188
Ocene
Andrew Keller in Stephanie Russel. 
Latinščina od besed do branja. Učbenik in 
delovni zvezek. 1. del. Prevod in priredba 
David Movrin. Ljubljana: Znanstvena 
založba Filozofske fakultete, 2008. [XIX + 
191, IX + 282 str.]
Učbenik Latinščina od besed do branja 
ima osem poglavij, vsako se začne s slo­
varskim zapisom določenega števila besed 
(pribl.  30, odsek »Besedišče«). temu sle­
dijo izčrpne »Opombe k besedišču,« ki 
na nekaj straneh (2–3) obravnavajo tako 
morfologijo besed (npr. različne oblike 
samostalnika deus), različne načine zapi­
sovanja, etimologijo (npr. h geslu carmen), 
frazeologijo in idiome, kot kratke vsebin­
ske razlage, zlasti k osebnim in krajevnim 
imenom (npr. omemba punskih vojn h 
geslu Carthago); opombe so pogosto ilu­
strirane s primeri. Poglavje, namenjeno 
besedišču, se zaključi s seznamom pre­
vzetih besed iz latinščine (npr. beseda 
mortaliteta iz samostalnika mors) in njim 
sorodnih izrazov (‘smrt’). Sledi slovnični 
prikaz, ki se navadno začne z enim ali več 
paragrafi iz opisne slovnice: npr. opis zna­
čilnosti latinskega samostalnika skupaj s 
kratko predstavitvijo rabe latinskih sklo­
nov v 1. poglavju, razlaga latinskega in slo­
venskega pasiva v 3. poglavju ali opis zna­
čilnosti latinskega podredja in priredja kot 
uvod v latinske odvisnike v 5. poglavju. ti 
so učinkovit uvod v posamezna slovnična 
poglavja, v katerih se smiselno izmenju­
jejo slovnični paragrafi, namenjeni obli­
koslovju oziroma skladnji. Morfološki 
paragrafi vsebujejo uvodno razlago, ki ji 
sledi vzorčna razpredelnica (sklanjatev, 
spregatev, stopnjevanje  ...) v zasenčenem 
okviru. Paragraf zaključujejo pripombe 
z dodatno razlago, alternativnimi obli­
kami in izjemami. Od tretjega poglavja 
dalje je pod naslovom »Sinopsis« posebej 
glagolskim oblikam namenjen zgoščen 
prikaz oblik, katerega namen je utrjeva­
nje glagolske morfologije. v paragrafih, ki 
so namenjeni poglavjem iz sintakse (npr. 
partitivnemu genetivu ali pogojnim odvi­
snikom), uvodni razlagi sledijo primeri v 
latinščini, vendar ne iz izvirnih latinskih 
besedil. Učbenik se začne z uvodom, v 
Keria_11•2_03.indd   188 18.12.2009   11:44:33
189
Ocene
katerem kratkemu prikazu zgodovine 
latinskega jezika sledijo pravila latinske 
pisave, izgovorjave in naglasa, zaključi pa 
se z obrazložitvijo osnovnih pojmov jezi­
kovnega pouka (besedišče, morfologija in 
sintaksa). Namen učbenika je med drugim 
tudi, da učenca čim prej seznani z izvir­
nimi latinskimi besedili in prek njih z 
rimskimi avtorji ter njihovimi deli, saj je 
po mnenju obeh avtorjev to znanje ključno 
za motivacijo učencev za učenje in njihovo 
željo po poglabljanju znanja jezika. Po 
uvodnih navodilih za branje in prevajanje 
latinskih stavkov se izvirna besedila prvič 
pojavijo že v 2. poglavju, sprva le v obliki 
kratkih stavkov. Od 4.  poglavja dalje se 
delijo na »kratka berila« (posamezni verzi 
oz. citati latinskih avtorjev) in na »daljša 
berila« (krajši odlomki iz rimske poezije 
in proze). Učbenik se prav tako trudi, da 
bi v jezikovni prikaz vključil drobce iz 
rimske kulturne zgodovine: tako sta 2.  in 
6.  poglavju dodana paragrafa »Latinska 
imena I  in II«, 7. poglavju pa sledi prikaz 
rimskega načina pozdravljanja (»Latinski 
pozdravi in medmeti«). Delu z izvirniki 
sta namenjena tudi paragrafa »Uvod v 
latinski stavek in prozni besedni red« ob 
koncu 2. poglavja, predvsem pa obširnejši 
82.  paragraf ob koncu 8.  poglavja (»O 
metriki«), namenjen spoznavanju osnov 
latinske metrike in nekaterih najpogo­
stejših latinskih metričnih oblik (daktil­
ski heksameter in pentameter ter elegični 
distih). Osmim učnim poglavjem sledi pet 
dodatkov: latinsko­slovenski in slovensko­
latinski slovar z besedami, ki se pojavljajo 
v posameznih paragrafih izbranega bese­
dišča; posamezna gesla v oklepaju prina­
šajo številko poglavja oz. paragrafa, v kate­
rem se beseda prvič pojavi. Slovarčkoma 
sledi »Morfološki dodatek« s shematičnim 
pregledom glagolskih oblik pravilnih in 
nepravilnih glagolov, samostalniških in 
pridevniških oblik, zaimkov in prislovov. 
Učbenik zaključujeta »Dodatek P« s sezna­
mom predpon, ki se samostojno lahko 
rabijo kot prislovi ali predlogi, ter »Indeks 
avtorjev in odlomkov«. v tem se ob imenih 
avtorjev številke v oglatih oklepajih nana­
šajo na poglavje, v katerem se pojavi berilo; 
kjer je na voljo tudi avtorjev življenjepis in 
kratek opis dela, iz katerega je vzet odlo­
mek, ob avtorjevem imenu stoji asterisk.
Skupaj z učbenikom prihaja delovni 
zvezek zajetnega formata: skoraj tristo 
stranem vaj sledi še nekaj manj kot sto 
strani dodatka, zato so strani v njem per­
forirane, kar omogoča učencem, da si 
posamezne liste ali pole iztrgajo in jih po 
potrebi prinašajo s seboj. Delovni zvezek 
je zasnovan kot dopolnilo k učbeniku. 
Številke vaj se tako ujemajo s številkami 
paragrafov, ki v knjigi obravnavajo ustre­
zna slovnična poglavja, a tudi navodila 
v učbeniku učenca ob koncu paragrafa 
napotijo k ustreznim vajam za utrjevanje 
pravkar obdelane snovi. vajam vsakega 
poglavja sledijo »Naloge za utrjevanje«, ki 
se delijo na dva dela: vaja A, ki je name­
njena prevajanju iz latinščine, vsebuje 
večje število stavkov (pribl. sedemdeset) v 
sintetični latinščini; po besedah avtorjev 
je njihov namen (med drugim) urjenje v 
novem besedišču ter utrjevanje vzorcev in 
učinkov latinskega besednega reda. vaja 
B je namenjena prevajanju v latinščino in 
je bistveno krajša (pribl. petnajst stavkov). 
Ob koncu delovnega zvezka se ponovijo 
trije dodatki iz učbenika: latinsko­slo­
venski in slovensko latinski slovarček ter 
morfološki dodatek. Posebnost delovnega 
zvezka so kratki izročki k posamičnim 
poglavjem, ki prinašajo zgoščene pov­
zetke obravnavane snovi, in sinoptične 
pole, namenjene ponavljanju morfologije 
glagola. Pred vsakim izročkom se ponovi 
izbrano »Besedišče«, ki ga pred ustreznim 
poglavjem najdemo tudi v učbeniku.
Učbenik se lahko pohvali s temeljitim 
Keria_11•2_03.indd   189 18.12.2009   11:44:33
190
Ocene
pristopom k učenju jezika kot živega sis­
tema, katerega posamezni deli se med 
seboj učinkovito dopolnjujejo in v katerem 
ima vsak svoj smisel. to ne velja le za ciljni 
jezik, ki je latinščina; prednost učbenika 
se mi zdi predvsem v tem, da smiselno 
poveže jezikovne zakonitosti latinščine z 
delovanjem istih zakonitosti v modernem 
jeziku (v primeru izvirnika v angleščini, 
učbenik je v tem smislu prirejen za sloven­
ske uporabnike). tako na primer začetna 
poglavja velik del razlage in vaj posvečajo 
skladenjski vlogi besednih vrst in njihovih 
morfoloških variant, kar je nujno potrebno 
za razumevanje tako latinskih besedil kot 
za prevajanje v latinščino. vaje, namenjene 
funkcioniranju latinskega stavka in njego­
vih členov (»Kratki stavki in sintaksa«), se 
pojavljajo v skoraj vseh poglavjih (z izjemo 
5. poglavja) do konca delovnega zvezka in 
uvodoma prinašajo seznam izrazov (npr. 
‘subjekt’, ‘objekt’, ‘predikatni nomina­
tiv’, ‘ablativ sredstva’  ...), s katerimi mora 
učenec pojasniti (in pred tem razumeti) 
delovanje posameznih besed oziroma 
njihovih oblik v stavku. takšen pristop 
k besedilu ne pomaga le pri utrjevanju 
obravnavane snovi, ampak tudi zmanjša 
možnost prenagljenega in napačnega pre­
vajanja. večinoma so vaje v delovnem 
zvezku smiselno usmerjene v utrjevanje 
posameznih slovničnih poglavij, pri tem 
pa ne zanemarijo niti vprašanj iz opisne 
slovnice in jezikovnih vprašanj, ki se 
tičejo tako latinščine kot angleščine (oz. 
slovenščine), npr. značilnosti prehodnih in 
neprehodnih glagolov, skladenjske vloge 
nedoločnika, ipd. Slovnične vaje so veči­
noma bodisi v obliki tvorjenja različnih 
oblik in sintagem pri utrjevanju samostal­
nika, pridevnika in zaimka ter glagolskih 
oblik bodisi v obliki prevajanja stavkov 
in stavčne analize le­teh. Nadvse drago­
ceno pri teh vajah je, da predvsem začetna 
poglavja dajejo velik poudarek na analizo 
besed in besednih zvez (določanje sklona, 
števila in spola pri sam. in prid. ter osebe, 
števila, časa, itd ... pri glagolih), ki obvezno 
spremlja vsak prevod tako v latinščino kot 
iz nje. ena od prednosti učbenika je tudi 
zaporedje jemanja učne snovi, ki smiselno 
kombinira slovnična poglavja iz morfo­
logije in sintakse. Na ta način učbenik 
posredno doseže zadani cilj, da učenca v 
čim krajšem času opremi s potrebnim zna­
njem za branje izvirnih besedil, saj so po 
končanih osmih poglavjih učenci sezna­
njen ne le z večino latinskega oblikoslovja, 
ampak tudi z osnovami sintakse (z osnov­
nimi in nekaterimi dodatnimi funkcijami 
latinskih sklonov, z osnovnimi značil­
nostmi latinskega podredja in nekaterimi 
vezniki, z oblikami in rabo konjunktiva v 
neodvisnih stavkih, itd.). vendar pa bodo 
v slovničnih razlagah učitelja včasih zmo­
tila pojasnila, ki so očitno bolj namenjena 
angleškim učencem in so slovenskemu 
dijaku oziroma študentu tuja: tak primer 
je predvsem razlaga glagolskega vida, ki se 
po navedbi avtorjev učbenika  deli na dovr­
šeni, nedovršeni in stanjski (str.  31–32); 
slednjega naj bi izražali perfekt, futur II 
in pluskvamperfekt (v angl. temu ustre­
zajo Present Perfect, Past Perfect in Future 
Perfect); po razlagi učbenika je edina nave­
dena funkcija futura  II in pluskvamper­
fekta vezana na izražanje stanjskega vida. 
Pri tem prikazu je slovenske učence morda 
najbolj sporno to, se da skuša glagolske 
čase razložiti prek glagolskega vida, kot da 
gre za dve med seboj odvisni kategoriji, kar 
pa v latinščini večinoma ne drži (izjema je 
imperfekt, ki poleg časovne stopnje dejan­
sko izraža tudi nedovršnost). tako lahko 
npr. latinski čas perfekt izrazi dejanje z 
izraženo omejitvijo trajanja (kompleksivni 
perfekt) in se v slovenščino v tem primeru 
prevaja z nedovršnim glagolom (npr. v 
stavkih tipa »vojna je trajala od l. 1941 do 
1945.«) Med latinskimi glagoli so v resnici 
Keria_11•2_03.indd   190 18.12.2009   11:44:33
191
Ocene
le redki, ki v perfektu izražajo predvsem 
stanje kot posledico preteklega dejanja in 
se tako tudi prevajajo v slovenščino: npr. 
novi, ki ga prevajamo kot ‘vem’, ali memini 
(‘spominjam se’). Podobno je s funkcijo 
pluskvamperfekta, ki sicer lahko izraža 
tudi (preteklo) stanje kot posledico (pred)
preteklega dejanja, vendar se v številnih 
primerih preprosto uporablja za izražanje 
preddobnosti v preteklosti (prav tako se 
futur II uporablja za izražanje preddob­
nosti v prihodnosti, predvsem v časovnih 
odvisnikih, kjer je preddobnost poudar­
jena tudi z veznikom: »Simul aliquid audi­
ero, scribam ad te.« (Cicero) 
Besedišče predstavlja šibkejšo plat 
učbenika, saj je izredno omejeno, kar 
vpliva tudi na pestrost vaj v delovnem 
zvezku. Besede se navajajo kot slovarska 
gesla; pri tem preseneti prikaz osnovnih 
oblik glagola, med katere po navedbi avtor­
jev sodijo (1) prva oseba singularja indika­
tiva prezenta aktiva, npr. teneo, (2)  infi­
nitiv prezenta aktiva, npr. tenere, (3) prva 
oseba singularja indikativ perfekta aktiva, 
npr. tenui in (4)  particip perfekta pasiva, 
npr. tentus. Sporna je zadnja postavka, saj 
se particip perfekta pasiva navadno rabi 
le pri prehodnih glagolih in deponentni­
kih. Opomba, da »je četrta osnovna oblika 
običajno, ne pa vedno, particip perfekta 
pasiva na ­us ali ­um« (str. 33, op.3) stvari 
samo še zaplete, saj je v večini slovarjev 
pod obliko na ­um v resnici mišljena supi­
nova oblika. Uvrstitev participa perfekta 
med osnovne glagolske oblike je verjetno 
bolj kot za slovenskega smiselna za angle­
škega govorca (prim. oblike angl. glagola 
‘videti’: see – saw – seen; zadnja oblika se 
lahko prevaja kot ‘videl’ ali ‘viden’; tako je 
tudi z latinskim participom perfekta, ki se 
načeloma sicer prevaja pasivno (amatus 
[est], ‘ljubljen [je bil]’, vendar aktivno pri 
nekaterih deponentnikih (hortatus [est]), 
‘vzpodbudil [je]’). Opombe k besedišču so 
izčrpne in prinašajo številne podrobnosti 
ter različne pomene besed; predvsem sle­
dnje lahko učenca (zlasti dijaka) včasih 
zmede, ker se hkrati z osnovnim pomenom 
nauči prenesenega (laetus: vesel in cvetoč), 
ki ga včasih uporabi namesto osnovnega. 
Prav tako je za začetnike obremenilno 
poznavanje več različnih vezav posame­
znih glagolov, npr. glagola timeo, ki ima 
že tako drugačen sklad kot v slovenščini: 
opombe navajajo tudi rabo z dativom ozira 
in s predlogom de. Nejasno je tudi nava­
janje dvojnega sklada glagola cogito, pred­
vsem kar se tiče prevajanja v slovenščino; 
slovenski glagol ‘razmišljam’ (‘premišlju­
jem’) ima podoben sklad (razmišljam o, 
cogito de); če je tranzitivna raba (cogito 
aliquid) v latinščini relativno pogosta, pa je 
v slovenščini (»premišljuje dušo«, učbenik, 
str. 26) redkejša in za učence moteča; v tem 
primeru gre dejansko za drugi pomen, ki 
ga slovarček sicer tudi navaja, ‘pretehtam’, 
ki pa ga ni mogoče uporabiti za vsak pred­
met (»premišljujem o duši«, toda »preteh­
tam besede«). Prav tako prinašajo opombe 
nekatere nepotrebne podrobnosti, npr. 
podatek, da se samostalnik incola lahko 
(sicer redkeje) pojavlja v ženskem spolu 
(kar se dejansko samo enkrat ali dvakrat, 
nikoli pri klasičnih avtorjih). Opombe so 
morda bolj kot za dijake primerne za štu­
dente latinskega jezika, zelo koristne pa 
utegnejo biti tudi kot pomoč učitelju pri 
razlagi besedišča; tako najdemo na primer 
v opombah k besedišču 5. poglavja strnjen 
prikaz značilnosti sestavljenih glagolov in 
nekaterih glasoslovnih pojmov, kot sta asi­
milacija in samoglasniško slabljenje.
eden poglavitnih ciljev, ki sta si jih 
zadala avtorja učbenika, je, da učenje 
jezika ves čas spremljajo izvirna latinska 
besedila, ki učencu pomagajo vzpostaviti 
stik z literarnimi mojstrovinami latin­
ske klasične dobe. tu moramo ugotoviti, 
da je ta cilj le delno dosežen. Odlomki iz 
Keria_11•2_03.indd   191 18.12.2009   11:44:33
192
Ocene
izvirnih latinskih besedil, zbrani v odse­
kih (»kratka berila« in »daljša berila«) ob 
koncu vsakega poglavja (razen prvega), 
so sicer skrbno in kvalitetno pripravljeni: 
opremljeni so s kratko uvodno razlago, ki 
da citatu smiseln kontekst, pospremljeni pa 
so še z jezikovnim in slovničnim komen­
tarjem. Ob daljših berilih komentarju 
sledi še kratek prikaz avtorja in citiranega 
dela. žal so ti odlomki do šestega poglavja 
nekoliko skopi: 2–4 stavki do 4. poglavja, 8 
stavkov in dve dvovrstični ‘daljši berili’ v 
5, poglavju; šele v zaključnih dveh poglav­
jih je več izvirnih besedil (20–30 stav­
kov in nekaj daljših odlomkov iz latinske 
proze). Kljub temu o pomanjkanju izvir­
nikov v učbeniku ne bi mogli govoriti, če 
ne bi tega vtisa ustvarila velika količina 
stavkov v sintetični latinščini v delovnem 
zvezku, zlasti v vajah za utrjevanje ob 
koncu posamičnega poglavja. Dejstvo, da 
so izvirniki tudi fizično ločeni (najdemo 
jih v učbeniku) od vaj v delovnem zvezku, 
učencem, ki se pri reševanju teh vaj sezna­
njajo izključno z umetno rekonstruitrano 
latinščino, še dodatno odtuji jezik izvir­
nikov. Čeprav se avtorja, kot sama zatrju­
jeta v uvodni besedi, trudita, da bi njuni 
latinski stavki zveneli bolj ali manj enako 
kot v latinščini tistega obdobja, je to skoraj 
nemogoč cilj: kratki stavki začetnih pogla­
vij, ki povrh vsega razpolagajo z zelo ome­
jeno količino besedišča, so tako večinoma 
brez pravega konteksta in smisla ter se, kar 
je še nevarneje, neizkušenim začetnikom 
ponujajo z več možnimi interpretacijami. 
tak primer so na primer stavki v vaji, ki 
je namenjena utrjevanju samostalniške 
rabe pridevnikov; stavka »parvum habeo, 
sed multa opto« ali »parvae erat magna 
anima« (delovni zvezek, str. 86) zahtevata 
še dodatno razlago, ki izloči nepravilne 
prevode in morebitne nejasnosti. Pri dalj­
ših stavkih, ki jih je vedno več, te nevar­
nosti ni, ker sami po sebi ponujajo širšo 
vsebino, vendar pa se ob njih porabi precej 
dragocenega časa za ustrezno prevajanje v 
skladu s sicer nadvse kvalitetnimi navodili 
učbenika, ki se jih da imenitno uporabiti 
na izvirnikih.
Učbenik in delovni zvezek sta z vajami 
in naborom izvirnih besedil koristen pri­
pomoček na začetni in srednji stopnji 
poučevanja latinščine. Zaporedje jemanja 
snovi je zlasti primerno za popolne zače­
tnike, čeprav morda bolj na srednješolski 
kot na fakultetni ravni, kjer je pogosto 
potrebna nadomestna razlaga snovi, ki v 
učbeniku ni obdelana (vprašalni in ozi­
ralni ter nedoločni zaimki, števnik ...); isto 
velja za delovni zvezek, kjer je zaradi ome­
jenosti besedišča in pomanjkanja izvirnih 
besedil hitro potrebno uvajanje dodatnega 
gradiva. vendar pa predvsem delovni 
zvezek tudi na fakultetni stopnji ostaja 
dragocen vir slovničnih vaj za utrjevanje 
predelane snovi.
Sonja Weiss
Keria_11•2_03.indd   192 18.12.2009   11:44:33