Varčujmo!
Vsepovsod se v vsakodnevno življenje spet začenja vračati varčnost in preudarnejše ravnanje s surovinami in potrošnimi dobrinami. Ker tudi našemu gospodarstvu svetovna kriza ne prizanaša, bi bilo prav, da bi se tudi pri nas intenzivneje lotili varčevanja. V tej akciji, o kateri za zdaj večji del le še ugi-bamo in razpravljamo, bi nedvomno imeli kaj početi in kje začeti. Gre za boljše Izkoriščanje inovacijskih in tehničnih izboljšav, sorodno s tem pa za boljše izkoriščanje notranjih skritih rezerv. V široki in koncentrirani akcgi varčevanja bi res imdi kaj početi in kje začeti, saj varčnega ravnanja z delovnim časom, s surovinami, investicijskimi in potrošnimi dobrinami itn. skoraj nismo vajeni.
V deželah razvitejšega sveta so se ustrezno oprijeli sistema varčevanja. Pri nas pa še gledamo od daleč in razpravljamo, kdo je dolžan izdelati program varčevanja in kako ga izvajati. Pogosto celo slišimo vprašanje, ali se sploh splača varče\ati; tembolj, ker tisti, ki imajo opraviti z manjšo odgovornostjo in nižjimi vrednostmi, dvomijo v uspešnost varčevanja na svojem delovnem mestu.
Nespodbudno vptivajo na pripravljenost za doseganje pri-hrankov tudi nestimulativni in neobjektivni pravilniki o na-gtajevanju racionalizacij in iznajdb. Znani so primeri, da so delavci s posebnimi prizadevanji in odrekanjem prispevaii k večjim ali manjšim prihiankom, rezultate njihovega dela pa so poželi drugi.
Zadnje čase je teh in podobnih podatkov poln naš tisk, slišimo jih tudi na raznih sestankih, predavanjih, vendar se nad njimi komajda zamislinio, kaj šele, da bi nain rabili kot napotek za trajno akcijo s smotrno uporabo in varčnejšo porabo dobrin v proizvodnem procesu in družbi ter osebni reprodukciji.
CIRIL ZUPANČIČ