■ Poštnina platana v gotovini. 4 9 <2 9 Kupujte pri lastnem podjetju! DRUŠTVENA NABAVNA ZADRUGA V LJUBLJANI (LJUDSKI DOM) ima v zalogi: vse potrebščine za kroj. telovadne obleke, telovadne čevlje, poslovne tiskovine In knjige za odseke. Tiskovine za Čebelico. — Zaloga knjig „Orlovske knji!niče1*. — Zaloga vseh potrebščin za šminkanje igralcev. — Sprejema vloge v Centralno Čebellee. Zahtevajte ceniki Naša Sloga Ljubljana, Poljanski nasip 10 izdeluje orlovske zastave, zastave za Marijine družbe, cerkvene bandere, trakove, mašne plašče, baldahine itd. — Ima veliko zalogo svile in blaga za zastave ter za mašna oblačila itd. — Popravila se izvršujejo v najboljšo zadovoljnost. Cene nizke, postrežba točna. — Proračuni. načrti in pojasnila brezplačno Naše daaača Kolinska cikorlia Xk je Izborna in Izdatna Zelo priporočamo! TRGOVINA MARIJA ROGELJ priporoča veliko zalogo raznovrstnega blaga za plašče, obleko in perilo, brisače, namizne prte, servijete, cvilih, fine nogavice za otroke, dame in gospode in veliko iiblro domačega izdelka. Perilo za dame in gospode. Izgotovljene obleke in plašči za velike in male, predpasniki sa odrasle in otroke iz listra, klota, kontenine in Sifona. Blago dobro, prav nizke cene! L. Mikuš, Ljubljana Mestni trg štev. 15 priporoča svojo.zalogo dežnikov, solnčnlkov in izprehodnlb palic Popravila izvršuje točno in solidno. POZOR 5 da ne ostanem na cesti sam. Anton Komar: Fantiči. Povest. XI. Tamburaški zaklad v Prosveti je buril organista Matka Veseliča in mu krajšal spanje pravičnika. Tiste note, ki jih je bil šiški trgovec priložil glasbilom, je skrbno pregledoval kakor da so hieroglifi, ker sramota mu raste, a ko jih kdo drugi mimo njega ugane, zakaj kdo naj vodi tamburaške vaje, ako ne on. Doslej se je kazal hladan za kaplana Križmana, zgolj službeno vljuden. Toda ko se človeku takole pod zimo zanohta, išče iskrenejšega stika s kom, ki bi utegnil pomagati. Celo z mladim učiteljem je začel spoštljiveje govoriti. Saj se vsak muzikus zaveda svoje lastne vrednosti, zato se ni čuditi, če budno neguje in brani svoje veljavo. Dobra beseda najde dobro mesto. Znaki organi sto v e prijaznosti niso mogli ostati brez učinka na kaplanovo srce, na tisto človekoljubno srce, ki je imelo zadosti tihega humorja. Prvi učinek je bil nenavaden. Na zadnjo nedeljo v adventu, na tisto, ki je za promet brez vsakega dvoma zelo koristna, ker hoče imeti ravno pot, so ljudje videli Poldeta na lahkem vozu z enim konjem, ko je kmalu po kosilu vozil kaplana in organista — litanije sta prepustila župniku in pevkam — pa še učitelj je sedel zraven kaplana. Le kam gredo? V samostan! Da, v samostan, tri ure hoda od Prečnega dola. O svet, škoda bo, je jadikoval Martin, ko je doznal, kam so šli, velika škoda za svet zanikrni, ki bo izgubil štiri mladeniče, pa kakšne! O kako so srečni, oni se potegujejo za nebesa, jaz pa hodim za fižolom. Mladeniči, .namenjeni v ognjeno peč, naj vas angel reči. Samo trije kupčki pepela — čte ne bo četrti angel — bodo pričali: Spomni se človek, da si prah. Tako je zdihoval Martin; jokal pa ni. Mar je bila mladeničem ognjena peč in Martinova žalost! Še smejali so se, da so ga ukanili, in mu povrhu norčavo želeli, naj svojo nevoščljivost potolaži z nado, da bodo zanj Boga prosili. Edino sani so pogrešali, ker je bilo premalo snega; koliko lepše se vozi, kadar pocingljavajo kraguljčki. V eni uri so z dobrim konjem premeriti pot in zavoziti na stransko dvorišče v samostanu, kjer je bil hlev za konje, da so vanj svojega postaviti. Kaplan jih je nezmotljivo vodil skozi neke prehode v samostansko' vežo in pozvonil pri notranjih vratih. Onstran vrat so se bližali koraki kakor pri uri, ki ni prav obešena: tr-trok, tr-trok v znak, da nista obe nogi enaki. Zašrkrtal je ključ, vrata so se napol odprla in ob odprtini je stal v rjavi kuti mlad mož kakih 35 let, po polni plavi bradi res mož, po nežni koži in čistih očeh skoro ženska. Želite? je izpregovoril kratko in stvarno brez ljubohlepnosti, pa je zagledal Križmana in so mu zažarele zenice prijazneje: Želite, gospod kaplan? Rad bi se zglasil pri gospodu predstojniku. Dobro, je rekel brat Peregrin, doma so, kar z mano pojdite. Tačas naj drugi gospodje malce potrpč. Vendar jih je vzel na domačo stran klavzule. Kdo ve, se je domislil učitelj, če bi pustil semkaj Vlaha; Turka in razbojnika bi najbrž moral, toda prepovedal bi jima z besedo, dovolj bi ju peklo. Poznal je gospod Milan starokrščansko zgodovino, četudi velikanskega boja papeža Gregorija VII. za investituro ni mogel nikakor doumeti na učiteljišču, zakaj profesor je govoril o dveh mečih, o solncu in luni, ni mu bil všeč papež, ki je svetnik, a je le povedal z nekim zanosom njegove zadnje besede: Ljubil sem pravico, sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu. Od tega spomina na srednjeveške menihe je preskočil na sodobno misel, ali niso samostanci pregnanci, ker tako sami hočejo. Ltes je, reči so med nebom in zemljo, ki jih magister ne dožene, profesor komaj sluti. Ni se zastonj Gundulič v Osmanu najprej pogovoril s prazno ljudsko oholostjo. Že sta po stopnicah prihodila kaplan Križman in pater. Hitro je kaplan pokazal patru Severinu svoje tovariše, ki so si ga vzeti pod oči. Pri učitelju se je pater lahno priklonil brez ostrine, vendar s pomnežem: Tudi Vi, gospod učitelj! Vsem pa je predložil: Menda bi radi videti našo cerkev, pojdimo, da vidimo, kakšna je. Šli so za njim. Bržkone jih je vodil po nekašknih bližnjicah, ko je moral dvakrat rabiti ključ. Dolga cerkev, lepo zidana, zelo prostorna, toda preprosta. Diši po kadilu od popoldanske božje službe. Tlak iz rdeče opeke! Preveč je to kmetiško in štedljivo, je menil učitelj, ki ni vedel, v kakšno podrtijo so prišli menihi pred nekaj leti. Pater je goste vodil najprej pred veliki oltar in pokleknil na stopnico k pregraji. Zagledati so se v Marijo v oltarju. Komaj so mogli zmotiti tri očenaše, je pater vstal. Očitno bi bil rad še klečal, a ni mogel romarjev sušiti na kolenih. Učitelj je zmolil — resnično je to — tri oče naše in si med tem ogledal Marijo, žalostno mater. Na prvi pogled ga je spreletelo: To je kruta egiptovska Izis. Pa je pogledal natančneje in se premislil: Nak, to je Devica in Mati in Vdova; dobro ve, kolikšno krivico so storili njenemu Sinu, ki z visečo glavo počiva v njenem naročju; očitki gredo sicer iz njenih oči do zaslepljenih mo-rivcev, a milobne so te resne oči; ko bi morivci pokleknili s kesom, bi se njene oči posladile v neizrekljivi lepoti usmiljenosti. Ta misel je učitelja omehčala in pogledal je tretjič podobo: Oh, to je otrok, to je deklica, ki se je za čas ek zamislila, kako strašno bo, če bodo padli grešniki v roke živega Boga; boji se zanje, vse bi rešila, samo da privolijo. Ne, to ni Izis, to je Madona. O Marija, je zdihnil učitelj Milan. Še po cerkvi so šli. Na moški strani je bil prvi Mihael, pod njim grdi, obupani hudič — napuh; naprej Rafael, zadovoljen s precejšnjo ribo, ni bil lakomen; dalje Gabriel, ki je z lilijo v roki kazal, kdo da je. Nato so bili skoro sami redovni svetniki, eden s krvavo rano na sencih. Na ženski strani so bile same svetnice, vse sloke postave, v milozdravospodobni razkaznosti, sama večna ženskost, večina iz domačega reda. Preveč so zaljubljeni v svojo družino, je že posumničil učitelj, ko je zagledal v ospredju ene ladje Frančiška in prav tako v drugi Alojzija, in še pozneje nekoga, ki bi bil lahko Bernard ali Ignacij. Sramoval se je na tihem prenagle sodbe. In kakor bi mu vedel pater Severin misel, je povedal polglasno: Človek je povsod in vselej enak. Poglavitno je, da se najde. Učitelj je ta izrek občutil do dna, ob tisti uri bi lahko rekel razbojniku: Moj brat si, samo povej, kaj si želiš. Iz cerkve so šli v sobo za goste. Mrzlo je bilo v nji, a gorelo je že v železni peči in brat Damijan je prinesel vina in kruha. Tedajci je Veselič, ki je bil ves čas nevesel, razodel patru Severinu, da bi rad govoril z njim na samem. Prav, je rekel pater, natočil vsem kozarce, samo sebi ne, in sta šla. Kaj sta imela, koga to briga. Kaplan in učitelj sta medtem ogledovala japonsko vazo na oknu in še neko drugo, morda starogrško. Ni minilo deset minut, ko se je s patrom vrnil pravi Veselič. Imel je tamburaške note: Lepa naša domovina. Pol ure sama in pristna tamburica! Joh, joh, strah! Vrata se odpro, prikaže se sam opat. Vsi so vstali, se poklonili. Pogledal je na mizo: Damijan, prinesi še, takšne fantiče, ki pridejo v samostan pit in jim dajo pit, imam rad. Gospod kaplan, malo pridete k nam! Daleč je. Daleč? Ko Zeppelin vozi okrog sveta? On že, za njim so kapitalisti. Ali nimate nič v hranilnici. Imam nekaj. Glejte ga kapitalista, denar ima v hranilnici, obresti vleče; ali se Vas to prijema, gospod kaplan. Ne bo sile, milostni gospod. Tudi jaz tako mislim. Hvala Vam, da ste ob svoji beri naredili tudi nabirko za dijake; vse tri vreče pšenice smo poslali v Ljubljano in še dodali. Opat se je primerno pogovoril z vsemi, dal roko kaplanu, ki jo je poljubil, nato trem tovarišem, ki so storili takisto. Ko je opat odšel, so izpili vino in konja napregli. Pater Severin jih je spremil k odhodu. Vozili so se skozi polje, molčali mimo hiš, vsi slovesni, prazniški. Ko so prišli v gozd, je začel Polde s tihim glasom: Izvedel sem nekaj novega od mojega dekleta zaljubljenega, da ona si izbira drugega, za mene ne mara nič več. Tako je zadel Polde, da so pesem kot potrebno vsd štirje ponovili glasneje. Mrak se je delal, srebrna luna je sijala na cesto in hosto, da je bilo prijetno voziti se, sanjati, živeti med pobratimi. Učitelj je povedal zgodbo meniha, ki je poslušal ptičko pol ure, pa je minilo 200 let medtem. Takšni so! Silno gledajo na minuto, če kakšnega novinca k zvoncu dobe, 600 let pa jim je malenkost. Če to ni hudobija, je svetost. (Dalje.) Dr. Fr. Jaklič: Po mnogih zmotah in zablodah. XI. Luč na svetilniku. Avguštin je s svojim delovanjem kmalu tako zaslovel, da si ga je več okoliških škofij želelo za nadpastirja. To je prišlo na sluh tudi hiponskemu škofu, ki ga je pa na vsak način hotel ohraniti svoji škofiji. Zato je nekoč povedal ljudstvu svojo namero, da ga hoče posvetiti za svojega pomožnega škofa, in bučno ploskanje in navdušeno pritrjevanje je bil odgovor množice. Tudi kartaginski primas in vsi okoliški škofje so bili za Avguština. Le Megalij, škof iz Kalame (sedaj Gelma), se je protivil, opozarjajoč na Avguštinovo nekdanje manihejstvo. Ko pa je od bliže spoznal njegovo osebnost, redovništvo in delavnost, je bil brž tako navdušen zanj, da je hotel ravno on biti tisti, ki mu bo podelil škofovsko posvečenje. Avguštin je ob tej priliki spisal svoje nesmrtne »Izpovedi«, ki že toliko stoletij budijo najgloblje verske misli in čuvstva. Glavna njihova trditev je: »Veliko sem grešil, pa še večje kot moji grehi je bilo božje usmiljenje.« Misel, ki se v njih večkrat ponavlja, lepo igrazi psalmov stih: »Okusite in poglejte, kako sladak je Gospod!« Tako je 1. 696. Avguštin sprejel v hiponski stolni baziliki nase škofovsko kapo, na svoje rame pa težko breme. Kmalu po njegovem posvečenju je namreč Valerij umrl, vodstvo škofije je prešlo na Avguština. Dobro je vedel, da ne bo od drugje dobil pomoči kot le od lastnega dela ter lastne razumnosti in dobrodelnosti; zato si je vse troje v veliki meri osvojil. Preselil se je v škofovsko stanovanje; pa tudi tu je s svojimi duhovniki prav do smrti nadaljeval samostansko življenje. Škofija hiponska ni bila večja kot druge okoliške; imela je približno obseg kakšne naše večje župnije in škof je imel v njej veliko opravil, ki jih dandanes vršijo župniki. Njegovo glavno delo je bilo pridiganje. Skozi dolgih 35 let je oznanjal sv. Avguštin božjo besedo v tako zvani večji baziliki« ali »baziliki miru«. Z izrazom mir« so takrat označevali krščanstvo zaradi njegovih blažilnih in pomirjevalnih učinkov. Kako globokoumen je bil ta naziv! Bazilike so bile prve velike krščanske cerkve, zgrajene po vzorcu rimskih stavb za tržna opravila in sodišča. Imele so polukrožen vzvišen prostor, apsido, za oltar in duhovščino. V večjih bazilikah je bilo več ladij za ljudstvo; ločili so jih krasni stebri z okrašenimi glavami. Spredaj je bil prostor za pevce, ob vsaki strani pa po en ambon ali vzvišen prostor, na katerih sta se brala list in evangelij. Pred vhodom v ladje je bila lopa, kjer so stali javni spokorniki. Pred lopo je bilo večje štirioglato dvorišče, imenovano atrij, obdano od hodnikov; sredi atrija je stal navadno vodnjak, ki je ob vročini pršil vodo in hladil zrak. Pred vhodom v atrij je bila majhna lopa na stebrih, nazvana preddurje. Bazilike so bile sijajno okrašene. Glavni okras so bile slike na stenah, zložene iz mozaikov (barvnih kamenčkov). Spredaj so radi upodabljali Kristusa v ne- beški slavi. Stolpov bazilike niso imele, tudi ne zvonov, ampak so vabili k službi božji udarjaje na velike viseče bronaste plošče. • Poleg »bazilike miru« sta bili v Hiponu še dve drugi baziliki, eno od teh je dal postaviti Avguštin. V obeh, pa tudi v okoliških škotijah, zlasti v ljubljeni Kartagini, je tudi večkrat pridigal. Skoro vsak dan je imel cerkven govor, včasi kar po več, čeravno je bil vedno slabotnih pljuč. V svojih govorih, ki so se nam v nebrojnosti ohranili, nima tiste stroge razvrstitve misli, kot je sedaj običajna. Vse je bolj domače. Tudi ves nastop in način govora je bil bolj po južnem okusu preprost in domač. Med pridigo so poslušalci škofa, ki je pridigal vselej iz svojega sedeža ob oltarju, lahko prekinili, mu pritrjevali in ploskali, pa tudi ugovarjali ali mu navajali mesta iz sv. pisma. On je včasi vprašal vmes, če ga razumejo, ali če so že trudni, ali če je tudi njim tako vroče. Kadar bi jim bil rad kaj daljšega razložil, jili je kar vmes poslal se okrepčat v gostišče za popotnike, ki je stalo ob baziliki poleg drugih cerkvenih stavb, n. pr. stanovanj za posvečene device, ubožnice, shrambe za žito, ki se je ob stiski delilo med potrebne, i. t. d. Kadar so se mu poslušalci malo polaskali, da ga radi poslušajo, jim je še on v pohvalo izrazil svojo zadovoljnost. Vsi večji domači in svetovni dogodki so prišli na vrsto. Če se je slišal od zunaj hrup ali klic, ga je govornik porabil v pridigi. Neko soboto sta v bližnji hiši dve judinji peli in igrali na cimbale; Avguštin je pripomnil, da bi ilmlje storili, če bi šle volno prest. — Vse je kazalo, da govori res duhovni oče svojim ljubljenim ovčicam. Trgovcem in mornarjem, kmetom in obrtnikom, sužnjem in izobražencem: vsakemu je vedel to povedati, kar je bilo zanje najbolj primerno in potrebno. Med svojimi ovčicami je nehote pozabil na svoj aristokratizem. Pridige so po navadi kratke. Moti pa v njih malenkostno razstavljanje in čudno tolmačenje besedi sv. pisma. Poleg pridiganja je bilo poglavitno'škofovo delo skrb za ubožce, vdove in sirote. Da bi cerkev mogla čim več storiti zanje, je zahteval Avguštin od duhovščine, da je živela v apostolskem uboštvu; njihov zgled bi naj pomirjevalno vplival na bedne siromake, da bi še oni volneje nosili bremena pomanjkanja. Hiponska cerkev je polagoma dobila lepa posestva in Avguštin sam jih je osebno upravljal. Jahaje je pregledoval travnike in njive, oljčne gaje in vinograde, gozde in gospodarska poslopja. Sklepal je pogodbe s kupci in prodajalci. Gospodarstvo mu je bilo prijeten odmor pri dušni napetosti, obenem pa mu je nudilo krasnih misli in prispodob za govorništvo in pisanje. Eno delo pa mu je bilo zares zoprno: to, da je moral biti glasom državnih postav kot škof tudi sodnik v civilnih, svetnih zadevah. Okrog škofijske hiše se je ob sodnih dneh razlegal krik in vik, razpaljene strasti sebičnosti in sovraštva navadno niso imele dosti ozira na njegovo osebnost in umevanje za njegove modre nasvete. Poglavitno opravilo pa je polagoma postalo za Avguština pisanje. Že pisem je nešteto napisal, od vseh krajev so se ljudje obračali nanj po nasvete in pojasnila. Veliko se nam jih je ohranilo. Še bolj važno pa je njegovo pisanje zoper krivoverce. Poleg manihejcev so bili najbolj nevarni za njegovo škofijo in za vso severno Afriko donatisti, ki so širili pogubne zmote o zakramentih. Toliko jih je bilo, da je ena sama njihova stranka mogla sklicati na posvetovanje kar 310 škofov. Cepili so se v razne ločine, saj kjer ni Kristusove čiste resnice, tam tudi ni edinstva. Imeli so po vseh krajih, kjer je bil katoliški škof, svojega protiškofa, v Kartagini svojega protiprimasa in v Rimu celo svojega protipapeža. Bili so tako nasilni, da so njih škofje z oboroženimi tolpami požigali in morili, pokončavali hiše in polja in nasade ter silili z orožjem v roki, še enkrat prejeti od njih duhovnikov krst. Izdajali so se za večje gorečnike, v verskem oziru so poudarjali svojo afrikansko narodnost. Avguštin jim je nato zaklical, da je Kristus umrl za ves svet, ne pa samo za severno Afriko, tako je bil prežet od ideje cerkvene edinosti. Pozival jih je na javne razgovore, pa niso hoteli priti. Pisal je proti njim knjige, njih škofje so nato prepovedali svojim pristašem, brati jih. Potem je pa dajal nalepiti na cerkve in druge stavbe letake, ki so na kratko in točno oznanjali in dokazovali katoliško resnico. Še kot 64-letni starček se je vzdignil na daljnjo pot preko pogorja Atlas, izpreobračat zakrknjenega škofa-starca donatista. L. 411. je pa vendar doživel in sijajno vodil do zmage javni razgovor med 286 katoliškimi in 279 donatistovskimi škofi v Kartagini. Večina krivovercev se je podala njegovim razlogom, zlasti ker so se katoliški škofje prej zavezali, da Praga: Nastop Mladcev na Stadionu. noben donatistovski ne sme po-spreobrnjenju izgubiti škofijske stolice in da se bodo rajši sami tam odpovedali, kjer je hkrati tudi spreobrnjeni donatistovski škof. Zoper ostale trdovratneže je pa Avguštin zahteval nastop državnih oblasti, saj je bilo njih kruto počenjanje hkrati tudi civilno zločinstvo. Tako je v izdatni meri pomagal ohraniti oziroma pridobiti pravovernost svoji domovini. (Konec sledi.) Franjo Strah: Med brati Čehi. 6. M i m o p o 1 j 1 n r e k d o O 1 o m u c a. Pred leti smo iz Breslave zavili v oslrem loku na levo in dalje skozi polje v Brno. Zdaj pa zavije naš vlak v nasprotno smer, mečno na desno in potem naravnost proti Hodoninu, manjšemu mestu ob Moravi. V rahlem polkrogu nas vozi železni stroj vse višje na sever, mimo Uh. Hradišta, Kromšriža, skozi Pferov v Olomuc. Železniška j)roga se ves čas vije med polji zoreče pšenice in drugimi žitnimi polji. Pri Hodoninu pridemo do Morave, glavne moravske reke, katera nas zdaj ne zapusti več. Tam ob strani se leno pomika nizdol med poljem, dočim se vesela vojsika slovenskih fantov in deklet v pričakovanju vozi vse dalje navzgor in proti Olomucu. Vendar pa je reka toliko oddaljena od proge, da jo je le na redkih krajih videti iz vlaka. Solnce veselo razliva svoje žarke po tej blagoslovljeni zemlji, ki bogato rodi in plačuje delo in trud premnogih pridnih rok. Naši fantje ukajo po vozovih, kje s polja nam kakšna roka zamahne v pozdrav, sicer pa se vozimo, vozimo... Naš vlak se kakor zmagoslavna vojska poganja po .plodni dolini mimo polj in redkih, za holmi in drevjem skritih vasi. Povsod ljudje obstajajo pid delu, gledaju, gledajo, pozdravljajo, mahajo še dolgo, ko je vlak že daleč naprej... Ponekod čakajo ob progi, kjer vedo, da ob tem času pridemo mimo. Naš vlak je ves v rožah, ves v zelenju. Spotoma so fantje ob progi nalomili vej ter ž njimi okrasili okna in vse vozove. Zalo še bolj vzbujamo pozornost. In mi pride na misel tista znana: e, kamor pride slovenski človek... Nič hudega, fantje! Kar prav je tako: povsod veseli, povsod mladi, z vriskom in pesmijo v grlu, z veselim občutjem v srcu, s čisto vestjo v duši, takšni smo mi! To je naša kri in naša pot! Kar tako in vedno le dalje! Že smo mimo Kromčfiža, zdrdrali smo čez par manjših mostov, skozi Prerov, v daljavi nam kažejo Olomuc, sivo mesto... Ni več dolgočasja v nas, zakaj skozi bogato Hano se poganjamo v svojo določeno daljo. V tem kosu zemlje se vam proži raz vlak pester razgled. Na vse strani v daljavo do gričev, do mnogih vasi in vidno gosto naseljenih naselij. Čutimo sorodnost naših domačih zemlja, Sorškega polja, drugih lepih dolin in polj. In pričakovanje je v nas: v Breslavi tako, kako pa v Olomucu? Tedaj završi po vozovih: Olomuc, Olomuc, tu smo ... 7. K o n e c prvega dne. Kaj, šele en dan smo od doma? Seveda, nič več. Sinoči smo zapustili belo Ljubljano, noč smo prespali na vlaku in se trudni prebudili še v rahlem jutru pod Semeringom, zajtrkovali smo na Dunaju, kosili tudi ali pa kar spotoma v vlaku, kakor je kateremu kazalo, od poldanskega solnca pa do večernih mrakov smo se vozili mimo moravskih žitnih polj, mimo Hane, žitnice Moravske dežele, — glejte, komaj je minul dan, kar smo od doma odšli, že smo oovozili in si ogledali malone pol svela, fantje! In vendar smo komaj 800 kilometrov zračne črte od Ljubljane! Tako: smo v Olomucu. Pravilno je: Olomoue. Obstanemo. Vsujemo se raz vlak, uredimo se v vrste, skozi peron se pomaknemo ven v ulico. Sedem je ura, zvečer. Majhen, skromen, toda svojstven pozdrav. Celo vojaške dostojanstvenike vidim vmes med gosti. V paradni obleki. Potem gremo, gremo... Godba udarja živahno koramicoi, ob straneh ceste stoji nekaj ljudi, ostalo se je strnilo v sprevod. Z zastavami na čelu korakajo slovenski fantje v rdečih srajcah in dekleta v svojem novem kroju skozi glavno ulico v mesto. Bog pomagaj, Olomoue. Na vsem, kar vidiš in občutiš, je pečat podeželskega mesta. Če ga pomaknemo našim mestom vštric, bi rekli: Kamnik, Kranj, no, recimo Novo mesto, morda Celje. Vsa parada, če še takšna, zgine v nič, ne občutiš, ne doživiš jo v sebi. Zaspani, leni tramvaj se podi v silno redkih presledkih po mestu sem in tja. Sodiš, da so le tiri po ulicah, da vozov in prometa sploh ni. Čez dolgo časa ugotoviš, da si se vendarle zmotil in da se kakšen človek le pelje na gotov . čas. Blaženo mesto Olomoue, kako skromno, domače, čisto po naše te človek dojame! Greš, greš po ulici in utoneš v samotni, pusti tlak. No, pa pustimo tol Naši fantje so se v Olomoucn kar dobro počutili. Malo utrujeni so sicer bili od dolge vožnje in vročine, toda živahnost jih ni -minula. Kbj po večerji so se posamič ali v gručah razkropili po mestu, le redki so šli takoj spat. Naša >Ljubljana< je v Olomoucu priredila sijajen in v vsem uspel koncert. Naša slovenska pesem je slavila svoj praznik v tuji, toda bratski zemlji. Ni to brez pomena in lahko smo veseli tudi tega uspeha. Nad mestom je pokojno spala mesečna noč, nikjer nikogar več na ulici, samoten sem stopal po ozkih, zvitih ulical v hotel in spat. Bog z vami, fantje, pa jutri spet... 8. N a p o č i 1 je s o 1 n č e n dan... Veseli, sveži, polni volje in razigranosti so se drugi dan prebudili fantje in dekleta. Bil je lep, solnčen dan, kot bi ga Bog nalašč naklonil voselim Slovencem ... Na vse zgodaj so se bili izletniki porazgubili po mestu. Vsak na svojo stran, kamor je kogar vlekla radovednost. Nekateri so pretaknili vse cerkve, drugi so šli v muzej, na pokopališče itd. Najbolj zadovoljni so bili menda listi, tol so se nekoliko pred sedmo zbrali In se z avtomobili ali avtobusom odpeljali v okolico Olomuca. iPo lepi beli cesti so oddrdrali v eno izmed najbolj vzorno urejenih moravskih vasi. In so imeli tamkaj res kaj gledati! Vse kmetije snažno urejene, s prostornimi dvorišči, z modernimi hlevi. Z eno besedo: vzor kmetskih domov! Marsikdo si je na tihem mislil: ko bi še jaz mogel tako...!? Zlasti so izletniki občudovali do podrobnosti izvedeno organizacijo zadružništva. Vsi kmetje v vasi tvorijo skupno produktivno in prodajno zadrugo. -Ker so vsi člani zadruge in ni izjem, tudi ni konkurence in blago -se lahko uspešno in ugodno proda. Vsi kmetje prodajo postavim za isto ceno vso pšenico, zadruga jo neprimerno lažjo hrana za slučaj neugodnih cen ali pa jo vsled silne množine lahko dražje in naravnost tovarni proda. Tudi pekarna v vasi je zadružna. -Gotov del pšenice daje zadruga v mlin za moko, La pa se porabi za peko kruha za vso vas skozi celo Jelo. Kruh se peče za vso vas skupaj, vsak dan sproti. Prednosti: porabi se primeroma manj, režija je skupina in cenejša, prihrani se posameznikom čas in vsi vaščani imajo vsak dan svež kruh. Izletniki so si ogledali ludi moderno urejene hleve, način krmljenja živine in živino samo. V vsem ista podoba: napredek in stanje češkega kmetijstva in živinoreje je na višku! Kje smo še mi! Toda ni zgolj to vprašanje, bolj važno je drugo: kaj pa smo sploh sami storili, da bi si izboljšali stanje? Češki kmet ume potrebo izobrazbe, zna dalje ceniti važnost organizacije, zlasti zadružništva, mi se dostikrat šele borimo s predsodki. In vendar nihče ne bo rešil kmeta, nihče mu ne bo pomagal v sedlo, če ne bo zlezel sam kvišku. Ni še prav nič pomagano, če le zabavljamo in zabavljamo ob Štefanu vina, če tolčemo ob mizo s pestmi in se pridušamo nad slabimi časi, — treba je prfijeti, delati, zbirati dinar k dinarju, združevati voljo, učiti se, pa gre. Počasi sicer, toda vztrajno in gotovo! 9. O b gomili... Po temeljitem ogledu vzorne vasi so ise izletniki odpeljali nazaj v Olomuc. Bilo je ravno prav: imel je že priti drugi vlak. Ž njim se je pripeljal v Olomuc drugi del izletnikov, ki je bil obiskal Velehrad in prenočil tam. K sprejemu so se na kolodvoru zbrali vsi že v Olomucu zbrani Orli, naši itn češki, prišla je godba, vse se je ponovilo. Kot včeraj, pred včerajšnjim in ob vseh sprejemih. Nato je armada Slovencev odkorakala skupno skozi mesto li grobu naših slovenskih junakov, ki -počivajo v Olomucu. Zunaj mesta stoji tužna gomila, kjer Irohne kosti tolikih padlih toorcev za nas in našo svobodo. Bil je veličasten trenutek, ko je na teh grobovih ob mavzoleju stalo tisoč slovenskih ljudi, zbranih od vsepovsod, iz vseh strani domovine... Po sveti maši, ki jo je ob gomili daroval knezoškof A. B. Jeglič, se je armada izletnikov pomaknila nazaj v mesto in na -kolodvor. 10. Proti P n a g i... Letanje, prerivanje, go-stolenje na vseh straneh, — to je odhod. Tališen je bil v Ljubljani, je bil v Mariboru, na Dunaju, v Breslavi, — prav takšen je bil tudi v Olomucu. Drugačen biti ne more. Človek se vsega naveliča. Zakaj? iKer je spremenljivo bitje. Ker sam ni popoln, ludi zanj nobena popolna reč ali stvar ne obstoja. Vsak in vsak čas si želi kaj novega, drugačnega. Kar je videl, je pozabil; le tisto še obstoja, kar je pred njim... Kar je daleč, kar le v besedah pozna, kar si je postavil za edina cilj tistega dne ali tistega pota. Praga ...! Le to lime je še živelo v nas, ko je vlak zapiskal in potegnil in smo se znašli zunaj na polju. Olomuc je ostal zadaj, tam daleč... Mi pa gremo naprej, vse dlje in dlje... Praga! Koliko ur še? tiilovito se je poganjala dolga železna kača. Mimo polj, skozi redke gozdove, med nizkimi griči m zelenimi holmi. Dan kipi, solnce žge, v vozovih je dolg čas, dremavica prijendje človeka ... m zadremlješ. Zaspiš in se zbudiš. Pa pogledaš v solnčni dan in preko -polj — še vedno ista podoba. Polje, zeleni holmi, zoreča pšenica ... »Pri nas žanjejo, tu šele zori!« rahlo ugotovi fant iz Šenčurja. eJa, ampak klasje poglej! To je pridelek, to ga bok odgovarja tovariš s kota, In oba zreta nepremično tja ven, v blagoslovljena polja, na bogato pšenico. In mislita na dom, na našo ubogo zemljo ob tiavi, na gorenjska polja, na svojo domačijo pod gorami. In sta srečna oba, zakaj dom je dom in mimo njega ga mi... Če še tako -borna, ampak osrečujoča je domača streha, domača vas. Če še tako srečen, -pa brez doma, brez rodne hiše, —- mi popolne sreče. Dvoje je, kar vsevdilj spremlja človeka: mati in dom. Ob sreči in nesreči, -ob bridkosti in veselili dneh, vsak čas človek misli na nju, na mater in dom... Železnica se spusti skozi most čez Moravo, peljemo se mimo Zabreha. Prešli smo prejšnjo deželno, sedaj pokrajinsko mejo, prevozili smo Moravsko, zdaj smo na Češkem, — »v Čehach«. Zdaj niti holmov ni več, še zelenih polj pogrešamo. Vsepovsod nepregledna ravnina, enolična, pusta ravnina. Sladkorna ]>esa, koruza, sočivmi sadeži. Pa hitimo miLmo mest, mimo tovarn, mimo sto in sto dimnikov. Smo v Pardu-bicali, v Kolinu, — še malo, pa smo v Pragi. Kolin je znan po istoimenski cikoriji. 'l'u so glavne tovarne, od tu sc razvaža izdelek v vse strani sveta. Od Pardubic do Kolina smo se vozili ob Labi, ki je poleg Vltave, ki teče skozi Prago proti severu, največja češka reka. Daleč v pokrajino je plovna, težke ladje se pomikajo po njej vse do Kolina. Dalje proti iPardubicam pravkar poglobljujejo dno reke, da bo plovna še dlje. Čehi nimajo svojega morja, toda imajo par plovnih rek, ki jih skušajo vse bolj izkoristiti. Vodna pot je najcenejša, uravnana v tok tudi najvarnejša. Čehi to vejo, zato izvajajo tudi posledice lega dejstva, in mi smo mogli na Labi videti težke žerjave, mogočna dvigala in Vodne črpalke, ki so pridno dvigali, kopali, poglobi jeva li strugo reke. Ukratu popravljajo in utrjujejo ob reki obrežja, izsušujejo močvirja. Praha-Žižkov. " Vendar 1 Prvi praški predmestni kolodvor. Obstanemo. Pa bi radi dalje, brž prav v Prago na glavni kolodvor, do končnega cilja... Le počasi. Praga je velika, je velemesto. Praga potrebuje zraka, se boji dima. V osrčju Prage ni tovoren, tudi železniška lokomotiva in nje strupeni diitn je iz Prage izgnan. Le na predmestnih kolodvorih še sopihajo s premogom kurjene lokomotive, v osrčju Prage ne več. Že več let je centralni kolodvor v Pragi ves preprežen z električno žico, po kolodvoru prevažajo vlake z električnimi lokomotivami. Električne lokomotive imajo mnoge prednosti in vrše v pragi službo med centralnim kolodvorom in kolodvori v predmestjih. iZato in samo zalo smo obstali na predmestnem kolodvoru v Pragi. Izmenjali smo stroje in električna lokomotiva nas je z lahkoto potegnila na centralni kolodvor, — na Wilsonove nadraže. Praga, Bog s teboj! Dolgo smo čakali in sanjali o tebi, zdaj je dognana- in končana dolga naša pot. Ura je pet popoldan. (Dalje prih.) Franjo Neubauer: Ribič. 'Žarki skakljajo vrhu voda, svetlih se ribic sto lesketa. Prišel sem žarke sreče lovit, ali prehiter zlati je svit. Prazen od žarkov in od valdv liho odhajam ribič domov. Janko Tajčman: BratOVH tOŽba. Težko je nekam človeku, kadar sliši tožbo kakega prijatelja, kateremu bi rad pomagal v njegovi nesreči, a mu to nikakor ni mogoče. In ako prihaja ta tožba od prijatelja, ki ti je posebno drag, ki ti je brat, je tvoje sočuvstvovanje tem večje, je tvoja bol silnejša. Taka bol je navdala mene, ko sem prejel pismo od brata bivšega odsekovnega predsednika, ki je pred dobrim pol letom odšel iskat sreče — v tujino — v Argeniino. Težko je bilo ob odhodu bratu predsedniku, toda svest si svoje sreče je odšel po svetu z obljubo, da se kmalu vme med nas bogat in zadovoljen. Morda še bolj iskreno kakor on sam, smo mu želeli srečo tudi mi, zato nas je tembolj razočaralo njegovo žalostno pismo, ki se glasi takole: Dragi brat tajnik, dragi mi ostali bratje Orli! Po dolgem času se Vam oglašam iz tega žalostnega in zapuščenega kraja. Preden Vam pišem kaj drugega, Vas svarim in rotim, da ako misli še kdo drugi od odseka v to nesrečno — obljubljeno deželo, v katero sem prišel jaz, mu iz bratovske ljubezni odsvetujem, kajti jaz ne želim nikomur doživeti tega, kar sem doživel sam. Nemogoče mi je natanko opisati položaj, v katerem se nahajam, kajti to okusim le jaz in ljudje, kateri so tukaj, pač pa Vas hočem na splošno informirati o stanju nas trpinov — slovenskih izseljencev. Naše življenje je podobno bolj živalskemu, kakor človeškemu. Delamo od zore do mraka, pa bodisi nedelja ali praznik, petek ali svelek. Ali se me krči vernemu človeku srce, ko se spomni na nedelje v ljubljeni domovini, ko je šel s tovariši v cerkev ter tam počastil svojega Stvarnika. Tukaj pa ne vidim ne cerkve ne duhovnika ter ne slišim nikdar milodonečega glasu zvona. Hudo mi je bratje, ko se spomnim na življenje z Vami, kako smo skupaj telovadili, peli in bili veseli, tukaj pa vsega tega ui. Va vzemimo tudi iz gmotnega stališča moj sedanji položaj: Res je, da si tu morda več prislužim, kot prej doma, toda res pa je tudi, da ko bi doma tako krvavo delal, kot delam tu, bi zaslužil gotovo in po pravici rečeno več kot tu. Kje pa je potem še zdravje in drugo, za kar je v domačem kraju bolj udobno. Pa kaj bi Vam še nadalje razkladal o življenju, v katero me je pripeljala nesrečna usoda, saj Vi ne boste nič boljši od mojega jadikovanja. Prosim Vas le, dragi mi bratje, ostanite rajši doma in si srečo poiščite v domovini, kjer jo boste hitreje in lažje našli. Delajte pridno v odseku, da, ko se vrnem, saj dolgo ne bo to, kajti kakor hitro prislužim za pot, jo popiham zopet med Vas, da takrat primemo z novimi močmi kompaktno za delo, za dobro orlovsko in narodno stvar. Bog živi! Vedno Vam vdani Tone. No sedaj pa lahko spoznamo, kakšna je la obljubljena dežela in kako se godi v njej tisočem in tisočem slovenskih fantov, ki so odšli tja v dobri veri čili in zdravi, a sedaj pa tam hirajo, dokler popolnoma ne shirajo telesno in duševno. Bratje Orli! Tudi. naše vrste se redčijo z odhodom fantov v lo nesrečno deželo. Tudi mi, Id smo tu, občutimo pogubnost onih krajev. Koliko najboljših članov našiti orlovskih odsekov je že odšlo tja. V kolikih odsekih se je ravno začeta doba najlepšega proovilanja in napredka, pa ti jo odrine tu predsednik, tam načelnik ali tajnik in delo se je ustavilo in se še danes ni premaknilo z mrtve Iočke. Pa saj bi še nič ne rekli, ko hi potem našim ljudem v tujini šlo dobro. Toda računajmo tako ali tako. vedno pridemo do istega zaključka, da imamo namreč z izseljevanjem vsestransko izgubo. Trdno sem prepričan, da ko bi danes v vsej Sloveniji napravili obračun o izdanem denarju, ki ga naši izseljenci porabijo za pot v tujino, in o denarju, ki ga pošljejo nazaj, bi dobili tak nrimanjkljai da bi nam šli lasje pokoncu. Pa to bi bil le obračun materijalnih stroškov in dohodkov. Kje je pa potem še kulturno in zdravstveno stanje ljudi v tujini? Poznam več fantov, ki jim je bila doma odprta pot do vsakršne izobrazbe in napredka. ko so pa pri svojem 18.—20. letu odšli po svetu, so se tam popolnoma iznridili. Bratje! Malo število je nas Slovencev. Zalo tudi mi pogubnost izseljevanja občutimo bolj. kakor narod, ki šteje 10 ali 20 milijonov liudi. Tn zalo moramo posebno mi Orli. »ko hočemo biti jedro? slovenskega naroda, gledati na io, da se izseljevanje čimbolj omeji. To pa bomo storili nailažje na ta način, da bomo našo mladino, osobito svoje članstvo in svoj naraščaj vzgojili v toplem nacionalizmu, v vroči liubezni do rodne grude. Ko bomo to delo enkrat storili, da bomo naše liudi privezali na dom, bomo izvršili največje patriotsko delo in izseljeniško vprašanje bo-rešeno. Morda bo stavil kdo pomisleke, češ. da naša domovina nima dovolj kruha za nas vse. Toda bratje, bodimo si odkriti in prikličimo si v spomin besede našega nesmrtnega Gregorčiča, ki je dejal: »Za vse ie svet dovolj bogat In srečni vsi bi bili. Ko kruh delil bi z bratom brat, S prav srčnimi čutili.« Tudi naša domovina je za vse nas dovolj bogala, samo zavist naj izmed nas izgine in v bralsko ljubezen se poglobimo. Kako lep je tudi znani srbski pregovor, ki pravi: »Domovina kakva bila. rođenom je sinku mila!« Zato bratje, četudi nam ni vselej z rožicami postlano, moramo na oltar domovini prinesti tudi majhno žrtev, ako je potrebno. Res je, da moramo včasih tudi trpeti, toda, ali ni lepše trpeti v domovini, kakor v tujini? In kadar te obišče smrt, ali ni tedaj lepše in slajše umreti v domovini, kjer umrješ lahko v naročju ljubljene mamice, v krogu dragih bratov in sestra in često tudi svoje izvoljenke in drugih svojcev. Ali ni taka smrt lahka in prijetna? Sedaj pa premislimo smrt v tujini. Tam največkrat človek niti ne umrje naravne smrti, ampak zakopan v kakem rovu, pozabljen od vesoljnega sveta. Ob smrtni uri ne vidi dragih domačih, niti ne prejme sv. popotnice niti ga ne spremi duhovnik na niegovi zadnji poti. Ali ni taka smrt nekam strašna in že misel nanjo ti dela neprijetno razpoloženje. Naj za enkrat zadostuje, saj je marsikomu, ki bo bral te vrstice, znano življenje v tujini. Mislim pa, da ne bo nikogar, ki bi dejal, da pretiravam. Dolžnost slehernega Orla in slehernega Slovenca pa je, da pomaga- s svojim delovanjem privezati naš narod, zlasti mladino, na rodno grudo, s čimer bo zaceljena največja rana na našem narodnem telesu. Organizacija Narte Velikonja: Crimen laesae maiestatis organisationis. Vsaka družba nosi med svojimi pravicami tudi znak suverenosti, to je, neodgovornost pred. nikomer razen odgovornosti pred vestjo in Bogom. Čut nedotakljivosti je v človeški družbi tako močan in v bistvu družbe tako nujen, da kdor dvomi brez dokaza o čemerkoli, ne sme širiti svojih dvomov niti ničesar pod vzeti, kar bi po dejanju vzbujalo željo, da bi bili dvomi resnični. Na tej resnici se ne da ničesar lepšati niti opravičevati bodisi z mladostnim ognjem bodisi s starčevsko taktiko. V društvih samih imamo znak suverenosti v občnem zboru in razsodišču. Pri Orlih n. pr. voli občni zbor razsodišče ter s tem odda del svoje suverenosti, v drugih društvih si često stranke same postavijo razsodišče na način, ki jamči za čimvečjo nepristranost. Člani razsodišča, ki si n. pr. pri Orlih za vsak primer postavi predsednika, so sicer zaupniki obeh spornih srrank, toda ne njih odvet- | ' vi .5- . - ■ - #1 ■ - ' v- : «' •'* v" Vv ' ^ r---- Praga: Veličasten oii°vs*!i nastop na Stadionu. se uveljavlja n. pr. v družini v neodgovornosti staršev do otrok, v državi v neodgovornosti nosilca te pravice do državljanov. Odsev tega družabno nadtvornega (metafizičnega) pojava, ko stopi človeška družba prav tako kakor poedinec v neposredni stik z nadtvarno ustanovo, t. j. vestjo, in njenim povzročiteljem, t. j. Bogom, so tudi sodišča. Kdor dvomi o tem, ali se posameznik ali določeno sodišče nahaja v čistem odnosu do svoje vesti, ta maže ob dostojanstvu človeka; kdor dokaže, da je bil njegov dvom opravičen, je obenem prinesel dokaz za najgršo pokvarjenost človeške duše. Zato je očitek pristranosti sodbe najtežji očitek, ki ga more kdo izreči človeku, in je po mojem občutku celo očitek krive prisege manjši, kajti sodišče mora in more pričevanje še pred svojo sodbe oceniti. Toda niki, temveč zagovorniki resnice in pravice. Tudi ne sme pri Orlih, ako so res pravi Orli, iti nobeni stranki za to, kdo bo »pogorel«, temveč samo za vprašanje, kaj je resnica in pravica. Od Orla, tudi če je tožena stranka, se po mojem mnenju more zahtevati več, nego od navadnega kazenskega obtoženca, more se zahtevati, da pove čisto resnico, kar izpove, le to bi mu dovolil, da molči v stvareh, ki bi njemu škodile, ker stvari, ki se ne dado dokazati, tudi niso mogle škoditi orlovski misli. Toda res iskreni Orel se tudi te izpovedi ne bo strašil, ker je to znak ljubezni do stvari same. In kakor je očitek pristranosti sodišču najtežji očitek, tako je očitek pristranosti društvenemu razsodišču najtežji udarec po dostojanstvu dotičnega društva. In tak udarec je še hujši, če se zgodi pred nepoklicanim. Morda se res dogodi včasih, da se. komu zdi, da ta ah oni izrek razsodišča ne izčrpa sporne zadeve do dna, doda stvari ne sme nihče med nami presojati s svojega ozkega razgleda, ker si mora hiti v svesti, da je razsodišče pač imelo drugačne in širše poglede na snov in na težo zadeve. In manj škode prinaša skupnosti tudi v resnici površnejši izrek nego pa razširjevanje dvoma o pravičnosti sodbe. To velja posebno lam, kjer ni zoper sodbo priziva. Ali je vendar možno spremeniti pravnomočno sodbo. Je. Razsodišču, ki je dokončno odločalo, se more predlagati obnova postopka na podlagi novih dokazvov, ki jih prizadete stranke pred prvo sodbo niso imele, odnosno niso mogle uporabiti. Stranka, ki recimo, na večkratni poziv razsodišču niti odgovori ne, ta ne more prositi za obnovo, sicer se usrtanova razsodišča osmeši. Kako se more še omiliti sodba? Po mojem mnenju in četudi ni tega v poslovniku, po sklepu občnega zbora, toda samo glede kazni, ne pa krivde. To bi bila društvena amnestija. To so legalna (zakonita) pota in le ta legalna pota morejo hiti organizaciji v prid. le to so načini, ko se more in sme sodišču predočiti, da sodba ne ustreza dejanskemu stanju, resnici, odnosno pravici. Morda l>o kdo dejal, da mu prav vsa ta legalna plat ne ugaja, hotel bi v stvari elastičnosti, širokosti, kakor se glasi včasi, skratka: hotel bi izjem zase, odnosno za sob rada. Kdor bi. dopustil izjeme, ta ruši ves red, prepušča vso organizacijo samovolji, odnosno zahteva, da je sodnik o svoji stvari poedinec. Kdor zahteva izjeme, tudi če so bistveno dobre, pa jih uveljavlja nelegalno, ta se postavlja izven organizacije. In znak nerazsodnosti, ah bojazljivosti, ali nepre-udarnosli je, če dotičnik ne izvaja zadnjih posledic. Ni dober katoličan, ki se ne drži cerkvenih zapovedi, ni dober član organizacije, če se ne drži njenih sklepov. Toda nenavadno, pravega moža nedostojno in Orla nevredno bi bilo bežali pred razsodiščem ah mu celo očitati pristranost, preden je izreklo sodbo. To more storiti samo tisti, ki je prepričan o svoji nezmotljivosti in ki je tako poln samega sebe, da ne prisoja svojemu dasi morda, starejšemu in izkušenejšemu bratu ne vesti ne preudarka. Kajti pomisliti moramo, da imata obe stranki pred razsodiščem do zaključka razpravljanja priliko in čas,' da doprinašata snov za pravilno oceno obtožbe in hrambe. Delovanje sodišča je sveto delo in je v službi Pravice in Resnice in ob njegovo svetost se zadeva samo napuh človeka. Naj bo organizacija še tako slaba, toda v" razsodišču preneha biti organizacija, to je zveza za nekim skupnim ciljem stremečih Mudi, in postane samo odnos med človekom in Bogom. V moč vesti Tie veruje, kdor izbegne razsodbi, po vesti bo moral izvajati še nadaljnjo posledico in pretrgati vse vezi z ljudmi, ki po njegovem mnenju nimajo vesti. Tn nima čistih namenov, kdor tega ne stori. To sem sklenit in se čutil dolžnega zapisati, dasi nisem bil zato naprošen. ker sem brez svojega nrizadevanja član razsodišča ROZ in včasi tudi predsednik- Kot tak sem tudi upravičen razsodiščem bratskih odsekov označiti osišče dela in nomena društvenih razsodišč. Bratom Orlom bi pa priporočal, naj se razsodišču zaupajo kakor spovedniku, kajti iz zaupanja raste blagoslov in moč, nezaupanje pa je smrt vsake skupnosti. Oče prepira je vrag in psihološka resnica je, da sta po večini napuh izi ničemurnost oče in mati nezaupanja in nepokorščine. Najbolj pa je nevaren še napuh v dobrem, kajti še vedno velja resnica: »Mut zeiget auch der Mameluk, Gehorsam ist des Christen Schmuck.« O vlogi in pomenu bank v današnjem gospodarskem življenju., Pisec teh vrstic je kot bančni uradnik dobil nalogo, da naj v kratkih potezah oriše vlogo in pomen banic v današnjem gospodarskem življenju. Ali atiji) 'ur naloga izgleda lahna, vendar ni tako preprosta, kot bi se komu dozdevalo. Na eni strani je to polje pri nas še skoraj docela novo in nepoznano, na drugi strani pa človek pri praktičnem udejstvovanju na vse teorije, kar se jih je kdaj učil, vedno bolj pozablja, oziroma ne dobi časa, da bi o njih premišljeval. To velja posebno pri denarnem poslovanju, v praktičnem bančnem življenju, ko se neprestano nakazujejo, izplačujejo in tako rekoč mečejo sem-tertja zelo velike vsote tujega denarja. Tu človek že skoraj izgublja prave pojme o denarju, ki se mu začenja dozdevati kot neke vrste blago, ne pa več to, kar prav za prav je, oziroma kar je bil prvotno, namreč le splošno merilo vrednosti blaga in pa menjalno sredstvo. Denar torej postaja neke posebne vrste blago, dobrina, ki daje donos v obliki obresti, ali z drugimi besedami denar postaja kapital. Denar se zbira potoni sledenja in kot kapital koncentrira po najvišje razvitih denarnih zavodih, ki jih imenujemo banke. In ravno vsled naraščajoče koncentracije (osredotočenja) denarnih sredstev pripada bankam v današnjem gospodarskem ustroju, ki bi ga v nasprotstvu z naturalnim gospodarstvom (t. j. zamenjava ene vrste blaga z drugo) prejšnjih dob označili kot denarno-kapita-iističnega, izredno važna vloga. Splošno se namreč priznava, da se dandanes okoli denarja suče vse gospodarsko življenje. Zato lahko razumemo velikanski vpliv bank po gospodarsko bolj naprednih in kapitalistično dobro organiziranih velikih državah, kot so Angleška, Združene države, Francija, Nemčija itd. Posebno do skrajnosti je koncentracija kapitala izvedena v Angliji, kjer je danes le še 17 velikih bank z 9381 podružnicami, dočim imamo v manjši in gospodarsko primeroma šibki Jugoslaviji še vedno 663 bank, dasi se je to število v zadnjih letih že precej zmanjšalo. Dejansko danes na Angleškem denarni trg popolnoma obvlada 5 vele banic, katerih vsaka ima desetkrat toliko vlog kot vsi bančni zavodi v Jugoslaviji skupno. V Jugoslaviji 'bi danes seveda še težko bilo govoriti o kaki >bankokraciji< (odločilni vpliv bank), posebno ne v slabem pomenu besede, vendar pa tudi pri nas vpliva velikih denarnih institucij (podjetij) ni podcenjevati. Tako n. pr. (je čisto jasno, da velika moč hrvatskega gospodarstva sloni predvsem na dejstvu, da je Zagreb sedež nekaterih najmočnejših in najstarejših bančnih zavodov v državi; vsled tega je tudi postal finančno središče Jugoslavije. Iz poučne razprave gen. ravnatelja dr. Ivana Slokarja o bankarstvu v Jugoslaviji, (v knjigi > Slovenci v desetletju 1918—1928«), raz vidimo, da imajo zagrebške banke preko pol milijarde kapitala in tri milijarde dinarjev vlog; belgrajske banke imajo isti kapital, a samo pol milijarde vlog; ljubljanske banke 100 milijonov kapitala ter tudi pol milijarde vlog. Banke v celi Sloveniji pa imajo 600 milijonov vlog. Pri ilem je pa seveda treba upoštevati, da niti v Srbiji! niti na Hrvatskem kreditno zadružništvo ni tako razvito kot pri nas, kajti v Sloveniji imajo poleg tega še kreditne zadruge okrog 800 milijonov vlog. Zadruge in ostale hranilnice skupno pa izkazujejo preko ene milijarde vlog, itorej več kakor banke, ki so pri nas nastale šele v novejšem času. Vendar pa tudi v Sloveniji banke predstavljajo že precejšnjo koncentracijo kapitala, dasi imamo tu samo 11 bančnih zavodov, od katerih sta pa samo dva večja, ki sta ustanovljena z domačim slovenskim kapitalom, namreč Ljubljanska kreditna banka in Zadružna gospodarska banka. Kako pa banke prav za prav vršijo svoje poslovanje v podrobnem? Marsikdo bi o tem rad kaj natančnejšega izvedel, posebno, ker nekateri ljudje še vedno mislijo, da se po bankah kar zlahka denar »dela«, oziroma, da se tu zbirajo taki dobički, da jih je na koncu leta že kar težko razdeliti. Dr. Aleš Ušeničnik označuje v »Socialni ekonomiji« banke kot ustanove za posredovanje denarnih in kreditnih poslov. Držimo se te definicije in poglejmo, kako se vršijo ti posli v praktičnem gospodarskem življenju, posebno, kako nastaja že prej omenjena koncentracija kapitala. Posamezni šteditelj vloži gotovo vsoto pri svoji rajfaj-zenski posojilnici na deželi ali pri kaki mestni ali okrajni posojilnici v manjšem mestu. Posojilnica navadno vsega denarja nima izposojenega, ampak odvišni denar pošlje svoji zadružni zvezi, ki zopet ne porabi vsega za eventualne kredite drugim članicam, ampak ima gotove vsote vedno »likvidno« (takoj dvigljivo) naložene pri kakem bančnem zavodu. Isto velja glede vseh drugih večjih posojilnic in hranilnic, katerih vsaka ima en del gotovine naložene po navadi pri več bankah, da jo v slučaju potrebe takoj lahko dvigne iz tako zvanega »nevezanega« računa, t. j. da vloženi denar vsak čas lahko dvigne. Pri »vezanih« vlogah (na eno- ali trimesečno odpoved), ki se obrestujejo nekoliko višje, je določen odpovedni rok, vendar vsi večji zavodi po navadi na zahtevo izplačujejo takoj tudi vezane vloge, le da za odpovedno dobo odbijejo razliko na obrestih. Eden glavnih pogojev za uspešno bančno poslovanje je namreč dandanes velika likvidnost, to se pravi, banka mora ob vsakem času imeli na razpolago toliko gotovine, da lahko izvršuje vsa izplačila, ki se od nje zahtevajo. Samo na ta način si je mogoče zagotoviti zaupanje vlagateljev, posebno velikih podjetij. Hranilne vloge se po navadi ne dvigajo v večjih množinah, pač pa velike tvrdke in podjetja pogosto dvigajo in nakazujejo visoke, včasih milijonske vsote, ob drugi priliki pa zopet velike zneske vračajo na svoj tekoči račun. Zato je treba paziti na likvidnost, posebno ob gotovih razdobjih, ko se vršijo velika izplačila, n. pr. ob koncu tedna za plače delavcem; ali ob koncu meseca (tako zvani »ultimo«), ko se poravnavajo računi; spomladi, ko se začne delo na polju in poljedelci kupujejo semenje, umetna gnojila, stroje itd. ter se začenja gradbena sezona; potem ob žetvi in obiranju hmelja, ko potrebujejo trgovci denar za nakup in izvoz itd. Industrija rabi ob gotovih časih denarna sredstva za nakup surovin, gotove panoge za preskrbo premoga in podobno. Vse take potrebe je treba predvideti in včasih imeti v blagajni ali pa na drugih primernih mestih zelo velike vsote. Likvidnost predstavljajo namreč poleg gotovine v blagajni tudi naložbe pri Narodni Banki, poštni hranilnici, pri drugih solidnih in-velikih denarnih zavodih, nadalje dobre trgovske menice, ki jih je pri Narodni Banki takoj mogoče eskontirati (vnovčiti z odbitkom obresti do dneva, ko je treba plačati vsoto, označeno na menici), naložbe v državnih papirjih, ki jih je takoj mogoče prodati na borzi itd. Seveda denar po preteku napetosti (t. j. onega časa, ko se denar najbolj rabi za izplačila in nakupe, kot smo prej omenili) zopet priteče nazaj, če je denarni zavod poprej ugodil vsem izplačilnim zahtevam ter si tako pridobil splošno zaupanje. O trgovskih tvrdkah včasih čitamo, da so »imobilizirane«, t. j., da nimajo likvidnih sredstev za poravnavo tekočih obveznosti, ker so dale preveč blaga na kredit in dolgov ne morejo izterjati. Vsak denarni zavod mora pač gledati, da nikdar ne zaide v tak položaj. Pri bankah se torej koncentrira, kot smo videli, odvišni ali v svrho likvidnosti naloženi denar večjih ali manjših drugih denarnih zavodov, raznih zavarovalnic, poleg tega tudi vseh velikih trgovskih in industrijskih podjetj, poštne hranilnice, raznih socialnih ustanov itd. Bazen tega seveda banke sprejemajo hranilne vloge od vsakogar ali pa trgovcem otvarjajo tekoče račune, da iz istih bodisi potom čekov ali pismenih nalogov nakazujejo denar svojim trgovskim zvezam v tu- ali inozemstvu. Tekoči račun je bodisi za trgovca ali pa tudi za privatnika, ki ima veliko denarnega prometa, veliko izplačil in nakazil, izvrstna pomoč pri njegovem poslovanju, kajti v njem so vsa vplačila in izplačila natančno zabeležena tudi z navedbo svrhe ali imena koristnika, tako da ima v njem poslovni človek natančen pregled svojega denarnega obratovanja. Mnogi ljudje so pozabljivi, radi izgubijo potrdila itd. Če pa vsa izplačila in nakazila izvršujejo preko svojega bančnega zavoda, isti vodi zanje pregled in jim nikdar ni (treba računov plačevati dvakrat. Zato n. pr. angleške in amerikanske banke čekovnih računov privatnikom pogosto sploh ne obrestujejo, ampak mora imetnik računa za vodenje takega pregleda še plačati majhen prispevek, čeprav imajo na računu vedno nekaj gotovine. Praga: Brat I. Kermavner na bradlji. Kot torej vidimo, poslovno življenje zahteva veliko izplačil in nakazil, in če bi vsa hoteli izvrševati v gotovini, bi se dandanes bankovci še hitreje trgali. Zato rabi moderno gospodarstvo vedno več denarnih in plačilnih suro-gatov (nadomestkov). Tu imajo važno vlogo posebno čeki. Ček bi na kratko označili kot plačilni nalog na denarni zavod v gotovi predpisani obliki. Anglež in Amerikanec malokrat plačuje z gotovim denarjem, posebno večjih vsot ne, ampak vedno nosi pri sebi čekovno knjižico ter od slučaja do slučaja izpisuje čeke in jih izroča svojim poslovnim prijateljem kot plačilo. Angleži so n. pr. na čeke tako navajeni, da se hudujejo, če jim v Ljubljani takoj ne izplačamo njihovega osebnega čeka, in niti en moment ne smemo dvomili, da ne bi imeli zadostnega kritja pri svoji banki v Londonu. Čeki in bančna nakazila na podlagi že zgoraj omenjenih tekočih računov nam prihranijo potrebo 'plačevanja v gotovini. Z gotovim denarjem se danes tudi že pri nas vsaj v trgovini plačujejo le še manjše vsote, sicer se poslovanje vrši potom prenosov iz računa na račun. Kdor ve, kako velikanske vsote se dnevno nakazujejo sem in tja med glavnimi tržišči in večjimi mesti Jugosla- vije, bo rad potrdil, da bi današnji obtok bankovcev niti izdaleka ne zadostoval, če bi se samo en del (trgovskih in denarnih nakazil moral izvrševati v gotovini. Poudariti se mora tudi, da bančni zavodi izvršujejo nakazila vsaj na mesta, po katerih se nahajajo njihove podružnice ali pa drugi denarni zavodi, po navadi hitreje in ceneje kot se to da narediti na katerikoli drugi način. Če bi n. pr. kdo hotel nakazati iz Ljubljane v Zagreb recimo Din lOO.OOO potom poštnih nakaznic, bi jih moral izpisati lepo število in še stalo bi ga precej. Če se plača po položnici (ako ima prejemnik račun pri poštni hranilnici), mora prejemnik od vsake postavke na računu plačati gotove stroške poštni hranilnici. Vsak večji bančni zavod bo pa po navadi tako nakazilo izvršil brezlačno, ker izstavi le dobropis ali izplačilni nalog na svojo zagrebško zvezo ter ima stroške le za poštnino. Neverjetno se sliši, a vendar je res, da banke v normalnih časih velika nakazila pogosto ceneje izvršujejo kat pa mala, kajti če imajo ta posel dobro vpeljan, se neprenehoma nabirajo večje vsote v blagajni in ni treba imeti veliko gotovine za rezervo, kar igra veliko vlogo pri vzdrževanju likvidnosti, katere važnost smo naglasili že zgoraj. Zasluži se na ta način na obrestih, ki se pri bankah zaračunavajo po dnevih, kajti denar prejmem že danes, nakazila se pa izvršujejo na ta način, da se sprovede dobropis koristniku ali zavodu v drugem mestu za en ali dva dni kasneje. Tako n. pr. obresti za en dan od Din lOO.OOt: znašajo Din 16-67 po 6%, kar izgleda sicer malenkostno, a pri velikem obratu čez leto in dan se vendarle precej nabere. Zato veliki zavodi z mnogimi podružnicami pogosto vršijo vnovčenje (trgovskih nakaznic, čekov, menic itd. brezplačno ali pa z zelo majhnimi stroški, dočim je splošno znano, da so najdražje banke po kakih malih mestih, ki zaračunavajo neprimerno visoke stroške. Banke izdajajo v svrho olajševanja in pospeševanja potniškega in turistov-skega prometa tako zvana kredima pisma, izplačljiva proti primerni legitimaciji pri drugih denarnih zavodih po različnih mestih, tako da potniku ni treba nositi s seboj veliko gotovine in se mu torej ni (treba bati tatvine. Sličnemu namenu služijo tudi »potniški čeki v raznih tujih valutah, ki se izplačujejo le proti osebnemu podpisu, katerega vzorec se že na čeku nahaja, tako da je vsaka prevara popolnoma izključena. Iz potrebe, da se izognemo prenašanju denarja iz enega mesta ali iz ene dežele v drugo, je nastala tudi menica, ki bi zahtevala celo poglavje zase. Na kratko bi menico označili kot v posebno ostri obliki izstavljeno obvezo na plačilo gotove vsote ob nail&nčno določenem času. Če se menica ob zapadlosti ne plača, se potem na posebno nagel način.lahko iztoži. Navadne trgovske menice so večinoma izstavljene z zapadlostjo na tri mesece ali pa po dogovoru. Izstavitelj menice (trasant) je prodajalec blaga, kupec jo podpiše kot »akceptant« in za dodatno varnost lahko služijo še drugi podpisniki kot »žiranti«. Menica, katero so podpisale zanesljive osebe, služi kat podlaga za kredit ter jo banka »eskon-tira« (unovči z odbitkom obresti do zapadlosti). Menice najboljših tvrdk banke potem lahko eskontirajo naprej pri Narodni Banki (reeskont) ali pri kakem drugem denarnem zavodu. Važno pri menici je to, da vsi menični podpisniki ostanejo v obveznosti po natančno določenem redu, dokler menica ni plačana. Radi tega je pa menica tudi nevarna, ker se nikdar ne more vedeti, kdaj bo plačilo vsled neizpolnjene obveznosti tega ali onega podpisnika zadelo katerega izmed ostalih žirantov. Zaito izven trgovskih krogov previdni in pametni ljudje menice le zelo neradi in z veliko opreznostjo podpisujejo, kar je čisto pravilno. Pristavili bi še, da mora vsaka menica biti v besedilu izrečno označena kot taka (t j. z besedo »menica ), sicer nima menične obveznosti. V velikem trgovskem prometu, posebno pri prekomorski kupčiji plačilno sredstvo ni denar, ampak menica na kako veliko trgovsko središče (London). Tako pridemo do nakazil v tuji veljavi in taka nakazila v bančnem jeziku imenujejo »devize«. Vse devizno poslovanje je pri nas še vedno pod strogo kontrolo linančnega ministrstva, da se prepreči špekulacija z domačo valmlo. Nakazila v tuji veljavi in sploh tuje valute se smejo prodajati le trgovcem za uvoženo blago, potnikom itd., ljudem brez resnične potrebe pa le za točno določene majhne vsote, tako n. pr. sedaj brez uradnega dovoljenja privatnikom le do Din 500 na mesec. Sicer so danes tako rekoč že vse evropske valute al'abilizirane (t. j. njihova vrednost je stalna), a v inozemstvu še vedno uživajo največji sloves poleg dolarja angleški funt in švicarski frank, in vsled tega se še vedno največ nakazil zahteva v navedenih valutah. Devizno poslovanje v zvezi z menicami v tuji veljavi, ki prihajajo k nam v vnovčenje, je prav zanimivo, ker človek vedno lahko opazuje, v katerih smereh se razvijajo naše trgovske zveze z inozemstvom, in tu se pri večjih bančnih zavodih neprestano piše, brzojavlja in telefonira na vse strani, v vsa važna trgovska središča in glavna mesta velikih evropskih držav, London in New York, v vseh glavnih svetovnih jezikih. Kot zanimivost bi omenil, da sem v dejanski poslovni praksi en sam dan že nakazoval denar v vseh pet delov sveta. V Angoro je šel dolarski ček, v Indijo, na Kitajsko in Južno Afriko nabrane podpore domačim misijonarjem, v Avstralijo odhajajočim izseljencem iz Cerknice sem dal na pot ček na London, v Ameriko sem poslal del neke zapuščine. Poleg tega so pa še šla nakazila v skoraj vse važnejše evropske države. Na Norveško za »skije«, na Angleško za prvovrstno volneno sukno, na Nizozemsko za avtomatične tehtnice, v Belgijo in na Francosko za svileno blago in parfumerije, v Švico za ure, na Špansko za papriko, v Nico za pomladanske cvetlice, v Italijo za južno sadje, na Češko za tkanine, v Nemčijo za knjige in stroje, v Avstrijo za papir, moderne damske čevlje, modno blago itd. Vse večje devizne transakcije se koncentrirajo na borzi, ker se n. pr. protivrednost v tuji veljavi, ki jo trgovci prejmejo iz inozemstva za izvoženo blago (les, hmelj, živino itd.), mora prodati na borzi. Zelo važen je pri banki tudi nakup tujih valut (inozemskega denarja), ki jih iz obližnjih dežel prinašajo potniki, turisti in letoviščarji, iz bolj oddaljenih kot so Francija, Belgija, Holandija, Amerika itd. pa pošiljajo naši izseljenci. Pripomnili bi, da Francija in Belgija dasta malo, iz česar bi sklepali, da tu naši ljudje primeroma malo zaslužijo. Pač pa prihaja iz Nizozemskega veliko holandskih goldinarjev (1 hfl Din 22.50), iz Amerike pa iliidi še danes mnogo dolarjev. Dobro je, da so se ljudje končno izpametovali ter v pismih ne pošiljajo več toliko papirnatih bankovcev, ampak dolarske čeke na New York, ki so prvič več vredni kot bankovci, drugič se pa ne dajo tako lahko ukrasti, ker so izstavljeni na ime koristnika, ki potem po prejemu mora na zadnji strani ček »žirirati« (podpisati). Nato si prejemnik da potrditi podpis pri občinskem uradu (brezplačno) ter potem ček zamenja pri kakem uglednem bančnem zavodu. Kurz se vedno lahko kontrolira na podlagi borznih poročil v dnevnem časopisju. Končno nam je odgovoriti še na vprašanje, kako banka živi, kako se vzdržuje? Pri vseh opisanih poslih, ki smo jih seveda mogli označiti le v glavnih potezah, je treba nekaj zaslužiti: zaračunavajo se stroški, razen tega je kot pri vseh denarnih zavodih eden največjih dohodkov razlika v obrestni meri med vlogami in posojili. Časi sijajnih zaslužkov prvih povojnih let so seveda že davno minuli in danes je treba delati s skromnimi dobički.. Podobno kot po drugih deželah z urejenim gospodarstvom mora tudi pri nas obrestna mera iti navzdol. Odkar smo dosegli dejansko stabilizacijo (ustaljenost) dinarja, gre vse stremljenje bančnih zavodov za tem, da se obrestna mera po možnosti zniža, ker je ista v Jugoslaviji na splošno za ureditev stalnega gospodarstva še vedno previsoka. Za Slovenijo to še ne velja v toliki meri kot za južne kraje naše države, kjer vlada veliko pomanjkanje kapitala, ker ljudje še niso navajeni na štedenje v našem smislu. Zato je tudi tam obrestna mera neprimerno visoka in celo v Belgradu seveda stalno višja kot v Ljubljani ali v Zagrebu. Pri nas v Sloveniji bi pa lahko rekli, da se je vsaj kmetijski kredit že zelo približal predvojnemu stanju, kajti vsled izvrstno razvitega denarnega zadružništva dobi naš kmetovalec pri domači posojilnici kredit že po 6%. Banke se pa pečajo s (trgovskimi krediti v raznih oblikah in tu sedaj znaša obrestna mera 8—12%. Kmetovalec, ki na leto samo enkrat pridela, višjo obrestno mero kot 6% le zelo težko prenese, trgovec pa, ki mogoče svoj kapital obrne vsaj dvakrat na leto, plača tudi 12%, vendar pa je v primeri s svetovnim gospodarstvom tudi trgovski kredit pri nas še vedno predrag. V veliko večji meri pa to velja še za industrijske kredite, posebno pri itakih industrijah, katerih izdelki morajo na svetovnem trgu tekmovati z izdelki visoko razvitih industrijskih držav. Tu je v precejšnji meri prizadeta tudi Slovenija, kajti ker ne moremo več pošiljati v inozemstvo toliko ljudi kot pred svetovno vojno, se moramo industrijalizirati ter izvažali iz Slovenije tovarniške izdelke, katerim moramo polagoma utirati pot tudi na svetovni trg. Poslovanje, kot smo ga opisali, predstavlja tako zvani trgovski tip banke in na tej podlagi slone tudi naše banke. Obstojajo pa tudi še tako zvane hipotekarne banke, ki se pečajo s hipotekarnimi posojili različne vrste (posojila na vknjižbo). Nadalje imamo še banke za posebne namene, kot so pri nas državna hipotekarna banka, državna obrtna banka ter ravnokar nanovo osnovana državna agrarna banka, ki so opremljene z različnimi ugodnostmi. Posebne važnosti je v vsaki državi tako zvana »Narodna Banka«, ki je tudi pri nas popolnoma privatna (torej ne državna) ustanova, ampak ima od države posebno pravico za izdajanje bankovcev. To je torej edina banka, ki »denar dela«. Narodna Banka je prav za prav banka bank, ker daje posojila (eskontira dobre trgovske menice) predvsem le bankam in drugim večjim denarnim zavodom ali pa zelo velikim, prvovrstnim podjetjem, pa tudi tem po navadi le s posredovanjem bančnih zavodov. Po velikih državah Narodne Banke z dviganjem ali znižavanjem eskontne obrestne mere odločilno vplivajo na denarni trg, pri nas pa je v dobrih in slabih časih ekskontna obrestna mera Narodne Banke 6%, kar je prav za prav za denarne zavode posebno ob časih visoke obrestne mere bilo zelo ugodno, toda celokupna vsota kreditov, ki jih Narodna Banka v primeri z drugimi denarnimi zavodi v Jugoslaviji stavlja na razpolago našemu gospodarstvu, je veliko premajhna, da bi mogla odločilno vplivati na višino obrestne mere, kot se je to že večkrat ugotovilo pri raznih posvetovanjih v zvezi s tem vprašanjem. Pač pa je pri nas Narodna Banka odločilno sodelovala pri ustaljenju dinarja. Na banke široki sloji pogosto gledajo z nezaupanjem, deloma ker ne poznajo njihovega delovanja, deloma pa, ker je v prvih povojnih letih vsled nesolidnega poslovanja nekaterih zavodov po raznih krajih Jugoslavije mnogo nele premožnih, ampak tudi tako zvanih malih ljudi utrpelo veliko škodo. Vsled tega so se večkrat pojavljale zahteve, naj bi država vodila strogo nadzorstvo nad denarnimi zavodi v svrho zaščite hranilnih vlog, posebno še takih, ki prihajajo od izseljencev. K temu bi pripomnili, da se v mnogem oziru nadzorstvo itak že izvršuje, kaka popolna kontrola bi pa bila seveda nemogoča, ker nima država za ta posel potrebnih strokovnjakov. Najboljše jamstvo je pač pošteno, solidno poslovanje in sposobno strokovno vodstvo, kot se to zahteva pri drugih, velikih narodih, ki stoje v gospodarskem oziru na višku. V tem oziru se bomo seveda marsikaj še morali učiti od inozemstva, posebno od Angležev in Nemcev. V božj em mini f Ivan Kramar, odsek Homec. (f 15. Vlil. 1929.) V našem odseku se je zopet oglasil Angel smrti — nebeški vrtnar, ki je utrgal krasno cvetko in jo na božje povelje presadil v nebeški vrt. Na dan, ko je bila Marija vzeta v nebo, se je raznesla vest, da si Ti — dragi Ivan preminul. — Kadar zagrabi smrt tako blizu, in tako nenadoma, obstane človek zamišljen, čeprav je še mlad. Na veliki Šmaren opoldne je bil med nami še tako živahen in vesel — vesel bi menda tudi bil, čeravno bi vedel, kaj mu bo prineslo isto popoldne, kajti na njem ni bilo nikdar opaziti drugega kot prijaznost, veselje in dobrotljivost. Na praznik popoldan je bil še pri sestanku Marijine družbe in je pristopil še k društvu »Treznosti«. Ko pa se je po končanem sestanku peljal s kolesom po strmem klancu, mu je naenkrat odpovedala zavora in priletel je v bližnji skedenj s tolikšno brzino, da je obležal na mestu nezavesten. Naš g. župnik so prihiteli in mn v zadnjem momentu še podelili sv. poslednje olje, nakar je takoj izdihnil svojo plemenito dušo. Mlad si odšel Ivan, svež in nedotaknjen. Marija, ki si jo vedno ljubil in častil, Te je na svoj praznik rešila iz doline solz in Te ponesla v naročje Tvojemu ljubemu očetu, kjer bosta skupno pri Bogu prosila milosti še za nas ostale zemeljske popotnike. Bil si zvest, odkritosrčen prijatelj z dušo in telesom, res pravi Orel. Dolgost življenja Tvojega je bila kratka. A ko bi šteli Tvoja leta, ki si jih preživel tako vzorno na zemlji, bi prišli le do številke 11); ako bi pa mogli prešteti vse številne žrtve, ki si jih doprinesel za orlovstvo, bi pač ne mogli prešteti teh del. Koliko ur in večerov je bilo, ki si jih žrtvoval Orlu in njemu sorodnim društvom. Vneto si deloval pri Prosvetnem društvu, kajti bil si delaven član dramatičnega odseka. Ah! Ivan, zakaj si nas zapustil? Mar nisi hotel biti več med svojimi brati in sestrami, med tovariši? Saj smo Te ljubili ne samo mi, ampak vsak, kdorkoli Te je poznal. Izpolnili smo Ti tudi željo, da smo Te oblekli v kroj; kajti že poprej si večkrat pripominjal, kadar bodeš umrl, da Te morajo obleči v kroj. Od vseh strani so prihiteli številni bratje in sestre, prijatelji in znanci, da Te spremljajo na zadnji poti. Prinesli so šopke, da so okrasili Tvojo belo krsto. Na grob so Ti pa položili številne vence belih in rdečih rož v znak nesebičnosti in ljubezni. Duša Tvoja se je preselila v boljšo domovino, kjer uživa plačilo za svoje lepo življenje. Telo smo izročili zemlji materi — a ime Tvoje si je pa zapisala naša organizacija v zlato knjigo vzornih članov. Bog živi! Tajnik. Po svetu okrog, Praga: Vaza, »prehodno darilo«, ki ga je prejela jugosl. vrsta od mednarodne unije. Novi orlovski domovi na Češkem. V poslednji dobi so si češki Orli zopet zgradili 12 novih orlovskih domov. Dijaški orlovski tečaj (od H. S. 0.) v Mokricah. Kakor S. O. S. tako tudi Hrvatski orlovski savez prireja vsako leto »Dijaški orlovski tečaje. Blizu 200 navdušenih diiakov-Orlov je prihitelo 24. junija v Zagreb. Prvi so bili dijaki iz Šibenika, prihiteli pa so tudi v večjih grupah iz Varaždina, Vinkovce v, Zemuna, Osjeka, Subotice, Broda, Karlovca, Sušaka, Senja, Sarajeva, Splita in drugod. Iz Zagreba so se skupno odpeljali v Samobor, odtod pa so odšli v romantične Mokrice, kjer se je tečaj vršil. V Mokricah stoji sredi mogočnih gozdov romantičen srednjeveški grad in v tem gradu so se nastanili tečajniki Lastnik gradu, g. Berger, je bil tečajnikom prav očetovsko naklonjen in jih je prevzel v oskrbo. Tečaj se je pričel 25. junija s sv. mašo. Veliko dvorano so spremenili v lepo kapelico, kjer so opravljali tečajniki svoje pobožnosti. Bili so vsak dan pri sv. maši in imeli so tudi med tem 10 krasnih, spodbudnih govorov. V »Viteški dvorani« so imeli predavanja. Naslovi predavanj pričajo o resnosti in pravi veliki vnemi hrvatskih Orlov-dijakov. Samo par jih naštejemo: »Sodobne ideje, ki prežemajo našo inteligenco. Temelji vzgoje Orlov-dijakov. Intelektualna priprava Orlov - dijakov i. dr. Zgledno in hvalevredno pa je to-le: Zadnjo noč pred zaključkom tečaja so udeleženci na lastno željo skozi celo noč ,molili pred Najsvetejšim. Niso molili vsi hkrati, temveč so se menjali tako, da so vsi prišli na vrsto. To je lep zaključek tečaja in Bog bo gotovo obilno blagoslovil delo teh bratov v prospeh orlovske organizacije. Nov rekord. Francoski zrakoplovec Bir-gen je pred kratkim dosegel rekord v letu v višino. Na avijonu, s 500 kg obteženim, je dosegel višino 0500 m. Doslej je imel ta rekord Nemec Schincinger, kateremu se je s prav tako težkim avijonom posrečilo doseči višino 9190 m. Iz kraja v kraj Sv. Tomaž pri Ormožu. Devet let je minulo, odkar se je pri Sv. Tomažu ustanovil orlovski odsek. Pestra je naša devetletna zgodovina. -Premagavši otroško dobo, je začel odsek z rednim poslovanjem, fantovskimi sestanki, predavanji, telovadbo itd. Sčasoma se je ustanovil or,lički krožek, naraščaj, gojenke. Velika je postala naša družina, a strehe ni imela. Pač je bila v tuji hiši ena soba, »Čitalnica«, a sčasoma ni zadostovala naraščajskim potrebam. Telo- vadbe pozimi nismo mogli imeti. Igre smo prirejali z velikimi sitnostmi na prostem. Kulise smo potem pozno v noč prenašali okoli in iskali mesta zanje. Ni kazalo drugega, ko postaviti lasten dom. Pozimi so bratje šli po fari in prosili drevesa; farani so se radi odzvali. Les smo pripravili, a potem je delo obstalo dotlej, dokler nismo dobili za kaplana č. g. Pribožiča. On je s svojim blagim značajem navdušil člane in farane k nadaljevanju priprav za gradnjo. Podrli smo en vogel starega gradu Braneka in opeko zvozili k Sv. Tomažu. Počasi a sigurno so rastli zidovi, ostrešje in oprema. In prišel je 15. september 1939; dan otvoritve našega doma. Na predvečer smo v čast prevzv. škofu g. dr. Tomažiču priredili akademijo. Drugi dan je bila blagoslovitev in javni nastop s sodelovanjem sosednih odsekov in krožkov. Dom je zgrajen skoro izključno s kulukom. Vzeli smo v roke vozove, motike, sekire in tolige in vozili, kopali in sekali, da je bilo veselje. Sedaj stoji dom, v ponos in radost nam, ki smo ga gradili. Naj bo izhodišče katoliško prosvetnega duha, naj se uri in utrja v njeni naša mladina, da bo res elita našega slovenskega naroda. Braslovče. Vendar enkrat sem se odločil kot član braslovškega orlovskega odseka, da napišem par vrstic za naš preljubljeni list. Ne mislite, da mi Braslovčani počivamo v kaki' hladni senci. Delamo vedno za procvit naše lepe organizacije. Šesti oktober nam je bil poln veselja in radosti. Napravili smo prvo akademijo. Sodeloval je z nami odsek Polzela, ki je eden najboljših v Savinjski dolini. Sodeloval je tudi orliški krožek s svojimi krasnimi simboličnimi vajami. Tako so se priljubili našim vrlini dekletom, da so še isti dan sklenile, da se tudi v Braslovčah mora ustanoviti orliški krožek. Zakaj bi se pa ne ustanovil, saj ima braslovška župnija nešteto brhkih deklet, ki bi se žrtvovale za orliški krožek. Skoro bi pozabil na nekoga, ki je tudi veliko pripomogel naši prireditvi, to je gospod profesor Marolt, ki je s svojimi krasnimi besedami poudarjal, da orlovska organizacija ni prisiljena, ampak je organizacija prostovoljcev. Zato pa prostovoljci naprej. — Bog živi! — Brat Franjo. Šmihel pri Novem mestu. Prav si imel, br. Franjo, ko si zapisal v zadnji številki, da je Dolenjska svet zase. Pa vse premalo je še poznana in zato ni nič kaj na dobrem glasu. Postala je nekako omalovaževanje, češ, kaj pa more priti dobrega z dolenjske strani. Lahko mirno rečemo, da nam krivico dela, kdor tako sodi o nas. Res je, da mnogih lastnosti, katere imata Gorenjec in Štajerec, Dolenjec nima, je pa tudi gotovo, da ima mnoge, katerih ona nimata. Vzrok take sodbe je krivo nepo-znanje. Po enem slabem kraju razširi sodbo o vsej Dolenjski, — Ena glavnih značilnosti prebivalcev novomeškega okraja, zlasti tako zvan ega Podgorja, ki se razprostira nekako med reko Krko in bajnimi Gorjanci, je nepremagljiva konservativnost, ki ima svoje slabe, pa tudi dobre strani. Trdno se držijo raznih svojih starih običajev. Do napredka, naj si bo kakršnegakoli, tudi v gospodarstvu, so silno neznupni. To pa, kar, po dolgem času spoznajo za dobro, sprejmejo in tudi obdržijo. — Društva so se že od prvih počel kov morala boriti z velikimi težavami v tem okraju. Vzrok temu je vprav prevelika konservativnost in nezaupnost do vsega novega. Tudi sedaj še ni dosti boljše. Redki so okrog Novega mesta kraji, kjer bi cvetelo društveno življenje. Skoro vedno so v boju 2a obstanek. Le velika delavnost in požrtvovalnost kaplanov po farah in drugih navdušenih članov-voditeljev jih vzdržuje, da ne propadejo. In vendar je prav tu najhvaležnejše torišče za društveno življenje. Saj je tu še zelo razvito pijančevanje in vse kar je z njim v zvezi: surovost, pretepi itd. Orla čaka v novomeškem okraju še zelo velika naloga, da kmečke in delavske fante organizira in vzgaja. Lep primer društvenega življenja v tem kraju nudi odsek Šmihel. Že v čas pred svetovno vojno segajo prvi početki Orla, pa vojna je društveno življenje v kali zadušila. Takoj po svetovni vojni se je začelo delo znova na pobudo Leopolda Turšiča, tedanjega tukajšnjega kaplana. Začelo se je z velikim navdušenjem, toda treba je bilo vedno dajati novih pobud, da ni delo zamrlo. Vse do 1925. leta je bil za naš odsek čas neprestanih vsakovrstnih bojev. Šele tedaj se je začelo pravo, redno društveno življenje. Člani so šele tedaj dobro spoznali, kaj orlovstvo prav za prav hoče in kaj je njegov namen. Zunanji izraz notranjega dela so bile prireditve in javni nastopi, ki so se po organiziranosti mogli meriti z nastopi drugih odsekov. V preteklem letu je odsekovno življenje precej opešalo, kakor v tehničnem, tako tudi v prosvetnem oziru. Ni bila morda tega kriva nezmožnost (saj je odsek imel 4 izprašane člane z vsemi poslovnimi izpiti) ali nedelavnost odbornikov. Celo leto so se ti zavedali svojih dolžnosti. /Kolikor je bilo v njihovi moči, so storili. Vzroki zastoja so bili drugi. Brez dvoma je bila mnogo kriva tudi letošnja huda zima. V debelem snegu in hudem mrazu je bilo fantom, oddaljenim po eno uro in še več do društvene dvorane, nemogoče redno prihajati k telovadbi in fantovskim sestankom. S poletjem pa je prišlo delo na polju, mnogo bratov je odšlo za delom po gozdovih in drugod. Vendar bi bilo lahko boljše, če bi bilo' v članih več zavednosti. Da pa je odsek le životaril, tudi ne morem reči. Odsekovna kronika priča, da je bilo življenje v odseku v primeri z drugimi odseki še precej dobro. Ob orlovskih praznikih se je redno udeleževal polnoštevilno sv. obhajila v krojih. V mesecu marcu je napravil dobro uspelo akademijo. Tudi okrožnih tekem se je udeležil in dosegel zadovoljiv uspeh. Svetovaclavskih dni v Pragi smo se udeležili 3 člani, ki smo vsi odnesli neizbrisne vtise za vse življenje. Odsek se je dalje udeležil polnoštevilno okrožne prireditve v Št. Jerneju. 8. septembra je odsek priredil celodnevno prireditev v proslavo 15 letnice prve ustanovitve. Zavedajoč se, da je zunanji nastop namenjen bolj občinstvu, člani sami pa nimajo velike koristi od njega, zato je namenil dopoldan le orlovski družini. Zjutraj se je udeležil sv. obhajila, po sv. maši pa je imel v društveni dvorani svoje zborovanje, na katerega so bili povabljeni tudi prijatelji orlovstva v fari. Tu so govorili trije govorniki, ki so jasno pokazali, kakšen mora biti pravi Orel in prava Orlica. Popoldne se je vršil telovaden nastop s sodelovanjem novomeškega odseka, ki je bil disciplinirano izveden. Vse točke so bile v zadovoljstvo občinstva dobro izvajane. Vsa proslava se je v redu in .miru vršila, z mrakom pa se je zaključila. Ob proslavi petnajstletnice ustanovitve odseka je šmihel-ski Orel pokazal, da prav razumeva orlov-stvo in da je vreden obstanka še v bodoče. Mnogo nalog čaka odbor v bodočem letu. Vse polno težav in ovir mu stoji nasproti. Treba bo močne zavednosti in krepke volje, da bo mogel iti preko njih. Nepremagljivih težav pa pravi Orel sploh ne pozna. Vse je mogoče doseči tistemu, ki ima močno voljo za dosego stavljenih ciljev. Odbor ima zlasti nalogo, da pridobi novih članov in da obnovi ter poživi fantovske sestanke, ki morajo biti vsakemu odseku središče društvenega življenja. Na njih se fantje vzgajajo in učijo. Predavatelji jim povedo mnogo novega, kar rabijo za življenje, ali še bolj važno pa je zanje to, da se na sestankih neprisiljeno po-razgovorijo, spoznajo drug drugega in tako postanejo kot bratje ene družine. V razgovorih spoznajo napake, pa tudi dobre lastnosti drug drugega. Truditi se morajo, da odpravijo napake in si prisvojijo dobre lastnosti. Sestanki in telovadne ure bodo na ta način postali šola značajev ter odločnih katoliških mož, ki bodo nekoč stali v življenju na mestu. Saj prav takih potrebuje sedanji čas. — Bog živi! —- Brat Jože. Urednikov radio Brat Jože v Šmihelu. Dasi je Tvoj dopis precej obširen, sem ga vendar v celoti priobčil. Posebno radi tega, ker jasno in vsestransko' podaja pravo sliko Vašega odseka, in naj se torej tudi drugi .dopisniki iz njega uče, na kaj naj posebno pazijo pri svojih dopisih. Posebej bi vse brate opozoril na Tvoje izvajanje o pomenu fantovskih sestankov, ker res nikdar ni zadosti poudarjeno, da morajo fantovski sestanki biti srce vsega orlovskega odsekovnega življenja. ♦ Br. Iv. P., Šmartno oh Dreti. Tvoj »Orlovski vzlet« ima krasne misli. Veruj mi, da bi ga rad priobčil ravno radi navdušene vsebine. Toda oblika je še premalo oglajena. Svetujem Ti, da znova vzameš pero v roke in te misli, ki si jih hotel povedati v pesmi, izraziš v kratkem, preprosto spisanem prozaičnem dopisu. Pa povej vse, kar si tistega lepega avgustovega dne sam užival, in bomo s Teboj vred veseli vsi, ki bomo to brali. — Bog Te živi! To in ono Nove knjige. • »Misao« se imenuje novi orlovski list, ki so ga pričeli izdajati hrvatski Orli. Že zunanja oprema lista je moderna in prav lična. Kakšen je namen te revije? Biti hoče strogo idejna revija preporodnih misli hrvatskoga Orlovstva, kolikor nudi orlovski inteligenci jasne, avtoritativne nauke za delavni, versko-nravni preporod posameznikov in naroda. — Učiti hoče ljudi, da vse svoje življenje motrijo z verskega vidika. Biti hoče litetarni list, seznanjati hoče člane s prevodi odlične katoliške literature, zlasti s spisi modernih konvertitov. Pazljivo hoče slediti željam sv. očeta, prinašati razlago njegovih okrožnic, pisem in govorov. Biti hoče idejni regulator za pravilno postavljanje telesne kulture na prvo mesto. »Misao« zasleduje idejno linijo in tradicijo bivše »Orlovske misli«, ki je bila priloga »Orlovski straži«. Mali oglasi. Drog, ki je bil kupljen v letu ftDkS po nabavni zadrugi, je naprodaj. Proda se tudi 12 orliških krojev. Naslov pove uredništvo »Mladosti«. 14. letnik »Mladosti« kupim. Naslov na uredništvo »Mladosti«. Vsebina 11. številke: P. Roman: Immaculata v sijaju zvezda. — Prosveta in vzgoja: P. Krizostom: Fantovska beseda Brezmadežni. — A. Komar: Fantiči. — Dr. Fr. Jaklič: Po mnogih zmotah in zablodah. — Fr. Strah: Med brati Čehi. — Fr. Neubauer: Ribič. — J. Tajčman: Bratova tožba. — Organizacija: Narte Velikonja: Crimen laesae maiestatis organisationis. — 0 vlogi in pomenu bank v današnjem gospodarskem življenju. — V božjem miru: t Ivan Kramar, odsek Homec. — Po svetu okrog. — Iz kraja v kraj : Sv. Tomaž pri Ormožu. — Braslovče. — Šmihel pri Novem mestu. — Urednikov radio. — To in ono: Nove knjige. — Mali oglasi. — Slike: Praga: Nastop Mladcev na Stadionu. — Praga: Veličasten orlovski nastop na Stadionu. — Praga: Brat I. Kermavner na bradlji. — f Ivan Kramar. — Praga: Vaza, prehodno darilo jugoslovanske vrste. Opalocrraplt orlplna! * saSCitno Jamčim za brezhibno delovanje! Vse potrebščine in nadomestne dele vedno na zalogi LUD. BARAGA Ljubljana, Selenburgova 6 Specialna mehanična popraviInica »namlco In orlg. potrebščinami •iiimniiitniiiimniMmeMMNinttminmmtttiniiMititiiinimiiiniiimMeeem Telefon štev. 2980 Šolske zvezke removrstne poslovne knjige Itd. dobavlja p. n. trgovinam najceneje Knjigoveznica K.T.D. v Ljubllenl Kopitarjeva ulica It. 6/11 Prodajalna K. T. D. H. Ntčman v Ljub!janl priporoča svojo veliko zalogo šolskih in pisarniških potrebščin. Opozarja tudi na krasne molitvenike in vse potrebščine Marijinih družb JUGOSLOVANSKA TISKARNA LJUBLJANA | KLI^SARNA LITOGRAFIJA 0FFSETT1SK BAKROTISK I SVETLOTISK Vzajemna posojilnica v L|ebl|enl, r. m. * o. e. na MikloSRSevl c. poleg bolela „Union** obrestuje hrenllne vloge nafegodeele Varnost nudijo lastna palača, nad polovica delnic hotela „UNION**, hiie in zemljišča. — Krediti v tekočem računu. — Posojila proti poroltvu, vknjižbi na posestva itd. — Denar se naloži lahko tudi po pošt. položnicah. A gasilo Slovenske orlovske zveze v Ljubljani, izhaja 17. v mesecu. Urejuje dr.Gregor Žerjav. Vodnikov trg4. List izdaja konzorcij „Mladosti** (dr. Joža Basaj, Ljubljana. Dunajska cesta 88). Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Ceč) — Upravništvo je v Ljubljani, Ljudski dom (pisarna Društvene nabavne zadruge). — [Jrgdništvo je v Ljubljani, Ljudski dom (Slov. orl. zveza). — Naroča se: Upravništvo „Mladosti**, Ljubljana, Ljudski dom. — Naročnina Za redne člane in starešine brezjilačno za vse druge Din 30*— letno; posamezna šlevilkn Din 2'50 Za naročnike izven Jugoslavije po dogovoru. USTANOVLJENA LETA 1888 MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA GRADSKA ŠTEDIONICA LJUBLJANA PREŠERNOVA ULICA Teleloe štev. 301« Poštmi ček 10.533 Stenj« vloženega denarja aad 360 milijonov dinarjev Sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. — Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu naj višje mogoče obresti. Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zaijje poleg lastnega hranilnič-nega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter vso davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varea.