iz prenovljene Cerkve v matični domovini. Tržačani so sodelovali pri posvetovanjih Medškofijskega odbora za študente vse od leta 1969. Asistent prve verske skupine leta 1973 je bil g. V. Žerjal. Gibanje se je še posebej razživelo s prihodom na Tržaško g. Bedenčiča. Kasneje so omenjene skupine zašle v krizo, zanimanje za verske probleme pa je ostalo. Tako se je leta 1977 na pobudo dr. Prešerna začelo zbirati novo občestvo v ul. Risorta. Leta 1978 je vodstvo skupine prevzel g. Vončina, ki je še danes njen duhovni asistent. Pod njegovim vodstvom je skupina dobila značaj molitvenega občestva. Skupina se sestaja enkrat tedensko in je iz leta v leto številnejša.
Povrnem se k omenjenemu srečanju. Namen srečanja je bil, da izdelamo smernice za mladinsko pastoralo. Prisotni so bili tudi predstavniki goriške in koprske mladine. Sodelovali so seveda tudi naši duhovni asistentje in predstavniki Duhovske zveze. Vodilna misel srečanja je bila, da naj raste vse naše delovanje iz molitve. Na tej podlagi smo izdelali smernice za naprej in ugotovili naslednje:
Realistični program mora rasti na podlagi že obstoječih skupin in pobud. Tako mora npr. verska skupina še naprej rasti in se razvijati. Dalje bo skavtska organizacija še naprej skrbela za duhovnost na sestankih in taborih in za duhovne obnove. Te bodo skušale prerasti okvir skavtske organizacije in zajeti vso mladino. Še naprej bodo na programu letne duhovne vaje, ki so bile letos že četrtič. Potem je treba podčrtati, da tudi romanja, kot je bilo letošnje v Taize, lahko pripomorejo k bogatejšemu duhovnemu življenju. Tako bomo konec leta skupno z vso evropsko in slovensko mladino romali v Rim.
Glede novih pobud naj omenim, da se bomo enkrat vsak mesec vsi skupaj zbrali za nekaj ur zbranosti, molitve in pogovora. Ta srečanja pa bodo vsakokrat v drugi župniji. Pri vsem tem pa nam gre za to, da vse to pisano delovanje poenotimo in vskladimo v enoten pastoralni načrt za vso slovensko mladino na Tržaškem. S strani župnij pričakujemo zato še večjo pomoč in podporo. Naše skupine pa bodo še naprej pomagale pri delu v župniji. Mislimo, da se moramo vsi zavedati bistvenega pomena mladinskih organizacij in skupin.
Postavlja pa se problem duhovne asistence. Trenutno ni na Tržaškem noben duhovnik zadolžen izključno za mladinsko pastoralo. Kljub temu je treba najti pot, kako zagotovili mladini duhovno asistenco s strani tistih duhovnikov, ki so trenutno najbolj prisotni med mladino, a ki so obenem tako zaposleni z župnijo, da včasih ne morejo biti navzoči pri delu z mladino. Na Opčinah smo se domenili tudi za tesnejše sodelovanje z Gorico, mladino koprske škofije in MOŠ-om. Stikov na ravni posameznikov je bilo že precej. Treba jih je še razširiti, utrditi in se nato domeniti za program skupnega delovanja.
Obenem moramo biti odprti za sodelovanje v okviru tržaške večjezične stvarnosti. Na Opčinah smo se domenili tudi za datum ožjega delovnega sestanka, na katerem bi konkretizirali smernice širšega srečanja. Ta sestanek je že bil v torek 21. oktobra. Na njem so spet sodelovali predstavniki mladine in duhovnikov. Izdelan je bil precej natančen delovni program za leto 1980-81. Program obsega mesečna srečanja, duhovne obnove, oz. dneve zbranosti, duhovne vaje, nekatere »panprimor-ske« pobude itd. S tem programom bomo seznanili vse župnike in verske oz. versko-prosvetne organizacije.
SKUPINA MLADIH
Prava pot in smer Delovanje slovenskih sester na Tržaškem
Kakor vsaka škofija tako tudi Trst doživlja v zadnjih letih pravi notranji pretres. Po zgodovinskem zborovanju »Iz oči
v	oči« iščemo slovenski katoličani pravo pot in smer. Po vztrajnem prizadevanju novega škofa se tudi slovenski katoličani začenjamo zavedati svoje enkratne odgovornosti. To se je zopet pokazalo na velikem, dolgem in koristnem večeru v ponedeljek 20. oktobra.
Ko je učiteljica Ljuba Smotlak v debatnem delu večera razkrivala dramatični položaj našega otroka v vrtcu, našega šolarja in vernega študenta, takrat je bilo ka-zno, da se začenja glavni, bistveni del našega prijateljskega večera kakor ga je imenoval škof Bellomi. Mlad, veren Tržačan vse do svoje zrelosti zadeva na preizkušnje, ki jih enostavno ne zdrži. Vsako leto svoje mladosti od vrtca do prve službe ali do mature zadeva ob ostro kamenje, kateremu enostavno ni kos.
Ora et labora! - Moli in delaj! Ta napis na steni znotraj častitljivega svetišča sv. Janeza Krstnika v Štivanu je v nedeljo 19. oktobra ob proslavi 1500-letnice rojstva sv. Benedikta opozarjal prisotne, v čem je vsebina krščanskega življenja
Papa, zakaj jaz moram k maši, ti pa ne greš? — čuj vendar, kaj ne vidiš, da jaz ne hodim v šolo, ti pa hodiš? Ko boš velik, ne boš hodil ne v šolo ne v cerkev. — Zakaj pa mama hodi k maši, v šolo pa ne? — Zopet ne razumeš! Ne vidiš, da hodijo v cerkev samo ženske...
V	višji šoli med odmorom živahna debata: gremo, ne gremo k maši ob zaključku šolskega leta? Večina sklene: da, gremo, a samo do praga, prav do cerkvenih vrat in tam se bomo menili in kadili ter opazovali prestopnike, ki ne držijo z razredom...
Taki in podobni dogodki pretresajo vsakega vernega mladega Tržačana, da o »cvetkah« po prvem obhajilu in predvsem ob birmi sploh ne govorimo. Pa med počitnicami: saj sem prosila očka, naj usta-
vi	avto v nedeljo zjutraj pri cerkvi za kratek obisk maše in me je zavrnil, da se Boga v gorah še lepše moli.
POSLANSTVO DRUŽINE
To je samo nekaj vnesenih primerov, kaj vse zadeva mladega, vernega Tržačana na poti rasti in zorenja. Rešitev nam je nakazal časnikar Sergij Pahor, ki je z njemu lastno besedo pokazal na edino pot rešitve, na družino. Prvo pomoč v vsaki težavi, v vsaki nevarnosti mora dobiti otrok od očeta, od matere, od družine. Ker pa je breme krščanske vzgoje v nekrščan-skem okolju težko, včasih zelo težko, zato mora staršem pomagati župnijska skupnost.
Prav o stvarni pomoči župnije krščanskim družinam je istega dne v Rimu govoril kardinal Oddi, prefekt kongregacije za duhovnike. Navedel je celo vrsto napotkov za dolžno pomoč župnije pri vzgoji otrok in mladine. V svojih izvajanjih je šel tako daleč, da je nakazal možno spremembo sedanje župnijske oblike, čeprav je še tako tradicionalna in v stoletjih preizkušena. O vseh teh problemih je več tednov razpravljala škofovska sinoda v Rimu, ki se je pred kratkim končala.
Predno te velike ideje in misli zaživijo od Devina čez naš kamniti Kras do obale pred Miljami, bo kolo življenja naprej odnašalo naše male in velike otroke. Začeti je treba in ne čakati poslanice iz Rima. Zgled očeta in matere, družina rešuje otroka. Noben normalen otrok se ne bo dokončno izgubil, če mu oče in mati stojita ob strani z zgledom lastnega življenja, ne z besedo, in če v svojem težkem vzgojnem delu iščeta in najdeta stvarno pomoč v zdravi župnijski skupnosti.
Družina in župnija, to je glavna, bistvena in nenadomestljiva pomoč pri vzgoji otrok in mladih danes in tukaj! Kmalu po
vojni smo večkrat slišali od naših peric v Bregu, kako so matere in žene okrog župnije sv. Jakoba v Trstu zadovoljne, srečne. Ne samo otroci, majhni in večji, tudi možje in očetje se zbirajo v mladinskih domovih (oratorijih), kar se dogaja v novih oblikah še danes in predvsem danes. Sedaj imajo v tem delu velikega Trsta mladinske domove tudi deklice in dekleta. Kjer se dela, kjer ne zmanjka vztrajnosti, se vsaj nekaj doseže.
Tudi druge tržaške župnije v mestu in na Krasu imajo svoje mladinske domove, dobre volje nikjer ne manjka, le možnosti je premalo, da bi začeto delo obrodilo sad. Prav zato bo treba možnosti povečati, spremeniti, prej seveda razmisliti. To pa ni stvar enega človeka v župniji, ampak vneta, vztrajna prizadevnost vseh resnih žup-ljanov.
V	morju besed, domislic, idej in primerov je po velikem, nepozabnem večeru 20. oktobra ostalo v srcu in spominu, kar so iz življenja za življenje povedali učiteljica Ljuba Smotlak, časnikar Sergij Pahor in mladi Tomaž Simčič, kakor je na drugem mestu objavljeno. Govorjenje je razsvetljenje. Zato naši odgovorni pastoralni sodelavci pogumno dalje, da vsaj ob enajsti uri najdemo pot in smer in sredstva v korist naše mladine!
Franc Štuhec, SDB
Slovenske maše v Trstu Ob nedeljah:
7.00 - Rojan
8.00 - Novi sv. Anton, Sv. Vincencij,
Barkovlje 8.30 - Kolonkovec
9.00 - Sv. Jakob, Rojan, Podlonjer
10.00 - Sv. Ivan, salezijanci, Sv. Ana,
Skedenj
11.00 - Barkovlje
Ob sobotah zvečer:
17.30 - Sv. Vincencij, Skedenj
17.30 - Barkovlje
19.00 - Marijin dpm v ul. Risorta 3 Med tednom vsak dan:
7.30 - Rojan
17.30	- Skedenj
18.00 - Barkovlje, Marijin dom v ulici Ri-
sorta, 3
Poslušaš redno radijske oddaje:
Vera in naš čas - ob sobotah ob 18.45; Nabožna glasba - ob nedeljah ob 11.30
Slovenska Vincencijeva konferenca deluje na Tržaškem že od leta 1945. Takrat je peščica akademičark vključila v svoje delovanje tudi obisk na domu potrebnih oseb in družin, da bi jim nudila prijateljstvo in pomoč v njihovih stiskah.
Akademičarke so v tem sledile vzoru Friderika Ozanama, profesorja na Sorbo-ni v Parizu, ki je poudarjal, da je treba dokazati svoje krščansko življenje z deli ljubezni in je v ta namen ustanovil krožek, iz katerega se je kasneje razvila svetovna organizacija Vincencijevih konferenc.
V	kratkem se je delovanje tržaškega krožka Slovenske Vincencijeve konference razširilo, raztegnilo je svoj delokrog in so se začeli ustanavljati drugi podobni krožki.
Leta 1951 je bilo Društvo priznano na škofijski ravni in kasneje je dobilo tudi javno pravno obliko. Društvo ima sedaj svoj glavni sedež v ul. S. Nicolo 31 (tel. 68762). Tukaj se zbira glavni odbor in se odvijajo važnejše akcije, kot npr. tečaji, predavanja, skrb za mladino itd. Tu se zbirajo še člani dveh odsekov, ki skrbijo za potrebne v središču mesta. Drugi odseki so po župnijah in sicer v Rojanu, v Bar-kovljah, pri Sv. Vincenciju, pri Salezijancih in na Opčinah.
Glavna skrb Slov. Vinc. konference je ta, da člani izpričujejo svojo živo vero s tem, da priskočijo na pomoč bližnjemu, ki je v stiski.
Posebno pažnjo izkazuje konferenca o-trokom in mladini. Že od leta 1950 organizira počitniške kolonije za otroke. Že več let je taka kolonija v Comegliansu pri Sappadi, kjer letuje vsako leto okrog 120 tržaških in goriških otrok.
Društvo ima tudi mladinski odsek ter prireja razne tečaje, med katerimi letni tečaj za vzgojiteljice v kolonijah in tečaj za socialno oskrbo.
Da bi lahko priskočili na pomoč vsem potrebnim — pomniti je treba, da je skoraj ena tretjina naših someščanov sestavljena iz starih oseb in da so te osebe večkrat bolne in osamljene — je nujno, da se delokrog društva razširi.
Nujno bi bilo, da bi delovali odseki v vsaki župniji, kjer je slovenska služba božja in da bi se pridružile nove moči tudi
V	tržaški škofiji delujemo slovenske Šolske sestre že dolgo vrsto let. Pripadamo Kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, z materino hišo v Mariboru ter sedanjim vrhovnim vodstvom, ki je v Rimu. Kongregacija je bila ustanovljena na pobudo mariborskega škofa Antona Martina Slomška 13. septembra 1869 v Mariboru.
Namen Kongregacije je slaviti Boga po evangeljskih svetih v redovni skupnosti in mu služiti z apostolskim delovanjem, zlasti pri krščanski vzgoji in pouku mladine.
Na Tržaško smo sestre prišle po sili razmer, ko so nas pregnali iz Tomaja. Tako so po drugi svetovni vojni začele delovati med tržaškimi Slovenci. Že od začetka deluje mnogo sester v zavodu za šolsko mladino in s popoldanskim poukom in kolikor mogoče krščansko vzgojo teh, ki so nam izročeni. Hitro, ko smo prišle, se nam je ponudila priložnost, da smo prevzele vzgojo predšolske mladine v Borštu in Dolini.
Pred osmimi leti smo bile naprošene, da začnemo nov delokrog — versko vzgojo osnovnošolske mladine na šolah. Z veseljem smo ga sprejele, v prepričanju, da je to naše pravo poslanstvo, izpolnjevati Kri-stusoso naročilo: »Pojdite in učite!« Na Tržaškem poučujemo tri sestre na osnovnih šolah, dve pa na srednji in vzgojiteljski šoli.
Hitro se nam je tudi odprl delokrog med bolnimi in ostarelimi ter zapuščenimi. V vsaki naši sestrinski skupnosti: v provincialnem domu, v Borštu, v Dolini in v Ricmanjih je sestra bolničarka, ki neguje bolnike na domu, ki gre po družinah k bolniku, ko jo pokličejo. Mislim pa, da je za redovnico večje važnosti, da zna nositi bolnikom, seveda kjer je to mogoče in nevsiljivo, duhovna zdravila vere.
V	župniji sv. Ivana v Trstu ima sestra bolničarka dovoljenje, da sme nositi bolnikom sv. obhajilo.
V	provincialnem domu in v Dolini imamo tudi nekaj prostorov, da sprejemamo starejše gospe. Tudi ta delokrog odgovarja stiskam in potrebam današnjega človeka, zlasti v našem mestu, kjer prevladujejo starejši.
Ena sestra se vključuje v molitveno skupino mladine. V Dolini zbira sestra mladino k pevskim vajam za cerkveno petje.
v odsekih, ki delujeta v središču mesta.
Pospešiti bi bilo treba tudi delo med otroki, zlasti med tistimi, ki obiskujejo naše kolonije.
Vabimo k sodelovanju vse odrasle, ki imajo dobro voljo in še posebno mladino. Javite se lahko na glavnem sedežu vsak četrtek od 16.30 do 18. ure. Tukaj sprejemamo tudi prošnje za podporo ali katero koli drugo pomoč.
Društvo organizira posebno nabiralno akcijo za božič in za oljčno nedeljo, ko članice ponujajo oljke pri cerkvenih vratih.
Prispevke v denarju in v naravi sprejemamo na sedežu samem v že navedenem času ali po poštnem tekočem računu št. 11/10364.
Za skupno službo božjo in za duhovne obnove se srečujemo pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu. Njim izražamo s tega mesta naše priznanje in hvaležnost za prisrčno gostoljubnost.
Spominjamo se s hvaležnostjo vseh naših duhovnih asistentov, zlasti dolgoletnih asistentov celotne Slovenske Vincencijeve konference pok. msgr. Janka Kramariča in pok. msgr. Natala Silvanija ter sedanjega duhovnega asistenta, škofovega vikarja dr. Lojzeta Škerla.
Sestre katehistinje so vključene v župnijsko delo tako, da se udeležijo nedeljske sv. maše v župniji, v kateri poučujejo verski nauk. Na to nedeljsko srečanje s Kristusom pripravljajo otroke, da aktivno sodelujejo pri maši s petjem, branjem beril in glasnim odgovarjanjem.
Vsako leto v počitnicah pripravljamo v provincialnem domu kuhinjsko vzgojni tečaj za dekleta. Za zaključek je tridnevna duhovna poglobitev.
Sestre rade pomagamo duhovnikom pri župnijskem delu. Te pa prosimo, da bi
Pridite in poglejte, kako dober je Gospod, nam je zvenelo v duši, ko smo zapuščali Assisi. Dasi smo ugibali, zakaj se niso duhovne vaje vršile kje bliže, smo na koncu morali priznati, da je bila to prav posrečena izbira.
Čeprav je Slovenija zame naj lepši kraj pod soncem, je tudi mesto Assisi s svojo lepo lego (800 m nad morjem), obdan z obsežnimi nasadi oljk in trte ter lepo obdelanim poljem, resničen užitek lepote. Razumljivo, da je po duhovni veličini hrepeneči Frančišek, sin plemenite francoske matere, vsrkal vase vso to lepoto rodne zemlje in jo izlil v svojo Sončno pesem. Ne vem sicer, če je bila v Frančiškovem času prav taka podoba Assisija kot jo vidimo danes. Vemo pa, da se Frančišek ni samo blaženo opajal ob božji lepoti, temveč je zavrgel očetovo bogastvo, se oblekel v raševino, ki so jo tedaj nosili največji reveži; zase je izbral ozke, mrzle celice v odmaknjenih krajih in se na kamnitih tleh popolnoma vtopil v premišljevanje. Skušal je doumeti Kristusovo ljubezen in se je nenehno vpraševal: »Zakaj me je tako ljubil?«
Ne mogel bi nam tega skromnega Asiškega ubožca prikazati bolje, kot je to storil pravi Frančiškov sin v osebi minorita Janka Hajšek. Ni imel gromovitih besed, ko nas je v mislih vodil po Frančiškovih stopinjah. Kot blagodejna rosa so se njegove besede naselile v našo dušo in nam odkrivale Frančiškovega duha. Podlaga teh premišljevanj je slonela na Kristusovem opozorilu Frančišku: »Pojdi in popravi mojo hišo, ki se že podira!«
Iste besede veljajo vsakemu izmed nas. Odgovorni smo za svojo lastno duhovno stavbo, pa tudi za skupno duhovno zgradbo župnije, kateri pripadamo. Kakor ljudem svojega časa, tudi nam sodobnikom govori Frančišek o istih temeljnih vrednotah: Kristusov evangelij, Kristusova pot ponižnosti, pokorščine, uboštva ter smisel za žrtve in molitev. Prikazal nam je Frančiška, ne zajetega v »prismojeno dirko« zemeljskih dobrin, temveč Frančiška, »noro zagledanega v večnost«. Frančišek nam ponuja ljubezen, ki je sama sebi zakon. Njegova želja je bila, kot resnični, večni zaljubljenec, vračati ljubezen za Ljubezen. To sporočilo ljubezni se nato spontano spreminja tudi v spoštovanje vsakega človeškega bitja; od tod zavzetost za brate in resnično bratstvo med ljudmi.
Če bomo vnesli v naše življenje Kristusov evangelij, bo naše življenje pesem in ne le jamranje in pritoževanje. Postalo bo rodoviten vinograd kreposti in ne zapuščena ali neobdelana njiva. Kristusa ne poznati pomeni, izvotliti in izprazniti življenje. Kdor sprejme Kristusa, ima življenje in ga ima v izobilju. Manj modrovanja, več prizadevanja, več vere, manj načrtovanja!
To je nekaj misli mladega novomašnika minorita (drugi od 11 otrok) iz Haloz pri Ptuju. Hvaležni smo mu, da je sprejel žrtev in se takoj po očetovem pogrebu doma napotil k nam v daljni Assisi. Hva-
v nedeljskih pridigah vernikom včasih prikazali pomen redovnic, njihovo delo in važnost prisotnosti redovnice v krajevni Cerkvi.
Rade se bomo priključile delu pri načrtu g. škofa, pri obujanju novih redovnih poklicev. Kajti kot ni duhovniških poklicev na Tržaškem, tako tudi me že več let nimamo nobenega poklica iz teh krajev.
Trenutno nas je na Tržaškem 30 šolskih sester, vendar od teh tričetrt starejših in bolnih, toda prav te so bogat zaklad v trpljenju in molitvi za vse ostale.
ležni smo zlasti Bogu za mladi naraščaj v domovini. Tako pomlajena Cerkev nas bogati z novimi svežimi navdihi iz duhovnih vrelcev mladosti.
Obiskali smo še druge skoro obvezne Frančiškove kraje: Eremo delle Carceri,
S.	Damiano ter La Verna. Bivali smo v romarskem prenočišču ob Porcijunkuli. Bilo nas je 35 udeleženk — in edini moški — profesor. Ob povratku domov smo mu v avtobusu čestitali, da je zdržal vseh pet dni med samimi ženskami. Pa se je profesor takoj znašel in zavrnil, da ga je pač »Bog "štrafal”, ker se ni oženil«. Pristavil je še, da upa na obratno: ko se bo ena sama ženska znašla na duhovnih vajah med samimi »moškimi«. Seveda je tudi organizatorju g. Kunčiču ena od udeleženk izrekla toplo zahvalo; želela mu je, da bi se mu v prihodnje posrečilo zbrati za duhovne vaje prav toliko ali pa še več mladih fantov.	F.	V.
Moja opazovanja
Jz ponedeljkovega večera mislim, da smo vsi odšli duhovno bogatejši. Kdo nam je še kdaj s toliko ljubeznijo govoril o poklicanosti laikov, da sodelujejo pri službenem duhovništvu? Kdo nam je s toliko bridkostjo prikazal našo bolečo rano: našo razcepljenost?
Da je to res, je pričala skromna udeležba naših duhovnikov pri docela polni dvorani. Kako opravičiti njihovo odsotnost pri tako pomembnem večeru?
Spoštovanje Boga in zvestoba evangeliju nam narekujeta, da premagamo osebna nesoglasja in se v ljubezni do našega naroda skupno z duhovniki in škofom strnemo v iskanju novih poti proti razraščanju ateizma med nami.
Lep zgled ponižnosti pri sprejemanju take odgovornosti nam je dal škof sam, ko je sebi pripisal krivdo za neuspeh, češ da je temu vzrok pomanjkanje njegove osebne svetosti.
Če je bilo v preteklosti marsikaj zgrešenega od cerkvene strani, nam sedaj Bog ponuja roko v osebi novega škofa, da znova vstanemo in se oprimemo edino pravega temelja, na katerem je možno graditi, t. j. Kristusov evangelij ljubezni. Božja ljubezen je nezadržna sila in duša, ki je le ljubezni polna, je ne more v sebi zadušiti.
Duhovni poklici, razna področja naših dejavnosti bodo vzcvetela, če se ne bomo zabarikadirali v svojo udobnost, temveč bomo prevzemali nase odgovornosti, ki jih Kristusov evangelij in naš čas zahteva od nas.
Naj nji naši duhovniki ne zamerijo, če tečem, da je njihova odsotnost pri udeležbi zadnjega večera delala vtis, kot da so s sedanjim stanjem kar zadovoljni, da se ne da ničesar izboljšati, ne napredovati, niti popraviti. V »Družini« sem nekje brala, da se duhovnik navadno pri spra- ' Sevanju vesti vprašuje, kako je opravil razna duhovna opravila, morda pa se nikoli ne vpraša, kaj je storil za vzgojo lai-ških sodelavcev.
Če ne bomo vnesli našemu verovanju nekoliko več dinamike, bo svet nas obvladal, namesto da bi ga obvladali mi.
Velik poudarek je škof dal tudi naši mladini. Obe skavtski veji sta za sedaj najmočnejši skupini med ostalimi športnimi in drugimi skupinami na našem o-zemlju. Ta mladina je lačna in žejna Boga in komaj čaka, kdo ji bo dal odgovor na njihova najbolj intimna, globoka teženja.
Kakor se marksistična teorija opira izključno na praktično, neposredno uspešnost, imamo mi katoličani vse bolj zanesljivo Kristusovo zagotovilo: »Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo vam bo navrženo«!
Hvala gospodu škofu, ki nas je tisti večer popeljal v take duhovne višine. Podpiramo ga s svojimi molitvami in prošnjami.	P
Somaševanje v baziliki sv. Janeza v Štivanu. Z leve na desno: dr. Lojze Škerl, škof dr. Jenko, njegov osebni tajnik Boris Kretič, dr. Oskar Simčič in stiški opat dr. Nadrah
Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu
Duhovne vaje v Assisi ju
tržaške h
v’ -- J..
'&*-!>■ :r-A x
. rrn
Pridiga tržaškega škofa pri Sv. Justu
G. škof Bellomi je v svoji pridigi na praznik v stolnici sv. Justa 3. novembra opozoril na nekatere težave in nevarnosti, ki ogrožajo življenje in razvoj Trsta in je povabil vse, naj se zavzemajo za mirno sožitje in za graditev boljše bodočnosti.
Katere so te težave in nevarnosti? Veliko jih je. Trst je razkrojen, težko je v njem vladati in voditi, ubija ga strah pred bodočnostjo.
K delu za boljšo bodočnost mesta in meščanov so poklicane najprej katoliške skupnosti, ki pa morajo upoštevati in varovati sposobnosti, težnje in pripravljenost tržaškega človeka. To pa ne gre brez božje pomoči in varstva. Vsak kristjan naj bo torej v prvi vrsti dober in plemenit človek, pripravljen, da se daruje in svobodno žrtvuje za skupni blagor, ki ga gradi le prava ljubezen.
V svoji pridigi je škof povedal, da bo kmalu začel s pastoralno vizitacijo škofije. Od nje si veliko obeta. Vse bi rad obiskal in vsem bi rad ponesel besedo evangelija, zato prosi za odziv in pomoč.
Slovensko pastoralno središče
Tržaški g. škof je obvestil župnike tržaških župnij, da je s 1. novembrom ustanovil Slovensko pastoralno središče, ki ga bo vodil duhovnik Marij Gerdol. Središče
bo imelo sedež v domu Marijine družbe v ul. Risorta 3. Pastoralno središče bo v prvi vrsti skrbelo za duhovne potrebe tistih slovenskih vernikov, ki živijo v tržaških župnijah, pa nimajo slovenskega duhovnika
O pastoralnem središču bomo kaj več poročali, ko nam bodo znane vse podrobnosti. Vsekakor želimo g. Gerdolu že sedaj poguma, vztrajnosti, dobre volje pri tem novem delu ter božje pomoči!
Podlonjer
To nedeljo 9. novembra imajo slovenski verniki v Podlonjerju svoj posebni praznik. Obiskal jih bo škof Bellomi, ki ima lepo navado, da skoro vsako leto obišče vse župnijske cerkve, kjer je redna služba božja. Prišel je med te tržaške vernike pred tremi leti in tako imamo sedaj že tretji njegov obisk. Ob 9. uri bo maša s škofovim nagovorom in z ljudskim petjem. Nato bo srečanje s krajevnim župnijskim svetom; kasneje bo g. škof obiskal na domu nekatere naše starejše Podlonjerce, ki ne morejo v cerkev.
Na isti dan 9. novembra bo tudi v Podlonjerju zahvalna nedelja, ki jo obhajamo sedaj že šesto leto; nova cerkev je bila odprta v decembru 1974. Podlonjerske žene imajo navado, da na zahvalno nedeljo zberejo nekaj darov za uboge, ki prihajajo vsak dan na skromno kosilo h kapucinom na Montuzzo. - F. Š.
Praznovanje sv. Justa in tržaški radio
Vsako leto je bila na praznik sv. Justa sveta maša ob 9. uri v rojanski cerkvi z radijskim prenosom. Letos bi pri maši peli rojanski otroci. Maša pa je letos odpadla. Zakaj?
Pod pretvezo, da bodo v stolnici sv. Justa prvič izvajali novo latinsko »mašo« (Kvrie, Gloria, Sanctus in Agnus Dei), ki jo je sestavil znani mojster Viozzi, je tudi radio Trst A prenašal sveto mašo iz stolnice, ne pa iz Rojana.
Ker je nedeljska in praznična maša v stolnici vedno v italijanskem jeziku in da ne bi vse to preveč odtujeno izgledalo, so v mašo vpletli nekaj slovenske razlage, berila in škofovo pridigo.
Ljubitelji glasbe — ne vsi — so imeli ob poslušanju novih skladb prav gotovo svoje veselje. Slovenski duhovniki in verniki pa tako potvarjanje evharistične daritve in svojevrstno neiskreno dvojezičnost odklanjamo.	Lojze	Škerl
Prošnja beograjskega nadškofa
Beograjski nadškof je naslovil na ekumenske romarje sledečo prošnjo: »Bili ste v Skopju in videli, da tam ni še dokončana katoliška stolnica, ker ni denarja. Je pa zelo potrebna, ker mala montažna cerkvica ne zadostuje več za tamkajšnje vernike. Ali ne bi morda napravili v zvezi z ekumenskim potovanjem nekoliko reklame v ta namen? Tudi to bo apostolat.«
Bralci pišejo
Župnijska skupnost RICMANJE vljudno vabi na BARAGOVO PROSLAVO
ki bo v nedeljo 16. novembra ob 15. uri ob 10-letnici Baragovega doma in ob 150-letnici odhoda Friderika Barage v misijone.
SPORED
■ zahvalna maša in govor ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja;
H odkritje in blagoslovitev doprsnega kipa misijonarja Friderika Barage (de*lo F. Goršeta);
■ kulturni spored v dvorani Baragovega doma ob sodelovanju šole »I. Trinko-Zamejski« iz Ricmanj-Domjo, mešanega zbora PD »Slavec« pod vodstvom V. Švare. Pisatelj Alojz Rebula bo predstavil svojo novo knjigo o Baragi.
1
Še o kletvini na ekranu
Doslej sem bil prepričan, da ima Italija prvenstvo, kar se tiče preklinjevanja božjega imena: vedno in povsod preklinjevanje; na ekranu (malem televizijskem zaslonu), pa vendarle ne. Vsak, ki nastopa pred televizijskim oddajnikom, je toliko kulturen in omikan, da nikakor noče žaliti verskih čustev njegovih poslušalcev, saj je to tudi po italijanskem zakonu prepovedano.
Sedaj pa berem v ljubljanski »Družini«: »Ko se je priznani in priljubljeni gledališki igralec Kralj v študiju usedel za mizo k soigralki Svetetovi, so bile njegove prve besede: "Porca M "!«
S tem je prekosil svoje italijanske mojstre v preklinjevanju in pokazal, da je ves prežet z njihovo dvatisočletno kulturo. Z najbolj umazanim tujim blagom je popackal svojo narodno čast, če jo je sploh kdaj imel; verjetno jo je imel in ima le tako, papirnato, da bi jo ob morebitnih političnih spremembah prodal za krožnik paštašute.
Pa tudi svoj dober ugled, svoje dobro ime si je zapravil ta gospod »umetnik« pri svojih rojakih, vernih in mnogih nevernih. Če pa se je hotel prilizniti svojim »gospodarjem«, je tudi zadel v prazno. Danes take kletvice tudi v Jugoslaviji ne prispevajo več k napredovanju ali nagradi. Igralec Kralj je s svojo »porco« samo to povedal, kakšnega boga on časti. m-a
Pastirček It. 2
Že imamo v rokah drugo letošnjo številko tega priljubljenega prijatelja naše šolske mladine. Naravno je, da je uvodna misel posvečena našim rajnim, saj je ves november njihov mesec. In ker na grobove polagamo krizanteme, nam mladinski pisatelj Mirko Kunčič pove, kako so nastale. Poučna je zgodbica o sladkosnednem Mirku, ki jo je napisal K. Humar. Katehet pa pove, kdaj so naše roke lepe.
O poimenovanju šole v Štandrežu po pisatelju F. Erjavcu poroča Ivo Bolčina, Ljubka Šorli pa je zložila pesem »Otroci na grobu Frana Erjavca«. O sv. Ceciliji, reviji pevskih zborov »Cecilijanka« in o glasbilu liri piše Ljuba. M. P. predstavi Stanka Premrla, glasbenika. Z. Saksida je napisala tri posrečene nagajivke, ki zahtevajo bistrosti za zastavljena vprašanja. M. Perat to pot zaključi svoje »Goriške sprehode«, ki so imeli kar 36 nadaljevanj.
V zaglavju »Mladi znanstvenik« razloži H. Močnik, kako nastajajo rosne kaplje. November v pesmi izrazi Tomek, misijonar Vladimir Kos pa opiše jesenski dež, ki se spet vrača. Pesmico o kruhku (V. Brest) je uglasbil U. Vrabec. »Janina pošta« je spet krepko narasla: kar pet strani je za-
*	..	.	.	„	J	  vzela	v	»Pastirčku«.	Uganke,	ki jih sestavlja
Župnijska dvorana v Hamiltonu, Kanada	zadnji	koncil.	je predlagal, naj bi se občina Sovodnje, Branko, so pa to pot tri. - jk
    .....................................milil milimi iimmii iiiiiin  ..................................  mniiiii......m..........iiimiiiiiiiiiiiiiiii...uu.mm..mimimmiii.................im..umi..immmi...iiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.m.minimumu.umnimi.umu..
Pisma s koncila
Tak je naslov knjigi, ki je nedavno izšla v Rimu in vsebuje pisma, ki jih je pisal skoraj vsak dan s koncila nekdanji bolonjski kardinal Lercaro. Vseh pisem je 201. Naslovljena so na fante, za katere je v Bologni skrbel kardinal. Smatral jih je za svojo družino. Pisma so dragocen prispevek za boljše poznanje, kako je potekal zadnji koncil.
Z GORIŠKEGA
Sovodnje
Občinska seja. - V petek 31. oktobra se je pod vodstvom župana Vida Primožiča sestal občinski svet in najprej odobril zapisnik zadnje seje, ki je bila 17. sept.
Ker nudi dežela po zakonu prispevke krovnim kulturno prosvetnim organizacijam ter občinskim upravam, so svetovalci odobrili sklep, da se pošlje na deželo prošnja za prispevek 3 milijonov lir. Svetovalci so tudi odobrili 2 milijona lir za opravljena dela v šoli na Vrhu, 5 milijonov za asfaltiranje manjših odcepov na cestah na Peči in v naselju pri mirenskem bloku.
Svet je tudi odobril sklep, da se podpiše pogodba s podjetjem iz Vidma o pokritju strehe bodoče telovadnice. Dela bi se morala začeti najkasneje 20 dni po podpisu pogodbe in bi trajala 75 delovnih dni. Za-vsak dan zamude pa bo moralo podjetje plačati občinski upravi 200.000 lir. Celotna dela za streho bodo stala 66 milijonov lir.
Za preglednike računov za leto 1980 so bili izvoljeni Bernard Florenin, Boža Pižent in Branko Černič. Za petletno obdobje (1980-85) sta bila v komisijo ljudskih sodnikov izvoljena Jožko Prinčič in Branko Černič.
Nadalje je bilo govora o načinu odkupa zemljišča, ki šteje 1408 kv. m in ki bo služilo za sedež socialnega centra. Sprejet je bil sklep, naj se napravi kupna pogodba in nato sproži postopek za razlastitev. Odobren je bil izbris starega cestnega ostanka na Peči, ki nikomur ne služi več, s seznama javnih služnosti. Ta ostanek preide sedaj v normalno last občine.
Pri glasovanju o razdelitvi občinskih prispevkov prosvetnim društvom v sovodenj-ski občini so se predstavniki SSk vzdržali. Ti so namreč predlagali (in nekateri svetovalci večine so s tem soglašali), naj bi se v občinskem svetu javno prebrale vloge društev, ki prosijo za prispevek, da bi tako bili svetovalci seznanjeni z delovanjem vsakega društva ali pa naj bi se sestavila komisija, v kateri bi bili poleg občinskih predstavnikov tudi predsedniki društev. Pred glasovanjem za en ali drugi predlog je ožji odbor enoglasno pojasnil svoje stališče, ki nasprotuje komisiji, ker pride v njej vedno do prerekanj in ker mora imeti tudi občinska uprava svojo avtonomijo. Občinski prispevki pa so bili z odobritvijo večine takole razdeljeni: PD Sovodnje
1.000.000 Ur (lani prav tako), »Vipava«
1.000.000 (lani 700.000) lir, »Danica« z Vrha
600.000 (lani 500.000), »Skala« iz Gabrij
350.000 (lani 80.000), zbor Rupa-Peč 350.000 (240.000); sekcija krvodajalcev Sovodnje
350.000 (300.000), »Kraški krti« 300.000 (lani 200.000) lir.
V točki razno je župan med drugim poročal o šolski stavbi v Rupi. Poleg opravljenih del je nujno potrebno še prekriti streho, kar sta potrdila tudi svetovalca Juren z Vrha in Devetak s Peči, ki sta zidarska mojstra. Nadalje je župan predlagal, naj bi tudi sovodenjska občina imela svoj občinski praznik. Prvič naj bi bil 30. junija 1981, ko bo poteklo 30 let samostojne uprave. Ta dan naj bi veljal tudi za v prihodnje. Podžupan Klemše pa je med drugim poročal o seji Gorske skupnosti, ki je bila v četrtek 30. oktobra na njenem sedežu v Sesljanu.
Svetovalec SSk je pozitivno ocenil delo občinske uprave v Medicini pri Bologni, kjer je bil skupaj z drugimi občinskimi predstavniki nedavno na obisku. Pri tem je predlagal, naj bi se občina Sovodnje,
ki je že pobratena s Škofjo Loko, pobratila še s kakšno dvojezično občino v Gornjem Poadižju (Južnem Tirolskem). S tem bi občinska uprava prišla do novih izkustev, tako v manjšinskem pogledu kot glede pridobivanja in uporabe finančnih sredstev. Večina pa za predlog svetovalca SSk ni bila preveč navdušena.
Župan je na koncu obvestil svetovalce o skorajšnji seji, na kateri bo govora o občinskem regulacijskem načrtu, ki mora biti odobren in poslan na deželo najkasneje do 30. novembra letos. Svetovalec SSk je predlagal, naj bi na tej seji pripravili tudi resolucijo glede odprtja slovenske šole v Ronkah.
Pevma
Rajonska konzulta v Pevmi je letos pripravila 1. novembra pred spomenikom padlih v Pevmi pomembno spominsko svečanost. Ob 10. uri so se pred spomenikom zbrali številni prebivalci Pevme, Oslavja in Štmavra. Uvodni govor je imel predsednik rajonske konzulte Jožko Košič. Sledil je govor domačina Karla Sosola in župnika Rafka Premrla, ki sta lepo prikazala trpljenje slovenskega človeka na tej zemlji v zadnjih šestdesetih letih. Sledile so recitacije in nastop moškega zbora iz Štmavra pod vodstvom Gabrijela Devetaka. Vence na spomenik so ob tej priložnosti položili rajonska konzulta za Pevmo-Oslav-je-štmaver, pokrajinska Slovenska skupnost in sekcija ANPI.
Števerjan
V Števerjanu se že ves čas po zadnji vojni 1. novembra oddolžijo padlim v drugi svetovni vojni pred vaškim spomenikom. Tudi letos so se Števerjanci držali te navade. Po praznični maši so se zbrali pred spomenikom, kjer so rajne počastili z enominutnim molkom, nakar so občinska uprava, SKPD »F. B. Sedej«, ANPI, društvo »Briški grič« in borci iz jugoslov. Brd položili ob spomenik vence. Zapela sta tudi mešani zbor društva »F. B. Sedej« pod vodstvom Hermana Sreberniča in zbor »Briški grič«, ki ga vodi Ivo Klanjšček.
Turneja ansambla ,,Galebi“ in pevskega terceta »Mavrica*1 po Kanadi in ZDA
d)
V	soboto 11. oktobra zvečer sta se ansambel »Galebi« in pevski tercet »Mavrica« s svojimi spremljevalci Tonetom Be-denčičem, Bernardom Špacapanom in Francem Pohajačem vrnila s pettedenske turneje po Kanadi in ZDA.
Turnejo smo začeli 2. septembra zvečer, ko smo s tremi osebnimi avtomobili odpotovali z Opčin do Milana, odkoder smo z letališča Linate prek Londona in Nevv Yorka poleteli v Toronto. Tu nas je na letališču pričakal g. Ivan Dobršek in pa gospa Lojzka Saje. Z njima smo se odpeljali v Hamilton, kamor smo dospeli pozno ponoči 3. septembra. Po kratkem pomenku in okusni zakuski smo šli k prepotrebnemu počitku. Drugi dan in naslednje tri dni smo se počasi vživljali v okolje, kjer bomo nastopali.
PRVI NASTOPI
Prvi nastop je bil v petek 5. septembra zvečer. Organizirala ga je naša gostiteljica
ga. Lojzka Saje, katere sinovi so imeli tudi že svoj priznani ansambel.
V soboto 6. septembra pa smo se iz Hamiltona odpeljali v Kitchener, kjer smo imeli pri slovenskem društvu »Sava« koncert in celovečerni ples. Društvo ima svojo dvorano v izredno lepem naravnem okolju. Sploh je Kitchener zelo mirno in urejeno mestece, v katerem prevladujejo nemški priseljenci. Člani slovenskega kluba »Sava« so nam izkazali izredno gostoljubnost. Postregli so nam z res okusno in domačo večerjo ter nam podelili plaketo društva, našim pevkam pa posebne vaze z vrtnicami. Večer je bil za nas zelo zahteven.
V nedeljo 7. septembra, okoli štirih zjutraj, smo se vrnili v Hamilton, kjer smo po nekaj urah počitka imeli ob 10. uri slovesno mašo v župniji sv. Gregorija Velikega, ki jo vodijo salezijanci. Po kosilu smo imeli v farni dvorani najprej koncert, nato smo igrali za ples. Oba nastopa sta bila izredno naporna, posebno še, ker smo občutili utrujenost prejšnjega dne. Ljudje, ki so napolnili do konca dvorano, so bili zelo navdušeni. Precej poslušalcev je bilo iz Toronta in Clevelanda, posebno takih, ki so bili neposredno vezani na organizacijo naših nastopov v omenjenih mestih.
Na razglednem stolpu Skylon ob niagarskih slapovih
Naša turneja ni imela v načrtu samo nastopov, ampak tudi ogled mest, kjer smo živeli ter tudi bolj oddaljenih krajev. Tako smo si v ponedeljek 8. septembra ogledali svetovno znane Niagarske slapove.
Doživeti te, je res nekaj edinstvenega. Pri Niagari smo si ogledali Marineland in zelo obiskano prireditev z delfini in levi ter živalski vrt, kjer prevladujejo srne.
V OTTAVVI IN TORONTU
V torek in sredo 9. in 10. septembra pa smo se podali proti Ottavvi, glavnemu mestu Kanade. Na poti smo si ogledali tisočere otoke na reki S. Lovrenca. Ottawa je zelo urejeno in čisto mesto, po zunanjosti zelo podobno Londonu, posebno vladna palača.
V četrtek in petek 11. in 12. septembra smo bili gosti po družinah, ki so kar tekmovale, kako bi nas čim bolje postregle.
V	soboto 13. septembra smo se zjutraj z osebnimi avtomobili odpeljali v Toronto h g. Kopaču. Po prisrčni dobrodošlici smo sedli za mizo in pri kosilu v družbi tenorista Blaža Potočnika in gg. lazaristov drug drugemu zaželeli prijetne urice skupnega bivanja.
Istega dne ob 7. uri zvečer smo imeli v nabito polni dvorani koncert, po koncertu pa spet ples. Ni in ni prenehalo navdušenje, ki se je začelo že ob res domiselnem in iskrenem pozdravu g. Kopača. Dejal je namreč: »Mene vsi poznate, da sem Kopač, gospod, ki te mlade fante in dekle-
ta spremlja in vodi pa je Pohajač. Ampak samo po priimku, kajti to, kar ti fantje in dekleta znajo, zahteva veliko truda in dela.«
(Dalje)
;:fy
Parlament v Ottawl, ki je prestolnica kanadske zvezne države
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
vabi na
ZILJSKO OHCET
(Vahcit pr Zile)
v besedi, glasbi in plesu. Nastopili bodo zbor iz Št. Jakoba v Rožu na Koroškem, recitatorji in folklorna skupina »France Marolt« iz Ljubljane, skupno nad šestdeset sodelujočih. Nastop bo v Katoliškem domu v Gorici v nedeljo 9. novembra ob 16.30. Vsi prisrčno vabljeni!
Vsi sveti na Goriškem
Praznik Vseh svetnikov je na Goriškem potekel v znamenju burje, ki je nenapovedana zapihala prav za praznike, in ob spominu na rajne, ki je prav, da jim posvetimo vsaj en dan v letu. Letos se je zaradi nedelje 2. novembra raztegnil spomin na dva dni.
G. nadškof Cocolin je 1. novembra so-maševal na mestnem pokopališču z mestnimi župniki in se spomnil vseh rajnih. Drugod so župniki blagoslavljali grobove in molili za mrtve, kot je že star običaj. Ni pa bilo več slišati tradicionalnega zvonjenja na predvečer mrtvih. To navado so že povsod opustili.
Skavti in skavtinje so se zbrali v nedeljo na Peči in imeli tam mašo za rajne skavte. Mnogi so kljub burji prišli s kolesi.
Laične organizacije so se spomnile mrtvih s polaganjem vencev na grobove in spomenike. To se je zgodilo pred vsemi spomeniki padlim v zadnji vojni. Zveza slovenske katoliške prosvete se je spomnila tudi umrlih v Gonarsu in je v soboto 1. novembra posebna delegacija položila venec ob njihov spomenik v Gonarsu. Velike vojaške in verske slovesnosti pa so bile na vojaškem pokopališču v Redipugli.
Seja področnega pastoralnega sveta
V	nedeljo 2. novembra je bila v Zavodu sv. Družine v Gorici seja slovenskega področnega pastoralnega sveta. Vodil jo je predsednik-dekan Marjan Komjanc skupaj s škofovim vikarjem dr. O. Simčičem. Povabljeni so bili vsi člani župnijskih pastoralnih svetov in pastoralnih odborov, vendar udeležba ni bila posebno visoka; najbrž, zaradi praznika vernih duš.
G. Komjanc je v uvodnih besedah orisal pomen takih srečanj in pa potrebo, saj gre za osebe, ki v svojih župnijah opravljajo pomembno vlogo pomočnikov in svetovalcev dušnih pastirjev. Pri tem srečanju pa gre zlasti za to, da se pregleda pastoralni načrt, ki ga je sestavil škofijski pastoralni odbor za leto 1980.
Nato je msgr. Simčič orisal predloženi načrt in poudaril, da je predlogov veliko, zato ni mogoče, da bi vse izpeljali; potrebno je, da se omejimo. Ker je letos v vesoljni Cerkvi dan poseben poudarek na družino, je prav, da se tudi mi priključimo tej temi in posvetimo posebno pozornost našim družinam tako na župnijski ravni kot na ravni našega področja. S tem v zvezi je seveda tudi mladinska kateheza, ki je ne smemo zanemarjati.
Po razlagi msgr. Simčiča je sledil prost razgovor o predloženi tvarini. V pogovor so posegli skoro vsi navzoči in iznesli številne praktične nasvete. Vseh ne bo mogoče izpeljati, nekaj pa jih bomo prav gotovo, npr. občasno srečanje zakonskih parov ob skupni molitvi in razmišljanju o problemih družine, predzakonska kateheza, ki ji je treba posvetiti še večjo pažnjo, splošna vzgoja mladine s primernimi predavanji in druženjem v skupnosti. Pri tem so potrdili veljavnost skavtskih skupin na našem področju. Pa še to in ono.
Sprožen je bil tudi problem sožitja med verniki v narodno mešanih župnijah, ki jih je vedno več. Problem je pa tako važen in zapleten, da so mu sklenili posvetiti posebno srečanje, ki naj bo v dogledni prihodnosti.
Razgovor se je zavlekel in navzoči so se razšli v zavesti, da je koristno, če si duhovniki in laiki izmenjajo svoja mnenja in skušajo skupno iskati primernih rešitev za rast evangeljskega kvasa med nami.
Ziljska ohcet
K nedeljski predstavi »Ziljska ohcet« (Uahcit pr Zile), ki bo v nedeljo 9. novembra v Katoliškem domu v Gorici, nekaj besed za boljše razumevanje.
»Ziljska ohcet« je niz običajev, povezanih s svatbo, kot se je vršila nekdaj v Ziljski dolini. Začenja se, kako fanta sprejmejo v »konto«, v družbo odraslih fantov starih nad 18 let. Nadaljuje se z vasovanjem, z barantanjem za doto, z oklici s prižnice, s sprevodom svatov v cerkev, s pesmijo v
cerkvi med poroko, zaključi se s svatovsko večerjo in plesom. Gre za običaje, ki so bili nekoč živi in bolj ali manj sorodni po celi naši zemlji. Celotni potek svatbe spremljajo pesmi, ki jih je 23 in jih poje mešani zbor iz Št. Jakoba v Rožu. Poleg pesmi so še svatovski plesi, ki jih izvaja akademska folklorna skupina »France Marolt« iz Ljubljane. Potek svatbe povezuje in razlaga napovedovalec in seveda tudi muzikanti, saj ni svatbe brez muzike.
Svatovske pesmi je zbor pripravil pod vodstvom Lajka Milisavljeviča iz Ljubljane, plese je naštudirala folklorna skupina »F. Marolt«, povezuje pa domačin Tonči Sti-cker. Glasbena obdelava pesmi je delo komponista Sama Vremšaka.
Z Ziljsko ohcetjo so Korošci že gostovali po raznih krajih Koroške, nastopili so pa tudi v Ljubljani in na Slovenski ohceti in v Drami. Povsod so bili deležni živega navdušenja. V Gorici poznamo šentjakobski zbor, ker je že nastopil v Katoliškem domu, maroltovci so tudi že plesali v naši dvorani. V nedeljo bo torej ponovno srečanje z znanci. Cela ohcet traja približno dve uri.
Tretja koncertna matineja v Avditoriju
Tudi v nedeljo 26. oktobra zjutraj so ljubitelji glasbe v goriškem Avditoriju z užitkom poslušali kvalitetno izvedbo zanimivih skladb. Carulli, Djemil, Giuliani, Ibert in Merku so v svojih kompozicijah prirejenih za originalno izvedbo s flavto in kitaro, harmonično izzveneli v igri Gior-gia Blasca in Ennia Guerrata. Ta neobičajna združitev dveh godal, ki sta včasih v duetu, včasih solistično brzeli po melodijah, je dala nov pečat predstavljenim skladbam.
Oba koncertanta sta se v svoji umetniški zrelosti, ki sta jo nedvomno pokazala na nedeljskem koncertu, harmonično ujemala v skupnih izvedbah, še lepše pa ju je bilo poslušati in oceniti kot solista. Iz flavte je glas prihajal v lahkotnem, čistem slapu not, nakar je mehkoba pihala prešla v tehnično dovršeno briljantnost kitare, kjer je predvsem prišla do izraza virtuoznost izvajalca. Poslušalci so svoje navdušenje izrazili z vztrajno zahtevo po ponovitvi in odobravajočim ploskanjem, saj je tudi besedni uvod in komentar skladb glasbo približal občinstvu.
Prihodnja matineja, ki jo kulturno društvo Lipizer prireja, bo ponovno v Avditoriju v ul. Roma v nedeljo 9. novembra ob 11. uri. Nastopili bosta Bruna in Anna Barutti, violinistka in pianistka iz Benetk, s skladbami Beethovna in Brahmsa.
Širite »Katoliški glas“
Brez posluha za naše potrebe
Na svoji zadnji seji 3. novembra je sindikat slovenske šole - tajništvo Gorica pretresal tudi vprašanje odprtja tečaja 150 ur. Kljub temu, da je bilo zadoščeno vsem zakonskim predpisom in da je vpisanih 29 tečajnikov, sindikat ugotavlja, da ministrstvo še ni izdalo šolskemu skrbništvu potrebnega dovoljenja za tečaj. Zato se sprašuje, zakaj nastanejo v Rimu ovire za vsako najmanjšo pridobitev slovenske manjšine.
Še bolj je odbor sindikata prizadela vest, da je goriški svet Cgil-Cisl-Uil razposlal 28. oktobra vsem slovenskim tečajnikom okrožnico, s katero jih vabi, naj se do 3. novembra prijavijo na italijanskih tečajih »150 ur« v Ločniku ali v Gradišču in naj začasno te obiskujejo, dokler ne izda ministrstvo ustreznega dovoljenja za slovenski tečaj.
Odbor našega sindikata je pričakoval od konfederalnih sindikatov, da odločno podprejo pobudo sindikata slovenske šole, ne pa da razdiralno vplivajo, kar ni v soglasju z večkrat podanimi načelnimi izjavami, naj se slovenski človek izobražuje v materinem jeziku.
Odbor sindikata poziva zato vse slovenske tečajnike, naj vztrajajo pri svoji pravici in zahtevi po slovenskem tečaju.
V Gorici tretji deželni kongres Slovenske skupnosti
Tretji deželni kongres SSk bo v dneh
15.	in 16. novembra v Gorici. V soboto 15. bo v goriškem Avditoriju uradni del kongresa s pozdravi, poročili in razpravo. V nedeljo 16. pa bo na drugem mestu večje družabno srečanje s podelitvijo odličij Slovenske skupnosti našim zaslužnim ljudem.
Prvi kongres deželne Slovenske skupnosti je bil leta 1975 v Devinu, kjer so tudi podelili odličja zaslužnim slovenskim političnim delavcem. Nato je bil kongres v Števerjanu leta 1977. kjer je bil sprejet sedanji zakonski osnutek slovenske stranke za globalno zaščito Slovencev v Italiji.
Ob koncertu Bergant-Vremšak
Na sobotnem koncertu 8. novembra se bosta goriškemu občinstvu predstavila organist Hubert Bergant in baritonist Samo Vremšak. Medtem ko je prof. Bergant v Gorici že zelo znan po svojih mnogih uspelih koncertih, je prof. Samo Vremšak našemu občinstvu sorazmerno malo znan. Njegovo področje je danes poleg solističnega predvsem skladateljsko (saj bo na koncertu tudi ena izmed njegovih orgelskih kompozicij), pred časom pa se je posvečal predvsem zborovodstvu. Dirigiral je zbor iz. Kamnika, nekaj časa pa tudi zbor Slovenske filharmonije.
Sobotni koncert obsega skupno deset točk. Na programu bo najprej Alessandra Stradelle skladba za glas in orgle »Pieta, Signore«, nato sledi J. S. Bacha Passaca-glia in fuga v c-molu, mogočno orgelsko delo baročnega skladatelja. Tudi naslednja točka je Bachova, namreč odlomek iz Velike maše (Et in spiritum sanctum) za bariton in orgle. Sledi Mozartova Intrada in fuga v C-duru za orgle. Orgelski spored se nadaljuje z lepo in romantično navdahnjeno Mendelssohnovo Sonato št. 6 v d-molu, ki pa ima v sebi precej Bachovega duha. Vremšak in Bergant spet skupno nastopita v odlomku iz Requiema Gabriela Fau-reja, Libera me Domine. Solo orgle sledijo nato v znanem in simfonično zasnovanem Koralu v a-molu skladatelja C. Francka.
Nato je na sporedu delo slovenskega skladatelja, in sicer odlomek (Dormitio) iz oratorija Assumptio p. Hugolina Satt-nerja, za glas in orgle. Sledile bodo tri črnske duhovne pesmi. Koncert se bo zaključil z orgelsko skladbo Sama Vremšaka Tema con variazioni.
Program je zelo pester in zanimiv, zato pričakujemo, da se bo koncerta udeležilo veliko ljubiteljev glasbe.
Maša za Slovence v Ronkah
Tržič, Ronke in Staranzan so občine, kjer živi lepo število slovenskih ljudi. Gre za delavce, ki so se v glavnem s Krasa preselili že pred zadnjo vojno in še bolj po njej v te občine zaradi dela v tržiških ladjedelnicah in drugih tovarnah. Njih število je negotovo, vendar precej veliko, če upoštevamo, da so prva leta po vojni imeli osnovne šole v Tržiču in v Ronkah. Pozneje so predvsem iz političnih razlogov začeli pošiljati otroke v italijanske šole, tako da so po manj kot desetih letih zaprli obe šoli, ker ni bilo vpisanih otrok.
Sedaj se razmere v tem oziru nekoliko izboljšujejo. V Ronkah imajo otroški vrtec za slovenske otroke, nekateri starši so pošiljali in še pošiljajo svoje otroke v slovensko šolo v Doberdob. Kot znano se istočasno borijo za ponovno odprtje šole v Ronkah.
V	verskem oziru pa so bili doslej Slovenci v omenjenih občinah pozabljeni. Nekateri so se vključili v versko življenje večine, drugi so pa ostali daleč od verskega občestva. Zato so že nekaj let sem vztrajno prosili, da bi tudi zanje imeli vsaj občasno kako mašo v slovenskem jeziku in s slovenskim petjem.
Sedaj ko se ustanavljajo župnijski pastoralni sveti, je njih želja prišla z večjo silo na dan. Po dolgih pripravah in po soglasju z župnikom v Ronkah msgr. Vir-gulinom je prišlo do sklepa, da se začne z mašo za slovenske vernike v tržiškem območju.
Prva taka maša bo v nedeljo 9. novembra ob 11.30 v župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. Maševal bo škofov vikar dr. O. Simčič, peli pa bodo »Fantje izpod Grmade«. Za to priložnost so razposlali skoro dve sto vabil.
OBVESTUA
ACM - Gorica vabi k maši za edinost, ki bo 10. novembra ob 17. uri v Zavodu sv. Družine. Maša bo za vse pokojne člane.
Sv. Martin na Proseku. Svete maše bodo ob 10. uri in ob 11. uri ter popoldne ob 16. uri. Po popoldanski maši bodo litanije z blagoslovom.
Bazovica. Ob praznovanju hvaležnice bo v nedeljo 9. novembra ob 16.30 v Slomškovem domu v Bazovici odprtje razstave »Liki slovenskih cerkva na Tržaškem«. Fotografije je posnel Marjan Magajna. Na veselem srečanju v Slomškovem domu bo zapel zbor Slomšek. Razni fotografi bodo pokazali slike, diapozitive in film o letošnjem izletu na Dunaj.
Tečaj za vodje otroških in mladinskih zborov, ki se je pričel ta petek 7. novembra, se bo nadaljeval vsak petek ob 16.30 na sedežu ZCPZ v ul. Donizetti 3 v Trstu.
Društvo slov. izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 10. novembra ob 20.15 nadaljevalo svojo redno sezono z razgovorom na temo »Bazovica 1930«. Diskusijo bo uvedel prof. Jože Pirjevec.
Maša za slovenske vernike v Milanu bo v nedeljo 16. novembra ob 16. uri v cerkvi sv. Tomaža, kot običajno. Mašo bo imel duhovnik iz Gorice.
Ljubljanska TV
Spored od 9. do 15. novembra 1980 Nedelja: 15.40 Šepetanje na blazini, ameriški film. 17.15 Prisluhnimo tišini. 17.40 Rokomet Partizan (Bjelovar): Bo rac. 20.00 ščuke pa ni, ščuke pa ne. 21.00 Dokumentarna oddaja.
Ponedeljek: 17.20 Minigodci. 17.30 Živalstvo Avstralije. 18.25 Jezik v javni rabi.
20.00 Jalovina, nemška drama. 22.00 Kulturne diagonale.
Torek: 17.15 Dimnikarček se potepa po svetu. 17.25 Poletavček. 17.55 Slovenska folklora. 20.00 Aktualna oddaja. 20.55 Trsje in blato, španska nadalj. 22.00 Koncert.
Sreda: 17.20 Vrček se razbije. 17.35 Nizozemski muzeji. 18.05 Jesenice. 20.00 Soba s pogledom na morje, poljski film. 21.35 Sodobniki: Kristina Brenkova.
Četrtek: 17.20 Aljaska. 17.45 Dežela sprehodov. 18.00 Zadnja dirka. 18.40 Mladi o kmetijstvu. 20.00 Studio 2.
Petek: 17.05 Lutke. 17.35 Družina Smola.
18.00 Rock koncert. 18.55 Varstvo pri delu.
21.00 'VVashington za zaprtimi vrati, ameriška nadaljevanka.
Sobota: 14.25 Nogomet Italija : Jugoslavija. 17.10 Košarka Rabotnički : Cibona. 18.45 Naš kraj. 20.55 Sobotna križanka. 21.55 Osvoboditev, ameriški film.
DAROVI
Za Marljanišče na Opčinah: Štefanija Sola 10.000 lir.
V	počastitev spomina Amalije Žerjal: Ivanka Knez za misijonarja Vladimirja Kosa 50.000 in za druge slovenske misijonarje
200.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: dr. Caenazzo v spomin pok. očeta Bruna Giordano 100.000; Mila Sosič v spomin na sina Darija 10.000; Imelda Širca v spomin na pok. sestro Rafaelo 20.000; razni 9.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Marta in Zinka ob 31. obletnici smrti Juste Požar 30.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Marija Kobal v spomin svojih rajnih 10.000 lir.
Za Dom bi. p. Leopolda pri Domju: N. N., Trst 20.000; N. N., Domjo 20.000; Gian-na Gerbec, Trst 5.000; Antonija Šinigoj, Trst 5.000; ,N. N., Trst 10.000 lir.
Za kočo sv. Jožefa v Zabnicah: dr. Dominik Vrtovec 200.000; družina Efrem Klanjšček v spomin Franca Rijavca 50.000 lir.
Za cerkev v Novi Gorici: N. N., Trst
60.000 lir.
Za misijone: Štefanija Sola 10.000; iN. N. 18.000; Justina Negode 10.000; Marta Požar 10.000; Marija Kobal 10.000; Ema Adamič 5.000; ga. Venevoli 2.000; Marcela Neri
1.000; Marica Vidoni namesto cvetja na grob tete Pepke 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
jlldiliB Trst/I
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 13., 19; kratka poročila ob
11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 9. do 15. novembra 1980 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Godalni orkestri. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Mladinski oder: »Gostilna pri stricu Fičfiriču«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek.
14.10 Satirični kabaret. 15.00 šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Potovanje po študijski sobi. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.40 Slovenski priimki... (ponovitev). 13.20 Primorska poje. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak.
14.30 Roman »Doktor Živago«. 15.00 Glasbeni ping pong. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturno pismo. Torek: 8.10 Primorska duhovščina pod
fašizmom. 10.10 Komorna glasba. 12.00 Četrtkova srečanja (ponovitev). 12.30 Kulturne rubrike naših tednikov (ponovitev). 14.10 Odraslim prepovedano. 16.00 Poslanstvo Ciril-Metodove šole (ponovitev). 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Nove plošče. 18.00 F. Bordon: »Roke«, drama.
Sreda: 8.10 Cvetje hvaležno odklanjamo.
10.10 Koncert. 12.00 Pod Matajurjan. 12.30 Melodije od vsepovsod. 14.10 Iz zakladnice slovenske mladinske literature. 14.30 Roman »Doktor Živago«. 15.00 Nove plošče.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladi izvajalci; revija ZCPZ 1979 v Kulturnem domu v Trstu. 18.00 Gledališki trenutek.
Četrtek: 8.10 Slovenske banke in posojilnice na Goriškem. 10.10 Simfonična glasba. 12.00 Gledališki trenutek. 14.10 Mladi pred mikrofonom. 14.45 Trinajst romanov.
15.00 Pišite, predvajali bomo. 16.00 Potovanje v Ameriko (ponovitev). 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Samospevi. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Kulturne rubrike naših tednikov.
Petek: 8.10 Stanje slovenskih šol v zamejstvu. 10.10 Operna glasba. 12.00 Na go-škem valu. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Seghizzi. 14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka? 14.30 Roman »Doktor Živago«.
15.00 Doba kantavtorjev. 16.00 Satirični kabaret. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem.
Sobota: 8.10 Koder teče, ondod moči.
10.10 Koncert. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Otroški kotiček: Tomi na obisku.
14.30 Gremo v kino. 14.40 Glasba od A do Ž. 15.30 Nogomet Italija : Jugoslavija. 16.30 Poslušali boste. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Slovenski zbori. 17.30 Na goriškem valu (ponovitev). 18.00 A. Marodič: »Upor jezne gospodinje«, komedija. 18.40 Vera in naš čas.
DAROVI
Za Katoliški glas: Viktorija Pruni, Trst 12.000; družina Špacapan v spomin Amalije Legiša z Medje vasi 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob sestre Marije Cotič: Nela Cijan za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče po 15.000 lir.
Za Pastirčka: Željka Simčič ob 30. obletnici smrti Francija Bratuža 30.000 lir.
Za dekliški zbor - Devin: družina Chi-melli v spomin Vojke Strgar 10.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N. ob obletnici mašništva openskega župnika 25.000 lir.
Ali že imaš
»NAŠ KOLEDAR 1981«?
Vsebuje 12 lepih barvnih slik naših cerkva na Goriškem in Tržaškem. Koledar je na voljo pri slovenskih dušnih pastirjih na Tržaškem in Goriškem, v Katol. knjigarni v Gorici ter pri Fortunatu v Trstu. Cena 2.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15% davek IVA.
Odgovorni urednlkT^Tfronc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
SKPD »MIRKO FILEJ« V GORICI vabi na
KONCERT
ki bo v soboto 8. novembra 1980 ob 20.30 v goriški stolnici. Nastopila bosta organist H. Bergant in baritonist S. Vremšak.