Listek. Ivan Skuhala kn.-šk. dnh. svetovalec, dekan in žnpnik v Ljntomern. Črtice iz prijateljskega peresa. Dne 18. svečana 1903 zjutraj je preminol v župnišču Ljutomerskem mož, ki je bil od Boga prejel nenavadnih darov uma in srca, s katehmi je skrbno gospodaril, dokler so mu teleane moči pripuščale. Žal, da ie že koncem prvega leta svoje duhovniške službe bil prisiljen, za par mesecev izpreči, da si je nekoliko pokrepil onemcgle telesne moči. Leta 1875. je prestal, preden ie bil nastopil službo proiesorja bogoslovja v Mariboru, hudo bolezen, ki mu je zapustila svoje zle nasledke za vse žive dni. Ko so se mu bili poslednjič ob priliki pogreba gospoda poStarja Škrlec pri Sv. Tomažu leta 1887. konji spJašili in je bil tako nesrečno padel z voza, da si ie nogo zlomil, dolgo časa ni nič mogel hoditi. Nasledek je bil, nenaravna njegova razsežnost, ki mu je končno vtopila srce. Iskal je Stirikrat pomoči v Marijinih toplicah na Ceškem. Prvokral (1. 1899) ie bil zdatne olajSave dosegel; drugo leto že manj, tretje in četrtokrat pa skoro nič. Začel ga je spomin zapuSčati in konec življenja se mu je vedno bolj približeval. Dne 16. februarja 1.1. je za par minut še prišel s postelje Ibolečin, a že drugi dan je postalo njegovo stanje Jako kritično. Kri mu Je silila na možgane. Prevideli smo ga slovesno s sv. zakramenti za umirajoče. Bil jž dovolj pri zavesti tisti večer še do polnoči. Kraalu po polnoči pa je nastopil smrtni boj, ki je ob */4 na 4. uro, dne 18. februarja, končal blago življenje, kat.ero je zapustilo široke sleduve njegovega delovanja na cerkvenem, narodno-gospodarskem, posebno pa Se na naSem slovstvenem polju. Rodil se je pokojni dekan Skuhala dne 15. avg. 1847. na Hujbarju, župnije Sv. Tomaža pri Veliki Nedelji, od poštenih kmečkih stariSev. Prvi Solski pouk je dobival v Runčah, podružni šoli župnije velikonedeljske, kjer je kršftanski nauk učil sloviti dekan Peter Dajnko. Nemškega jezika se je začel učiti na glavni Soli v Radgoni. Gimnazijske in bogoslovske Sole }e vse izvrSil — s pohvalo — v Mariboru. Z dovoljenjem sv. rimske stolice je bil že dne 21. julija 1. 1870 v mašnika posvečen. V svoji rojatni župniji ie potem v nedeljo, dne 21. avgusta 1870, pel novo sv. mašo, na katero se je vedno z veseljem spominjal. Ko je bil Se tudi četrto Ieto bogoalovskih Sol z enako pohvalo dovržil, poslali so ga pokojni knezoškof Jakob Maks. na odlično kapelanijo v Zalec. Tara je vsaki dan hodil v romarsko cerkev M. B. v Petrovčah sv. mašo služit. Ob nedeljah in praznikih je zjutraj v tej cerkvi pridigoval, popoldne pa »pri iari« razlagal krščanski nauk. To skrb je imel tatn takrat oilajSi g. kaplan. Navzel se je pokojni posebne pobožnosti do petrovške Mat. Božje. Ker \e pa bila tista zima nenavadno mrzla, se ie gospod kapelan Skubala nalezel hude hripe, katere se ni nikdar popolnoma znebil. Bil je primoran, kakor smo že omenili, za par mesecev lzstopiti iz duhovniške službe in si zdravja iskati pri čč. usmiljenih bratih v Gradcu Deloma ga je tudi našel. Meseca septembra 1872 je vnovič nastopil duhovniško službo kot II. kapelan v Konjicah. Pokojni g. stolni. prošt Sorčič so ga v posebnem pismu priporočili rajnemu 6. g. nadžupniku Rozmanu, čeS, da je Se mlad (na letih), a da je mož (po vedenju). To je pokojni g. Skuhala pokazal pri vsaki priložnosti, posebno pa pri nagli smrti nam nepozabnega gospoda nadžupnika Jožef Rozmana. Obranil je svojo mirnodu^nost, iz katere ga pač nobena nesreča ni mogla spraviti. Med največjim hrupom, ki je šumel okoli nadžupnišča v Konjicab, ko so na dražbi prodajali nadžupnikovo zapuščino, spisoval je kapelan Skuhala Rozmanov »Zivotopis«, knjižico, ki je po pravici obrnila pozornost prečast. knezoSkofiistva na mladega nadepolnega pisatelja. Ko so dne 7. februarja 1875 nastopili rajni g. dr. Josip Ulaga, dotlej profeaor bogoslovja v Mariboru, podeljeno jim nadžupnijo konjiško, so bili tedanji kapelan, gosp. Skuhala, poklicani za profesorja bogoslovja v Maribor. Velika nezgoda, ki jih je bila zadela pri vračenju njihove stare hripe, — s kropom so si bili noge hudo poparili — ona jih je ves postni čas 1. 1875 zadrževala v Konjicah. Se-le po veliki noči so se preselili v Maribor, kjer so bogoslovce 3. leta učili moralke. Med prvimi slušatelji pokoj. dekana Skukala so bili tudi naš sedanji premil. knez in Skof lavantinski, g. dr. Mihael Napotnik, ki so Se tisto leto, na praznik Marijinega Vnebovzetja, peli v Konjicah svojo prvo ali novo sv. maSo. Leta 1877 se je v Mariboru postavilo novo dijaSko semenišče, ki se je otvorilo dne 1. maja 1878. Profesor moralke, g. Skuhala, so bili postavljeni njemu za ravnatelja. Že v jeseni 1. 1878 so dobili za tovariSa sedanjega ravnatelja večega semenišča, preč. goap. dr. Jan. Mlakar-ja. Blizo osem let sta v lepi slogi vodila mlado semenišče in vzpodredila lepo Stevilo pridnih bogoslovcev, poznejših kapelanov, sedaj skrbnih župnikov ali učenih prolesorjev. Dne 31. decembra 1885 so čast. gospod Franc Šrol, župnik ljutomerski, umrli prav nagle smrti. Vse svoje imetie so pod posebnimi, za njihovega naslednika prav ugodnimi pogoji sporočili kn. Sk. dijaškemu semenišču v Mariboru. Pokojni gospod Skuhala so to priliko porabili, da so na bogoslovski stolici napravili prostor mlajši sili in so se povrnili v pastirstvo, do katerega so se bili pri pokoj. gosp. nadžupniku Rozmana navzeli velikega veselja. Na praznik Marijinega Oznanjenja (25. marca) 1886 so bili slovesno umeSčeni za župnika starodavne župnije Ljutomerske. Kakor nekdaj v Zalcu, tako so tudi v Ljutomeru župnik Skuhala vsako nedeljo predin popoldne oznanovali besedo božjo, so pridno bolnike previdovali, neutrudno greSnike vabili k spovednici in se med otročiče v šolo zahajali. Zraven tega so si mnogo prizadevali, hišo božjo obnavljati in olepšavati. Posebno pa so dajali svojim župljanom vzgled umnega in varčnega goapodarja in požrtvovalnega vinogradnika. To je prepotreben dar božji za župnika na župniji, kjer ima 18 oralov cerkvenih in ravno toliko nadarbinskih vinogradov oskrbovati. Bog je blagoslovil delo niihovih rok. Zadnja leta je pa Bog vzel svojega služabnika v ono šolo velikih križev in nadlog. Njihova blaga mati, ki jim je Sele predlanskim umrla, pretakala je krvave solze zavoljo groznih nesreč, ki so bile prisle črez njeno hiSo; njihov, sedaj ze tudi pokojni, gospod sin, pa so ostali mirni in popolnoma udani v božjo sveto voljo. Ni čuda, da jim je srce jelo pešati pri takih udarcih, pri takih nezgodah. Ko so 1. 1901. meseca majnika tretjič došli v Marijine Lazne, (to so toplice »Marienbad« na ČeSkem), kjer so pri čč. usmiljenkah od sv. Križa v mestni bolnišnci imeli svoje varno zavetje, prihitela je za njimi žalostinka, da so v Ljutomeru zgorele orglje in da je župnijska cerkev vsled hudih poSkodeb uradno zaprta. To jih ie pri vsi njihovi ravnodušnosti toliko vznemirilo, da so pred fiasom zapustili toplice in se povrnili k svoji prežalostni Credi, jo tolažit in ji v sili pomsgat. Po veščakih so dali vso Skodo pregledati in ceniti, potem pa sestaviti modrih načrtov, po katerih bi se dala storjena nesreča popraviti. Najeli so razumnih [zidarjev, spretnega zlatarja in podobarja, ki so vsi z združenimi močmi v kratkem času dali ožgani cerkvi lepSe lice, kakor ga je imela pred požarom. Sedaj se je pokazalo, kako dobro je, če si človek v srečnih dneh ve kaj prihraniti za čas sile. Pokojni dekan Skuhala so takoj pri mojstru Brandl-nu v Mariboru naročili nove orglje, slikarja Horvata ao pa poklicali, da je popravljeno cerkev v novič lepo poslikal. (Dalje prihodnji6.)