List 27.
Gospodarske stvari.
Bramor ali mramor.
Velika poljska nadloga je letos tudi bramor ali mramor (grvllus grvlotalpa), ki v nekterih krajih mnogim sadežem in posebno krompirju hudo Škodo dela.
Naj tedaj tudi o njem našim gospodarjem kaj več povemo.
Bramor spada v vrsto kobilic; al velik razloček je med njim in kobilico. Sto kobilic ne bode polji nič škodovalo, sto bramorjev pa mu škoduje grozno veliko.
Slovenci ga poznajo menda le še pod enim imenom ter mu dobro pravijo nodjedee; Srbi ga imenujej m r m a k (mrmor), Rusi medvedka, Nemci so mu dali mnogo imen; znanstveno nemško ime je „Maul-wurfsgrille', zato, ker je v sprednjih nogah krtu podoben, — „Werre" zato, ker polje pokončuje, kajti „verwerren" je staronemška beseda, ki izrazuje to, kar novonemška „verwusten" (pokončavati, razdevati itd., — „Schrottwurm" zato, ker rastlinam koreninice podjeda, — „Reutwurm" zato, ker rastline, podkopane po njem, padejo, — „Gerstenwurm", ,,Kurbiswurm", ,,Kartoffel-wurm" zato, ker posebno rad ječmen, buče, krompir podjeda; — „Erdwolf" (zemeljski volk), ker je požrešen kakor volk; — „Moldwurm", ker po zemlji koplje.
Bramor je med evropejskimi žuželkami eden naj-večih; povsod je znan, le v visocih severnih krajih ne. Vsak pozna to štorklasto, gnjusno žival, ki ima močni sorednji nogi, roki podobni, s kterima koplje; ima pa tudi nekako poseben naprsnik; bramor je živahna žival, hitro teče, pa tudi plava, Če v vodo pade; ker ima perutnice, tudi leti, pa ne dolgo in ne visoko nad zemljo. Kedar po plemenu gre, daje čvrčeč glas iz sebe, ki se vzlasti zjutraj in zvečer izpod zemlje sliši. Preganjan od človeka mu brsne na roko smrdljiv črn sok. Bramor ne trpi bramorja; če sta skupaj zaprta, močnejši sla-bejega deloma požre.
Bramor je škodljiv gozdom, senožetim, vrtom in njivam, bodi-si zemlja taka ali taka; v vsaki si koplje, pa bolj povrh svoje poti. Le v nogradih se ga ni bati.
Meseca junija in julija (rožnika in malega srpana) se bramor in bramorka parita; takrat sta pogostoma zunaj zemlje. Bramorka naredi si pod zemljo prav gnjezdo, kamor j a j či c a položi meseca velikega srpana, kterih je včasih le 10 in več, večkrat pa tudi po 200; jajčica so enmalo debelejša kakor proso, zelenkasto- in rumeno-rujava.    O  2  ali  3  tednih   mladiči  izležejo   iz
jajčic; čez 4 tedne, ko so veliki kot mravlja, se prvikrat levijo; meseca septembra se levijo drugikrat, oktobra in novembra meseca tretjikrat, drugo leto meseca aprila ali maja četrtikrat, in še le po 5. lev-ljenji jim zrastejo perutnice, in zdaj so dorasli bramorji.
Prav mrzla zima brez snega pokonča bramorje, tudi velika suša kakor velika moča jim je nevarna. Prešiči so jim najhuji sovražniki; da bi pa prešič, ki je bramorja požrl, crknil zato, ker mu čeva gloje, to je menda le vraža. Krta se pa bramor ne boji. Vrane in pa kavke ga vžugajo.
Da se bramor na polji ne zaredi, zato naj nikar se vsako leto preobilo ne gnoji; obilni gnoj leto za letom — brez prahe — zaredi bramorje.
V luknje bramorjeve vlij vode z nekoliko oljem ali pa svečarskim lugom; to žene bramorje iz lukinj, da jih potem pomoriš.
Mnogo reči se še svetuje, za ktere pa ne moremo porok biti, da res pomagajo; zato jih ne razkladamo na dalje.
Največ koristi to, da se pokončajo g n j e z d a, kamor je bramorka jajca legla; gnjezdo vidi marljivo ok6 gospodarjevo, če je sem ter tje na njivi, na senožeti, na vrtu krog in krog vse vsahnelo, kar je ondi rastlo.