Za poduk in kratek čas. Nevesta. (Po Dr. A. Jarisch-u.) V oloveškem življenjn pač malokedaj domišljija na človeka tako močno upliva, kakor ob čaan ženitve. To velja zlasti o alabšem ali ženskem spolu. Pod liavbo priti, moža dobiti, žena postati, to je nekaterim deklicam nad vso, in ee se jim tndi pravijo in kažejo reve in nadloge, ki jih čakajo v zakonskem stanu, za to se vee cno kar vržejo va-njc. Take deklice so podobne ponočnim vešam, ki okoli luči takd dolgo frfelijo, dokler si peroti ne osmodijo, ter osmojene ali celo opečene na tla ne padejo. Tako se marsikateri deklici zgodi, ko ae želi omožiti. Naj jo opominjajo in svarijo oče, mati, župnik, učitelj, sosed, stric, vsi opomini so zastonj, gluha je ona za nje, dokler ne obtiči do ušea v blatu in več ne more iz njega. Takrat še-le sprevidi svojo zaslepljenost, pa — prepozno. Enako se je godilo tndi Kolofičevi Lizi. Liza je bila deklica kot mleko in kri, rdeča in okrogla, razumna in živahna. A zaljnbila, ali kakor pravijo zagledala se je v Vidovega Janeza ter je postala kakor nora. Vidov Janez pa ni bil mož za Lizo. Divji, sirov, lea in niuvreden — takšnega so ga vsi poznali; najboljše na njem je bila njegova postava in njegovo premoženje, kar je oboje po očetu dobil. Vsi, ki so o tej ženitvi izvedeli, so z glavami majali in Lizi odsvetovali. Liza je sicer mnogo slišala pa na nič ni poslubnola. Le toliko je pomislila, da je šla gospodu župniku za svet vpraaat. Gospod župnik pa so bili moder mož in so si tako mislili: ,,Če jej prigovarjara in bo se jej potem slabo godilo. kar se dostikrat prigodi, tedaj bode inene dolžila, da sem jaz njene nesreče kiiv; če pa jej odgovarjam, bo ostala ,,zarjavela" devica. kar je tudi mogoee, tedaj spet vtegne mene dolžiti, da aem jaz tega kriv. Sicer pa naj rečem tako ali tako, ona bo vendar-le storila, kar se bo njej najboljše zdelo.*1 Ko je toraj Liza gospoda župnika vprašala, kaj da naj stori; ali naj Vidovega Janeza vzeme ali ne ? rekli so jej gospod; ,,Veš kaj, Liza, idi zdaj v Gerkev in ko bodo zvonili, poslušaj; kar bodo ti zvonovi rekli, tisto pa atori." Kmalu je z velikim zvonom poldne zazvonilo. Domišljija o zakonski sreči je Lizo oslepila in zato je slišala zvon govoriti, kar je sama botela slišati. Gre toraj nazaj li gospodu župniku, in ko jo vprašajo, kaj da ao jej zvonovi povedali, rekla je veaela: ,,Ah, gospod župnik, veliki zvon je pravil: — Liza z globokim glasom posnema zvonenje — ,,Le ga vzemi, le ga vzemi!..." ,,Tako sem si mislii", so župnik, smejot se, djali. Skratka, Liza je vzela Janeza in Janez Lizo. l'a komaj je pet mesecev preteklo, kazal je že Janez Lizi svojo ljubezen — s pcatnico, iu Liza je nosila očividne dokaze njegove Ijnbezui na svojem — hrbtu. Prepii* in prctep sta bila v njuni biši na dnevnem redu. Nekega dne je šla Liza žalostna zvečer na pokopališoe, da bi rajni materi svojo nadloge potožila, kajti pri živib nikjcr ni našla tolažbe, ampak le posmeb. Vsak jej je na njene tožbe odgovoril: ,,Saj smo ti prej pravili in te svarili, pa niai hotela ubogati." Med tem, ko je Liza na materinem giobu klečala in molila, zvonilo je večno luč in napoaled z majhnim zvonom za verne duše. Jasni glas majbnega zvona je Lizi globoko y srce segal. in zdelo se jej je, kakor bi jej klical: ,,Pustila bi ga bila! pnstila bi ga bila!..."  ,,Ab, vzdihnila je Liza globoko, ko bi bila takrat ta zvonček slišala, a zdaj je prepozno!" Rea je, ko bi bila Liza ia maraikatero dekle poalnšalo mili glaa dobrega sveta, ne pa veliki zvoa aamovolje, bilo bi bolje za ajo ia za nje, in ue bi jim treba bilo žalovati, kodar je vae žalovanje zaatoaj, ker je prepozao. J. S. Smešnica. 2. Hado je zeblo beraoa ia po vrhu ga je še glad lomil, da bi 8e lehko skozi njega videlo. V tem pa ga vpraša goapod. ko ga poproai darii: rMož, kaj bi rajši, ali se zagrel ali pa do aita aajedel ?" — „0, gospod", odvrae milo berač, ..najrajši bi k peči aedel s koaona pečenke v roki".