LITERATURA 3 LITERATURA Problemi Literatura 3/86 Pesmi 3 Peter Kolšek: Stare pesmi 6 Matjaž Kocbek: Razpoka v glavi, Sij bivanja 10 Tomo Rebolj: Ljubim te, ljubim te 14 XX: Vojaške pesmi (Boštjanu) Proza 18 Marko Hudnik: Železna vrata 32 Drago Košutnik: Die Wunder des Himmels 47 Jani Virk: Razpoka 55 Mart Lenardič: Država, Španka 62 Miha Mazzini: Prošnja, O božjih zadevah, I'm singin', Mehanizmi 69 Andrej Lutman: Laž, Pa Postretro 73 Tadej Zupančič: Alkimija retrogardizma. Was ist Kunst? 81 Luka Novak: Preskočimo postmodemizem 95 Denis Poniž: Neue slovenische Kunst 102 Tine Hribar: Postmodemizem, transavantgarda in retrogardizem Esej 114 Aleš Debeljak: Prolegomena za teorijo poslušanja Prevod 124 J. K. Huysmans: Narobe (VIII. poglavje) Šola kreativnega pisanja 131 Jonh Gardner: Običajne napake Front-line 137 Peršak / Vilfan / Kinčirogaz / Jesih / Celan / Vilfan / Volarič / Ogorevc / Zaje / Žerjal /Faufer / De Sade Pisma bralcev 149 Franček Rudolf Slowenische umetnost 154 Marko Vršič: Kritika ali deplasma? Pesmi Peter Kolšek Stare pesmi STRAŠNA ŽENSKA Že sedem let me prav netaktno zasleduje. Ko grem po vodo, pase ob reki petelina. Včasih me tudi prehiti, visoka in še podvzmetena. Ljudje jo srečujejo, vendar ne vedo, da se je že trikrat levila in da med prazniki golta opeko. Ob mirnih opoldnevih vodi na sprehod starce in ti se že vnaprej hvaležno zahvaljujejo njenemu zavračanju. Kadar zamahne s krilom, ob plotovih cepajo otroci. Stisnjen smeh, ki ji prihaja iz želodca, me mami in bojim se, da si bo hotela z mano podvreči Dolenjsko. Kaj hočeš od mene, huda ženska: verižico, morebiti viržinko? DRČA Bela sekira pod listjem trohni. Drevesa so žeblji, ki jih sonce kali. Zimsko nebo ždi v skrilastem zlu. Vreteno se tiho odvija v brezno rodu. Pod hrib pada drča, ki vodi v brlog. Nihče ne pričakuje kopice otrok. Tam dlakasti kamni na suhem zore. Ženske utrujeno ždijo, da moški pospé. 3 NUJNO OPRAVILO Nocoj sem pomival sode in pretakal mlado vino. Veselje, ki je žuborelo naokrog, je kar samo zašlo v glavo in srce in rekel sem si, glej, lepo je točiti vino in pomivati dišeče sode, stati na ilovnatih tleh in se poditi za vrči. BALADA O SOSEDI Sinoči si bila ljubimka. Tvoji cvetoči kriki so leteli v stisnjeno nebo. Pod strehami se je naenkrat zganilo novo življenje, polno groze in upanja. Možje so začeli previdno stiskati lakti, razmetane po stelji. Noben obraz ni bil dovolj samoten, da bi iz njega pognala temna tujost. A glej, že nocoj umo vrtiš kozarce in skoznje gledaš trebušasto svetilko. Kot vešča letaš iz kota v kot in v priprta, pričakujoča okna vračaš trmasto molčanje. 4 MASTNA KEPA DNEVA Saj ni trohljivost, kar prihaja nadme! Ob moje nosnice se še vedno drgnejo živalski vonji. A pod večer, ko ljudem izstopijo rogovi, da z njimi v gneči divje zibljejo svetilke in ropotajo kot stari, pootročeni druidi - čutim mastno kepo dneva, lebdečo pod zoglenelimi oblaki. Njena teža me obliva z grozo, otrplo srepo ptico: naj zgnijem prost, visok in sam! OBMORSKI MOTIV Skozi tenak zaliv doteka spomin na goreče počitnice in temno ribo. Trpka samota, že skoraj pozabljena, povišana v bogastvo, zdaj sem tvoj ljubimec. Trideset dečkov, trideset negodnih žrebet hrza za tabo, skrito na morskem dnu. 5 Matjaž Kocbek Razpoka v glavi sij bivanja ZAJEC - VODNIK Nekje v sredici severne stene gnezdijo zajci. Njihov vodnik, oglodan, a pokončen modrijan prede rove in utira sledi izginulih jelenov. Liže njihove davne oči in kosti. Na sekalcih ima izklesana apokaliptična znamenja! Spiritualistična tačica ziblje sonce in luno hkrati. V drobnem pesku njegove govorice slutnja izginotja naroda. Loterija, ki jo igra z letnimi časi je uspavanka njegovega zajčjega rodu. V očeh sevajo tihotna jezerca, Triglav opolnoči nežno trkne s sevemico. Leže kamnita jajca in jih v skrivnostnem zaporedju peha s stene. Kadar tuli se človeškim novorojencem pod steno spusti apnenčasta opna čez mrtve oči. Strahotno težko ga je doseči. Zemljevide sveta je scela pohrustal. 6 NOV PROSTOR Danes odpiram nov prostor! Poln groze, ki je brezčasna. Nikjer nobene rane, bolečine, hrepenenja. Danes odpiram nov prostor! Prostor brez geometrije, luči ali teme, brez lupine. Iz prstov bruha kri! Zapiram oči. Grde sanje so jasnovidne, škripajo in se lomijo kot kristali. Je križ drog? Je rudnik zasut z nebom? Je danes še danes? Kakšna lepa perspektiva! VEŠČA Hotel sem dati svoji glavi novo ime. Najprej je zapresketalo zunaj hiše in trenutek za tem je hušknilo noter. Zadišalo je po kadilu. Vedel sem, kje imam pištolo in britvice, a sem zgrabil ijuho in si ovil glavo. V beli temi sem razmišljal o padanju skozi čas in da se moram izmakniti soncu. A me je vseeno posesalo vase in sem vedel: vešča! In se je veščina glava razletela na milijarde svetlih telesc. 7 ROKA ROKI Vedno sem tiščal roki čimdalj od sebe. A sta venomer uhajali k telesu ga oboževali in čistili. Tudi kadar je jezik ušel z jezišča, sta ga zgrabili s svojimi kremplji in ga potisnili globoko nazaj v golt. Med žimo in mačjo dlako. V dolgih nočeh sta gladili telo in nastavljali fotografije za oči. Odločil sem se in prodal levico hudiču. In je zvila desnico in dušo, da je škripalo in je poslikan balon počil. Nato je hušknila v zrak in desnici prebila svileno povrhnjico! 8 GROBOVI TULIJO Včasih najdem fotografijo zvito v tulec kot bi se hotele dotične osebe zviti v položaj embria. Katedrala v ozadju je zvita v polža, topoli v jezik, iz oblakov kaplja siva tekočina. Nekaj noči blodim okoli tulca pražnje oblečen, umit in ostrižen. Zaslišim šum, kot bi nekdo uriniral po grobovih. Skočim in razvijem tulec v neskončno ravnino! Očetu se pred izravnano katedralo ulije kri iz ust. 9 Tomo Rebolj Ljubim te, ljubim te LUNA V GRLU 1 Sprašuješ me, kam odhajam, ko se mesečina razHje po najinem vrtu in naredi noč tako globoko modro, kot je moder tvoj pogled. Zakaj molče odidem. K.ot kradljivec. Le kako naj ti razkrijem to mračno skrivnost obrazov, ki me nestrpno čakajo tam, kjer ni več meja med radostjo in žalostjo? Kjer je samo rezgetajoč obup, razlit kot trpka pesem prek režečih lobanj te naše preklete druščine. In ta veličastna urejenost niča. 10 Kadar zame najbolj trepetaš, sem senca, ki se razškropi v noči in beži, beži z neslišno ihto v pljučih, z nerazložljivo igrivostjo v lovkah, ki jo poznajo samo divje zveri. In vem in slišim, kako prisegaš, da mi boš v vsem dokončno odpustil in že misliš, kako se bo tvoja bela roka iztegnila, da bi pobožala (ali pa morda ujela?). A kako boš to storil, če se vrnem nekoč v svoji pravi podobi: kot divji volk samotar? Tam nekje, v čisti radosti pobega, je svetovje. ki bi ti ga rad povedal. Zato prisloni uho k mojim prsim in zapri oči in čakaj dlje, kot si čakal name. Morda ga boš zaslišal kot kraguljčke sanj, ki ne najdejo poti od telesa do telesa, ali pa kot tišino, ki bo zabmela glasneje od tvoje ljubezni. Bodi potrpežljiv kot senca moje smrti. 13 4 Mimo tebe bi moral, kot grem mimo niča. In če bi klical za menoj, bi si moral zatisniti ušesa. Rekel bi si: saj ni nič, trava se upogiba, gozd šumi, veter se zapleta v robidovje. Tako bi moral storiti. Pa nisem. In zdaj te imam in te nimam. In te preklinjam. In ne morem pozabiti. Pomisli vendar, česa si vreden? Mar naj znova vse spremenim v prah, naj znova iščem sebi podobnega, sebe vrednega? Naj znova s solzami pognojim zemljo, naj se znova kakor Alpe zleknem prek tega blagoslovljenega vrta, da me boš ti znova brcal in žalil? Reci mi vsaj, naj se ubijem, da bo enkrat za vselej konec tega pekla. 5 Zlekneš se pred moje obličje, brezsramnež. Smehljaš in praviš: saj nisem nikogar ubil, nikogar ranil, ljubezniv kot sem. In skoraj verjamem, da niti ne slutiš, ti, izrodek neba, da si ubil mojo vero vate. Da si odpihnil zadnji prašek mojega upanja. Norec, kakršen sem, sem si napravil ljubezen in ji vdahnil, da je večna. Ti pa, ki ti je znana peklenska alkimija, mi ne poveš, kam naj z ljubeznijo, kako naj ljubim, če ne verujem, če ne upam, kam naj se njeni večnosti izmaknem. Naj se zadavim z njo? O, saj se bom, ko boš dovolj strupa prilil. To boš storil, vem, da boš. Tako krut vendarle nisi, da bi dopustil nezasluženo ljubezen ... Ali pa si? 12 Morda ne bom nikdar izvedel, zakaj si tak. Morda je vse skupaj le pomota. Odblesk moje neumne želje. Morda si samo bežna ptica, ki sem jo samo zaslutil. Morda si samo veter, ki mi je prinesel neznan vonj v nosnice. Ampak nekaj si, kar mi je napravilo šum na srcu. Vse to bi pravzaprav moral vedeti. Ko se bom sklanjal nadte, bom moral vedeti. Ne skrivaj se zdaj pred menoj, oči so se mi razlile od iskanja. Ne morem živeti s tvojo senco v duši, ne da bi te dokočno preklel in se ti odpovedal. 13 XX Vojaške pesmi (za Boštjana) THE RATS BLUES U jarku čičamo, podgane s kamni šicamo, kot pankrti. Dajmo jih še! Šusi šponajo sem in ke, plučka, ledvica, butica, al kamor je. Pizda, že ves dan tuhtam in se ne morem spoment komada, ne morem, da se jebem. Ah, šit, špon je best frendu nejake grudi razfuku, oho, glej, glej, na krvavem curku je zacvetela melodija, u spraskanih tonih, čist, čist sem se je spomnu. Ahaaa! Ti si mi jo skriu, prasec, sem si reku in zanalašč kiksnu podgano, mastno, ožgano, ki je štartala na rano, juriš, pacovi, štakori i slična gamad! MIDNIGHT BLUES Vsi že spijo samo jaz ne spim v spanju govorijo smrti se bojijo le jaz se ne bojim. 14 GRANATNE FRČAFELE Granate dišijo. Nežno jih vstavimo, icontracepcionalno. Svečano se podpišemo, icaj narišemo, dobrodušen kurac, generala z joški, pičko z volančki, pa volim te, guzice ... svoj vonj razda cvetoča češnja tistemu ki jo zlomi. THE MORNING PRAYER Jebe ti Boga. Jebem ti sunce. Jebem ti lebac. Ne jebi, pa amen! TRDBODINEIZPROSENMOŽJEKLEN Gnili paradajzi se cedijo, naše oči, ko bosonog deklič kot veverička, nageljček u cev spusti, čez njivo češnjevo zbeži... Ni bila dovolj hitra, tička lepotička, ustrelim jo kot zajca! Naj vidjo moji fantje, da sem trd in neizprosen - bos, kòker je treba! 15 NE NEČISTUJ! O, kako se cev haubice dvigne u nebo, o! Lepa je, ko kurac največjega zamorca. In ko začne drmat, rukat, ko defekten reflektor, usmiljeni Bog, lansira svoja nabuhla semena okoliinokoli po vseh mogočih kasarnah, kjer drkajo vojaki proti božji volji in postavi. NNNP Sem kuža Pazi u stražarski kapelci, ustavim prodor sovražnika, ustrelim krta in dve glisti, obesim jih na pisti, nevarne diverzante. Rov so kopali pod mano, naravnost u skladišče, bez dvojbe, momci - ubačeni elementi, krt je bil zvito maskiran u častnika in glisti sta trogali ригП. Veselo bevskam, ko mi navezujejo kolajno; sicer je rekel major, da sem prasec, ker mi je nekaj sline kapnilo na njegove našitke, ampak, za božjo voljo, kdo ne bi bil razburjen ob taki priložnosti? 16 C'EST LA VIE ... Preklete pizde, spet nimam deke, sfukan kakor plužna kravca .. Kako se smejčka, tale moj frend, ima že kaj mehkega v sanjah, he, he, hi, prav luškan je, da bi ga skoraj po rilcu pobožal, preden mu deko snamem. 17 Proza Marko Hudnik Železna vrata I. Pred nami je v šestindvajset (sedemindvajset) odstavicov strnjen oris dogodkov. Štefan - približno petdeset let star moški, kot vse kaže, nekakšen kulturnik, ki se mu to dogaja nekega oktobrskega dne - si je to skiciral v oštevilčenih odstavkih; imenujmo jih paragrafi. Vsak med njimi je znamenje na poti h koncu tistega dneva. Štefan si očitno ni belil glave s tistimi danostmi iz svojega življenja, ki so ostale nekako izza vogala in jih torej trenutno ne vidimo. Mogoče je hotel še kaj dodati. Omenjena znamenja naj bi očitno rabila za orientacijo: sprva njemu sa- memu, kot je zdaj naneslo, nam: da na križiščih ne zavijemo z začrtane poti. Te Štefanove skice bomo torej samo deloma razširili, jih poskusili dopolniti z domišljijskim materialom. Ob navedenih odlomkih se bo pokazalo, daje šel vča- sih v nadroben opis, drugič se mu je spet bolj mudilo. Tako si bomo ponekod morali pomagati s sklepanjem na podlagi danega; z iskanjem dodatnih informa- cij. Že vnaprej si lahko mislimo, da se nam nekaterih podatkov nikoli ne bo po- srečilo dobiti. Ponekod se dozdeva, da seje pisec držal resničnosti kakor pijanec plota. Zapiski na trenutke zares dokazujejo nekakšno opitost - s čim, z oktobr- skim soncem? - Šele v zadnjem (27.) paragrafu omenja nekaj, kar sega čez rob doživetega. Govori o možnosti - tu ga zdaj prvič dobesedno navajamo - »da bi se na koncu zgodila prometna nesreča: potem bi bilo vse skupaj sklenjeno - kakor kakšna novela.« Torej je mož v dogajanju tega dne videl snov, ki bi jo bilo mogoče predelati v li- teraturo. Očitno se mu je zdelo čisto nemogoče, da bi na koncu umanjkala poan- ta, migljaj »prsta usode«. Zakaj naj bi bil zanj (ali še za koga) ta zgodnjeoktobrski dan tako pomemben? Nesreča, v kateri bi zgubil življenje (ali pa nemara samo spomin, zmožnost gledanja v preteklost), bi tem dogodkom podelila status v sebi sklenjene zgodbe. Zadnji dan - zadnji izmed vseh njegovih dni - bi bil vsekakor nekaj posebnega, vreden, da iz njega zraste novela. Vendar usodni rez ni nastal med vožnjo z avtobusom (ko se je vračal iz Ljubljane v mesto ob severni meji). 18 Tak dogodek bi bil morda zaželen iz estetskih razlogov. Ne smemo pa pozabiti, da v tem primeru ne bi bilo njegovih zapiskov: ti so vsekakor morali nastati kas- neje. Z rimskimi številkami zaznamovana poglavja vsebujejo po več Štefanovih »pa- ragrafov«. П. Proti Polju seje odpeljal okrog pete, sonce je bilo še precej visoko nad obzorjem. Z enajstico. Očitno mu je marsikaj rojilo po glavi. Krotki petdesetletnik, zakon- ski mož (ta svoj status omenja v enem izmed zadnjih paragrafov) si na vsem le- pem privošči dan pustolovščin. - »Dvanajstica: Vevče. Enajstica: Zalog. Dvajse- tica - o tej takrat nisem še ničesar vedel - Fužine.« Tako je zapisal v šestem paragrafu, v devetem pa: »Še prej, ko se zares odločim, da se bom odpeljal takoj, z enajstico: naj bo, naj bo: pustolovščina. Kako poredkoma sem stopil čez to črto. In vendar se ne počutim negotovo. Trudnost me samo še spodbuja. To sodi zraven. Zjutraj vožnja v Ljubljano (z avtobusom); dopoldne sedenje na bedastem sestanku v Klubu kulturnih delafcef, poslušanje vsakršnih Папс. To, da po sili prilik spet molčim, me dodatno utruja: drugi si dajejo duška s čenčanjem! Vse, kar bi zinil, bi jih samo vznemirilo: kakor glasen prdec na slavnostni akademiji. »V trudnosti se - včasih - kotijo prav pohotno pustolovske zamisli. Lahko me tam na vsem lepem začopatijo. Kakor v kakšnem poceni akcijskem filmu, kjer te oni (t. j. mafija) hočejo spraviti s poti. Kaj jim boš rekel, če te kdo na vsem lepem pobara? (Kaaaj, tako trudni, pa ob tej uri, pa tako daleč ste prišli?) - Pisatelj sem, bi čisto krotko izjavil. §e isti hip me oblije pot: ravno tega jim ne boš smel reči! Očitno sem prav na robu prištevnosti, zmožen stopiti na najbolj spolzko stopni- co. S tako izjavo boš zares zbudil sum.« »Spomnim se anekdote iz spominov Nadežde Mandelštam (Vtoraja kniga). Zdravnik ga je (muža jejo. Osipa), v Kijevu, enkrat v zgodnjih dvajsetih letih, vprašal, kaj je po poklicu. Jaz sem pesnik Osip Mandelštam, se je glasil odgovor. Zdravnik mu je spravljivo pritrdil, vendar ni ukrepal: očitno ga je imel za nene- varnega.« »Tja se bom privlekel enkrat proti večeru, zbit in prepoten, in zakaj vse to? - samo zato, da si lahko ogledam slike neznane mlade likovnice, študentke. Tudi če pisateljevanje z^molčim. bo v zraku nad mano obviselo nekaj prav tolstih vprašajev.« Sam pri sebi pa se je smehljal tem »zamislim«: kajpak, ne bodo ga začopatili. Ne bodo ga obdržali tam (niti na opazovanju ne, kot se temu bojda reče). Z občutkom rahle superiornosti seje zdaj spomnil pogovora v troje pred Narod- nim domom, en tisoč devetsto petdesetega, se pravi, natanko pred tremi desetle- tji. Tudi sogovornika sta bila študenta slavistike, nekaj let starejša od njega. Bolj poredko je smel spregovoriti, lahko je pa poslušal. Tistikrat pa bi skoraj prišlo tako daleč, da bi Mare potegnil z njim: Krištof je šel - tokrat - s svojo cinično prezrelostjo le malce predaleč. 19 Vprašanji poguma in izvirnosti sta bili zastavljeni skrajno abstraktno. Ne Kri- štof ne Mare nista omenjala konkretnih zgledov. Mogoče je bil prav Štefan tak zgled, ki sta ga pred tem premlevala na samem? Štefan je imel v zvezi s tem ne- kakšne nejasne občutke. - Krištof je torej zastopal stališče, da v bistvu sploh ne gre za pogum: pameten človek ve, kaj je normalno, pred vsem drugim ga varuje- ta strah in sram. {Te ni ne strah ne sram, je bilo v tistih letih Krištofovo prilju- bljeno reklo.) Norec je bil po Krištofovi sodbi kratko in malo tisti, ki si v tem po- gledu (kaj je strah in kaj sram) ni bil čisto gotov. Krištofova izvajanja so se zdela Štefanu »strogo razumska, bilo pa je hkrati jasno, da do njih ne prihaj vedno po razumski poti. V praksi sicer ni bil čisto tak!« Skratka, Mare tokrat ni dal prav Krištofu, Štefanu, ki je v tej razpravi branil ideologijo izvirnih in pogumnih po- stopkov, pa seveda tudi ni privoščil trumfa. Temu utrinku iz predzgodovine je Štefan posvetil ves svoj 21. paragraf Ustavil se je celo ob »navideznem nasprotju: kako torej, sta me pripuščala k besedi ali ne? Seveda, kadar sem govoril, sta vsakokrat zamišljeno obmolknila. Potem je ti- sti, ki je bil na vrsti, spregovoril tako, da sploh ni upošteval mojih interpolacij, pač paje dosledno povzel nit njunega medsebojnega prerekanja.« III. Počel je torej prav to, česar bi ga moralo biti po Krištofovi sodbi strah (ali vsaj sram): brez pametnega vzroka se je na vsem lepem odpravil »na obisk« v noriš- nico. Na postajališču pred Nebotičnikom je vstopilo precej potnikov, bilo je če- dalje bolj vroče. Ko so speljevali, je skozi steklo za hip zagledal znan zal obraz, da ga je stisnilo pri srcu. Ne, ni bila kakšna ženska; mladi dolgin, ki se je z džentlmenskim prožnim korakom, srečen in malce zamišljen, vendar nikakor ne slep za stvari okrog sebe, pomikal po obljudenem pločniku, je bil kri njegove krvi, edinec, oče prestolonaslednika. Ni nam čisto jasno, kaj naj bi pomenil lik Štefanovega sina v tej njegovi »noveli«, mogoče naj bi rabil kot kontrast. Vseka- kor mu je priklical živahne emocije. »Nikoli prej, kadar sva bila skupaj, se mi ni zdel tako srečen. Mogoče mu - zgodnjemu diplomirancu in prihodnjemu vodju oddelka - tak nasmeh prikliče misel na poslovne uspehe? Komajda: ob tej uri je na poti proti domu, v mislih ima tistega, ki prihaja za njim: prestolonaslednika. Štefana je presunila ta nepredvidena trenutna bližina. Pa to, da ga sin, pa čeprav je menda gledal v njegovo smer, sploh ni opazil. Pa saj je trenutek medtem že zdrsnil v jašek večnosti, v nepovrat. Malo pred tem pa - taka bližina in taka od- daljenost, vse v enem! Ne samo zaradi mimobežnih gibalnih momentov, bolj po- membno se je zdelo to, da je sin zapreden v srečo prinašajoče snovanje delovnega dneva, Štefan pa začasno iztrgan iz vseh normalnih tokov; za hip pa je bilo med njima samo petmilimetrsko steklo in nekaj metrov razdalje! Čedalje bolj ga je prevzemalo spoznanje, da se trudnost prazaprav kar prilega k pustolovskemu razpoloženju. Bilo je skoraj tako vroče kot poleti, in to ga sploh ni motilo. Nekje spredaj je mlajša ženska odstopila sedež še mlajši od sebe, no- sečnici. Takoj se je vprašal, kako to, da ni sam tega storil. Pa saj nosečnice v tisti gneči sploh ni mogel opaziti! Mladina je kajpak sedela na obeh straneh kot 20 prilepljena, z resnimi in nepredirnimi obrazi. Ni ga ujezilo, ko seje zavedel, da se pelje pravzaprav okrog riti v varžet, ta proga nikakor ni bila speljana narav- nost proti Zalogu, preden bodo zavili v Moste, bodo obredli ves strogi center. Vozniku je plačal s stotakom, zato je bil za nekaj na izgubi. Vedel je, da vozniki samoinkasanti ne vračajo drobiža. Ko seje vzpenjal na avtobus, še ni bilo gneče. Za hip je celo pomislil, da bi ženski, kije vstopila za njim, predlagal, da bo pla- čal tudi zanjo: tako tisti drobiž ne bi šel v izgubo. Preden je odprl usta, se je spo- mnil, da se ljudje večinoma vozijo z mesečnimi kartami: tudi tista ženska jo je kajpak imela. Bila je prav tista, kije kasneje vstala nosečnici: zdrava, smehljajoča se tridesetlet- nica v lepo ukrojenem kostimu, pod odpeto jopico je imela rožasto bluzo, to ga je spomnilo na hipijevske čase. Lahko daje bila celo lepa: »Kdo bi to mogel za- znati skozi soparico trudnosti!« - Ko je nekaj postaj kasneje - kakor nalašč - opazil še eno nosečnico, tokrat visoko, malce preklasto bitje v poletni obleki iz potiskanega blaga in z visoko štrlečim trebuhom, je takoj zagrabil priložnost: po- snemal je zgled, vendar po svoje, drugače. Nežno je prijel tisto bitje za nadlaket: boste mogoče sedli? Brez ugovorov je sprejela ponudbo, zdela se je kar nekam preveč ubogljiva. Štefanu takrat sploh ni prišlo na misel, da tak, kakršen je, učin- kuje malce preveč avtoritativno: »S sivino v bradi, pa s potezami, trudnimi od desetletij, nikakor ne od naporov tega vročega in veselega dneva!« Vročina, ki povzroča veselje! Vsaj zanj! »Ob srednjih izstopnih vratih sem stal spet poleg tiste vljudne ženske v kostimu, zdaj sva bila (vsaj v svetu idej) že dva- krat nekako združena. Vprašanje je, ali je sploh opazila, da sem posnemal njen svetli zgled? Tega, da sem ji nameraval predlagati španovijo pri plačevanju voz- ne karte, si vsekakor ni mogla misliti.« Ko jo je potem čisto brez zadrege vprašal, kje mora izstopiti za Polje, mu je od- govorila tako prijazno, da je takoj spremenil prvotno mnenje glede skritih pove- zav. Jasno, opazila je, da je tudi on vstal, in je v tem po svoje uživala. - »Takoj sem uganil, da me ima - ta hip še! - za nekakšnega sozarotnika. Sicer pa je bilo zares prijazno stati tam ob srednjih vratih, tam je bilo precej bolj sveže, zračni curek iz odprte line na strehi avtobusa mi je lil naravnost na plešo.« Presenetilo ga je, da se na vsem lepem nič ne boji trganja v ušesih. - Takoj zdaj bo vaša po- staja, mu je rekla ženska. Videl je, da so nekje zavili ostro na levo - to je vendar tam, za Fužinami? - Zadaj nad strehami sta se svetila zvonika. Devica Marija v Polju, to silhueto je zatrdno poznal že od prej, če ne drugače, pa s kakšnih slik. Kajpak, to bo Polje. Ženska pa je zdaj postala malce negotova. Sprašujoče jo je pogledal (naj le pride z besedo na dan!): - Pravzaprav pa so to Slape. - Slape? Ja, postaja, kjer boste šli dol, se imenuje Slape. - Zdaj je govorila precej boječe. - Tako, torej se moramo peljati še eno postajo dalje? - Gledal je mimo njene glave v tista dva zvonika: veselo, kot to počneta vsaj že nekaj stoletij, sta štrlela v ok- tobrsko jasnino. Sonce je bilo za hrbtom. - Ne, ne, je rekla. (Tokrat še bolj pla- ho.) - To bo prava postaja. Pri priči jo je razumel, prav nič mu ni bilo nerodno: Če že ona ne more z besedo na dan, torej... - Psihiatrična klinika je blizu te po- staje, pravite? Natanko tako je bilo res: postaja se ni imenovala ne Polje ne Studenec, vendar je bila to prava postaja. - Tudi jaz bom tu izstopila, pokazala vam bom, kje boste šli. 21 IV. Dejansko pa mu je bila cesta, po kateri naj bi se prišlo tja, že od vsega začetka malce sumljiva. Nikjer nobenega napisa, nobenega kažipota. Nič ni bilo tako, kot si je predstavljal. Takoj ko sta se znašla na trdnih tleh, mu je učiteljica srčne kulture pokazala tole pot. »Tja se zavije menda takoj tu na desno.« Ne samo, da je rekla »menda«, zdelo se mu je tudi, da ji je malce nerodno pogledati v tisto smer! Kakor da hoče dati na znanje, da sama pravzaprav ni še nikoli šla po tisti poti! Na vsem lepem se ji je začelo muditi. Druga stvar pa je bila ta, da si je vse skupaj (o tem govori enajsti paragraf) čisto drugače predstavljal. Kljub temu da je v časopisnih člankih in v pismih bralcev že večkrat bral o nemogočih razmerah v tej bolnišnici, si je v mislih, pač na podlagi bogve kakšnih pobud, naslikal bleščeče belo (in čisto novo) poslopje sre- di parka. (Izkazalo se je, da se, kar zadeva park, ni uštel.) V mislih je bilo vse skupaj blazno pregledno, videl se je, kako zavije v park pri veliki tabli z napi- som, kako koraka po beli potki proti še bolj beli »osrednji stavbi«, videl je veli- kansko sončno in zračno preddverje z vratarjevo ložo na desni: prav tega vratarja je pred dobre pol ure dobil pri telefonu, ta ga bo zdaj takoj spoznal - uganil bo, da je to on! - in mu bo z udvorljivim gibom pokazal: kar tu, v tej avli, tam za fi- lodendroni, fikusi in jukami (vse to rastlinje se je nejasno lesketalo v lažni pre- kogniciji), je razstava. Kar izvolite. Pot, po kateri je hodil, pa se je iz vaške poti, ki je vodila skozi nekakšno živo me- jo, na vsem lepem sprevrgla v asfaltirano cesto, speljano ob robu precej novega naselja. Ženska v kostimu mu je rekla »takoj na desno«, kje je zdaj ta »takoj«? Ni si dovolil, da bi se ga polotila panika, za to, da spozna problem, je še čas. Nekoga bo pač še moral vprašati; ne takoj zdaj, pač pa kasneje: potem ko bo čisto zagoto- vo že mimo kritičnega odcepa. Bil je prepričan, da tod, koder je hodil, ni bilo vhoda v kakšno tako ustanovo. Kot rečeno, nikjer kažipota, nikjer napisa, nikjer ne zidu ne stavbe, ki bi pričala o kakšnem belem azilu! Vprašal bo, ko se mu bo zazdelo, daje res šel predaleč, in upal je, da bo imel glas dovolj trden. Tako seje tudi zgodilo: vračati seje moral vsaj kak kilometer, suknjič mu je visel na upognjenem sredincu čez rame, vse skupaj je bilo za resnega možaka njegovih let prav neprimerno, vendar si ni delal posebnih skrbi. V predstavi lastnega imi- dža je bil tako naiven, kar povejmo, po njegovem naj bi ga imeli kar za »novega mladega psihiatra«, kakor v kakšni televizijski nadaljevanki! Dvanajstletni fant s kolesom, ki seje ob njem podil po asfaltni poti (tja in nazaj, tja in nazaj) in ki se je končno prav pred njim ustavil in si dal nekaj opravka s trenirkami, pa ga je vendarle - to je Štefan opazil - gledal trdno v oči, se pravi, trdno je vračal Štefa- nov »trdni in odkriti« pogled. - »Za tega mladega moža je bilo vse skupaj stvar ponosa, o tem pogovoru bo vsekakor še komu poročal. Ena izmed izkušenj: go- voril je z nekom, ki je bil namenjen tja.« Fantove informacije so zvenele nezanesljivo. - Vrniti se morate do tistih blokov, tam pa zavijete na levo. Veste, kje je kegljišče? (Tu je Štefan, kot se trudnemu rado primeri, prikimal, pa čeprav se mu o kegljišču ni niti sanjalo.) - No, tam boste zavili. In potem skozi železna vrata. Ta železna vrata so mu dala pravi občutek. Tu se torej začenja tista druga stvar- nost »tik poleg te naše«! 22 »Mogoče se mi je v polzavesti kakor v sanjah pritaknil spomin na francoski film, ki meje nekoč tako ganil. Ponesrečenka - mi ves čas nismo vedeli, daje mrtva - je dolgo časa, no, nekaj dni, bivala v prav takem vrtu, v hiši sredi vrta, za zidom, za železnimi vrati. To je bilo prehodno obdobje, nekaj takega kot krščanske vice. Tudi sama ni vedela - ni hotela vedeti - kaj seji je v resnici zgodilo. - Ni me bilo strah, res pa je, da sem jokal od ganotja. Gotovo sem imel takrat že več kot štiri- deset let. Film je imel naslov po imenu glavne junakinje. Ta železna vrata pa me, kojih zagledam, sploh ne prepričajo. Mislim si, morala bi biti vsaj priprta, če že niso zaprta! Sem mogoče po tihem upal, da bodo kar za- klenjena? Tako pa še zdaj, ko si to zapisujem, ne vem, ali je bil tam sploh kak zid? So vrata stala kar tako na samem? Vem le, da so bila na široko odprta in da so se kar zgubljala v jesenskem rastlinju. Nič čudnega, da jih prej, ko sem šel pr- vič mimo, sploh nisem opazil. Takoj za vrati pa nekakšni ljudje, se pravi, možak, kije cepil drva. Nekje v bliži- ni tudi njegova stara. Vse to čisto tu, se pravi, takoj za prehodom skozi zid, ki je bil (ali ga pa tudi ni bilo); kakšnih trideset metrov desno, ob njuni hišici. Dovolj daleč, da moram povzdigniti glas: Je tu psihiatrična klinika? Gladko me je preslišal, vendar je nehal sekati in seje izzivalno vzravnal. Zdelo se mi je čisto v redu, da ga sprašujem brez zadrege. Pred mano star in zapuščen nasad s potmi - kakor tisto drevje v Kodeljevem za kopališčem - klinike, ki naj bi se tu nekje skrivala, nikakor ni bilo moč opaziti. Možakar s sekiro ne kaže ravno znakov prosvetljenosti, tudi potem, ko mu ponovim vprašanje, hlad- nokrvno molči. Malo zatem pa se teatralično obrne k svoji ženski in zdaj njej s prostaško gesto pojasni, zakaj se mu ne zdi vredno odgovoriti. S prstom si zgo- vorno zavrta v lobanjo ob čelu, to naj bi pomenilo, da z norcem že ne bo debati- ral.« Štefanu ni prišlo na misel, da bi se za možakarjevim vrtanjem v glavo skrivalo kaj drugega. Na primer: ja, norce imamo tu notri: le zakaj me tako spakljivo sprašuješ? - Ali pa: tu znotraj v moji glavi ni vse v redu, mene nikar ne sprašuj! Ta je bil torej mogoče nekdanji pacient, nekaj takega kot odpuščeni veteran, ki seje naselil na obrobju velikanske vojašnice, v kateri je preživel skoraj vse življe- nje in od katere se zdaj ne zna ločiti? Ne glede na njegov zavračajoči molk se je Štefan moral pri priči odločiti, ali bo šel naprej - in če bo šel, po kateri poti? Ena je peljala v loku na levo, druga, speljana po kak meter visokem nasipu, paje vo- dila naravnost kot puščica. Odločil se je za slednjo. Bila je sicer manj vabljiva, videl paje, da bo tam lahko dohitel mlada južnjaka, spodobni, na videz prosvet- Ijeni bitji. Minuto zatem ga potolažita, mu pritrdita, da gre prav. Na nadaljnje vprašanje (»kje je pravzaprav glavni vhod«) pa se tisti, ki odgovarja, izmakljivo nasmehne: Ne, na tej strani ni glavni vhod. »Ne morem se spomniti, ali sem ga potem vprašal, ali klinika sploh nima glav- nega vhoda. In kaj je pomenil tisti ne neprijazni nasmeh, mogoče to, da mije pri- pisoval nekakšno boječnost?« Lahko iz tega sklepamo, da Štefana v resnici ni bilo strah? Da se strahu ni zave- dal? Verjetno bo tako, da je v tistem, kar naj bi bilo predvsem očaranost od novega in neznanega, videl tudi poseben primer: ki ga nikakor ni moč obravna- vati kot zmedenost ali strašljivost. 23 v šestnajstem paragrafu opisuje, kako je prišel na ožje območje, se pravi, tja med tiste velike stare stavbe, kjer se pod drevesi sprehajajo čudaški tipi v blazno po- nošenih oblekah. Gibi, drža, način, kako se pregibajo v pasu, vse mu govori, da je prišel prav. Daje končno zares zašel tja. Ni pa mogel ugotoviti, kje bi bil lah- ko glavni vhod. (Tam naj bi bil vratar, tam naj bi zvedel, kje je Galerija Polje.) Sicer pa sploh ni naneslo, da bi se lahko predstavljal kot (bolj ali manj neznani) pisatelj: koje prišlo do prvih intenzivnejših stikov z osebjem, seje zdelo to, kaj da je, že vnaprej določeno. Mlad moški, očitno pacient, ga je napotil na konec praznega in zanemarjenega zunanjega hodnika: tam naj bi našel dežurnega zdravnika, on ve, kje je galerija! Tam je bil prostor, po Štefanovi razsoji najbrž soba dežurne sestre. Taje potem, koje ugotovila, za kaj gre, pri priči poslala po vratarja: povej mu, je rekla nekomu, kije stal za Štefanovim hrbtom - povej mu, daje tu neki slikar, ki bi si rad ogledal razstavo. Nobene potrebe ni čutil, da bi jo popravil. Slikar - slišalo se je kar sprejemljivo! Očitno dežurna sestra pozna razmere: ve, da bo prav to - prisotnost slikarja (se- veda: slikarja od zunaj) - sprožilo nevidne vzvode, ki mu bodo odprli dostop v razstavno dvorano. Ta naj bi bila, to seje dalo uganiti po pogledih in gibih, nekje v kleti. Najprej mu torej pokažejo vrata, za katerimi naj bi se skrival dežurni zdravnik, potem pa se tam prikaže nekakšna bolničarka! Štefanu se ob srečanju s to osebo na vsem lepem obnovi dar opažanja. V zadevnem paragrafu jo opiše kot nadvse ustrežljivo žensko nizke in prijetno polne postave, »mojih let«. Zdi se, da ga je prav to ganilo: da je lahko nekdo pri petdesetih tako prikupen. Ni se dogajalo ti- sto, česar je bil vajen v podobnih situacijah, ob podobnih urah: niso se ga hoteli znebiti, niso fmtirali: še več, tu nihče ni bil prezaposlen, zdelo se je, da imajo časa na pretek. In kot vse kaže, ga mislijo posvečati prav njemu. - »Prvo, kar je: zvedel sem, daje Galerija ob tej uri že zaprta. Kako, sem zajecljal, in prvič ta po- poldan pogledal na uro. Kazala je nekaj minut čez pet, sestra paje zagotovila, da imajo odprto - popoldne - od treh do petih. - Sem torej prišel zastonj? Nikakor. To, da sem prišel prepozno, tu sploh ni bilo videti pomembno.« Zdaj je torej napočil pričakovani trenutek: tako ali drugače mora opravičiti svojo nepremišljenost in zagnanost. Povedal je torej, kako je pred kakšno uro telefoni- ral vratarju in kako mu je ta zagotovil, da je razstava odprta. Naj kar sam pove, kako je bilo! Vratarja so torej poklicali, ničesar ni tajil. Štefanu se ni zdelo vredno, da bi ga prijemal za besedo, vendar, le kako je mogel izjaviti, daje še odprto? Kajpak, ta- krat še ni bilo pet. Vratar se mu je zdel malce zmeden, po postavi je bil še manjši od bolničarke, še bolj krotek. Če hočemo vse skupaj prav razumeti, si moramo priklicati v zavest Štefanovo utrujenost. Stal je tam na hodniku, se pogovarjal zdaj s sestro, zdaj z vratarjem, zdaj z Marjanom. Ni mu prišlo na misel, da bi jih vprašal, na koga pravzaprav že ves čas čakajo? V resnici je bilo vse skupaj odveč: tako, kot je prišel, lahko tudi odide. Čutil pa je, da je zdaj za to prepozno, kole- sja, ki ga je spravil v tek, skorajda ne bo več mogoče ustaviti. Vse skupaj se je po- časi (a zanesljivo) valilo naprej, k zastavljenemu cilju: gospodu slikarju je treba omogočiti ogled! - Prejle je bil omenjen še tretji navzoči, »Marjan«. Marjan je se- veda pacient, zraven ga je privabil bolničarkin klic, ko je omenila gospoda sli- 24 karja. Nobenega dvoma ni bilo, da je tudi Marjan slikar. V Štefanu je najbrž vi- del nekakšnega eksperta, ki ga je sem poslala usoda. Sem je prišel ocenit njegove slike, se pogajat o nakupu. Štefan v zapiskih odkrito priznava, da glede imena ni čisto prepričan: »Morda je bil Maijan, morda Milan. Bedasto, da se mi vsiljujeta prav ti dve imeni. Tako sta se imenovala moja bratranca, oba sta zgodaj umrla, Milan jih je imel nekaj čez dvajset, Marjan pa je bil nekako mojih let, ko je od- šel. Končno mi sploh ni jasno, zakaj sem se oprijel Marjanovega imena. Ne ta ne oni pa ni imel ničesar skupnega z malarijo.« - Torej, ta Marjan - Marjan iz Polja -taje bil malce vsiljiv kljukec, na vse viže seje trudil, da bi ga odvrnil od razsta- ve v Galeriji. Izkazalo se je, da so prostori dejansko v podzemlju. Vsi skupaj so dobro vedeli, da so vrata ta hip zaklenjena in da ni tam nikogar, ki bi jih lahko odprl, in vendar so se napotili dol, v gruči, kakor zdravniki med vizito. Spodaj so v nekakšni veži visele slike, kakršne izdelujejo pacienti med delovno terapijo. Tako je tudi pisalo na enih izmed trdno zaklenjenih vrat: DELOVNA TERAPI- JA. Marjan ga je zdaj skušal prepričati, da je tisto, kar išče, tu na stenah: - Tisto tam, - je zamahnil proti Galeriji, - tisto ni nič: sama šminkarija. Štefan mu ni hotel naravnost oporekati, sam je šel naprej po temnem hodniku, kjer so pod stropom tekle cevi centralne kurjave. Marjan mu je sledil, ni še zgu- bil upanja (zase). Na koncu hodnika je bila spet nekakšna veža, onkraj nje pa za- stekljena vrata, za katera je Štefan uganil, da so tista prava. Marjan je zgrabil kljuko in uslužno potresel z njimi; skoraj bi se bila vdala. Vidite, je pripomnil zgražajoče, enkrat bo nekdo takole vlomil in vse odnesel s seboj! Vrnila sta se v prostor, kjer so visele slike pacientov, Štefanu so se zdele čisto po- dobne šolarskim. Vse skupaj ga je spominjalo na nore sanje. Nekaj časa mu je delal družbo Marjan, potem spet prijazna bolničarka. Marjanova vsiljivost se ni utrudila. Od časa do časa ga je s prosečim glasom začel rotiti, naj vendar stopi, vsaj za hip, gor v njegovo sobo: tu, čisto blizu! Zgoraj imam Pont Grenoble, Pont Mirabeau. Nočete? Naslikal sem tudi en Pont Royal, lahko ga dobite za dvesto do tristo milijonov. Očitno se je specializiral na pariške mostove. Štefan se je zaman oziral k bolni- čarki. Zakaj mu ne namigne, kako je treba ravnati v takem primeru? Prenarejala seje, da njegove stiske sploh ne opazi. Sama mu ni dala nobenega pravega profe- sionalnega zgleda: Marjana je napol jezno, napol prizanesljivo podila proč, v tem je bila podobna farovški kuharici, ki odganja mladega nebodigatreba. Torej seje treba znajti. - »Brskal sem po spominu za uporabnimi navodili, ničesar pa- metnega se nisem spomnil. Menda jim ni treba pritrjevati, vedel pa sem, da jim ni pametno oporekati. Torej sem se prijel za žepe: ne, nimam denarja s sabo, sem rekel. Prezirljivo se je posmehnil: pa ja niste mislili, da imam zares slike tu?«-Spet je malce odjenjal, stekel gor po stopnicah. Ob Štefanu je bila zdaj bol- ničarka, začela seje opravičevati za Marjana, zdelo seje, ko da se hoče distanci- rati od njegovih dejanj. Morda sploh ni sodila k osebju? Čudno se mi je zdelo, kar je rekla, še bolj čudno, kako je ponovila tisti zaznamujoči gib: Sumljiv se nam zdi, veste. (In si je šla s prstom med goste lase.) Kar naprej se takole praska. Kadar pobegne domov, se potem vedno bojimo, da je prinesel s sabo uši. »De- jansko pa je bil njen gib nekaj vmesnega: prav tako podoben praskanju ušivca kot ljudskemu namigovanju na prisotnost nore osebe.« 25 IV. Končno se jim je pridružil dežurni zdravnik (zdravnik, ki je odgovoren za Gale- rijo, za stike z zunanjim svetom?), mlad, pritajeno strog, malce nejevoljen. Očit- no so ga pripeljali pred Štefana kot pred osebo, ki jo je treba upoštevati, pa se je trudil pokazati, da ga vse skupaj nič preveč ne gane. Štefan se je mehko prepuš- čal dogodkom, spričo trudnosti (ki pa jo je dojemal kot nekaj sila prijetnega) se mu ni bilo težko primemo obnašati: »kakor šop alg v obrežnem plivkanju«. Pu- stil jim je, da so ga zdaj končno peljali v Galerijo. Prižgali so luči, nekdo je, da bi bilo galerijsko ozračje popolno, sedel k mizici s knjigo vtisov. Štefanu je šele čez čas prišlo do zavesti, kdo je ta čuvaj: kajpak Marjan, ta seje medtem vrnil. Sedel je kot kak neolikan mlad počitničar, razkrečene noge je pomolil daleč predse. Odkar je bil tu mladi doktor, se za Štefana ni zmenil, tudi doktor seje umaknil v sosednji prostor, kjer je mimogrede nekaj postoril. Štefana je pač prepustil umet- niškemu užitku - končno, po tolikšnem prizadevanju! Vsekakor se je Štefanu zdelo, da si doktor misli svoje. »Ne bi mogel sicer reči, da sem se počutil kot vsi- ljivec, daleč od tega. Niti ni bilo tako, kot da sem mogoče na opazovanju. Najbrž sem mu bil kar notoričen primer, čeprav ni jasno, v kakšnem smislu. Mogoče notoričen primer prismuknjenega starega pohotneža. Ko je presodil, da sem se dovolj napasel na erotičnem pandemoniju, ki ga je pacientom v pohujšanje in v poduk razgrnila mlada slikarka, je stopil k meni, mi dal priložnost za kratek po- menek. (Ali pa morda sebi, saj seje izkazalo, da ga po svoje vendarle muči rado- vednost.) Kdo meje napotil sem? - Mi, je rekel (s tem je nemara mislil strokovni kolegij, ki se ubada z vprašanjem umetnosti te razstave), mi bi končno radi vede- li, ččmu se imamo zahvaliti za takšen odziv. - Torej le nisem redka ptica, kot se mi je zdelo? - Ne, kar precej jih prihaja. - Tudi zunanjih? - Tudi od zunaj priha- jajo. - Torej, kar povedal vam bom, kateri je moj glavni motiv: mati te slikarke je bila moja sošolka v gimnaziji; mimogrede povedano, bila je precej zadržano, v duševnem smislu prav eterično bitje. - Vem, poznam jo, je zdaj rekel doktor lks.« V enem izmed prejšnjih paragrafov je Štefan pojasnil, kako je potekalo predsta- vljanje: doktorjev priimek je slišal, vendar ga je »zaradi utrujenosti« takoj tudi pozabil. Zato imenuje psihiatra kar »doktor Iks«. Verjetno si tudi on ni zapo- mnil Štefanovega priimka, zanj je bil Štefan verjetno pohotni stari kozel, ki mu pa tega ne moreš reči v obraz, saj pohoto spretno skriva za estetskimi, kot slikar celo za stanovskimi interesi. Vse skupaj seje dogajalo v letu žalovanja, približno pet mesecev po smrti velikega voditelja. Bil je torej tak čas, da so se ljudje, ki se že sicer nagibajo k asketskim stališčem, še bolj oprijemali protihedonistične drže. Tega seveda niso razglašali. Bili pa so trenutki, ko si jim ustrezne misli lahko bral z obraza. Zdi se, daje med zdravniki v vseh časih nekaj ljudi s trdnim znača- jem. Štefan je bil torej najbrž na pravi sledi, ko sije mrki izraz doktorja Iksa raz- lagal - tudi - s skritim zgražanjem. Kar pa ni moglo vplivati na njegovo neposrednost! Štefan si je že ves dan želel, da bi se znašel v družbi z nekom, ki »deluje v srcu te afere«. (Spet dobesedno vze- to iz enega Štefanovih paragrafov.) Da bi mu povedal, kako je bilo zjutraj na av- tobusu! - Štefanu so spričo trudnosti še bolj popustile zavore in tako je dr. Iksu 26 podrobno izpovedal, zakaj ga je tako pozno obiskal. (Ki se v očeh dr. Iksa kaže morda samo kot dodatna motnjava - poleg vseh drugih motnjav, ki jim je bil iz- postavljen čez dan!) V zapiskih je Štefan kratek: »Povem mu, kako sem zjutraj v avtobusu čisto po naključju prisluhnil našemu današnjemu pogovoru, kajpak s posredovanjem radijskega medija. Radijska novinarka je intervjuvala mlado sli- karko, tako zvem za njeno razstavo v Galeriji Polje! O odprtju, o odločnih prote- stih nekaterih pacientov, ki so se zgražali nad destruktivno erotiko. Zavem se, da pravzaprav poznam slikarkin priimek, o njej vem to, kar mi je pripovedovala Koni ob obletnici mature. Takrat se nepreklicno odločim. Pa o tem, kako sem vse prejšnje priložnosti zamudil, saj je imela Konijina hči že pred tem nekaj raz- stav ...« In kako je mladi doktor sprejel to ploho neurejenih informacij? - »Predvsem pa: rezerviranost, ki jo ves čas čutim v doktorjevem sicer prijaznem nasmehu! Tega ne morem prav razumeti. Kar sem mu govoril, je vendar razvidna resnica? V mojem govorjenju ni bilo ne pretiravanja ne šmiraže. Morda vidi v meni nehote prihodnjega pacienta? Mu ni nič do tega, da bi lahko vsaj tako proti koncu dneva začasno opustil svoj utrudljivi profesionalni odnos, ki se kaže v večni nezauplji- vosti?« Vse kaže, da je dr. Iks tudi ob tej uri (»proti koncu dneva«) ohranjal čustveno di- stanco do sogovornika. To je jasno razvidno iz delov pogovora, ki jih Štefan po- vzema v svojih paragrafih. Štefan ne vrta v temelje psihiatrove nezaupljivosti. S tem, kaj si dr. Iks misli o njem - in o slikah Konijine hčere - se ukvarja le bežno; in sproti pozablja oblikovati ustrezne sklepe. Vendar pa je bil kasneje, ko je o dogodkih premišljal, menda malce presenečen: »Kako neopazno je dr. Iks spravil v red Maijana, ki se ga sam niti s pomočjo ustrežljive sestre nisem znal znebiti! Kakor da bi imel mož v rokah nevidno tak- tirko! Odkar je bil on tu, se mi Marjan sploh ni približal. Tudi ko sem sam stopil k tisti mizici, da bi opravil tisto vedno malce neprijetno dolžnost, me sploh ni več jebal. Hočem reči, ni se več zmenil zame. Bilo je čisto jasno, da gre pri tem za doktorjev vpliv. Kot vedno sem se tudi tokrat nekaj minut ubadal s tem, kaj naj nakracam. Še nikoli prej me kakšna soba s čarobnimi zrcali ni tako prizade- la. Kdove od česa sem bil tako prevzet - od spleta okoliščin, ki so me na ta dan pripeljale sem in me sproti vsrkavale vase, ali od norsko bohotnih in hkrati mojstrsko dognanih podob, ki so me gledale s sten? Ugovor Konijine hčere (da pri njej sploh ne gre za golo destrukcijo) se mi je zdel upravičen. V tem pande- moniju so sile teme potisnjene v defenzivo, to sem dobro čutil; vendar njihovih angelskih nasprotnikov na slikah ni bilo mogoče videti: kar je bilo tu božanske- ga, je bilo brez ostanka povzeto v stvariteljski akt fukanja. Skoraj vse podobe so prikazovale isto: moškega in žensko v sladostrastnem (ali pa drug drugega uniču- jočem) objemu. Naj torej še jaz napišem enega tistih bedastih pohvalnih vzkli- kov, ki sem jih videl nakracane v knjigi? Mnogi med njimi so očitno hote izzve- neli ironično. Nekaj ji moram napisati, sem si rekel: to je vendar Kojinina hči, Koni pa je edina izmed mojih sošolcev in sošolk, ki je šla po približno (no, prav zares približno) enaki poti kot jaz. No, tudi svojo hčerko - kakšna je le ta punca? -je potegnila za sabo, pa ne v tem, da bi slikala postave ob klavirju, to, kar kriči s teh sten, je nekaj drugačnega. Motiv, ki se je kar naprej ponavljal: velikansko 27 nenaravno nabreklo žensko stopalo, ženska pod moškim z uslužno razprtimi no- gami; tega vendar ni mogla prebrati pri Freudu, bilo je preveč očitno likovno do- živeto: tisto, kar naj bi bilo nabreklo in do grotesknosti povečano, je bilo namreč skrito, zakrito z moškim telesom. Le kaj naj ji napišem? V stiski sem potem zapi- sal kar nekaj številk, cifre, ki nam pomenijo zarezo na časovni lestvici: to naj bi namigovalo na zgodovinskost pravkar iztekajočega se dneva. Sploh nisem opa- zil, daje medtem Marjan dokončno zginil s prizorišča. Dr. Iks se vrne k meni, mi da priložnost za še en kratek pogovor. »Zdelo seje, da dr. Iksu sploh ni do tega, da bi poslušal kakšne baročne čustvene izlive, sam pa zares nisem našel besed za to, kar sem doživljal. (Prav ta bedasta fraza - nimam besed - se mi je vsiljevala prej ob knjigi vtisov.) Pred sabo pa sem imel psihiatra, torej humanističnega izobraženca: vsaj z nekaj stavki naj mu po- vem, kakšno je to zadoščenje (ali morda razočaranje), kije sledilo tako pretirani (zasopli?) zagnanosti? »Seveda, zamečkal sem nekaj brezbarvnih pohvalnih stavkov. Doktorjeva zadr- žanost je bila neomajna. Omenil je pomisleke, ki so jih izrazili pacienti, in o če- mer sem že slišal zjutraj v avtobusu. Kako, sem zdaj rekel, mislite, da jim to lah- ko škoduje? - Ne, ne; to ne, je odločno zatrdil. - Še vedno tisti rezervirani na- smeh! Kakor če se skušam prikupiti Magdi, svoji sodelavki, pa mi v odgovor na moje enkratne pogruntavščine zapoje vedno eno in isto trizložnico: Mogoče! - Nikakor nisem mogel izzvati notranjega pristanka na svoja stališča! Vertikalna razdalja med menoj in njim je bila vsekakor večja od razdalje med sodelavko in mano, vendar mi je bilo jasno, da ne gre za to. Nemara je šlo za kakšno drugo razdaljo. Tudi potem, ko mu povem, kaj meje pripeljalo semkaj (poslušanje od- daje na valu 202, pa to, da je bila Koni - slikarkina mama - nekoč moja sošolka), še naprej goni svojo: zanima nas, kako vsi ti obiskovalci zvejo za Galerijo! - Mis- lite zunanje obiskovalce, ga vprašam. - Ali tudi ti zares in množično prihajajo? - Seveda, mi odvrne. Tu se mije zazdelo, da seje za hip malce omehčal. - Seveda: saj za to nam gre. - Iz njegovih nadaljnjih besed povzamem, daje Galerija mogo- če nekakšna vaba za vse, ki si želijo iz kakršnih koli razlogov obiskati ta začarani kraj, pa mogoče nimajo pravega poguma! - Pravzaprav pa se mije v trenutku za- zdelo, da sem sprejel nekaj takega kot posredno vabilo. - Tu smo, moramo pač biti na voljo, mi reče preprosto. V tistem hipu mi njegov stavek ne zazveni ne dvoumno ne skrivnostno! Tu se mi ponudi priložnost za fino parado. (V svojem normalnem togem in malce lesenem počutju je ne bi zmogel.) Prav zato, ker sem tako božansko truden! Znam se prenarejati, na vsem lepem! Napravim se torej, ko da sem dobil namig, češ da mu kradem dragoceni čas. Dežurstvo ima, njegov delovni dan seje že preveč raztegnil! - In zdaj nadaljujem - medtem ko zapuščava sobo s čarobnimi zrcali naše po- hote, - zdaj mi vseeno povejte, kaj mislite o razstavi vi? - Vsakdo med nami nosi to v sebi, reče preprosto. Ta doktorjeva trda sodba je vsebovala nekakšno zagrenjenost. Izrečena je bila, kako bi to rekel, za naju oba. Zdaj so bile stvari postavljene na svoja mesta, na- mesto razuzdane estetike so se začutili obrisi moralnega kozmosa: visoko zgoraj je nebo, nekje spodaj pa kloaka: blato in gnusoba. Truden kot sem, se sploh ne zavem, kako ohlapno razsojam! Doktor je vendar 28 rekel, da je to v nas, mislil je vsekakor na kloako-, čez nebo (to je gotovo tudi v nje- m) se ne pritožuje. Zdaj je dodal še nekaj posebej zame (slikarja). Rekel je, da se mu zdi razstava prenatrpana: Tatjani je to že povedal! Brez pomislekov ji je re- kel kar tako (Tatjana): jasno, po letih ji je bližji kot meni. Sicer paje s svojo mla- dostniško črno brado čisto podoben kakšnemu levičarskemu intelektualcu z Za- hoda. K.0 me spremi ven - spet skozi tiste hodnike s cevmi pod stropom - se zazdi na- veličan. Mu je žal, ker ni bilo plena? Pred nama se proti izhodu pomika gruča žensk. Neurejeno - in zraven šolano, večglasno - si zapojejo Janez, kranjski Ja- nez. Pesem na vsem lepem zamre, prerivajoč se obstanejo kakor ovce brez ovna vodnika. Tu se nihče ne boji, da bi jo kdo po svoje kam mahnil. Kakor uročene so. To me spomni na vrtičkarje: kadar sem jih videl v mestu, me je pretreslo, kako se vsak med njimi pridno drži za eno izmed nog velikanske stonoge, ki je v resnici vrv-držalka: če se primeš za enega izmed priključkov, si začaran, ne mo- reš uiti! Končno sva zunaj, na zraku. Ni se še začelo mračiti. Dr. Iks mi dà ozko in meh- ko, vseeno trdno roko. Vpraša me, ali sem z avtom. Obraz mu spreleti senčica nejevolje, ko zve, da sem peš. Pri sebi tehta breme pohote, ki teži mojo dušo: da se mi je ljubilo priti tako daleč! Na srečo ne ve, da nisem Ljubljančan: kaj če bi lahko v mislih premeril vse kilometre, ki me še ločijo od doma! Vendar vljudno opazi, da se oziram po pripravni poti. Saj zato me je pa vprašal, kako sem pri- spel! Pokaže mi smer: kar tja naravnost čez čistino. Tam naprej mimo igrišča in še naprej, tam je steza, trava je videti shojena. »Pokaže mi: tam stoji vaš avtobus! - Jaz ga pa ne vidim, še vedno tičim v stari predstavi. Tega, da bi me avtobus čakal tam, onkraj čistine - jaz pa sem prišel sem z nasprotne strani! - nekako ne morem verjeti. To se mi verjetno lahko bere z obraza.« VI. Da je tisto res pravi - ne morda sanjski - avtobus, je verjel, ko je bil že čisto bli- zu. Zadnjih petdeset metrov je tekel, bal se je, da mu bo avtobus odpeljal. Veli- kansko vozilo je stalo na koncu nove ceste, v izteku slepega kraka. Zdaj seje šele znašel. Spomnil se je, da je bil že nekajkrat tu, s svojim avtom: ogledovali so si velikansko parcelo, tu nekje bo čez leto in dan stala soseska, v kateri bo dobil stanovanje njegov sin. Tisti mladi moški, ki ga je videl popoldne na pločniku pred Slavijo! Mogoče se je tudi on nameraval peljati v to smer? Štefan se je spo- mnil, kako so se nekoč s te velikanske parcele razgledovali na vse strani, gledali so tudi v to smer, proti gozdičku, za katerim je bilo mogoče slutiti nekakšno graščino. Nihče ni nič rekel, kaj naj bi bilo tam. Na vsem lepem seje znašel v razumljivem, logičnem svetu. Z dvajsetico bi se bil moral peljati do sem, se pravi, do Fužin, na konec te ceste, na konec mesta. V resnici paje enajstica tam, kjer se cesta cepi, zavila na levo in ga pripeljala daleč naokrog! Popoldanski dogodki so se le s težavo povezovali s svetom, kakršnega je sicer poznal. Spet je bil v njem, kakor da se je zapeljal vanj izza ovinka. Dvajseti- 29 ca pa ga ne bo pripeljala ne na železniško ne na avtobusno postajo. Zato je izsto- pil kar pri Zmajskem mostu, vso razdaljo do Masarykove je prehodil peš. VII. Med vožnjo nazaj (v mesto ob severni meji) je ugibal, ali se ga je res polastilo bakhantsko razpoloženje s Tatjaninih slik. Tega dekleta - kot sam izrecno po- udarja - ni nikoli videl, niti na sliki ne. Zdaj je slišal to ime že dvakrat, se pravi, iz doktorjevih in iz Konijinih ust. (Ničesar ne pove o tej sošolki, ne pojasni nam, ali je Koni mogoče vzdevek, ne kdo jo je tako klical. Zdi se, da mu v kontekstu zamišljene »novele« to sploh ni bilo pomembno.) Zdaj koje šlo za to, ali bo sed- la poleg njega katera izmed nabrušenih lepotičk, ki so se gnetle na avtobus in ki so očitno prihajale iz večernih šol, se je v mislih obregnil ob dr. Iksa, se uprl temu, da gaje doktor menda imel za starega pohotneža. »Sem res šel na to razstavo iz nečistih nagibov? Začel sem se opazovati, torej je tisto, da imamo vsi nekaj tega v sebi. le učinkovalo. Nekatere izmed deklet so šle naprej, le dve sta me vprašali, ali je sedež poleg mene prost. Nisem mogel odgo- voriti ne tako ne drugače: tam je ležal voznikov delovni jopič, vozniku pa se ni zdelo potrebno, da bi ga dal drugam: saj je zadaj še prostor, je rekel. »Vendar pa mu tudi kasneje, ko je bil avtobus že skoraj čisto poln, ni prišlo na misel, da bi ga odstranil.« Že proti koncu Štefanove vožnje je vstopila »prijetna« gospa njegovih let. Brez nadaljnjega seje zrinila na sedež za voznikom, mimogrede je odrinila tisti nad- ležni kos garderobe. Štefan je po premikih njene zadnjice sklepal, da ji gre jopič na živce. Voznik ni dajal pripomb. Ta ženska je Štefanu menda dala čutiti, da ga pozna. Že ko seje rinila mimo nje- ga, ga je veselo nagovorila: - Kako, smo bili na potepu? - Samo danes, je rekel Štefan nerodno. Zbegalo gaje, koje bilo očitno, da ona ve zanj, sam paje ni ve- del kam dati. - Samo za en dan, je rekel. Ko da bi bila ona namigovala, da se je potepal več dni, daje medtem spal po hotelih ali kdove kje! Gotovo ju je poznala oba, Štefana in soprogo, gospo morda še posebej, predvsem pa oba skupaj, saj sta kot par v svojem mestu verjetno precej znana prikazen. Njegov kratki odgovor pa si je čisto pravilno razložila: truden je, ni mu do klepeta. Ob stegnu je torej čutil »malce premehko« stegno razumevajoče (in torej molče- če) vrstnice, na drugi strani seje z ramenom tiščal zadnjice, h kateri ni imel pri- pomb: mlada potnica se je po sili prilik naslanjala na zglavje njegovega sedeža. »Takih reči se vsi razločno zavedajo, vendar o njih molčijo.« Tuje Štefan trudno povzel desetletja staro debato s Krištofom in Maretom. Ni mogel pristati na to, da naj bi bil tak molk zaščitna znamka vseh normalnih! Prej ali slej bo o tem na- pisal zgodbo. Vse to, kar se mu zdaj dogaja, bo pomaknil za nekaj let nazaj, treba bo spremeniti tudi nekaj imen. Škoda, saj »Mare, Krištof, Štefan« tako resnično zveni! Evangelist Marko in dva mučenca. Ob tem se je spet spomnil na resnobni in nejevoljni obraz dr. Iksa. Daleč od tega, da bi čutil kaj pohoti podobnega. Trudnost se je prelivala v od- maknjenost. Kakor da ima dve telesi: eno sedi negibno in se prilagaja le sunkom 30 vožnje, drugo (astralno?) je gibljivo: po prostoru se premika brez ovir, zdaj je objelo čez boke tisto punco na desni. Vse skupaj niti ni bilo podobno resnici: kje je sedež občutkov, v pravem ali v »astralnem« telesu? »To prosto lebdeče telo je samo moja predstava? Če res počne vse, kar hoče, kako to, da si ta roka potem ne privošči česa bolj pohujšljivega? Lahko bi se predrzno poigrala z njeno mucko?« - Očitno je na to možnost pomislil šele kas- neje, se pravi, koje pisal svoje zapiske: paragrafe. »Tako mistiko naj bi torej povzročila Tatjanina razstava z vsemi tistimi orgijami teles? Vseeno bi moral zdaj ogovoriti sosedo na levi: saj ni tako napačna, z njo lahko govoriš, in to te (še vedno!) postavlja v svet živih. Pogovor, kakršenkoli, bi odtehtal pomanjkljivosti, s katerimi sojo ovesila leta. Torej sklenem, da ji bom nekaj rekel. Kaj? No, lahko bi jo vprašal, ali izstopi prav tu, na naslednji postaji? Gotovo bo izstopila pri fabriki; videti bo tako, ko da jo vendarle poznam! Če mi vrne z enakim, če vpraša, a vi tudi, mi bo dala ob- čutek, da moj prostor na soncu le ni tako prekleto zabetoniran, kot se zdi. - Res jo potem vprašam. Natanko pretehtam, kdaj je pravi trenutek: še predenje poka- zala, da namerava vstati s sedeža. Vendar se znajde, reagira tako, kot da bi vede- la, za kaj gre. Da mi je treba odkazati prostor! - Ja, res bom tu izstopila, reče: Vi pa greste dol na naslednji postaji. S prijazno žvrgolečim glasom; ne zdi seji vred- no prostaviti kakšno besedico, ki bi mojo določenost - pribitost na ta kraj - vsaj malce omilila.« Zadnji stavki šestindvajsetega paragrafa omenjajo veliko in zajetno punco, ki je ves čas sedela za Štefanom. Imela je nekakšne polovične bergle, Štefan je preso- dil, da so ji pred kratkim sneli mavec z noge. »Najbrž je imela poškodovan gle- ženj, nič čudnega, pri tej teži.« Sedež poleg nje je bil v Ljubljani prazen. Čutil je, kako odločno seje spravila pokonci, kako seje z nekaj sunkovitimi gibi premak- nila njemu ob stran. Izstopila je na isti postaji kot Štefanova priljudna vrstnica, pri fabriki. To naj bi bil nekakšen sklepni akord novele, če ne bi potem sledil še zadnji (se- demindvajseti) paragraf 31 Drago Košutnik Die Wunder des Himmels Halleyev komet sem videl prvič leta 1962. Hodil sem v sedmi razred Osnovne šole Ketteja in Murna. Zbirali smo star papir. Bil gaje velik kup. Na kupuje bilo med starimi časopisi in pomečkanimi škrniclji veliko knjig. Ena je pritegnila mojo pozornost. Bil sem odličnjak, knjige so me zanimale. Taje bila stara in ve lika, debela. Naslov je bil Die Wunder des Himmels. Tiskana je bila v gotici. To varišico za biologijo, ki je prevzemala papir, sem vprašal, a lahko knjigo vza mem. Rekla je, naj plačam vrednost papirja. Stehtala je knjigo. Imela je kilo in pol. Plačal sem petdeset dinarjev. Za ta denar seje tedaj dobilo malo pivo. S pri jateljem Jožetom sva ga včasih, na poti iz šole, spila v bližnjem bifeju. Vsak pol Ko sem knjigo štiri leta kasneje prodal v antikvariatu, sem dobil dva stara jurja Za ta denar seje takrat dobilo deset pelinkovcev. Spila sva jih z Borisom, ki me je spremljal v antikvariat. Bila sva pijana. Tako sem za smešno majhno ceno ku pil in dosti slabše prodal vsa čuda nebes. Knjiga je bila bogato ilustrirana z bakrotiski. Bdenje prikazoval, kako Babilonc opazujejo Halleyev komet. Knjiga je bila natisnjena prav na začetku stoletja. Ta krat se še ni vedelo, kakšen bo komet leta 1910. Baje je bil takrat res imeniten Rep seje raztezal prek polovice neba. Evo sem verjetno opazil že kdaj prej,, pred prvim srečanjem, ne morem pa trditi da se tega zanesljivo spominjam. Mogoče je bilo tako, da sva z Metko na enem izmed najinih sprehodov naletela nanjo, in morda sem takrat rekel: »Mec, glej no, kakšna luštna teta!« in Metka mi je odgovorila: »Kje pa je?«. Zares sem jo srečal, ko je bil komet oddaljen od Zemlje še dvesto milijonov kilometrov, na brezveznem sestanku v krajevni skupnosti - šlo je za evidentiranje najboljših. Ko smo čakali, da mine obvezna »akademska četrt«, sem se usedel čisto blizu nje, le prazen stol je bil med nama; takoj sem jo evidentiral. Mislim, da je to opazila, ženske imajo menda čut za to. Opazoval sem jo spodobno, diskretno, pri tem pa sem ji vendar pustil opaziti, da gledam njene noge, prsi... Grozljivo, da se ne da ali pač jaz ne znam povedati drugače kot s plehkimi besedami, če hočem zares natančno prikazati, kako sem jo videl: kratko in malo, moj tip iz sanj. Sestanek je trajal kako uro; Halleygv komet se je v tem času približal Zemlji za kakih 70 000 kilometrov. Med sestankom sem si zapisal podatke o njej - imena si strašno težko zapomnim. Pozneje seje pokazalo, da tokrat zapis ni bil potre- ben. Po sestanku smo šli v bife. Pila je koka-kolo. Izmenjala sva nekaj besed, mogoče tudi pogledov. Ko seje komet približal Zemlji na 160 milijonov kilometrov, je moja sopotnica, Metkina mamica, začela hoditi v tečaj nemščine; potrebovala je potrdilo o zna- nju jezika za napredovanje v službi. Tečaj v režiji Delavske univerze naj bi vodil 32 neki učitelj iz gimnazije. Ta paje bil nekako zadržan in vodenje tečaja je prevze- la Eva. Tedaj je ravno končala študij in seje vrnila v domači kraj, da si tam poiš- če zaposlitev. Andreja mije pripovedovala, kako je bilo na tečaju. Tečajniki so seveda začutili in opazili, daje Eva pač začetnica. Bili so nesramni. Eva jih je hi- tro ugnala in pri tem razkrila svojo inteligenco, seveda tako, da večina tega ni opazila. Jaz sem prebiral Andrejine zapiske s tečaja in jo skušal neopazno spro- vocirati, da bi čimveč povedala o njej. Komet se je približal na vidno razdaljo navadnega daljnogleda. Navidezna pot ga je vodila iznad Oriona proti Pegazu. Vreme za opazovanje je bilo slabo. __ Nekega lepega dne - zares je bil lep - sem jo srečal, ko sem se s kosila v bližnji gostilni vračal na delo. Prijazno sva se pozdravila, mimogrede, ne da bi se ustavi- la. Ko sem prišel v službo, sem šel naravnost do terminala. Moje delo je poveza- no z računalnikom. Poznam ustrezne šifre za vstop v registre. Poiskal sem njene podatke. Stanovala je blizu mene. Tam so živeli še njen oče, mama in sestra. Sta- ra je bila štiriindvajset let. Rojstni danje imela teden dni za Andrejinim. Vendar pa: na poziciji 141 je bila enka. To pomeni »poročen«. Ta podatek je nekoliko omilil mojo evforijo. Potem pa sem si rekel, da je to gotovo ena izmed številnih napak v registru. Prečiščenega je šele polovica. Sprehode z Metko sem začel usmerjati tako, da sva šla vedno vsaj dvakrat mimo njenega doma. Pa tudi večkrat. Ponavadi so bila okna na ulični strani temna. Druga stran hiše ni bila dostopna. V Mehiki je bil potres. Porušilo se je veliko hiš. Umrlo je 20 000 ljudi. Napisal sem pismo: Spoštovana tovarišica Eva, oprosti, oprosti, oprosti mi! Vse bolj me obvladuje nekaj, kar je močnejše od razuma, obzirov in vsiljenih pravil obnašanja. Sicer pa verjamem vate in ti zaupam, gotovo boš tole mojo ne- običajno predrznost - ko se te dotikam, ne da bi mi ti namenoma dala kakršen koli povod za to - obvladala, če ne drugače, vsaj s humorjem. Dejstvo, da si me takšna, kakršna si, že zgolj s svojo pojavo očarala prek vseh razumnih meja, ti pač ne more biti v sramoto. Pa tudi meni ne ... Tako hodim po mestecu, vedno z željo in upanjem, da te bom po naključju spet srečal, videl. Ničesar ne vem o tem, kakšen je tvoj ritem življenja, kje se giblješ, kaj počneš. Zaradi nekaterih okoliščin tudi prek tvoje učenke A. K. ne morem priti do tebe. Že kar nevzdržno hrepenenje v meni pa vedno bolj raste. Zato si drznem drzniti si... Kakšen konfuzen tip! Nicht war? Prosim, dovoli, da se ti približam. Pismo sem čitljivo podpisal z imenom in priimkom. Rad igram z odprtimi kar- tami. Na poslano pismo nisem pričakoval odgovora. Sem pa še skrbneje prebiral Andrejine zapiske. In seveda hodil na sprehode. V Kolumbiji se je prebudil ugasli vulkan. Neko mesto je povsem zasul s pepe- lom. Bilo je veliko žrtev. Andreja mije nekega večera v postelji rekla: »Daj no, ne bodi tako trd, malo se mi približaj!« Pomislil sem, daje to provoka- cija, da namiguje na besede iz pisma. Delal sem se, kot da nič ne opazim, a če bi res kaj vedela, bi me lahko pogruntala. Nisem kaj dosti vedel o tem, kakšen hu- 33 morje bil tedaj v modi pri Evini generaciji. Bi! sem star osemintrideset let. IVIenil pa sem, da Andreja gotovo ne bi samo namigovala. Izbruhnila bi, najbrž bi upo- rabila tudi kremplje. Zdaj jo je pač zeblo, pa seje hotela ogreti. Sicer Andreje ni- sem zanemarjal, skoraj vsak dan, v povprečju pa prav gotovo, sem seji približal. V tem času najina zbliževanja seveda niso bila tako strastna kot kakih deset let prej. Sploh pa, odkar je bila med nama senca tretjega, je bilo prave ljubezni kaj malo. Nisva mogla biti več eno, kar sva pred njeno izdajo, kljub neizogibni ruti- niranosti, še vedno lahko bila. Zdaj sva bila pač vsak na svoji strani, kot menda večina ljudi. Povezovala naju je predvsem Metka, združevala naju je navada. Tudi formalno sva bila razvezana. Poskušala sva poiskati novo vsebino najinega skupnega življenja, saj otrok pač ne more biti zadosten razlog. Praznina, ki jo je pustila v meni Andrejina odtujitev, je bila še vedno boleča. Takšne rane se baje najlaže zdravijo z ljubeznijo. In užaljeno samoljubje se menda zdravi z maščeva- njem ... Vendar vse to z Evo ni imelo zveze, ne bi je smelo imeti. Predstavljal sem si, da naj bi bilo to z Evo tisto usodno srečanje, ki se zgodi enkrat v življenju. Kot Hal- leyev komet. Tisti, ki ga doživijo dvakrat, so prvič premladi in drugič prestari. Kot moja babica. Spominjala se je repatice. Bila je svetla, velika. Takrat so ne- kateri govorili, da bo strupeni rep kometa uničil vse živo na Zemlji. To se ni zgo- dilo, vseeno pa so prišli hudi časi. Bila je vojna. Moja babica, takrat petnajstlet- no dekle, je za veliko noč nesla k žegnanju. Košarica je bila pokrita z belim prti- čem. V košarici je bila polenta. Fajmošter Vovk je privzdignil prtiček. Ob pogle- du na vsebino košarice se je začel krohotati. Ogromni trebuh, naphan s piškami in poticami, mu je poskakoval gor in dol. Otroške pravljice niso nikoli tako okrutne kot takele resnične. Res seje pisal Vovk. Marija je pokrila košarico in jo odnesla. Doma ni nič povedala. Jedli so nežegnano polento. Dobra je bila. Mari- jini starši so bili pobožni. Na posteljni omarici je imela monografijo svojega rojstnega kraja iz leta 1923. V knjigi je bila natisnjena fotografija njenega očeta. Bil je cerkovnik. Tako je tudi pisalo pod sliko. »To so naš ata,« je rekla babica. V knjigi je bilo še veliko zanimivih fotografij. Ena je prikazovala tovamarjevo ženo. Ta si je za domačo ljubljenko namesto običajne mačke ali psičke izbrala kozo. Koza je bila dresirana, povsod jo je jemala s sabo. Na sliki se je videlo, kako obe izstopata iz avtomobila. Takšne koze so se pojavljale tudi med družica- mi naših socialističnih parvenijev. O eni takih mi je pripovedoval nekdanji rav- natelj muzeja. V našem kraju sije preurejala staro hišo v počitniško. Prosila gaje za nasvet, kako naj hišo posebej označi, da se bo že na zunaj videlo, da ne pripa- da navadnim ljudem. Svetoval ji je, naj uporabi grb, ki je v starih časih predsta- vljal pokrajino. Tako sije ženska dala vzidati na pročelje hiše, med rjave kamne, grb iz belega marmorja. Na grbu je koza. »Tako lahko vsak takoj vidi, kdo je lastnica,« je rekel. Stari je zelo užival, ko je pravil to zgodbo. Naše družbenopoli- tične resničnosti ni posebno maral. V življenju je imel veliko težav zaradi medio- kritetskega nasilja in hipokrizije okolja. Moja babica je bila tedaj, ko sem srečal Evo in se je Halleyev komet spet bližal Zemlji, v svojem petinosemdesetem letu. Bila je že zelo senilna. Videval sem jo poredkoma - živela je v Ljubljani pri stricu Oskarju in tudi kadar sem prišel v Ljubljano po naključju, ker sem imel kakšne opravke, se pogosto nisem utegnil 34 oglasiti pri njej. Babica je imela za seboj težko življenje. Doživela je še eno voj- no. Nemci so ji odpeljali moža. Bil je »tardeč«. Ostala je sama s štirimi otroki. Kasneje, še med vojno, s tremi. Najmlajšo je vzela davica. Za otroke ni bilo peni- cilina, potreben je bil na fronti. Moja mama, tedaj trinajstletna deklica, je v kan- glici za mleko nosila Poročevalce čez blok. Babica je delala v bolnišnici. Znala je nemško. Stregla je nemškim ranjencem. Nekateri so bili čisto človeški. Sodelova- la je pri tajnem zdravljenju naših ranjencev v tej bolnišnici. Skrbela je za zvezo. Ob koncu vojne so okoliški prebivalci izropali bolnišnico. Pri nas smo imeli sko- zi vse moje otroštvo debele porcelanaste krožnike, ki so imeli na spodnji strani zelen grb z orlom in hakenkrajcem ter napis: Waffen SS. V letu 1945 so se nad našimi kraji pojavljali leteči krožniki. Takrat ljudje na splošno niso vedeli kaj dosti o vesolju. Mnogi so bili pripravljeni verjeti v mar- sovce - zelene možičke. Takrat je moja babica izgubila mlajšega sina. Ustrelil se je s ponikljanim ruskim revolverjem. Revolverje bil last njegovega brata Oskar- ja. Oskarju je revolver podaril za spomin Drago, kot vezilo za prihodnje svaštvo. Drago ga je prinesel iz Rusije, kjer je bil med vojno v pilotski šoli. V domovino seje vrnil jeseni leta 1945. Stanoval je v enonadstropni hiši ob Zaloški cesti - bli- zu letališča. Hiša je še dolgo po vojni kazala sredi belega ometa opečnato liso tam, kamor je leta 1944 udarila granata iz ameriške »leteče trdnjave«. Drago je bil vojni pilot - lovec. Babica mu je enkrat pomagala vžgati motor. Morala je za- vrteti eliso, ko je on iz kabine dal povelje: »Propaljot!« Letalo je bilo rusko, znamke JAK-3, imenovalo se je Ogenjok. Pokvarilo se mu je pozne spomladi leta 1948, ko seje vračal na letališče v Pulju iz smeri Trst. Blizu Rovinja je str- moglavil in zgorel skupaj z aparatom. Ni hotel izskočiti, mislil je, da bo letalo lahko rešil z zasilnim pristankom. Letala so bila takrat dragocenejša kot ljudje. Vseeno seje v tistem času pokvarilo veliko jakov. Iz skupine pilotov, kije prile- tela iz Rusije z Dragom, jih je manj kot polovica preživela tisto hudo obdobje. Bili so sovražniki. Hudobni Veliki možic je migal z brki. Nič nam ni mogel. Novica, da seje Drago ponesrečil pri opravljanju dolžnosti,je prišla v Ljubljano hkrati z dovoljenjem za poroko. Meta je imela že nekoliko napihnjen trebuh. Notri je plaval nekakšen plazilec. V Dragovem rojstnem kraju je bil velik po- greb. Krsta je bila začinjena. Moja mama je skupaj s trebuhom in žabo v njem skočila v jamo. Bila je stara manj kot osemnajst let. Jaz nisem vedel, kaj se doga- ja. Bil sem tista žaba. V času, ko je prišel Halleyev komet, je bila moja mama že dve leti invalidsko upokojena, zaradi živcev. Za seboj je imela zavoženo življenje. Njen možje veli- ko pil. Ona seje šopala s tabletkami. Bila je narkomanka. Nekoč sem ji dal hašiš. Ni ji bil všeč, čeprav je bila strastna kadilka. Raje je imela tavorje. Ničesar ni ve- dela o življenju. Brala je DR romane. Njen brat Janez je konec leta 1954 ležal v Jožefovi mrliški vežici na Žalah. Krsta je bila odprta. Moral sem ga poljubiti na lice, ki je bilo že nekoliko kocinasto. V zraku je bil ogabno sladkoben vonj. Ko je bil še živ, sva se imela zelo rada. Učil meje boksati. Treniral je boks pri Odredu. Že od malega je bil vsestranski šport- nik. Na nekem sokolskem izletu je po rokah obhodil ves stadion. Izučil se je za torbarja. Bil je tudi skojevec. Ko se je nekega večera - že bolj ponoči - vračal s skupino prijateljev iz mesta, seje ustavil sredi mostu. Tam je zdaj kapelica. Nad 35 železnimi vrati kapelice je bilo v loku z velikimi zlatimi črkami napisano: JAZ SEM BREZMADEŽNO SPOČETJE. Notri je stala Marija. Bila je narejena iz mavca, visoka je bila kak meter in pol. Imela je otroški obraz, zlato avreolo in moder plašč. Vsak dan so bile ob njej sveže cvetlice, poleti vedno travniške mar- jetice. Prinašala jih je Tanaumna. Bila je versko blazna. Kadar jo je »dajalo«, je slonela na oknu v prvem nadstropju in prepevala nabožne pesmi. Imela je sorod- nike v Ameriki, ki so ji pošiljali rabljene obleke. Bila je pisana kot papagaj. Otroci smo ji včasih metali kamenčke v okno. Takrat je odprla okno in začela kričati. Vpila je: »Vrag ti je pas matere, koje te dojebala!« Janez seje torej ustavil pred kapelico. V tistem kraju in času je bil Sveti Urh bli- zu. Železna rešetka ni bila zaklenjena. Janez je Marički pomagal s podstavka in do ograje mostu. Bil je močan. Menda je hotel, da bi se Brezmadežna okopala. Takrat je bila Ljubljanica še čista. V kotanji, kakih dvajset metrov niže od mo- stu, si lahko iz čolna videl vsak kamenček in školjko na dnu, pa je bila voda tam globoka skoraj deset metrov. Marička pa je, mogoče zaradi teme, zgrešila vodo oziroma zadela je ravno Medvedovo skalo. Ta skala je štrlela kakega pol metra iz vode, vsa je bila porasla z rjavkastim mahom. Po obliki in velikosti je spomi- njala na medveda. Zato sva jo z mamo tako poimenovala. Ne vem, kdo od naju se je tega spomnil - bolj verjetno pa je, da jaz, ker sem v tistem času v vsakem oblaku videl obliko živali, ljudi ali česa drugega spoznavnega. To sposobnost sem z odraščanjem izgubil, vračala se mije, kadar sem bil na tripu. Marička seje na Medvedovi skali raztreščila. Še dolgo so pisani kosi mavca leža- li tam spodaj, do naslednje velike vode. Meni je bilo Maričke žal. Policaj je ugo- tovil, da so Marički pomagali tja neznani storilci. Tanaumna je vpila, da so ba- rabe komunistične, ampak nihče je ni resno jemal, bila je pač »tanaumna«. Nista minila dva meseca, ko seje Janez v mestu zakrokal. Zamudil je zadnji av- tobus in odločil seje, da bo počakal jutro kar v parku pred železniško postajo. Pa ga je tam zalotil policaj. Janez je bil okajen, zaspan in nič kaj prijazno razpolo- žen. Policaj je bil seveda vajen takih, bil je oblast in ni se bal. Janez pa tudi ni bil kar tako: bil je vojna sirota, skojevec, pa še boksar pri Odredu. Tako se je njun pogovor končal z negativnim saldom dveh zob za policaja. Janez je spet zaspal, prišla je marica in z njo tisti, ki so bili kos tudi skojevcem. Janeza so odpeljali, vendar ga niso hudo pretepli. Zdaj je bil že kriminalec in je zaslužil primerno spoštovanje. Sodnik je bil še kar razumevajoč, veijetno tudi zaradi politične ne- oporečnosti. Prisodil mu je samo dva meseca zapora. Janezu se je zdelo tudi to preveč. Poleg tega je imel tudi neke težave s punco. Ruski revolverje bil krepka mašina. Janezovo srce je bilo meter na široko raz- mazano po belih ploščicah v kopalnici Obrtnega podjetja Torbica. Predstavljam SI, daje bilo videti nekako tako kot opečnata lisa na hiši, v kateri je stanoval moj oče. Babici je omahnila glava na mizo in tako je tiho sedela. Stal sem ob njej. Bila sva sama v kuhinji. Spominjam se nekega čudnega zvoka, nekako kot zvonenje v ušesih, vendar je prihajalo od zunaj, iz vesolja. Muzika sfer. Stric Oskarje revolver prodal. Dolga leta sem mislil, da to ni bilo pošteno, da bi ga moral dati meni. Bil je spomin na mojega očeta. Zdaj mije vseeno. Mislim, da ni pametno imeti orožja v hiši. Lahko pride v roke otrokom, pa imaš hudiča. Se- 36 veda pa nisem pacifist. Pacifizem imam za neko podvrsto verske blaznosti. Mis- lim, da imajo tako Rusi kot Američani zelo tehtne argumente. Orožje je v princi- pu samo vrsta orodja. Že od samih začetkov ga ljudje uporabljajo zato, da lahko nabrano hrano v miru použijejo. Vedno je bilo več ljudi kot hrane. Vedno so zmagovala ljudstva, ki so jih vodili najbolj surovi in krvoločni bogovi. V kapelici na mostu je mavčno Maričko vse od takrat nadomeščala zanikrna li- tografija. Ne vem pa, kakšna je bila kapelica v času Halleyevega kometa. Že dol- go nisem bil tam. Nazadnje sem bil na tistem mostu avgusta leta 1973. Breda je bila na Silbi. Potrebovala je sonce in morje za zdrav razvoj zarodka. Zanosila je dober mesec prej, ravno ob tistem času, ko sem bil v zaporu. Moral sem odsedeti deset dni, ker sem na javnem zborovanju rekel: »Ljudje, oprostite, ampak zdi se mi, da tako ne bo šlo naprej. Če je Svet res tak, kot se mi kaže, in nič ne kaže, da bi bil drugačen, je najboljše, da vzamemo atomsko bombo in ga razčefukamo!« Zborovanje je bilo posvečeno podpori našim zatiranim rojakom na avstrijskem Koroškem. Na Trgu osvoboditve, nekdanjem Trgu Revolucije, še prej Kongres- nem trgu, je bilo veliko ljudi. Prignali so jih iz šol in podjetij. Na zborovanju so govorili vidni govorniki. Rekli so, da to ni prav, namreč, zatiranje Korošcev. Jaz sem nastopil še pred začetkom. Bil sem zatripan, že kak teden sem »plaval«. Ta- krat sem imel »v riti« - sukcesivno - dva zelena in enega oranžnega. Kdor pozna ta potovanja, si približno lahko predstavlja, kako mi je bilo, ko sem tam po na- ključju naletel na tisočero množico. Kar avtomatično sem se znašel sredi Zvezde, prav na sivem kamnu v sečišču kockastih črt sem stal. Črta pred menoj je vodila naravnost do tribune, ki je bila postavljena pred Partizansko knjigo. Kratko in malo ni šlo drugače. Temu se reče »paroksizem«. Zakorakal sem po črti. Ljudje so se razmikali pred menoj, odpirali so mi koridor. Kot Rdeče morje pred Moj- zesom. Ko sem zakoračil po stopnicah, ki so vodile na tribuno, meje hotel neki udbaš zadržati. Trznil je, a nič več kot to. Potem sem počasi oddeklamiral svoje. Besed si nisem pripravil vnaprej, niti tega nisem vedel, o čem naj bi govoril. Kar izrekel sem. Potem sem mirno odšel. Na dnu stopnišča sta bila zdaj že dva udba- ša. Hotela sta me prijeti, vsak z ene strani. Nista mogla! Stopal sem počasi med njima, roke so mi obvisele v zraku. Medtem so že peli »vroči« telefoni. Menda je med mojim nastopom televizija že delala. Pri Prešernovem spomeniku meje obstopila skupina gimnazijcev. Pripeljali so jih iz Kranja. Rekli so, da se strinjajo s tem, kar sem povedal, da pa bi moral še bolj pojasniti. Rekel sem, daje vse jasno samo po sebi. Potem sem zataval v pa- ranojo. Srečeval sem same spake. Skušal sem popiti koka-kolo, pa ni šlo - me- hurčki so se mi zgostili v grlu. Na ulici je bilo vedno več Skorpijev, ki so pred mojimi očmi izgubljali privzeto podobo, se raztapljali v amebaste spake. Pri Vodnikovem trgu sem končno srečal skupino normalnih. Bili so trije fantje, znanci. Rekli so, da so na »tazelenem«. Imeli so se fino. Spravili so me »gor«. Policaja sta prikorakala v mojo sobo zjutraj. Bil sem še v postelji. Kar izpod ode- je sem jima pokazal na predal v pisalni mizi. Hotela sta moj potni list. Vzela sta rdečo knjižico z žigi Femetičev, Vrške Čuke, Kule, Dovrà, Ostendeja in še neka- terih mejnih prehodov. Pustila sta mi listek, na katerem je pisalo, da mi je bil potni list odvzet zaradi državne varnosti. Bil sem sovražnik države. Knjižico sem dobil nazaj dve leti kasneje, ko sem poslal zahtevo, naj mi jo vrnejo. Napisal 37 sem, da državna varnost najbrž ni tako na psu, da bi bila ogrožena, če ima Drago Košutnik potni list. Napisal sem tudi to, da sem na svojih potovanjih v stikih in pogovorih z ljudmi opozarjal na pridobitve in prednosti samoupravne sociali- stične družbe. Vžgalo je. ___ Poročila sva se v začetku oktobra. Bila je velika ohcet. Imela sva veliko prijate- ljev. Med darili je bila skoraj kila šita. Bilje na mizi in vsak sije lahko postregel. Matjaž je sunil nekaj lepih kosov in jih nesel prodat v Bistro. Moja priča je bil Marjan. Jaz sem bil pijan. Breda je pestovala svoj trebuh. Namesto Mesije je prišla Urška. Imela je črne lase. Breda je bila z njo v Dečjem domu. V najini sobi ni bilo možnosti za nego novorojenčka, poleg tega sem jaz moral hoditi v službo. Obiskoval sem ju vsak dan, zvečer pa sem žuriral. Doma sem imel na kupe šita. Bil je zgneten v hlebčke. Vsak hlebček je imel v sredini pečat - zrcalno sliko znaka BAYER. Bajer je velika švicarska tovarna za izdelovanje zdravil. Med drugim je izdelovala tudi ampule s sto mikrogramsko raztopino LSD-25. Šit je bil zelo kvaliteten. Dvesto kil te robe sta hotela dva Turka prepeljati v Amsterdam. Ustavili so ju naši pri Novem mestu. O tem je pisalo v časopisu. Tovor so sežgali v Toplarni. Pa ne čisto vsega. Nekaj tega je prišlo do mene. Dal mi gaje prijatelj. Pomislil sem, da bi to lahko bila provoka- cija, vendar se nisem sekiral. Kot že rečeno, bil je dober šit. Obiskovalci so si kar podajali kljuko. Nikoli nisem bil stiskaški. Rad sem dajal. Tatjana mi je dala. Bila sva krepko nakajena, »haj«. Gledala sva se. Bila je lepa. Prebrala je moje misli. »Ja!« je rekla, počasi pokimala in še dahnila: »Jaaa ...« Bila je poštena ženska. Kurbe so tiste, ki ne dajo. Špekulirajo s tisto svojo one, tehtajo in računajo. Takšnih je večina žensk. Tatjana paje bila altruistka. Neke- ga dne je pripeljala prijateljico Andrejo. Andrejo sem opazil že prej, po naključju je bil urad, v katerem je delala, v isti stavbi kot moj. Bila mi je všeč. Vendar te- daj, koje prišla s Tatjano, nisem pomislil na to, da jo je ta pripeljala, ker je bila pač altruistka. Videl sem le Tatjano in sploh nisem opazil Andrejinega osvaja- nja. Malce užaljena je odšla. Potem je odšla tudi Tatjana. Tokrat mi ni dala. Bila je malce jezna, ker sem ji pokvaril scenarij. Andrejo pa je pripeljala še enkrat. Bili sta pri meni ravno takrat, ko sta prišli Breda in Urška iz Dečjega doma. Ti dve sta prišli prej, kot sem ju pričakoval. Bila je mučna situacija. Ko sta obisko- valki odšli, je Breda hotela vedeti, katero sem. Rekel sem, da Andrejo, zdelo se mi je, da bom tako nekako zamešal sledi. Andrejo sem zares pritisnil šele leto kasneje. Bila je pomlad. Na poti iz službe sem stopil v Bistro. Tam je bila poleg natakarice samo še Andreja. Poljubil sem jo. Pila sva vodko. Potem sva šla v Tivoli. Potem v neko gostilno pri Pivovarni. Potem k njej domov. Njen možje bil na kurbariji. Peter je bil pri njenih starših. Fukala sva celo noč. Naslednji dan spet. Tedaj sem se ustrašil - stvar je postajala resna. Nekaj dni sem se izogibal srečanja z njo. Potem me je poklicala po telefo- nu, v službo. Šel sem k njej. Bredi sem govoril, da sem prespal pri prijateljih. To se je prej že dogajalo. Nekega dne pa naju je Breda srečala v banki. Na prvi po- gled ji je bilo vse jasno. Šel sem z njo domov. Vprašala meje, kaj mislim. Rekel sem, da sem zaljubljen. Bila je besna. Dala mije polivinilasto vrečko z gatami - pravzaprav, vrgla mi jo je v glavo. Vzel sem vrečko in odšel k Andreji. V žepu sem imel poziv za služenje vojaškega roka. 38 z Andrejo sva se ljubila. Norela sva vse noči. Ona je bila zdaj študentka, jaz pa sem hodil v službo. Delal sem nekakšen koncept gradnje informacijskega siste- ma. Bil sem zelo zaspan. Popoldan sva hodila na dolge sprehode. Nekega dne sva prišla do cerkve na Vodnikovi cesti. Šla sva noter. Bilo je zelo svetlo, v zadnjo steno cerkve, za oltarjem, je vgrajen velik svetel vitraž, ki prikazuje Jagnje božje. V cerkvi sva bila sama. Sedla sva v klop. Vprašal sem jo, če hoče postati moja žena. Rekla je »Ja«. Poljubila sva se. Postala sva bigamista. Njen mož je prišel dva večera za tem. Nameraval je praznovati Petrov rojstni dan. Hotel me je vreči ven. Nisem se dal. Grozil je s policijo. Andreja je rekla, naj grem za četrt ure ven, da se pogovorita. Rekla je, da ne bo nasilen. Njun za- kon je bil že leto in več v razsulu. Bila sta dogovorjena za ločitev. Šel sem na pivo. Ko sem se vrnil, ga ni bilo več tam. Naslednji dan sem prebelil stanovanje in spremenil razpored pohištva. Na vrhu omar je bilo za prst debelo prahu. Montiral sem luč na stropu. V tisto luč je dva meseca kasneje Rudi skril za tride- set miljonov raznih deviz. To je bil plen z njegovih nočnih pohodov. Bil je ne- kakšen Robin Hood, vsaj napol - jemal je bogatim. Pri njegovem nočnem delu ga je nekajkrat spremljala Andreja. Zdelo se ji je zabavno sedeti tam na klopi, sredi noči, in vedeti, da se v bližnji hiši nekaj posebnega dogaja. Bila je v krizi. Petrov oče se je pravkar ločil od nje. Imela je probleme z denarjem. Iz vojske sem ji pisaril dolga pisma, ki jih je narobe razumela. Hotel sem ji povedati vse naenkrat. Rudije bil njen prvi ljubimec. Na podstrešju bloka v Kranju, kjer je takrat žive- la, ji je vzel nedolžnost. Na jugoslovanski zastavi. Tistih nekaj kapljic krvi je padlo ravno na zvezdo. Rudija je imela zelo rada. On paje že takrat kradel. Bilje miličnikov sin. Dali so ga v mladoletniški zapor. Tam je dobil solidno izobra- zbo. Koje Andreja videla kup denarja, ki gaje Rudi spravil v luč, ji je postalo jasno, da to ni šala. Odpeljala se je v Pulj, kjer sem stal na braniku domovine. Nekako mije povedala o svojih napetih dogodivščinah. Videti je bilo klavrno. Rudije bil oborožen in pripravljen na vse. Zmenila sva se, da bo doma šla na policijo. Ko se je že odpeljala, sem šele lahko mimo premislil o zadevi. Postalo mi je jasno, da nikakor ne bo šla na policijo. Torej sem šel jaz. Dobila je dve leti pogojno. Bila je samohranilka. Rudije dobil devet let. Iz zapo- ra ji je poslal dopisnico: Ne veseli se preveč življenja, ker krojila ti ga bo usoda. Podpis je bil CHELSEA. To je bilo ime angleškega nogometnega kluba, za kate- rega je Rudi navijal v času, ko je tako duhovito uporabil zastavo. Bil je bister fant. Preden je on odsedel svoje prvo leto, sem se vrnil iz vojske. Bil sem dober vojak. Sprejeli so me v Partijo. V službi sem začel delati na novem področju. Gradil sem delegatski sistem. Bil sem ZA. Živel se z Andrejo. Preselili smo se v drugo, večje stanovanje. Dobila sva ga v najem za dve leti. Lastnik je bil v Milanu kot zastopnik nekega podjetja. Bil je poslovni človek. Vzel nama je šest milijonov. Za ta denar se je takrat dalo dobiti dva manjša avtomobila. Milijone je dal An- drejin oče. Ni bil ravno bogat, bil paje varčen. Moji nikoli niso imeli kakega od- večnega denarja. Babica je govorila: »Če bi bila jaz bogata, bi vsakemu kupila eno hišico.« Dolga leta je pričakovala, da bo od Nemčije dobila reparacije. Stric 39 Oskarje govoril, da Nemci nočejo dati zato, ker vejo, da bi država vse pobrala, potem pa bi prasci znosili v Švico. Rekel je, da seje Džilas vozil s kolesom. Ro- žič takrat še ni imel bicikla. Bil je zidarski pomočnik. Stric Oskarje izstopil iz Partije leta 1958. Rekel, je da ga tisti čvekaški šlosar ne bo zajebaval. Čvekaški šlosar je bil sekretar partijske celice. Stric Oskar seje spri z njim zaradi idejnih vprašanj. Idejne spore v Partiji sem imel petindvajset let kasneje tudi jaz. Vendar nisem izstopil. Bil sem mnenja, da ne bi bilo prav, če bi samo ONI ostali notri, vse skupaj bi bilo še slabše. Stric Oskar pa si je postavil hišico na drugi strani mostu. Izredno je doštudiral pravo. Bilje sekretar Filharmonije. Z ženo sta hodi- la na koncerte. Vendar je imel raje Oberkrajnerje in podobno narodno muziko. Ko sem bil v ludnici - v prostorih, kjer je med vojno moja babica stregla ne- mškim, pa tudi našim ranjencem - je stric Oskar rekel, daje to sramota za hišo. Med vojno so bili v norišnici poleg ranjencev še vedno tudi norci. Eden od njih je šofiral Sonce. Moji babici je na dvorišču, med starimi zaboji, pokazal luknjo, skozi katero se je prišlo na komandni most Sonca. Babica je rekla, da bi šla en- krat rada z njim. Odgovoril ji je, da to ne gre, da je z babami hudič. Da je enkrat vzel eno s sabo, pa mu je vse zameštrala. Sonce je padlo dol in moral je najeti tri- sto tisoč Kitajcev, da so ga spet spraviH^gor. Sodnik za prekrške je bil mnenja, da sem s svojim nepredvidenim nastopom vznemirjajoče vplival na udeležence velikega zborovanja. Vendar mi gaje uspelo prepričati, da sem imel vsaj namen, da bi moj nastop pozitivno izzvenel. Nisem mu rekel, da me bòli kurac za Korošce. Zato je bila kazen razmeroma mila. Po- ziv za prestajanje kazni sem dobil pol leta kasneje - verjetno prej niso imeli pro- stora. Vrgel sem ga v smeti. Imel sem mir tri mesece, dokler nista nekega jutra prišla dva plava in me odpeljala na Povšetovo. Vtaknili so me v čisto spodobno sobo s štirimi pogradi. V kotu za zaslonom je bila školjka in tudi umivalnik. Sve- tloba je prihajala skozi zamreženo okno na stropu. Moji kameradi so bili nekak- šni klateži in mali lopovi v priporu. Do mene so bili nekoliko zadržani, vendar prijazni. Pomagali so mi pri jedači. Hrano sem namreč odklanjal. Rekli so: »Če res ne boš ti, bomo pa mi.« Tako so si vsak dan razdelili mojo porcijo pomij. Tam sem prebil enajst dni. En dan so mi nabili, ker nisem hotel za slovo pomiti tal. Bila je lepa in koristna življenjska izkušnja. Doma sem se najprej oprhal, nato pa sem se spraznil na Bredi. Potem sva šla v »Koper« jest. Bil sem prestradan. Naročil sem si paradižnikovo juho, čebulno bržolo, pomfrit, grah na maslu in mešano solato. Pila sva merlot. Breda mi ni povedala, daje medtem, ko sem bil »na hladnem«, vsak dan fukala z Marjanom. To sem zvedel šele dosti kasneje. Medtem ko je bila Breda na Silbi v korist pričakovanega Mesije, sem bil prepri- čan, daje bila blagoslovljena ravno tedaj, ko sem prišel iz zapora. Datumi so kla- pali. Zdaj sem služil denar. Delal sem pri Jožetu. Jože je bil obrtnik, spoznal pa sem ga prek prijatelja Bojana, njegovega svaka. Jože je imel osemnajst let pred tem resne namene z mojo mamo. Moja mama tudi z njim, vendar je njen brat Oskar preprečil njune načrte, ker je bil Jožetov oče pri tabelih. Jože je bil dober človek, poštenjak. Šest let je presedel v zaporu, ker je nekoga ustrelil. Po naklju- čju je padel v neki pretep. Pri sebi je imel pištolo, ker se je vračal s strelskega tre- ninga. Po prestani kazni je šel v Nemčijo. Bil je delavec na začasnem delu v tuji- 40 ni. Koje prihrani! nekaj denarja, seje vrnil domov in odprl obrt. Stancala sva aluminijaste škatlice za tablete proti glavobolu. Imel sem še dvajset tripov. Skoraj vsak dan sem plaval. Breda mi je pisala, da sem mucek in da me pogreša. Nič ni napisala o tem, da tam na Silbi fuka z ne- kim Holandcem. Jaz sem se medtem pripravljal na novo življenje. Šel sem po »Križev pot«. To je bil omot iz gumiranega platna. V njem je bilo dvanajst lese- nih plošč. Na njih so bile naslikane nabožne podobe. Predstavljale so Kristusove muke. Podobe so bile lepo delo, kakih šestdeset let star posnetek znanega izvirni- ka. Z Marjanom sva jih kakih šest let prej ukradla iz kapele na ljubljanskem gradu. Mislila sva, da bova lahko zanje dobila veliko denarja, vendar jih potem nisva znala spraviti v promet. Zato so čakale boljših časov v Bojanovi počitniški hišici v Jarčji dolini. Bojan ni vedel zanje. Zdaj sem ta sveženj pripeljal nazaj v Ljubljano. Odnesel sem ga v šentjakobsko župnišče. Vse skupaj sem dal fajmo- štru. Rekel sem, da pričakujem otroka in da moram pospraviti navlako, ki se mi je nabrala v dotedanjem življenju. Fajmošter je rekel, da se ne smem preveč ukvarjati s preteklostjo, daje treba gledati naprej. Slike je sprejel. Doma pa je bil še en Kristus. Ta je bil Bredin, našla ga je na nekem podstrešju. Bil je lesen, kakih trideset centimetrov dolg in brez obeh rok. Na glavi je imel venček iz posušene robidove vitice. Zavil sem ga v časopisni papir in ga vtaknil za srajco. Z Bredinim biciklom sem se odpeljal do kapelice na mostu. Zavitek sem vrgel v vodo zraven Medvedove skale. Gledal sem za njim, dokler ga ni tok odnesel za ovinek. Mislil sem na trohnenje in Črno morje. Vračal sem se po drugi strani. Spotoma se se ustavil pri prijatelju Francu. Tu sem vzel svoj magnetofon, kije bil pri njem že kako leto. Odnesel sem ga domov, ga vključil in pognal. Na traku so bile posnete v kronološkem zaporedju, kot so nastajale, vse popevčice Beatlesov. Zdaj je bila na vrsti Dear Prudence. Ime Pru- dence mi je zbudilo nekakšne asociativne povezave s pojmom »ponos«. Zatulil sem in se razjokal. Potem sem zmetal nekaj stvari v potovalko in odšel na želez- niško postajo. Na vlaku sem naletel na veliko skupino - kakih petnajst - svojih znancev. Med njimi so bili tudi tisti trije s »tazelenega« tripa. Vsi so potovali na Silbo. Na Silbi mi je Holandec, ki je pred mojim prihodom zabaval Bredo, dal celo pr- gišče tripov. Z Bredo sva se prepirala. Sama je odšla domov. Hotela je delati splav. Imela je že papirje, ko sem prišel za njo in jo pregovoril. Sedela sva v par- ku pri Rimskem zidu. Bilje lep dan, pozno poletje. Rekla je, da moram opustiti droge. Obljubil sem ji. __ Poročila sva se v začetku oktobra. Bila je velika ohcet. Imela sva veliko prijate- ljev. Med darili je bila skoraj kila šita. Bil je na mizi in vsak si je lahko postregel. Matjaž je sunil nekaj lepih kosov in jih nesel prodat v Bistro. Moja priča je bil Marjan. Jaz sem bil pijan. Breda je pestovala svoj trebuh. Namesto Mesije je prišla Urška. Imela je črne lase. Breda je bila z njo v Dečjem domu. V najini sobi ni bilo možnosti za nego novorojenčka, poleg tega sem jaz moral hoditi v službo. Obiskoval sem ju vsak dan, zvečer pa sem žuriral. Doma sem imel na kupe šita. Bil je zgneten v hlebčke. Vsak hlebček je imel v sredini pečat - zrcalno sliko znaka BAYER. Bajer je velika švicarska tovarna za izdelovanje zdravil. Med drugim je izdelovala tudi ampule s sto mikrogramsko 41 raztopino LSD-25. Šit je bil zelo kvaliteten. Dvesto kil te robe sta hotela dva Turka prepeljati v Amsterdam. Ustavili so ju naši pri Novem mestu. O tem je pisalo v časopisu. Tovor so sežgali v Toplarni. Pa ne čisto vsega. Nekaj tega je prišlo do mene. Dal mi gaje prijatelj. Pomislil sem, da bi to lahko bila provoka- cija, vendar se nisem sekiral. Kot že rečeno, bil je dober šit. Obiskovalci so si kar podajali kljuko. Nikoli nisem bil stiskaški. Rad sem dajal. Tatjana mije dala. Bila sva krepko nakajena, »haj«. Gledala sva se. Bila je lepa. Prebrala je moje misli. »Ja!« je rekla, počasi pokimala in še dahnila: »Jaaa ...« Bila je poštena ženska. Kurbe so tiste, ki ne dajo. Špekulirajo s tisto svojo one, tehtajo in računajo. Takšnih je večina žensk. Tatjana paje bila altruistka. Neke- ga dne je pripeljala prijateljico Andrejo. Andrejo sem opazil že prej, po naključju je bil urad, v katerem je delala, v isti stavbi kot moj. Bila mi je všeč. Vendar te- daj, koje prišla s Tatjano, nisem pomislil na to, da jo je ta pripeljala, ker je bila pač altruistka. Videl sem le Tatjano in sploh nisem opazil Andrejinega osvaja- nja. Malce užaljena je odšla. Potem je odšla tudi Tatjana. Tokrat mi ni dala. Bila je malce jezna, ker sem ji pokvaril scenarij. Andrejo pa je pripeljala še enkrat. Bili sta pri meni ravno takrat, ko sta prišli Breda in Urška iz Dečjega doma. Ti dve sta prišli prej, kot sem ju pričakoval. Bila je mučna situacija. Ko sta obisko- valki odšli, je Breda hotela vedeti, katero sem. Rekel sem, da Andrejo, zdelo se mi je, da bom tako nekako zamešal sledi. Andrejo sem zares pritisnil šele leto kasneje. Bila je pomlad. Na poti iz službe sem stopil v Bistro. Tam je bila poleg natakarice samo še Andreja. Poljubil sem jo. Pila sva vodko. Potem sva šla v Tivoli. Potem v neko gostilno pri Pivovarni. Potem k njej domov. Njen možje bil na kurbariji. Peter je bil pri njenih starših. Fukala sva celo noč. Naslednji dan spet. Tedaj sem se ustrašil - stvar je postajala resna. Nekaj dni sem se izogibal srečanja z njo. Potem meje poklicala po telefo- nu, v službo. Šel sem k njej. Bredi sem govoril, da sem prespal pri prijateljih. To se je prej že dogajalo. Nekega dne pa naju je Breda srečala v banki. Na prvi po- gled ji je bilo vse jasno. Šel sem z njo domov. Vprašala meje, kaj mislim. Rekel sem, da sem zaljubljen. Bila je besna. Dala mi je polivinilasto vrečko z gatami - pravzaprav, vrgla mi jo je v glavo. Vzel sem vrečko in odšel k Andreji. V žepu sem imel poziv za služenje vojaškega roka. Z Andrejo sva se ljubila. Norela sva vse noči. Ona je bila zdaj študentka, jaz pa sem hodil v službo. Delal sem nekakšen koncept gradnje informacijskega siste- ma. Bil sem zelo zaspan. Popoldan sva hodila na dolge sprehode. Nekega dne sva prišla do cerkve na Vodnikovi cesti. Šla sva noter. Bilo je zelo svetlo, v zadnjo steno cerkve, za oltarjem, je vgrajen velik svetel vitraž, ki prikazuje Jagnje božje. V cerkvi sva bila sama. Sedla sva v klop. Vprašal sem jo, če hoče postati moja žena. Rekla je »Ja«. Poljubila sva se. Postala sva bigamista. Njen mož je prišel dva večera za tem. Nameraval je praznovati Petrov rojstni dan. Hotel meje vreči ven. Nisem se dal. Grozil je s policijo. Andreja je rekla, naj grem za četrt ure ven, da se pogovorita. Rekla je, da ne bo nasilen. Njun za- kon je bil že leto in več v razsulu. Bila sta dogovorjena za ločitev. Šel sem na pivo. Ko sem se vrnil, ga ni bilo več tam. Naslednji dan sem prebelil stanovanje in spremenil razpored pohištva. Na vrhu omar je bilo za prst debelo prahu. Montiral sem luč na stropu. V tisto luč je dva meseca kasneje Rudi skril za tride- set miljonov raznih deviz. To je bil plen z njegovih nočnih pohodov. Bil je ne- 42 kakšen Robin Hood, vsaj napol - jemal je bogatim. Pri njegovem nočnem delu ga je nekajkrat spremljala Andreja. Zdelo se ji je zabavno sedeti tam na klopi, sredi noči, in vedeti, da se v bližnji hiši nekaj posebnega dogaja. Bila je v krizi. Petrov oče se je pravkar ločil od nje. Imela je probleme z denarjem. Iz vojske sem ji pisaril dolga pisma, ki jih je narobe razumela. Hotel sem ji povedati vse naenkrat. Rudije bil njen prvi ljubimec. Na podstrešju bloka v Kranju, kjer je takrat žive- la, ji je vzel nedolžnost. Na jugoslovanski zastavi. Tistih nekaj kapljic krvi je padlo ravno na zvezdo. Rudija je imela zelo rada. On paje že takrat kradel. Bilje miličnikov sin. Dali so ga v mladoletniški zapor. Tam je dobil solidno izobra- zbo. Koje Andreja \ idela kup denarja, ki gaje Rudi spravil v luč, ji je postalo jasno, da to ni šala. Odpeljala seje v Pulj. kjer sem stal na braniku domovine. Nekako mije povedala o svojih napetih dogodivščinah. Videti je bilo klavrno. Rudije bil oborožen in pripravljen na vse. Zmenila sva se, da bo doma šla na policijo. Ko se je že odpeljala, sem šele lahko mirno premislil o zadevi. Postalo mi je jasno, da nikakor ne bo šla na policijo. Torej sem šel jaz. Dobila je dve leti pogojno. Bila je samohranilka. Rudi je dobil devet let. Iz zapo- ra ji je poslal dopisnico: Ne \eseli se preveč življenja, ker krojila ti ga bo usoda. Podpis je bil CHELSEA. To je bilo ime angleškega nogometnega kluba, za kate- rega je Rudi navijal v času, ko je tako duhovito uporabil zastavo. Bil je bister fant. Preden je on odsedel svoje prvo leto. sem se vrnil iz vojske. Bil sem dober vojak. Sprejeli so me v Partijo. V službi sem z^čel delati na novem področju. Gradil sem delegatski sistem. Bil sem ZA. Živel se z Andrejo. Preselili smo se v drugo, večje stanovanje. Dobila sva ga v najem za dve leti. Lastnik je bil v Milanu kot zastopnik nekega podjetja. Bil je poslovni človek. Vzel nama je šest milijonov. Za ta denar seje takrat dalo dobiti dva manjša avtomobila. Milijone je dal An- drejin oče. Ni bil ravno bogat, bil paje varčen. Moji nikoli niso imeli kakega od- večnega denarja. Babica je go\orila: »Če bi bila jaz bogata, bi vsakemu kupila eno hišico.« Dolga leta je pričakovala, da bo od Nemčije dobila reparacije. Stric Oskarje govoril, da Nemci nočejo dati zato, ker vejo, da bi država vse pobrala, potem pa bi prasci znosili v Švico. Rekel je, da seje Džilas vozil s kolesom. Ro- žič takrat še ni imel bicikla. Bil je zidarski pomočnik. Stric Oskarje izstopil iz Partije leta 1958. Rekel, je da ga tisti čvekaški šlosar ne bo zajebaval. Čvekaški šlosar je bil sekretar partijske celice. Stric Oskar seje spri z njim zaradi idejnih vprašanj. Idejne spore v Partiji sem imel petindvajset let kasneje tudi jaz. Vendar nisem izstopil. Bil sem mnenja, da ne bi bilo prav, če bi samo ONI ostali notri, vse skupaj bi bilo še slabše. Stric Oskar pa si je postavil hišico na drugi strani mostu. Izredno je doštudiral pravo. Bilje sekretar Filharmonije. Z ženo sta hodi- la na koncerte. Vendar je imel raje Oberkrajnerje in podobno narodno muziko. Ko sem bil v ludnici - v prostorih, kjer je med vojno moja babica stregla ne- mškim, pa tudi našim ranjencem - je stric Oskar rekel, daje to sramota za hišo. Med vojno so bili v norišnici poleg ranjencev še vedno tudi norci. Eden od njih je šofiral Sonce. Moji babici je na dvorišču, med starimi zaboji, pokazal luknjo, skozi katero seje prišlo na komandni most Sonca. Babica je rekla, da bi šla en- krat rada z njim. Odgovori! ji je. da to ne gre. da je z babami hudič. Da je enkrat 43 vzel eno s sabo, pa mu je vse zameštrala. Sonce je padlo dol in moral je najeti tri- sto tisoč Kitajcev, da so ga spet spravili gor. Ko sem bil jaz v ludnici, ni noben norec šofiral Sonce. Tudi Napoleona ni bilo. Med mojimi tamkajšnjimi kolegi je imel eden raka na jajcih, enega pa so hoteli starši zastrupiti. Tretjemu se je prikazovala Marija. Jaz sem imel modelno psi- hozo po vzoru shizofrenije. Zatripal sem se. Imel sem nekakšne probleme s spi- ralno strukturo časovno-prostorskega kontinuuma. Šopali so me z glukozo in vi- tamini, ker sem bil precej slabo hranjen. Imel sem svojo sobo. Breda je prihajala na obisk. Hodila sva na sprehode. Fukala sva na travi ob Ljubljanici. Breda seje bala - bilo jo je strah mravelj, kobilic in druge travniške favne. Insektov sploh ni prenesla. Kadar je naletela na kakšnega, seje stresla in rekla: »Brrrruhbrbr.« Ni vedela, da so pri tem njenem stresanju vključeni živčni programi, ki delujejo tudi pri orgazmu. Nekega dne sva odšla s sprehoda kar domov. Dosti mi je bilo lud- nice. Preden smo se preselili, sem prebelil stanovanje. Andreja je v sobi, ki je bila na- menjena Petru, na steno naslikala veliko rumeno sonce. Tam smo se imeli lepo. Vsa konec tedna je k nam prihajala Urška. Bili smo srečna družinica. Z Bredo sva bila že razvezana. Imeli smo dobre odnose, zaradi otrok. Andreja je bila mal- ce ljubosumna na Bredo. Govorila je, da manipulira s tem otrokom. Vendar Bre- di res ni bilo prav nič mar zame. Imela je nekakšno malce čudno razmerje z Marjanom. Jaz sem računal s tem, da se bosta enkrat poročila. Zdelo se mi je, da bi bilo tako še najbolje za vse. Pa ni bilo nič iz tega. Poročila sva se midva z Andrejo. Odločitev o tem mi je čisto iznenada padla v glavo. Bili smo na nedeljskem izletu v Selški dolini. Z Andrejo sva stala na robu gozda, ki gaje že povsem obarvala jesen. Sonce je ta dan prav prijetno grelo. Sta- la sva kak meter narazen, oba nekako zamišljena. Tam naju je ujel Andrejin oče V aparatu je imel barvni film. Fotografija je zelo uspela. Dobila pa sva jo šele po poroki, ker seje tastu film nekam založil. Prosil sem ga in dal nama je narediti sliko v velikem formatu. Ko smo se naslednjo pomlad preselili sem gor, v tale kraj, sem jo dal uokviriti in sem jo obesil na steno v dnevni sobi. Pravila sva ji »poročna fotografija«. Snel sem jo neke noči v času, ko je bil Halleyev komet stoosemdeset milijonov kilometrov oddaljen od Zemlje. Čakal sem Andrejo, ki bi morala že popoldan priti iz službe domov. Slika je že kaka dva meseca visela postrani, zdaj sem jo vrgel v ropotarnico. Andreja je prišla zjutraj. Opazila je, da slike ni več, vendar tega ni komentirala. Saj ni bilo kaj reči. Rekel sem ji, naj mi da prstan. Dala mi ga je brez besed. Svojega sem snel že prej, ponoči. Zdaj sem oba skupaj pospravil v predal, med stare vijake in podobno šaro. Potem sem šel k Jovu. Jovo je bil advokat. Ni mu bilo treba kaj dosti razlagati. Poznal je življe- nje. Evo sem spet srečal popoldan tistega dne, ko je bila v časopisu novica: Halleyev komet je že viden s prostim očesom. Z Metko sva čakala na Andrejo, ki naj bi prišla tam mimo na poti iz službe k tečaju nemščine. Eva je prišla pred njo. Po- zdravila sva se. Nasmehnila se mije na poseben način, vendar še vedno prijazno. Meni je bilo malce nerodno. Pismo je torej dobila! Zvečer sem natančo pregledal Andrejine zapiske. V vaji iz prejšnjega tedna sem opazil stavek: Jutri grem v di- sko. Spomnil sem se, da sem bil prav tistega večera na sprehodu in sem šel tudi 44 mimo Disko kluba. Hotel sem celo malce pogledati noter, pa mi je vratar, ki me pozna, rekel, daje takšna gneča, da ni kam stopiti. Tako sem odšel naprej. Drugih, novejših »sporočil« v Andrejinih zapiskih nisem našel. Potem sem bral časopis. Pisalo je o potresih in o pokolu v ugrabljenem letalu. O kometu je pisa- lo, da mu sij narašča hitreje, kot so predvidevali, da pa rep ni viden, ker je ravno obrnjen od Zemlje proč. Pisalo je še, da se v prihodnjih dveh mesecih sij kometa ne bo bistveno spreminjal, ker se bo sicer res približeval Soncu, hkrati pa se bo tudi hitro oddaljeval od Zemlje. Pomislil sem, daje bilo v tem obdobju vedno več poročil o potresih in podobnih ujmah. Nato sem pomislil, da bi lahko napisal zgodbo o kometu. Zgodba naj bi bila nekakšna parabola, pravzaprav hiperbola: na eni strani približevanje kome- ta Zemlji, na drugi moje približevanje Evi. Zamisel meje ogrela - začel sem pisa- ti. Nisem ravno nepismen - prav z lahkoto napišem kak delegatski material, ki ima glavo in rep. Tu pa je šlo za dosti zahtevnejše pisanje, kakršnega nikoli ni- sem obvladal. Ko sem bil še študent, sem sicer imel nekakšne literarne ambicije, včasih sem poskušal kaj napisati, vendar nikdar nisem spravil skupaj kaj takšne- ga. da bi bilo vredno objave. Zdaj pa sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Vendar tega posla pač ne obvladam in zgodba se mi je zapletala in razpletala po svoje. Vanjo so padali in v njej puščali sledi utrinki iz vsega mojega življenja in še od prej. Približno že vem, zakaj je bilo tako. Pisal sem Evi! Že kar mrzlično sem iskal nekaj, kar bi lahko pokazal njej in ji rekel: Poglej, to sem jaz, dober sem in lep, vreden sem tvoje ljubezni. Nič takšnega nisem našel, moral sem se sprijazni- ti z resnico. Kaj lahko ponudim štirindvajsetletni inteligentni in izobraženi lepo- tici? Na pogled nisem bil nič posebnega, prej nelep kakor privlačen. Tudi poseb- no pameten nisem bil, zlasti če pogledam, kaj sem naredil iz svojega življenja. Za seboj sem imel dva zavožena zakona. Tudi poklicno nisem bil ravno uspešen. Niti premoženja mi ni uspelo nagrabiti, čeprav v tej džungli to zmore vsak ce- pec. Pa ne, da ne bi hotel, pač nisem zmogel. Nekaterih posebnih pravil te igre nisem poznal, nekatera pa sem odklanjal, kar je res, je res, upirala so se mi. Zmagoval sem edino pri Monopoliju. V življenju je najbrž tako, daje treba igrati samo eno igro. Pridobitništvo je način življenja. Zahteva disciplino, strogo us- merjenost, odrekanje vsemu, kar ni podrejeno cilju. V družbi so takšni ljudje go- tovo bolj koristni kot razni sanjači. Zato je navsezadnje prav, da so bolj cenjeni. Tudi pri ženskah. Dolžina kurca mogoče žensko nekoliko vzdrasti, zbudi v njej zanimanje, in lahko se odloči da se svoji radovednosti prepusti ali pa tudi ne. Dolžini jambora na barki pa se skorajda kar nobena ne more upreti, tudi če go- vori ali celo res misli drugače. Ženske so pač praktične, morajo biti. Kdor je na obeh področjih kratek, vsekakor ne sme kaj dosti pričakovati. Prepričeval sem se, da je Eva vendarle drugačna. Da bi jo vendar lahko premak- nilo nekaj tretjega, čeprav si nisem niti približno predstavljal, kaj bi to tretje lah- ko bilo. Tako sem se še nekaj časa, skorajda že iz obupa, ukvarjal s svojo zgodbo, brusil sem jo in dopolnjeval. Vse skupaj je bilo bedno. Pisava, zgodba sama, življenje, ki ga je opisovala, človek, ki je to življenje živel. Vsekakor nič takšnega, da bi neka Eva to brala, padla dol in se nesmrtno zaljubila v junaka ali pisca. Mislil sem: Če je kolikor toliko pri sebi, jo tole sranje lahko kvečjemu odbije. A naj 45 sem se še tako mučil, ničesar drugega nisem mogel izbrskati. Seveda, bile so še druge zgodbe, drugi dogodki, misli, a vse enako plehko in brez zveze kot to, kar je že bilo nametano. Končno sem sklenil, da naj bo pač tako, kot je, ni se kaj sle- piti, Eva pa kakor hoče. Komet se nam je medtem približal na najmanjšo razdaljo. Zemlja je mimo pla- vala naprej, ni je vzel Hudič. Zgodbo sem pretipkal in poslal prijatelju, ki je bil član uredništva literarne revije. Prosil sem ga, da jo čim prej, takoj objavi. Ko sem ga poklical po telefonu, seje nekako izvijal. Seveda, spravil sem ga v nepri- jeten položaj. Tekst prav zares ni bil nič prida. Meni seveda ni šlo za literaturo, ki jo nasploh kaj malo cenim. Hotel sem, da prijatelj prizna druge razsežnosti za- deve, da stvar vzame kot nekakšen konceptualni projekt. Tudi to ni vžgalo. Šele s sklicevanjem na najino prijateljstvo in celo na nkakšne abstraktne dolgove, ki naj bi jih imel pri meni, sem ga prisilil, da je obljubil objavo. Obljubo je izpolnil. Zgodba je izšla, ko je bil komet še vedno viden s prostim očesom. Poslal mi je izvod revije, še preden je naklada prišla iz tiskame. Revijo sem takoj poslal Evi s pismom: Eva, drznem si te spet nadlegovati. Prosim te, da v priloženi reviji prebereš zgodbo, ki jo je napisal Drago Košutnik. Podobnost je seveda namema. Lepo te pozdravljam. Pisma si nisem upal začeti z »Draga Eva«, zdelo se mi je, da bi bilo to preveč na- silno, prilaščajoče. (Se nadaljuje) 46 Jani Virk Razpoka Zvonovi so bili, udaijali v poletno noč. Železo v stenah in kovinski predmeti po sobi so zamejili prostor, ustvarili svoj svet v tej noči in vanj puščali le udaijanje zvonov, kije bilo, kot sem razločil pozneje, le podlaga tihemu drhtenju navčka. Ta je povezoval med seboj vse kovinske predmete v sobi; naenkrat sem začutil njihov svet in postalo mi je popolnoma jasno nekaj, kar sem vedel že zdavnaj, da bo namreč nekoč, kar kmalu, prav tako ujemanje energij med predmeti, mene pa ne bo zraven. Človek lahko vnaprej začuti, kako se počuti pepel v žari. Skočil sem iz postelje, živalska moč, ki prihaja iz nam tujega sveta, je raztreščila knjižne police na steni. Trske so počasi letele na vse strani in listi knjig so plavali po zraku. Mesečina je osvetljevala to novo vesolje. Izpraznjen, razdivjan sem prislonil obraz ob okensko steklo in razmazal se mi je po njem kot kaplja vode po ledu. V noči ni bilo videti nobenega človeka: morda so vsi prišli le do okna in tako okna namesto njih govorijo o ujetosti, zazidanosti v minljivost. Zvonenje je prenehalo in v spokojno nočno tišino seje počasi drobilo hropenje, kije prihaja- lo izpod moje postelje. Najprej se nisem dal premotiti, kajti so stvari, ki se doga- jajo le v človekovi glavi. Ko pa se je začela premikati tudi postelja, sem postal vznemirjen. Približal sem se postelji in pogledal pod njo. Tam je ležal majhen, zbit bradač, žrl liste mojih knjig in s svojim tičem počel nečednosti. Najprej mi je vzelo sapo in sem ga nemo opazoval. Potem mi je razbuijenost razvezala jezik in prej z jeznim kot osuplim glasom sem zahteval pojasnilo o tem, zakaj, pravzaprav kako to, daje pod mojo posteljo. Bradač pa se ni zmenil zame inje nadaljeval svoje početje. Opazoval sem ga in kmalu se mi je razkril njegov sistem. Listov iz knjig pesnikov se sploh ni dotaknil, pri prozi je postal že manj zbirčen inje izbiral liste, iz katerih črke ne skačejo v prostor, ampak lepo stečejo po grlu. Teorijo pa je bradač goltal v velikih šopih po več listov in pri tem so kocine okrog njegovih ust izgubile stik s kožo in začele letati po zraku; tu mu je šlo onaniranje tudi najbolje od rok in samo čakal sem, da ga bo razneslo. Ven- dar pa seje sčasoma izkazalo, daje bradač v svojem početju tako vešč, da se mu ne more nič hudega zgoditi. Ker pa nadležnega ropota ni in ni hotelo biti konec, sem zgrabil v roke ostanke Nietzschejeve »Volja do moči« in mu jo zatlačil v usta. Dosegel sem svoj namen, saj se je začel bradač tresti kot stroj starega trak- torja in debeli curki sperme so mu pljusnili na obraz in se pomešali z oskubljeno brado. Za kratek čas je bradač skoraj otrpnil; le z jezikom se je počasi oblizoval okrog ust. Kmalu paje spet začel goltati liste. Ko sem skušal kasneje izvleči bradača izpod postelje, sem ugotovil, da ima revež pravzaprav le eno pravo nogo. Druga je bila od kolena navzdol kovinska in seje izgubljala v zid. Z lopatico za nalaganje premoga sem začel razbijati omet, da bi 47 rešil njega sebe in predvsem mene njega. Luknja v zidu se je le počasi večala, vseeno paje bilo po tleh precej nesnage. Iz luknje je začelo hudo smrdeti. Dobra zvijača je, sem pomislil, da vse te cevi, po katerih se vali mimo naših občutljivih glav na tone svinjarij, prekrijemo z ometom in tega z barvo ali keramičnimi ploščicami. Tako nič ne vidimo, nič ne vemo. Bradačeva noga je bila vdelana v eno izmed teh cevi; v kanalizacijo. Odprl sem okno, da bi si opomogel od smradu in presenečenja. Po cestah so švi- gali prvi jutranji avtomobili, iz hišnih vež so, kot bi bile veže črevesja hiš, priha- jali ljudje in zanemarljivo hodili drug mimo drugega. Ropot na ulici je postajal vse glasnejši, zrak je začel oživljati, se gibati, valiti; začelje živeti. Za menoj so se zaloputnila vrata. Obrnil sem se; bradača ni bilo več. Na tleh, kjer je še malo prej ležal, je pustil listek in denar. Za inštalaterja. Skomignil sem z rameni. Ni bilo vzroka, da bi mu sledil. Pogledal sem na uro; približevala seje šesti. Ob desetih pa sem bil zmenjen s Saro. Sara je že več mesecev umirala za neko čudno zahrbtno boleznijo, pa je vseeno vedno, kadar sva se srečala, izžarevala toliko življenja, da nikoli nisem mogel verjeti, da bo kmalu umrla. Ob vsakem zmenku sem ji prinesel šopek rož in zme- raj seje tako razžalostila, daje bila še lepša. Vedel sem, dajo s tem na nek način mučim, pa je bila na to tako navajena, da mi ne bi odpustila, če bi kdaj pozabil na rože. Oba sva vedela, da tega ne smeva spreminjati, saj je s tem ponavljanjem postajalo upanje, da bo vedno tako, zmerom močnejše. Že kot otrok sem vedel, zakaj se morajo ponavljati ravno rože. (Tisti žalostni družinski izleti za konec tedna, ko smo se z avtomobilom odpeljali na obrobje Ljubljane, vzeli s seboj sto- le in hrano in potem cel dan preživeli na travniku, jedli ali pa nabirali rože, ma- čiće, veje, zemljo. Stegoval sem roke po teh medlih travnikih, ko je sonce tako zgnetlo zrak, daje podrhteval in je zemlja tako opojno dišala, znojila tako težko melanholijo, da mi ni preostalo nič drugega, kot da trgam rože, jem, tečem, po- begnem tej pogubni privlačnosti: predvsem sem trgal rože.) Ti imaš rože, ali pa one sesajo tebe. Nekaj po osmi sem se odpravil po rože za Saro. Kričačem, ki prodajajo suho robo na ljubljanski tržnici, sem izmaknil košaro. Oni imajo tako ali tako vsega preveč. Odpravil sem se do stojnice, kjer je gospa prodajala že narejene šopke rož. Dal sem ji košaro, kar tako, češ da je praznik. Začudila se je. Kakšen praz- nik? Izmaknil sem ji šopek rož, nato pa zavil v pokrito tržnico. Ženske, iz leta v leto iste, z istim prijaznim tonom v glasu, kot pred petimi leti, s tonom, za kate- rim se pravzaprav skriva navada (ali še slabše: preračunljivost), ne pa prijaznost, so ponujale svoje pridelke. Denarja nisem imel prav nič, pa sem vseeno hodil po prostoru in opazoval sir, skuto, orehe, jajca, maslo in premišljeval o tem, kako to, da so tako trdno zasidrani v tem hladnem prostoru. Kakšno nasprotje so bili predmetom zunaj, na katere pada mlečno sonce, ki te počasi, pa nepreklicno raz- prši, ki te tako narahlo razveže vezi tvojih atomov, da sploh ne veš, kdaj se je to zgodilo, pa že greš narazen in se raztopiš, še preden se zaveš, da to pomeni ko- nec. Potem te lahko reši le ta ali oni bog, ali pa Bog. Če kdo od teh sploh je. »Če sploh je,« sem se vprašal pred stojnico. »Skuta? Je, gospod. Skuta!« zakriči prodajalka. »O, skuta. Ja, skuta.« odvrnem. 48 »Sir, gospod. Sir.« »Ja, sir.« »Jajčka, gospod.« »Ja, jajčka.« »Gospod, orehe?« »Ja, orehe.« »Mleko, gospod.« »Mleko, ja, mleko.« »Jogurt, gospod.« »Jogurt, ja, jogurt. Jogurt. Sir. Orehi. Oreh. Orehi.« »Skuta, gospod. Skuta.« »Ja, skuta. Skuta. Skuta. Skuta.« Med klicanjem imen teh stvari mi je pri srcu postalo tako toplo, da bi se bil naj- raje skril v čeber skute. Obraz gospe je postajal vedno bolj rdeč. Na široko je od- pirala usta. Menda je kričala; ne vem, nič nisem slišal, tako prijetno mije bilo. V slabo voljo me je spravljalo le to, da so se vedno, ko je gospa odprla usta, poka- zali njeni piškavi, črvivi zobje. Ti črvi navsezadnje človeku vedno prečrtajo na- črte, ki jih ima v življenju. Še načrt, na katerega so razporejene naše kosti, raz- glodajo. Ustrašil sem se te misli in pogledal pod strop. Bo od tam (saj se ve, da nad pokrito ljubljansko tržnico stanujejo duhovniki) prišla rešitev? Bo od tam prišel odgovor? Bila je svetloba pod tistim stropom, bila. Vrtinčila je ozke snope prahu, komaj vidnega, pa vseeno prisotnega. Prah. Si. In se. V prah. Povrneš. Gospa pri sosednjem pultu je vesela opazovala neuspeh svoje sosede in je zakri- čala proti meni. »Sir, gospod.» »Ja, sir.« »Jajčka, gospod.« »O, jajčka, gospa.« »Mleko v prahu, gospod.« »V prahu, gospa? Gospa v prahu? Prah si in se v prah povrneš.« »Gospod, kaj bi? Kaj boste vzeli?« »Nič, oprostite, nič, nič.« Tokrat je hudič tičal v meni. Tudi pokrita tržnica me ni rešila pred njim. S hudi- čem je težko, kadar je. Če pa ga ni, ga ni. Nekatere reči se dogajajo v svetu, ki je nad našim ali pa pod našim in le redko ta drugi svet preseka tega prvega in se z njim za trenutek spoji v realnost. Kot takrat, na tistem potovanju po Italiji, koje v kletno sobo, z rešetkami na oknu, prišla moja stara prijateljica, ko je stala pri meni in se veselila najinega ponovnega srečanja in jaz sem jo čutil ob sebi, se zbudil in prižgal luč, da bi jo videl, pa je nikjer ni bilo, dokler mi ni postalo jas- no, daje ne morem videti, paje vseeno ob meni. Ugasnil sem luč, ona paje bila še vedno ob meni, strah me je bilo, saj sem vedel, da je v moji glavi, moja glava paje tako majhna in nebogljena, predvsem, če je v njej človek, kije že dolgo mr- tev. Iz pokrite tržnice sem ušel na prosto, kjer je pod toplim jutranjim soncem kar mrgolelo ljudi. Pomešal sem se mednje, tako topli so, sem si mislil, nobenega strahu ne kažejo, tako resni so, ko hodijo po svojih opravkih, da mora zagotovo 49 vse imeti svoj pomen, drugače ti ljudje ne bi tako hodili po cestah, ampak viseli po drevesih kot okraski na božičnem drevesu, kot lučke na novoletnih jelkah. Gneča je bila precejšnja, le ob hišah je bilo nekoliko več prostora. Tam nekje ob steni je sedel berač in videlo seje, da hočejo ljudje spregledati njegovo prisotnost. Približal sem se mu in ga nekaj časa pozorno opazoval. Ni bil eden tistih, se mi je zdelo, ki presedijo celo življenje na tleh zaradi lenobe, zvijačnosti ali topoum- nosti. Niti klobuka, v katerega bi ljudje lahko metali denar, ni imel. Ko sem sto- pil pred njega, me niti pogledal ni. Jaz pa sem gledal njegov zguban obraz, zaprte oči in noge, oblečene v prevelike hlače, stegnjene po tlaku. Usedel sem se zraven njega. »Tudi jaz počivam,« sem rekel tja v zrak. Hotel sem navezati pogovor, pa sem se pretvarjal, kot da mije vseeno. »Počivaj, če že imaš zakaj,« je odvrnil, »ampak to delaj tiho.« »Danes me slučajno utruja, če počivam tiho,« sem hitro zabrbljal, da ne bi izgu- bil niti humorja, ki sem ga ujel v njegovih besedah. »Menda se ti smilim. Takih ne maram,« je nejevoljno dejal. »Prav nič se mi ne smilite; sedim tukaj, da se skrijem v vašo senco. Sonce me je zdelalo.« »Dobro veš, daje senca na drugi strani, tepec lažnivi.« »Vi pa dobro veste, da lovim vašo drugo senco.« Šele zdaj je odprl oči in obrnil glavo proti meni. Njegove jasne, modre oči so me mimo gledale. »Podelam se na svojo drugo senco.« »Glejte, pa jo vseeno priznavate!« »Ja, pa se podelam nanjo.« »Zakaj pa potem, namesto da tu sedite, rajši ne čepite nad svojo drugo senco in, oprostite, prdite vanjo?« »Zato ker premišljujem in se navajam sedeti med ljudmi.« »Sedeti med ljudmi? Zakaj ravno sedeti med ljudmi?« »Ker premišljujem.« »O čem?« »O vstajenju mesa.« »Zakaj?« Zarežal se je in počasi potegnil hlačnici navzgor. Potrkal je po obeh nogah. Bili sta leseni. Še zadnjič meje pogledal v obraz, potem pa potegnil hlačnici navzdol. Najin pogovor je bil končan. Naslonil seje na steno in zaprl oči. Vstal sem in od- šel ob Ljubljanici proti staremu delu mesta. Prečkal sem cesto, a še preden sem prišel na drugo stran, je izza ovinka nenadoma pridrvel avto in se usmeril narav- nost proti meni. Obstal sem kot vkovan. Nisem mogel verjeti, daje res mogoče, da se nekdo kar z avtom spravlja nadme. Zajela me je ravnodušnost in nič mi ni bilo do tega, da bi odskočil. Nenadoma pa me je prešinilo: le kdo bo nosil rože Sari, če jaz umrem. Zadnji hip sem odskočil. Moški za volanom je bil bradač; za las meje zgrešil. Ko sem se ozrl za njegovim avtomobilom, sem videl, da ima v avtu na kupe knjig. Ljudje niso nič videli (ali pa so se delali, kot da niso nič vide- li). Bradač pa seje po nekaj deset metrih ustavil, potisnil nekemu mulcu v roke papir in pokazal proti meni. Mulec je pritekel do mene in mi dal v roke pisem- 50 sko ovojnico. Ven sem potegnil list papirja, na katerem je pisalo: »Se opraviču- jem. Pardon.« Bradač je torej vse preračunal. Vedel je, da bom prečkal cesto ravno takrat, ko bo on pripeljal, vedel je tudi, da bom odskočil. Morda je vedel tudi za Saro? Zamišljen sem se napotil po levem bregu Ljubljanice naprej proti Suštarskemu mostu. Sonce mi je sijalo na glavo, zdelo se mi je, da tega dne nima drugega cilja kot moje glave in čutil sem, kako se mi glava počasi topi. kako se lasje počasi po- tapljajo v lobanjo, kako se vijejo okrog možganov, in kako možgani počasi polzi- jo v ustno votlino, in v ustih mi je obvisel okus po možganih, na srečo pa mi je jezik kmalu potegnilo v grlo, zobje pa so začeli lesti navzgor v nosno votlino. Nosna votlina seje krčila, počasi seje izgubljala, izgubljali so se zobje v njej. po- časi seje izgubljal moj obraz. Ljubljanica paje mimo tekla mimo mene. nad nje- nim zelenim tokom so se vlekle meglice, ki jih je verjetno povzročila sopara, te- kla je, že dolgo je tekla, tekla, tekla v isto smer, kot da je že od vekomaj tako, kot da se nje vse to ne tiče. Seveda. Nje se to ne tiče. Ko sem prišel na Suštarski most. sem se v dvomih o lastni trdnosti nezaupljivo naslonil na ograjo. Zadržala meje. Naslonjen nanjo sem s pogledom zaplaval po površini zelenja ob bregovih Ljubljanice, počasi sem drsel naprej, še ujel ovinek, potem pa sem zaslutil Pleč- nikovo nabrežje in tiste \ rbe, ki pred teboj najprej planejo \ zrak, potem pa šele opaziš, kako se v resnici upogibljejo proti zemlji, kot bi hotele nazaj (spet nazaj). Vzravnal sem se in vzdignil roke z ograje mostu, sonce pa je izkoristilo moj umik in osvetlilo počasno vrvenje prahu med ograjo in mojimi rokami in strmel sem v ta prah tako nebogljen kot ob tistih prebujanjih v planinski koči v Kara- vankah, ko meje na skupnih ležiščih vsako jutro prebudilo zvončkljanje, ki so ga povzročili zvonci, privezani okrog vratov ovac, in sem vedno znova v svoj prvi jutranji pogled ujel valj iz prahu in svetlobe, ki jo je jutranje sonce pošiljalo skozi podstrešno lino. V neslišnem sozvočju prahu in svetlobe ni bilo prostora za dru- ge stvari. Odšel sem proti drugemu bregu Ljubljanice in se skoraj spotaknil ob metlo sme- tarja. ki je z enakomernimi gibi pometal smeti in cestni prah. Zarežal se je in šavsnil proti šopku, ki sem ga držal v rokah. Na srečo je bil moj gib hitrejši in skril sem rože za hrbet. Nagonsko sem stekel nekaj korakov naprej in med tekom mije postalo jasno, daje gla\a, skrita pod smetarsko čepico, bradačeva. Zausta- vil sem se in pogledal nazaj. Tudi bradač seje premaknil z mesta, kjer sva se sre- čala, in tako sva stala vsak na svojem koncu mostu in se gledala. Stopil sem za korak naprej in tudi bradač je stopil za korak naprej. Požugal sem s pestjo in sto- pil nazaj. Tudi bradač je požugal s pestjo in stopil nazaj. Sklonil sem se in pobral s tal kamen in tudi bradač seje sklonil in pobral s tal kamen. Zalučal sem kamen proti bradaču, bradač pa ga je zalučal proti meni. Nisem ga zadel, bradač pa me je. Ko sem padal na tla (s hrbtom nazaj), sem z obema rokama držal rože pred seboj. Z glavo sem udaril ob tla in kot bi bila glava gumb na sprejemniku za signale ne- kega drugega sveta, so mi skozi ušesa začele prihajati tele besede: Svet je le en. Ko ga vzdigneš in vržeš ob tla, jih nastane deset. Potem jim slediš. Na vsakih sto korakov se vrneš nazaj. S se- boj jih prineseš. Svet je le en. Na vsakih deset svetov je le en. Slediš mu. Potem te vrže ob tla. Potuhneš se. Ko odide, greš za njim. Tisoč korakov. Po- Svet je le en, tem se ustavi. Odpre se in ti stopiš vanj. Na vsakih deset sve- tega pa ni. tovjeleen. Ko pada v nič. Na vsakih sto svetov jih je deset. Od teh je le en. Izogneš se v grozi otrpne, mu. Uideš za sto korakov. Na vsakem koraku en svet. Pri v svet otrdi. vsakem desetem pogrezneš se vanj. Od teh je le en. Na vsakih sto svetov jih je deset. Od teh je le en. Na vsakih deset svetov je le en. Narediš korak, hkrati v vse. In stopiš nazaj. Na vsakih deset svetovje le en. Svet je le en. Ko z nogo potreseš, se razprši. Potem ga loviš. Po desetih korakih se noga zgosti. Svet je le en. Ko sem odprl oči, je bilo sonce skoraj nad mano; ležal sem na hrbtu in ga gledal toliko časa, daje postala svetloba pretežka za zenice in sem moral odmakniti po- gled. Vstal sem, rož nisem imel več v rokah, sicer pa to ni bilo več pomembno, saj je bila ura že precej čez deseto in Sara je bila ženska, ki je bila v zemeljskih zadevah neizprosna do drugih (in tudi do sebe), zato sem vedel, da je čakala name največ pet minut, in čeprav ji je najin zmenek pomenil vsaj toliko kot meni (pravzaprav ravno zato), si gotovo ni privoščila čakati nič dlje, kot je to še odpustljivo za tako stvar. Napotil sem se v bližnjo točilnico. Tam sem srečal staro prijateljico, ki mi je po krajšem začetnem spogledovanju začela govoriti o svojih težavah, ki me, resnici na ljubo, niso kaj dosti zanimale, kar je bilo vsaj zame sreča, saj sem lahko mir- no srebal kavo in le vsake toliko časa spregovoril kakšno besedo, ki v resnici ni pomenila nič, bila pa je vezava njenih samogovorov, tako da je tudi ona prišla na svoj račun, kar je jasno pokazala ob slovesu, ko meje kot v starih časih prijela okrog bokov in se pritisnila obrne, in šele kasneje sem se spomnil, da bi jo moral v tistem položaju poljubiti. Takrat se pač nisem spomnil, kaj moram narediti, čeprav sem čutil, da nekaj manjka. Seveda pa mi ni bilo nič žal za izgubljenim poljubom, saj bi bil tako brez teže, da bi ga odneslo v zrak z njenim samogovo- rom vred. Vseeno pa mi ni bilo žal, da sem jo srečal, saj mi je bilo zelo prijetno biti z njo, kar tako, samo biti z njo, ne da bi jo kaj dosti razumel ali da bi si jo poželel. V bližnjem parku sem se usedel na klop in gledal dva otroka, kako sta se igrala v peskovniku. Iz peska sta s pomočjo kanglic in majhnih modelov delala vse mo- goče oblike, se jih naveličala, jih steptala in začela znova. Starejši otrok seje igre kmalu naigral in se je šel guncat, mlajši pa je ostal v peskovniku in se tam igral naprej. Starejši seje nekaj časa guncal, potem pa gaje začelo jeziti, da se mali še vedno igra tam. Skočil je z gugalnice in je zbrcal malemu vse oblike iz peska, ta pa je začel kričati in metati vanj kanglice. Zato se je starejši zapodil vanj in ga prevrnil na tla, mali pa je kričal in brcal proti njemu. Potem je od nekod prišla mlajša noseča ženska (gotovo mama), prijela oba za lase in ju nekajkrat, bolj za šalo kot zares, butnila z glavo skupaj. Mali je čutil, da se mu godi krivica in začel 52 še bolj kričati, starejši pa seje privoščljivo muzal in hihital. Ko ju je mama spu- stila, je večji dobro vedel, kaj sledi temu in seje pognal v beg, mali paje pobral s tal kamen in ga zalučal za njim. Zgrešil gaje in malo je manjkalo, da ni zadel pi- janega možaka, ki je v popoldanskem dremežu napol sedel in napol ležal na klo- pi. Možakar je megleno dojel nevarnost, v nedoločeno smer zakrilil z rokami, nato pa obmiroval. Mlajši otrok je s tem metom potešil svojo željo po maščeva- nju in seje vrnil nazaj v peskovnik, starejši paje odšel na gugalnico. Njuno ma- ter sem zgubil izpred oči. Pijani možakar seje pogreznil v dremavico in v parku je zavladal mir. Tudi mene seje prijemal dremež in najbrž bi kar zaspal, če ne bi po bližnji cesti vsake toliko časa z mopedom pripeljal kak najstnik. Ta občasni hrup meje zmo- til vedno redkeje in bil sem že na več kot pol poti proti spancu. Koje iz parka odšla mati z otrokoma in ko gaje kmalu zatem zapustil tudi pija- ni možak, sem ostal popolnoma sam. Hrup na cesti je potihnil, nastopil je eden tistih redkih trenutkov sredi poznega popoldneva, ko so vsi že tam, kamor so bili namenjeni, ali pa se bodo prav kmalu tja odpravili. Hiše na drugi strani ceste je začela od spodaj prekrivati senca, drevesa so postajala bolj zelena kot so bila v mlečnem soncu; šele zdaj so pravzaprav postala zares zelena. Vstal sem in odšel do bližnje gostilne, kjer je za istim omizjem kot vedno sedela družba znancev in prijateljev. Tam sem prisedel, ne da bi jim porušil ravnotežje; tako se moja pri- sotnost skoraj ni poznala. Le ko so naročali pijačo, je natakar še zame prinesel mineralno vodo, ki sem jo počasi pil, prepočasi, da ne bi postala mlačna in pre- hitro, da bi izhlapela. Odsotno sem spremljal lok pogovora, ki se je ukrivljal na- vzdol in padal, dokler se ni približal najnižji točki in se tam razbil, razpršil v temo in zamrl. Natakarje začel pobirati z miz steklenice in kozarce, gledali smo drug mimo drugega in zdolgočaseni opazovali odhajajoče goste, dokler ni nata- kar jasno povedal, da je res čas, da gremo, kar je med nami sprožilo negodova- nje, čeprav smo tudi sami vedeli, daje res čas. Godmjaje smo vstali, skupaj odšli do vrat, potem pa se brez besed razšli vsak na svoj konec. Spustil sem se do brega Ljubljanice in zavil v smer proti domu. Moji koraki v to- plo noč so se odbijali od praznih ulic in zmotili mlajši par na klopci. Obrnil sem glavo v drugo stran, da bi zaljubljenca čim manj motil (da jima ne bi bilo treba menjati položaja). Čez tržnico, po kateri so se ljudje podnevi v gneči komaj pre- mikali, je šepala starejša ženska, na izpraznjenih stojnicah so sedeli golobi in mr- šava mačka seje pripravljala za skok na enega izmed njih. Iz tovornjakov, s kate- rimi pripeljejo prodajalci z juga sadje in zelenjavo, je prihajalo utrujeno govorje- nje. Okna hiš na Poljanskem nasipu so bila skoraj vsa razsvetljena. Tu in tam se je na cesto spustil zvok radia ali televizorja. Nek moški je kadil na balkonu in je naslonjen na ograjo gledal nekam čez hiše na drugem bregu Ljubljanice. Nekate- ra okna v bolnici in mrtvašnici so oddajala temno modro svetlobo, v psihiatrični je gorela luč le še na hodnikih. Ustavil sem se pred svojo hišo, vstopil v vežo, prižgal luč in se napotil po stopni- cah. Pred vrati stanovanja sem poravnal predpražnik in potegnil iz žepa ključe. Potisnil sem ključ v ključavnico pri kljuki, vendar ga nisem mogel obrniti. Malo sem ga zasukal nazaj, spet poskusil, vendar brez uspeha. Vzel sem ključ iz vrat, se prepričal, da je ta res pravi za to ključavnico, poskusil že tretjič, zaman, ga 53 spet vzel ven, nato pa iz šopa ključev izbral tistega za zgornjo ključavnico, ga vtaknil vanjo in ga poskušal zavrteti, vendar se je zataknil, še preden je naredil več kot četrtino obrata. Vzel sem ga iz vrat, pogledal po hodniku, nato pa prijel za kljuko in se z ramo na vso moč zaletel v vrata. V svoji predsobi sem padel po tleh; vrata so bila odklenjena. Prižgal sem luč in jo odšel ugasnit na hodnik, se vrnil v stanovanje in se zamislil: kako to, da sem pozabil zakleniti obe ključavni- ci? Preobul sem se in odprl vrata v sobo. Že ko sem iztegnil roko proti stikalu, sem vedel, da je nekdo v njej. Prižgal sem luč. Okno je bilo na stežaj odprto, na mizi sredi sobe so bile v vazi rože, ki sem jih zjutraj izmaknil za Saro. Vsak na svojem koncu mize sta sedela Sara in bradač in se mi nasmihala. Usedel sem se in ju gledal; tudi onadva sta sedela in me gledala. Nekaj časa smo tako sedeli v ti- šini. Potem sem vstal, se usedel za klavir in začel igrati. Bradač je vstal, se usedel za klavir in začel igrati. Sara je vstala, se usedla za klavir in začela igrati. Soba seje začela tresti, vedno bolj seje tresla, ropot je skoraj preglasil melodijo, ki smo jo igrali, in naše mrmranje ob njej, stene so se premikale, rože v vazi so se začele osipati, cvetni listi so začeli letati po zraku, mi pa smo igrali, igrali in vse to nas ni kaj prida motilo. 54 Mart Lenardič Država Le kako me moreš, ti policaj, aretirati, sem namignil moškemu v uniformi, ko pa nič ne veš, čemu sem trenutno tak; nadalje: ni ti znana narava sveta, naravno pravo, odnosi med spoloma, nič ne veš o bivanju božjem. Nadalje so tu še astro- nomija, astrologija, navtika in druge vede. Policaj pa se je jel sklicevati na neke pravilnike in predpise, pravzaprav ne vem, kaj točno imajo, ampak trdil je, da so osnovali državo, že pred leti, da mi to ne more biti neznano in da ta država tak- šnega obnašanja ne bo več trpela. Kaj bi tisto, sem ga prepričeval, ti imaš revol- ver, pa daj še meni enega, naj se skusiva kot moža. Policaju se je videl predlog nesprejemljiv. Naslednji korak je bil v tem, da sem se obrnil na mimoidoče, češ, pa naj oni presodijo, kako in kaj. Mimoidoči so pihnili skozi nos, se brigali zase in nadaljevali svojo pot. Možgani so mi delovali z bliskovito naglico, namreč, ni- sem hotel dopustiti, da me odvedejo po navodilih te države. Priliznjeno sem opozoril policaja, kako da se mu za hrbtom približujejo neki alkoholiki, ko pa se je okrenil, sem izpod pregrinjala izvlekel steklenico in ga strahovito lopnil za vrat. Že sem stekel, kar so mi dali bolni udi. Srečal sem ljudi, ki so se nekaj zgra- žali in pritoževali, policaj paje pokal z revolverjem. K sreči, ali paje tako mora- lo biti, sem naletel na znatno reko in se brez oklevanja pognal vanjo. Reka je bila mrzla in umazana, da se v njej ni bilo težko skriti. Tako sem čepel do nosu v vodi med grmovjem, trepetal in použil nekaj mresta. Zastavljal sem si vprašanje, ali je tudi mrest last države ali morda policaja, ali pa je to sploh isto in se ga niti ne smem posluževati. Prizadet je bil moj čut za red in pravičnost, torej sem skle- nil, da se z državo prejkone spoprimem. Laže reči kot storiti. Čim je padel mrak, sem se povzpel iz reke in se podal na boj. Gmotno je padal sneg, kar pa me ni prida oviralo. Bolj meje prizadela izgu- ba steklenke in obujkov. V grmovju sem si urezal precejšnjo gorjačo in se name- nil v park, da bi se v kaki goščavi spočil in oddahnil. Odslej moram biti oprezen, zvit, mi je bilo jasno. Treba je najti šibko točko države, potem pa jo z enim sa- mim, dobro premišljenim udarcem onesposobiti. Da bo že enkrat mir. V skrajni sili pa sem nameraval odpotovati v kak drug kraj, kjer ni države. V globini parka sem srečal dve ženski, ki me nista opazili. Zavzeti sta bili s tem, da sta se otipavali po raznih delih telesa, kar jima je bilo v veliko zadovoljstvo. Z zanimanjem sem opazoval njune ude v mesečini. Luna je sijala prav močno in odločno. Prijazno sem predlagal, da se jima priključim. Ženski sta me opazili, oddali velik glas in z rokami, polnimi blaga, odhiteli stran. To me je užalostilo. Resda sem bil nekoliko neurejen, a še precej možat. Kar se tiče spolnosti, se ni bilo kaj pritoževati. V jezi sem si postregel sam, nato pa sem neljubi dogodek po- jasnil s tem, da jima je policaj povedal, kako je z mano. Navsezadnje pa me vese- 55 Ije do spolnosti ni in ni minilo, tako da sem sklenil poiskati si koga v ta namen. Zjutraj sem se prebudil zadovoljen in čil. Bežno sem se spomnil ženske, s katero sva se ponoči zabavala. Srečala sva se v stranski ulici. Zdi se, da je bila precej starikava, pa tudi sicer pomanjkljiva. Bil sem odločen, saj utegne neurejeno spol- no življenje imeti hude posledice za psihiko individua. Ker je ženska robantila in se sploh upirala, sem jo osorno povprašal, mar se nič ne boji boga. Odvrnila je tako nerazumljivo, da sem ji raje zatisnil usta z dlanjo. Skušala me je pogristi, vendar je imela slabotne zobe, ki so se kar drobili. Z ženskami je križ, sem jo podučil. Ko mi je erotika presedla, sem odšel, ženska pa je še kar ležala, tak Iju- beznski vtis sem storil nanjo. Prišedši v gozd sem zadremal kar pod golim ne- bom. Nasitil sem se z nekaj gozdimi živalcami, ki so gomazele vsepovsod. Tudi vode, brez katere ni življenja, je bilo v izobilju. Prva naloga je bila torej pridobiti alko- hol. To pa sem storil povsem preprosto: Izdajajoč se za berača sem vstopil v umazano predmestno trgovinico ter poprosil gospodinjo za kozarec vode. Čim je stopila v zadnji prostor, da bi mi ustregla ali pa celo poklicala policaje, sem pouzmal alkohola, kolikor sem lahko nosil in šel hitro stran. Ženska me ni lovila, ker je bila stara in betežna. Ko sem použil alkohol, sem jel iskati konfrontacije z državo. Podal sem se v sre- dino mesta, saj sem prav tam spoznal policaja. Po nekaterih dogodkih, ki pa sem jih že pozabil, sem naletel na skupino mlajših ljudi, ki so posedali po klopeh v odročnem delu sicer urejenega in negovanega nasada. Prijazno sem se pozanimal, ali vedo, kako in kaj v zvezi s to državo. Niso mi hoteli odgovoriti, pač pa so se smejali in se vedli nespoštljivo. Spoznal sem, da gre za narkomane. Dal se jim nekaj temeljnih podukov o lastnostih ži- vljenja, a so postali še bolj brezobzirni. Srdito gledajoč sem jih zapustil. Vrana vrani oči ne izkoplje, pa sem pomislil, da bi bilo morda bolje, ko bi se z državo nagodila: vsakemu svoje. Obrnil sem se na policaja, da bi posredoval; to ni bil policaj, ki sem ga že enkrat pretepel, marveč mlad človek s prvim puhom nad ustnico. Bil je olikan in dobro vzgojen, pozorno je poslušal moj predlog, a ni dobro razumel, kaj da želim. Končno je zahteval mojo člansko izkaznico in za- htevo podkrepil z lično značko. Na moje vprašanje je pojasnil, da le-ta predsta- vlja državni grb. Z veliko naglico sem mu jo iztrgal iz rok in jo poškodoval, ugi- bajoč, kolikšno škodo le sem s tem prizadejal državi. Morda sedaj sprejme moje pogoje. Potem bo zavladal mir, v obojestransko zadovoljstvo. Vsekakor je policaja izguba hudo prizadela, tako daje postal nasilen. Zvil mije roki in me sploh obvladal. Pojasnil sem mu, da mu to pred leti ne bi tako zlahka uspelo. Ni se zmenil za pojasnila in grožnje, temveč me je odgnal v stavbo, kjer je bilo še več policajev. Bili so jezni in so mi zastavljali vprašanja. V svoj zagovor sem jim navedel nekaj ontoloških dokazov, kar jih je znatno razorožilo. Pomen- kovali so se med seboj, da sem tak in tak »tiček« (navajam dobesedno) in da me bodo odpeljali v posebno ustanovo, kamor po njihovem da sodim; in da od tam tokrat ne bom ušel. Spregledal sem vse nakane in jasno mije postalo, da jih mo- ram preprečiti, če naj se izognem porazu. Prisiljen sem bil vzeti revolver, ki je pozabljen slonel na mizi, in jih ustreliti. Rečeno z drugimi besedami, od države sem bil vse bolj odtujen. Z veliko spretnosti sem oddirjal nazaj v gozd, čim dlje. 56 Od tedaj so minila že leta, bi rekel. Kar seje zgodilo v gozdu, je bilo to, da sem prodrl, v nekaj dneh, zelo globoko vanj. Precej sem se spraskal in iz ran so mi odtekali sokovi. Na alkohol še misliti ni bilo. Debela plast ivja mi je prekrila obraz, ognja pa nisem uspel ukresati. Sneg mi je segal do pasu in čez. Bilo mi je v zadovoljstvo, ko sem dospel do prijazne lesene koče. Odločno sem vstopil. Notri meje pričakal možat, kosmat mož, ki je trdil, daje Gozdar. Kljub očitne- mu začudenju je izjavil, da mi v takšnih razmerah nima srca odreči gostoljubja za čez noč. Pojasnil sem mu zmotnost njegovega stališča, da me namreč preganja država, da sem obupan in brezdomen, da sem naveličan popotovanj in bi se rad ustalil, iz česar sledi, da mi bo posodil polovico bivališča, vse dokler ne zgradiva še kakšnega zame. Če ne pristane, sem dodal, paje človek človeku volk. Gozdarje pokazal nerazumevanje in mi celo požugal s karabinko, češ naj se po- berem. V nevednosti ni slutil, da pod pregrinjalom prikrivam revolver. Ustrelil sem ga tako zelo, da se je zvrnil v zaboj za drva, kjer tiči še danes. S tem pa je bilo konec tudi mojega boja. Silna je moč države. K sreči je v teh krajih ni opaziti. Zelo sam sem in osamljen. Posvečam se razmišljanju, ob tem pa sestavljam pričujoče zapiske. Zapustil jih bom svojim otrokom, ko se bom pač poročil s kakšno žensko. 57 Španka Sama sva se znašla v preddverju velikega poslopja, pa sva, razumljivo, skupaj nastopila del poti do doma. Bila je to sošolka, lepa in čudovita, po imenuje ni- sem vprašal, po rodu iz Španije. Prvič sem opazil, kako mucasto se smeji, gleda v oči, kar me vselej gane in navduši. Govoril sem precej neumnosti in se trudil, da bi popravil vtis od zadnjič. Zadnjič je bila poleg, v bližnjem lokalu, ko mije šlo še posebno slabo in me ni bilo lepo videti. Pa nisem bil vinjen, nasprotno. Saj. Zato sem se lepe sošolke še posebno bal. Slej ko prej sva prispela do taistega lokala, da me je stisnilo pri srcu. Španka je bila presenetljivo ljubezniva, uslužna, kar svetlikala se je. V laseh so ji izginjale snežinke. Ostro, očitno, odločno ji je zastal korak natanko pred vrati bistroja, pogledala meje še posebno mucasto, skozi priprte očke, in mi pomignila. Stisni- lo me je v prsih, bolje, malo pod njimi, komaj prižgana cigareta se je izmuznila prstom in izginila v mehkem snegu. Stežka sem s hripavim glasom pojasnil nekaj kot da mi ni dobro, da sem baje bolan, da drugič in podobne neslanosti. Skozi steklo sem z očmi goltal točilni pult in dobro mi znano natakarico, ki je s srditi- mi gibi upravljala s strojem za kuho kave. Le kako sem si poželel hladnega piva, vsiljivega okusa, ki se razprostre po vsem telesu in mu vlije moči, le kako sem si zaželel lepe sošolke, ki bi s plastično žličko brskala po kavni usedlini, s konico škornja ugašala cigarete, čebljala z izrazitim romanskim naglasom in me zveda- vo poslušala. V ogromnem usnjenem plašču, ki ga nikoli ne nosim, bi odločno odprl prosojna vrata, jih pridržal, seji nasmehnil, ko bi me oplazila s komolcem; s trdnim, jasnim glasom bi naročil dvakrat po deciliter vrhunskega vina in drage cigarete. Ponudil bi ji plamenček svojega vžigalnika; kasneje bi prinesel obla, dlani se prilegajoča kozarca s konjakom. Očaral bi jo, ko bi z mirnim, jasnim glasom tehtno odgovarjal na njena vprašanja. Zaupno bi ji popravil pramen las s čela. Že bi jo odpeljal domov, pripravil skromno večerjo, odcepil steklenico šampanjca. Ščepec zelišča bi zvila v cigareto, puhala, izbirala glasbo, se hihitala. Ko bi se umivala, bi ji s frotirasto rokavico zdrgnil hrbet. Ob prvem svitu bi utrujeno zapredla, spravil bi jo v svojo veliko posteljo, med dišeče rjuhe. Do po- poldneva bi poslušal njeno dihanje, toplo seje dotikajoč. Prebudil bi jo s kavo in olupljeno pomarančo. Pomignila je z rameni, stopila sva dalje in preziral sem se popolnoma. Še en- krat sem se ozrl v slepečo svetlobo lokala, v gnečo velikih obrazov tam, dekani, dijaki, delavci, smeh, deklice, pijanci. Ves prešibak za kaj takega. Najina pot se je razcepila, izdavil sem nekakšno smešnico v slovo. Kreten, kreten, prižgal sem si cigareto in takoj zatem izbral avtobus številka osemindvajset; odpravil sem se k mami, da bi ji odstranil sneg izpred hiše in použil kaj toplega. Seveda je bila na tem avtobusu gospa, moja gospa, moja najhujša, grozovita gos- pa. Očitno ni kos lepi sošolki, sem precenil in nalašč sedel k nji. Mera je bila pač 58 polna, pa tudi gospa meje poznala kot slab denar; zlasti one plati, ki mi jih naj- češće očitajo. Ki se mi jih najčešče očita. Ko sem ji jel dvoriti, sem bil študent de- kadent, veljalo je, da večkrat kaj popijem in da pišem pesmi, kar pa sploh ni dr- žalo, slednje. Danes, fx) treh, štirih letih se méni, da sem propadel od nog do gla- ve, vsekakor pa ji tudi dvorim ne več. Uničila meje bolečina neuslišane ljubezni, kot se reče. Takole, sedeč tesno ob nji, pa sem za ta večer že prestopil prag zaskr- bljenosti zase med vso to okolico, za svoje počutje in usodo. Srečanje s špansko deklico me je dovolj potrlo, da bi bilo v moji moči, karkoli že bi mi padlo na utrujeno pamet, ne da bi se mi srce sploh vzdramilo iz običajnega ritma. Brez zardevanja ali drugih znakov vznemirjanja sem se malo pomenkoval, jo malo podražil in nato še precej užalil. Za konec sem podal nekaj nedostojnih opazk na račun njenega videza, za katerega prekomerno skrbi in si prizadeva. Zapustila meje brez pozdrava in v hipu sem pozabil nanjo. Mami sem zagotovil, da bom malo bral; koje odšla spat, sem pil žganje in sanjaril. Pripisoval sem si vrline, ki mi jih sicer primanjkuje. Zelo sem sovražil Slovence in tudi ostale. V šolo me naslednji dan ni bilo, izogibal sem se lepe sošolke kot tudi drugih, zdravil mačka; sklenil sem. da bom zahajal med ljudi samo še tu in tam, vmes pa se zdravil. Jedel sadje, zadostno spal, telovadil pri odprtem oknu. Za slovo od starega življenja sem si omislil steklenico vodke, pri tem sem kupil najdražjo znamko. Stanovanje meje pričakalo mrzlo in zlovoljno, ko sem vklopil peč, je pregorela varovalka. Zavil sem se v deko, nažgal svečo in koval načrte. Kmalu po prihodu delavcev Snage s tovornjakom sem zadremal v fotelju. Sanjal sem abotno in ne dolgo. Omembe vredno je kvečjemu zato, ker se mi par let sploh ni nič sanjalo in ker so me tamkajšnji dogodki spravili v iskren obup in lju- bosumje. Prigoda se dogaja v sodobnem bazenu Tivoli, v polodprti kabini poleg vode. V njej sta moja gospa in njen atlet; prva si muzajoč odstre nedrček, on pa jo plečato foografira z japonskim aparatom. Gospa me vzvišeno ošine s pogle- dom, daljna. Potopim se k dnu bazena kot velika žaba, ihtave solze mi zalivajo očesi. Pred nekaj leti sem plaval z akvalungami in pod morjem pil pivo. kar je prepovedano. Nadaljnje spanje ni bilo mogoče, torej sem izpil ostanek pijače, telefoniral Nev- skemu, češ, pridi, ter se slekel do pasu. Patetično sem odhlačal do omare in po- iskal usnjen pas. Takih stvari nisem vajen in tudi sicer sem se počutil precej ne- umno. Nekaj jezno, nekaj previdno sem si prisolil udarec po sredini hrbta. Bole- čina je bila presenetljiva, tako da sem odnehal. Prispel je Nevski z nekaj vina. Zatrdil je, da imam krvave oči in sploh. Bil je za- dovoljen. Ko sva popila alkohol, mi je predlagal spolne odnose, za kar sem ga postavil pred vrata. Bil sem grob in se mu na tem mestu tudi opravičujem. V trgovini so me sumničavo, če ne kar pomilovalno pogledovali, bilo mi je raz- vidno tesno pri duši. S težavo sem kupil nekaj kruha in snop razglednic z moti- vom starega dela mesta. Tekom dneva sem jih vstavljal v stroj in z neumestnimi sporočili pošiljal deklicam, ki sem jih kdaj poznal. Gospej nič. Potem sem pre- bral ljubavni roman, v ganotju jokal, se očedil in šel spat. Sredi noči je klical Nevski, stežka je govoril, zato sem izpulil priključek iz stene. Vse sem opravil potihem. saj pod mano živi strogi hišnik, ki zmotno trdi. da sem narkoman. Ima tudi nekaj manjših otrok, stavba paje lesena in trhla. 59 Mikalo me je vino, a si nisem drznil stopiti do prodajalne. Pripravil sem juho, krompir, zamrzio postrv. Malo jedel, nato bruhal. Prišel Nevski z vinom, zvonil, zvonil, odšel. Danes bi moral k mami, ker prišel očim. Obljubil, da skuhal izvrstno kosilo. Zvonila soseda, da bi me zvabila na kavo. Použil nekaj kruha. Pokadil malo ma- mila, ki je tu še od lani. V pipi. Danes me je presunilo, da je to pravzaprav moje življenje in da moram nekaj ukreniti, že zaradi mame. Odšel sem na sprehod, a srečal številne prešerne dija- kinje, da sem se vrnil bled od strahu. Sosed vprašal, če sem bolan. Preostalo ma- milo sem pognal v školjko. Nekaj časa sem bral strokovno literaturo, da ne bi tr- pel študij. Menim, da nisem posebno nadarjen. Zopet sem se malo udarjal, paje še bolj bolelo. Veliko sem preklinjal. Menda je gospa dobro storila, ko meje od- gnala. Ne zanima me več, sem ugotovil. To ni zame. Proti večeru, utrujen, sem se odplazil v trgovinico po malo vina in stekleničko z začimbo. Porabil ves de- nar, banke zaprte. Prebral dva romana o ljubezni, nič solza. Mislil na očima, ki je simpatičen, strokovnjak, vbrizgava substance podganam. Sodeloval sem tudi sam, pod imenom zdravi prostovoljec. Za nadomestne vsote sem često kupoval knjige in grafike. Ko sem se umival, mije spodrknilo in sem si razbil ustnico in zob. Počutil sem se kot ranjen junak. Vso noč sem si domišljal, kako da se, že dolgo pogrešan, vrnem s fronte v črni, usnjeni uniformi, s stopnjo vodnika in zlatim vencem; kako mi gospa, ali pa to sploh ni bila ona, pade v objem, shujšana, bledična, v tovarni izdeluje kroglične ležaje. Z jeepom jo odpe- ljem v temačen predel ob reki. Danes sem bolan in poležavam. Po polti se mi lepi znoj in ustnico imam razpo- kano. Prišla je tudi Ljudska milica, zvonila, odšla. Pogrešam Nevskega, pa nič. Radio pove marsikaj o svetu, o meni ničesar. Kar je razumljivo, ko pripada oni plati. Ker ni cigaret, kadim pipo. Hišnik pod mano ozmerja otroke z ženo vred, ker je pijan. Če bi imel hladno pivo, bi ga izpil. Ni mi jasno, kako in kaj. Odšel sem na stranišče in se vrnil. Roke imam čile in mirne, pripravim si par cigaret. Sneg sneži, mraz pa me ne moti. Danes zjutraj sem po nekaj dneh vstal in z zadovoljstvom opazil, da sem straho- vito izmučen in šibak. Pekle so me oči ter se same zapirale. Pripravil sem si sko- delico mleka, ki pa ni bilo več za rabo. Izkoristil sem lep dan in razpoloženje ter obiskal več predavanj. Sošolci so me s simpatijami sprejeli, tudi Španka, v lokalu smo izpili več piv. Čudil sem se, kako da je lepo, lepo. Ko je vsem pošel denar, sem skočil v dežurno banko po večjo vsoto. Lepi sošolki sem natakal vina, priži- gal cigarete in jo prešerno ščipal v lička. Anekdote, domislice in novele so kar vrele iz mene. Premenjali smo več lokalov in vse razen mene je že skrbelo, čakali so jih namreč zahtevni izpiti. Jasno mi je bilo, da bom vse nadoknadil, popri- mem, pa bo. Koje bilo najlepše, sta se od nekod prikotalila Nevski in Štajerec, to je bilo poljubljanja, čestitanja in pozdravljanja. Visok sem bil preko dveh me- trov. S seboj sta privedla nekakšno žensko, ki sem jo pod mizo otipaval in ji še- petal namige v uho. Povabila meje k sebi domov. Pri njej doma se malo bruhal, nakar sva pila gosto vino, se poljubovala in vrešča- la. Obudila sva sosede, ki so prišli goli in s steklenicami. Spoznal sem ljudi, kot poprej že vse leto ne, ter gospodoval celotni zabavi. Vsi so si bili edini, da sem 60 fant od fare in sploh precejšen umetnik. Zunaj se je razpasla svetloba, snežilo je kot iz škafa, v izposojenih škomjih, dežnikih in še kaj sem, razlagajoč spotoma teze o Fojerbahu, odšel k mami. Pripravil sem pečenko z gobicami in mlinci, posodil očimu zavojček cigaret. Po- jasnil, da imam precej dela s seminarskimi nalogami, pesnjenjem in sploh. Da imam v načrtu dramo, da igralci že vežbajo in tako. Mati meni, da iz mene pre- cej bo. Ona je res čudovita. Omenila je pa, da malo preveč veseljačim in kdaj da bom imel kakšno žensko. Oče je postregel z arhivskim vinom, vsi smo kar žareli od volje, moči in samozavesti. Popoldne se je oglasil še dobri sosed, inženir, ki me močno ceni. 61 Miha Mazzini Prošnja Upravi javne varnosti Angelca Seme Ljubljana Mimi Dol (nova hiša) 61232 Mirni Dol Spodaj podpisana Angelca Seme, rojena 29. marca 1951, stanujoča na zgoraj za- pisanem naslovu, rojena prav tam, vlagam prijavo proti svojemu možu Alojzu Semetu, naslov kot zgoraj, rojenemu 12. februaija 1949, prav tam, zaradi krivič- nega podeljevanja odpustkov, s katerim je, ne da bi vi za to vedeli, popolnoma samovoljno, prizadel vaš ugled. O pisanju sem se posvetovala s sosedo Martino Bažej, Mirni Dol 137, ki mije pomagala sestaviti to prijavo in me podprla pri moji odločitvi prijaviti moža, in zato prosim, da se ji to zapiše v dobro, ki mi je svetovala naj začnem od začetka, da boste Vi vse dobro razumeli in primerno ukrepali. Spodaj podpisana Angelca Seme, tedaj še Avguštin, sem se spoznala z bodočim možem Alojzom Semetom leta 1971 na mladinski delovni akciji, kjer sem tudi zanosila, in se po vrnitvi z delovne akcije z Alojzom tudi poročila. Zaposlena sem že ves čas v tovarni Zmaga v Mirnem Dolu, kot delavka za tekočim trakom pri pakiranju vijakov. Alojz je delal prav tam. Rodila sem dva otroka, Marjetko im Francija. Z Alojzom sva se vseskozi dobro razumela, bilje skrben mož in oče, ki seje redkokdaj napil in me redko pretepel. In še takrat ne prehudo. To, zaradi česar ga prijavljam, se je začelo pred šestimi leti, jeseni 1979, ko je Alojzu, ki je bil do tedaj s svojim delovnim mestom zadovoljen inje delo pridno opravljal, šinila v glavo misel, da bi šel študirat. Temu sem nasprotovala, češ da sva oba že prestara za kaj takega, a ne preveč, in v tem je moja krivda, sem si pač mislila, naj naredi, kar hoče. Skrbelo me je le, da ne bi večernih predavanj izko- ristil za popivanje, saj vsi vemo, kako se danes študira. Končno sem mu le dala svoj blagoslov, Alojz seje vpisal na srednjo administrativno šolo in jo leta 1983 uspešno končal. Moram priznati, da res ni popival, in kolikor jaz vem, je tudi na predavanja redno hodil. Službo s svojo novo izobrazbo je dobil v istem podjetju, kjer je že prej delal, in se je tako preselil v drugo stavbo, med tajnice. Bila sem ljubosumna, saj vsi vemo, kakšni so dedci, zdivjajo kot bik za vsakim malce kraj- šim in polnejšim krilom. Alojz meje tolažil, daje vse to storil le zaradi višje pla- če in ker je sit proizvodnje. Še mene je prepričeval, naj grem v šolo, kar pa sem odklonila. Ni še dobro ogrel svojega stolčka v pisarni, ko seje že prijavil na raču- nalniški tečaj, ki ga je organiziralo podjetje. Močno sem sumila, da se mu mudi za tri mesece v Radovljico le zaradi bab in pijače, a meje pregovoril, zmerom je znal tako lepo sukati besede, ja, danes bi bilo vse drugače, če bi ga takrat zakleni- 62 la doma, kot sem nameravala. Ko seje vrnil, nisem nikjer našla nobenega dolge- ga lasu ali ostankov šminke na obleki, kar se mije zdelo zelo sumljivo. Komaj se je spet dobro usedel na svoj stolček v pisarni, že mi je pri kosilu rekel, da bo za- menjal službo. Kar zaletelo se mi je. Dejal mi je, da je dobil službo vnašalca po- datkov v terminal pri Upravi javne varnosti Mirni dol in da je tam precej višja plača kot pri Zmagi. In je šel. Prve dni v novi službi kar ni prenehal govoriti o svojem delu, razložil mi je, da vsak prekršek, ki ga kdo stori, in vsaka prijava in sploh vse, kar kdo stori ali pa ne, vse on vtipka v terminal, kjer je shranjeno za vse večne čase. Rekel je, da ve vse o najinih sosedih in vse o vsakem Mimodolča- nu. Ko sem hotela zvedeti kakšno podrobnost, ali mi mogoče ne laže, je samo položil prst na usta in rekel »vojna tajna«. Ničesar mi ni hotel izdati, in mislila sem, da se le hvali. Kasneje je o svojem delu vedno manj govoril, kmalu je le še molčal. Nehal je piti in ni več zahajal na karte v bife, sploh z nikomer ni več go- voril, kar se mi je zdelo sumljivo, da si ni našel kakšne babe in me vara. Tri me- sece po nastopu službe, bilo je v nedeljo, spomnim se, kot bi bilo danes, jedla sva dunajske zrezke, pomfrit in mešano solato, po radiu so ravno vrteli tisto »sedaj si v najlepših letih«, je Alojz vzdignil pogled, iztegnil desni kazalec proti stropu in me strogo pogledal. »Grešnica si, ženska,« je dejal, »ne huda, a vseeno grešnica.« Skoraj omedlela bi. Kaj mi očita, ko sem mu pa vseskozi zvesta. Mar tisto, ko me je Janez poljubil, ampak imela sem rojstni dan, tako sem bila šokirana, da še spregovoriti nisem mogla. Kar buljil je vame. Zardevala sem, ne da bi vedela zakaj, in lezla pod stol. Ne vem, kako dolgo me je tako trpinčil, zdelo se mi je celo večnost, tiste »Sedaj si v najlepših letih« je bilo že konec in so vrteli »Mama, zlata mama«, ko je pretrgal molk. »13. aprila 1973 si prečkala cesto na kraju, kjer ni prehoda za pešce.« Kamen mi je padel s srca. »Sem, kako si se pa tega spomnil. Saj sem plačala.« »Si plačala, si, ampak greh je vseeno zapisan tam zgoraj.« Pokazal je s prstom proti stropu. Sledila sem iztegnjenemu kazalcu s pogledom in nisem videla ničesar razen tega, da bi bilo strop morda pobeliti, ker je bil rož- nat vzorec na nekaterih mestih že umazan. Spet je molčal. »11. novembra 1975, koje skupina delavcev, ki so bili zadolženi za nakladanje zabojev z vijaki na kamione, za dve uri prekinila delo zaradi nizkih plač, si kar sedela na svojem mestu in nisi poklicala miličnikov.« »Nisem, ampak saj tudi Francka in Reza ...« Zatulil je tako, da se tega ne da opisati. »Tebi govorim, grešnica. Tebe sprašujem, pusti Francko in Rezo, onidve bosta svoj zagovor dajali vsaka zase, skesaj se, preden bo prepozno.« Onemela od groze sem kar strmela vanj. Malce seje pomiril, a srepeč pogled mu je ostal. »Tam zgoraj,« spet je pokazal v strop, »je vse zapisano. Kar si storil slabega, kar si storil dobrega. Še več, kar si storil, da bi preprečil slabo, in česar nisi storil, da bi slabo preprečil.« Začelje vihteti kazalec. 63 »Tam zgoraj je vse zapisano in prišel bo sodnik in bo bral knjigo in eden po eden bodo predenj stopali grešniki in sodnik bo o vsakem vedel vse in bo strog in pra- vičen, dobro bo nagradil m hudo kaznoval.« Kot da to ni bil več moj Lojze. Spet je zarjul. »Si vedela, da je Franci, tvoj rodni sin, pisal pesmi in jih celo izdal v samozalož- bi v dvajsetih izvodih?« »Nisem, nisem,« sem mu hitela zatrjevati in bruhnila sem v jok. Prisegam vam, da tega res nisem vedela. »O, grešnica, še za svoje otroke boš dajala zàgovor!« »Kaj pa ti, saj bi tudi ti lahko to preprečil!« »Priznam, tudi jaz sem grešnik, a sem spregledal. Spreobrnil sem se k luči in z današnjim dnem stopam na pravo. Gospodovo pot.« Odšel je iz kuhinje in zaloputnil vrata z sabo. Še pogledal me ni cel teden, do na- slednje nedelje, koje spet med kosilom spregovoril: »Veliko je grešnikov, nihče ni brez greha. Ponujam ti možnost. Tam zgoraj,« po- gledal je v strop, »sem dobil možnost, da prodajam odpustke. Če kupiš odpustek, izbrišem tvoj greh iz knjige. Večji je greh, dražji je odpustek. A vseeno je potreb- no srčno kesanje!« Moram vam priznati, čeprav me je sram govoriti o tem, da z Alojzom že dolgo nisva več delila skupne postelje. Tisto noč je prišel k meni, se spomnil početi z mano take stvari, da mi gre še danes na bruhanje ob tem, zjutraj pa mi je pove- dal, da sem si s tem pridobila odpustek za moj greh pri prečkanju ceste in da bo to danes izbrisano, kot da ga nikoli ni bilo. Naslednji teden sem si v postelji pridobila še odpustek za tisti štrajk nakladalcev kamionov, za Francijevo pesniško zbirko pa sem morala z Alojzom kar trikrat v posteljo. O tem, kar seje dogajalo pozneje, ne vem dosti. Alojza sem bolj poredko videva- la. Domov je prišel le spat, kasneje pa še to bolj poredkoma, do danes ga ni bilo doma že štirinajst dni. Znanci se me na cesti izogibajo ali pa so z mano tako prijazni, da se temu čudim. Od prijateljic sem zvedela, da obiskuje Alojz ljudi na domu in ti kupujejo od nje- ga odpustke. Alojz ve o vsakem vse. Njegov pogled, prediren in oster, vsakomur prenikne do dna duše. Najprej je hodil po naši ulici, kasneje je začel prodajati odpustke po Mirnem Dolu, sedaj jih prodaja po vsej mimodolski občini in oko- liških vaseh. Pravi, da bo očistil svet greha. Vsakemu da možnost, da sam odloča o tem, ali bo kupil odpustek za greh ali pa bo njegov greh še naprej zapisan tam zgoraj in bo zanj odgovarjal, ko bo stopil pred sodnika. Alojz si je dal pri krojaču za en odpustek delati obleko, ki je mešanica med meniško haljo in vojaško uni- formo, v katero oblečen čisti svet greha. V enem letu smo si postavili lepo dvo- nadstropno hišo, s katero so, kot je rekel Alojz, tam zgoraj, in za to se Vam naj- lepše zahvaljujem, nagradili zvestega služabnika. Vidim, da Alojz mnogo dela, še njegovo zdravje se mu zdi brez pomena, kadar gre za službene zadeve. Vedno je bil tak, predan delu, nikoli ni poznal oddiha. To me ne moti, pišem vam zaradi nečesa drugega. Slišala sem, da Alojz od žensk pobere za odpustek, kako naj rečem, saj veste, tisto, no, mečkanje v postelji. Je 64 mar to prav? Po cele noči ga ni domov, bogve, kje prodaja odpustke. Zato vas prosim, da ukrepate proti Alojzu Semetu, da ne bo več zahteval name- sto odpustka seks, saj mu gotovo vi niste naročili, naj dela tako. Tega res ne ver- jamem, saj sem slišala govoriti sosede, da ni to nobeno opravljanje dolžnosti, ampak navadno kurbanje. Prosim Vas, če mu to najodločneje prepoveste, saj s tem početjem blati Vaš dober glas in vzbuja dvom v pravičnost zadnje sodbe, če si lahko nekatere babe prislužijo odpustek z raztegovanjem mednožja. Saj je za- kon za vse enak, mar ne? Vas lepo pozdravlja in Vas prosi za čim prejšnjo ugodno rešitev te prošnje Angelca Seme Mirni Dol, 6. maja 1985 65 o božjih zadevah Noe je ubogal Boga; stesai je ladjo, vkrcal nanjo svojo familijo in po dva primer- ka, samca in samico, vsake živalske vrste na Zemlji, da bi tako ohranil rod. Ladja je stala na vrhu gore, pripravljena za plovbo. Na oknu je slonel Noe in opazoval prve kaplje. Tedaj pa priteče zamzek in začne tolči ob les: - Odprite! Odprite! - Noe ga jezen vpraša, kje je hodil. Zamzek se začne izgovarjati, da ni slišal poziva živalim, naj se vkrcajo, obenem pa milo prosi, stoka in joka, naj ga spuste noter. Dežuje vedno močneje. Noe se začne izmikati, da sedaj ne more več odpreti vrat, ker so zalita s smolo, da je že vse polno ni več prostora, da je zamzek prišel pre- pozno in tako naprej. Zamzek tarna in tarna, skuša omehčati človeka. Noe reče: - Poglej! Vse živali na ladji so v parih. Ti si sam. Četudi te vzamem na krov, re- šim le tvoje življenje, ne pa tudi tvoje vrste. In kaj je eno samo življenje proti celi vrsti? - Zamzek odgovori: - Prav imaš. A kdo si ti, da sodiš, koliko je vredno moje življenje, koliko sem vreden jaz, posameznik? Tega nihče od naju ne more presoditi. Bodi velikodušen in usmiljen, odpri vrata in reši življenje! - Ob teh besedah se Noe globoko zamisli. Molči (zamzek že čofota po vodi), po- tem dvigne pogled na Boga, ki slone na oblakih opazuje potop, in zaželi si, da bi bil enak Bogu. Da bi bil tudi sam razsodnik in uničevalec. Pogleda v vodi stoječega zamzka, mu zavpije KO TE JEBE in z odločno in širo- ko kretnjo, kot so široke in čudne poti Božje, nedoumljive smrtnikom, zaloputne okno. Reka, 15. marca 1981. 66 Гт sing in' an оГ nob blues Partizana vodita čez puščavo ujetega Nemca. Sonce je natanko v zenitu, razžar- jen pesek se zažira v podplate, da se vsi trije okorno in utrujeno opotekajo med hojo. Znoj premoči uniforme in jih spari s telesom. Dolgo časa molče hodijo, po- tem pa reče prvi partizan: »Jebemti, se bo že naredila ta noč ali ne? Tako si želim ohladitve, počitka.« »Hodimo že celo večnost, sonce pa se ne premakne,« mu pritrdi drugi. In doda: »Ne bomo več dolgo zdržali.« Nekaj časa so tiho, hodijo zmerom počasneje in teže. Spet se oglasi prvi partizan: »Noč, hočem noč, temo, hočem temo!« In tako dalje kar naprej, dokler drugi, že naveličan, ne odreže: »Zapri oči, pa boš imel noč!« Prvi ga uboga. A takoj spet odpre oči. »Nočem tega, hočem pravo noč, nekaj, kar je zunaj mene, kar prihaja iz realnega sveta, kar ni moje delo.« Zmanjka mu moči, pade na kolena, potem pa obleži, zarit v pesek. Drugi parti- zan naredi še nekaj korakov, a tudi on pade in obleži. Skoraj obenem se sesede tudi ujeti Nemec. Z zadnjimi močmi dvigne glavo, pogleda umirajoča partizana, glava mu drsi v pesek, zapušča ga življenje, pa reče: »Gute Nacht!« Reka, 2. IV. 1981. 67 Mehanizmi herojstva Zgodba je stara in znana. Pravijo, da seje resnično zgodila. Učiteljice jo pripove- dujejo otrokom, da bi jim postalo jasno, kaj napravi iz človeka heroja. Nekako takole gre: Druga svetovna vojna. Sredi velike okupatorjeve ofenzive. Partizanske čete se umikajo (bežijo seveda ni primeren glagol, ker je v taistem stavku samostalnik partizani; te sintagme v socrealizmu ni), težke ranjence skrijejo v votlino; vhod vanjo zakriva gosto grmovje. Poleg njih ostane mlada partizanka - bolničarka. Ranjenci so brez orožja, umikajočim se partizanom je dragocena vsaka puška, le bolničarki pustijo pištolo. Nemci odkrijejo skrivališče, mogoče jih je kdo izdal, mogoče ne, začno streljati proti votlini, približujejo se. Učiteljice pravijo, da so ranjenci sami prosili bolničarko, naj jih postreli, samo da ne padejo živi sovraž- niku v roke. Bolničarka jih uboga. Zadnjo kroglo sproži sebi v možgane. Nemški vojaki najdejo le ohlajajoča se trupla. Ko se izpolni še zadnji pogoj, torej ko zma- gajo ljudje, katerih predstavnica je bolničarka, se ta preseli v domoljubne govore in šolske čitanke, po njej imenujejo vrtec ali bolnišnico. Partizanka ni imela no- bene izbire ali možnosti za odločanje. V obeh primerih umre, pa če jo ustrelijo sovražniki (junaška smrt) ali pa se ustreli sama (herojstvo). Izbrala je drugo mož- nost, ker verjame v zmago. Njeni starši bodo ponosni, da se po njej imenuje jav- na ustanova. Tako. Če v tej fabuli spremenimo le delček, se stvari zasučejo drugače: Druga svetovna vojna in tako dalje, ofenziva in vse drugo je enako kot prej, do trenutka, ko ranjenci prosijo, naj jih bolničarka postreli. Uboga jih, ustreli prve- ga. To je prvi človek, ki gaje ubila, ve, da bo ona zadnji. Ko se vsi ranjenci spre- menijo v trupla, obstane za trenutek. Izbira med herojstvom in junaško smrtjo. Dvigne pištolo in jo prisloni na sence. V tistem trenutku se zasliši zunaj val močnega streljanja, vpitje JUUURIŠ in to- pot nog. Stopi do izhoda in pokuka med vejami. Četa parizanov juriša za bežeči- mi nemškimi vojaki (vsekakor dovoljena sintagma, še več, celo zaželena). Najra- je bi zakričala od sreče. Zbudi se iz otrplosti. Hoče živeti. Spet bo videla znance, domače, svojega fanta. More je konec. ŽIVELA BO!!!!!!!!!!!! V tistem trenutku se spomni na trupla ranjencev, njeno delo. Zave se, da se bo šele sedaj zares odločila. Bližajo seji njeni tovariši - jim bo sto- pila naproti in ne bo drugega kot morilka, ubijalka? Bo vse življenje sanjala o lo- banjah, ki se razletavajo? Možgane, ki ji brizgajo po obleki? ali pa si bo sprožila kroglo v glavo in se pridružila truplom? Postala bo heroinja, mit, literatura? Nima veliko časa. Ampak, brezveze, v Vojni, Revoluciji in Državi so odločitve tako redke, da nima vsak človek nesreče, da bi se moral prostovoljno odločati vsaj enkrat v življenju. Zato jo pustimo samo, mlado partizanko, s pištolo v roki in kroglo v cevi, tri ko- rake od izhoda iz votline, od življenja in od morale .. . 68 Andrej Lutman Laž želel sem si družbe ženske. Zvedel sem številko sobe, kjer živi. Potrkam. Odpre mi svetlolas fant prijaznega pogleda. Izustim: Stanuje tukaj ženska, ki jo poznam? Odgovori: Da. V umivalnici pomiva posodo. Odidem v umivalnico. Za steno stojita pri koritu ženska in fant, tokrat čmolasa. Obrneta se k meni s kapljajočo posodo v rokah. Rečem: Je bil tukaj? Pogledam jo: suha, manjša od mene ali skoraj toliko velika, kratkih las, koščene- ga obraza, z izpuščajem na levi strani kože, med zgornjo ustnico in nosom. Pože- lim si jo. Smehljaje mi reče: Bil. Kdaj je odšel? avtomatično nadaljujem in jo gledam. Zdrava za poželenja. Zakaj ni sama? Morda petnajst minut, spet z nasmeškom. Rad jo imam. Ima črne lase, črno obleko, svetle gibe. Vrnil sem se domov. Skoraj sem pozabil nanjo. Zraven mene sedi ona. Tudi ženska, vendar drugačna. Imava se rada. Odide. Grem v kopalnico. Začnem drkati. Mislim na žensko s kapljajočo posodo v ro- kah. Peljem jo v sobo. Ves čas se smeji. Sedeva na posteljo. Razgalim ji trebuh do dojk in mednožja. Uživava. Zagledam se v ogledalo nad lijakom. Zamižim in jo gladim po nogah do zrasta, skozi črne dlake do ustnic in notri, da vztrepečeva. Smejim se v ogledalu. Odprem pipo in splaknem spermo v odtok. Vme se. Ležim na postelji. Si drkal? reče. Dvakrat, seji zasmejim in ji napravim prostor zraven sebe. 69 Pa? Pa to je tako, kot bi bil šel po ulici, kot vedno bi bil premikal nogi. Zelo hitra hoja z vetrom v hrbtu, da suknja frfota, pa roki na zatilju prekrižam, pa hodim po cesti kot vedno. Rad bi bil videti pomladno sproščen. Suknja je pomladna, mi je rekla zadnjič Sora; naj ji bo tako ime, ker je eksotična pa ker Sore še nisem videl. Če bi jo že bil videl, bi se je zagotovo spomnil, kajti rek pa res ne pozabim. Tudi jaz sem ji pohvalil suknjo, iz navade, kot je bila navadna tudi njena suknja. Kakor hitro sem izrekel pohvalo, ki ni bila iskrena, da bi nekako nadaljeval pogovor - se je pogovarjanje nehalo. Zastanek v hoji, ko se ji ne prepuščaš več, pa želiš nekaj narediti iz te vedno iste hoje. Hočem nekam iti, pa postane hoja neko premišljeno in nevrotično cepeta- nje z nogama. Pridem pa prav tako nikamor. Tako se je pogovor nehal, pa dva nasmeška, pa je odšla drugam, morda komu drugemu pohvalit suknjo. In tako obstanem v hoji, vse veselje me mine, pa zahodim v kakšno gostilno in opisani tip hoje je pri koncu. Čez natančno doočen vedno enak čas spet hodim, premikam nogi v povsem dru- gačni hoji. Zavedam se vsakega koraka, vsakega delca hoje. Le tako spet kam pridem. Po navadi na izhodiščno mesto prejšnje hoje. Tedaj se pa zares nasmeh- nem, kot se nasmehnem večno znanim, do obupa poznanim dejstvom; da se ne spravim v slabo voljo, se zasmejem. Natanko to sem se naučil: smejati, no, če sem skromen, nasmehniti. Ni to tisti smeh, ob katerem pozabim prav na vse, pač pa smeh, ko se zavedam, da se moram nasmehniti, drugače zna biti še slabo. Zgodi pa se, prav pogosto, da me kakšna oseba ustavi v hoji. Tedaj pač ne pre- mišljujem o postanku, ampak se zazrem v motnjo. Nekako mi ni všeč, če moram stati na istem mestu, pa to osebo povabim v hojo. Redko mi uspe, da nimam us- peha. Tako tej osebi, ki je ženska, rečem, če tudi ona hodi. Prav blesavo me pogleda pa vpraša, če imam spet mačka, pa seji zasmejim, tokrat s tistim posebnim sme- hom, ki je podoben predenju mačk. Ne, se zlažem, pač pa sem pravkar premiš- ljeval o hoji, pa sem te hotel pritegniti v svoje razmišljanje s tem, ko sem te pova- bil v hojo. Morda bova skupaj kaj pametnega shodila, še pristavim v izziv. Ja, tudi jaz hodim, skoraj tečem, mi bolj zakliče, ker sem hojo krepko pospešil, ona pa se trudi, da me dohiti, in šele tedaj spustim roki z zatilja, dajo lahko pri- mem za roko. Tudi ona ima vlažno, da se lahko še bolj sprostim in še pospešim hojo. Nikar tako hitro, soparno je, dahne. Nič zato, modrujem, dež se bo krasno prile- gel. Nič ne reče. Še bolj si stisneva roki, in če pretiravam, trdim, da je švic kar kapljal od najinih stisnjenih rok, tako v sredi med nama. Njen del kapljic je bil švic preveč oblečenega telesa, moje telo paje dajalo kapljicam alkoholni nadih. 70 Moral bi se stuširati, pomislim, pa jo zavoham in spet sem še bolj sproščen. Skle- pam, da zaudarjam, pa vendar še ne. V tako toplem razpoloženju prideva do kontejnerja s sladoledi pa brez nepotrebnega čvekanja zahodiva dalje vsak s svo- jim ježkom v ustih. Natanko vem, kaj me prešine, da ji položim svojega ježka na mehko kožico tiste- ga dela vratu, ki prerašča v uho, da me z začudenjem, ki očara, zazre. Hitro obli- žem del ježka, pa še belo liso na njeni koži. Spet pretiravam, da reče: Natančno vem, da imaš mačka. Sol ti prija. Samo tvoja, se branim, pa: Kure, pa taka litera- tura! pomislim in skupaj se zasmejeva s tistim smehom, ki ga ne bi znal opisati bolje, kot da rečem, daje neopisljiv, na trenutke kar nepopisen: tako z ježkom v roki, kot na televiziji, pa hodiva, da spet vse skupaj spet bolj približam hoji. Kaj ne bi malo posedela, rečem, ko zagledam klop pod nama. Ja, pa še v senci je, hitro skoči nanjo, da me kar potegne s sabo. V posvečenem hrupu poliževa jež- ka, si malce pretegujeva noge po popljuvanem asfaltu, sem pa tja se pogledava, nasmehneva in nama je kar fino, da ji spustim roko. Z roko popolzim po njenem licu, da nekako otrem švic z njene razgrete kože. Nagnem seji k uhlju, pa ji zaše- petam par besed vanj in jo poljubim v mečico. Skoraj v istem trenutku me prime za roko, res ni pomembno katero, in zaženeva se v tek med ljudi, da se nama be- dasti umikajo; tako sva razigrana, pa bi skoraj pozabil pripomniti. Tečeva skozi rdeče semaforje, čez most, v senčnate predele mesta. Na polnem postajališču za trolo se v teku objameva, kar zlepiva v mlačnem švicu. Kotaliva se med ljudmi, včasih se nama uspe poljubiti, bolje rečeno: oblizati, pa tudi jezi- ka se lepita, ko se zakadiva v neko temačno \éìo. Vlaga včže je najina vlaga teles in jezikov in udov; tako blizu sva drug v drugem, da bi doživel nepozaben šok, ko bi od nekje prišla hišnica, pa bi mi zarila metlin ročaj v rit. Zlahka bi šel glo- boko vame, tako vlažno je vse skupaj, pa se to ne zgodi. Le kure postane ročaj mojemu telesu v njeni prešvicani roki, ki je bolj in bolj prešvicana, in ko postane v0ža sončna kot še nikoli, se švic roke združi s švicem kurca, ki kot dež poškropi v soparo dne. __ Šele zdaj se zavem, da sopem v njena usta, ki pa jih ne osušim, kot bi si prav lah- ko mislil, kar mi dokažejo, ko se zagrizejo vame in moja vanje. Tedaj začutim, da mi je spustila ročaj. S prešvicanimi prsti se me dotakne na tisto že opisano mesto, kamor sem ji bil položil ježka, da začutim lepljiv božljaj, nato pa njen je- zik, ki mi gaje bila izpulila iz ust. Vedno sem bil za kontra, reče, ko leživa na travi ob reki, pa ne bom opisoval hoje od tukaj do tja zaradi tistega že znanega izreka: Pa kure, pa taka literatura! 71 Postretro POSTRETRO: Tadej Zupančič Luka Novak Denis Poniž Tine Hribar 72 Tadej Zupančič Alkimija retrogardizma, Was ist Kunst? Wie man zum Stein spricht, wie du, mir vom Abgrund her Paul Celan, Radix, Matrix Claasen van Gaelderen v knjigi Zum neuen Tag (Berlin, 1985) opredeli Paula Celana kot vodilnega evropskega postmodemističnega pesnika - prav na podlagi dejstva, da lahko v njegovih pesmih (že od najzgodnejših naprej) odkrijemo tri komponente (ki so obenem tudi principi pisanja) postmodemistične literature gre za uporabo zgolj prispodobe metafore (metafor ni, besede se vračajo k samim , sebi, ni dokončnih, navdušujoče bleščečih se rešitev iz zaprtosti ponarejene sim bolne strukture pripovedi), za palimpsestno nevtralnost izjav (izjava je nujno tak šna, kot je - vedno, znova, vedno znova obvezujoča; tudi če je že bila nekoč po dana // gre preprosto za to, da je eklekticizem zavezujoč, ponaredek izključen ponaredka ni) in optimalno nonšalanco (tudi cinizem in prilagojeno simulacijo za odblesk magičnih literarnih razsežnosti izjav, za ironijo). Pesem Radix, Ma- trix je izšla v knjigi Die Niemandsrose, ki je bila objavljena leta 1963. Namreč, tudi v navedenih treh verzih sicer daljše pesmi, lahko odkrijemo vse tri temeljne komponente/principe postmodemistične literature. Predvsem gre za tenkočutno obnovo neke Goethejeve pesmi, objavljene leta 1848. Za postmoderno umetnino - umetnino, kakršna lahko nastane in obstane - pa je, po teoriji nemškega teoretika Janosa Hellmeyerja (Der Fall Dichtung; Ham- burg, 1984), značilno prekrivanje semantičnih plasti oziroma: postmoderna umetnina je spoj fenomenološke globine časa (gre za pojav umetnine v času) in avtentične alegorije določenih simbolov, kot jih vsebuje arhetipski znakovni obrat (gre za pojav umetnine v prostoru) - ki to umetnino tudi obvladuje. Pri tem je seveda pomembna tudi struktura samega časa oziroma struktura hipote- tičnih projekcij časa v mitu in časa v umetnini. Pri tem pa gre za drugačno možnost refleksije. Umetnik dobi drugačen odnos do umetnine, ki jo je ustvaril. Prijetno staromodne Adomove teze o dialektičnem odnosu med kritikom in umetnino oziroma umetnikom so lahko veljale za ob- dobje vihamištva modernizma, za obdobje postmodernizma pa ne morejo več. V obdobju postmodernizma se namreč nujno uveljavi apokrifni odnos kritike do umetnine, kar pomeni, daje kritika že vsebovana v postmodemistični umetnini. Rodi se apokrifna kritika. 73 Umetnina je talco že sama v sebi integralna, samozadostna - umetniški ciklus je sklenjen v umetnini sami. Prav zaradi tega je postmodemistična umetnina pri- vlačna za zunanjega opazovalca, gledalca, bralca - kajti o umetnini, preprosto rečeno, ve vse. Ni nikakršne mistične zastrtosti ali vzvišenosti, ki je krasila veči- no modernističnih umetnin. Poleg umetnine dobi namreč zunanji opazovalec, gledalec, bralec, še kritiko, ki je prav tako nastala v umetniški produkciji postmodernističnega umetnika (recimo, dva - sicer dosti znana in razvpita - pri- mera tega postopka je prispeval John Barth s svojima člankoma The Literature of Exhaustion, 1967; in The Literature of Replenishment: Postmodernist Fic- tion, 1980 - ki sta kar najlepša primera takšne apokrifne kritike). Pri tem pride do prav zanimivega paradoksa: ali se zaradi tega zunanji opazova- lec, gledalec, bralec, ne začne, preprosto rečeno, dolgočasiti? Umetnine se mu zdijo »nekako znane«, žanr »lahko prepoznaven«, simbolna struktura »ni pre- težka«. V tem je namreč paradoks: prav zaradi tega je postmodemistična umet- nina počena - potreben šiv paje možnost postmodernističnega diskurza, ki nika- kor ni negacija povedanega (gre za umetnine: literarne, glasbene, slikarske etc., etc.) temveč tehtni premislek le-tega. Prav zaradi tega je postmodemizem zgrajen alkimijsko. Tudi retrogardizem je zgrajen alkimijsko - in vendar, ali lahko ob retrogardizmu govorimo o postmodemizmu? Zgradba slovenskega retrogardizma (v bistvu drugod po svetu tega izraza ne upo- rabljajo, vsaj v tem pomenu ne - gre za izrazito slovensko označevalno podmeno -anahronizem in neoekspresionizem sta drugače vezana na možnost eklekticiz- ma; eklekticizem je za slovensko - majhno - kulturo oziroma umetnost nujnost, kajti le tako se lahko »naslika eno, da bi se odslikalo drugo« - to pa je bistvo in temeljna razsežnost sleherne umetnine - namreč takšna arkadijska senca, ki raz- bije vizije in oblikuje uravnotežen obrazec simbolnega diskurza) je premeščena. Premeščena je iz opsisa slovenske umetnosti v enciklopedijsko zastavljen dispo- zitiv o dominantni ideološko-umetniški funkciji le-te. Gre za »intenzivno agita- cijo in stalno sistematsko, propagandno-ideološko ofenzivo«, kot izjavljajo La- ibach v intervjuju, sestavljenem iz izbranih odlomkov intervjujev, kot so jih da- jali različnim novinarjem različnih medijev. Intervju, imenovan Das Leben ist die grösste Kraft, die alles schafft, je bil objavljen v tematski številki Problemov (6/1985) Neue slowenische Kunst. Osrednji princip delovanja skupine Laibach (v tem primeru gre samo za skupino Laibach, in ne tudi za skupini Irwin in Gledališče sester Scipion Nasice, ki sku- paj z Laibach predstavljata jedro retrogardizma - s tem pa tudi Neue slowe- nische Kunst), je torej populariziranje umetnosti - Nove slovenske umetnosti, katere del je tudi Laibach-Kunst. Metafraza: Laibach-Kunst kot arhetipski vzorec za Novo slovensko umetnost. Laibach-Kunst ni nova umetnostna smer, je princip delovanja. Gre namreč za celotno predominanto semantične konfluence »očiščevanja in regeneracije«, ki se preko »ambivalence strahu in fascinacije« izkristalizira v Neue slowenische Kunst. Neue slowenische Kunst omogoča »teror eksorcizma« - katerega pa omogoča zgolj simbolna noetika. Simboli, ki so strukturalno zavezani mitom, lahko funkcionirajo tudi kot provo- 74 kacija, nikakor pa ne morejo funkcionirati zgolj kot monadni zapis. In zakaj kot provokacija? Laibach pripišejo določenemu simbolu respektiven pomen: za pri- mer vzemimo modificiran črni Maljevičev križ in jelenje rogovje. Gre za monad- ni zapis, ki pripisuje križu kot najmogočnejšemu od vseh simbolov (pri križu gre za prvobitno sintezo, za klasične obrede iniciacije - gre za arhetip) prav te pome- ne, ki pa se v okviru geste popularizacije spremenijo. Pomen simbola se izrodi v kar najbolj lascivno obliko tavtologije, kije, kot je znano, postopek magije, s ka- terim iščemo zatočišče takrat, ko kake stvari ne moremo pojasniti (Roland Bart- hes) - iz simbola se izrodi v vakativni znak. Tako križ, kakršnega kot simbol uporabljajo Laibach, postane prispodoba za malteški križ (kar je še najmanj!) ali celo za svastiko. Ali: jelenje rogovje. Simbolna teorija zagovarja spekulacijo, da rogovje pomeni prečnico na križu (zaradi razvejenosti rogovja se tako križi z eno, dvema ali tremi prečnicami modificirajo v enega, vseobsegajočega, večnega, mogočnega - v vsta- jenje). Pomen, ki pa ga dobi rogovje kot vakativni znak, se kaže takole: izzivanje, postavljaštvo, brezbrižnost. Gre, seveda, za obstruktivizem. Najlepše pa se lahko prikaže funkcioniranje polja, kakršnega ustvari vakativni znak, prav ob »prepovedi nastopanja skupine Laibach v Ljubljani«. Gre za ime, Laibach namreč, ki je »sugeriranje na konkretno danost možnosti za nastanek politizirane (sistemske) ideološke umetnosti zaradi vpliva politike in ideologije«, kot je zapisano v obliki manifesta Laibach-Kunsta v Novi reviji (številka 13-14/1983). To pa pomeni: ime sugerira - in ne kaj drugega. Ime v aspektu ver- balnega prikaza predmeta paje samo - znak. Vox populi - Image skupine Laibach - ter celotnega Laibach-Kunsta (retrogardističen, poleg tega pa še potencirano militanten, segmentamo manipulativen) lahko prav tako razumemo kot simbol. Kot simbol za parabolo oblasti. Ko pa pride do geste po- pularizacije, se zgodi tisto, kar smo tako ali tako pričakovali - obstruktivizem oziroma totalna vakativnost. Namreč, populistična recepcija se nujno omeji samo na ime in image. Tako pa razumejo pojav Laibach tudi strukture gospostva v tej državi. Nekaj je torej umanjkalo. Če Laibach zagovaijajo strogo manipulativno struktu- ro evokacije ideologije in umetnosti, potem nujno zagovarjajo enoplastnost druž- be - oziroma države. Vse mora potekati znotraj KONVENTA (Nova revija, šte- vilka 13-14/1983), KONVENT mora predstavljati družbo - oziroma državo. KONVENT se spremeni v družbo - oziroma državo. To so kanonizirali v Gledališču sester Scipion Nasice z izjavo: Gledališče je dr- žava. Machiavellijevo priporočilo, naj si vladar prizadeva, da ga bodo ljudje ljubili in se ga bali, je vsekakor na mestu. Ker pa je težko zagotoviti hkrati ljubezen in strah, potem naj se vladar raje odloči za strah, ker je varnejši kot ljubezen. Lju- bezen namreč zahteva nasprotne usluge, strah paje enosmeren. Etc. etc. Gre za to: med Laibach-Kunstom in populistično recepcijo le-tega obstaja zgolj enosmerna morfokomunikacija. Sami Laibach poudarjajo, da gre za »materializacijo ideje na nivoju miselnega simbola« (Nova revija, številka 13-14/1983). Pri tem pa nastane zanimiv obrat: 75 antropocentrizem arhaizmov, ki se kaže v besedilih, ta miselni simbol izprazni - v resnici iz njega odstrani idejo. Tovrstna deidealizirana besedila postanejo poet- sko diskurzivna! Najlepši primer za to je besedilo Zlata doba (ki nosi letnico 1984, objavljeno paje v Problemih - Neue slowenische Kunst, številka 6/1985). Gre za prispodobo metafore /Sejalec, reci o žetvi,/ ki jo jutri požanješ,/ daje ona tvoja že danes./ /Zlata doba! nikoli prišla ne boš/ - ki pomeni, da se miselna pro- jekcija simbola žetve (Zlata doba) - kot obreda izpolnjevanja mita - spremeni v evokacijo poželenja po že požetem (torej arhaičnem), kar pomeni, da gre za očiš- čenje prvotnih, čistih glasov v umetnosti, gre za katharsis umetnosti. Semantično nabita prispodoba metafore je tako odvezana od matric, ki veljajo v ideološko li- nearnem svetu. Recimo: pesem Zlata doba je zgled postmodernistične pesmi. L. 1940 je nemški pesnik Gottfried Ebersbach izdal pesniško zbirko Die Dämmerung. Gre za romantično-populistične izpeljanke manirističnih pesmi, kakršne je kanonizira! vodilni avtor nemške Blut und Boden literature Hans Friedrich Blunck s svojo zbirko Balladen und Gedichte iz leta 1937. Gre za to, da je Ebersbach napisal pesem z naslovom Das goldene Zeitalter, ki se glasi /Der Säer, sag mal ueber die Ernte,/ dass Sie schon Heute deine ist./ /Das goldene Zeitalter,/ - kjer gre prav tako za obliko motiva Zlate dobe - vendar je pri Laibach pesem komplementar- no nadgrajena s semiotično podmeno /ki jo jutri požanješ/. Požeti - požanješ? Kdo? Gotovo tisti, ki je sejal. Torej Sejalec. Dejansko gre v obeh pesmih za mo- tiv Sejalca. Pri tem paje zanimivo to, da ko zapiše Sejalec Ebersbach, ima v mis- lih mogočnost somraka (kot vrhunca pomenskih obratov klasične nemške mito- logije; somrak daje in jemlje) - ko pa zapišejo Sejalec Laibach, pomeni, da gre za kodiranje mita Sejalca, kakršen obstaja v slovenski mitologiji. Dejansko, Sejalec ima v slovenski mitologiji izjemno mesto - sejanje in žetje sta ekstremna apokaliptičnega lexisa slovenskega fundamenta. Zemlja, seme, seja- lec, sejanje, rast, rastje, žetev, pridelek, kozolci, sušenje. Potem tudi krst, Tri- glav, večnost, majhnost. Zato nastopi redukcija, kije vsekakor upravičena. Sejalec je torej tista reduktibilna razsežnost slovenske mitologije, ki omogoča vz- postavitev Neue slowenische Kunst. Pri tem je značilno, da so do motiva Sejalca (Sejalec pa je tudi metafora za celotno umetniško gibanje retrogardizma) vse tri skupine prišle po različnih poteh - ne moremo namreč trditi, da je Laibach- Kunst temeljna izkušnja slovenskega retrogardizma in da sta skupini Irwin in Gledališče sester Scipion Nasice samo podrejeni Laibach-Kunstu - recimo: La- ibach s pomočjo »rekapitualcije režimskega 'postmodernizma'« (Problemi - Neue slowenische Kunst, 6/1985); Irwin na način »afirmacije kontinuitete slo- venske preteklosti kot edinega horizonta bodočnosti« in »vpoklica zgodovinske izkušnje, predvsem slovenske likovne umetnosti« (Problemi - Neue slowenische Kunst, 6/1985) ter revitalizacije »tradicije umetnosti malega naroda, kije v svoji formi zelo eklektična« (Časopis 3+4, Beograd 1985), Gledališče sester Scipion Nasice pa »iz kulture in civilizacije, ki jo Gledališče sester Scipion Nasice v svoji retro-produkciji obnavlja in vedno znova travmatizira. Stil gledališča sester Sci- pion Nasice ni avtentičen,« in totalnosti »estetske vizije države, ki je vizija ne- mogoče države« (napoved premiere retrogardističnega dogodka Krst pod Trigla- vom, izdal Cankarjev dom, december 1985), kjer gre torej za obnavljanje stilov. 76 ki pripelje do retrogardističnega istenja abstraktnega in konkretnega - odnosa do umetnosti. Motiv Sejalca je torej tista reduktibilna razsežnost slovenske mitologije, ki omo- goča vzpostavitev Neue slowenische Kunst. Laibach-Kunst pa je seveda celostna umetniška produkcija, ki zajema zares vse zvrsti sodobne umetniške produkcije (Laibach trdijo, da je njihovo »delo indu- strijsko, jezik pa političen« - Nova revija, številka 13-14/1983) v času možnosti njihove reprodukcije (Walter Benjamin): glasbo, video, upodabljajoče umetnosti (slike, tudi plakati - ki jih nujno moramo šteti med komponente upodabljajoče umetnosti), literaturo, gledališče (gre za performance), klasični film etc. etc. Glasba. Plošče Laibach (12" 45 rpm - založba L. A. Y. L. A. H., Belgija), La- ibach (33 Ip, založba ŠKUC Ljubljana) in Rekapitulacija (2 x 33 Ip BOX, založ- ba Walter Ulbricht Schallfolien AG Hamburg), in že napovedani izidi novih plošč - ekstremirajo tezo, da je prav glasba najpomembnejša komponenta v umetniški produkciji Laibach-Kunsta. Namreč, pri Laibach gre za glasbo, ki ni zgolj variacija, temveč predvsem transformacija autre-strukture rafiniranih zvoč- nih sklopov - za katere paje značilna transparentnost in monološkost semantič- ne zgradbe. Dejansko ta glasba »nima ničesar, a ima vse« (Problemi - Neue slo- wenische Kunst, 6/1985), gre za paralakso. Zato je tudi nesmiselno govoriti, da se v sodobni slovenski umetnosti---Oziroma, kakor pravijo Laibach /Prešla bo sodba veka/ in naših dni stremljenje,/ in narod vstal bo slaven / v mogočno pomlajenje!/(Na plošči Rekapitulacija 1980-84), kar pomeni, da gre za nasta- nek praktične ideologije (Althusser), ki je sestavljena kot paradigma korelata oblike montaže pojem-reprezentacija-projekcija (na eni strani) in oblike monta- že obnašanje-stališče-postopek (na drugi strani). Celota tedaj deluje kot zbirka praktičnih pravil, ki izražajo principe funkcioniranja ideoloških obrazcev glede na zavzemanje konkretnih pozicij - kar zadeva realne objekte in dejanske pro- bleme njihove družbene ter individualne eksistence. Omejitev ni. To je princip ideološke dejavnosti Neue slowenische Kunst. Tudi zaradi tega je retrogardizem zgrajen alkimijsko, ne samo zaradi premeščene zgradbe - iz opsisa slovenske umetnosti v enciklopedijsko zastavljen diapozitiv o dominantni ideolo^co-umetniški funkciji le-te. Gotovo paje, kot je že bilo omenjeno, prav afirmacija mita Sejalca tista interven- tna gesta, ki omogoča vzpostavitev Neue slowenische Kunst. Recimo: skupina Irwin uporabi motiv mita Sejalca (Sejalca, kakršnega je leta 1907 upodobil Gro- har) kot šiv na tetraptihu Irwin-OHO: Svoji k svojim. Modernistične instalacije skupine OHO na prostem doživijo tako formalno udejanitev v klasične »štafelaj- ne slike« (za katere je značilna tehnika olja, gre pa za uokviritev slike z okvirjem in pretežno manjši format te-iste slike). Hipermodernistične performance- instalacije, temelječe na štirih prapočelih, namreč vodi, ognju, zraku in zemlji - sedaj udejanjene v klasični »štafelajni sliki«, pa se povezujejo z arhetipskim mo- tivom - motivom Sejalca. Slike so bile izpostavljene lastnemu počelu (vodi, og- nju, zrak, zemlji), ki jih je zaznamovalo in tudi postaralo - kar je šele omogočilo, da so se vse štiri slike vrnile v šestdeseta leta, leta, v katerih je delovala skupina OHO. Poleg tega pa tudi sama »oblika projekta odseva težnjo po trodimenzio- nalnosti modernističnih likovnih produktov in hkrati predstavlja spomenik iz- 77 kušnji preteklosti« (Irwin, razstavni list ob postavitvi Likovnega dela meseca v Cankarjevem domu, januar 1986) - kar pomeni, da se tetraptih palimpsestno vpisuje v prostor. Določena formalna izkušnja, nov kontekst. Gre pri tem za eklekticizem? Gre za potencirani eklekticizem, ki pa v tem primeru pomeni »vpoklic zgodovin- ske izkušnje, predvsem slovenske likovne umetnosti, vztrajanje pri stalni permu- taciji načinov gledanja, reinterpretacija in poustvarjanje likovnih modelov prete- klosti ali sočasnosti« (Program skupine Irwin, objavljen v Problemih - Neue slo- wenische Kunst, številka 6/1985). Preteklost in sedanjost: gre za uporabo metode potenciranega eklekticizma, kateri se pridružuje retro princip kot regulativna, postamentalna matrica. Dejansko je eklekticizem tista inkonsekventna razsež- nost, ki omogoča nerazumevanje retrogardističnega (še bolj pa postmodernistič- nega) principa delovanja, namreč, na retrogardistični (še bolj pa na postmodemi- stični) princip delovanja je treba gledati kot na celoto, kot na konsistentno zasta- vljen visokomimetični modus - na katerem temelji arhetipska zasnova sodobne, postmodernistične umetnosti. Prav zaradi tega lahko štejemo skupino Irwin za skupino postmodemističnih slikarjev. Vendar pa se pri tem pojavlja še en problem: slikarstvo skupin Laibach in Irwin je lahko prepoznavno. Zdi se, da gre za metonimije slik Petra Philippija in Hein- richa Beranna - vendar se samo zdi. Reinhard Merker v knjigi Die bildenden Künste im Nationalsozialismum (Köln, 1985) lucidno razloži »postulat ljudsko- sti«, kjer pa ne gre samo za ljudskost, ampak tudi za »afirmacijo narodnosti/na- cionalne kulture« - kot imajo v svojem Programu sicer zapisano tudi člani sku- pine Irwin (Problemi - Neue slowenische Kunst, številka 6/1985) - ki pa za La- ibach velja toliko, kolikor se slike skupine Laibach in Irwin navezujejo na temat- ske sklope in fascinacije le-teh skupin. Gre za razmerje med tipološko strukturo, kije zgrajena na paradigmah, in ikonografijo slik. Recimo: ciklus slik skupine Ir- win Laibach žena je tipološko strukturno nedoločljiva. Namreč, struktura slike doživi rez, kar pomeni, da se navezanost na artikulacijo Laibach-Kunst ontično osmisli šele takrat, ko se projekcija totalnih ženskih obrazov, katerim je prirejen tudi aludirani Sejalec (gre za vprašanje komplementarnosti in razsežnosti motiva mita) - spremeni v empirijo elegantnih obratov diakronega reza sukcesije. Rez in šiv-obenem. Prav tako. Marker ima tako prav, ko trdi, da se ob slikarstvu »z agrarno temati- ko in njenim idealiziranjem« - težko sprijaznimo s posledicami, ki jih je v resnici imelo. Dejansko: apriorno zaničljiv odnos do tovrstne umetnosti - povzroči, da nastane nevzdržen odnos, ko se dela vse mogoče, da bi se dokazala ničevost te umetnosti - pri tem pa se ne ustvarjajo (oziroma, se ne morejo ustvarjati) »kla- sična dela« (pa naj bo ta termin še tako starinsko uporaben) v katerikoli umetno- sti. Irwin pa lahko v vsaki vrsti slikarstva odkrijejo določene komponente, ki se vendarle lahko eklektično modificirajo - v novo umetnino. Uvod v tovrstno problematiko pa pomeni vsekakor James Joyce - sicer moder- nistični (za Robertom Musilom gotovo najpomembnejši) pisatelj par excellence - s svojim romanom Finnegans Wake, v katerem se fantazma preteklosti aplicira na konstrukcijo sedanjosti (gre za eklekticizem), ko pravi: Well, you know or don't you kennet or haven't i told you every telling has a taling and that's the he 78 and the she of it. - Vseobsežnost odnosa med preteklim in sedanjim je faktor identifikacije svetovnega likovnega (in drugega - predvsem literarnega) moder- nizma z likovnim postmodernizmom skupine Irwin. Podobna spekulacija identifikacije paje mogoča tudi ob sliki Vstajenje Gledališ- ča sester Scipion Nasice. Gre za udejanitev metafore Vstajenja, kakršnega so na- povedali v tem Gledališču za noč s 24. na 25. oktober (Problemi - Neue slowe- nische Kunst, številka 6/1985)-poziv k Vstajenju (torej k skupni obnovi gledali- ške umetnosti) se končuje s pozivom Obnova je poziv! - ki pomeni arhetip retro- gardističnega miselnega kroga. Gre - recimo - za temeljni odnos, ki se vzposta- vlja na ravni razpadanja strukture gledališča in likovne umetnosti. Ideološko gledano ima ta igra konotacije to prednost, da pripisuje klasičnemu tekstu (v kontekstu pomenske spremenljivke) določeno formo neverjetnosti; de- notacija ni glavni smisel - čeprav to želi biti (Roland Barthes) - in prav zaradi te iluzije se ta igra spremeni v poslednjo konotacijo (za katero se zdi, da v bistvu pomeni patetično odpiranje in zapiranje pomenskih sklopov), v mogočni mit, s pomočjo katerega se tekst vrača k naravi jezika, jeziku kot naravi. To velja za Gledališče sester Scipion Nasice. Struktura mita je predvsem oblika čiste komunikacije. Slovenska mitologija, na- slonjena na mit Sejalca, se prepusti konotaktivnimu obratu: Sejalec, žetev, suše- nje požetega na kozolcu (motiv, ki ga uvaja Neue Kunsthandlung - Novi kolekti- vizem, ki predstavlja korpus performativnega principa oblikovanja vizualnih ko- munikacij - torej plakatov, oprem za knjige etc. etc. - in je prav tako pomem- ben faktor v identifikaciji Neue slowenische Kunst), temu sledi pejsaž tipične slovenske pokrajine, z drugimi gorami v ozadju in s Triglavom v ospredju! Tri- glav. Krst, prekrščevanje. Gre za intertekstualnost v pisanju Minutnih dramskih tekstov, kakršni so značil- ni za Gledališče sester Scipion Nasice. Gre, ponovno, za premeščanje, tokrat iz enega (ali več) sistema znakov v drugega. Ta prehod zahteva novo artikulacijo tetičnega - izpovedne in denotativne pozicionalnosti (Julia Kristeva). Pri tem pa tovrstni intertekstualni proces citiranja funkcionira samo s pomočjo konotacije: konotacija namreč opisuje način, na kakršen je oblikovan intertekstualni prostor v nekem tekstu. Namreč, vsak nov citat zamenjuje poprejšnje, oblika realistične iluzije se spremeni - ta aspekt intertekstualnosti pa je značilen za uporabo v avantgardističnih tekstih. Posito: »Gledališče sester Scipion Nasice ne zanika možnosti avtentičnega stila, toda sočasno razglaša avantgardo kot edini avtentični stil moderne civilizacije, ki se končuje s porazom revolucij.« (napoved premiere retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom, izdal Cankarjev dom, december 1985). Ergo - Gre za postavitev mita na oder, gre za gledališče - ki ima v sebi hkrati nekaj zmagovalnega in nekaj maščevalnega (Artaud). Mit Krsta, kakršnega je upesnil Prešeren (v letih 1835-36), je zapisan ritmu vračanja (Frye), mit Krsta, kakršne- ga uprizaija Gledališče sester Scipion Nasice, pa je zapisan konstitutivnim sim- bolnim sklopom presežnosti pesniškega (torej liričnega in epičnega) v svoji logi- ki. Intertekstualna razsežnost ostane še vedno najpomembnejša komponenta, če- prav postanejo »kreatorji pomena ritmi in gibanja mas, površin in atmosfer ter glasba in ritmi različnih zvočnih in tekstualnih interpunkcij« - kar pa samo še 79 bolj radikalno izostri performativno razsežnost poezije žive moči (Artaud). Do sledno paje to povedano v Minutnem dramskem tekstu - IDEOLOGIJA (obja vljen v Problemih - Neue slowenische Kunst, številka 6/1985), kjer se PRED SEDNIK južne imperije, brezoblične dežele s tisočerimi novimi templji, na pri poročilo SESTRE zave, da lahko s pomočjo »narcizma nove Ideologije« združi svojo imperijo v Državo. Gre za empirijo. Na SESTRINO priporočilo postane PREDSEDNIK Umetnik - kar pomeni, da nastane določen reflektivni obrat: SESTRA mu priporoči združitev Države, in zato PREDSEDNIK postane Umet- nik. Umetnik naj torej vodi združitev Države, naj torej vodi ljudstvo (parafraza na Laibach gesto Die Freiheit ffihrt das Volk), Umetnost pa tako postane tista vi- zija totalitarističnega modusa, ki omogoča arhetipsko identifikacijo gospostva. Vsaka nova ideologija se torej zaveda svoje preeklekticirane moči. Pri tem pa mit (v našem primeru Sejalca) vzpostavi fizični in objektivni element slehernega spektakla (Artaud) - ki se tako spremeni v »vizijo nemogoče države«, spektakel, sloneč na zakonitostih gibanja igralca po prizorišču in kontrastivnosti le-tega prizorišča (Mejerhold). Kvalitativno retorično vprašanje Was is Kunst? pomeni torej iz-stopanje iz siste- ma znakovnih obratov in razbitih simbolnih struktur v sistem »politike kot naj- višje in vseobsegajoče umetnosti« (Laibach-Kunst), »reafirmacije slovenske kul- ture na monumentalen-spektakularen način« (Irwin) in »apolitičnega gledališča« (Gledališče sester Scipion Nasice). Postmodemizem je zgrajen alkimijsko in tudi retrogardizem je zgrajen alkimij- sko. Vendar bi lahko samo za skupino Irwin rekli, da je skupina postmodemi- stičnih umetnikov. Za Laibach in Gledališče sester Scipion Nasice pa je mogoče reči, da vzpostavljata formo nove, kompleksne in arhetipske totalne vizije umet- nosti - ki je, kot kaže, veliki obrat, presenetljivi dogodek nemogočega (Klossow- ski) in ime prepovedanega iluminizma (Neue slowenische Kunst). Pripis avtorja: pričujoči esej je bil napisan še pred premiero Retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice in izdajo plošče Nova akropola skupine Laibach. Prav zaradi tega oba dogodka tudi nista upošte- vana. To pa nikakor ne pomeni, da sem kakorkoli spremenil stališča, ki so bila izpostavljena; ravno obratno, še bolj sem prepričan, da v resnici gre za silovito umetniško produkcijo ter izredno promotivno moč projekta, ker se mu pravi Neue slowenische Kunst. 80 Luka Novak Preskočimo postmodemizem! Zgodilo seje, da seje čas, še malce nejasen in blodeč, ujel v svojo historično de- terminiranost in ji podlegel do konca. Z vso samoreflektiranostjo in teoretično podlago, morda močnejšo kot kdajkoli prej, je tako rekoč padel vase in se zalju- bil. Čas, ki je zaljubljen, pa ne ve, kaj počne in ne vidi dlje od pet pedi, predvsem še, če je zaljubljen sam vase inje neprikriti, nesublimirani narcis. Postmodemizem; nedefinirana gmota podatkov, skritih po računalniških kleteh, moč kabelske televizije, splet referenc in čudnih tvorb, kolažev, sekanj, presta- vljanj iz enega konteksta v drug kontekst: nabitost, ki samo še ždi. Vedno več lju- di, ki se ukvarjajo z umetnostjo, postaja postmodemističnih. Na vso silo. Podoba je taka, kot da bodo vsi tudi ostali posmodernisti in se bo čas kar ustavil ali pa bo tekel naprej docela nespremenjen. Slovenci si prav tega časa še bolj želijo kot drugje, na zahodu je moč in želja po tem, da se brezizhodnost vsaj prikrije, se preteoretizira, bledi obrisi in ponudbe novega se kažejo v redkih, a dragocenih kot zlato, spisih, vendar se tudi tam večini teoretikov zdi, da je v nekem smislu že vsega konec in bo umetnost dosegla (pomislite, dosegla!) status reprodukcije, poustvarjalnosti, postala bo ogromen violinist-interpret, ki bo svoje reprodukcij- ske zmožnosti razvil do samih bolnih ekstremov, se na koncu zaprl v svojo sobo, v svojo high-tech graščino, in se pogovarjal z inštrumentom (ali ni zametek, bogu bodi potoženo, tako sfrustrirane in degenerirane komunikacije razvil Patrick Sü- skind z dramo Kontrabas?). Ne! Tu ne gre za stalen in obsežno premlet problem odtujitve v postindustrijski družbi, ne gre več samo za to, tu se teze nekoliko me- njajo in postanejo že kar zoprne, bistveno drugačne od tega, kar naj bi danes predstavljalo Zeitgeist. Pesimističen pogled v bodočnost nam pokaže celoten člo- veški korpus, ki korenito spreminja svoj značaj, svoj modus vivendi. Ne gre le za prehod iz dobe v dobo (tu samo imitiram pesimističen pogled, čeprav ga sam ni- mam), ne bo prišel, banalno, zelo banalno rečeno, realist namesto romantika, ampak bo v življenje stopil cesar spomina, da bi razmišljal o tem, kar je storil, a ne bo več ničesar ustvaril, misleč, da je prihodnost zaprla vrata pred seboj. Člo- veške utvare, pomnožene s stroji in umetnim spominom, minucioznim preuče- vanjem tega, kar bi se še lahko zgodilo v preteklosti, če bi na primer Bach ali Chopin živela kako leto več (Hofstadterjeve spekulacije - ali ni to malce noro?) so primer polihistorstva s konca tisočletja, ki je preveč napihnjeno, da bi še ustvarjalo, prestaro je, preveč izkušenj nosi s sabo; samo še sintetizira. Včasih imam smešen občutek, da bo kakšen teoretik nenadoma, takole pred kakšnim Commodorjem, počil od znanja, ki ga je nabil vase, od tiste čudne energije, ki se 81 je nabrala v njem, od tistega miselnega in ironičnega patosa, v katerega se je za- pletel samo zato, da bi dojel čas, ki ga obdaja, a se mu še od daleč, niti za trohico ne sanja, kaj mu je pravzaprav početi. Včasih pa kakšna knjiga vseeno malo prebije povprečje. Nisem častilec Umberta Eca, pa vseeno mislim, daje z Imenom rože (omenjati gaje treba še, to je neizo- gibno, če že ne kot kvalitetno literaturo, pa vsaj kot odraz psihologije časa) zape- čatil postmodemizem. Naredil je nekakšno končno potezo, po mojem je z eklek- tično metodo nemogoče seči dlje. Njegov roman mogoče ni najboljši, nekaterim je celo dolgočasen, priznajmo si že enkrat tudi dolgčas v umetnosti, to bi bilo po- vsem človeško, tudi Zola je bil dolgočasen in je še, tudi Vojna in mir se vleče, a kljub temu prav Zola in Tolstoj predstavljata jedro neke dobe. Šlo je za pomoto v zgodovini, proizvedle so se dolgočasne stvari, ki pa jih vseeno spet in spet bere- mo, da bi dojeli dobo; to so pač dela, ki služijo za Geistgeschichte. Eco je podo- ben primer: napisal je dolgočasno knjigo (malo je treba pretiravati, da bi prišli do kakšnega rezultata) in bere jo zdolgočasen svet shizofrenične narave, sam sebe poln, ki pod krinko komunikacijskega delirija sploh ne komunicira več, ampak se mu vse samo še zdi in je navidezno. Svet, ki je dejansko prešel v neko meta- fikcijo, kakršni se zavezuje precej ameriških pisateljev zadnjih dvajsetih let. Ven- dar Eco ni začel postmodernistične dobe, kakor bi si lahko mislili (no, morda ne ravno začel, pa vsaj dodobra ekspliciral), v bistvu je dal stvarem zaključni pečat, ad acta, in napovedal dobi konec. Vezni člen, postobdobje strastnega časa Spet Eco je v Postilah k Imenu rože nakazal možnost, da bi se periodizacija postmodernizma končala nekje pri Homerju. Kaj paje storil Homer drugega kot to, da je povzel vse tisto, kar je bilo prej in postavil v svoj kontekst? Večino umetnosti je mogoče zvesti na raven kompilacije in nadgrajevanja. Vsak čas po- zna eklektična dela, gre samo za to, kdo zna eklekticizem umetelno in zvito skri- ti ter v tem prikrivanju podtalno in nezavestno odkriti zametke novega. V mnogočem temelji umetnost skozi zgodovino na prikrivanju, ki je večinoma podzavestno. Taje neprestano prikrivanje deklaracij, ki bi prišle direktno na pa- pir. Umetnost je v stalnem procesu estetske avtocenzure. Kar je Kiš povedal v Budimpešti o politični cenzuri in avtocenzuri velja prav tako za estetsko plat. Na ta način lahko sploh obstaja napredek v lepotnih strukturah. Vsak pisec nujno nosi v sebi paleto vplivov pisanja, vplivov lektir, kijih mora prikriti s fino plas- tjo samega sebe. Razvoj je tako postopen in neviden. L'art - to je gomazenje knjig, nočnih branj, glasb in podob bivšega umetniškega in zunanjega sveta, ki se pretaplja in sublimira, je nenehen, paradoksalen napor, da bi nihče ne vedel, kdo pravzaprav kaj piše in ustvarja. Tu se ustavi vsak premislek preveč logične nara- ve: individualnosti ni nikjer, je samo nanašanje novih in novih plasti ter njihovo spreminjanje, kot da je umetnost zemeljska skorja, ki se počasi počasi povsem predrugači in razvije. Izginotje avtorja - the death of the author-je večno, razli- ka je samo v tem, da se to izginotje včasih pojavi eksplicirano. V takih obdobjih se umetnost prelevi v teorijo. Ne, ne mislim na modernistična zlitja umetniške teorije in prakse. Ali ni devetnajsto stoletje ključno za dojemanjfe umetniških ob- 82 dobij? Ali ni ravno romantika dala svetu tisto noto, prišla na dan s tisto karakte- ristiko človeka, ki jo umetnost še zdaj ponavlja in ne more iz nje? Seveda, seve- da, mirno in počasi: deklarirano strast! Strast - ali ni to bistvo človeka? Zgodnja romantika je z Novalisom v romanu Heinrich von Ofterdingen sprva odprla do- stop do neskončne vizije strasti, do strasti, ki je popolnoma čista in nedolžna, otroška in pristna, težeča mnogo više kot Manon Lescaut Abbéja Prévosta. Dru- ga stopnja tega prelivanja neskončnih čustev je Hölderlinov Hyperion, ki je vse skupaj postavil v reflektirano-grecističen položaj in se v nekem smislu že pribli- žal teoriji. De facto pa se zgodi postovski preobrat, kakor bi ga imenoval, šele s Hoffmannovim Murrom ali, še bolje, s Hudičevimi napoji. Žeje tu faza teorije v smislu refleksije in ironije (ne gre za ironijo in parodijo, kakor ju je uporabljal modernizem, ki sta služili, pravi Leslie Fiedler, za razvoj, ne nujno uničenje, konkretne zvrsti, romana, s tem da je ironija služila kot larpurlartistično sred- stvo brez namena). To postovsko fazo, fazo, ki je po nečem (bodisi, da ji rečemo postromantika, čeprav se ta termin uporablja v zvezi s pesniki kot sta Heine in Mörike, ki pa sta samo še odseva romantike, ne pravo postovsko ob- dobje) so krepko podprli Francozi. Nerval je dal strasti, ki jo je razvila nemška romantika, tolikšno mero fantastike, da je postala v realnosti že kar nemogoča; prišlo je do meta-passions, fiktivnih strasti, ki so v bistvu že tako daleč od svoje deklariranosti. da se spet približujejo drugemu koncu, torej priznanju samih sebe kot nečesa, kar je edino možno. Naslednji stadij v tej liniji strasti je Téophile Gautier, pravi restavrater pasionizma, furioso teksta in esteticist v prikrivanju, iettatura in Arria Marcella sta inkarnaciji popolne teoretizacije čustev, čeprav tega videza ne dajeta. V teh dveh pripovedkah (in še v marsikateri drugi) je strast sterilizirana s fantastiko, zavita je v gazo nadrealnosti.ki strasti onemogoča, da bi bila to, kar je: človeško čustvo. Morda prvo postobdobje, kjer so se stvari že tako zaostrile, kjer so postale jasne in napete. Njegov drugi, važnejši pol ustvarjalno- sti, večkrat imenovani praded naše dobe, Flaubert, pa nas je z iznajdbo estetike prikrivanja postavil pred vrata preteklosti in nas obenem prisilil nanjo. To je ne- dvomno napoved Jamesonovega »imprisonment in the past«. Flaubert je tip ce- lostne odprtosti za vplive stilizma in se zato pri njem prikrivanje dogaja pred- vsem na ravni stila, zunanje-formalni plati umetnine, kar se kaže v preciznosti povedanega in - spet smo tu - izključitvi avtorja iz teksta, njegovi prikritosti in anonimnosti. Mogoče je bil Flaubert edini pravi postromantik in esteticist, pred- stavnik prvega obdobja, ki je svojo nestrastnost na glas priznalo. V njegovih de- lih je uporabljen trik, o kakršnem govori tudi Rastko Močnik v predavanju Postmodemizem in alternativa (Ekran 5, 6, 7, 8/85). V nekem smislu je s tem dosežen absolutum perspektive ali optike. Gre za samoizključujočo se postovsko optiko-perspektivo. Auerbach definira Flaubertov način pripovedi, s tem da pra- vi: »Pri Flaubertu Emma gleda, mi pa jo vidimo gledati.« S tem je povedano marsikaj. Vključena je dvojna optika, ki je zelo enovita. Če bi se Flaubert poslu- ževal izključno tehnike avktorialnega pripovedovalca, bi bralec videl samo Emmo. ki gleda, ne pa tudi. kako gleda. Če bi se nasprotno poslužil personalnega pripovedovalca ali kar notranjega monologa, bi videli, samo, kako Emma gleda, in po načelu fenomenologije bi se tudi obdajajoči jo predmeti spremenili v plod njene zavesti. Georges Poulet je pri flaubertovski združevalni optiki izpeljal ide- ■ 83 jo o krožni misli. Ta misel, namreč implicite avtorjeva, prehaja od obdajajoče realnosti v primerjavo (ki ni metafora v klasičnem smislu, morda bi tu že lahko govorili o videzu metafore) s stanjem Emminega duha in nato iz tega stanja nazaj v obdajajočo realnost spet s primerjavo. Tako je dosežena perspektiva, ki avtorja dejansko izključi iz dela, ostane samo stvaritev sama na sebi, v bistvu regirana po božjih principih kreacije, avtonomna, saj se dogaja v krogu. Romantičnega subjekta ni več (ali pa je izpeljan do skrajnosti) in ni več potrebe po povsem sa- mostojni in samovoljni, neki stvamikovi viziji realnosti. Tuje delo, ki avtorja iz- bije iz sebe in ostaja samo. Avtorja ni, izključen je iz igre, lahko se umakne v anonimnost. Temu bi lahko rekli popolna volja do vpliva, resnica je sestavljena iz 360 delcev, ki tvorijo krog: avtorja pri tem ni, je le sintetizator (a spet ne samo eklektik). Močnik izvaja to na sodobnem slovenskem primeru, sliki Vstajenje Gledališča sester Scipion Nasice skupine IRWIN. Takole: »Ne gledate perspekti- ve, ampak gledate - kako se gleda perspektiva. To dvojno gesto vam naredi, vne- seno je očišče eksplicitno v tisto, kar se znotraj tega očišča prikazuje v neki orto- doksni perspektivi, kar ima to neverjetno posledico, da vidimo samega sebe kot gledajočega.« Potem govori še o Valéryjevem stavku »se voyant voir« (videti sebe videčo) in zaključi s tem, da nam postmodemizem pokaže pogled kot ujet. Naveže še na Derridaja in njegov pojem dekonstrukcije, kjer pa gre po mojem že za hujši postmodemistični ekstrem. Skratka, kaj se pokaže v teh postobdobjih? Pokaže se to, da imamo pri umetniških tvorbah, ki jih danes srečujemo, opraviti verjetno s konstantami umetniškega ustvarjanja, ki so ponovljive in se v zgodovi- ni res ponovijo, seveda v variacijah, ko je duhovna atmosfera za to primerna. Ecove trditve so verjetno pravilne, a potrebno jih je še modificirati. Prav vsaka doba ima svoje sintetizatorje in eklektike, stalno se pojavljajo umetniki, ki eks- plicirajo prikrivanje avtorstva na ta način, da se dosledno podvržejo vplivom in njihovemu prenašanju iz nekega fiksimega koncepta v novo, nedoločeno tvorbo. Se pravi, da gre za poseganje čez zgodovino ali pa za udarec mimo nje, torej za ahistorično kategorijo, kakršna je na primer manierizem. Postmodemizem, pod tem imenom pač kot zgodovinsko določeno obdobje, je conditio sine qua non človeštva. J. F. Lyotard govori o »condition postmoderne«, pri čemer takoj po- mislimo na condition humaine. To je del človeškega ciklusa, ki mora biti in je nujen, ker je tako zelo človeški. V taki, ponovljivi obliki, bi mu bil bolj na kožo pisan izraz postižem ali interregnum, ker gre tukaj vedno za prehod iz enega ob- dobja v drugega. Tisti zbor umetniškega valovanja različnih višin, ki seje razbo- hotil med romantiko in simbolizmom (ali kar modernizmom, če smo predrzni), torej predvsem fantastika in esteticizem, v nekem smislu realizem v celoti kot strukturiranje človeštva in njegova biološko-sociološka determinacija (saj to tudi je estetsko, esteticistično v končni instanci, zelo teoretično), predvsem pa prikri- vanje čustev s fantastiko à la Gautier in s psihologijo à la Dostojevski, je bil in- terregnum - ne nepomemben - ko so strasti zmrznile in se teoretizirale. Te so kot čist diamant udarile na piano šele s simbolizmom (Verlaine in Baudelaire, deloma Mallarmé, z Wildovimi pravljicami in, denimo, Gidovo Isabelle, kar vse je nakazalo pot v moderni roman. Teksti tega obdobja, namreč dvajsetih let na začetku našega stoletja, so sicer primeri vrhunske strukturiranosti in premišlje- nosti (ne bi spet vlekli na dan Manna in Musila, stvari so jasne), vendar se v vsa- 84 kern romanopiscu pojavlja odločen status atmosfere, predvsem je za to dobra ilustracija Proustovo iskanje in Joyceov modernizem od začetka do konca v ma- lem, ki strastno teži k odprti, deklarirani strasti modernističnega vrveža. Prepro- sto, kajne? Zgodovino umetnosti je treba v določenih, kriznih trenutkih, povsem abstrahirati, za kar je potrebna konkretna in odločna domišljija. To, kar je bilo do zdaj povedano, je zame dejstvo, in četudi morda preveč suvereno postavljeno in eksplicirano, zategadelj toliko jasnejše in kleno. V trenutku, ko sami živimo dobo, ki se je tako zapletla vase, je nujno potrebna simplifikacija nekaterih stva- ri, ki so na prvi pogled brezizhodne. Kajti vedeti je treba (in predvsem verjeti v to), da umetnost ni nikoli brezizhodna, da je umetnost prav zato umetnost, ker ni nikoli brezizhodna, ampak je neskončna kot plojenje. Mesečniki, ki se jim je zataknilo v grlu Če je res, da so postovska obdobja konstanta in tisto, kar je vmes, spremenljivka, to še ne pomeni, da se konstanta kvalitativno ne spreminja. Vsaka vmesna doba, ki bo sledila, bo nosila v sebi značilnosti vseh prejšnjih dob, kjer so bile strasti v prvem planu, jasno označene, in ne skrite. Spet in spet se bo pojavljal legalizira- ni eklekticizem, s tem da bo vedno hujši, močnejši in vedno bolj legaliziran. V umetniški praksi se bo vedno bolj mislilo, da je bilo že vse povedano, zatorej bodo postizmi vedno bolj izostreni in reflektirani. Bojimo se tistega, česar nika- kor ne moremo predvideti, kar nam sploh ni jasno, kar se samo medlo nakazuje (a včasih tega tudi videti ne moremo) in lažje se nam zdi segati v preteklost in se vrteti od ene forme do druge. Vsak postižem je zatišje po udarcu, ki ga zada vrh prejšnjega. Pest gre od začetka (pest modernizma na primer) počasi in nevidno, čeprav je takrat v bistvu najbolj zavestna, ker ve, da gre, ne ve pa še, kam gre (manifesti so pravzaprav tipanja), šele na koncu, čisto na koncu, v zadnjem tre- nutku pest udari, trešči po petdesetih letih v tkivo človeštva in pusti posledice. Tak udarec pa nikoli ne ubije, nikoli! Ravno zato je tu obdobje interregnuma, ki blaži posledice in razmišlja o poti pesti, o globini rane, premišlja o tistem, kar je bilo doživeto. Učinkuje kot terapija. Postmodemizem je večino svojih postopkov, ki ga kvalitativno determinirajo, torej kot točno določen čas, ki seje začel nekje v šestdesetih letih, sprejel od mo- dernizma. Od tam prihaja večina formalnih postopkov, ki so času karakteristi- ka. Postmodemizem je namreč čas forme. Princip, tisti globalni princip delova- nja postmodemističnih del (čeprav je jasno, tu se strinjam z Jamesonom, daje ta princip star in seje tu samo uzavestil) je v bistvu podal Derrida z Gramatologijo. Pri tem gre za teorijo pisanja kot citiranja in pisanja kot teorije. Ni več original- nosti in avtorstva, je samo še ob-tekst, meta-tekst, ki ni niti meta-fikcija, ampak gola teorija. Jacques Derrida je za to krasen primer. Pri tem imamo opravka s transplantacijo in neke vrste novo mimetiko, iz česar izhaja princip kolaža in montaže in končno francoska teorija sama (ki je bistveno drugačna od ameriške prakse, kar dokazuje tudi to, da so Američani potrebovali razmeroma dolgo, da so tovrstna francoska razmišljanja sploh sprejeli). Derridaju je pisanje isto kot prenos nekega teksta, kije že bil napisan, v drug kontekst. Ta kon-tekst je dejan- sko ob-tekst, marginalija, ki jo napiše Derrida sam (to je storil z romanom Phi- 85 lippa Sollersa Numéros, kjer gre za nouveau nouveau roman in je sploh veliko vprašanje, ali ni že v tem samem tekstu prisotna kakšna transplantacija), odlom- ki iz romana so citirani, predvsem odlomki, ki naj bi imeli »napake«, ki bi torej delo označevali, mu dajali pečat (delo nosi v sebi pluse in minuse, minusi ga pravzaprav šele naredijo in mu dajo specifiko), minusi so torej izvzeti in posta- vljeni v nov kontekst, ki jih - nujno! - spreminja v pluse, saj gre za drug, nov tek- st, ki ima zdaj že svoje minuse. Tekst, object of study (prehajamo v mime, novo mimetiko, kjer teoretični tekst mimetizira object of study), se v takem položaju staplja z ob-tekstom, ki ga študira ali bere. Teksta sta tako postavljena na isto ra- ven in se dejansko bereta ali celo - koitirata! Derrida je imel to v mislih in je na dan privlekel termin invaginacija, saj gre en tekst v drug tekst. Citirajmo zdaj še mi Derridaja (seveda povsem konvencionalno in brez invaginacije): »Verjetno ne smemo izbirati med dvema vrstama mišljenja, naš namen je prej razmišljati o krožnosti, ki naredi, da nerazločno prehaja eno v drugo. In, če strogo ponavlja- mo ta krog v njegovi historični možnosti, dovoljujemo produkcijo eliptičnega premika, ki se dogaja v razliki, obseženi v repeticiji.« Na temelju majhnih odsto- panj se teksti torej stikajo in so tako avtonomni, njihovi podvrženci pa ne več av- torji, temveč selekcionisti, ki pomagajo tekstom pri reprodukciji, koitiranju in s tem plojenju, iz česar se rojevajo novi teksti, njihovi otroci. Vemo pa, da se celo- ten proces zgodovine dogaja na ta način, na iskanju napak (manquéjev) v tekstih in njihovi nadgradnji. Postižem med romantiko in modernizmom, doba Flauber- ta in fantastike, tega ni do take mere ekspliciral, je pa že deloval na isti način po- vsem zavestno. V takih primerih gre samo še za reprodukcijo in v tem ni strasti. Zato so Flaubertovi teksti kljub vsemu že zavesten eklekticizem, repro- dukcija materiala; vsekakor. Bistvena razlika med njimi in postmodemističnimi deli pa je ta, da se danes pojavlja reklamirana reprodukcija, postmodemi- zem je vase prevzel reklamo (in reklama vase njega) in postal medijsko podprt postižem, ne kaže se več sam na sebi, ampak le še v komunikaciji, v ekstazi ko- munikacije. Tu, v medijskosti, je razvidna zavest tega časa o samem sebi, s tem je njegov potencial potenciran do nerazumnih meja. Razlog za to, daje umetnost lahko padla v to past, pa je njeno formalno bistvo. Sposojeni fragment iz prete- klosti je povzetek mnogih karakteristik danega obdobja (dobe, stila, umetnika) in je zato nujno formalen, tudi če gre pri izposoji za vsebinski manqué. Sodobni umetnik ima vsako dobo samo še za model. Kaj pravi Jameson: »Hence, once against pastiche: in a world in which stylistic innovation is no longer possible, all that is left is to imitate dead styles in the imaginary museum.« In če nekaj imiti- ramo, skoraj gotovo posnemamo formo. Ker je postmodemizem do preteklosti kritičen, vzame vase napako v formi (po Derridajevem načelu dekonstrukcijske- ga branja) in enostavno postavlja formo ob formo, s čimer deluje na principu muzeja. IVIuzej, knjižnica in labirint, ki se razvije v njima, so temeljne postavke današnje umetnosti od Borgesa (naj bo, verjetno je res on pravi začetnik vsega tega; daleč je videl, a v njegovem lastnem videnju ni samo labirinta, ki naj ogrozi človeštvo in njegovo umetnost) preko Rauschenberga do Eca in Benoîta Peeter- sa. Peeters, belgijski pisec in esejist, je zanimiva varianta bibliotekarstva in kri- minalk. V romanu, pravzaprav daljši noveli La bibliothèque de Villiers (Knjiž- nica v Villiersu) gre za zliterarizirano fantastiko ali nerealnost. Fantastika, ki je 86 ni, in tudi s predpogojem, da bi lahi