LETO XV. ST. 45 (720) / TRST, GORICA ČETRTEK, 9. DECEMBRA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Še enkrat hvala Vam, prof. Pahor!
Kljub temu da je večer v težaškem gledališču Verdi temeljil na kulturnem dogodku, velja podčrtati, da je bila organizacijska režija Pahorjeve Nekropole deležna skrbne politične priprave.
Ko sta tržaški župan Roberto Dipiazza in njegov ljubljanski kolega Zoran Jankovič pred nekaj tedni v tržaški občinski palači predstavila odrsko dramatizacijo znamenitega romana, sta poudarila, da se ta iniciativa uvršča v prakso dobrih odnosov na relaciji Trst-Ljubljana, ki je z idealnega vidika pridobila novega zagona po srečanju treh predsednikov sosednjih republik v Trstu. Dodala sta tudi, da bo tako sodelovanje treba nadgraditi tudi na gospodarskem področju, in sicer s tvorno turistično ponudbo, ki bi povezovala obalno mesto s slovensko prestolnico. Odbornik za kulturo občine Ljubljana Uroš Grilc je takrat poudaril, da je Boris Pahor ob Svetlani Makarovič in Slavoju Žižku eden izmed osrednjih akterjev letošnje pobude Ljubljana prestolnica knjige. "Čeprav je Pahor moralna avtoriteta slovenskega naroda, je njegov opus v slovenski družbi še premalo poznan", je dejal odbornik.
Ni treba si zakrivati oči pred dejstvom, da je politika področje neštetih računic in nejasnih iger: znano je namreč, da bodo prihodnje leto v Trstu upravne volitve in da se desnosredinska koalicija giblje v smer iskanja čim širšega konsenza, kar je razumljivo. Prav tako pa ne gre tolmačiti skorajda zgodovinskega dogodka v gledališču Verdi zgolj v luči privabljanja volivcev slovenske narodnosti v take politične izbire, ki so jim bile in - upajmo -so jim še danes tuje.
Treba je zato raje ostajati pri golih dejstvih in dogodek v gledališču Verdi presoditi za to, kar je enostavno bil: poklon Borisu Pahorju in njegovi življenjski izkušnji ter moralni zapuščini, ki je po drugi svetovni vojni idealno postala nepogrešljiv in neomajen temelj sodobne demokratične ureditve. Prav zato velja poudariti, da na odru opernega gledališča ni bila prisotna le osebna zgodba taboriščnika, posameznika v vrtincu človeškega zla, temveč tudi dejansko zagovarjanje dostojanstva neke širše omike, ki jo oblikujejo poštene osebe in skupnosti ljudi. Mednje imajo pravico se uvrščati tudi pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki so preveč časa čakali na premierno uprizoritev "lastne biti" v prestižnem mestnem teatru.
Ironijo usode lahko opredeli le dejstvo, da je priložnost za tak trenutek ponudila ravno politika, ki smo jo v našem manjšinskem vsakdanu - tudi v tem primeru, marsikdaj upravičeno - vajeni presojati kot mačeho na poti uveljavljanja naših pravic. Uprizoritev Pahorjeve Nekropole pa je dokazala, kam sploh lahko seže učinkovita politika, če je v njenih vzgibih neka jasna vsebinska podlaga. Italijanski zakonik temelji med drugim tudi na pravilu, da se nivo zaščite narodnih skupnosti ne sme nižati: ko je bil v gledališču Verdi tako pogumen korak že storjen, ni torej poti nazaj. Da je Trst vkorakal v to smer z eno od svojih simbolnih osebnosti, ki jo za ključnega kulturnika 20. stoletja ocenjujejo bodisi pripadniki večinskega bodisi manjšinskega naroda, daje upati, da bo mesto v zalivu v prihodnje končno kovalo skupno usodo.
Se enkrat hvala Vam, prof. Pahor!
Pahfbrjev večer v tržaškem gledališču Verdi
Foto F. Parenzan
Julian Assange
Prof. Stefano Zamagni o bleščeči in skriti strani ekonomije ter o izzivih bratske solidarnosti
Bogdan Vidmar se spominja velikega dušnega pastirja Filipa Terčelja, pričevalca pristne vere
je venezuelski predsednik Hugo Chavez norec, da je pakistanski predsednik Ahmadi-nežad novi Hitler in da vodja kitajske velesile Hu Jintao zasleduje zgolj hegemonijo lastne države v Aziji. Kaj pa Italija? Uslužbenci ameriškega veleposlaništva v Rimu menijo, da nočni žuri močno utrujajo italijanskega premierja Silvia Berlusconija, obenem poudarjajo tesno prijateljstvo, ki ga veže z ruskim kolegom Putinom, kar bi mu prineslo tudi osebne poslovne koristi. Mar nismo o omenjenih državnikih že imeli podobna mnenja? Vprašali bi se lahko, kje je sploh prava novica, morda le v tem, da so splošno znana mnenja dobila otipljivo obliko, da so, skratka, napisana črno na belem. Lahko bi celo trdili, da so ocene ameriških diplomatov, ne da bi jih vzeli za primere aksiomske resnice, bile napisane na podlagi analiz, ki jih časopisi objavljajo že dalj časa. Amerika pa je vendar svojo svetovno postavo skovala tudi na podlagi temeljite - četudi včasih sporne - zunanje politike, težko je torej, da so pisci depeš osnovali svoje ocene zgolj na račun tega, kar so objavljali "levičarski časopisi", kot rad trdi italijanski premier. Državniki se nam pač kažejo taki, kakršni dejansko so, mediji pa o njih prav malo raziskujejo, bolj preprosto le ugotavljajo, da so taki.
Ustanovitelju VVikileaksa pa se pišejo hudi časi, saj so ga angleške oblasti aretirali na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je Interpol izdala na njegov račun: to se je zgodilo zaradi preiskave o spolnem nasilju, ki naj bi ga Assange zakrivil na Švedskem. Najbolj zaso-vraženi osebi mednarodnih diplomacij so tudi švicarske bančne ustanove onemogočile koristenje njegovih bančnih računov. Assan-geu se tako čedalje oža maneverski prostor.
IG
Ob objavi zaupnih diplomatskih depeš
Gora se je tresla...
V nedeljo, 28. novembra, je svetovna diplomacija dočakala pravi big bang. Objava zaupnih diplomatskih depeš, ki jih je spletni portal Wikileaks ponudil na voljo spletnemu občinstvu, je v mednarodnih krogih, zlasti v ZDA, sprožila pravo nevihto: italijanski zunanji minister Franco Frattini je ugotavljal, da gre dogodek oceniti celo za 11. september v svetovnih diplomatskih odnosih, in Julianu Assangeu ter njegovi organizaciji pripisal željo po uničenju sveta. Več kot 250 tisoč tajnih depeš obravnava kopico zadev, od delikatnih ravnovesij na vročih področjih Bližnjega vzhoda do sklepov ameriške administracije (v prvi vrsti državne sekretarke Hillary Clinton) o zasledovanju visokih funkcionarjev Organizacije združenih narodov ter drugih ustanov, celo italijanskih podjetij. Učinek teh razkritij, ki so jih med drugimi objavili že časniki, nemški Der Spiegel, britanski Guardian, ameriški New York Times, španski El Pais in francoski Le Monde, in za katere bo dejansko največ plačal ameriški predsednik Barack Obama (Assange je namreč že zahteval, naj Obama odstopi), bomo lahko ocenili v prihodnje, trenutno se nam ponujajo v tragikomično presojo tiste depeše, ki nam v bistvu ne povedo prav nič novega.
Iz dokumentov, ki so jih ameriške diplomat-
ske in konzularne izpostave pošiljale matici, so prišle na dan ocene, ki so jih državniki bili deležni po svetu v zadnjih letih. Odkrili smo na primer, da je francoski predsednik Nicolas Sarkozy v očeh diplomatov ošaben vladar brez dejanske teže, da nemški kanclerki primanjkuje zdrave kreativnosti, da živi ruski predsednik Medvedjev v senci prvega mini-
stra Vladimirja Putina, ki je avtoritarne narave in silnih, nizkotnih moških lastnosti, da je Gadafi hipohonder in da ima vedno ob sebi plavolasko ukrajinskega porekla v vlogi osebne bolničarke, da je afganistanski predsednik Karzai podvržen paranoidnim občutkom, da
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec o prehodu na digitalno televizijo
Težave za narodne skupnosti na obeh straneh meje
20 let po razpadu Sovjetske zveze
Rusija in Nato ter Evropa
Kot znano, je od tretjega decembra dalje tudi v deželi Furlaniji Julijski krajini začel delovati digitalni sistem televizijskega oddajanja. V tem času so se javne in privatne družbe kot tudi sam deželni odbor za komunikacije Corecom zavzemali za to, da bi uporabniki brez težav "preživeli" preklop s starega na nov sistem.
"Menim, da je bila sporočilna kampanja pozitivna in učinkovita, vendar tehnično vprašanje je le ena plat medalje", opozarja deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. Preklop sam namreč ne bi smel povzročiti posebnih težav, čeprav je prišlo do televizijskih mrkov. Večji problem - nadaljuje Gabrovec - predstavlja razlika v standardih Italije in Slovenije. Italija, in posledično naša dežela, bo predvajala televizijske programe v t. i. protokolu MPEG 2, Slovenija pa je izbrala sodobnejšo različico standarda MPEG 4. Tu nastopijo za nas težave, nadaljuje predstavnik Slovenske skupnosti. Sprejemniki MPEG 4
Zasedanja paritetnega odbora, ki je bilo v deželni palači v Trstu 30. novembra, sta se udeležila tudi župan Rezije Sergio Chinese in odbornica za kulturo Cristina Buttolo. Osrednja točka dnevnega reda odbora je bilo vprašanje vrednotenja rezijanščine v deželnih in državnih zakonih o manjšinskih skupnostih.
Župan Chinese je v uvodnem posegu povedal, da je občinski svet iz Rezije 13. avgusta 2010 odobril sklep za zaščito Rezije in rezijanščine, ki da nimata nič skupnega s slovensko manjšino. Da bi to dosegli, predlagajo izločitev Rezije iz državnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino in spremembo zakona št. 482/99 z vključitvijo jezika in kulture tamkajšnjega prebivalstva. Predsednik paritetnega odbora Bojan
namreč dekodirajo tudi signal MPEG 2, ne velja pa obratno. Tisti, katere zanima vidljivost programov iz Slovenije, si bodo mo-
rali torej priskrbeti modernejšo (in dražjo) različico dekoderja od tiste, ki bo obče razširjena v Italiji.
Podobne težave, in v nekem smislu še hujše, se napovedujejo tudi za italijansko jezikovno skupnost v Sloveniji. Zaradi omenjene razlike v izbrani tehnologiji bo očitno prikrajšan tudi pomen televizije Koper-Capo-distria, ki oddaja v italijanskem jeziku, saj teh oddaj v Italiji ne
Brezigar in nekateri člani odbora so župana seznanili z zakonskimi določili zaščitnega zakona, ki ščiti tudi krajevne in narečne oblike jezika. Povedali so mu, da se je paritetni odbor vedno zavzemal za ohranitev in vrednotenje krajevnih jezikovnih značilnosti. Pomembno je, da se režijanščina ohrani v družinah in da se uporablja v vsakdanjem življenju. Koristno bi bilo, da bi se uporabljala tudi v šolskih programih. Da se ohrani, mora režij anščina ostati živ jezik. Žal sedanje stanje ni spodbudno, saj se mladina poslužuje prej italijanščine in fur-lanščine kot pa rezijanščine. Predsednik odbora je zagotovil pripravljenost na dialog z vsemi upravitelji in kulturnimi ustanovami v dolini, da bi se o zadevi pogovorili in dobili skupno rešitev. Treba pa se je izogibati politič-
bo videl skoraj nihče več zaradi različnega standarda dekoderjev. Televizijske oddaje, namenjene italijanski manjšini, bodo na ta način izgubile pomembno vlogo povezovalnega člena med italijansko narodno skupnostjo v Sloveniji in širokim območjem, ki je za Italijane dejansko matična domovina. Je na vse to pomislil odbor Corecom?
Tudi tokrat torej bodo oškodovane jezikovne skupnosti - nadaljuje Gabrovec, ki se sprašuje tudi, ali so bile ob tehnoloških dovolj upoštevane tudi morebitne kulturne in politične posledice tega navidezno banalnega procesa preklapljanja sistemov televizijskega oddajanja. Mnogi pogosto radi poudarjajo, da so jezikovne in narodne skupnosti edini pravi povezovalni člen med sosednjimi državami, v vsakdanu pa jim očitno posvečamo premalo pozornosti - zaključuje deželni svetnik SSk.
nim špekulacijam, ki so do sedaj prevladovale, in delati za resnično vrednotenje domačega pogovornega jezika, ki predstavlja veliko kulturno bogastvo za celotno skupnost. Znanje slovenskega jezika je gotovo dodatna vrednost, ki je v korist tudi dobrososedskega sodelovanja z upravami in ljudmi onkraj nekdanje državne meje. Sam župan je povedal, da s slovenskimi upravitelji imajo odlične odnose, kar je vsekakor pozitivno.
Damjan Paulin
Zbornik o Osimu
Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju z Goriškim muzejem, Kulturnim centrom Lojze Bratuž in SSO-jem vabi v ponedeljek, 13. t. m., ob 19. uri v Kulturni center Bratuž v Gorico na predstavitev zbornika Osimo in Goriška, 35-letnica podpisa osimskih sporazumov in 25-letnica izgradnje briške ceste. Dne 10.11.1975 sta delegaciji Italije in SFR Jugoslavije v mestecu Osimo podpisali pomemben mednarodni sporazum. Ta je dokončno rešil marsikatero vprašanje, ki se je vleklo od konca druge svetovne vojne. Med temi sta seveda izstopala vprašanje dokončne meje med državama in ureditev čezmejnih odnosov. Sklenitev sporazumov je prinesla še druge dodatne pridobitve, sploh pa je imela določene posledice za vso slovensko narodno skupnost v Italiji. Veliko zanimivih podatkov je povzetih v zborniku, ki ga je izdal Goriški muzej. Predstavili ga bodo Andrej Malnič, direktor Goriškega muzeja, Jože Šušmelj, takratni Predsednik skupščine občine Nova Gorica in nekdanji gen. konzul RS Slovenije v Trstu, in Tomaž Vuga, avtor zazidalnega načrta mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba.
Po padcu Berlinskega zidu (novembra 1989) posledično pride do razpada Sovjetske zveze in z njo povezanega komunističnega sistema. 12. junija 1990 njen parlament razglasi neodvisnost Rusije. Šele 25. decembra 1991 snamejo rdečo sovjetsko zastavo s srpom in kladivom na kremeljskem stolpu in jo nadomestijo z zgodovinsko rusko trobojnico in zadnji predsednik SZ Gorbačov zapusti Kremelj. Naslednjega leta, 17. aprila 1992, nova država dobi dvojni naziv, Rusija in Ruska federacija s 150 milijoni prebivalcev, kar jo še vedno uvršča med največje države na svetu tako po ozemlju kot prebivalstvu. Tako obnovljena Rusija ni imela več tiste simbolne moči s petnajstimi zveznimi republikami in vzornim modelom komunistične države kot SZ.
ZDA so tako ostale vodilna svetovna velesila in ta svoj politični položaj skušale uveljavljati v svetu. Po začetnem pretresu si je Rusija postopoma opomogla in prevzela ustrezno politično vlogo v krogu drugih najmočnejših držav v svetu. Odločilno je okrepila svojo gospodarsko moč in trgovinsko izmenjavo zlasti z Zahodno Evropo.
Dejstvo je namreč, da je Rusija, recimo, postala največji dobavitelj energije za Evropo, predvsem zemeljskega plina. Tega se ruski politični voditelji dobro zavedajo in zato pri energetskem vprašanju ne popuščajo ter nadaljujejo gradnjo dveh nadaljnjih plinovodov proti Evropi (tako imenovanega severnega in južnega toka). Ruski državni predsednik Putin je na svojem nedavnem obisku v Berlinu ob skoraj sočasni udeležbi vladnega premierja Medvedjeva na vrhunskem zasedanju Nata v Lizboni, kljub trenutnim težavam evra, zavzel za njegovo večjo vlogo v svetovnem gospodarstvu, vključno v poslih z energetskimi viri, ker bi se s tem zmanjšala odvisnost od dolarja. Na srečanju vodilnih nemških gospodarstve-
nikov je mimogrede omenil možnost vstopa svoje države v območje evra. Še pred tem je predlagal ustanovitev skupnega evropsko-ruskega prostotrgovinskega območja. Nemška kanclerka Merklova je sicer to idejo ocenila kot vizijo prihodnosti, zavzela pa se je za širše temelje sodelovanja in ne samo na energetskem področju. Pri tem je bržkone imela v mislih željo Evrope, da bi se zmanjšala njena energetska odvisnost od Rusije. Putin naj bi v zvezi s tem šaljivo
dejal: "Četudi ne bi bilo plina, bi Evropa za gretje svojih domov potrebovala drva iz sibirskih gozdov".
Iz teh in drugih potez Rusije se da sklepati, da se njeni voditelji zavedajo, da so za uresničitev gospodarske in družbene prenove v državi potrebni urejeni odnosi z Zahodom in zlasti z Evropsko unijo, da si s tem država zagotovi politični vpliv v novem razmerju političnih sil v svetu. To je vladni premier Medvedjev s poudarkom naglasil v svojem letnem nagovoru državi minulega 30. novembra. Ugodno je ocenil podporo članic Unije pri ruski prošnji za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji in se zavzel tudi za postopno odpravo vstopnih vizumov. Objektivno gledano, je uravnoteženo gospodarsko sodelovanje koristno tako za Evropo kot za Rusijo. Za Rusijo je namreč Evropa največji in najboljši trg, za Evropo pa je Rusija
naravni in neizogibni strateški partner. Zato Evropa od Rusije pričakuje odpravo protekcionističnih ukrepov in sprejem liberalizacije v medsebojnih trgovinskih izmenjavah.
Po drugi strani ostaja neurejeno vprašanje odnosov med Rusijo in Natom. Zato je bil tudi Medvedjev povabljen na nedavni lizbonski vrh Nata. Vabilo je bilo dobrodošlo za rusko diplomacijo, ki si prizadeva za ureditev medsebojnih odnosov tudi na področju varnosti, čeprav Mosk-
va izrazito ne mara nasvetov in še manj Natovega poseganja na svoja interesna področja. Ob zasedbi dela Gruzije avgusta 2008 je Rusija namreč jasno povedala, da nasprotuje širitvi Nata na Vzhod, konkretno na področje Kavkaza. Američani bi pa radi dosegli "zgodovinsko" spravo med Natom in Rusijo. Po drugi strani pa je v politični naravi stvari nemogoče pričakovati, da bi odnosi med Rusijo in Natom bili zares pristno prijateljski, temveč morajo biti urejeni v skladu z medsebojnimi interesi. Očitno je, da Rusija Nata ne potrebuje kot zaveznika, temveč kot enakopravnega sogovornika. Vojaški ruski strategi namreč Nato še vedno obravnavajo kot "protiru-sko" koalicijo. Vsekakor se Rusija zavzema za dogovor z Natom o vzpostavitvi protiraketnega ščita v Evropi na osnovi skupnega mehanizma sodelovanja.
Alojz Tul
TO, KAR SE SLIŠI, JE LAŽNIVA RESNICA ALI RESNIČNA LAŽ?
ODVISNO OD ISKRENOSTI LAŽNIVCA!
Povejmo na glas
Wikileaks razgalja slabosti politike
Ob zaupnih podatkih, ki jih objavlja Wikileaks, se je med drugim mogoče spomniti Pascalove misli, da na svetu ne bi bilo niti štirih prijateljev, ko bi ljudje vedeli, kaj drugi govorijo o njih. Toda v našem primeru se ne govori o katerih koli drugih, ampak o politiki, in to visoki politiki, se pravi o tisti ravni, kjer se odloča o množicah in njihovi usodi. Govori se o ljudeh, ki lahko sprejemajo pomembne odločitve v korist vseh, lahko pa se osebno okoriščajo, podkupujejo, hladnokrvno izločajo svoje nasprotnike ali pa celo delajo in zagovarjajo vojne, slej ko prej največje zlo, ki ga spočne človek. Seveda lahko počne dobro ali slabo vsak posameznik, prav vsak t. i. navadni človek, vendar je krog njegovega vpliva neskončno manjši od vpliva politike ali celo visoke politike. Ob tem pa je značilno, da vsak posameznik skrbi za svoj ugled, nemara toliko bolj, kolikor manj dobrega je v njem: koncem koncev ni pomembno, ali delam dobro ali slabo, če me ljudje cenijo in spoštujejo, je vse v redu in prav. In Wiki-leaks očitno izhaja iz navedenega prepričanja, namreč da se visoka politika še kako ukvarja z ustvarjanjem dobrega mnenja o sebi, želi si, da jo ljudje cenijo in kar najbolj spoštujejo, da ne rečemo malikujejo. Najvišje institucije naj bodo nekakšne svetinje, ki jim ljudje slepo zaupajo, jih poslušajo in jim kar najbolj ubogljivo sledijo. Visoka politika naj bi bila torej visoko nad nami, tako rekoč brez napake, nezmotljiva, in takšni naj bi bili tudi posamezniki, ki jim je po zaslugah
dano, da jo vodijo. Pa ne samo to, ljudje menda takšne svetinje potrebujemo, potrebujemo tiste, ki jim lahko slepo zaupamo, brez tovrstnega zaupanja bi bili izgubljeni kot majhni otroci brez staršev. Sedaj pa vdre v javnost Wikileaks, kjer se o visokih politikih govori slabo, kjer se o njih govori kot o navadnih ljudeh, ki so polni napak in celo velikih slabosti, torej podobni nam vsem, navadnim zemljanom. In kako jim bomo sedaj mi navadni zemljani verjeli, če so v še večji meri polni slabosti, kot smo jih polni mi? Kako sta si drznila Wikileaks in njegov prvi človek Julian Assange oblatiti svetinje, brez katerih ne bomo mogli živeti? Tega človeka je treba zapreti, je slišati grozeče glasove od zgoraj. Mi pa se lahko vprašamo, kaj se je z objavo zaupnih dokumentov tako izjemno slabega zgodilo. To, da smo se znova prepričali, kako so tudi na visokih ravneh vodilni ljudje takšni, kot smo bolj ali manj vsi in povsod, ljudje s slabostmi in napakami, v čemer še ni nič slabega, in se je mogoče le čuditi, da je visoka politika skoraj nevarno vznemirjena. Očitno ne ve, kar potrjuje tudi najnovejša raziskava Censis, da si ne želimo več nikakršne karizmatičnosti, da ne potrebujemo več nikakršnih svetinj, ki so nekje zgoraj in nam govorijo navzdol. V tem novem času potrebujemo voditelje, ki rešujejo nelahke sedanje probleme skupaj z nami, se odkrito obračajo na nas in nas imajo v vsem povsem za enakovredne.
Janez Povše
Zasedanje paritetnega odbora
a	••	v	v*	•
Govor o rezijanscim
ittiJMJ Prof. Stefano Zamagni
Kdor prisega na načelo "Business is business", je bedak!
C as je, da se zopet vzpostavi vez med ekonomskim in družbenim svetom, ki jo je modernost prekinila in s tem privedla do zablod, ki so v krizi zadnjih let vsem na dlani.
O izzivalni in aktualni temi - temna oz. skrita plat ekonomije - je v ponedeljek, 29. novembra, v avditoriju Fogar v Gorici govoril ugledni italijanski ekonomist prof. Stefano Zamagni. Šlo je za predavanje, kakršnih je na Goriškem žal zelo malo; povezoval ga je stolni župnik Sinuhe Marot-ta. Imenitni izobraženec, cenjen tudi v tujini, se je rodil v Riminiju 1. 1943. Po diplomi na milanski univerzi Cattolica se je specializiral v Oxfordu. Poučuje politično ekonomijo na vseučilišču v Bologni, občasno predava v bolonjskem (edinem evropskem) centru slovite univerze Johns Hopkins, v preteklosti pa je že poučeval tudi na univerzi v Parmi in na Bocconiju v Milanu. Bil je v vodstvu italijanskega združenja ekonomistov in član cele vrste - italijanskih in tujih -združenj in organizacij, pobudnik mednarodnih znanstvenih posvetov, avtor številnih publikacij in prejemnik prestižnih odlikovanj, pa še predsednik Agencije za italijanske onlus (vladne ustanove, ki nadzira, spodbuja in svetuje vladi in parlamentu na področju neprofitnih organizacij). Ne nazadnje je svetovalec papeškega sveta Pravičnost in mir, zaradi česar je sodeloval s papežem Benediktom XVI. pri pisanju enciklike Caritas in Veritate.
Res je, je povedal prof. Zamagni pred polno dvorano, "obstaja temna stran ekonomije, pa tudi jasna in bleščeča". Ker v nekaterih zgodovinskih obdobjih prevlada ena ali druga, pomeni, da se to ne dogaja zaradi narave ekonomije, temveč od volje in prizadevanj ljudi, ki jo tolmačijo na tak ali drugačen način. Nato je orisal nekaj značilnosti našega zgodovinskega trenutka. "Živimo v času paradoksov". Medtem ko v svetovnem merilu in na ravni posameznih držav bogastvo narašča, več kot sorazmerno s tem narašča tudi neenakost med ljudmi, razlika med najbogatejšimi in najrevnejšimi. Leta 1970 je bil v ZDA najvišji dohodek tristokrat večji od najnižjega; pred petimi leti pa kar sedemstokrat. Drug paradoks ima opraviti s pojmom človekovega dela: v preteklosti je to veljalo za vir bogastva, v zadnjih desetletjih pa so ga "prekvalificirali" in se je razširila ideja oz. "psevdokultura", da je pravi vir bogastva "špekulativna finan-ca". To pomeni: če hočeš obogateti, ni treba, da delaš; moraš se specializirati v dejavnosti špekulacije. Tako boš obogatel v krajšem času, ne da bi kaj dosti delal. Te miselnosti se je naša družba kar hitro navzela. Globalizacija je s sabo prinesla odprt trg kapitalov in torej odpravo kontrol nad njimi. Kriza zadnjih treh let je posledica vsega tega. O tem govorijo tudi zgodovinski učbeniki v osnovnih šolah: "ko sem bil otrok, so trdili, da je treba delati, kajti delo oblikuje identiteto, prinaša svobodo in blagostanje". Danes pa je sporočilo popolnoma sprevrženo: pomemben je družbeni uspeh, do katerega se lahko dokoplješ na katerikoli način, po možnosti čim hitreje. Do njega prideš, če si sposoben ustvarjati presežek, dodano vrednost.
Še en paradoks, "ki morda še najbolj vznemirja", že več let nosi
ime "paradoks sreče". Na podlagi statističnih podatkov ga je odkril Richard Easterlin leta 1974, trdi pa, da se sreča ljudi ne povečuje sorazmerno s povečanjem dohodka in ekonomskega blagostanja. Sreča naj bi se povečevala do določene stopnje (1.1974 približno 22 tisoč dolarjev na glavo letno, danes 35 tisoč dolarjev), naknadno višanje prihodkov pa je razlog za postopno upadanje veselja. "To je "superparadoks", je povedal prof. Zamagni.
Vajeni smo bili misliti, da je večanje bogastva vir sreče, to pa ne drži. Je možno "meriti srečo"?
Seveda, je pribil: vsaka država letno objavlja statistike kazalcev sreče.
Med prvimi je npr. število samomorov: to grozeče narašča v državah z najvišjim blagostanjem. "Ste kdaj videli reveža, ki se odloči za samomor? Revni upajo, da bo prihodnost lepša od sedanjosti, zato imajo smisel v življenju". Drug kazalec sreče je količina porabe psihotropnih zdravil: "podjetje, ki proizvaja antidepresiv Prozak, ima naj višje profite na svetovni ravni, saj ga dajejo tudi otrokom". Nekdaj je obstajala "izčrpanost", danes pa vsi govo-
Razlog za paradokse našega časa je ločitev ekonomskega sveta od socialnega.
rijo o "depresiji". In še: poraba vse bolj razširjenih mamil. Še en kazalec je število razporok in ločitev: "srečen par se ne loči"...
Vse doslej povedano govori o tem, da določen razvojni model oz. življenjski slog očitno ni najboljši in najprimernejši. Ljudje se začenjajo spraševati: kakšen smisel ima delati več, biti bolj produktivni, če smo konec koncev manj srečni? Že Aristotel in mnogi za njim so nas naučili, da je cilj življenja biti srečni. Sv. Frančišek se je slekel vsega in rekel: "To je življenje, ki sem ga vedno iskal, da bi bil srečen". Zavrgel je vse bogastvo ne zato, ker je bil nor, temveč zato, ker je hotel biti srečen. "Easterlinov paradoks je vznemirljiv, ker v temeljih spodkopava družbeno veljavo razvojnega modela". Več stoletij smo mislili, da je razlog naše nesreče pomanjkanje dobrin. Živimo v času, ko imamo gmotnih dobrin več, kot jih potrebujemo, pa smo bolj nesrečni, ker nam manjka drugačna razsežnost blagostanja. Materialne dobrine so sicer potrebne, prav tako pa je pomembna razsežnost, ki govori o naši potrebi po osebnem priznanju, potreba po medosebnih odnosih. Aristotel je pravilno trdil, da nihče ne more biti srečen sam; potrebna sta vsaj dva. "Krščanski Bog je edini trinita-ren; sreča je odvisna od odnosa med osebami". Skopuhi in lakomneži so sami in niso srečni. "Srečo najdem, ko odkrijem sebe v obličju drugega", ko se med dvema osebama splete razmerje. Starši so danes preveč obremenjeni s službo in si ne jemljejo časa za otroke; ti pa "nočejo iger, ampak se hočejo igrati"! Otrok je "velik porabnik" odnosov, ker išče svoj obraz, to od njega zahteva sama narava. Kakšen je razlog vseh teh in dru-
gih paradoksov, se je vprašal prof. Zamagni. Enciklika Caritas in Veritate je posebno močna, ker se ne omejuje na opis nelagodja našega časa, temveč gre zadevi do dna. Papež Benedikt XVI. v svojih govorih večkrat navaja "razpo-roko med tržiščem in demokra-
cijo". Tržna ekonomija ni sad modernosti, rodila se je v 14. stol. v frančiščanskih logih. Na njihovo pobudo je nastala prva banka (v Perugii 1.1462) kot posojilnica; prav tako prva borza (v Firencah ob koncu 15. stol.), ki je imela socialen (in ne špekulativen!) značaj: zbirala je denar mnogih, da so lahko zgradili florentinsko stolnico, financirali bolnišnice, šole in druge karitativne pobude. Utemeljitelj računovodstva je frančiškanski menih Luca Pacio-li (1445-1514), ki je pisal o pravilnem upravljanju dobrin. Knjigovodstvo je bilo dobro znano v samostanih, še preden so trgovci sploh vedeli, kaj to je. Podobno velja za kredit in mikrokredit, ki so ga ustanovili, da bi se postavili proti oderuštvu. Frančiškani so se lotili vsega tega, ker so se spominjali besed cerkvenega očeta Bazilija iz Cezareje iz 4. stol. o "dobri uporabi bogastva". Ta je namreč trdil, da je denar kot voda v vodnjaku; če se odžejaš ali z njo namakaš zemljo, bo iz vira privrela nova voda. "Če pa ne uporabljaš vode, postane kalna in neuporabna". Denar mora krožiti; če ostane v rokah peščice ljudi, se skvari, prinaša krivice in tr-
Število ljudi, ki zaradi ekonomske krize doživljajo hudo stisko, tudi na Goriškem raste iz dneva v dan. Goriška Cerkev je prek krajevne Karitas ter v sodelovanju z različnimi javnimi in zasebnimi ustanovami v zadnjih letih že naredila nekaj korakov. Prejšnji teden pa je kot partnerica novega projekta z zagnanostjo prikazala cilje t. i. em-porija solidarnosti.
Do zamisli o tej obliki pomoči je nedavno prišlo, ker se ljudje - še zlasti družine, tuje in domače -vse pogosteje obračajo na župnijske Karitas, kjer iščejo hrano in najnujnejše za vsakdanje življenje, je v petek, 3. decembra, v palači Fundacije Goriške hranilnice v Gosposki ulici povedal direktor nadškofijske Karitas g. Pao-
lo	Zuttion. Treba je priti do hrane, ki je še dobra, pa je namenjena v odpad, je rekel; "znano je namreč, da v Italiji letno odvržejo hrane za trideset milijonov ljudi". Za razdeljevanje pa naj poskrbijo različne organizirane stvarnosti, ki že delujejo na
pljenje. "Bogastvo samo po sebi je dobro, revščina je zlo, proti kateremu se moramo boriti"! Uboštvo, ki je krepost, pomeni odmaknjenost, ravnodušnost do dobrin.
Tržna ekonomija je torej nastala pred 700 leti z jasnim ciljem -skupno dobro. Od 17. stol. dalje pa se je prelevila v 'kapitalistično
tržišče'. "Ker Marx ni poznal italijanščine, je zmotno mislil, da je tržna ekonomija isto kot kapitalizem". Ko je 'civilna ekonomija' postala 'kapitalistični trg', njen cilj ni bil več skupno dobro. "V logiki skupnega dobrega ne morem žrtvovati dobrega posamez-
“Kakšen smisel ima delati več, biti bolj produktivni, če smo konec koncev manj srečni’?
ne osebe, da povečam dobro drugega; v logiki kapitalizma pa je to možno"; in to se dogaja še danes, ko sta ekonomska in družbena sfera ločeni. "V ekonomski so tisti, ki imajo moč, inteligenco, oblast itd. Kriterij je učinkovitost.
V	družbeno sfero pa spravljamo tiste, ki iz različnih razlogov niso sposobni biti v prvi. Pravilo v njej je solidarnost". To je skrita stran ekonomije, model "modernosti, ki je ločil to, česar bi ne smel ločiti". Potrebno je, da se ekonomska
ozemlju. Tako je nastal emporij solidarnosti, ki v podobnih oblikah že deluje v Rimu, Pratu, Parmi, Pescari in še malokje. Ideja je zastavljena tako, da odvrača prebrisance, ki se žal pojavljajo tudi v takih okolišči-
nah, obenem pa si oseba v stiski lahko sama izbere to, kar potrebuje. G. Zuttion je poudaril, da pri tej obliki podpore skušajo najprej raziskati vzroke revščine, nato pomagati na primeren način, pač v skladu s stopnjo stiske, na koncu pa tudi zahtevati, da tisti,
in družbena sfera spet združita kot dve strani iste medalje. "Kdor pravi 'business is business', ni razumel nič o ekonomiji, je bedak, ker nima smisla za celoto, ampak vidi samo delček oz. en sam vidik" ! Napaka je bila prepričati ljudi, da ima ekonomija svoje zakonitosti, ki nimajo nič kaj opraviti z etiko in solidarnostjo. "To ne drži! In stvarnost se je maščevala; pomislite na paradokse"! Janez Pavel II. je novembra 2004 povedal, da "diskriminacija na osnovi učinkovitosti ni manj nečloveška od tiste na osnovi rase, narodnosti, spola itd". Družba, ki nudi dobro zaposlitev in dovoli vstop v ekonomsko sfero samo sposobnim, zdravim in inteligentnim, ni narejena po meri človeka. Ekonomija je del celote! Drug razlog za paradokse je dejstvo, da razmišljamo o delu zgolj v materialnem smislu, kot o dejavniku proizvodnje. Ta obstaja in je pomemben, toda delo je še prej dejavnost, s katero človek - če je veren - sodeluje pri Božjem stvariteljskem delu. Bog je v judov-sko-krščanski tradiciji ustvaril svet, a ga ni dokončal, ker hoče, da to storimo mi - z delom, ki je zato odgovor na poklic. Kdor tako razmišlja, ne sprejema mirne duše prekernega dela, dopolnilne blagajne, socialnih amortizerjev in podpor za brezposelne; kdor gleda na delo samo z materialnega vidika, pa ja. "Živeti pomeni proizvajati. Za dopolnitev stvarjenja". Vsi morajo delati, so trdili frančiškani, "tudi slepi, nemi in hromi, vsak pač po svojih zmožnostih".
Vir problemov torej ni pomanjkanje dobrin, temveč dejstvo, da je "organiziranost ekonomije in trga ubrala perverzno pot". Proizvodna organiziranost se lahko spremeni, "odvisna je le od naše volje in inteligence". Benedikt XVI. v tretjem poglavju enciklike prvič omenja načelo bratstva, ki ga moramo uvajati v ekonomijo. Bratstvo je samoumevno v družini in zaprtih skupinah, "pravi izziv je uveljaviti to
ki je prejel, na neki način tudi vrne. Naše sanje bi bile, je še povedal direktor Karitas, da bi pri projektu sodelovali tudi ljudje, ki so v potrebi, da bi s svojo soudeležbo in z držo soodgovornosti do drugih "vračali" ter tudi tako pripomogli k večji integraciji. "Kriza je namreč nevarna stranpot, sad človekovega egoizma. Ta emporij pa je zgovoren dokaz, da je rešitev v sodelovanju za bratsko solidarnost". Na tej poti so namreč naleteli na odobravanje in konkretno pomoč prijateljev,
med katerimi so občinska in pokrajinska uprava ter Fundacija Ca-rigo, ki se pripravljajo na podpis posebnega protokola. Chiara Ber-tolini, ki je pri emporiju od vsega začetka, je obrazložila nekaj tehničnih podrobnosti in postopek, kako s potrebno dokumentacijo
načelo v poslih, ga 'prevesti' v konkretne oblike znotraj vsakodnevnega gospodarskega življenja. Praktični primeri obstajajo". Bratstvo je močnejše od solidarnosti: "prijatelje izbiraš, brate sprejmeš". Solidarnost se lahko izkazuje do posameznih skupin (tudi znotraj mafijskih ali prostozidarskih združb!), bratska solidarnost pa do vseh ljudi, brez izjeme.
Še eno načelo je vzajemnost, ki pomeni: dati, ne da izgubiš, vzeti, ne da bi pobral. Pojem lepo ponazarjajo "starši, katerih čas, ki ga 'dajo' otrokom, ni 'izgubljen', ampak ostaja njihov in 'se jim vrača' še pomnožen". Številnih današnjih problemov (okolje, voda, zrak itd.) ne moremo rešiti ne s pogodbo ne z zakonom, temveč samo z vzajemnostjo.
Nujno bi bilo tudi spet odkriti pojem svobode v njegovi polnosti. Modernost nas uči, da ima svoboda negativno (s. od česa) in pozitivno razsežnost (s. početi): družba je svobodna, če odpravi omejitve in daje možnosti. Papež dodaja tretjo razsežnost, "svobodo za": v polnosti smo svobodni, ko prvi dve razsežnosti postavimo v službo nekomu. Ta razsežnost govori o tem, da življenje ima smisel in smer. "Ustaviti se zgolj pri prvih dveh razsežnostih pomeni odvzeti veselje do življenja. Če ne vem, za koga ali
V poslih uveljavimo bratsko solidarnost, prevedimo ’jo v konkretne oblike gospodarskega življenja!
za kaj živim, kako sem lahko srečen"?
Prof. Zamagni je sklenil svoj poseg z mislijo sv. Avguština: Upanje ima dva lepa otroka. Hčerka je Jeza, Ogorčenost, ko vidimo, kaj se dogaja okrog nas; sin je Pogum uvideti, kaj bi se lahko spremenilo, ko bi tudi sami kaj naredili. Danes smo preveč ravnodušni do vseh oblik zla, skomigamo z rameni. "Krščansko upanje pa ni drža človeka, ki čaka, da mu vse pade z neba, temveč krepost človeka, ki se razjezi"!
DD
priti do izkaznice s točkami, s katero lahko uporabnik dvigne pakete s hrano, čistili, artikli za dojenčke in drugimi potrebščinami. Emporij ima trenutno sedež v stanovanju, katerega lastnik je nadškofija, v ul. Faiti, zadostil bi lahko potrebam več sto družin. Poleg Karitas že sedaj sodelujejo Rdeči križ, skupnost Arcobaleno, Center za pomoč življenju, Vin-cencijeva konferenca in drugi. Prostovoljci so že na delu, "potrebovali pa bi še druge", je povedala in prek medijev razširila vabi-
lo	na vse, ki bi radi podprli pobudo.
Župan Ettore Romoli je izrazil navdušenje nad projektom, "ki urejuje to področje", saj je kontrola potrebna tudi pri takem delovanju. Pomembno je se v čim večji meri izogibati zapravljanju in potrati dobrin, zato je to "pomembno družbeno in ekonomsko dejanje". V imenu Fundacije Goriške hranilnice je odv. Franco Obizzi spomnil še na druge človekoljubne pobude, ki iščejo odgovore na stiske krajanov, pohvalil je vneto delo prostovoljcev in zaželel, da bi še prodorneje posegli v prostor javne uprave, cerkvene in druge ustanove, ki lahko skupaj veliko naredijo, "saj ima povpraševanje po pomoči presunljive razsežnosti". / DD
G. Sinuhe Marotta in prof. Stefano Zamagni (foto DPD)
Predstavitev t.i. emporija solidarnosti v Gorici
Za učinkovitejšo pomoč ljudem v stiski
9. decembra 2010
Kristjani in družba
Marijino Celje, župnija Lig
Ganljivo slovo od msgr. Jožka Kraglja
Praznovanje jubileja: 1811 - 2011
Frančiškani 200 let na Kostanjevici
Velika množica duhovnikov in vernikov se je 30. novembra poslovila od duhovnika in pisatelja msgr. Jožka Kraglja, ki ga je komunistični režim preganjal in celo obsodil na smrt.
Pokojni msgr. Jožko Kragelj, rojen v Modrej cah, doma pa povsod, kjer je razdajal svojo ljubezen, je mirno odšel k našemu skupnemu Očetu v 92. letu življenja in 68. letu duhovništva. Zadnje slovo od njega je najprej potekalo v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi, s pogrebno mašo ob 14. uri in pogrebom ob 16. uri na pokopališču božje-potne cerkve Marijino Celje nad Ligom, s katerega pogled objame njemu tako drago Benečijo in Posočje.
Na zadnji poti so ga ljudje spremljali z globoko zavestjo in hvaležnostjo do njegovega ljubečega žrtvovanja veri in kulturni zapuščini. Msgr.
Kragelj sodi med tiste Slovence, ki jih danes premalo posnemamo pri žrtvovanju iz ljubezni do vere in naroda.
Njih navdušenje ni upadlo kljub razočaranjem nad okolico in kljub temu da so bili obsojeni na leta ječe in celo na smrt, če že niso bili tajno mučeni in pobiti, namesto da bi jim dali priznanje za vse, kar so dobrega storili. Z neuničljivim vernim upanjem je Jožko Kragelj
Pokrajinsko srečanje gibanja Comunione e Li-berazione - CL je na prvo adventno nedeljo ponudilo veliko duhovnih spodbud za življenje iz vere. Dogodek je potekal v kongresnem centru v Gradežu z naslovom Vi-vere e' la memoria di Me. Za slovenske razmere bi ga lahko označili kot nenavadnega, saj takih dogodkov go-
Na letošnjo zahvalno nedeljo smo se verniki iz Rupe in s Peči zahvalili Bogu za vse zemeljske pridelke in za vse dobro, ki smo ga prejeli v tem letu.
Zahvalno bogoslužje je 14. novembra daroval dolgoletni vaški župnik g. Viljem Žerjal. Med sv. mašo je slovesno blagoslovil darove vernikov, ki so jih ti postavili pred oltar. Tudi strežniki so prinesli svoje darove k oltarju. Da je bilo res praznično, je s petjem poskrbel cerkveni pevski zbor. Ob koncu bogoslužja in ob prejetem blagoslovu smo vsi verniki zapeli Zahvalno pesem.
Vaški praznik se je nadaljeval popoldne s slovesnim blagoslovom v Rupi, ki ga je vodil župnik Karlo Bolčina. Nato smo se vsi prisotni približali obloženim mizam in ob pogovoru o lepi tradiciji nadaljevali praznovanje.
V nedeljo, 28. novembra, je bilo na Peči zopet slovesno. Verniki smo se med nedeljskim
deloval naprej, najprej kot duhovnik in ohranjal zgodovinski spomin kot pisatelj in publicist.
Pred odprtim grobom na Marijinem Celju mu je v slovo zapel moški zbor z Mosta na Soči, spregovoril pa domačin Gabrijel Humar, ki je bil njegov strežnik v času 11-letnega Kragljevega službovanja v župniji Lig.
Vprašal se je: "Tukaj stojimo, gospod Kragelj, na zadnji postaji
vašega zemeljskega romanja in se sprašujemo: Zakaj želja, da vas semkaj ponesejo vaši nekdanji marijaceljski strežniki, zakaj v ta grob, na to pokopališče-zakaj Marijino Celje"?
Skušal je tudi odgovoriti: "Prizadeti in razočarani ste pred štiriinš-
tovo nismo vajeni. Srečanje je posredovalo veliko misli, kako Bog deluje v življenju preprostih ljudi ter daje moč in voljo za spremembe, kar je še zlasti pomembno, ko se človek sooči s trpljenjem ali pa ga življenje pripelje do roba. V skoraj dveurnem programu so k mikrofonu pristopali posamezni pričevalci, nič se niso obotavljali, am-
bogoslužjem zbrali v cerkvi in praznovali vaško zavetnico sv. Katarino Aleksandrinsko. Po stari navadi je bil ofer za našo cerkev in med darovanjem so strežniki delili hlebček kruha, ki ga je zvesti župnik Viljem Žerjal predhodno blagoslovil. Ker je bila ta nedelja tudi prva adventna, je župnik blagoslovil vence, ki smo jih vaščani prinesli v cerkev in jih položili pred oltar. Za to priložnost so naši cerkveni pevci slovesno zapeli čudovito pesem Brede Šček K nebu povzdignimo solzne oči; vsi prisotni smo globoko doživeli besede "... Kristus se bliža, Kristus prihaja k revnim zemljanom iz svetega raja". Po blagoslovu je še sam župnik intoniral priljubljeno Marija, Mati ljubljena.
Vsi vaščani se iskreno zahvaljujemo župniku Karlu Bolčini za izkazano pomoč in župniku Viljemu Žerjalu, ki vztrajno nadaljuje svoje poslanstvo in zvesto služi Bogu ter svojim vernikom.
tiridesetimi leti prišli v te hribe, a v njih ostali najdlje na svoji žu-pniški poti. Želeli ste stran, ker ste se tukaj počutili utesnjenega, omejevanega in neprestano nadziranega, a ljudstvo je potrebovalo pastirja. In marijaceljsko ljudstvo je z vami imelo še zadnjič samo svojega župnika. Po odhodu z Marijinega Celja ste le redko prihajali med nas, šele zdaj, v starosti, so bili vaši obiski pogostejši. Kot bi vas spomini gnali nazaj, kot bi med nami še nekaj pozabili, kot bi nam hoteli še nekaj povedati..., vse do odločitve: tukaj želim biti pokopan.
Morda šele zdaj spoznavamo pravi obraz tistega "gospuoda", ki je zadnji živel v liškem župnišču.
"Gospuoda" ostrih in kritičnih besed, s katerimi nas je znal zbosti do srca, a tudi polnega humorja, s katerim smo se nasmejali do solz. Strogega, s - še za tiste čase - preveč bolečimi vzgojnimi prijemi, a tudi razumevajočega do otroka in njegove želje po igri.
in vajeni javno govoriti o svojem življenju. Več kot 1000 pretežno mladih ljudi je v zbranosti poslušalo pričevanja in duhovne spodbude, ki jih je ob tem podajal voditelj CL Julijan Carron. Tako je o svoji izkušnji spregovorila mlada žena, ki je ob zakonski krizi in bolezni otroka, ob pomoči prijateljev, v Božji pomoči našla tolažbo in voljo za spremembo; starejša žena pa, ki je zgledno živela iz vere, je ob 30. obletnici zakona doživela neozdravljivo bolezen v družini, a je preizkušnjo z vero v miru lahko sprejela. Aktualna je bi-
Zahtevnega, a delavnega in odprtih rok. "Gospuoda", ki nas je neustrašno vodil mimo oblastniških ovir po poti zakramentov. "Gospuoda", ki je lepoto videl in nam jo znal tudi pokazati. "Gospuoda", zaradi katerega ni Miklavž našega otroštva dišal le po orehih, kostanju in jabolkih, ampak tudi po rožičih, mandolatu in "barbadžidžih"...
Ko ponovno prihajate med nas, vam težko verjamemo, da samo zaradi "lepih trenutkov, ki ste jih tukaj doživeli v naravi", zaradi "krasnih razgledov na Kanin in Krnsko pogorje", nepozabnih pogledov na jesenske sončne zahode", in obenem ne zahtevamo odgovora na naš zakaj?, ampak le upamo, da prihajate tudi in predvsem zaradi nas, vaših nekdanjih župljanov, ki - če drugega ne - vestno izpolnjujemo vaše naročilo ob slovesu z Marijinega Celja leta 1977: "Ne pozabite na rajne. Skrbite za pokopališče. - Vesel sem, da pridem v tak kraj, kjer je pokopališče vzorno urejeno". Hvaležni, da ste, kljub vsemu, enajst let bili naš župnik, vam obljubljamo, da bomo to naročilo prenašali tudi na naše otroke, da bo vaše telo - ko se bo duša srečna veselila pri Očetu - mirno počivalo v vedno urejenem grobu na marijacelj-skem pokopališču".
Zaradi njegove tesne povezanosti z Beneškimi Slovenci, tudi prisotnimi ob tem slovesu, je nazadnje, med strašljivim bučanjem burje v krošnjah dreves in zvonjenjem, kot bi to ponazarjalo vse njegovo življenje, zadonela še pesem: "Oj božite me tele dolince, ko was muoram jaz zapustit"!
MM
la tudi pripoved učiteljice o tem, kako ji v stresnem in napetem službenem tempu uspe z Božjo pomočjo ohraniti optimizem, ki ga sodelavci prepoznavajo in cenijo. Ob vsem je Carron poudarjal prispevek, ki ga kristjani lahko dajo svetu in kot Jezusovi prijatelji vstopijo v središče stvari ter pričujejo. Pričevanjem je sledila sv. maša, pri kateri je ob glavnem mašniku Carronu, pokrajinskem voditelju CL Berto-liju, somaševalo skoraj deset duhovnikov. Srečanja so se udeležili tudi predstavniki lokalne podružnice CL, ki deluje v Ljubljani, in še nekaj Slovencev, ki so vključeni v tržaško Šolo skupnosti.
Jba
Cerkev in samostan na Kostanjevici oz. Kapeli v Gorici je dal v prvi polovici 17. stoletja sezidati grof Matija Thurn. Leta 1650 so se v samostan preselili karmeličani, ki so prvotno cerkvico in samostan povečali, cerkev pa okrasili s štukaturami in freskami. Leta 1785 je cesar Jožef II. pregnal karmeličane. Do leta 1811 je Kostanjevica samevala in propadala, takrat pa je guverner Ilirskih provinc, general Marmont, v samostan preselil frančiškane iz samostana sv. Antona v Gorici. 19. decembra 1810 je podpisal dekret o preselitvi, preselitev pa se je zgodila na praznik Sv. treh kraljev, 6. januarja, s slovesno procesijo, ko so Sveto Rešnje Telo prenesli iz cerkvice pri sv. Antonu na Kostanjevico. Tamkajšnjo cerkvico in delno samostan so porušili, a so ju po propadu Ilirskih provinc ponovno pozidali.
Frančiškani so na Kostanjevici leta 1821 odprli "modroslov-no šolo", dve leti pozneje pa še študij teologije. V prvi svetovni vojni sta bila samostan in cerkev skoraj porušena. Pozidali so ju italijanski frančiškani, ki so bili tu v letih 1924-1947. Tega leta, ko je bila Primorska ponovno združena z matičnim narodom, je bila na Kostanjevici tudi ustanovljena "novogoriška pražu-pnija".
V adventu 2010 bo izšel dva-najstlistni Kostanjeviški koledar, v katerem bodo označeni datumi in zgodovinski dogodki, povezani s Kostanjevico. Prav tako bo izšla knjižica o zgodovini cerkve in samostana Cvetje s Kostanjevice.
Dne 29. novembra je bilo kot priprava na praznovanje v samostanski dvorani predavanje dr. Jožeta Škofljanca o zgodovini frančiškanov v Sloveniji. Spored praznovanj: četrtek, 6. januarja 2011: Dan spomina: ob 15. uri začetek "procesije" po poti iz leta 1811. Udeleženci se bodo zbrali na trgu sv. Antona v Gorici in ob postankih in razlagi na posameznih mestih ob poti podoživljali zgodovinski dogodek in spoznavah Gorico. Ob 16. uri bo maševal goriški nadškof msgr. Dino De Antoni.
Petek, 7. januarja: po večerni maši bo dekliški pevski zbor prepeval ob jaslicah, ki bodo prav tako spominjale na dogodek izpred 200 let.
Sobota, 8. januarja: dan p. Stanislava Škrabca. P. Stanislav Škrabec je gotovo eden najvidnejših frančiškanov, ki so v teh dveh stoletjih živeli na Kostanjevici, in je tudi najgloblje zaznamoval slovensko kulturo oz. jezikoslovje. Rojen je bil 7.1.1844 v Hrovači.
Ob 15. uri bo na Erjavčevi ulici v Novi Gorici blagoslovljen spomenik p. Stanislavu Škrab-cu, ki ga bodo tam postavili skupaj z družino Škrabec iz Hrovače in KS Nova Gorica; ob 16. uri bo spominska sv. maša v njegov spomin.
Nedelja, 9. januarja: dan zahvale. Za 200-letno služenje na Kostanjevici se bodo zahvalili s sv. mašo ob 10. uri. Daroval jo bo koprski škof, msgr. Metod Pirih. Pred mašo bo ob 9.30 koncert, po maši pa pogostitev in druženje pred cerkvijo.
Več informacij na: www. sa-mostan-kostanjevica. si.
Pokrajinsko srečanje gibanja Comunione e Liberazione pak pogumno,
_ #	I	I * *	brez	strahu sprego-
Prispevek krist|anov v svetu , ", V/;;1;'
RUPA-PEČ
| Doživeti župnijski slavji
Zahvalna nedelja in praznovanje zavetnice
Hrpelje / Napotki za srečnejše življenje
Marjan Veternik, eksorcist mariborske škofije, in mag. s. Mateja Kraševec, zakonska in družinska terapevtka iz Družinskega centra na Sveti Gori, sta dva petkova večera zapored v hrpeljskem župnišču govorila o napotkih za bolj srečno življenje.
Kraševčeva je ob svetopisemski zgodbi o stvarjenju moža in žene (prim. 1 Mz 2,18-25) utemeljila pomen dobrih partnerskih odnosov od začetne zveze in poroke do trajne in srečne zakonske zveze. Opozorila je na velik pomen poroke, saj samo poroka predstavlja resnično zavezo in obljubo pripadnosti drug drugemu ter partnerjema omogoči notranjo rast in zorenje v ljubezni. Danes pa je zaradi strahu vse manj porok in vse preveč plitkih površinskih odnosov, ki ne omogočajo rasti, ampak prevečkrat samo bolečino. Kot razlog za razpad odnosov je navedla problem, da partnerja ne presekata popkovine s svojo matično družino. Spodbujala je k vrednotam spoštovanja in zaupanja med zakoncema ter nenehnega razreševanja stvari, ki so posledica nerazčiščenih bolečin iz matičnih družin. Zakon predstavlja novo zavezo, v kateri partnerja z Božjo pomočjo drug drugemu prinašata odrešenje. Da je vsebina njenega predavanja zelo aktualna, pričajo številna vabila, ki jih dobiva, povpraševanje po terapevtski pomoči pa je tako številno, da trenutno ne morejo vseh sprejeti in so pričeli z gradnjo novega objekta za Družinski center.
Veternik pa je predstavil, kako lahko pomaga ljudem, ki so obsedeni s hudim duhom. K njemu prihaja mnogo ljudi, eksorcist jim lahko pomaga le, če so se pripravljeni spreobrniti. Obsedenost s hudim duhom je duhovna bolezen, ki jo preko molitve eksorcista v veri ozdravi Jezus. Prvi korak do ozdravitve je vera, da lahko Jezus Odrešenik preko zakramentov sv. spovedi in sv. evharistije tudi danes pomaga. Predstavil je tri načine, kako
satan vstopa v človekovo življenje: po družinskem deblu, preko osebnih notranjih ran in preko osebnih grehov. V primerih težav, ki izvirajo iz neodrešenih grehov že pokojnih potomcev, je Veternik svetoval, naj ljudje darujejo sv. maše za ozdravitev družinskega debla. Sicer pa je prvo zdravilo osebna spoved, obisk sv. maše, molitev pred Najsvetejšim. Človek se hudemu duhu z lastno močjo ne more upreti; če pa je povezan z Bogom, je poln milosti in Božje pomoči. Ljudi je morda presenetilo, a Veternik je odločno opozoril na previdnost, da je vsa alternativna medicina, ezoterika, joga, new age in homeopatija možen izvor hudega duha. Nabito polna župnijska dvorana je pričala, da hudi duh še kako bega ljudi, nazorno predavanje pa je obiskovalcem prineslo odgovore in spodbudo k zvestobi nauku Cerkve. / Jba
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
9. decembra 2010
Pismo Benedikta XVI. bogoslovcem ob sklepu duhovniškega leta
//
Ljudje bodo Boga vedno potrebovali!"
Dragi bogoslovci, ko sem bil decembra 1944 vpoklican v vojsko, je komandir čete vsakega izmed nas vprašal, kateri poklic želi opravljati v prihodnosti. Odgovoril sem, da želim postati katoliški duhovnik. Poročnik je dejal: "Potem pa si morate omisliti nekaj drugega. V novi Nemčiji ne bo več potrebe po duhovnikih". Vedel sem, da je bila nova Nemčija že pri koncu in bo po velikanskem opustošenju, ki je prizadelo deželo zaradi te norosti, potreba po duhovnikih večja kot kdaj koli prej. Danes je stanje sicer povsem drugačno. Pa vendar mnogi na različne načine tudi danes mislijo, da katoliško duhovništvo ni poklic prihodnosti, ampak spada bolj v preteklost. Vi, dragi prijatelji, ste se ne glede na take ugovore in mnenja odločili za vstop v bogoslovje in ste torej stopili na pot priprave za službeno duhovništvo v katoliški Cerkvi. Dobro ste storili! Ljudje bodo Boga vedno potrebovali, tudi v času prevladovanja tehnike nad svetom in globalizacije; Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu in nas združuje v vesoljno Cerkev, da bi se z Njim in po Njem učili resničnega življenja ter podpirali in uveljavljali merila pristne človečnosti. Kjer človek Boga ne zaznava več, se življenje izprazni in vse postane nezadostno. Človek potem išče zavetja v opojnosti ali nasilju, ki vedno bolj ogrožata ravno mlade. Bog živi! Ustvaril je vsakega izmed nas in torej pozna vse. Tako je velik, da ima čas za naše malenkosti: Lasje na glavi
so vam prešteti (prim. Mt 10,30). Bog živi in potrebuje ljudi, ki obstajajo Zanj in Ga posredujejo drugim. Da, smisel ima postati duhovnik:	svet	potrebuje
duhovnike, pastirje, danes, jutri in vedno, dokler bo obstajal. Bogoslovje je skupnost na poti v duhovniško službo. S tem sem že povedal nekaj zelo pomenljive-
le oddaljena predpostavka, neznanec, ki se je po velikem poku umaknil s prizorišča. Bog se je razodel v Jezusu Kristusu. Na obličju Jezusa Kristusa vidimo Božje obličje. Duhovnik ni voditelj nekega združenja, ki skuša ohraniti in pomnožiti članstvo. Je glasnik Boga med ljudmi. Želi voditi k Bogu in tako
ga: duhovnik ne postaneš sam. Potrebna je skupnost učencev, skupnost tistih, ki želijo skupno služiti Cerkvi. S tem pismom želim tudi s pogledom nazaj na obdobje, ki sem ga preživel v bogoslovju, poudariti	nekaj
pomembnih sestavin tega dela vaše poti.
1.	Kdor želi postati duhovnik, mora biti predvsem "Božji človek", kot ga opisuje sveti Pavel (1 Tim 6,11). Bog za nas ni
poglobiti tudi pristno občestvo med ljudmi. Zato, dragi prijatelji, je tako pomembno, da se naučite živeti v nenehnem stiku z Bogom. Kadar Gospod naroča, vedno molite, od nas seveda ne zahteva, da bi neprestano izgovarjali besede molitve, ampak, da ne bi nikoli izgubili notranjega stika z Bogom. Vaditi se, vtem stiku je smisel naše molitve. Zato je pomembno, da se dan začne in konča z molitvijo, da prisluh-
nemo Bogu med branjem Svetega pisma, mu povemo svoje želje in upe in ga imamo na ta način vedno pred očmi kot oporno točko svojega življenja. Tako postajamo občutljivi na svoje napake in se učimo postajati boljši. Hkrati pa postajamo občutljivi tudi za vse lepo in dobro, ki ga vsak dan prejemamo kot nekaj samo po sebi umevnega, in tako rastemo v hvaležnosti. Skupaj s hvaležnostjo prihaja veselje nad dejstvom, da nam je Bog blizu in mu lahko služimo.
2.	Bog za nas ni samo neka beseda. V zakramentih se nam daje osebno, po telesnih stvareh. Središče našega odnosa z Bogom in oblika našega življenja je evharistija. Obhajati jo z notranjo soudeležbo in tako osebno srečati Kristusa, mora biti središče vseh vaših dni. Sveti Ciprijan je evangeljsko prošnjo, daj nam danes naš vsakdanji kruh, pojasnil z besedami, da je naš kruh, ki ga lahko kot kristjani prejemamo v Cerkvi, sam evharistični Gospod. V tej prošnji molitve Oče naš torej prosimo, naj nam On vsak dan daje naš kruh, da bi bil vedno hrana našega življenja. Naj vstali Kristus, ki se nam daruje v evharistiji, zares oblikuje vse naše življenje s sijem svoje Božje ljubezni. Za pravilno obhajanje evharistije se moramo naučiti	spoznavati,
razumevati in ljubiti bogoslužje Cerkve v njegovi konkretni obliki. Pri bogoslužju molimo z verniki vseh časov - preteklost, sedanjost in prihodnost se združujejo v en sam veliki molitveni kor. Zase osebno lahko zatrdim, da me razumevanje, kako je vse to zraslo, navdaja z navdušenjem, kako velika izkušnja vere je vgrajena v strukturo mašnega obreda, koliko rodov jo je s svojo molitvijo oblikovalo.
/dalje
0 pričevalcu pristne in polnokrvne vere
Zmagovita vizija Filipa Terčelja (1)
Kdo je bil Filip Terčelj?
Filip Terčelj se je rodil na Svečnico 2. 2.1892 v Grivčah, v župniji Šturje (Ajdovščina).
V	duhovnika je bil posvečen 8. junija 1917 v Ljubljani. Študij je nadaljeval v Kolnu na socialni pedagoški fakulteti. V Nemčiji se je usposabljal tudi za metode prosvetnega dela. Leta 1922 je prišel v Gorico, kjer je postal katehet in duhovni vodja Alojzijevišča. Zaslovel je kot govornik Orfej v peklu fašizma.
Konec leta 1922 je bila v Zboru svečenikov sv. Pavla ustanovljena Prosvetna zveza, Terčelj pa izvoljen za glavnega tajnika. Torej nikakor ni šlo zgolj za Terčeljevo delovanje, temveč za široko organizirano dejavnost, za ljudsko gibanje, ki ga je gotovo v svojem srcu podpiral tudi zadnji slovenski goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. V Zboru svečenikov sv. Pavla je delovalo okoli 300 slovenskih in hrvaških duhovnikov. Zbor je skrbel za ustanavljanje raznih zadrug in zavodov, na glasbenem področju je Lojze Bratuž skrbel za tečaje pevovodij, skrbeli so za štipendije dijakom. Kot narodna manjšina v tuji državi so prejemali finančno podporo iz Beograda. Tone Kralj je v tem času na Primorskem poslikal 40 cerkva. Zbor je Svetemu sedežu pošiljal spomenice (1920,	1927,
1938), izdajal svoja glasila (Zbornik in Verbum Dei). Duša tega gibanja je bil tudi Filip Terčelj. S sistematičnim organiziranjem okrožnih
odborov in ustanavljanjem društev vsepovsod, tudi v najbolj odročnih krajih, je do leta 1928 v območju Julijske krajine nastalo 19 odborov s 136 društvi in 32 samostojnimi krožki, torej 168 prosvetnih enot z okrog 12.000 člani. Imeli so še zvezo v Trstu, ki je svoje delo razširila na Notranjsko. Od 1924 do 1929 je bil Terčelj tudi član ožjega odbora Goriške Mohorjeve družbe, ki je skrbela za širjenje slovenskih knjig in s tem za ohranjanje slovenskega jezika.
Terčelj je pisal krajše povesti, dramske igrice, strokovne članke in nabožne pesmi, ki jih je večinoma uglasbil skladatelj	Vinko
Vodopivec.
Logično je, da so ga fašisti preganjali in ga 30. decembra 1931 tudi zaprli. Naslednje leto je bil obsojen na pet let izgnanstva v Campobasso. Bil je pomiloščen že 13. novembra 1932, ni pa smel opravljati nobene službe. Umaknil se je v Ljubljano, tu je bil od leta 1934 do 1945. Bil je trn v peti tudi povojnim komunistom. Preprosto zato, ker je veliko naredil za narod! Komunisti so ga na podlagi ovadbe o narodnem izdajstvu zaprli za tri mesece, s tem pa je izgubil tudi službo in stanovanje. Skupaj z duhovnikom Francem
Krašno je bil 7. januarja 1946 umorjen v Štulčevi grapi v Davči. Pokopan je skupaj s Francem Krašno na pokopališču v Davči.
Zakaj je o Filipu Terčelju sploh potrebno razmišljati in govoriti?
Pogosto slišimo krilatice: "Pustimo že enkrat zgodovino pri miru, nehajmo brskati po zgodovini in po kosteh"! Izhodišče vsakega odnosa sem jaz/mi, danes! Temelj vsakega
razvoja je spoznanje, da gre za moje in naše vprašanje. Ne gre zgolj za neko preteklost, ampak za moj sedanji odnos do te preteklosti. To zavedanje in ta odnos pa sta pomembna, ker sta od njega odvisna moja in naša identiteta. Izhodišče razmišljanja, čustvovanja in zavedanja torej ne more biti
preteklost, ampak sedanjost, "jaz" in "mi" s svojimi spoznavnimi sposobnostmi in v konkretni zgodovinski situaciji. Moja/naša sposobnost spoznavanja resnice pa je odvisna tudi od moje/naše moralnosti.
Trije razlogi za odkrivanje Filipa Terčelja
1. Filip Terčelj je velikan in prav je, da mu to priznamo ter se tega veselimo. To ni v nasprotju s ponižnostjo, nasprotno, napuh je, če ne opazimo, da je nekomu uspe-
lo,	če ne priznamo resnice. Prav je, da smo skromni in ponižni, toda to ni v nasprotju s hrepenenjem po neskončnosti, po nebesih, po uresničitvi	našega
zemeljskega življenja, po graditvi Božjega kraljestva, po doseganju kakovostnega življenja in družbe. Ravno ponižnost omogoča ustvarjalnost in zrenje neizmernega bogastva vsakega človeka. Kdor se ima za boga, se ima za popolnega; popolnost pa ne potrebuje sprememb in izboljšav, torej tudi ni več razloga za ustvarjalnost. Zares ponižen je tisti človek, ki je pripravljen sprejemati velike izzive in slediti Božjemu klicu. Živimo v (ne) kulturi, ki skuša brisati bistvo naše človeškosti in nam vsiliti potrošniško pojmovanje človeka, ki ima za svoje obzorje le še posedovanje potrošniških dobrin, ki prej ali slej končajo na smetišču. In človek z njimi! Ta smrtonosna miselnost hoče v nas uničiti hrepenenje po Neskončnem in po vsem, kar je veliko, s tem pa tudi našo sposobnost za velike izbire. Narod, ki se ne zaveda svojih korenin, svojih velikanov in
Kratke
Stališče SŠK glede referenduma o zakonu o radioteleviziji Slovenija
Državni zbor Republike Slovenije je sprejel sklep o razpisu referenduma o novem zakonu o radioteleviziji Slovenija in pozval državljane, naj se v nedeljo, 12. decembra 2010, izrečejo, ali so za novi zakon ali proti njemu.
Komisija za sredstva družbenega obveščanja (KSDO) pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) je na svoji seji v petek, 5. novembra 2010, obravnavala sklep o referendumu in sprejela naslednje stališče:
katoliška Cerkev v Sloveniji si je ves čas po demokratičnih spremembah prizadevala, da bi verske skupnosti v Programskem svetu RTV SLO imele dva predstavnika: katoliška Cerkev kot največja verska skupnost enega in vse druge verske skupnosti drugega.
To upravičeno pričakovanje katoliške Cerkve in drugih verskih skupnosti je upošteval šele veljavni zakon o radioteleviziji Slovenija iz leta 2005 in določil, da sta v Programskem svetu dva predstavnika registriranih verskih skupnosti, kiju imenuje predsednik republike: enega na predlog katoliške Cerkve, drugega pa na predlog drugih registriranih verskih skupnosti. Novi zakon o radioteleviziji Slovenija, o katerem bomo odločali na referendumu, to demokratično pridobitev verskih skupnosti zmanjšuje, saj določa, da je v Svetu samo en predstavnik registriranih verskih skupnosti. Komisija za sredstva družbenega obveščanja pri SŠK meni, da novi zakon zmanjšuje demokratične pravice registriranih verskih skupnosti, zato ga zavrača. Hkrati poziva člane katoliške Cerkve in tudi drugih verskih skupnosti, naj se udeležijo napovedanega referenduma in glasujejo proti novemu zakonu o radioteleviziji Slovenija. Novi zakon verujočim jemlje že uveljavljene demokratične pravice, ki so se v Programskem svetu RTV SLO pokazale za koristne in potrebne. Komisija zato poziva volivce, naj novega zakona ne podprejo. / msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof, predsednik KSDO pri SŠK
Poročilo s 25. mednarodne konference Papeškega sveta za pastoralo zdravja
Papeški svet za pastoralo zdravja je ob 25. obletnici ustanovitve 18. in 19. novembra 2010 v Rimu pripravil mednarodno konferenco na temo: Za pravično in celostno skrb za zdravje v luči okrožnice Ljubezen v resnici. Več kot 750 udeležencev iz 65 držav je razmišljalo in iskalo možnosti, kako vsakemu bolniku nuditi pravično in potrebno zdravstveno oskrbo. Za načelo pravičnosti mora skrbeti država, zdravstveni delavci pa pri svojem delu vnašajo potrebno mero človekoljubja in spoštovanja do vsakega človeka. Posebej je bila poudarjena toplina srca, ki ni sad teorije in strokovnosti, ampak moralne drže zdravstvenih delavcev. Za kristjane je še posebej pomembno, da v vsakem človeku prepoznavajo Kristusa ter posnemajo njegovo zdravilno in človekoljubno držo.
Papež Benedikt XVI. je v svojem sporočilu udeležencem poudaril, da karitas (ljubezen) brez pravičnosti ni možna. Vzor zdravstvenega delavca je usmiljeni Samarijan. S to držo je mogoče nadaljevati misijonsko poslanstvo Cerkve oznanjevanja in skrbi za bolnike. V tem je polnost odrešenja duše in telesa ali, kot pravimo, celosten pristop k zdravljenju posameznika. V tem imajo nenadomestljivo vlogo katoliške zdravstvene strukture, društva in vse oblike združenj znotraj katoliške Cerkve.
Višarski dnevi mladih
Rafaelova družba vabi mlade Slovence iz domovine in tujine na zimske Višarske dneve mladih od torka, 28., do četrtka, 30. decembra 2010, na Svetih Višarjah. Program: smučanje (vabljeni tudi “nesmučarji”); ob večerih srečanja z gosti na temo zamejstva, izseljenstva in identitete (osrednji gost bo g. Rudi Merljak z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu); duhovnost; druženje in petje. Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število udeležencev omejeno na 15, naj zainteresirani pohitijo s prijavo! Več informacij na tel. +386 1 438 30 50 ali prek e-pošte rafaelova. druzba@siol. net.
ne zmore priznati veličine prednikov, nujno propade. Filip Terčelj je danes protistrup za nihilizem, ki se nas polašča. V igri ni le vprašanje RKC, ampak vprašanje transcendence.
2. Vera se nujno udejanja na vseh področjih življenja. Ne moremo je skrčiti na to, kar se dogaja v naših domovih, v cerkvah in zakristijah. Vera vpliva tudi na gospodarstvo, politiko in kulturo, na vsa področja življenja. Sedanji papež v okrožnici Ljubezen v resnici pravi, da brez družbenega nauka Cerkve ni nove evange-lizacije. Trditve, da se je Filip Terčelj bolj kot za vero boril za narod, kažejo na nerazumevanje tega, kaj vera sploh je. Take trditve so tudi predsodek, izgovor in laž ter pomenijo nepoznavanje Terčeljevega življenja. Mar nas vera ne uči spoštovanja očeta in matere? "Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji". Filip Terčelj in drugi primorski Če-
dermaci so se zavzemali za preganjani in ogroženi narod ravno v moči vere. Če bi zatajili narod, bi zatajili vero! Filip Terčelj je najprej pričevalec pristne in polnokrvne vere, ki se ne zaustavi na cerkvenem pragu, ampak gre do konca. In prav ta vera je danes v krizi! Benedikt XVI. je na obisku v Veliki Britaniji ob beatifikaciji kardinala Johna Henryja Nevvmana poudaril, da vera ni privatna in subjektivna zadeva. John Henry Newman je opazil veliko podobnost med arianizmom in sodobnim liberalizmom, ki ga zaznamujeta relativizem in nihilizem, zato se je spreobrnil in prestopil v katoliško Cerkev. Tudi Terčelj ni miroval. Videl je en korak naprej, njegovo delo je bilo preventivno in prav to nam danes manjka. Nesmiselne in neučinkovite so razne terapije, razen za tiste, ki na ta račun služijo, če najprej ne poskrbimo za odpravljanje vzrokov bolezni.
Bogdan Vidmar
Kratke
Med dvema vojnama, točneje 2. decembra 1930. leta, torej pred 80 leti, se je rodil naš vaščan Adrijan Hlede v povprečni in številni družini, kot je bilo značilno v tistih medvojnih časih v briški vasici, v Šte-verjanu. Tam je tudi obiskoval osnovno šolo. To so bili časi, ko se je vsak dan bil boj za preživetje.
Zemlja je bila v glavnem v rokah grofov.
Ni bilo možnosti izbire dela. Ljudje so se krčevito oprijemali vsake krpice zemlje, jo skrbno prekopavali, seveda ročno, da so na njej pridelali najnujnejše.
Kasneje, v šestdesetih letih, so se stvari nekako spremenile in tudi Adrijan si je poiskal primerno zaposlitev v bližnjem mestu, v Gorici. Poročil se je z Dorico Paulin, ki mu je povila sinčka Damjana. Še bolj se je posvetil skrbi za družino. Dobra, delavna in potrpežljiva žena pa mu je vedno stala ob strani in podpirala vse tri vogale hiše - kot se temu reče. Sin pa je rasel in jima bil v veliko zadoščenje, saj je marljivo študiral in si pridobil visoko izobrazbo.
Adrijan pa je ostal zvest briški zemlji in tudi po upokojitvi skrbno obdeluje svoj vinograd, kjer mu trta rodi sladko grozdje: prelepo, rumeno kot čisto zlato, in lahko ponosno reče, le pijmo pošteno to žlahtno blago, briško vin-ce.
Dragi Adrijan, vedno rad priskočiš na pomoč našemu župniku g. Lazarju pri različnih opravilih ali zvonjenju in ob pogrebih. Ne samo, svoje pomoči ne odrečeš nikomur in zelo rad ustrežeš vsakomur, ki rabi karkoli. Mi, tvoji sovaščani, smo ti za vse zelo hvaležni. Ostal si krepak, pokončen človek in zadovoljen. Ob tej lepi in okrogli osemdeseti obletnici ti iskreno čestitamo, da bi ostal še naprej tak, kot si, vedno zdrav in vesel. Nadaljuj v krogu svojih dragih, žene Dorice, sina Damjana z njegovo modro ženo Valentino, ki sta vama podarila štiri čudovite vnučke, da vaju razveseljujejo v jeseni življenja in zasluženem pokoju.
Tvoji prijatelji R. L H.
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec se je pred kratkim mudil na Goriškem, kjer si je med drugim ponovno ogledal zemeljski usad v Štmavru. Deželni svetnik je bil na prizorišču že spomladi, ko se je po prvih zimskih znakih usada sprožilo širše plazišče, ki je odneslo del dvorišča stanovanjske hiše in pričelo resno ogrožati tudi samo stavbo. Dogajanju so vse od začetka sledili predsednik rajonskega sveta
Sneguljčica in sedem palčkov bratov Jacoba in Wilhelma Grimm je ena izmed tistih klasičnih pravljic, ki jo otroci vzljubijo že v ranem otroštvu in jim seveda njena vse-
bina ostane neizbrisno zapisana v spominu, tudi zato, ker se v njej jasno in grozljivo bije boj med dobrim in zlom in je to seveda poraženo, kar se v resnici žal zgodi malokrat. Prav zato, ker je
Lovrenc Peršolja, občinski svetnik Silvan Primosig, ki sta bila prisotna tudi na obisku (spremljal ju je pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek) in sam deželni svetnik Slovenske skupnosti. Ta je na to temo tudi predstavil dve pisni vprašanji predsedniku Ton-du oz. pristojnemu deželnemu odborniku; večkrat je problem predstavil tudi funkcionarjem deželne civilne zaščite. Gabrovec je bil pred dnevi pri deželnem vodji Civilne zaščite Guglielmu
pravljica tako znana, jo je režiser Vito Taufer izvirno in domiselno postavil na oder z odličnimi igralci Mladinskega gledališča Ljubljana skoraj brez besed, v nekem izmišljenem ner-
azumljivem jeziku in dal pri tem več poudarka gibu, gestikulaciji, mimiki, svetlobnim efektom, pa tudi pomenljivi tišini. Z minimalnimi scenskimi pripomočki in rekviziti ob glasbi roman-
Berlassu. V pogovoru o različnih posegih tako na Goriškem kot na Tržaškem, za katere se posebej zanima slovenski svetnik, mu je prvi mož deželne Civilne zaščite zagotovil, da bo tudi plazišče v Štmavru deležno njihovega posega in da se bodo dela pričela predvidoma še pred božičnimi prazniki. Civilna zaščita je že nekaj časa na delu v sovodenj ski občini, kjer se ukvarja z utrjevanjem rečne struge Vipave. Gabrovec je posebej opozoril, da je treba urediti nasip na Mal-nišču, kjer je narasla voda pred nekaj meseci poplavila tudi proizvodne	hale	podjetja
Caudek.
Gabrovec je med ogledom območja v Štmavru povedal, da bo poseg obsežnejši od tega, kar je
tičnega skladatelja Johannesa Brahmsa je ustvaril čudovito predstavo, prepojeno s čarobnim, skrivnostnim vzdušjem, ki očara in prevzame ne samo otroško, ampak tudi in morda predvsem odraslo publiko. Mestoma je njena dramatičnost tako ostra, da se pravljičnost skoraj že sprevrže v krutost realnega sveta, a vselej ohranja edinstven poetični žar, v katerem se razpoznavno zrcali estetska usmerjenost Vita Tauferja, ki zna vsakič presenetiti in očarati gledalce. Čeprav je predstava bila premierno uprizorjena že pred sedmimi leti, ohranja pristnost, živost in svežino ter privlačnost ob izredno usklajeni igri nastopajočih igralcev, ki so znali tako mojstrsko udejanjiti Tauferjevo vizijo predstave, v kateri je meja med dobrim in zlom zelo natančno začrtana. Po velikem uspehu, ki jo je uprizoritev doživela na domačih odrih in na gostovanjih na Hrvaškem, v Bosni Hercegovini, Srbiji, pa tudi Avstriji in celo Mehiki, so si jo v ponedeljek, 15. novembra, ogledali tudi osnovnošolci od drugega do petega razreda goriškega in doberdobskega ravnateljstva, abonenti Velikega polžka Goriškega vrtiljaka, ki ga šolarjem že 14. leto ponuja Kulturni center Lojze Bratuž ob
razvidno na površju. Med sanacijo usada bo podjetje Edi-lAlpi, ki ima nalogo, da izvede dela, uredilo tudi nove odtoke za vodo.
Deželni svetnik Gabrovec je izrazil zadovoljstvo ob pozitivnem izidu problema, tudi ker le-ta ni bil samoumeven. "Pomembno je, da si je načrtovanje in vodenje posega prevzela deželna Civilna zaščita, saj je edina, ki lahko poseže v dovolj kratkih časovnih razdobjih. Obilen dež, ki spremlja letošnjo jesen, prav gotovo ne pripomore k mirovanju usada, upamo pa, da se bodo v naslednjih tednih padavine vsaj toliko pomirile, da bodo lahko bagerji pričeli delo", je ob koncu svojega obiska še povedal Gabrovec.
strokovni pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in sodelovanju ravnateljstev. Gotovo jim bo uprizoritev ostala v trajnem spominu s svojo celotno vizualno - glasbeno in koreografsko podobo, predvsem pa zaradi imenitne igre igralcev, ki so otroke odpeljali v neizmerni svet domišljije in jim predstavili ljubko in nežno Sneguljčico Gan-ja Majzelj), za katero so otroci trepetali in jo skušali odvrniti od preteče nesreče, hudobno, neusmiljeno mačeho (Maruša -Geymayer Oblak), ki doživi zasluženo kazen v divjem plesu ob zvokih Brahmsovih Madžarskih plesov, pa še kralja, kraljico, princa in ne nazadnje sedem izredno privlačnih palčkov. Vsak izmed teh je po Tauferjevi želji dobil duhovito, razločno značajsko, pa tudi fizično karikaturo v ravno pravšnji meri, tako da so se ob njihovem prihodu na oder šolarji prijetno pozabavali. Gotovo niso ostali ravnodušni ob strašljivem pojavljanju ogromnega ogledala (posrečena projekcija na dnu odra), ki je v skrivnostnem ozračju zamolklo odgovarjalo na mačehina vprašanja. Nekateri najmlajši šolarji so pri tem poiskali varno zavetje pri učiteljicah, ki so se o predstavi izrazile zelo pohvalno.
IK
Pokrajina Gorica / Predstavitev znanstvene monografije o Ljubki Šorli
V Dvorani pokrajinskega sveta v Gorici bo v petek, 10. decembra 2010, ob 17.30, predstavitev znanstvene monografije Ljubka Šorli (1910 -1993). Izid znanstvene monografije končuje proslavljanje stoletnice rojstva goriške pesnice, ki je s svojim literarnim opusom oplemenitila slovensko književnost in prostor, v katerem je živela in ustvarjala. Monografija vsebuje štirinajst znanstvenih prispevkov s simpozija Uporno sem viharjem kljubovala, ki gaje Univerza v Novi Gorici priredila 19. februarja 2010 pesnici na čast.
Srečanje bosta uvedla predsednik Pokrajinske konzulte za slovensko skupnost Peter Černič in rektor Univerze v Novi Gorici Danilo Zavrtanik. 0 monografiji bosta spregovorila urednica Katja Mihurko Poniž in David Bandelj, ki je tudi prispeval svoj članek v monografiji. Srečanje bo vodila Tatajana Rojc.
Društvo FIPEF / V KBcentru okrogla miza o mladih v naših organizacijah
V četrtek, 9. decembra, ob 19.30, v Tumovi dvorani v KBcentru v Gorici, društvo FIPEF prireja okroglo mizo Ali so mladi bodočnost naših organizacij? Spoznali bomo nekaj mladih, ki so v zamejstvu aktivni v kulturnem, političnem in gospodarskem okolju. Skušali bomo razumeti, zakaj se zanimajo za manjšino in kakšen je njihov pogled - med njimi morda precej različen - na naša društva in organizacije. Je kaj prostora za mlade v zamejstvu? Ali vodilni v naši družbi sploh gledajo nanje kot na prihodnje kadre in jim zaradi tega zaupajo? To so samo nekatere od tem pogovora, ki ga bo vodil Albert Vončina. Kot gostje bodo sodelovali Mirjam Malalan (M0SP), Tomaž Špacapan (Mladi SSk), David Peterin (SKGZ) in Simon Koren (Društvo slovenskih ekonomistov v Italiji).
Dva božična koncerta: Orkester Alpe Adria,
DVS Bodeča neža in solistki
Mladinski filharmonični orkester Alpe Adria prireja, v sodelovanju z Dekliško vokalno skupino Bodeča neža z Vrha Svetega Mihaela, dva koncerta, posvečena tristoletnici rojstva italijanskega baročnega skladatelja Giovannija Battiste Pergolesija. Orkester in zbor bosta izvajala Pergolesijevo Stabat Mater in Salve regina v a-molu, poleg tega bodo glasbeniki odigrali tudi simfonijo Georga Ph. Telemanna. Dekliška vokalna skupina bo pod vodstvom Mateje Černič, poleg Stabat Mater, zapela še izbor slovenskih božičnih pesmi. V solističnih vlogah bosta nastopali sopranistka Marianna Prizzon in altistka Elena Boscarol. Prvi koncert bo v petek, 10. decembra, ob 20.30, v cerkvi sv. Petra in Pavla v Štarancanu, drugi pa v nedeljo, 12. decembra, ob 17. uri, v goriškem Avditoriju.
Gledališka predstava "Sospiro d'anima - La storia di Rosa" "Vzdih duše - Zgodba o Rosi"
V četrtek, 9. decembra, ob 20.30, bo v dvorani Kulturnega doma v Gorici prvič v Posočju nadvse zanimiva gledališka predstava o znani partizanski materi z Videmskega z naslovom “Sospiro d'anima - La storia di Rosa” (Vzdih duše - Zgodba o Rosi). V glavnih vlogah nastopata znana furlanska igralka Aida Talliente in priznani glasbenik David Cej iz Gorice.
Svojevrsten kulturni večer prirejata, ob svetovnem dnevu človekovih pravic, Kulturni dom Gorica in združenje A. N P. I. - V. Z. P. L, pod pokroviteljstvom SKGZ, Goriške pokrajine in Coop Consumatori Nordest.
Vstopnina 5 evrov. Predprodaja in rezervacija vstopnic pri blagajni Kulturnega doma v Gorici (tel. 0481.33288).
Adrijan Hlede 80-letnik
Naj gredo čestitke v Steverjan
Deželni svetnik SSk Gabrovec v Štmavru
Plazišče bo sanirala deželna Civilna zaščita
GORIŠKI VRTILJAK
| Abonma Veliki polžek
Sneguljčica ali večni boj med dobrim in zlom
r "if.ir i' -" j;.!.
^	NOVI
Gonska	glas
Miklavževanje v Domu Franca Močnika v Gorici
"Joj, že prišel je med nas stari dobri svet' Miklavž"!
Tako so se glasili zadnji stihi kratke pesmice, ki jo je med drugimi zapela skupina trinajstih birmancev na malce drugačnem miklavževanju, kot smo ga navajeni. Tokrat je bradati dobrotnik na povabilo Slovenske duhovnije sv. Ivana v Gorici, Skupnosti družin Sončnica in Kulturnega centra Lojze Bratuž obiskal otroke in jim razdelil darove v Domu Franca Močnika v nedeljo, 5. decembra. Osem dekletc in pet fantov se srečuje enkrat tedensko pri popoldanskem nauku za birmo, a ker so živahni in polni ustvarjalne sile, po opravljeni verski dolžnosti radi napravijo še kaj. Tako so si domislili pripraviti otrokom in odraslim, ki se udeležujejo nedeljske mašne daritve
pri sv. Ivanu, presenečenje ob sv. Miklavžu. S pomočjo katehistin-je Katerine Ferletič so napisali
tekst, ki so si ga sami zamislili, saj so vsebino črpali iz svojega vsakdanjega življenja, ki se suče
okoli šolskih obveznosti in drugih popoldanskih dejavnosti. Nastalo je sveže besedilo s
kratkimi, tudi duhovitimi replikami, prizor, pravzaprav drobna igrica v igrici, ki jo je v režijske niti ujel in izoblikoval Franko Žerjal in pri tem pustil, da je prosto dihala zamisel mladih nastopajočih. V razgiban prizorček pod naslovom Pokaži, kaj znaš! so vpletli tudi občinstvo in g. Marijana Markežiča ter v njem lepo in kar sproščeno
pokazali, kako radi pojejo, tudi v raperskem ritmu - z zlitostjo rosnih glasov so se še posebno izkazala dekletca -, in kako jim je domač ples, klasični in moderni, in da se tudi recitacij lotevajo brez zadreg. Ob glasbeni spremljavi Alenke Radetič so zapeli kar nekaj pesmic, v katerih je bil seveda protagonist sv. Miklavž. Oglasila se je tudi harmonika v spretnih Manuelovih rokah. Za tehnično stran je poskrbel Guglielmo. Višek je miklavževanje doživelo, ko je v dvorano stopil sloki sv. Miklavž z dolgo brado in škofovsko palico v rokah ter zadovoljen nagovoril otroke, pa tudi tiste, ki so nekoč bili otroci in ga še sedaj imajo radi. V dokaz, da je to res, so mu vsi zapeli Mi se imamo radi. Vse je velikodušno obdaril, tudi g. Markežiča, Žerjala, Ferletičevo in Radetičevo, ki so z mladimi igralci ustvarili	prijeten
trenutek, ter seveda prisotne otroke. Nastopajoči in strežniki so poleg sladkih dobrot in knjižice, ki je izšla pri založbi Ognjišče, Miklavž piškote peče, prejeli v dar večjo skodelico - tudi to so si zamislili pri Ognjišču - s pomenljivim napisom "Sv. Miklavž nam darove deli, tudi mi obdarujmo druge ljudi".
IK
Predstavitev božičnega koncerta v KC Bratuž
Božični koncert bo poseben podvig!
"Pl
k oseben in pomemben je podvig, ki ga v Kulturnem centru Lojze Bratuž pripravljajo za božični koncert", je na tiskovni konferenci v ponedeljek, 6. decembra, povedala predsednica Franka Žgavec. V koncertni sezoni, ki jo prirejajo skupno z Združenjem cerkvenih pevskih zborov Gorica, bo namreč v ponedeljek, 20. decembra (dva dni kasneje, v sredo, 22. t. m., bo ponovitev), na odru velike dvorane Kulturnega centra v Gorici nastopilo več kot 150 glasbenikov, in sicer orkester ArsAtelier pod vodstvom dirigenta Hilarija Lavrenčiča, pet solistov, otroška pevska zbora Veseljaki in Emil Komel ter mešana pevska zbora Hrast in Lojze Bratuž. Lavrenčič je o vsebini dogodka povedal, da bodo v prvem delu koncerta solisti, zbor in orkester najprej izvedli Char-pentierov Te Deum, znani dragulj iz francoskega baroka, "ki je vedno dobrodošel ob koncu
cerkvenega leta". Sledilo bo devet božičnih pesmi iz bogate slovenske zakladnice, ki jih je Lavrenčič izbral iz zbirke, ki je izšla pred nekaj leti. Te bodo izzvenele "v novi preobleki"; nove in izvirne orkestracije so namreč naročili mlajšim go-riškim in tržaškim skladateljem Aljoši Tavčarju, Patricku Quaggiatu, Igorju Zobinu in Hilariju Lavrenčiču. "Svoj krst bodo doživele prav na go-riškem koncertu". To je tudi način, da še naprej spodbujamo ustvarjalno delo naših av-
torjev, je pripomnila Franka Žgavec.
Alessandra Schettino je v imenu ArsAteliera prinesla pozdrav predsednika prof. Silvana Kerševana, nato pa je spregovorila o orkestru, ki združuje mlade profesionalne glasbenike, profesorje in tudi študente iz goriškega, tržaškega in videmskega prostora, pa tudi iz bližnje Slovenije. Kot ena izmed petih solistov je Alessandra Schettino še povedala, da ji je izkušnja, pri kateri sodeluje z že poznanimi kolegi, v ponos,
sploh pa so take pobude primeren način, kako globlje začutiti Božič in njegovo očarljivo vzdušje. Ostali štirje solisti so basist Aleksander Švab, ustanovitelj in vodja Mednarodne operne akademije v Križu in v zadnjem letu sodelavec na šoli Komel, sopran Mojca Milič z Opčin, alt Elena Bo-scarol in tenor Dax Velenich iz Laškega. Posebno vlogo bosta imela otroška zbora, ki ju vodita Damijana Čevdek Jug in Lucija Lavrenčič Terpin, saj bosta zapela štiri pesmice. Zadnji dve - Hitite, kristjani (ork. A. Tavčar) in nepogrešljivo Gruberjevo Sveto noč (ork. H. Lavrenčič) - bodo malčki odpeli ob spremljavi orkestra skupaj z odraslima mešanima zboroma Lojze Bratuž iz Gorice in Hrast iz Doberdoba ter solisti, tako da bo sklep koncerta zagotovo bogat in slovesen. Po drugem koncertu, je na koncu povedala Franka Žgavec, bodo vsi navzoči nazdravili božičnim in novoletnim praznikom.
ŠTANDREZ
| Gostovanje lutkovne skupine iz Solkana
Simpatična zgodba o koruzi
Kaj naj kmet napravi, če mu ptice zobajo koruzo, ki jo je posadil za pičo svojih kokošk? Zelo enostavno: vsakemu storžu naj napravi "pokrivalce-ka-pico", kot je to domiselno, ob osuplem nonotu Pepiju, prišlo na misel noni Pepi, ki je povabila vnukinjo Tinko, naj z njo pripravi čim več takih kapic, da bo koruza varna pred tatinskimi ptički. Vendar nekaj storžev nista pokrili, da bi tudi ptice lahko kaj pozobale, saj je bilo koruznih zrn dovolj za vse. Tudi na svetu bi bilo dovolj hrane za vse, če bi jo pravilno porazdelili. Ta je bil modri nauk pravljice Koruzna zgodba, scenarij katere je po izvornem besedilu Alje Furlan uredila Ana Zavrtanik Ugrin, na oder pa so jo postavili lutkarji iz Kulturnega društva Slavec Solkan Lutke 1000 in 1 Solkan, ki so v torek, 30. novembra, prišli v goste v župnijsko dvorano Anton Gregorčič v Štandrež.
Na povabilo PD Štandrež in štan-dreške župnije sv. Andreja aposto-
ditev eno namenili tudi otrokom, ki so ljubko igrico prav lepo sprejeli. Nastopajoče ročne lutke zelo prikupnih in izrazitih obrazkov si je zamislila in izdelala Dorica Golob,
dobro pa so jih animirali Sabina, Ana, Vesna, Šebastjan in Peter, ki so posodili glas nastopajočim, tudi kanarčku Giovaninu in kosu Vrtanosu, ki si je zaradi svoje ra-perske drže in pobalinskega obnašanja prislužil največ odobravanja med otroki. Ti so ob koncu prisluhnili besedam Dorice Golob, ki jim je obrazložila, kako oživijo lutke, če jih nataknemo na roko. Z Niko Šuligoj je Golobova napravila tudi kulise živahnih barv, ki so mikavno odslikavale kmečko hišo, ob njej še kurnik in vrt, na katerem je gospodovalo strašilo živih barv. Strašilo -igralka v tej vlogi - je imelo ob znanih Župančičevih verzih tudi uvod v igro, ki je bila prepredena z glasbo in pesmimi, med temi je največ navdušenja izzvala pesmica o koruzi, ki jo je zapela tudi mlada publika.
IK
la so lutkovno predstavo ponudili učencem OS Fran Erjavec iz Štandreža in malčkom iz tamkajšnjega vrtca. Ob prazniku farnega zavetnika so organizatorji kot vsakič v nizu raznolikih prire-
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Koncertna sezona 2010-2011
Goric ^
BOŽIČNI KONCERT
Alessandra Schettino, sopran Mojca Milič, sopran Elena Boscarol, alt Dax Velenich, tenor Alessandro Svab, bas
OPZ Veseljaki - Lucija Lavrenčič Terpin, zborovodja OPZ Emil Komel - Damijana Čevdek Jug, zborovodja MePZ Hrast - Hilarij Lavrenčič, zborovodja MePZ L. Bratuž - Bogdan Kralj, zborovodja
Orkester ArsAtelier
Hilarij Lavrenčič, dirigent
Kulturni center Lojze Bratuž ponedeljek, 20. decembra 2010, ob 20.30 sreda, 22. decembra 2010, ob 20.30
Predprodaja vstopnic na tel. 0481 531445 info@kclbratuz.org
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ SLOVENSKA DUHOVNIJA SV. IVANA
vabita na večer
PO POTEH SV. PISMA STARE
IN NOVE ZAVEZE V SLIKI IN BESEDI
večer bosta oblikovala prof. Bogomir Trošt in prof. Mirjam Bratina
Kulturni center Lojze Bratuž
petek, 10. decembra 2010, ob 20.30
KROŽEK "ANTON GREGORČIČ"
Studijski center za socialno-politična vprašanja
sodelujejo GORIŠKI MUZEJ KROMBERK-NOVA GORICA KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
vabi na predstavitev zbornika
OSIMO IN GORIŠKA
35-letnica podpisa osimskih sporazumov in 25-letnica izgradnje briške ceste
predstavili ga bodo gla vni avtorji:
Andrej Malnič
Direktor Goriškega muzeja Jože Šušmelj
Takratni Predsednik skupščine občine Nova Gorica in nekdanji generalni konzul RS Slovenije v Trstu Tomaž Vuga
Avtor zazidalnega načrta mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba
Ob priložnosti bo tudi možnost za nakup zbornika.
Ponedeljek, 13. decembra 2010, ob 19. uri Komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž Drevored 20. septembra 85 - Gorica
Obvestila
Prosvetno društvo Štandrež
obvešča, da bo v župnijskem domu Anton Gregorčič v soboto, 11. decembra, ob 18. uri, domači dramski odsek spet ponudil letošnjo celovečerno uspešnico, komedijo N. Novaka Gugalnik, v nedeljo, 12. decembra, ob 17. uri, pa bo v abonmaju ljubiteljskih skupin Štandrež 2010 prišlo do zamenjave: napovedano Črno komedijo bo nadomestila komedija Frana Lipana Glavni dobitek, ki jo bodo uprizorili igralci KUD Pirniče (Medvode). Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja v torek, 28. decembra, tradicionalno silvestrovanje v Pineti pri Gradežu v hotelu Ai Pini. Odhod iz Doberdoba in Gorice ob 16. uri. Srečanje v Pineti ob 17. uri. Vpisujejo do zasedbe razpoložljivih mest na avtobusu Saverij R. (tel. št. 0481 390688), Marija Č. (tel. 0481 390697), IvoT. (0481882024), Dragica V. (tel. 0481 882183), Rozina F. (tel. 347 1042156), Ana K. (048178061). Na račun 20 evrov.
Katoliška knjigarna išče sodelavko-ca od 18. do 35. leta starosti za 6-mesečno prakso. Tel. 0481 549754.
Darovi
Za slovenske misijonarje:
Ivanka Koren 30 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 10.12.201D do 15.12.2010)
Radijska postaja iz Vidma
oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored:
Petek, 10. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 11. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 13. decembra (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Zanimivosti v naši okolici - Iz krščanskega sveta -Kratke zgodbice - Obvestila. Torek, 14. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 15. decembra (v studiu Danilo Čotar): Živi ognjeniki I. del - Izbor melodij.
26. novembra 2010 je na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno diplomiral iz fizioterapije
JAN GRUDINA
Iskreno mu čestitajo oče, mama, bratje in sestra!
M
DRUŠTVO ARS
vljudno vabi na odprtje prodajne likovne razstave v dobrodelne namene
UMETNIKI ZA KARITAS
o dobrodelnem namenu razstave bo spregovorila Jožica Ličen o umetnikih in likovnih delih Anamarija Stibilj Šajn
galerija Ars na Travniku, Gorica četrtek, 9. decembra 2010, ob 18. uri
Božični koncert
Zadružne banke Doberdob in Sovodnje
Filharmonični orkester ALPE ADRIA	4
dirigent: Luigi Pistore
Dekliška vokalna skupina BODEČA NEŽA
zborovodja: Mateja Černič	^
solistki:
Marianna Prizzon, sopran Elena Boscarol, alt
nedelja, 12. decembra 2010 ob 17. uri
Avditorij furlanske kulture ulica Roma 23 - Gorica
Namesto običajnih daril članom in strankam bo banka med kocertom poklonila posebni prispevek bolnišnici v Stari Gori (SLO).
S
BCC
CREDITOCOOPERATIVO ZADRUŽNA BANKA
Doberdo e Savogna Doberdob in Sovodnje
Trst / Gledališče Verdi in Rossetti
Dvojna vloga za Antonia Calendo
Tenkočuten prekmurski glasbenik
Vlado Kreslin se z Drevoredom tradicionalno vrača v Cankarjev december
Vlada Kreslina poznamo vsi, ne samo pikolovski glasbeniki in navdušeni poslušalski navijači. Kreslin je vsekakor pojem, ki marsikomu v slovenskem kulturnem prostoru veliko pove in pomeni. Naj bo zaradi nežnosti njegove melanholije, klobuka ali črne kitare, preproste prodornosti besed, zlizanega usnjenega jopiča ali doživetega drhtenja glasilk, Kreslina ni težko spoštovati. Kljub več kot dvajsetletnemu življenju "na odru" ostaja iskren, predvsem pa tenkočuten prekmurski glasnik dobrote. Dobri nista samo njegova glasba in beseda, ta zimzelena kreslinov-ska naveza sporočilnosti, dober je tudi on sam. Tak ostaja in se razvija tudi v času rojstva novega ploščka, Drevored mu je ime, in pravkar končanih tradicionalnih decembrskih koncertov v Gallusovi zibelki Cankarjevega doma v Ljubljani.
Vlado Kreslin je najboljši slovenski pesnik glasbe. Poet, ki sporoča verze z glasbo. Začnimo s tisto v živo, ki se je izpela konec novembra s tremi tradicionalnimi koncertnimi spektakli v objemu Cankarjevega doma v Ljubljani. Srečanje s prekmursko "klapo" je v mesecu decembru
postala stalnica za vse ljubitelje slovenskega kantavtorstva, letošnje leto pa smo lahko poleg klasičnega repertoarja prisluhni-
li	svežim skladbam iz novopečenega albuma Drevored, ki je izšel v samozaložbi Kreslin pred dobrim mesecem dni.
Težko pričakovani plošček dokazuje, da je Kreslin temeljni kamen slovenske glasbene literatu-
re. Po veleuspehih zadnjih dveh stvaritev, Generacije in Ceste, je Drevored nov, a vsebinsko preizkušen dodatek za vse ljubitelje ljudske pristnosti in kakovosti slovenske produkcije. Skladbe, kot so Krasni novi svet, Tam na koncu drevoreda, Ena pesem, tra-
dicionalna Tam daleč stran in mnoge druge, že odzvanjajo iz radijskih valov, žanjejo navdušene kritike ter podirajo prodajne rekorde. Dobra novica v tem svetu download-a in mp3-jev, ker legalno je moralno.
Drevored je mehak, nežen, pozitivno melanholičen album, kot se za velikega beltinškega umetnika spodobi. Kreslin ostaja zve-
st preprostim, iskrenim besedilom in vzdušju ljudskega folka, ki se izraža tako v kompozicijski strukturi pesmi, kot v izbiri instrumentov. Kreslinov pisateljski navdih vestno spremljata soavtor številnih skladb in prvi kitarist Miro Tomassini ter producent in
multiinstrumentalist Gal Gjurin.
V	stalni zasedbi tako ploščka kot tudi odrskih preizkušenj lahko spremljamo tržaškega Slovenca, vrhunskega Iztoka Cergola, ki je v teh letih že postal nezamenljiv kamenček Kreslinove bande. S Kreslinovo druščino se predstavljajo še istrski stari roker Li-vio Morosin, prijeten vokalni trio Insingizi iz Zimbabveja ter pevka Severa Gjurin. Ob navzočnosti Beltinške bande in Malih bogov so prav vsi stopili na oder številčno in čustveno nasičene Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Predzadnji Kreslinov dosežek Cesta je slovensko glasbeno javnost povsem poplavil, bil je namreč album vsebinskih in uspešnih presežkov, ki smo jih lahko odrsko uživali cela tri leta. Približevanje k novemu poglavju je bilo zato bolj ubrano, umirjeno, a Kreslin ne razočara. Drevored je prefinjen in okusen plošček, ki nas vozi med intimnimi impresijami človeškega mikrokozmosa in glasnejšimi odmevi časa, ki teče mimo nas. Električne kitare in orgle Hammond (Kreslin je z njimi povsem zuccherovski) se prepletajo s cimbalami, harmonikami, ruskimi balalajkami, goslimi in trobentami. Preteklost se meša z današnjostjo, današnjost pleše s prihodnostjo: naj bo tako še naprej, Vlado!
Jernej Šček
Kratke
Nagrada Darko Bratina
Goriški Kinoateljeje letošnjo nagrado Darko Bratina, Poklon viziji 2010, podelil češkemu filmskem avtorju Miroslavu Janeku, režiserju in montažerju, ki, kot je bilo zapisano v motivaciji nagrade, s svojim bogatim opusom usmerja pozornost na družbeno obrobje in ga vedno znova obravnava z globokim spoštovanjem in spontanim pripovednim čutom.
Nagrado, ki nosi ime po ustanovitelju Kinoateljeja, sociologu in filmskemu kritiku Darku Bratini (1942 - 1997), so začeli podeljevati leta 1999. Z njo se vsako leto poklanjajo slovenskim in mednarodnim režiserjem, njihovim opusom ali posameznim filmom.
Med 1. in 4. decembrom so se na letošnji izvedbi prireditve, v petih, kulturno raznolikih mestih, Ljubljani, Vidmu, Trstu, Gorici in Novi Gorici, odvrteli številni filmi letošnjega gosta in nagrajenca Miroslava Janeka. Po projekcijah filmov so se gledalci lahko tudi srečali z avtorjem, ki je rad odgovarjal na vprašanja in se pogovarjal z zbrano publiko. Srečanja z režiserjem so vodili Hanka Kastelicova v Ljubljani, Francesco Pitassio v Vidmu in Nicole Leghissa v Trstu. V dvorani Kinemax goriške Hiše filma je v petek, 3. decembra, potekala celodnevna brezplačna delavnica z Janekom, ki jo je povezovala vodja projekta Mateja Zorn. Med delavnico so zavrteli enega prvih Janekovih igranih kratkih filmov z naslovom Bratomor (Bratrovražda -Brothers murder,
1972), povzetega po zelo kratki Kafkovi črtici, stilizirani dokumentarec Rdeča jadra (Nachove plachty
-	Crimson sails, 2001) in enega izmed njegovih klasičnih dokumentarcev z naslovom Nevidni (Nespatrene - The Unseen, 1996). Prva dva sta netipična za Janekov opus, saj se je, kljub začetnim poskusom v fikciji, popolnoma posvetil dokumentarnemu filmu. Med eno in drugo projekcijo je avtor pripovedoval zanimive zgodbe o tem, kako je postal montažer in kasneje režiser, o svojem sodelovanju z znanim režiserjem Godfreyem Regiom, o svojem pristopu do dela; vsem seje zelo prikupil s preprostostjo, iskrivim duhom in smislom za humor. Spregovoril je tudi o nastanku uspešne platforme za dokumentarni film v Evropi, češke inštitucije Institut of Documentary Film, izvrstnega vira informacij za avtorje in gledalce.
Projekcije Janekovih filmov so se začele v sredo, 1. decembra, v ljubljanskem mestnem kinu Kinodvor in se končale v soboto, 4. decembra, s podelitvijo nagrade v novogoriškem Kulturnem domu, ko si je bilo mogoče ogledati Regiov film Anima mundi (1991), z glasbo Philipa Glassa, ki ga je Janek montiral, in Janekov dokumentarec Občan Havel (Citizen Havel, 2008). Ob svečani podelitvi so obiskovalci prisluhnili tudi nastopu skupine Topolovska minimalna orkestra in si ogledali razstavo Janekovih izjemnih črno-belih fotografij, nastalih ob njegovem postanku v Benečiji na Postaji Topolove.
S štiridnevnim dogajanjem in priredbo avtorskih večerov je Kinoatelje, v duhu nagrade, ki posebno pozornost usmerja v povezovanje estetskih vrednot z zgodovinskim in družbenim okoljem ter se zavzema za medkulturno komunikacijo, povezal različne filmske institucije in druge podpornike iz medregijskega prostora med Slovenijo ter Deželo Furlanijo Julijsko krajino. / inca
O polpretekli goriški politiki v Ljubljani
V četrtek, 9. decembra, bo v Ljubljani pogovor o slovenskem samostojnem političnem nastopanju na Goriškem v povojnem času in o njegovih protagonistih. Prireja ga Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine. Srečanje bo
v	Viteški dvorani omenjenega muzeja v Cekinovem gradu v Tivoliju (Celovška 23) ob 11. uri.
Po pozdravu v. d. direktorice muzeja Monike Kokalj Kočevar in predsednika Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček Rafka Dolharja bodo spregovorili zgodovinarka Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani ter avtorji nekaterih monografij, ki so v zadnjih letih izšle med “belimi priročniki” Krožka Virgil Šček: Majda Sfiligoj (avtorica dela v dveh knjigah Kjer sem svoboden, tam sem doma, Življenje in delo Avgusta Sfiligoja), Erika Jazbar (soavtorica knjige Mirko Špacapan, Politična biografija 1977-2007 in avtorica knjige 35 let Slovenske skupnosti na Goriškem) ter Miloš Čotar (soavtor knjige Mirko Špacapan, Politična biografija 1977-2007). Pogovor bo vodil urednik knjižne zbirke Krožka Virgil Šček Ivo Jevnikar.
GIFTS - giving and receiving Anja Šmajdek in Milena Kosec
V slovenski galeriji A+A v Benetkah je bila od 24. novembra do 1. decembra razstava Anje Šmajdek in Milene Kosec.
Projekt je potujoča razstava po Evropi. Ključno vlogo imajo obiskovalci, ki z darovanjem predmetov sodelujejo pri umetniškem procesu. Razstava je bila sestavljena iz dveh delov, Milena Kosec je poudarjala nematerialno, Anja Šmajdek pa materialni vidik.
Milena Kosec je vabila ljudi, naj podarijo predmete, kijih ne potrebujejo. Darila so lahko zamenjali z že razstavljenimi ali dodali svoja ali pa so jih samo odnesli z razstave. Ta del je problematiziral obdarovanje zaradi obdarovanja. Kaj si je danes vredno želeti, kaj res potrebujemo? Mileno Kosec, ki se odreka hotenemu materialnemu ustvarjanju, je razstava postavljala v paradoksen položaj, saj se je utapljala v materialnosti nakopičenih daril. To je odražalo vso shizofreno ukleščenost današnje dobe.
Anja Šmajdek s projektom Desetnica iz leta 1995 je obravnavala darovanje in popotovanje iz galerije v galerijo z drugega zornega kota. Njen kip Desetnica so obiskovalci oblikovali z odvzemanjem. Na kipu so bile pritrjene vrečke s povabilom, da si delček obiskovalec lahko odkrhne. Vrečke iz dosedanjih postavitev in zemljevid so prikazovali romanje kipa. Anja Šmajdek izhaja iz materialnega, ki v procesu odvzemanja izginja.
Celotna razstava je vzpostavljala socialna vprašanja medsebojnega obdarovanja in gostoljubnosti, darovanja umetnosti, statusa avtorja, umetnine, lokacije umetniškega dela in vlogo galerije.
Foto F. Parenzan
Na letošnjem knjižnem sejmu, ki se je minulo nedeljo končal v Cankarjevem domu v Ljubljani, se je predstavila tudi Goriška Mohorjeva družba s svojo knjižno ponudbo. Prav tako so se na knjižnem sejmu predstavili založbi Mladika in Novi Matajur ter Založništvo tržaškega tiska. Že vrsto let deli Goriška Mohorjeva družba na sejmu razstavni prostor s Celjsko Mohorjevo družbo. Goriška Mohorjeva družba je skupaj s Celjsko Mohorjevo, ki prodaja njene knjige v Sloveniji, priredila skupno predstavitev knjižne zbirke - celjske in goriške - za leto 2011. Predstavitev je bila v ponedeljek, 29. novembra, v lepih prostorih Mohorjeve knjigarne na Nazorjevi ulici v Ljubljani. Na predstavitvi so veliko pozornosti namenili bogatemu Koledarju za leto 2011, v zbirki GMD pa sta letos izšla še knjiga z naslovom Na počitnice gremo! avtorice Anamarije Volk Zlobec z ilustracijami Paole Ber-tolini Grudina ter roman Andreja Arka Dom kot skupna večernica treh Mohorjevih družb.
Giuseppeja Verdija. Gledališče je zaupalo vodstvo komaj triindvajsetletnemu dirigentu Andreu
Battistoniju, zanimivemu talentu italijanske scene, ki se je izkazal s samozavestnim nastopom, čeprav so izbrani tempi bili nekoliko počasni, da bi opera zaživela z leskom in čustveno na-petostjo, ki jo zaznamuje. Naj šibkejša točka celotne uprizoritve je bila skoraj koncertna režija, v kateri ni bilo sodelovanja med pevci, kar je odločno zmanjšalo velik ekspresivni potencial dramatične zgodbe umirajoče mlade kurtizanke, ki se velikodušno odpove edini ljubezni, da bi ščitila Alfredovo družino pred onečaščenjem. V prvi zasedbi je vlogo prve dame odigrala znana sopranistka Mariella Devia, ki je bila, kljub nedvomnim sposobnostim in izkušnji dolgoletne kariere, precej vprašljiva izbira za kredibilnost te vloge. Ostali člani pevske zasedbe žal niso dovolj prepričali in bolj medla izvedba opere ni prevzela, kot bi bilo pričakovati in upati ob začetku sezone, v kateri bo gledališče postavljeno pred preizkušnjo novih finančnih in delovnih strategij.
PAL
Antonio Calenda je pred nedavnim uradno nastopil kot nov umetniški vodja opernega gledališča Verdi. Kljub zahtevnosti in odgovornosti nove funkcije, pri kateri mu bosta ob strani dva sodelavca, je Calenda ohranil tudi vodstvo gledališča Rossetti v Trstu, kar ustvarja neposredno povezavo med pomembnima ustanovama. Ob njegovem imenovanju so sindikati sprožili pomisleke; skrbijo jih namreč morebitne kadrovske spremembe kot tudi dejstvo, da mu bodo njegove večstranske funkcije onemogočile potrebno, stalno prisotnost v kompleksni strukturi opernega gledališča. Calenda je na prvem srečanju z novinarji pojasnil, da bo prizadevno služil tržaški gledališki stvarnosti s svojo dolgoletno izkušnjo, najprej s spodbujanjem sinergij med ustanovami in iskanjem novih poti sodelovanja, ki so v teh hudih časih velika priložnost. Poudaril je tu-
di, da je njegov monopol na čelu deželnih, najvidnejših kulturnih ustanov rezultat zaupanja v njegove sposobnosti, ne pa osebne ambicije, saj cilja predvsem na finančno osamosvojitev gledališča in izkoriščanje deželnega umetniškega potenciala. Kar se umetniškega načela tiče, je omenil željo, da bi se repertoar izraziteje usmeril v srednjeevropsko in vzhodno, predvsem rusko literaturo. "Gledališče Verdi bo projekt", je izjavil pred navdušenim tržaškim županom Dipiazzo, ki je močno podprl njegovo imenovanje. Calenda je imel prav gotovo srečno roko pri upravljanju uspešnega gledališča Rossetti, njegov pristop k problematikam bolj zapletene in manj fleksibilne strukture opernega gledališča vzbuja zato tudi
veliko radovednosti in upanja v novosti, ki bi lahko privabile širšo publiko v bolj dinamičen in
prikupnejši hram operne in simfonične kulture.
Novi vodja je sedel med publiko premiere prve produkcije letošnje sezone, opere Traviata
70-letnica smrti dr. Antona Korošca
V spomin na katoliškega politika
Otroška knjiga v zbirki Goriške Mohorjeve družbe
Na počitnice gremo!
V	noči od 13. na 14. december je pred 70 leti nenadoma v Beogradu umrl najzaslužnejši slovenski katoliški politik dr. Anton Korošec. Na predvečer smrti je bil še v telefonskem stiku s svojim tesnim sodelavcem Mihom Krekom in si kasneje ogledal neko gledališko predstavo.
V	Evropi je že dobrih 14 mesecev divjala vojna, ki jo je z nenehnim izsiljevanjem sprožil Hitler. Skoraj štiri mesece po Koroščevi smrti pa so sile osi napadle Jugoslavijo. Slovensko ozemlje takratne Dravske banovine so Nemčija, Italija in Madžarska vojaško za-
\
Anton Korošec
sedle in ga razkosale. Slovenci smo ostali brez pravega voditelja, saj je tudi Koroščev naslednik Fran Kulovec prav tako nenadoma umrl kot žrtev bombardiranja Beograda.
Anton Korošec se je rodil 12. maja 1872 v Biserjanih pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Postal je duhovnik, a je duhovniško službo v ožjem pomenu besede opravljal le nekaj let. Posvetil se je narodnoobrambnemu javnemu delovanju in političnemu delu. Leta 1906 je bil izvoljen v dunajski parlament in v njem ostal vse do razpada av-stro-ogrske monarhije leta 1918, obenem pa je bil daljše obdobje tudi član štajerskega deželnega zbora. Leta 1914 je na Dunaju prevzel vodstvo hrvaško-sloven-skega, leta 1917 pa še jugoslovanskega kluba, ki je pripravil znano zgodovinsko Majniško deklaracijo. V njej so poslanci kluba zahtevali, "da se na osnovi narodne-
ga načela in hrvaškega državnega prava v prihodnje vsi Slovenci, Hrvati in Srbi avstro-ogrske monarhije združijo v samostojno državno telo pod žezlom hab-sburško-lotarinške dinastije". Potem ko je oktobra 1917 Janez Evangelist Krek nenadoma umrl ter je prišlo do spora in razhoda z dr. Šušteršičem, je Korošec konec decembra 1917 postal predsednik in nesporni voditelj slovenske katoliške stranke. Spretno je vodil majniško deklaracijsko gibanje in postal predsednik Narodnega sveta, ki je ob razpadu habsburške monarhije prevzel oblast na Slovenskem: 29. oktobra smo Slovenci prvič v zgodovini sestavili narodno vlado. Korošec je bil tudi predsednik Narodnega veča, ki je združevalo vse jugoslovanske narode v nekdanji monarhiji. Dne 1. decembra 1918 je prišlo do zedinjenja države Narodnega veča, Srbije in Črne gore v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasneje preimenovano v Jugoslavijo.
Korošec je bil od njenega nastanka do svoje smrti ves čas v ospredju kot nesporni politični voditelj slovenskega naroda. Bil je večkrat minister, odgovoren za različne resorje. Slabega pol leta (od 27. julija 1928 do 2. januarja 1929) je bil tudi prvi ministrski predsednik Jugoslavije, ki ni bil Srb. Med drugim je bil več mesecev tudi predsednik senata. Anton Korošec je v mladih letih razvil uspešno publicistično dejavnost, a jo je kasneje skoraj povsem opustil. Po njegovi smrti so o njem še največ pisali v emigrantskih publikacijah. Inštitut za novejšo zgodovino je konec leta 1990 ob 50-letnici njegove smrti organiziral bogat simpozij, referate s tega posveta pa izdal v Prispevkih za novejšo zgodovino. Omeniti še velja, da sta leta 1999 Bojan Godeša in Ervin Dolenc izdala ponovno najdeno besedilo Koroščevega sodelavca Ivana Ahčina. Delo je izšlo pri Novi reviji pod naslovom Izgubljeni spo-
min na Antona Korošca.
(mab)
Vsako leto se v predprazničnem času razveselim knjižne	zbirke
mohorjevk. Goriška Mohorjeva družba letos ob koledarju in romanu Dom Andreja Arka ponuja otroško knjigo Anemarije Volk Zlobec Na počitnice gremo!, ki jo je prikupno opremila Paola Berto-lini Grudina, oblikoval pa njen mož Walter Grudina. Knjiga ne diši po zimi, temveč po poletju, po zabavi, igrivosti in toploti. Kaže, da je ilustratorki nadvse všeč rjava, barva zemlje, ki se preliva v temnooranžno. Odlično obvlada vse njene odtenke, luna in sonce sijeta prej rjavkasto kot rumeno in celo vijolična seva prej toplo kot hladno. Toplina zamaha se poigrava z izrazitimi kontrasti, zlasti v rdeče-zelenih detajlih likov, živali in predmetov. Modra in zelena, barvi narave, morja in zelenja, sta se v ilustracijah skorajda umaknili bohotni domišljiji, ki je trde platnice in liste posipala s hrapavimi svetlorjavimi obrisi, všečnimi le-popisno izdelanimi naslovi in medmeti. Poslikava izzžareva izjemno toplino in domačnost ter mlade (in manj mlade) bralce ogreva za branje.
V	ta likovni okvir se lepo
vključuje pravljica, ki jo sestavlja niz osmih živalskih zgodb (ali poglavij). Pripoved se začenja in končuje na domačiji pri Mlinarjevih. Trije junaki, pujsek Dolfek, ki si zaželi počitnic, zajec Alf in petelin Rihard zapustijo v mlinu Mlinarjevo Minko samo s putkami in jo skrivoma z nahrbtnikom in zemljevidom mahnejo po svetu. Pot jih popelje skozi svojevrstne vasi Žabistan,
Brezdela Nijela, Mesarska vas, skozi zabavo in norčije kot tudi različne življenjske izkušnje, obenem pa jih privede do pomembnih spoznanj, da se nazadnje vrnejo v domači kraj.
Človeške figure imajo obrobno vlogo, med živalskimi pa izstopajo stara krava Burja, potepuška muca Julka, miška Zinka. Dogajanje je razgibano, odvija se na cesti, v šoli, na vasi, v kokošnjaku, v mlinu, nemalokrat je v ospredju petelin, ki ga avtorica narečno večkrat poimenuje kar peteh: mlad in očarljiv v očeh utesnjenih putk,
za starega petelina pa tujec in brezdomec brez vsakršne šanse. Beseda in podoba vodita mladega bralca skozi norčije, dogodivšči-
ANAMARIJA VOLK ZLOBEC
ifc
3
ILUSTRIRALA PAOLA BERTOLINI GRUDINA
ne in peripetije živalskih junakov. Pogovarjajo se v sočnih dialogih, duhovito prepredenih z originalnimi medmeti kot tudi z življenjskimi modrostmi, zgoščenimi v aforizme. Za primer naj bo misel "Brez muke ni moke, brez moke
ni kruha", ki zaokroža avtoričino sporočilnost. Ta pa se, kot je za otroške knjige gospe Anemarije že običajno, likovno in besedno ponuja tudi na zadnji platnici kot zlata vredno spoznanje, ki tudi popotnike Dolfeka, Alfa in Riharda privede domov: "Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče"!
V	času globalizacije, hitrih prometnih povezav in interneta je vsekakor pomembno spodbuditi najmlajše k delavnosti in ljubezni do domačega kraja. Saj je navsezadnje za tri junake tako zelo lepo po obnovi opuščenega mlina spet počitnikovati doma, ob potoku Safirju, pa tudi otroci so vabljeni, da kdaj prisluhnejo njegovemu žuborenju, da izdelujejo mlinčke, se igrajo s kamenčki in s peskom zidajo gradove. Žab, metuljev in drugih živalic pa ne smejo loviti, kajti vsa živa bitja rada živijo v svobodi. Tako se knjiga končuje s pozivom k vrednotam spoštovanja, svobode in strpnosti.
Otroci sicer doživljajo branje knjige kot fantazijsko popotovanje v svet podob in besed, a obenem srkajo tudi njeno vzgojno sporočilnost. Seveda bodo najbolj veseli, če jih bo sveti Miklavž nagradil z dolgo zaželeno in sanjano igračo ter sladkarijami, a odrasli mu lahko navržemo v koš še knjigo ali slikanico.
Majda Artač Starman
V spomin - Tantadruj
Šumeča Idrijca in skrivnostni Franc
Bilo je o Božiču leta 1989, ko sem čisto slučajno zašel v Dom za starostnike v Podbrdo in potem obiskal še njihovo podružnico na Petrovem Brdu. Želel sem si še enkrat srečati se s starim znancem, ki je običajno dvakrat na leto pozvonil tudi pri nas na Grahovem, to je ob mojem godu in še enkrat v juniju. Mislim, da je dobro poznal godove svetnikov kot tudi rojstne dneve, zato je navadno potrkal na vrata, ko je v hiši kdo go-doval ali praznoval, največkrat gospodar ali gospodinja. Ob vsakem obisku je zapel kakšno njemu lastno pesem. Vedno smo se nasmejali, mu skromno postregli, izmenjali kakšno besedo in "moža-celj" je odšel naprej.
Tokratno srečanje mi je ostalo v enkratnem spominu, pa ne zato, ker je bil ta moj stari znanec na vozičku, saj je del življenja prebil že v Domu za starostnike v Spodnji Idriji, od koder so ga po si-
li	razmer porinili v ta zame zakotni kraj na Petrovo Brdo, ampak zato, ker je to bil Cerkljanski Franc, kot smo ga imenovali. Kadar je namreč prišel, se je predstavil: "Pr' šu je Franc, pa Boh daj vsem"! Na videz nepomembna oseba, nekakšen berač, čeprav ni bil pra-
vi	berač kot tudi ne klatež, ampak nekaj med tema dvema pojmoma, vsekakor pa dober, plemenit in celo rahločuten, pošten samotar in "vandrovec". Rojen je bil
29.	marca 1901 v malem zaselku v bližini Stopnika ob Idrijci na pobočju, ki se vzpenja na Šentviško goro in se imenuje Tilnk (domačini ga izgovarjajo Ttiunk). V tistem času, ko je živel ta samotar - pisal se je Leban -, sta živeli tam samo še dve osebi, sam pa je veliko let bival malo niže v majhni bajtici ob reki Idrijci.
N j egov življenjski "delokrog" se je razprostiral ob Idrijci, od Cerkljanskega preko Šentviške planote do Bukovega in seveda vsaj dvakrat
na leto je zavil tudi k nam na Grahovo. Bil je nekakšen svojstven popotnik. Nikoli ni nič prosil, je pa vedno dobil znatno več, kot je potreboval. Po vaseh je imel "rezervirano" prenočišče na seniku ali v "štali". Tega si je z leti nekako prilastil. Ljudje so ga poznali in so bili predvsem veseli, ko
S
Ciril Kosmač
je kaj zapel. Njegovi pevski nastopi so bili svojevrstni, nekaj iz čisto navadnega nepoznanja pesmi, nekaj pa tudi zato, ker je marsikaj po svoje "zvižil", da je lahko poslušalce zabaval. Iz časa, ko je na tem koncu še bila Italija, mu je ostala v spominu 'kvazi' popevka "... ti daro' tutto il cuor"... Po njegovo je zvenela "ti darito ko - ko ...". Pri nas je vedno ponovil pridigo, ki je imela približno tako vsebino: "Vsa tista dekleta in žene, ki nosijo kratka krila in kažejo kolena, bodo pogubljena..." Obenem je s prstom žugal in oponašal župnika pri pridigi. Zanimivo, da ga nihče ni preganjal. Občasno se je vanj spotaknil kakšen policaj, še zlasti, če je "cesto meril" na kakšnem nepreglednem ovinku in je ta slučajno prišel mimo. Svojstven je bil tudi njegov "plesni repertoar". Poskakoval je, ploskal z rokami, se guncal in sklanjal in obenem recitiral svoje pesmi. Znana je bila tista o Šuštarju, ki dreto vleče - Šuštar uliče drta..., pa o kukavici: Kukajca poje... Tin-ca je moja ... Tinca me njejče mit... Po teh svojstvenih pesmih so ga na Cerkljanskem imenovali Muca-maca, verjetno po pesmi Muca..., drugod Šuštar vleče dreto, pa Frence v Šebreljah, v Baški
Grapi Cerkljanski Franc, v dolini Idrijce pa je bil znan kot Tiiunški France.
Zakaj to pišem? Brat pisatelja Cirila Kosmača, Vladko, je bil svojčas organist pri sv. Janezu v Ročah. Z njegovim sinom ali pisateljevim nečakom Bogdanom sva znanca še iz časa, ko je bil v šoli v Ljubljani in je obiskoval Orglarsko šolo, saj je zelo muzikalen. Nekajkrat na leto sva se srečevala tudi na pokopališču, ki je ob cerkvi v Ročah, kjer je Ciril pokopan v njihovem družinskem grobu. Ob neki priložnosti sem se spotaknil ob njihov družinski nagrobnik, na katerem je tudi pisa-
lo	Ciril in zraven še dva datuma. Bogdan je dal napis dopolniti in pripisal poleg imena Ciril še pisatelj, da ga obiskovalci, ko iščejo grob, laže najdejo. Zanimivo je tudi, da je pisatelj Ciril želel biti pokopan tu pri mami in domačih, ne pa med najbližjimi. Vedno ga je dolina Idrijce privlačevala in mislim, da je vsaj v mislih nikoli ni mogel zapustiti. Kadarkoli je prišel na ta konec, je prišel tudi na pokopališče v Roče.
V	nepozabnem spominu mi je ostalo slučajno srečanje z njim prav tu ob cerkvi sv. Janeza, ko mi
je med drugim omenil tudi starše, njihovo garanje in trpljenje. Pogovor je tekel predvsem o mami, ki jo je vedno nosil v spominu s seboj. Mimogrede sem mu omenil, da je zame ena najlepših njegovih stvaritev črtica Gosenica. Ta me je vedno spominjala na He-mingwayev roman Starec in morje. Pogledal me je in vprašal: "Samo ta"? "Ne, tudi film Na svoji zemlji po noveli Očka Orel, pa Tantadruj, pa še kaj”, sem dodal. "Da, da, Tantadruj"! je dodal. "Pa veste, koga sem tedaj 'ponucal'"? "Vem, vem! To je bil Tiiunški Franc"." Prav ste povedali, celo po domače tako, kot so ga imenova-
li.	Ga poznate"? "Seveda, saj me dvakrat na leto obišče". "Pa mu daste 'štamprle'"? "Moja Mici mu ga da po kosilu, ne prej, da ne bi hišo 'v luft vrgel' od plesa, petja in vriskanja..."
Vse to so lepi spomini na pisatelja, ki je ovekovečil tega posebneža v noveli Tantadruj. Malokdo ve, da ta beseda pomeni ta in ta in drugi. V tolminskem narečju pa: "ta-n-ta-druj". Tudi to besedo je naš stari znanec Cerkljanski ali Tiiunški Franc velikokrat uporabljal. Ker pa počiva na pokopališču za sv. Miklavžem v Podbrdu, se ga redno vsako leto v adventu spomnim s svečko, čeprav so grob že davno prekopali.
Ambrož Kodelja
Na Mirenskem Grajlu ob stoletnici Ljubke Šorli
V petek, 3. decembra, je bila v Gnidovčevem domu na Mirenskem Gradu prireditev, posvečena praznovanju 5-letnice delovanja Kulturnega društva Stanko Vuk Miren-Orehovlje. Organizatorji so večer posvetili tudi spominu stoletnice rojstva tolminsko goriške pesnice Ljubke Šorli.
V polni dvorani so nastopili pevci, solisti in recitatorji. Peli so posamezno in v skupinah. Vse izvajane skladbe in recitacije so bile zbrane iz bogatega pesniškega opusa L. Šorli. V njih so zaživele podobe iz njenih tolminskih in goriških let, ko seje v Gorici učila tudi glasbe. Takrat je spoznala učitelja in skladatelja Lojzeta Bratuža, se z njim poročila in z njim delila srečo in trpljenje. Po njegovi tragični smrti je v krutih fašističnih letih z otrokoma delila grenko usodo številnih naših ljudi ter bila tudi sama aretirana in mučena.
Po vojni seje posvetila kulturi in šolstvu na Goriškem.
Za spominski večerje bil zelo primerno izbran Mirenski Grad. Vsi nastopajoči so poudarjali pesničino povezovalno vlogo med tu živečimi rojaki in njihovo predanost svojemu narodu, kar je poudarjalo tudi dejstvo, da je večer priredilo kulturno društvo Stanko Vuk Miren-Orehovlje, ustanovljeno leta 2005. Stanka Vuka, kije bil zaradi svoje globoke narodne zavesti in z njo povezanih dejavnosti aretiran in obsojen na dolgotrajno zaporno kazen, se še posebej spominjamo zaradi uspešnega romana Zaročenca (Gli sposi di via Rossetti), ki ga je njemu in njegovi ženi Danici Tomažič posvetil Fulvio Tomizza.
DRUŽBA
2011
keUfot 2011
Slikovne priloge Danijel Čotar
GORIŠKA MOHORJEVA
zhtka
KOLEDAR 2011
Slikovne priloge Silvan Pittoli
Andrej Arko DOM
Anamarija Volk Zlobec
NA POČITNICE GREMO!
Ilustrirala
Paola Bertolini Grudina
Kratke
Pojasnilo
Objavljamo pojasnilo v zvezi z zapisom o obisku ministra Žekša na Skladu Mitja Čuk na Opčinah.
Minister Žekš je svoj predlog, da bi sedež v središču Opčin prodali in dejavnost prenesli v novi večnamenski center, opredelil za naivnega, ko je izvedel, da novo središče ni last Sklada, pač pa je zemljišče, na katerem je zgrajeno, del openske srenjske dediščine ter da sloni izdatno bančno posojilo, ki je nastalo izključno za gradnjo in ne za pokrivanje lukenj v obračunu, v celoti na hipoteki nad sedežem v središču vasi.
Donacija knjig za zamejce na Tržaškem in Goriškem
V sodelovanju z Rotary klubom Maribor Park končujemo akcijo zbiranja slovenskih knjig za Narodno in študijsko knjižnico v Trstu.
V Mariborski knjižnici uresničujemo svoje poslanstvo tudi s širjenjem slovenske besede med našimi rojaki v zamejstvu in po svetu ter spodbujanjem branja v slovenskem jeziku v širšem kulturnem prostoru. Zato pogosto sodelujemo v humanitarnih projektih, ki sledijo tej ideji. Leta 2008 smo skupaj z Občino Ruše zelo uspešno izpeljali projekt zbiranja knjig za zamejske Slovence na Koroškem, za Pliberk, ob koncu leta 2009 pa smo na pobudo Rotary kluba Park začeli s projektom Odprta knjiga Open book, ki je bila še uspešnejša in odmevnejša, saj smo za Slovence v ZDA, za knjižnici v Clevelandu in Chicagu, zbrali skoraj 14.000 knjig, in 12.000 jih je bilo maja v sodelovanju s slovenskim konzulom Juretom Žmavcem slovesno predanih slovenski skupnosti v ZDA. Okoli 2.000 dvojnic in še nekaj dodatno zbranega gradiva za otroke smo na pobudo Urada za Slovence v zamejstvu in posvetu prihranili za slovensko narodno knjižnico v Trstu ter za zamejske osnovne šole in vrtce. To zbirko, ki smo jo ob pomoči časopisne hiše Večer obogatili tudi s prav posebnim, sodobnim darilom, celotno zbirko elektronskih knjig zbirke Ruslica, bomo šolam in knjižnici predali 9. decembra 2010, v Slovenski knjižnici D. Feigla v Gorici, Korzo Verdi 51, ob 11. uri, v Narodni knjižnici Trst, Via Filzi 14, pa ob 15.00. Knjige bomo predali skupaj s predstavniki Rotary kluba Park Maribor in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. / Dragica Turjak, direktorica
SKD Barkovlje / Predbožični čar
Slovensko kulturno društvo Barkovlje je tudi letos ob bližajočih se praznikih odprlo tradicionalni predbožični sejem. Prostori društva v ul. Bonafata so se v sredo, 1. decembra, napolnili s številnimi predmeti, ki so jih obiskovalcem ponudile različne razstavljalke. Nekatere se že vrsto let udeležujejo barkovljanskega sejma, nekatere pa so letos prvič sodelovale. Pisana bižuterija, slikanje na porcelanu, na svili in na kamnu, decoupagi, božični okraski, suho cvetje, vezanje (oziroma ‘stikanje’), slano testo, klobučevina, patchvvorki so se v vrvežu oblikovnih dognanosti in živih barvnih izbir kar ponujali kupcem. Barkovljanski dogodek je v sredo oplemenitila glasba harmonikarja in profesorja na Glasbeni matici
Foto IG
Fulvia Jurinčiča: dan zatem pa je bil v društvu otroški kotiček,
3.	decembra, pa je bila na vrsti kulinarična kultura z razstavo in ponudbo domačih sladic. Obiskovalci sejma so ob vhodu v dvorano lahko s prostovoljnim prispevkom izbrali tudi med božičnimi voščilnicami, ki so jih izdelali učenci OŠ Fran Šaleški Finžgar in malčki iz vrtca.
Predstave SSG v decembru
Mesec december bo v prazničnem vzdušju dodatno popestril raznoliko sezono Slovenskega stalnega gledališča. Koledar bo že v prvih dveh tednih poln vabljivih gostujočih in hišnih pobud. Uspešna koncertna izvedba lepljenke po tekstih Borisa Pahorja ...moj tržaški naslov...v režiji Giorgia Pressburgerja po scenariju Tatjane Rojc in z glasbo Adija Daneva po Kogoju, ki je vzbudila veliko zanimanja na premieri v Miljah, je imela enkratno ponovitev v četrtek, 2. decembra, ob 20.30 v gledališču Koper. Na istem odru bo 10. decembra gostovala lanska produkcija SSG Oblomov, ki jo je po Gončarovem romanu dramatiziral in režiral Egon Savin. Boris Pahorje bil spet prisoten v programu SSG z izrednim dogodkom, s predstavo Borisa Kobala Nekropola v soboto, 4. decembra, v gledališču Verdi v Trstu. Predstava je bila tudi za abonma Slovenskega stalnega gledališča, ki ni hotelo prikrajšati svoje publike za zanimivo, enkratno priložnost, zato je v dogovoru z gledališčem Verdi omogočilo ogled abonentom sklopa “romaneskni-resna glasba”. Abonenti tega sklopa so imeli na voljo brezplačno vstopnico.
V	soboto, 4. decembra, so prišli na vrsto tudi najmlajši gledalci s predstavo za otroke in družine Ciciban po pesmih Otona Župančiča. Produkcija Slovenskega stalnega gledališča v režiji Primoža Beblerja je debitirala lani in je že nanizala vrsto uspešnih ponovitev v naši deželi in Sloveniji. Znane otroške pesmi o nagajivem Cicibanu zaživijo v zabavnih situacijah, ki jih z dobro mero otroške domišljije ustvarjata igralca Primož Forte in Romeo Grebenšek v Mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča. V torek, 7. decembra, je bilo na vrsti izvenabonmajsko, enkratno gostovanje najnovejše komične uspešnice Borisa Kobala po tekstu, ki ga je štiriročno napisal s Tamaro Matevc, “revolucionarne komedije z blagoslovom” Poslednji termina (I) tor, v režiji Sama Strelca.
GLEDALIŠČE VERDI
| Postavitev Pahorjeve Nekropole
Sijajen dogodek, ki bo ostal v trajnem spominu
Med slovenskimi avtorji, ki jih je Ljubljana kot letošnja svetovna prestolnica knjige želela ovrednotiti, sodi tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Mestna občina je tako sklenila, da bo Pahorjevo Nekropolo zaupala nekdanjemu ravnatelju mestnega gledališča Borisu Kobalu, na podlagi katere je režiser oblikoval gledališko predstavo z istoimenskim naslovom. Ker pa je pisatelj po rodu in duševnem izročilu Tržačan, sta ljubljanska občinska uprava in njen načelnik, župan Zoran Jankovič, pomislila, da bi predstavo uprizorili tudi v Trstu, kar je tržaški župan Dipiazza rade volje podprl.
Oder tržaškega opernega gledališča Verdi se je tako v soboto, 4. decembra, spremenil v intimno popotovanje po notranjosti Pahorjeve biti. Njegovo Nekropolo je režiser Boris Kobal strnil v enourno predstavo, med katero je igralec Pavle Ravnohrib s prepričljivim nastopom poosebljal ravno gospoda P., ki so ga v
idealnem sprehodu po krajih spomina v taborišču Natzweiler-Struthof spremljale skrivnostne sence - mladi gledališčniki iz Ljubljane in šole Studio Art. Pripoved je združevala pričevanja
političnih taboriščnikov, katerih telesa so se po mučni izkušnji pretvorila v okostnjake, junak pa je občinstvo popeljal tudi v izvor fašističnega greha, v čas, ko so v
Trstu gorele slovenske knjige. Uvod in sklep predstave je bil prepuščen izvajanju sopranistke Katarine Kobal.
Večer je bil morda najpomembnejši dogodek, kar jih odnos med
slovensko in italijansko kulturo kdaj pomni. Na odru naj starejšega mestnega gledališča ni bil prisoten le Pahorjev etos in njegovo poglabljanje v alfo in omego
človeške biti, v njegovo čvrsto željo po preživetju in njegovo brezno nasilja: prisotna sta bila celotna slovenska kultura in občutek pripadnosti slovenski narodni skupnosti v Italiji, tako da se je marsikateri manjšinec v parterju ali v galerijah popolnoma istovetil z besedami, ki jih je pisatelj izrekel pred polnim gledališčem, in sicer da se ob tej priložnosti čuti še bolj Tržačan. Pisatelj je ob sklepu svojega posega namenil poseben spomin dvema junakoma, ki sta z njim delila taboriščno izkušnjo, a se iz kraja smrti nista nikoli vrnila: Vladimirju Martelancu in Gabrieleju Foschiattiju. Pomembnost večera je med drugim potrdila prisotnost ljubljanskega	župana
Jankoviča, obrambne ministrice Ljubice Jelušič, ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjana Žekša in predsednika Državnega zbora Pavla Gantarja.
Morda je imel prav novoimenovani ravnatelj gledališča Verdi Antonio Calenda, ko je na predstavitvi gledališke priredbe Nekropole izjavil, da je za Borisa Pahorja še toliko bolj pomembno, da se njegovo delo predstavi v italijanskem gledališču, kar nedvomno priča o tem, da so se razmere v našem obmejnem prostoru znatno izboljšale.
IG
V	J M / i
V ' *** « \ \
'■ H . V«
Prizor iz predstave (foto F. Perenzan)
'4 ■ 1
m ' L
RADIJSKI ODER IN SLOVENSKA PROSVETA
| Gledališki vrtiljak
Dobrota je vedno poplačana
Veseli december prinaša s seboj ničkoliko čarobnih trenutkov. V nedeljo, 5. decembra, se je v Marijinem domu pri Sv. Ivanu na četrtem srečanju Gledališkega vrtiljaka zbralo okrog 150 otrok, ki so s svojimi spremljevalci še bolj pridno kot po navadi spremljali odrsko pravljico, ker so jim organizatorji že vnaprej zaupali, da jih bo ob koncu predstave obiskal sv. Miklavž, najprej tiste, ki so priš-
li	ob prvem terminu (abonma Ribica), nato pa še vse ostale (abonma Želva). Med njimi je bilo tudi veliko priložnostnih obiskovalcev, Miklavž pa ni delal razlik med enimi in drugimi in je vse nagovoril ter vsakemu izročil vrečko sladkih dobrot. Sv. Miklavž se iz leta v leto rad vrača v Marijin dom pri Sv. Ivanu, ker ve, da ga tam čaka ne samo veliko otrok, temveč tudi lepa gledališka predstava, v kateri kraljujejo dobra čustva.
Tokrat si je lahko ogledal že klasično zgodbo Francis Hodg-son Burnett z naslovom Mala princeska, ki jo je za potrebe Slovenskega odra priredila Lučka Susič. Sama je tudi poskrbela za režijo velike skupine, ki jo po večini sestavljajo osnovnošolci oz. srednješolci in nekateri odrasli igralci. Zajetna in raznolika skupina je bila pač potrebna, saj gre pri Mali princeski za zgodbo, v kateri nastopajo mali in veliki: Sara (Tina Busan), ena najsrečnejših in najbogatejših deklic na svetu se zaradi nesreče v očetovem rudniku diamantov in njegove nenadne smrti kar čez noč spremeni v eno najrevnejših sirot v Cityju. Neizprosna trdosrčnost upraviteljice zasebne šole (Helena Pertot), kateri je oče zaupal vzgojo svoje naj-dražje, ne prizanese dekličini usodi in jo prisili k trdemu de-
lu, stradanju in uboštvu. Sare pa ne zlomijo niti prezir niti lakota in mraz. Kljub vsemu ostane poštena, dobra in prijazna do vseh, za kar je nazadnje tudi poplačana. Njena gosposka plemenitost namreč se odraža pri vsakem koraku, kar vzbudi
zanimanje indijskega sahiba, pri katerem se zdravi Sarin oče, ki v nesreči v rudniku ni umrl, temveč se je hudo ponesrečil in izgubil spomin. Hčerkin glas
ga končno zdrami iz otopelosti in skupaj zaživita novo življenje.
Tudi tokrat se je Lučka Susič obrnila na nekaj stalnih sodelavcev (Aljoša Saksida - glasba, Magda Samec - scena, Samuel Kralj in Danjel Radetti - tehnika), v pomoč pa ji je prišla tudi nova sila (Kirn Furlan - ples). Mala princeska in celotna eki-
pa Slovenskega odra sta prav te dni na gostovanju v Parizu, ki sta ga podprla Radijski oder in Slovenska prosvetna matica.
AL
Foto Kroma
PROSEK
] Amaterska dramska skupina SDD Jaka Štoka
Malomeščanska svatba v nenavadnem okviru je prepričala občinstvo
V	prenatrpani dvorani pros-eškega Kulturnega doma so v nedeljo, 14. novembra, člani amaterske dramske skupine SDD Jaka Štoka predstavili trud večmesečnega dela. Gledalci so si v veži ogledali panoje s slikami, na katerih so spremljali nastajanje te zahtevne, a humorno obarvane enodejanke, medtem ko so jih v dvorani pričakali na kartonih speči brezdomci. Nekateri so se stiskali v kotu, drugi na odru, tretji so spali kar v dvorani med stoli, oblečeni v več majic in nogavic, pokriti z razvlečenimi odejami. Številni gledalci so se najprej spogledovali, nato pa so zasedli svoje mesto in opazovali zdaj enega, zdaj drugega klošarja. Medtem so odprli natančno izdelan gledališki list, ki ga je izoblikoval sam režiser predstave in ponuja bralcu
življenjepis Bertolta Brechta, vtise mentorja Gregorja Geča in kostumografke Beti Starc, mnenja nastopajočih in številne slike iz predstave.
Režiser je postavil Brechtovo socialno ljubezensko komedijo v nenavaden okvir brezdomcev. Kot je napisal v gledališki list, "Brecht smeši malomeščanstvo, ki bi rado po družbeni lestvici navzgor. Moje misli in ideje pa so se podale po lestvici navzdol. Med ljudi, ki so tudi del naše družbe, a jih velikokrat ne opazimo, prezremo. Če pa jih že opazimo, pa se jim raje izognemo". Tako so se mu začele porajati ideje o uprizoritvi Malomeščanske svatbe. Za glasbeno kuliso, ki se imenitno ujema z dogajanjem na odru, je poskrbel Aleksander Ipavec. Predstava ni lahkotna komedija in prav zato zahteva od vsakega
igralca veliko napora in truda, saj združuje duhovite in sproščene dialoge, ki se prepletajo z besednimi igrami, nelogičnimi preobrati in absurdnim humorjem. Tako povlečejo Brechtovi junaki iz smetnjaka praznično obleko in se zberejo okrog mize, da bi nazdravili novoporočencema. Pohištvo je izdelal sam ženin. Vsi ga hvalijo, čeprav se med veselico zlomijo vsi stoli, pokvari se ključavnica omare (izdelana iz smetnjaka) in si nihče ne upa povedati, da hudo zaudarja po doma pripravljenem lepilu, ki ga je ženin uporabil za pohištvo. Z ritmom glasbe se tudi dogajanje na odru stopnjuje navzdol, ko nastopajoči spoznajo krhkost medsebojnih zlaganih vezi in svatbo, ki je prava polomija.
Igralci so suvereno odigrali svoje vloge. V prvi vrsti se je izkazal Ig-
or Rebula v vlogi nevestinega očeta, ki je svate dolgočasil z zgodbami, ki so jih že vsi poznali, medtem ko se je Luka Starc odlično znašel v obleki ženinove mame ob nenehni skrbi za ponujeno jed. Ivana Terčon je prepričljivo nastopila kot brezsrčna in kruta žena, ki se stalno zgraža nad moževim početjem, sama pa se ima za zelo prefinjeno damo. Nicole Starc in Jernej Bufon sta kot nevesta in ženin vztrajala v nemogočem razmerju na majavih temeljih. Ostali člani gledališkega ansambla so bili Veronika Zuzič, nevestina sestra, Emil Bukavec in Alex Vescovi, ženinova prijatelja, Jan Sossi, mož surove soproge in lija Bufon, mladi moški.
Prepričljiv nastop igralcev je bil najprej nagrajen z bučnim aplavzom tokrat pretesne dvorane, nato pa še s pravo poročno torto, ki je še dodatno potrdila uspeh uigrane skupine in seveda samega mentorja Gregorja Geča.
Metka Šinigoj
NOVI
| Športni center Zarja v Bazovici
Navezanost tržaških zborov na Pesem jeseni
Zborovska revija Pesem jeseni je tudi letos pokazala navezanost tržaških zborov na vsakoletno prireditev Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki že 45 let združuje na skupnem koncertu cerkvene in druge zbore na Tržaškem. V športnem centru Zarja v Bazovici je zapelo enajst skupin, ki so z nabožnim ali posvetnim programom prinesle na koncertni oder prikaz svojega rednega sodelovanja pri maši kot tudi vzporednega, bolj koncertno naravnanega udejstvovanja. Zbore je najprej pozdravil predsednik ZCPZ Marko Tavčar, ki je namenil posebno zahvalo Slovenski prosvetni matici za večletno, radodarno podporo za spodbudno ovrednotenje truda vsakega posameznega zbora. Pred mikrofon je stopil tudi župnik Žarko Škerlj, ki je podal kritično razmišljanje o zborovskem svetu, kjer so meje med cerkvenimi in prosvetnimi zbori dalj časa ločevale in razlikovale pevce ne samo po programskih usmeritvah, obenem je dodal še pikro noto o
tem, kako je denarni prispevek organizatorjev postal odločilna spodbuda k udeležbi za nekatere zbore, ki bi se drugače težko odločili za nastop. Naj bo iz ljubezni do petja ali zaradi drugačnega interesa, je letošnja revija Pesem jeseni lahko ponudila občinstvu
tovel, ki ga je ob odsotnosti dirigenta Marka Štoke vodil Janko Ban. On je vodil tudi openski mešani zbor sv. Jernej, ki se je izkazal z muzikaličnostjo in pozornostjo na programske izbire s poklonom Ljubki Šorli, s tremi uglasbitvami njenih verzov izpod
revija pevskih zborov ZCPZ
Foto Zvonko Vidau
dveurni program s skladbami, ki spadajo med splošno najbolj razširjene in priljubljene. Prvi je bil na vrsti Združeni zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta. Pevci so nato stopili v vrste svojih cerkvenih zborov, med katerimi je prvi zapel zbor iz sv. Križa pod vodstvom Marije Šturman. Prisrčno in živo so nato nastopile pevke ženskega zbora Prosek-Kon-
peresa znamenitih interpretov primorskega čutenja, Lojzeta Bratuža, Zorka Hareja in Staneta Maliča. Istoimenska moška skupina je kot navadno ponudila prijeten pevski trenutek z nežnimi in ljubeznivimi toni, ki jih je ubral zborovodja Mirko Ferlan. Pokojnega predsednika ZCPZ Zorka Hareja so se spomnili tudi Fantje izpod Grmade, ki nadaljujejo
dolgoletno, utrjeno pot pod vodstvom Iva Kralja. Mešani zbor Mačkolje je za vezno nit izbral pesem Ljubke Šorli O Marija moja sreča in jo pod vodstvom Andreje Štucin predstavil v treh različicah: Bratuževe, Gruberjeve in Cer-golove uglasbitve. Prepričan aplavz je nagradil njihov nastop kot tudi izvedbe mešanega zbora Devin-Rdeča zvezda, ki je s pomočjo solistov pel o ljubezni in naravi pod vodstvom Rada Miliča. Domačinka Martina Škabar je prevzela vodstvo združenega zbora Repentabor, ki se je predstavil z znanimi melodijami iz slovenske in italijanske ponarodele zakladnice, nasmejani pevci številnega zbora Skala Slovan pa so priložnostno zapeli pod vodstvom Paola Decristinija, ki je nadomestil Hermana Antoniča. Večer so sklenili pevci domačega zbora Lipa iz Bazovice, za katere je zborovodkinja Tamara Ražem izbrala zanimiv program, ki so ga pevci končali s prisrčnim poklonom pred kratkim preminulemu Dušanu Simčiču, devetdesetletnemu goriškemu rojaku, ki je bil v mladih letih s posebnimi bataljoni poslan na Sardinijo, kjer si je kasneje ustvaril družino in postal celo župan.
PAL
Društvo slovenskih izobražencev
Tassov "imenocid" je naletel na dober odziv bralcev
Društvo slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 29. novembra, imelo v gosteh znanstvenika in trikratnega doktorja ter profesorja naravoslovja Mira Tassa. Pri založbi Mladika je namreč izšla njegova knjiga L'onomasticidio di Sta to, skovanka, ki si jo je zamislil sam avtor in bi se v slovenskem jeziku glasila "imenocid". Uvod je napisal Boris Pahor. Knjižno novost je v imenu založbe predstavila Nadia Roncelli, in sicer kot nenavaden roman, ki "obravnava trpko poglavje polpretekle zgodovine in piše o dogajanju na poljuden način". Miro Tasso je knjigo strnil okoli življenjepisa glavnega junaka, tržaškega funkcionarja Alda Piz-zagallija, katerega je prefekt Bru-
no Fornaciari postavil na čelo posebne komisije. Ta naj bi po dekretu z dne sedmega aprila 1927, ki predvideva brezplačno povrnitev priimkov, napisanih s tujo pisavo (npr. slovensko ali nemško), v prvotno italijansko različico, pripravila seznam vseh priimkov, odgovarjajočih tej postavki. Zaradi naloge, ki mu je bila dodeljena, je Pizzagalli leta 1929 izdal knjigo Per 1' italiani-ta' dei cognomi nella provincia di Trieste, ki vsebuje seznam 2.141 poitalijančenih priimkov. Tako je Vodopivec postal Bevilac-qua, Starc Vecchiet, Kocjančič Canziani, Kralj pa Carli. V sami Tržaški pokrajini so spremenili od 50.000 do 100.000 priimkov. Po vojni je večina prebivalcev zahtevala prvotno obliko
priimka, ampak je prišlo do težav, ker so ga nekaterim zamenjali kar brez dekreta, kar je bilo seveda nezakonito.
Tassov roman, v katerem zaživijo junaki z resničnimi življenjskimi zgodbami, je obogaten s seznamom poitalijančenih priimkov,
z bibliografijo in izvirnimi pismi tržaškega funkcionarja. Avtor je svoj poseg končal z mislijo, da nasilna sprememba priimkov ni povzročila nobene smrti, a je kljub temu vidno zaznamovala tržaške prebivalce, posebno slovensko manjšino, saj je bistveno spremenila imensko strukturo tega območja z namenom, da bi izbrisala osebne in kulturne korenine številnih posameznikov. Ob koncu zanimive predstavitve se je razvnela debata, v kateri so številni navzoči orisali resnične dogodke, povezane s poitalijančevanjem priimkov.
Sin
w:nri Razstava Ivana Žerjala
Človek ni avtomat!
Odprtje razstave umetnika Ivana Žerjala, ki je bila v sredo, 1. decembra, v prostorih gostilne Bita, pred-stalja za SKD Vesna iz Križa korak v smer širjenja ponudbe domačemu občinstvu. Aperitiv z goriškim umetnikom naj bi uvedel niz še drugih tovrstnih postavitev. Kriški večer je bil priložnost, da se je občinstvu predstavila tudi mlada harfistka Eva Škabar, prof. Jasna Merku' pa je predstavila svojevrsten opus Ivana Žerjala, umetnostnega zgodovinarja, profesorja na klasičnem liceju ter asistenta na Univerzi na Primorskem, ki temelji na posebni umetniški zvrsti. Večplastnost berljivosti likovnih del je prisotna v samem ustvarjalnem procesu, pri uporabi različnih izraznih sredstev in kombinacij le-teh. "Svojstveni dekolaži na plastični foliji so obojestransko obdelani s fo-
tomontažnimi kompozicijami in ekspresivnimi slikarskimi potezami, ki dopolnjujejo iztrgane predele dekolažev", je obra-
nanji svet se veže z notranjim, otipljive stvarnosti pa se vzporejajo z višjimi duhovnimi razsežnostmi.
Izhodišče Žerjalovega raziskovanja pa je družba oziroma način, kako se nam družba kaže preko podob, objavljenih v časopisih in revijah. Na podlagi če-
Jasna Merku' in Ivan Žerjal (foto IG)
zložila Merkujeva. Tovrstna likovna izbira je za Žerjala leča, skozi katero gleda na svet, življenje, kjer se individuum nenehno sooča s skupnostjo: zu-
sa pa umetnik izbira svoj material? "Nanašam se na tiste podobe, ki prikličejo mojo pozornost, zanima me, kako te figure delujejo name. Logika izbora
je edinole v tem. Sklenil sem, da jih bom izvzel iz njihovega koteksta - to je iz pravega kaosa nasičenosti - in jih prikrojil lastnim izpovednim potrebam, jim torej vlil novo, svojo sporočilnost", nam je povedal umetnik, ki je tehniko kolaža začel uporabljati že od samega začetka svojega umetniškega snovanja in jo ohranil tudi takrat, ko se je preizkušal z drugimi umetniškimi izraznimi sredstvi, sicer vedno v sklopu konceptualne umetnosti. Merkujeva je ob koncu svojega posega poudarila etično razsežnost njegovega dela, ki ne prezira govorice medijev, fotografije, tiska, digitalne tehnike: to mu služi zato, da zagovarja človeka in njegovo sposobnost zavedanja. Slikarstvo je zanj pot razmišljanja in vzpostavljanja človeških in kulturnih vrednot, ki jih oblikuje v duhu Kosovelovega verza "za prirodo ni dresure". S temi besedami Žerjal opozarja, "da se ljudi ne da mehanizirati, ker v mehaniki ni kulture, saj človek ni avtomat".
IgorGiegoii
Obvestila
Področni odbor slovenskih vernikov iz mesta vabi na srečanje z gosti doma za starejše občane ITIS, ul Pascoli 31, s sv. mašo v slovenskem jeziku, v petek, 10. decembra, ob 16.15.
Društvo	slovenskih
izobražencev vabi v ponedeljek, 13. decembra, ob 20.30, v Peterlinovo dvorano na ul. Donizetti 3, na razstavo in pogovor ob mejnikih nastajanja slovenske države pred dvajsetimi leti. Govorila bo zgodovinarka mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani.
Slovenska Vincencij eva
Konferenca v Trstu prireja tradicionalno predbožično
srečanje v Domu šolskih sester pri Sv. Ivanu - ul. delle Docce 34, v Trstu v sredo, 15. decembra, ob 16. uri s sveto mašo, ki jo bo daroval novi škofov vikar za Slovence, g. Anton Bedenčič. Po maši družabno srečanje ob prisotnosti g. vikarja ter priložnost za božična in novoletna voščila. Vljudno vabljeni!
Darovi
Darko in Zinka darujeta: za
Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu
150.00 evrov, za cerkveni pevski zbor pri Sv. Ivanu v Trstu
50.00 evrov, za Krožek M. Kogoj pri Sv. Ivanu 100,00 evrov in za Novi glas 50,00 evrov (skupaj
350.00 evrov).
Znamke vseh vrst!
Dragi prijatelji misijonov!
Ko prejemate pošto, ne pozabite, da so znamke še veljavne za pomoč našim dragim misijonarjem, ki tavajo po svetu med revnimi in potrebnimi. Izrežite jih iz pisemskih ovojnic ali razglednic tako, da se ne pokvarijo in ostanejo cele.
Veliko Vasje, ki že leta sodelujete pri tej moji akciji in dobro veste, kako se to dela. Ena znamka je le kapljica v morju, več kapljic napolni kozarec. Hvala vsem, ki mi pomagate in Bog povrni!
Vabim pa še nove zbiratelje, da se mi pridružijo, tako bomo s skupnimi močmi skušali konkretno pomagati vsem tistim, ki so v stiski.
Še naprej lahko izročite znamke Misijonski pisarni - Kristanova 1 v Ljubljani, ali pa na moj naslov:
Saksida Franc ul. Biasoletto 125 - 34142 Trst-Trieste - Italija. Ob praznovanju božičnih praznikov Vam želim miru in veselja ob rojstvu našega Odrešenika! V novem letu pa naj Vas še naprej spremlja božji blagoslov.
| Nova pridobitev za Skedenj sko cerkev
Kalvarija v očeh Andreja Ajdiča
Skedenjsko cerkev bo odslej krasila nova umetnina, ki jo je izdelal slovenski umetnik Andrej Ajdič, čigar šestmetrski kip Vstalega Kristusa krasi znamenito romarsko središče v Medžu-gorju.
"Z Andrejem Ajdičem sva se spoprijateljila že pred leti. Letos poleti sem se odpravil na obisk v njegov atelje, ki je ob vstopu Logarske doline v kraju Poljana. Njegov dom stoji sredi gozda na samem", nam je povedal škedenjski kaplan g.
Dušan Jakomin, ki ga je ob obisku čakalo pravo presenečenje. "Andrej je sklenil mi podariti veliko bronasto skulpturo, ki predstavlja Kalvarijo-Golgoto, kraj Jezusovega trpljenja".
Umetnina se s širokega podstavka dviga za poldrugi meter, na vrhu so trije križi. Na sredini je postavljeno razpelo, ki ima odtis Jezusovega telesa, kar je znamenje vstajenja. Ob križu je umetnik ustvaril človeka, ki igra violončelo, "inštrument, ki je nadvse prepoznaven zaradi svojega otožnega zvoka in oznanja trpljenje in smrt". Poleg glasbenika je Aj-
dič postavil Marijo milostljivo z Jezusovim križanim telesom v naročju. Od vrha bronaste skulpture, ki je težka okrog 600 kilogramov, se množica dvesto figur spušča k tlom. Ob vznožju pa so štirje vojaki na konju, ki so izvedli križanje. "Na prednji strani umetnine
Foto
je lobanja, ki se ji v aramejšči-ni pravi ravno Golgota. To je banalno rečeno ledinsko ime, zraven pa jabolko, simbol greha prvega človeka", nam je povedal škedenjski kaplan, ki se veseli zlasti dejstva, da bo odslej Skedenj in naše mesto umetniško bogatejše: "Poleg Vurnika, Tončiča, Tominca, Černigoja in Spacala ter drugih umetnikov bo v našem že pestrem okolju prisoten še veliki slovenski umetnik Ajdič".
IG
Tradicionalni izlet Slovenskega zdravniškega društva
Veselo martinovanje in ogled Zagreba
Lepa ustaljena navada je, da se za Martinovo člani Slovenskega zdravniškega društva Trst-Gorica odpravijo na dvodnevni izlet v Slovenijo, ki je povezan z martinovanjem in obiskom kakega zanimivega kraja.
Martinova večerja za izletnike iz Primorske je bila v Krški vasi, in sicer na kmečkem turizmu Pri Martinovih, kjer so jim v lični leseni hiši postregli z domačo hrano, pridelano na kmetiji. Martinova raca, svinjska pečenka, ja-
	
Letos se je to zgodilo 13. in 14. novembra, ko so se izletniki najprej odpeljali na Dolenjsko, v Čateške Toplice. Tu so prespali. Spremljalo jih je lepo vreme, kar je bilo res čudno, saj je bilo na Primorskem v soboto in nedeljo sivo in deževno. Sobotno popoldne je vsak izmed njih preživel, kot je želel: nekateri so šli na sprehod, drugi so se "crkljali" v bazenih in savnah ali na masažah. Toplice so postale v zadnjih letih zelo privlačne, saj so se strogim zdravniškim uslugam pridružile ponudbe za sprostitev in razvedrilo.
gnjetina, mlinci, rdeče zelje, ajdovi štruklji, koleraba, bučni zavitek so bile dobrote, ki so jim šle zelo v slast. Za razvedrilo pa se je oglašal glas harmonike, na katero je igral eden od gospodarjevih sinov. Vzdušje je bilo prijetno in gospodar, gospod Franc, je gostom razkril, da ga na Primorsko vežejo spomini. Njegov stari oče je bil na Soški fronti, in sicer v Kostanjevici na Krasu, stric je bil interniran na Rabu, njegov oče pa odpeljan v Dachau. Vsi so se srečno vrnili domov in vztrajali na kmetiji, čeprav je bilo včasih zelo
težko. Razmere so se izboljšale, odkar je Slovenija samostojna. Pri Martinovih imajo tudi lepo in dobro založeno klet. Primorski izletniki so lahko pokusili različna vina in nazdravili kolegu Oskarju Volpiju, ki se jim je tam pridružil. Prispel je namreč iz Maribora, kjer se je dobro uvrstil na Mednarodnem filmskem tekmovanju. Med 191 filmi, predstavljenimi v štirih kategorijah, je Volpi dosegel 5. mesto v kategoriji dokumentarcev z delom Zilsko Šteh-vanje v Zahomcu.
V nedeljo zjutraj so se prepeljali na hrvaško stran in si ogledali Zagreb. Najprej so moderni del mesta, ki je zasnovan v obliki podkve, obkrožili z avtobusom. Postanek so imeli pri monumentalnem pokopališču, ki je multikonfesionalno. Nato so si v triurnem sprehodu ob razlagi zgovornega vodnika ogledali staro mestno jedro in marsikaj zanimivega slišali o mestu samem, njegovi arhitekturi in zgodovini. V spomin se jim je najbolj vtisnila stolnica z obzidjem, Trg sv. Marka z istoimensko cerkvijo, obkrožen s palačami hrvaškega sabora, vlade Republike Hrvaške in ustavnega sodišča. Ko so hodili po ulicah, jih je vodnik opozorjal na plinske svetilke, ki jih občinski uslužbenec vsak večer prižiga in zjutraj ugaša. To delo opravi v treh urah. Poleg te zanimivosti jih je presenetil še opoldanski strel iz topa na enem izmed obrambnih stolpov, ki spominja na zmago nad Turki. Po ogledu Zagreba so se odpeljali v Samobor, kjer jih je čakalo pozno kosilo, nato pa so se zadovoljni vrnili domov.
Marilka Koršič
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Zahodni in jugozahodni predel mesta (44) GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS
Mariza Perat
Oskrbo bolnišnice je baron Del Mestri poveril Usmiljenim bratom sv. Janeza od Boga. Bolnišnico so pozneje povečali. Potrebna sredstva so prispevale tudi vidne osebnosti tiste dobe. Tako je grof Mihael Coronini poklonil 6.000 forintov, cesarica Marija Terezija 4.000 in nadškof Rudolf Ed-ling 1.500 forintov. Grofa Attems in Strassoldo sta ustanovila sklad za vzdrževanje dveh brezplačnih mest v bolnišnici, grof Navarra in Peter Ceniga pa za eno brezplačno mesto (Luciano Spangher: II borgo e la chiesa di Piazzutta nella storia, Gorica - 2000).
Poleg bolnišnice so zgradili cerkev, posvečeno sv. Vidu in Modestu. Pozneje so cerkev povečali. Ob njej so postavili samostan, ki pa je bil ukinjen v času vlade Jožefa II. Leta 1783 je bila ukinjena tudi bolnišnica in premeščena v ulico Alvarez.
Cesar je njeno oskrbo še naprej zaupal usmiljenim bratom.
Naslednje leto je bila hiša ob cerkvi sv. Vida spremenjena v župnišče, cerkev pa je postala sedež kaplanije. Tako je ostalo do leta 1847, ko je cerkev sv. Vida in Modesta postala župna cerkev.
Župnijo so upravljali usmiljeni bratje, leta 1947 pa so jo prevzeli frančiškani, ki so tam ostali do leta 1988. V tem letu so jo prevzeli salezijanci, ki so tam še danes.
V župniji je približno 3.000 vernikov. Salezijanci od leta 1972 oskrbujejo tudi župniji sv. Jožefa v Stražicah in sv. Pija X. pri Pevmskem mostu. V tej je približno 1500 vernikov (Podatki ravnatelja salezijanskega zavoda v Gorici).
Omeniti je treba še, da v zadnjih letih pod okriljem goriške Caritas deluje na Placuti, v hiši "msgr. Faidutti", center, kjer brezdomci lahko prenočijo. Placuta je že od začetka bila nekakšna prehodna točka, saj je pot tod mimo vodila bodisi proti Pevmskemu mostu in naprej v Brda, Furlanijo in Italijo, bodisi proti Kornu in severnemu delu me-
sta bodisi proti Travniku. Tako so pod Napoleonovo zasedbo Gorice tod mimo korakali francoski vojaki, ki pa v mestu niso bili preveč priljubljeni. Naselje na Placuti je leta 1756 bilo priključeno go-riški občini. S tem je postalo polnopravni del mesta. Po prvi svetovni vojni se je število prebivalcev znatno zmanjšalo, saj so mnogi odšli v begunstvo in se niso več vrnili v Gorico.
Z mestno četrtjo na Placuti je tesno povezano ime plemenitaša Karla Zengrafa. Ta je leta 1593 na gričku nad Placuto dal zgraditi palačo, ki jo danes poznamo pod imenom Coronini-Cronberg. Še prej je palača bila last rodbine grofov Strassoldo-Grafenberg. Leta 1820 je palačo kupil grof Mihael
Coronini in je v lasti te rodbine ostala do leta 1990, ko je umrl njen zadnji potomec, grof Viljem Coronini-Cronberg.
Pred njim je leta 1984 umrla njegova sestra, grofica Nikoleta Coronini-Cronberg. Goričani se je radi spominjajo, ker je bila plemenitega in dobrega srca. Rada je pomagala revežem in se sploh veliko ukvarjala z dobrodelnostjo.
Kot zanimivost naj omenim, da je krstni boter grofice Nikolete bil ruski car Nikolaj, s katerim je bila rodbina Coronini v sorodstvu in je zato tudi grofica dobila po njem ime Nikoleta.
Grof Viljem, priznan zgodovinar in umetnostni kritik, je odredil, naj po njegovi smrti v palači dobi sedež ustanova "Palača Coronini-Cronberg", z namenom, da se ohranijo zgodovinske in umetnostne dragocenosti rodbine.
Palačo so leta 2006 popolnoma obnovili. V njej je 15 soban, v katerih lahko občudujemo opremo iz 16., 17., 18. in 19. stoletja, razne dragocenosti, fotografije in slike. Med temi so slike Tiziana, Tominca, Rubensa in drugih. Med dragocenostmi so tudi bogate zbirke japonskih risb, kovancev, dagu-ljev, oblek, srebrnine, pohištva, slik, čipk in grafik.
/dalje
Neomajna moč
Kolega se je pred dnevi vrnil s službene poti na Holandskem. Zaposlen je bil na evropskem prvenstvu v plavanju. Med zelo običajnim pogovorom ob kavi je izrekel stavek, ki ti ga čutila takoj pošljejo v dušo, iz nje pa zlepa ne bo mogel.
"Ena od plavalk nizozemske reprezentance je hčerka Indijca in Holandke. Pred dvema letoma je bila še na bolnišnični postelji, k tlom jo je potiskal svinec levkemije. Danes je vrhunska športnica, ki tekmuje na najvišjem nivoju".
O nizozemski plavalki ne vem absolutno nič, ne poznam njenega življenja, ne spremljam prvenstva v plavanju, vse to pa niti ni pomembno. Poglavitno je sporočilo, ki ga ta nedvomno močna ženska pooseblja. Upanje. Obstaja.
Upanje, ki ni osnovano le na novih medicinskih dosežkih, na novih terapijah, novih tabletah in sevanjih.
Niti ne vem, kaj sploh je.
Neomajna vera?
Tisočkrat sem se v življenju vprašala o smislu Trpljenja. Neštetokrat sem si rekla, da bi morala po knjigo, ki bi mi z verskega zornega kota skušala "dokazati" umestnost trpljenja v človekovem življenju. In vendar ostajam še vedno na začetni točki: brez odgovora, brez nikakršne razlage za določene absurdno trpeče situacije, v katerih se lahko človek znajde. Pred dnevi je iz visokega nadstropja smrtno padel dveletni deček. Enake starosti kot moja mlajša nečakinja.
Po naključju sem v istih dneh govorila z ravnateljem ene tržaških šol. "Tisti fantek je bil brat enega naših učencev".
Vem, da je Življenje skupek svetlega in temnega, luči in črnine, posamično ne moreta obstajati, ker bi tako luči kot črnine brez nasprotja ne znali niti dojeti. In vendar se tu ustavim. Verjamem in vendar se moja vera ustavi ob zidu, čez katerega ne morem in ne znam. Morda si ga zmotno predstavljam kot oviro, čez katero mi mora kdo vreči vrv, ki bi mi pomagala, da grem na drugo stran. Morda je zmota že v predstavi te vrvi.
Zato me stavki o osebah, ki so znale v sebi in okrog sebe najti neskončno upanje v Jutri in v Svetlo tako presunejo.
Nikoli ne bo golo upanje dovolj, obolele osebe okrog nas so odšle, kljub močnemu upanju. In vendar obstajajo tudi male in velike plavalke, ki jim je voda ponovno začela življenjsko pljuskati. Matere, ki so po otrokovi smrti ponovno zmožne upanja. Morda ima vsak od Vas v mislih čisto določene osebe tako kot jaz. Take osebe, ki so padle in vendar jim je uspelo ponovno vstati. Morda tudi Vi, tako kot jaz, te osebe tudi občudujete. Morda ste se tudi Vi kdaj vprašali, ali bi vam uspelo po vsem, kar se je tej osebi dogodilo, sploh živeti. Morda pa si tudi Vi odgovarjate, da je mogoče v nas neka neomajna moč, ki se je v normalnih okoliščinah ne zavedamo. Včasih prosimo Boga, da bi nam jo dal. Morda ga v resnici prosimo, da bi se je zavedeli.
V videmski pokrajinski palači
Podelitev priznanja pokojnemu Mirku Špacapanu
V
dvorani pokrajinskega sveta palače Belgrado v Vidmu je bila v soboto, 4.
decembra, občutena slovesnost, na kateri so podelili priznanje pokojnemu dr. Mirku Špacapa-
nu za skrbno in vestno delovanje na socialnem, kulturnem in poklicnem področju. Podelitvi so prisostvovali visoki politični, cerkveni in vojaški predstavniki. Podpredsednica deželnega sveta Annamaria Menossi in deželna svetnika Franco Jacopo ter Gio-vanni Venier Romano, ki so sodelovali z Mirkom Špacapanom v prejšnjem mandatu, so izročili priznanje pokojnikovi ženi Manueli Quaranta Špacapan in hčerki Angeliki.
U. N. C. I. - Unione Nazionale Cavalieri dTtalia (Državno združenje italijanskih vitezov) je prvič podelilo priznanje članu slovenske manjšine in s tem dokazalo, da imajo požrtvovalnost, trud in vztrajnost posameznika nadnacionalno vrednost.
Knjižni podvig/ Zavod Dežela Kranjska
Prvi slovenski prevod Slave vojvodine Kranjske
Slava vojvodine Kranjske je izšla leta 1689, obsega 3.500 strani v nemškem jeziku, bogati jo več kot 500 bakrorezov. Po treh stoletjih bo na razpolago prvi slovenski prevod tega temeljnega dela baroka, za katerega je poskrbel baron in polihistor Janez Vajkard Valvasor. Doslej smo lahko v slovenskem jeziku brali le nekatere njegove odlomke. Prvo knjigo v slovenščini so predstavili lansko leto, druga je ravno v tisku. Načrt, za katerega skrbi Zavod Dežela Kranjska, finančni podvig pa omogočajo štirje večji sponzorji, bo v petih poglavjih uresničen do leta 2013. Na razpolago bosta meščanska izdaja, ki obsega 1.500 oštevilčenih izvodov iz recikliranega usnja (3.500 evrov) ter bi-
bliofilska izdaja, in sicer 500 oštevilčenih izvodov iz pravega usnja z zlato obrezo (7.000 evrov). Protagonisti velikopoteznega
načrta so o njem spregovorili tudi v Gorici, in sicer 29. novembra v Kulturnem domu. Pobudnik Tomaž Čeč je povedal, da delo ponuja okno v življenj e in način razmišljanja tistega časa. Vseh pet de-
lov slovenskega prevoda bo štelo več kot 4.500 strani velikega formata, v njih bo 528 bakrorezov in 24 prilog. Ob samem finanč-no-založniškem podvigu je bilo nemalo preglavic, povezanih s prevajanjem nemščine iz 17. stoletja, predvsem pa toponimov, saj Valvasor uporablja staronemška in staroslovenska imena, ki so se v stoletjih izgubila.
Prevajalec Primož Debenjak je podčrtal, da so v izvirniku vsi podatki preverjeni, saj je Valvasor po Kranjski ogromno prepotoval, opazoval, zapisoval. Jezik ohranja baročni stil, napisan je bil za glasno branje, tekst pa se zelo lepo bere.
Goriško predstavitev sta sooblikovali tudi direktorica Zavoda Dežela Kranjska Zvonka Truden in odlična strokovnjakinja za antikvar-no gradivo Stanka Golob.
Sloveniia
--------^	M-
S slovenskega političnega prizorišča
Diplomatska sporočila iz ZDA povzročajo zadrege
V	slovenski javnosti in politiki vzbujajo veliko zanimanje, pa tudi odzive in polemike, diplomatska sporočila oz. depeše, s katerimi je zunanje ministrstvo ZDA naročalo svojim diplomatom po vsem svetu, kakšni naj bodo njihovo delovanje in cilji. Nastala je t. i. afera Wik-ileaks, poimenovana po naslovu spletne strani, na kateri objavljajo omenjena	diplomatska
sporočila. Na Slovenijo naj bi se domnevno nanašalo več kot 800 takih depeš,	ki
povzročajo zadrege, zanikanja in zaskrbljenost vlade in celotne politike. Največji val kritik, tudi predsednika države dr.
Danila Turka, se je usmeril zoper premierja Boruta Pahorja, ki se je ob koncu lanskega leta v ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani s tamkajšnjim odpravnikom poslov pogovarjal o možnosti, da bi Slovenija sprejela kakega ujetnika iz taborišča Guantanama na Kubi, za protiuslugo pa naj bi ZDA omogočile 20-minutno srečanje in slikanje predsednika vlade Boruta Pahorja s svojimi predsednikom Obamo. Javno nastajajo tudi druga diplomatska sporočila, ki se nanašajo na Slovenijo. Iz
enega je razvidno, da se je za obisk Boruta Pahorja pri predsedniku ZDA zavzemal tudi zunanji minister Samuel Žbogar in svoje sogovornike spraševal, kaj mora Slovenija napraviti, da bi do omenjenega srečanja prišlo. Iz druge diplomatske depeše pa je videti, da naj bi ZDA vohunile tudi za slovenskimi politiki. Kot že omenjeno, pa naj bi se na Slovenijo nanašalo več kot 800
obravnavanih depeš, ki jih bodo objavljali postopno, kar bi lahko povzročilo trenja in napetosti v Sloveniji. Premier sicer zavrača navedbe iz depeš, ki se nanašajo nanj, njegove obrazložitve in utemeljitve pa je s posebno izjavo podprlo tudi veleposlaništvo ZDA v Sloveniji. Vodja opozicije Janez Janša pričakuje obtožni predlog
proti Borutu Pahorju, Lojze Peterle meni, da bi moral premier odstopiti; primer depeše o pogovoru Boruta Pahorja z odpravnikom poslov veleposlaništva ZDA v Sloveniji ob koncu leta 2009 je preučila tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Prva škodljiva posledica zadeve z depešami pa se že kaže. Ko se bo slovenska vladna delegacija v začetku prihodnjega leta odpravila na obisk v ZDA, jo domnevno ne bo sprejel predsednik Barack Obama. Našemu premierju ponujajo zgolj srečanje z ameriškim podpredsednikom Joejem Bidnom, ki ga štejejo za enakovrednega sogovornika predsedniku vlade neke manjše države. Med drugimi politično naravnanimi dogodki v prejšnjih dneh je bil govor o tem, kako reševati krizo in druge pereče razmere v Sloveniji. Pripravil ga je Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Sodelovali so znani ekonomisti oz. politiki iz vladnega in opozicijskega tabora: Matej Lahovnik, Marko Pavliha, Rado Pezdir, Janez Šušteršič in Žiga Turk. Vsi so bili zelo kritični in menili, da so potrebne resne politične spremembe. "Ve se, kaj je
treba ukreniti, a vlada tega ni sposobna. Potreben je pritisk državljanov. Pilota ni za krmilom. Slovenija je v krču, drvi iz afere v afero. Potrebujemo politike, ki svoje kariere ne bodo razumeli kot prijetne službe, ampak bodo izpeljali reforme, tudi če potem za vedno izginejo iz politike. Kralja Matjaža ne bo", je bilo slišati med pogovorom v sejni dvorani Centra Evrope. Po zadnji javnomnenjski raziskavi Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici kar 73% slovenskih volilcevne podpira sedanje vlade. To je doslej največja nezaupnica vrhu izvršilne oblasti v Sloveniji.
V	nedeljo, 12. decembra, bo potekal naknadni zakonodajni referendum o novem zakonu o RTV Slovenija. Z njim naj bi sedanja vladajoča politika pridobila odločilni vpliv na najpomembnejšo medijsko ustanovo. Napovedujejo nizko udeležbo, izid referenduma pa naj bi bil negotov. Komisija za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci pod vodstvom murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa, novi zakon odločno zavrača in člane katoliške Cerkve ter drugih verskih skupnosti poziva, naj glasujejo zoper ta zakon. Cerkev namreč brani pridobljene demokratične pravice, ki jih novi zakon jemlje oz. zmanjšuje. V novi številki mesečnika Ampak je objavljen članek, žal že pokojnega Dominika Freliha, o izzivih Cerkve v globalizirani družbi. V njem je tudi zapisal, "da Cerkev na Slovenskem dela veliko, vendar javnost vsega ne ve. Zato ima izredno velik potencial, ki bi ga z modrim vodenjem in ravnanjem lahko bolje pokazala v družbi".
Marijan Drobež
TO
Nihanje števila prebivalstva v Sloveniji
Prvega julija je v Sloveniji prebivalo 2.049.261 ljudi
Število prebivalcev Slovenije seje v prvem poletju povečalo za
0,1 odstotka na 2.049.261. Pri tem se je zmanjšalo v 93 občinah, v 114 pa povečalo. Za 0,3 indeksne točke seje znižal indeks staranja, medtem ko seje povprečna starost prebivalstva zvišala na 41,6 leta, so sporočili iz Statističnega urada RS. V absolutnem številu seje najbolj povečalo prebivalstvo v Ljubljani (427 novih prebivalcev), medtem ko se je relativno najbolj povečalo v Škofljici (za 3,8 odstotka). Najbolj seje zmanjšalo v občini Destrnik, kjer je po prvem polletju 1,7 odstotka manj prebivalcev. V Cerkvenjaku, Kostanjevici na Krki in v Zavrču je število prebivalcev ostalo nespremenjeno. Indeks staranja opisuje razmerje med številom oseb, starih 65 let ali več, in številom oseb, mlajših od 15 let. Na ravni Slovenije seje v prvem polletju letošnjega leta znižal za 0,3 indeksne točke. Najbolj se je znižal v občini Hodoš (za 11,1 indeksne točke), najbolj zrasel pa v občini Veržej (za 8,9 indeksne točke).
Najvišji indeks imajo v občini Kostel (278,1), najnižjega pa v občini Komenda (64). Povprečna starost prebivalcev Slovenije je bila 1. julija za 0,1 leta višja kot ob začetku leta 2010. Povprečna starost prebivalcev se je znižala v 14 občinah (najbolj v občini Žetale, kjer so bili v povprečju 0,4 leta mlajši kot pol leta prej), v 145 pa seje povišala (najbolj, za 0,8 leta, v občini Gorišnica). Nespremenjena je ostala v 34 občinah. V vseh občinah so bile ženske v povprečju starejše od moških. Razlika je bila najmanjša v občini Muta, kjer so ženske povprečno starejše točno za eno leto, največja pa v občini Kuzma, kjer so imele ženske 6,1 leta višjo povprečno starost. Po objavljenih podatkih statističnega urada je bil 1. julija delež tujcev najvišji v občini Veržej (9,7 odstotka), na drugem mestu pa seje znašla občina Izola (9,5 odstotka), kije bila 1.januarja še na prvem mestu po deležu tujcev. Delež tujih državljanov se je v prvem polletju najbolj povečal v občini Zavrč (za 0,9 odstotne točke), v občini Trzin pa se je najbolj zmanjšal, in sicer za 0,6 odstotne točke. V tretjini občin se delež tujih državljanov ni spremenil.
vanju najtežjih življenjskih stisk. Skupnost hkrati predstavlja temelj prostovoljstva v Društvu prostovoljcev VZD. Drugo nagrado je društvo prejelo za ustvarjalno delo prav tako pri Misijonski družbi, in sicer iz Misijonskega sklada za program Celostne pastorale pod naslovom Največja pa je ljubezen. Pod istim naslovom sta izšla tudi dva učbenika za vzgojo mladih v pripravi na prejem sv. birme. Dejavnost društva temelji na krščanskih vrednotah, ki vračajo človeku temeljno dostojanstvo in ljubezen. Delo izvajajo tako zaposleni kot množica prostovoljcev, ki so tudi sami deležni tako usposabljanja kot osebne opore in
pomoči v težavah. Delovanje društva temelji na prepoznavanju potreb v družbi in Cerkvi ter se razvija v skladu s finančnimi možnostmi. Pri sredstvih je odvisno od nagrad, razpisov in donacij. Tako je tudi izvajanje programa, ki je bil tokrat nagrajen, še vedno odvisno od sredstev, ki jih mora društvo še pridobiti. Prejeta nagrada je namenjena le kritju stroškov dela in spremljanja brezdomcev, materialne stroške, v predvideni vrednosti 30.000 evrov, pa bo društvo moralo pokriti iz drugih virov. Računamo na vašo in Božjo pomoč.
Društvo prostovoljcev VZD Miren
ki so padli na Soški fronti v letih 1915-1917. V soorganizaciji fundacije Poti miru v Posočju in Slovaške republike so na vojaškem pokopališču Loče pri Tolminu pripravili spominsko slovesnost z odkritjem spomenika tem vojakom, padlim med prvo svetovno vojno v bojih ob Soči. Prisostvovala sta slovaški minister za obrambo Lubomir Galko in Daniel Lipšic, minister za notranje zadeve, ki ju je gostila slovenska ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič.
Gre za edini spomenik v Sloveniji, ki je posvečen slovaškim vojakom in je bil postavljen na osnovi odločitve slovaškega Ministrstva za obrambo. Pobudo so podprli tudi na slovaškem veleposlaništvu, pri Klubu generalov Slovaške republike ter slovaški vojaški zgodovinski inštitut. Naslednjega dne, 16. novembra, sta ministra Daniel Lipšic in Ivan Svetlik podpisala bilateralni sporazum o oskrbi vojnih grobišč. Tako bo oskrba tovrstnih vojnih grobišč v kompetenci slovaškega Ministrstva za notranje zadeve in slovenskega Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
MM
Že tretja mednarodna nagrada Društvu prostovoljcev VZD
Ustvarjalnost v prostovoljstvu in solidarnosti
Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote je novembra letos za program Resettle-ment brezdomcev - namestitve in ponovnega vključevanja v družbo prejelo nagrado mednarodnega sklada Vincencijanske družine v vrednosti 30.000 USD. Z novim programom želi pomagati brezdomcem, ki se pobirajo s ceste, da se izvijejo iz krempljev odvisnosti in obupa. To
je nadgradnja programa Celostna pomoč brezdomcem, ki se izvaja v Dnevnem centru za brezdomce ter v Zavetišču za brezdomce VZD v Plečnikovem podhodu 1, v Ljubljani. V
teh prostorih društvo vsak dan z najnujnejšo oskrbo in pomočjo pomaga okrog 70 brezdomcem do novega dostojanstva in človeka vrednega življenja.
Prejeta nagrada je že tretja v vrsti mednarodnih nagrad. Prvo je društvo prejelo od generalnega vodstva Misijonske družbe v Rimu iz Sklada za ustvarjalne programe za program Pomoč mladim iz nefunkcionalnih družin, ki je prerastel v Skupnost Betlehem. Nova skupnost mladim omogoča nov začetek v osebni rasti in vzpostavljanju kvalitetnih odnosov ter reše-
^ 13. spominski poklon trpljenju vojakov v 1. svetovni vojni
Sele uvod v žrtvovanje desetin milijonov za oblast totalitarizmov
V	organizaciji posebnega odbora je potekala tudi letošnja spominska prireditev trinajstega pohoda s proslavo pri Krnskem jezeru. Letošnji 13. spominski pohod je bil 13. novembra iz Lepene in Bohinja prek Komne, neuradno pa tudi s planine Kuhinja in preko Krnske škrbine. Spominski pohod so sprva zasnovali kobariški muzealci, postopoma pa se je organizaciji pridružila še množica udeležencev iz društev, muzejev, z občin in iz vojske.
Da se je prireditev dobro "prijela" tudi na gorenjski strani, so 13. novembra dokazale dolge kolone pohodnikov. Ti so ob jezeru, v katerem je bilo po 12. ofenzivi "pokopanih" zelo veliko vojakov, skupaj s številnimi visokimi gosti iz v vojni udeleženih držav in narodov počastili in obudili spomin na že tedaj nedojemljiv nesmisel trpljenja in žrtve prve
svetovne vojne in seveda tukajšnje Soške fronte.
Pred trinajstimi leti so sklenili, tudi s slovesnostmi, opozoriti na vse to gorje in vzbuditi potrebo po spominu z opravičilom žrtvam tega načrtovanega klanja, ki pa je, kot zli duh, generalom uš-
lo	iz steklenice. Po tej vojni ni prišlo do duhovnega očiščenja, zato ji je sledila še naslednja kot nadaljevanje nerešenih vzrokov in posledic. Takoj se je pokazalo, da prejšnja ni bila tako grozljiva kot njena naslednica, ki je imela še neprimerno večje razsežnosti zlasti zaradi kapitalskega pohlepa in načrtnih revolucionarnih genocidov treh totalitarizmov. Spominjanje žrtev le-teh pa je marsikje v vzhodni Evropi še hudo izkrivljeno in zato nasilja raznih oblik še ni konec.
Že deset let deluje fundacija Poti miru v Posočju in ohranja spomin na žrtve prve svetovne
vojne. Zgodovina pa kaže, da je ta šele naznanila začetek množičnih morij v zgodovini človeštva, če se le-to ne bo očisti-
lo	in duhovno vrnilo k svojemu osnovnemu bistvu. Žal, je ta "zli duh", v dvajsetem stoletju podivjal prav po Evropi.
Vprašati se moramo, kdaj bodo po Evropi in svetu, ob podobnih komemoracijah kot ob Krnskem jezeru, zadonele salve iz pušk vojakov, v celovitem in ne le maskiranem zavedanju, kot prispodoba nekdanjega bobnenja topov, ki je v minulih svetovnih vojnah in revolucijah odmevalo po skoraj celem svetu in ne le od maja 1915 do oktobra 1917, kot se tega spominjamo na soški fronti "od Triglava do Jadrana". Demagoško in zmotno je trditi, da se svet zamaje le ob vojnah; to se zgodi že veliko prej, ko človek krene stran od poti človečnosti. Slavnostni govornik Danijel
Krivec, bovški župan in poslanec v slovenskem DZ, je v krajšem nagovoru opisal obseg svetovnega vojnega spopada, v katerega je bilo vpletenih 28 držav Evrope, Afrike, Azije, Amerike in Avstralije. Zajel je kar tri četrtine človešt-
va, razširil se je na štiri milijone
kvadratnih	kilometrov
kopenskega prostranstva celin in na vse oceane. Posledično je prinesel hudo pomanjkanje, zanetil socialne nemire in revolucijo v Rusiji. Vojna je terjala več kot 20 milijonov žrtev. Vse prej kot vredna blišča in hrupnih koračnic, s katerimi se je začela, se je končala v blatu strelskih jarkov.
V	njih je svet, ki so ga do takrat poznali,
razumeli, razlagali in ustvarjali, izginjal in odtekal s krvjo žrtev.
Tudi zgodovinarji si želijo več sodelovanja: prva spominska plošča
Na vojaškem pokopališču Loče v Tolminu so 15. novembra svečano odkrili prvo spominsko ploščo,
posvečeno slovaškim vojakom,
GORICA
AŠZ Olympia
Miklavževanje v športnem dresu
tak, Bernard Terpin, Samuele Ca-pellari.
Dekleta - letniki 2000/1999/1998 1. Marta Fajt (37,25"), 2. Mojca Pintar (38,55"), 3. Sara Serpli-ni (38,58").
Fantje: 1. Luka Marras (31,30"), 2. Andy Rustja (31,72"), 3. Vo-lodymyr Karpyuk (32,52"). Sledijo Petra Crosatto, Gregor Devetak, Manuel Persolja, Ana Malnič, Tiana Borič, Mitja Pahor, Luka Paljk, Asja Forchiassin, Ste-fania Giunta.
Na koncu pa so se poligona šli še trenerji in vaditelji: Maja Devetak je bila počasnejša od Mihe Vogrinčiča, hitrejša pa od Matije
Komela, ki je bil hitrejši od Gioie Innocenti in od Damijane Češčut, ki je bila hitrejša od Mihe, a počasnejša od Matije...??! Vendar vsi so na veliko sleparili in Miklavž je upravičeno nagradil samo poštene tekmovalce.
Naslednji prikaz dela za vse pripadnike ASZ 01ympia je na sporedu že v petek, 17. decembra, ob 19. uri; na njem se bodo predstavili vsi in svoje znanje v panogah, ki jih gojijo, pokazali na Božični telovadni akademiji.
Damy
V petek, 3. decembra, so najmlajši telovadci AŠZ 01ympia pokazali staršem, kako so postali spretni po treh mesecih vadbe v skupini predšolske telesne vzgoje Gym-play.
Najprej je bil na sporedu kratek prikaz vadbene ure, nekaj družabnih iger, nato pa poligon, ki ga je osebno pripravil Miklavž. Nekateri so poligon pretekli zelo hitro, drugi so bili počasnejši, vsi pa so ob koncu prejeli Miklavževo darilo.
V ponedeljek, 6. decembra, je v društveni telovadnici potekal Miklavžev poligon za starejše pripadnike društva, v katerem so se pomerili vsi fantje in dekleta, ki obiskujejo treninge športne gimnastike, športno ritmične gimnastike in športnega plesa.
Tudi tokrat je Miklavž pripravil precej zahtevno progo, razdelil je tekmovalce v starostne kategorije - dečki/deklice - fantje/dekleta -in pa... trenerji/vaditelji!
Pri deklicah - letnika 2005/06 -je bila najhitrejša Vida Boškin (53,93"), druga Nika Paulin (54,47"), tretja Lara Colja (55,83").
Pri dečkih - letnika 2005/2006 -je bil najhitrejši Davide Crasni-ch (54,48"), drugi Elija Kranjc
(59,93"), tretji Alan Štekar (1,01,08").
Sledijo Sara Marras, Cecilia Olivo, Gregor Antoni, Aliče Valde-marin, Marta Pasi, Martina Cijan, Giulia Ciarrocchi, Mose Komjanc.
Pri deklicah	-	letniki
2001/02/03/04 - sta bili prvi Karolina Vižintin in Mira Boškin (obe 42,89"), druga Vanja Vogrič (46,38"), tretja Liza Leopoli (46,49").
Pri dečkih Giorgio Colombo (37,32"), Tomas Machitella (40,81") in Lorenzo Rijavis (41,03").
Sledijo Beatrice Aglialoro, Sara Furlan, Riccardo Conte, Enrico Crasnich, Solea Brancati, Chiara Valdemarin, Petra Devetak, Lisa Mlakar, Petra Feri, Ivan Boškin, Lenart Vogrič, Karin Maligoj, Liza Feri, Pietro Olivo, Ivan Deve-
Osnovna šola Fran Erjavec iz Štandreža je letos sodelovala na 24. Ogledalu mojega okolja, ki je skupna akcija za skrbno urejeno okolico turističnih društev iz Solkana, Nove Gorice, Šempetra -Vrtojbe in tokrat tudi Gorice. Osnovnošolcem so ob koncu podelili priznanje z obrazložitvijo: "Za sodelovanje prvič v naši akciji. Omenjena slovenska šola v naši zahodni sosednji Italiji je urejen šolski zavod, ki je s svojimi učenci stalno prisotna na vseh aktivnostih, ki poudarjajo slovenstvo v svoji občini in zamejstvu nasploh”!
NOVI	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 7. decembra, ob 14. uri.
V pričakovanju božičnih praznikov
Kuharski tečaji Gostinskega učnega centra Ad formandum
Nadaljuje se program tečajev splošnega kuhanja v priredbi Gostinskega učnega centra AD formandum. Gre za kratke tečaje, ki so namenjeni ljubiteljem kuhanja, gospodinjam, dekletom in fantom, ki želijo presenetiti prijatelje in znance z odlično pripravljeno večerjo ali s kako posebno specialiteto. V pričakovanju božičnih praznikov je Gostinski učni center pripravil dva zanimiva tečaja.
Prvi na vrsti nosi vabljiv naslov Cocktail prigrizki za neformalna druženja: večer s prijatelji ob dobrem kozarcu lahko postane res nepozaben, če zraven postrežemo še hitro pripravljene prigrizke, ki bodo navdušili prisotne. Jedilni list predvideva tunine zavitke z avokadom, zavitek iz paprike in mocarele, žemljice s kislim zeljem in popečeno panceto, pečene paprike z
drobnjakovo kremo, klobasice v testu, slive v slanini. Večer na temo cocktail prigrizkov je bil 1. decembra v prostorih Dijaškega doma S. Gregorčiča v Gorici, 3. decembra pa v Gostinskem učnem centru Ad formandum
na Fernetičih.
Slavnostno kosilo ali večerja v družinskem krogu in ob lepo pogrnjeni mizi že od nekdaj sodi med posebne božične radosti. Ob tradicionalnih
jedeh lahko za praznik pripravimo tudi številne druge jedi, ki so sicer lažje v pripravi, vendar nič manj okusne. Božični praznični menu je naslov tečaja, ki bo v petek, 10. decembra 2010, na Fernetičih in v sredo, 15. decembra, v Gorici, pri katerem bodo udeleženci spoznali, kako pripraviti odličen božični jedilnik ter izbrati jedem na krožniku primerno vino. Na jedilnem listu najdemo pate' v listnatem testu, capesante na Mornay način, purana s prazničnimi prilogami in merin-go s chantilly smetano in mangom. Vsak tečaj traja 4 ure. Udeleženci tečaja prejmejo v dar recepte za jedi, ki jih že isti dan tudi pokusijo, predpasnik in potrdilo o obiskovanju tečaja. Za vpisovanja je na voljo telefonska številka +39-334-2825853 ali email naslov:	pro-
mo@adformandum. eu.
Najboljša preventiva proti hudodelstvu
Prispevati več denarja šolstvu in družini
Kaže, da je "sekira” ministrice Gelmini globoko zasekala tudi v Slovenke šole. Šolski protesti dijakov in zasedbe na slovenskih višjih šolah so to krepko potrdile. Pristop dijakov je bil resen in tudi politiki ter predstavniki raznih organizacij so izrazili podporo njihovim protestnim akcijam. Nekateri se skeptično sprašujejo, ali je prav v času krize rezati finančno podporo šolskemu sistemu ali ne. Ameriški predsednik John F. Kennedy je nekoč rekel, da je za državo najdražje financiranje izobraževanja.
Dandanes to drži še toliko bolj.
Kdor danes ne opravi ali ne dokonča vsaj
višješolskega študija, si z večjo težavo poišče službo. Iz statistik je razvidno še več. Neizobraženi veliko prej zbolijo oziroma veliko več izobraženih ljudi dočaka visoko starost. Isto velja za državo: bolj kot se niža izobraževalni nivo državljanov, bolj se praznijo državne blagajne, ker je treba več denarja vlagati v socialni in sanitarni sektor. Poleg tega ima država manj možnosti, da se razvija, in več možnosti, da gospodarsko nazaduje. Raziskave dokazujejo tudi, da manjkajoča izobrazba "pod-
pira" rast kriminala. V zaporih je odstotek neizobraženih štirikrat večji kot na splošno med prebivalstvom. Zaradi tega sicer ne moremo trditi, da postane neizobraženec prej ali slej zločinec. Dejstvo pa je, da je med dijaki, ki niso končali študija, veliko potencialnih kriminalcev. "Če bi bila vsaj polovica manj šolskega osipa", trdita sociologa Horst Entorf in Philip Sieger z univerze v Frankfurtu v nemški izdaji revije Fo-cus, "bi bilo v družbi veliko
nirja, načrtovalca skakalnice za skoke v smučanju: napravi vse tako, da popelje smučarja do odskočne deske, kjer ta dobi čim daljši in čim varnejši odriv, toda v višino in daljavo se mora smučar spustiti sam. To ni več inženirjeva naloga: če bi ga od tod dalje porival, bi bilo to nevarno, zato nedovoljeno. Podobno se godi pri šolski izobrazbi: odskočno desko in varni pristanek mora šola pripraviti za vsakogar. Toda polet sam je prepuščen svobodni
manj razbojnikov, tatov in ubijalcev". Seveda se teh nasvetov politiki in industrij al-ci ne držijo, zanje je to gledanje "preveč daljnoročno". Zato tudi država raje vlaga denar v nastavitve elektronskih videokamer na javnih prostorih, da bi bil občutek varnosti večji, kot pa da bi denar vlagala v šolstvo, tako bi morda v prihodnje imeli manj tatov in hudodelcev. Prepričan sem, da je naloga šole na področju izobraževanja podobna nalogi inže-
uvidevnosti in odločitvi vsakega posameznika. Tu pa pridejo v poštev vrednote, ki jih je posameznik prejel še posebno v družini (tudi šola prispeva nekaj k temu) in na podlagi katerih bo mlad človek izbiral poti v svetu ter razsodno mislil. Mladenič, ki je živel v domačem, ljubečem vzdušju družine ne le, da bo odrasel v bolj uspešnega človeka, pač pa bo veliko lažje "krmaril" mimo življenjskih travm.
KN
povezoval z življenjem. Sprejela sem jo, prebrala znani vzdevek Tessa, to je pravzaprav ime prijateljičine psičke... Nekaj v meni se je zganilo in ko sem vtipkala pr-
vi	"a veš"?, so že prihajale njene besede, polne razumevanja, polne topline, polne vsega tistega, po čemer je hlastalo vse moje
bitje. In medtem sem odpirala krajši video prispevek, ki mi ga je poslala že ponoči, nekaj o življenju in prijateljstvu s prispodobo drevesa. Bolščala sem v ekran in na tipkovnico so začele ka-pati prve solze. Sprva čisto tiho in sramežljivo, kmalu pa bil
računalnik popolnoma moker, jokala sem vedno glasneje, medtem ko sem preko skypa pisala o tistem večeru in so se na ekranu risale besede o prijateljstvu, upanju in tolažbi... Čisto počasi so prihajale do mene njene misli, kot bi se bale, da bi me ranile, kot bi se bale, da bi pregnale tiste solze, ki so končno našle pot v deževni dan. Počasi, od časa do časa, je moja bolečina začela popuščati, tako da sem začutila lasten utrip in telo, ki diha, ki živi. "Ali ne greš v službo? ", sem se spomnila in jo vprašala, a je rekla samo "pa kaj zato, saj ni važno", mislim, da je bila ura sedem tedaj... In je bila z mano do poznega jutra. Počasi so se začeli oglašati še drugi prijatelji. Ko sem brala njihovo pošto, polno topline in besed, ki sem jih bila tako potrebna, sem še vedno jokala, a solze so blažile bolečino in srce se je počasi umirjalo in iskalo tišine.
Vse okoli mene je bila tema, dež zunaj ni pustil, da bi zaznavala svetlobo, vse je bilo predaleč in
Ajdi Janji, Mateji, Vesni in vsem ostalim
In vendar ni samo škatla!
So trenutki v življenju, ko se ti podre, ko nimaš več moči, ko enostavno ne veš, ali bi šel naprej. Saj niti ni pomembno, zakaj ljudje včasih drug drugega ne razumemo, kar je za nekoga tragedija, je lahko za drugega čisto vsakdanja neprijetnost. Enostavno se zgodi, vsem, prej ali slej, da se nam svet zruši na glavo. In dejstvo je, da je vsakič težko najti pot iz brezna. Meni se je zrušilo nekega sivega, turobnega torkovega večera, ki bi lahko ostal čisto navaden zimsko jesenski večer, pa je bil večer, ko sem izgubila nekaj najdražjega.
V	trenutku... V okoliščinah, ki jih še sedaj nočem sprejeti. In vse je postalo pretežko, preveliko, brez smisla. In ostala sem brez misli, brez upanja in brez lepote. Samo bolečina je še bila, ostrejša od vsake rane, taka da bi rjovela
v	nemoči.
Potem so sledile ure, ki jim ni bi-
lo	konca, noč, ki se je še bolj zarezala v temo, brez spanja in brez utehe. Bolečina je rezala v presledkih, a brez premora, ostro kot nož, čutila sem jo vedno globlje v prsih in imelo me je, da bi kričala in vpila. Samo vpila, ker
solz ni hotelo biti, čeprav sem jih bila polna in so zalile že vse misli in hotenja. Brez utehe sem čakala, da bo noč pogoltnila minute in bo od nekod svetloba prinesla uteho.
Dolgo je minilo, preden se je prva luč zarezala v megleno kopreno in do dna premočeno nebo. Pa je vendarle prišla, skozi polkna, bleda in brez vsake volje do življenja. Čisto brez moči sem se zavlekla po 'lojtrah' v spodnje nadstropje. Nekaj neznanega me je vleklo k računalniku. Brez vsake misli, brez vsake želje, ki bi naznanjala življenje, samo nagon me je vodil, da sem kot v snu telebnila v tisto škatlo, ki vodi do vsega virtualnega. Čeprav je bilo šele pol šest in je vse okoli mene spalo. Vleklo me je k tisti škatli, zaradi katere sem se pred časom sprla s prijateljem, češ da ni samo prazno plastično ogrodje, češ da ni samo virtualna iluzija sveta.
Bolj tipaje kot zavestno sem vklopila kable, glava mi je padala čez ekran, ko sem s poslednjimi močmi odtipkala geslo in čakala na znak, da računalnik deluje.
Nato še znan glas, povezava z internetom in klik na pošto. Bila je polna, razbrala sem imena prija-
teljev, našla njihove besede, za trenutek je nož v prsih obmiro-val, samo za trenutek, kot bi za trenutek spet zaznala vonj po življenju. V tistem hipu me je še skype opozoril na prošnjo za pogovor. Nagonsko sem se odzvala, kot bi me edino tale ekran še
Zanimiv večer v organizaciji ŠD Sokol in ZSŠDI
V smeri sožitja in normalizacije odnosov
Športno društvo Sokol je v sodelovanju z Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji organiziralo v Nabrežini zanimiv večer na temo vključevanja neslovensko govorečih članov in tekmovalcev v naša športna društva z naslovom Pomen in cilji slovenskega zamejskega športa nekoč in danes. Soočenja med športnimi delavci so od časa do časa potreben in koristen trenutek, tokrat pa sta bila vsebina debate in izbor diskutantov še posebno posrečena in ugledna. Za govorniško mizo so ob gostiteljih, predsednikih Sokola, Savu Ušaju, in ZSŠDI, Juretu Kufersinu, sede-
li	novinar Bojan Brezigar, profe-sor in politik Miloš Budin ter športni pedagog Ivan Peterlin. Ta
mo po statutu, pač pa tudi kot poslanstvo) nalog naših klubov. Vizije, ki so jih okoli tega osvojili in prikazali trije govorniki, pa so precej različne.
Peterlin je poudaril, da je treba vprašanje jezika v društvih obravnavati brezkompromisno (koroški model dvojezičnih klubov mu ne ustreza), saj prav ta diskri-minanta razlikuje slovenska društva od večinskih. Pri tem pa morajo biti naše ustanove dovolj močne, da odprto sprejmejo tudi Italijane in člane drugih narodnosti. Zavzel se je tudi za to, da bi zamejska politika v večji meri upoštevala šport.
Budin je poudaril, da moramo ob številčno skromnih vrstah slovenskih otrok sprejeti priliv ita-
je bil povabljen kot izrazit poznavalec, pa tudi tvorec našega športnega gibanja, prva dva pa kot domačina (oba stanujeta v Nabrežini nedaleč od občinske telovadnice), bistra opazovalca tudi športne srenje in ne nazadnje predvsem kot moža, ki sta na svoji življenjski in poklicni poti prišla do vladnih soban. Vsi trije so glede perečega vprašanja, ki danes razdvaja malodane vsa slovenska športna društva v Italiji, postregli s poglobljenimi in tudi originalnimi ugotovitvami, svoj piskrček pa so po predavateljskem delu pristavili v razpravi še kar številni poslušalci.
Iskati in poudarjati neke skupne imenovalce treh posegov bi bilo malce vsiljeno, nedvomno pa je bila v ospredju skrb za jezik (prej kot za krepitev neke narodne zavesti) kot ena prednostnih (ne sa-
lijanskih športnikov kot naraven in neizbežen pojav, te neslovensko govoreče otroke in mladostnike pa je treba soočiti s specifiko naših klubov in s slovenščino preko posebnih tečajev.
Za to normalizacijo odnosov in za preseganje nekdanje getizacije (ali apartheida) naše narodne
skupnosti se je postavil tudi Brezigar, ki je prepričan, da je za prepoznavnost slovenskih društev dobrodošlo vključevanje tekmovalcev drugih narodnosti, kar pa na primer ni smiselno za ekipe, ki nastopajo v neodmevnih tekmovanjih. Tudi sprejemanje ozaveščenih italijanskih otrok je po njegovem mnenju povsem umestno in naravno.
Skratka, dokaj moderni zorni koti o vprašanjih, glede katerih naši športni delavci vsakodnevno iščejo primerne odgovore. Da dodamo svoj pogled na zadevo, preko teh stolpcev smo že zdavnaj podčrtali, da niso slovenska društva nič manj slovenska, če v njihovih vrstah tekmuje Italijan (ali Italijani). Nasprotno, vključevanje tujcev v naše enajsterice, še-sterke, peterke je krasen laboratorij sožitja, pa tudi priložnost, da se ti ljudje približajo, obogatijo in, zakaj ne, posvojijo. Polemično štetje Slovencev v slovenskih ekipah je zadnja leta prav licemerna razvada, saj navadno, kdor letos toži soseda, da ima v ekipi polovico "Talja-nov", bo prihodnje leto ali čez dve v podobnem položaju postopal prav na enak način... Krepitev vrst naših postav z neslovensko govorečimi igralci pa je navsezadnje pozitivna tudi zato, ker kakovostne ojačitve s svojo prisotnostjo praviloma dovoljujejo boljšim domačim (slovenskim) posameznikom, da nastopajo na višku svojih sposobnosti, kar bi jim bilo brez zunanje pomoči onemogočeno. Če pa na to tabu temo tako sodobno gledajo tudi vrhovi naše narodne skupnosti, potem je lahko prepotrebna normalizacija res vse lažja.
HC
NAMIZNI TENIS
Ženska Al liga: Molfetta - Kras 1:4 HOKEJ IN LINE
Al liga: Polet Kwins - Lions Arezzo 0:5 NOGOMET
D liga: Belluno - Kras preložena Promocijska liga: Reanese - Juventina 1:1, Vesna - Valnalisone 1:1
1. amaterska liga: Sovodnje - Muglia 1:1, Staranzano - Primorec 0:0
2. amatersko liga: Fiumicello - Breg 0:2, Opicina -Primorje 0:1, Cormonese - Zarja/Gaja 0:0
3. amaterska liga: (ampanelle - Mladost 0:3
KOŠARKA
C1 liga: Marghera - Jadran 55:45
C2 liga: Bor - Cervignano /7:57, Servolana -
Breg 76:55
D liga: Kontovel - San Vito 55:50 ODBOJKA
Ženska C liga: Tarcento - Sloga 3:0 Moška C liga: Sloga Tabor - Soča 3:0, FerroAlluminio - Val 3:1, Soča - Fincantieri 0:3 Ženska D liga: Villesse - Bor 1:3, Azzano -Kontovel 3:0
Moška D liga: Olympia - Cordenons 3:0,
Broker - Naš Prapor 3:0
samo praznina je zevala zunaj. Tiščala sem se barvnega ekrana, včasih je bilo slišati glasbo, včasih besede, a iz vsega je prihajala tolažba, kot nežno roko sem zaznavala prisotnost prijateljev, kot objem so besede odganjale grozo spomina. Čeprav smo si bili tako daleč, sem imela občutek, da se prijatelji počasi zbirajo v moji sobi in sedajo za peč, bili smo skupaj, čutila sem nežno božanje njihovih rok in solze so počasi pustile pot besedam. S hvaležno-stjo sem se odzivala, poslušala, skušala razumeti. In tako je minil dan, morda dva, dokler nisem spet zaznala sveta okoli sebe. Sploh ne vem, zakaj to pišem, predvsem v trenutku, ko je v meni še bolečina, čeprav spet nekako verjamem v življenje. Morda zato, ker me od nekdaj jezi, ko me ljudje obtožujejo, zakaj sedim pred računalnikom in ne grem raje v gostilno. Ko me sprašujejo, kaj sploh najdem v tem svetu, ki je samo namišljen in ni v njem nič realnega. Pa ni tako, ni samo škatla, niso samo napisane besede. Računalnik je pot do ljudi, mala soba s prijatelji, stik, ki nam ga vse bolj primanjkuje, in včasih tudi tolažba v največji stiski. Čisto resnična, polna ljubezni in besed, polna prijateljstva, ki ga vsi še kako potrebujemo.
Srni Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 60
Kolikokrat ste že slišali starše, kako pripovedujejo drugim staršem otrok, da njihovi otroci ne berejo? In se zraven še na glas sprašujejo, zakaj je tako, po navadi krivdo zvračajo na televizijo in zadnje čase vse bolj na internet ter na računalnike, a se ne vprašajo, ali je res tako, če je res, da njihovi otroci ne berejo samo zato, ker raje sedijo pasivno pred tevejčkom, ali pa se igrajo vse mogoče igrice na računalniku, ali je morda odgovor trega iskati tudi kje drugje. Daniel Pennac, francoski učitelj in izjemno duhovit pisatelj srednje generacije, vsa njegova dela sem prebral pred leti v italijanskih izdajah pri Feltrinelliju, na Slovenskem ga pa sedaj prevajajo in tudi v slovenskih prevodih odmeva!, jeveni svojih knjigo branju napisal preprosto resnico, ki jo poenostavim zaradi lažjega razumevanja:
Otroci ne berejo zato, ker njihovi starši ne berejo; otroci ne berejo zato, ker njihovi starši gledajo televizijo in svojim otrokom pred televizijo priporočajo branje knjig, ne da bi sami to počeli.
Razumeli? Seveda je Daniel Pennac tudi duhovitež, ki brije norce iz lastnega, učiteljskega poklica, čeprav vam bo njegovo večplastno pisanje tudi in predvsem spregovorilo prav o njegovi veliki ljubezni do učiteljskega poklica, do otrok na robu in predvsem o veliki ljubezni do branja. Otrok na robu v smislu, da so Pennacu navadno všeč tisti otroci, ki jih v šoli skorajda vedno obravnavajo kot probleme. Ker sem o šoli pri nas pisal že ničkolikokrat in se ne nameravam ponavljati, tudi v naši šoli berejo namreč samo tisti otroci, ki se naučijo doma brati, nemalokrat jih tudi učijo šolniki, ki so prebrali manj leposlovnih knjig kot otroci sami, bi rad tokrat zapisal, da ima šola v Sloveniji samosvoje, a velike probleme, ki po moje vsi izvirajo iz istega korena, v Sloveniji so šli namreč v tekmovalno šolo, kjer so samo znanje povzdignili na oltar, posledice so jasne: zmaga tisti, ki ima največ točk. In zato veliko otrok nima veliko točk in so odrezani od vsake prihodnosti. O tem mi je pred časom, ko sem v tej rubriki pojamral, da mladi ne prihajajo na naše razstave, naše predstavitve knjig, prijateljica Lanka Hočevar iz Slovenije na Facebooku, kjer redno objavljam te zapise in tam nanje tudi edine otipljive odzive dobim, med drugim lepo napisala: “Trenutni šolski sistem namreč ubija ustvarjalnega duha v mladem človeku, saj je predvsem pomembna borba za čim višje doseganje ocen. Zakaj, se itak ve, in je škoda izgubljati besede za obširno pojasnjevanje
-	recesija, borba za službo, materialne dobrine... Predmeti, kot sta glasbeni in likovni pouk, sta v času osamosvojitve izgubila še tisto pičlo mero pomembnosti, ki sta jo imela nekoč, nekateri drugi predmeti pa so pretirano napihnjeni ter preobremenjeni s kopico nepotrebne navlake. Ne trdim, da drugi predmeti niso pomembni, vendar pa sta omenjena predmeta po krivici v hudo manjvrednem položaju. 'Zminimalizirali soju na
Daniel Pennac
minimum od minimuma', celo predavatelji le-teh predmetov so v manjvrednem položaju. In tisti, ki pobožno pričakujejo, da bo mladina s takšno šolsko vzgojo hrumoma ter masovno ustvarjala in letela na takšne ipd. prireditve, so super optimisti. Na našo srečo pa vedno obstajajo izjeme, ki gredo, ne glede na trenutne življenjske situacije, vedno po svoji poti in zato “umetnost” ne bo izumrla”. Druga prijateljica, Gordana Verbič, pa je pri istem zapisu na FB-ju še dodala: “Mislim, da še vedno obstaja dosti mladih ljudi, ki ne cenijo umetnosti in njenega pomena. Zato mislim, da bi morali še naprej delati na tem področju in jo mladim čim bolje približati in jih z njo seznaniti. Vse to pa je odvisno tudi od tega, v kakšnem okolju živiš, saj če te umetnost spremlja od malih nog, se boš z njo zagotovo in z veseljem še naprej srečeval”. Mladi duhovnik Andrej Vončina je pri istem zapisu na FB-ju še dodal: “Ena stvar je, da starši ne opravljajo več svoje vloge, saj je treba dajati zgled. Otroci vidijo, slišijo..., začutijo, skratka, potem nekaj naredijo za svoje. Očetje so v dobi odraščanja zlasti pomembni, pa očetovske figure, kamor spadajo vz... gojitelji - ti lahko mladim takrat pokažejo, da za nečim stojijo, daje nekaj v redu... Umetnost, vera in podobno, vse deluje po tem principu. V šolah manjka glasbena vzgoja, ki je tako nujna kot matematika ali materni jezik - a šole ne smejo vzgajati. Otroci ne smejo sanjati, ustvarjati, kaj šele mladi. Odrasli, ki so to postali kar čez noč iz adolescence, jim tega ne pustijo. So jim 'fovš', ker sedaj obstaja obdobje mladosti (nekje med 20. in
30.	letom, a je ta razmejitev ohlapna), ki ga sami niso imeli. Morali so hitro odrasti. Z Lanko se popolnoma strinjam, kje bi moral biti večji poudarek. Danes zahtevajo samo znanje na znanje, a ta razsvetljensko-pozitivistični koncept v smislu 'scientia est potentia’ (Bacon, kar piše tudi na maturitetnih polah!) ne računa s tem, da se to znanje nima kam usesti. In se zgodi, da je nivo takšnih predmetov, ki bi zahtevali veliko znanja, zelo nizek. Glede umetnosti pa je dovolj, če se razvije z mladimi debata o tem, kateri filmi so jim najljubši... ”
Ko se včasih, ko prevažam otroke z enih pevskih vaj na druge, od glasbene šole spet drugam, na nastope, prireditve, se vedno sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, kot seje Bruce Chatvvin spraševal na svojem nenehnem potovanju po svetu, kamor gaje gnal nemir, ki si ga ni znal do smrti razložiti, a ga je želel potešiti z nenehnim iskanjem na potovanjih, iskanjem sočloveka in njegovih sledi, tudi tistih, ki jih je pustil za seboj, ko je odšel daleč, da bi tam na novo zaživel. In me včasih že poteši dejstvo, da so v mojem avtu na sedežu vedno knjige, ne samo moje, ampak tudi knjige mojih otrok, ko jih tam pustijo, da jih bodo spet vzeli v roke, ko se bodo vrnili v avto.
“Nekaj je”! si po navadi rečem, “nekaj je”.
Psiholog Ezio Aceti v prepolni dvorani v Mošu
Ali je še možno vzgajati za ljubezen?
Kaos na italijanskem političnem obzorju
Ko se politična vrednost meri po številu reform...
To, kar nas najbolj spravi v dobro voljo in smeh pri psihologu Eziju Ace-tiju, je njegov ljubeči skoraj strastno občutljivi pristop k publiki. Ezio Aceti je psiho-pe-dagoški svetovalec pri milanski občini in pri Združenju in-dustrijcev ter direktor svetovalnice v Erbi. Letos je izšla pri založbi Paoline njegova knjiga z naslovom "Genitori si puo' fare" (Da se biti starši).
Aceti je spisal že veliko knjig, npr. Ragazzi e 1'uso dei media (Mladi in uporaba medijev), Linguaggi del corpo (Govorica telesa), Amarsi e capirsi (Ljubiti se in razumeti se). Predavanje, ki ga je organizirala župnija z Ognjiščarji v Mošu v petek, 29.10.2010, je imelo naslov Ali je še možno vzgajati za ljubezen? Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v naši družbi, je Aceti začel z opisom zgodovine vzgoje. Nekdanja patriarhalna družba je slonela na avtoriteti, avtonomiji in spoštovanju.
Nihče si ni upal kršiti teh pravil. Družba je slonela na neki vzgojni povezanosti: kar so uči-
li	v cerkvi in doma, so poudarjali tudi v šoli in javnih prostorih. Vendar v tej družbi je nekaj manjkalo. Manjkal je poudarek na čustvih. Bilo je skoraj prepovedano odkrivati čustva. Danes se dogaja ravno obratno: ljudje ne skrivajo svojih čustev. Čustva niso ne lepa ne grda, vendar, če jih ne znaš obvladati, ti bo huda predla. Danes uporabljamo za to izraz čustvena nepismenost. Do tega je pripeljala kriza vzgoje, še bolj pa kriza etike. Družba ni več pozorna na razvijanje dobrega v otroku. Ko otroci odrasejo, je že prepozno. Aceti je opozoril na dve nevarnosti, opazni v nenavadnem vedenju v javnosti: stari se obnašajo kot pubertetniki in mladi se obnašajo kot stari ljudje. Do tega pride, ker so ljudje čustveno nepismeni (zgovoren zgled tega je italijanski ministrski predsed-
Ob koncu avgusta letos je TV SLO predvajala oddajo Istra skozi čas, ki jo je realiziral italijanski program TV K-C v sodelovanju z Ul, Ljudsko Univerzo iz Trsta in Središčem za zgodovinske raziskave Rovinj ter s sredstvi in ob posredovanju Ministrstva za zunanje zadeve Republike Italije. Oddaja je bila zanimiva, vendar je v zvezi s povojnim eksodusom zavzela površno in enostransko stališče, da naj bi bili Italijani po vojni "identificirani s fašisti", čemur naj bi sledilo "množično čiščenje” ter da je treba vzroke eksodusa, ki je radikalno spremenil fizionomijo Istre, "iskati v represivnem obnašanju nekega totalitarnega režima". Glede na to, da je eksodus skrajno kompleksen pojav, ki ga ni mogoče izčrpno osvetliti v krajšem sestavku, se bom v nadaljevanju
nik). Čustva so lahko kot toča, in če vemo, da se toča približuje, lahko kaj ukrenemo, da preprečimo škodo. Statistike pravijo, da ima 90% vseh človeških tragedij vzrok v slabem obvladovanju čustev. Posledica so sarkastično ali gospodovalno vedenje, nezadovoljstvo, neproduktivnost, in to lahko vidimo vsak dan po televiziji, internetu. Končna
posledica tega so malodušje, obup, depresija, saj vemo, da kar se javno dogaja, ima tudi vpliv na nas same. V zvezi s tem je Aceti povedal, da zlo nima rogov in niti prašičjih parkljev, deluje pa v naših mislih in v določenem trenutku lahko postane naraven proces in del življenjskega kroga. Sledi duhovna kriza na več področjih. Prva je kriza osebe in družine. Nekateri politiki večkrat poudarjajo, da moramo imeti dvojno moralo, in s tem ločujejo privatni prostor od javnega. Posledice tega so za nas državljane katastrofalne. To dela tudi pornografija, pri kateri se razvija "napačno gledanje" na telo in osebo. V današnji družbi se kaže tudi verska kriza ne zaradi premajhnega števila vernikov -ateistov je zelo malo -, ampak zato, ker imamo Boga za
dotaknil le tistih nekaj njegovih vidikov in okoliščin, ki postavljajo pod vprašaj navedena stališča iz oddaje.
Različni valovi eksodusa in njihove spremljajoče okoliščine
Prvi val odhoda Italijanov iz Primorja, Istre in s Kvarnerja se je zgodil tik po zlomu fašistične Italije (sept. 1943), ko je čez noč, še preden se je začel kakršenkoli pogrom, iz slovenskih in hrvaških krajev odšla glavnina pod fašizmom priseljenih italijanskih okupacijskih oblasti z družinami vred (karabinjerji, financarji, upravni in fašistični veljaki, učitelji idr.), ki so se kompromitirali s fašističnim nasiljem ali pa so odšli iz strahu pred maščevanjem. Vseh teh prišlekov se je v letih fašizma nabralo za več deset tisoč in jih ne moremo šteti za begunce, ker so se vrnili tja, od koder so prišli. S kapi-
služabnika in ga kličemo le, ko ga rabimo, potem pa ga spravimo na "podstrešje". A Bog je prisoten v nas le, če ga upoštevamo v celoti in če uresničujemo njegove nauke predvsem v odnosu z drugimi. Če tega trenutka ni, potem je nesmiselno iskati Boga drugje. In prav v tem so naši mladi zelo občutljivi. Pred njimi se ne moremo pretvarjati. Prvo pride odnos, potem pa vse drugo. Ko privzgajamo mladim ljubezen, moramo vedeti, da je le-ta prisotna v vsakem človeku že od rojstva, saj je že napisana v naših genih. Kot računalniki tudi mi imamo "program" tak, ki uresničuje ljubezen, ki uresničuje odnose. Vzgoja za ljubezen je zato vzgoja za odnos. Podlaga odnosa je, da vidimo bližnjega tudi kot "brata", osebo, sebe. Erich Fromm je povedal, da otroci ne potrebujejo samo mleka, ki je hrana in jamstvo za preživetje, temveč tudi med, ki pomeni sladkost in radodarnost človeškega obstoja, kar pomeni živeti v dobrih odnosih. Predavatelj je dejal, da politiki v Italiji delajo veliko napako, ko vzbujajo posebno v otrocih strah pred drugimi, strah pred tujci. Prav je, da se uredijo zadeve glede prihoda tujcev, vendar ne smemo pozabiti na odnose do človeka. Napačno je tudi gojiti predsodke in prepričevati mlade in novoporočence, da so v naravni povezavi "ustvarjeni” drug za drugega, da so v njih odnosi že naravno usklajeni. Če dva zaročenca živita v tem prepričanju, se lahko zgodi, da se bosta razšla, ko bo prišlo do trenj. V resnici nihče ni ustvarjen "za drugega". To velja le za astrologijo. Prave odnose je treba graditi. V dvoje lahko nadaljujemo pot le, če se naučimo dobrih odnosov, če vsak dan dodamo nekaj energije v zvezo. Možno je torej vzgajati za ljubezen. In to misel
tulacijo Italije in odhodom okupacijskih oblasti pa se fašistično nasilje nad Slovenci in Hrvati ni končalo. Strateško pomembno Julijsko krajino (JK) so namreč v nekaj tednih po kapitulaciji Italije zasedli Nemci. V mestnih središčih, naseljenih pretežno z Italijani, so se obdržale prejšnje oblastne strukture. Med Trstom, Puljem in Reko pa je še naprej operiralo okrog 15.000 fašistov pod orožjem, to so bili bataljon Mussolini iz Pulja, nekaj bataljonov divizije Decima Mass, reški regiment D'An-nunzio, regiment Trie-ste in bataljon San Giu-sto iz Trsta ter pet regimentov najbolj zloglasne od vseh enot, Mili-zia della difesa territo-riale. Po mnenju istrskega hrvaškega pisatelja Milana Rakovca to niso bili "kaki bene-volentni tatovi kokoši, ampak direktni izvajalci večine eksekucij", 1), ki so se pridružili Nemcem in predstavljali udarno
je treba gojiti predčasno že v otrocih. Otroci morajo vedeti, da je vedno možno ljubiti, da ljubezen je že v človeških genih, le da jo moramo "obuditi". Pomembno je, da najprej spoznamo človeka. Koliko skrbi in prizadevanja je treba, da iz semena zraste lepa, visoka rastlina, ki daje obilo sadov. Družba bi morala veliko več napraviti za mlade. Več energije bi morala vlagati v vzgojo.
V	življenju ima uspeh ta, ki je gotov, ki verjame v samega sebe, ki je pravičen do sebe in drugih in je verodostojen. Vse te so vrline, ki si jih pridobimo s pravilno vzgojo. Psiholog Aceti vabi šolske organe, naj ustanovijo več psiho-peda-goških služb, da bomo na vsaki šoli imeli pripravljene izvedence, ki bodo spremljali vse otroke in njihove družine. Danes so otroci mnogo bolj hitri in bistri, kot smo bili mi; v zadnjih štiridesetih letih je naša družba zelo napredovala in se radikalno spremenila. Zaradi tega so otroci tudi bolj zmedeni, ne znajo več prisluhniti bližnjemu. Zato moramo biti pozorni na njihova čustva in jih vzgajati k temu. Nekateri otroci se ne držijo pravil. Pravilo bi moralo biti to, kar najbolj veseli otroka, ker je to interiorizacija staršev. A godi se prav obratno. Otrokom manjkajo pravila, to pomeni, da jih niso ponotranjili. Otrok pa lahko ponotranji pravilo le v dveh primerih: če se boji ali obožuje starše. V prvem primeru se otrok ne zaveda lepote pravil. Jih upošteva le zato, ker so starši prisotni. Ko bodo odšli, bo pravilo prekršil. Odnos do staršev je namreč tisti, ki pripelje do pravil. Starši si prevečkrat gradijo premočno ali prelepo osebo, s katero se potem povsem enačijo. To pomeni, da so izgubili notranjo razdaljo do vlog. V naši družbi primanjkujejo lastnosti, kot sta zanesljivost in verodostojnost, ki jih je nekoč privzgajal oče. Iz tega izhaja, da nismo več zmožni videti verodostojnosti neke poti, spoznati, v čem je neka pot dobra ali slaba. Posta-
li	smo brezbrižni. Izhod pa ni težak. Aceti je predlagal, naj po občinah ustvarijo posebno za mlade možnost, da doživijo kako pozitivno izkušnjo, kajti iz te lahko nastane marsikaj dobrega. Zadnje besede ustanoviteljice Ognjiščarjev, Chia-re Lubich, pred smrtjo so bile: "Ostanite združeni, kajti edino dobri odnosi bodo spremenili svet”.
Karlo Nanut
pest pri pacifikaciji uporniške JK. Istega leta (1943) so Nemci po silovitem zavezniškem bombardiranju Zadra, ki je mesto skoraj zravnalo z zemljo, prepeljali več tisoč preživelih meščanov v Italijo. Tudi teh niso pregnale jugoslovanske oblasti, ker jih pač takrat še ni bilo, ampak so Italijane pre-
selili kar njihovi zavezniki Nemci, ki so takrat upravljali Zadar.
Proti koncu vojne, ko še ni bilo ju-
To so nedvomno hudi, kaotični časi za italijansko državo, ki se utaplja v lastnem, napudranem, ostudnem leporečju. So tudi, vsaj tako si nadejam, časi korenitih sprememb političnega ozračja, iskanja izhoda iz ne-umja druge republike ter uvida rešitve iz fenomena Berlusconi. Italijanski politični sistem dobiva nove razsežnosti in strankarska ravnotežja, trg naj-višjih državniških glav mrgoli "odpiranj" in novitet, a kasta ostaja kasta. Ljudje je imajo dovolj: dovolj legitimiranja laži, rela-tiviziranja jezikovnih poudarkov, nočnih afer in dnevnih vicev. Ljudje zahtevajo konkretne, realne, "vidne" spremembe.
Politiki, ki so kljub vsemu še vedno v službi države in državljanov, to dobro vedo in spretno izkoriščajo. Javno mnenje prelisičijo z enostavnim starorimskim posegom. "Rabite spremembo? Damo vam reformo". Pesek v oči. Nekaj so zakrpali, "poflikali", težave pa se "od znotraj" ne dotaknejo. Gre za taktičen, bolje rečeno ne-tak-tičen način vladanja določene politične večine, daleč od kakovostne, trajnostne vizije političnega programa države v dobro vseh.
Nekatera konkretna vprašanja politika lahko reši ali nujno mora rešiti samo z reformo. V številnih nepredvidljivih, specifičnih, nevarnih primerih ne gre drugače. Poseči mora hitro in korenito ter rešiti problem. Reforma predstavlja v teh primerih dejansko trenutek spremembe, obrata, rešitve.
Reforma, ta bolj ali manj kompleksni zakonski odlok, ki naj bi reševal konkretna politična vprašanja, pa postane v Italiji žal najvišje in edino merilo politične aktivnosti, politične vrednosti. Kakovost "opravljenega dela" nekega političnega akterja se na Apeninskem polotoku meri po številu, odmevnosti, celo "radikalnosti" reform, ki jih je v svojem mandatu uvedel. Rezultati so takojšnji, vidni, zbodejo v oči na prvih straneh časopisja, torej: "nekaj se je zgodilo, nekaj so končno naredili”. Bojim se, da za blaginjo in prihodnost mogočne
goslovanskih oblasti, so z Reke in drugih krajev, v strahu pred maščevanjem zmagovalcev in pred komunizmom, od katerega si niso obetali nič dobrega, začeli odhajati premožnejši sloji. Ko je postajalo jasno, da bo pariška Mirovna konferenca prepustila Jugoslaviji Reko, je pospešek eksodusu iz mesta dodala še Italija, ki je preko svojega CLN (Co-mitato di libera-ziopne nazionale) dne 22.9.1945 delila po mestu poziv, "naj vsi skupaj zapustijo mesto, potem ko bo konferenca proglasila svojo odločitev (o priključitvi Reke k Jugoslaviji, namreč) za dokončno. Z našim odhodom, meščani, bo problem Reke ostal nerešen in na dnevnem redu". 2) Nekako v duhu reka "za nami potop", ki naj bi diplomate v Parizu streznil pri nadaljnjem risanju
države, kot je Italija, to zdaleč ni dovolj.
Vsaka država 21. stoletja, ki želi ohraniti, ovrednotiti in razvijati svojo kulturno, ekonomsko, socialno, naravno in drugo dediščino, mora nujno slediti širšim, iz-venstrankarskim temeljem državnega političnega programa, ki bi omogočal udejanjanje življenjsko pomembnih, daljnoročnih, vsebinsko tehtnih, premišljenih ciljev v dobro države kot celote. Ustvaril bi vizijo! Vizijo razvoja države, ki trenutno stagnira, se kruši, razpada. Brez vizije, idejne sheme o tem, kar in kako želimo doseči v naslednjih desetletjih, ne morejo upravljati italijanske barke. Politika ne more koristiti državljanom, če v času trenutne vladne večine delajo eni, štiri leta zatem drugi, ob spremembi mandata porabijo 2 leti za rušenje tega, kar so načeli prejšnji, spet prepričevati, da so boljši eni itd. Naj nam bodo države Severne Evrope vendarle v zgled: prave spremembe potekajo postopoma, premišljeno, zavestno, vsebinsko. Taki posegi niso "alPitaliana", ni-
so eklatantni, pekočih barv in vonjav, so pa najboljša stvar za dobro družbe. So kakovostni zato, ker jih je sestavila skupina strokovnjakov, upoštevajoč italijanski kontekst in svetovne težnje. Samo tako lahko ohranimo stik s časom in prehitevamo probleme.
Zdi se mi, da preveč zaupamo v reformatorsko moč reforme in premalo v temeljito, kakovostno politično delo. V Italiji je pač tako, kot je bilo z gradnjo tržaške bolnišnice Katinara. V načrtu niso upoštevali povečanja števila avtomobilov v dveh desetletjih in zato so zgradili premalo parkirišč. Ob odprtju je bila bolnišnica že dvajset let v zamudi. Bojim se, da je tako tudi s številnimi političnimi vprašanji.
Jernej Šček
meja v Istri. V strahu pred ponovitvijo zloma, ki ga je z eksodusom doživela Reka, so nato jugoslovanske oblasti uvedle več ukrepov, da bi se to ne ponovilo tudi drugje (sprejetje odloka o zaplembi premoženja samovoljno odhajajočim, omejevanje pravice do optiranja na prebivalce italijanskega porekla idr.). Vendar, ko je postalo jasno, da bo Jugoslaviji pripadel tudi Pulj, ki je bil do leta 1947 pod anglo-ameriško upravo, se je zgodba ponovila in v slabem letu se je iz mesta izselilo prek 25.000 prebivalcev. Italija, ki je dotlej opogumljala Puljčane, naj vztrajajo, je ob zapečatenju usode mesta prek časopisa Arena di Pola spet pozivala ljudi, naj zapustijo mesto, saj bodo našli "gostoljubje in delo v Italiji, kjer bo vlada ponudila vso možno pomoč tem širokosrčnim sinovom, ki odhajajo raje v izgnanstvo kot v suženjstvo in raznarodovanje". 3) Nato se je kuga odhajanja selila v notranjost Istre in sredi 50. let v podobnih okoliščinah končala v Coni B STO.
/dalje Milan Gregorič
Kako je bilo z odhajanjem Italijanov
Tv oddaja Istra skozi čas in eksodus (1)