OBZORJA STROKE -
EKSKURZIJA V MAROKO
zlajo, zatem pa ob spremljavi molitev položijo na glavo. Postopek ponavljajo, dokler vrvica ni spet dovolj kratka. Če zdravljenje ni uspešno, je potrebno med stalno molitvijo z jajcem obkrožiti glavo, V hujšem primeru jo obkrožijo s kamnom soli, ki ga položijo najprej na glavo, nato v vročo vodo in v usta, potem pa vse to izpljunejo.
Za ubranitev pred 'zlim očesom' uporabljajo Šb, kremenčev kristal, ki ga nomadi za ta namen vedno nosijo s seboj. Z njim je potrebno oplaziti vse prste, ob spremljavi molitve in zagovora obkrožiti glavo, nato pa ga vreči v ogenj. Ostanke položijo na čelo, ostalo pa v keramično posodo z vodo. Iz zažganega potem razberejo spol človeka, ki nekomu želi slabo. Določene kamne nasploh uporabljajo predvsem v magične namene. Poseben način uničevanja črne
Prevoz zelišč. (Za dirham me pa kar slikajte...).
Avtorica fotografij v tem razdelku: Irena Kolenc,
Maroko, marec 1998.
magije je tudi uriniranje na odločilen predmet.
Če moški na prvo poročno noč ni zmožen spolnega odnosa, je to prav gotovo posledica črnomagijske dejavnosti nekoga drugega. Na roko kapnejo kapljico olja in otrok, ki jo pogleda, bo vedel, kdo je vplival nanj. Magijo lahko uničijo šele, ko spoznajo krivca.
LOKALNI ZDRAVILNI POSTOPKI IN SREDSTVA
V vasi Ta ntatušt (blizu Tinerhira, Visoki Atlas) ženske na poseben način pripravljajo maslo, ki je odlično za zdravljenje revmatizma, za čiščenje in prebavo. Pripravljajo ga iz en dan starega mleka v ovčji ali kozji koži, ki je privezana na podstavek iz treh drogov. Takšen meh močno pretresejo in maslo, ki nastane, osolijo. Deset do dvanajst let ga hranijo v posebni keramični posodi, ki je dobro zatesnjena z živalskim gnojem. Če je maslo dobrega okusa, pomeni, da je družina ugledna. Pri nomadih pa kožo koze, ki so jo uporabili za izdelavo masla, pripravijo v kuskusu in to jedo noseče ženske, ki želijo splaviti. Ženska, ki ne more zanositi, se namoči v jezeru s svetimi ribami.
Zdravilno moč pripisujejo tudi glasbi, še posebej pa to velja za glasbo bratovščine gnawa v okolici Warzazateja. Revmatizem zdravijo v okolici Merzuge tako, da se do vratu zakopljejo v vroč puščavski pesek in si tako ogrejejo telo. Številni vodni viri so prav tako pomembni za zdravljenje revmatizma (npr. Fes), so pa tudi sveti izviri, ki imajo poleg medicinskih še magične lastnosti. VTafrautu romarji takšno vodo pijejo in se v njej umivajo za zdravljenje norosti, v obredih pa jo mešajo s krvjo žrtvovanih živali.
In še nekaj uporabnih nasvetov:
Nesoglasja s partnerjem rešujejo z zažiga njem posebne mešanice, katere pomembnejša sestavina je del posušene glave gazele.
Tistemu, ki smrči, ob postelji obrnejo čevlje s podplatom navzgor.
Da se moški počutijo močnejše, v žepu nosijo košček dlake leva.
Vpliv Zahoda odlično zdravilo za diarejo je Coea-Cula z mlekom.
UPORABLJENA IN NAVAJANA LITERATURA
DVORŠAK, Andrej 1996: Padarske bukve. Založba Slon. Ljubljana.
SJJELMASS1, Abdel h ai 1996: Les Plantes Medicinales du Maroc. Editions le Fennec. Casablanca.
¿mago Šmitek
MARABUTIZEM V MAROKU
lslam, ki je imel prvenstveno meščanski značaj, je pri svo-)ern širjenju na maroškem podeželju naletel na specifične razmere. Maroško prebivalstvo se je postopno islamiziralo konca 7. stoletja, pri tem pa ohranilo lokalna izročila, ki še dosti starejša in obsegajo prazgodovinski substrat,
feničansko-punske sestavine, sledove rimskega poganstva in krščanstva ter ostanke stare berberske religije. Nekateri stari kulti so bili re interpretiran i v jeziku islama. To je vidno v tem, da so obredi marabutov potekali v kapelah, ki so bile drugačne od običajnih mošej, da so se tudi molitve razli-
GlASN!K SED 37/1997, št. 4
103
OBZORJA STROKE - EKSKURZIJA V MAROKO
kovale od onih v koranu, da so bila romanja usmerjena drugam in ne (le) v Meko. Beseda marabut (franc. mara bon t) pomeni "Človek iz ribata" (ribat je bilo v času mili-tantnega islama v 8. do 9. stoletju ime za obmejne trdnjave; od tod tudi ime mesta Rabat). V10. stoletju je dobila beseda marabut pomen svetega moža, asketa, ki živi v samoti. H kultu takšnih svetnikov je prispeval še islamski misticizem, ki se je v 12. stoletju v obliki sufizma razširil z Vzhoda. Puš-čavniške askete so imenovali wali ("božji mož"), šalih ("dober človek"), sajjid ("gospod ") ali saikb ("poglavar"); od Alaha naj bi dobili poseben blagoslov ali milost, imenovano baraka, s tem pa tudi čudodelno moč. Ukvarjali so se s prakdčiranjem magije, astrologije, alkimije ipd.
Do 14. stoletja so se ti mistiki delno že spremenili v preroke; postali so politični dejavnik in so veljali za duhovne voditelje posameznih berberskih plemen. Bivališča takšnih svetnikov so po njihovi smrti postala kultna mesta in kraji vsakoletnih romanj. Svetnikovo izročilo je čuvala in prenašala skupina njegovih naslednikov (nasledstveno svetniš-tvo). Takšna središča so bile oaze miru in reda na podeželju; kraji trgovanja, srečevanja različnih etničnih skupin, poučevanja ipd. Povezovala so Arabce z Berberi, živinorejske nomade s kmeti, revne sloje z bogatimi, imela so skratka družbeno regulativni značaj, Ernest Gellner je v svoji znameniti študiji Saints of tbe Atlas (London 1969) pokazal, kako so svetniške postojanke nastajale na mejnih območjih med plemeni in med goratim in ravninskim svetom.
Pri raziskovanju nastanka in funkcije "svetih krajev" je torej treba izhajati tako iz "predlogičnega" nivoja (upoštevanje vloge sanj, magičnih praktik, misterijev ipd.) kot tudi iz "racionalnega" mišljenja. Kot smo se sami prepričali, or-todoksnt islam ni naklonjen takšnim "ljudskim" oblikam pobožnosti, zato pa imajo toliko večjo podporo na berber-skem podeželju in v revnih mestnih četrtih.Marabuti imajo še vedno pomembno obredno in terapevtsko funkcijo. Zdravljenje bolnikov, zlasti (¡slih z mentalnimi boleznimi, poteka na individualnem/fiziološkem in na družbenem/kulturnem področju. Prek marabuta se stabilizira naravni red stvari, in to deluje povezovalno na psihično strukturo posameznikov in skupin. Marabut je lahko tudi zatočišče pred kulturnim šokom, pred ogrožujočimi spremembami v tradicionalni kulturi.
V zvezi z marabuti so se izoblikovale religiozne bratovščine. Te prirejajo obrede, katerih sestavine so poleg molitev pogosto ples in petje, ponekod tudi bičanje ali druge oblike samomučenja. Ob marabutib so običajna žrtvovanja živali (perutnine, drobnice, goveda). Meso na kraju samem pripravijo in z njim postrežejo članom vaške skupnosti. Bolniki se mažejo s krvjo žrtvene živali ali pojedo košček njenega mesa. Njihov neposreden stik s "svetim" je namreč nevaren, zato se z njim povežejo prek krvne žrtve. Svetišče obkrožajo v smeri, nasprotni urinemu kazalcu: ponekod sedemkrat, v Tamtatuštu (Sidi Abderrahman) pa npr. vodijo nevesto na konju trikrat okoli stavbe.
Marabuti so največkrat vezani na grobove asketskih modrecev, od katerih so nekateri zgodovinske osebnosti, drugi pa v celoti pripadajo svetu legend in fantastičnih predstav. V čaščenju posameznih marabutov so vidni tudi sledovi predislamskih kultov dreves, skal, izvirov in podzemskih votlin. Značilno je, da so številne svete kraje obiskovali maroški muslimani in ¡udje. Po štetju, opravljenem pred
letom 1948, je bilo v Maroku 6.850.485 prebivalcev, od tega 186.849 judovske vere. Kasneje se je število judovskih vernikov zaradi izseljevanja bistveno zmanjšalo.
V času ekskurzije, marca 1998, smo si ogledali različne lipe marabutov.
- M ou lay Bousselham južno od obalnega kraja Larache, mavzolej kupolastega tipa s počivališčem (celicami) za romarje;
-Sidi Bou Smara, v medini Casablancc, banjanovo drevo, v katerega verniki zabijajo žeblje;
-Sidi Ab d errai i man, zahodno od Casablancc, svetišče, sezidano na skali v morju;
-Sidi Abdelfcader, Tiuute, južno od Taroudanta, mavzolej s "svetim" drevesdm;
-Zaouia (samostan) bratovščine Naciri iz 17. stoletja, Tamegroute, južno od Za gore, pri mer samostan a, ki je nastal ob nutrabutu;
-Sidi Abderrahman, Tamtatušt, mavzolej brez kupole;
-Sidi Mohamed, kanjon Todre, mavzolej s kupolo ob potoku;
-Mul Džebel El Akhdar, na robu mesta Sefrou, podzemska votlina, kamor so romali muslimani in judje in molili za rodovitnost žensk, za dež ipd.
Med bivanjem v Tamtatuštu smo ugotovili, da je še živo verovanje v duhove gora (v zvezi z nabiranjem kuriva) ali v božanstvo reke (nevesta strese vanjo različne sadeže). V kanjonu Todre raste sveto drevo: če bi kdo zasekal v njegovo deblo, bi po prepričanju domačinov iz lesa pritekla kri. V oazi Azlag pri Tinerhirju smo videli ribnik s svetimi ribami, ki jih ženske hranijo, da bi si pridobile plodnost.
Ali lahko marabuti in zaouije v današnjem času ohranijo svojo staro vlogo ali najdejo novo funkcijo? Že doslej so morali prenašati kritike pravovernih muslimanov, da sek-tašijo, siromašijo svoje pristaše duhovno, moralno in ekonomsko. Ali se sodobne versko-politične ideje še lahko ujamejo v sozvočje z marabuti?Mi bo obojestranski interes po utrjevanju družbenih vezi dovolj močan? Ali pa bo Maroko polagoma izgubil pomemben delček svoje kulturne identitete?
PRIPOROČLJIVA LITERATURA
•	Abdallah Laroui 1993, Esquisses historiques. (Casablanca): Centre Culturel Arabe. (Poglavje L'Islam en Afrique du nord.)
•	Edward Westermarck 1926, Ritual and Belief in Morocco, Vol. 1-2. London: Macmillan.
•	L. Voinot 1948, Pelerinages judéo-musulmans du Maroc-Paris: Institut des hautes études marocaines. Notes & documents 4.
•	Clifford Geertz 1968, Islam Observed: Religious Development in Morocco and Indonesia. New Haven: Yale Univ. Press.
•	Dale F. Eickelman 1976, Moroccan Islam. Tradition and Society in a Pilgrimage Center. Austin and London: Univ-of Texas Press. (Modern Middle East Series, No. I.)
•	Vincent Crapanzano 1981, The ilamadsha. A Study i'1 Moroccan Ethnopsychiatry. Berkeley - Los Angeles, London: Univ. of California Press.
104	GLASNIK SED 37/1 997, št. *