MTOM& KITAJSKA - PROBLEM ZA OZN g ^ nioia sMvtdor v . - Xon- „ . *<"» Kostelko doros *®p* Ib* n letih. Veseli smo razvoja naših mladih 4 plesalcev in jim želimo veliko uspehov < na naših — in seveda tudi na tujih — < ► gledaliških odrih. > rali. Policija je imela po končanem oblega* nju poslaniškega poslopja v rokah štiri napadalce: onega, ki so ga ujeli že takrat, ko so postavili kordon, in tri, ki so se sami predali. Baje sta dva napadalca utekla že prej, preden je bil strnjen policijski kordon okrog poslopja. Na ta način je vdrlo v poslopje šest mož, morda pa jih je bilo tudi več, kar se da sklepati po strašnem razdejanju v prostorih romunskega predstavništva. Vse, tudi močno okovane omare so bile razbite, v vseh sobah je po tleh ležalo vse polno spisov, videlo pa se je tudi, da so napadalci mnogo aktov kar v sobah sežgali. Kaj vse so odnesli tisti, ki so se takoj po vdoru še lahko umaknili iz poslopja, pa ve seveda samo še? romunskega predstavništva Stoffcl, kateremu je policija izpraznjeno poslopje izročila. Zanimivo je, da je bil velik tresor v sobi šefa predstavništva odprt s ključem in seveda tudi popolnoma izpraznjen. Kje so napadalci dobili ključ, je velika uganka. Skrivnostna je tudi osebnost edine smrtne žrtve med osebjem poslaništva, ki naj bi bil po izjavah nekaterih organov romunskega predstavništva šofer Aurel Setu, po zatrjevanju nekih tujih, baje dobro informiranih novinarjev, pa oficir romunske tajne policije Georgi Petre-scu, ki naj bi bil imel v romunskem predstavništvu glavno besedo, čeprav se je izdajal samo za šoferja. Po zelo verjetni domnevi so napadalci dobro poznali vlogo tega skrivnostnega moža in ko so vdrli v poslopje, so se najprej lotili njega, da bi dobili ključ od tresora. Prišlo je do boja in ko so napadalci ranjenca vrgli iz poslopja v park„ so že imeli ključ od tresora. Ves dogodek, za katerega se je zanimalo tudi mnogo tujih dopisnikov in najrazličnejših reporterjev, je torej še bolj skrivnosten kot pa razburljiv in romantičen. Za švicarsko oblasti pa je tudi zelo neprijeten, kajti zelo težko je odgovoriti na vprašanje, kako jo mogla skupina do zob oboroženih mož priti v Švico, kako se je mogla tam skrivati in kako je mogoče, da je zavzela veliko poslopje. Po končanem »trdnjavskem boju« pa so našli v parku pred poslopjem tudi sumljiv avtomobil z ameriško tablico in številko, kakršne imajo avtomobili ameriških čet v Nemčiji. Ta najdba potrjuje domnevo romunskega tiska o zvezi napadalcev z ameriškimi agenti. Kaj so aretirani napadalci izpovedali še ni znano in dokler ne bodo romunski organi povedali, kaj jim je izginilo iz poslopja poslaništva, bo ostal razburljiv dogodek v Bernu pač velika skrivnost. Kje pa! Saj ga v Ljubljani dobro poznajo vsi bralci »TT«: to je Slavko Kolarič — po poklicu študent, sicer pa zelo spretni, glasni in podjetni kolporter našega Usta, ki je moral v Narodno banko, da bi zamenjal »drobiž«, ki ga je 'zmečkanega natlačil po žepih, ko je v sredo zvečer mrzlično razprodajal svoje »blago« ~~ skoraj 2000 izvodov »TT«, Na pultu v Narodni banki sortira sedaj bankovce po 10, 20 in 50 dinarjev, da bi namesto njih dobil — tisočake, ki pa žal, ne bodo ust njegovi... , V nedeljo, dne 13. februarja zvečer so prijatelji in znanci čakali na rimskem ‘Stališču Ciampino z velikim šopkom rumenih tulipanov mlado italijansko filmsko Miralko, »Miss Italia 1953« — Marcello Mariani. Njena mati je bila že nestrpna, ker se je letalo zamudilo. Marcella je bila povabljena v Bruselj na neko umetniško Prireditev. Najprej so povabili znano italijansko filmsko igralko Sophio Loren, ki pa je povabilo zavrnila, ker je mati ni pustila potovati z letalom. Po njeni zavrnitvi so se prireditelji odločili za Marcello, ki je imela na prireditvi velik Uspeh. Kljub temu pa se ji je mudilo domov k materi in zaročencu. Med obedom na italijanskem poslaništvu so ji sporočili, da je še prosto eno mesto v letalu belgijske družbe »Sabena«. Marcella se je hitro poslovila od gostiteljev, pobrala v hotelu svoje stvari in s taksijem oddrvela na letališče, kamor je prišla zadnji kip. Toda v Rimu so zaman čakali na letalo in Marcello. Osem dni so vojaške patrulje, policija in smučarji - prostovoljci iskali pogrešano letalo po planinah okrog Viterba, od koder se je letalo petnajst minut, Preden bi maralo pristati v Rimu, zadnjikrat javilo. Snežni viharji, megla in hud mraz so ovirali iskanje. Teden dni so bili nemogoči ogledi z letali. Preiskali so vsako ped zemlje v bližnji in daljni okolici Vvterba, toda letala niso našli. Sele v ponedeljek, 21. februarja zjutraj je italijansko izvidniško letalo zagledalo raz- oitme D-6 na Monte Tcrminillo. Spet so se odpravile patrulje v burji, snegu in mrazu na težavno pot na 1500 metrov visoki Monte Terminillo. Karablnerji so ‘O-stražili vse dohodne poti, iz Belgije se je pripeljal administrativni direktor družbe Loldstein. Poleg 21 potnikov in 8 članov posadke je bilo v letalu tudi 7 skrinj diamantov. Reševanje je bilo zaradi velikih snežnih zametov in ledene skorje, ki je prekrivala ostanke letala in trupla ponesrečenih, zelo težavno. Zdravnik je ugotovil. da so bili vsi na mestu mrtvi, posebna komisija pa sedaj ugotavlja vzroke nesreče. — Na sliki vidimo Marcello Mariani, ko vstopa v letalo, s katerim je šla v smrt... ODMEVI NA NEVSAKDANJI GANGSTRSKI NAPAD DPI { LEPO NAJ KAZE j ČEVELJ i JE POTREBEN i MAtE! | NE POZABI i NA PRAVILO• : FOXi • ZA ČEVLJE : JE ZDRAVILO! • 5 paoižvoo* ; TOVARNA • Mirno švicarsko mesto Bern še sedaj razburja dogodek, ki je zelo podoben spopadom gangsterjev s policijo v ameriških mestih, Ima pa tudi skrivnostno politično ozadje. Ponoči ali morda že zvečer 15. februarja je vdrlo več močno oboroženih mož v poslopje romunskega predstavništva v Švici, ki stoji sredi večjega parka. Okrog polnoči so policisti na ulicah slišali iz poslopja prve strele in ko so bili mobilizirani močni policijski oddelki, da so obkolili ves park ter KasijSl; narodne BANKE • Oboroženi vdor v romunsko predstavništvo v Švici — Tridnevni spopad med napadalci in policijo Skrivnostno politično ozadje — Kdo je bil umorjeni »šofer«? — Dokumenti iz varnostne blagajne izginili — Romunske protestne note — Kaj so aretirani napadalci izpovedali? V zgodnjih jutranjih urah pb razdejanju je povabil romunski poslanik Emcric Stoffel tuje novinarje na tiskovno konferenco in jim ob tej priložnosti pokazal razdejane prostore. Leva, zgornja slika kaže švicarske policiste, ki so prevzeli takoj po dogodku stražo pred romunskim poslaništvom, na naslednji sliki pa je ubit šofer poslaništva Aurel Setu. sicer ni moglo biti dvoma, zelo naivno pa je bilo zatrjevanje, da so hoteli napadalci s svojim nasiljem v Bernu izvajati pritisk na vlado v Bukarešti. Ko parlamentiranja še ni bilo konec, pa je dobil švicarski zvezni svet od romunske vlade prvo ostro protestno noto, ki je za-’ htevala, naj švicarske oblasti takoj aretirajo fašistične bandite ter jih izročijo romunski oblasti. Švicarski zvezni svet je ugotovil, najprej razne netočnosti v romunski noti glede samega dogodka, potem pa razložil, da ni mogoče takoj naskočiti od dobro oboroženih napadalcev zasedenega poslopja, in opozoril romunsko vlado, da spadajo povzročitelji izgreda pod švicarsko zakonodajo in da ne morejo biti izročeni romunskim oblastem, ker med obema državama ni nobene pogodbe o izročanju navadnih in političnih zločincev. Romunska vlada je na švicarski odgovor odgovorila še z ostrejšim protestom, razni romunski in tudi sovjetski listi pa so začeli pisati, da v Švici podpirajo fašistične zarotnike. Se bolj kot Švico so začeli nekateri romunski listi napadati vlado ZDA, ki podpira romunske emigrante, in so njeni predstavniki prav gotovo podpirali tudi vdor banditov v romunsko poslaništvo. Tretjega dne so se napadalci vdali. Trije so prišli v ve«p poslopja, zahtevali pa so od policijskih organov, da jih ne fotografirajo. Dovoljeno jim je bilo celo, da so se maski- se približali vhodom v poslopje, je bilo streljanje In razbijanje v poslopju že na višku. V parku so policisti zajeli oboroženega moža, ki je imel dva svežnja raznih spisov. Aretiranec je govoril samo romunsko in tako niso mogli od njega ničesar zvedeti, kaj se dogaja v poslopju. ■ Kmalu pa se je pojavil šef romunskega predstavništva Emeric Stoffel, ki je povedal, da je v poslopje vdrlo šest ali sedem z avtomatičnim orožjem in tudi z bombami oboroženih fašistov, katerim pa sta on in neki uradnik predstavništva utekla po nekem stranskem hodniku in skozi i^hod, za katerega napadalci niso vedeli, šef predstavništva je tudi izjavil, da je v poslopju ostalo nekaj žena in otrok članov romunskega predstavništva in morda tudi nekateri uradniki ter da bodo napadalci vse te ljudi obdržali kot talce. O namenu napada pa šef Stoffel ni j vedel ali pa ni hotel povedati kaj določc-I nega. Ko se je policija približala glavnemu vhodu ' v poslopje, je našla tam od štirih strelov ! hudo ranjenega šoferja romunskega pred-| stavništva. Ranjenca so takoj odpeljali v bolnišnico, kjer pa je po nekaj urah podlegel. Ko iz poslopja ni bilo več slišati razbijanja In streljanja, se je v parku pred poslopjem pojavilo nekaj žena in otrok in izkazalo se je, da napadalci nočejo imeti nobenih talcev v trdnjavi, ki so jo zavzeli. Policisti so vdirali v poslopje, na balkonu pa se je pojavil vodja napadalcev, ki je v precej razločni nemščini zahteval, naj policija ne vdira v poslopje ln naj ne strelja. Dejal je: »Če boste streljali, bomo streljali tudi mi! Orožja in municije je dovolj ln branili se bomo do zadnjega.« Da bi policija s silo zavzela od takih obupancev zasedeno poslopje res ni kazalo, kajti pred policijskim kordonom se je zbralo mnogo ljudi in nastal je tudi velik park vozil od navadnega kolesa do najetega osebnega avtomobila. Če bi prišlo do boja med policijo in obleganci, bi bilo gotovo tudi med zbrano množico mnogo smrtnih žrtev. Začelo se je parlamentiranje. Policijski poveljnik je določil rok nekaj ur, do katerega naj bi se napadalci predali. Rok je bil dvakrat podaljšan in policijski komisar, ki je vodil obleganje, je imel v veži poslopja dvakrat razgovor z vodjo napadalcev. Ta je izjavil, da je bil napad izvršen zaradi tega, da bi vlada v Bukarešti izpustila nekaj političnih jetnikov. Vodja napadalcev je tudi zatrjeval, da so napad brez vsake tuje pomoči izvršili člani organizacije, ki se bojuje proti sedanjemu romunskemu režimu. O resničnosti zatrjevanja, da so napadalci nasprotniki sedanjega romunskega režima, Lmd 600-3000 a Lmd over 30000 Nam Road» ......... Chi«f RaiJ wr^yp PjgBgggSIH Nemci in Japonci Povojni razvoj Zahodne Nemčije in Japonske kaze na precejšnjo podobnost, čeprav je Zahodna Nemčija v osrčju Evrope, Japonska pa na skrajnem robu Azije. Med neštetimi podobnostmi in okoliščinami, ki so vplivale na ta razvoj, pa velja omeniti tudi težnjo, ki je prav toliko vazna za Nemce kot za Japonce: obe premagani državi se po desetih letih že čutita spot toliko močni, da jima je odveč tuje tutorstvo, ki ga predvsem na tem ali na drugem koncu sveta izvajajo Združene države Amerike. Vendar se je ta težnja za dosego popolne suverenosti v Zahodni Nemčiji odrazila nekoliko drugače kot na Japonskem. Glasovanje v spodnjem domu bonnskega parlamenta je pokazalo, da so skupine, ki so zbrane okrog dr. Adenauerja, "se vedno toliko močne, da so lahko zavrnile hudo protivladno gonjo socialno demokratske opozicije in vsaj deloma omilile razcep, ki je grozil sami Adenauer,jevi koaliciji, in tako dosegle ratifikacijo pariških sporazumov. S pariškimi sporazumi je Zahodna Nemčija dosegla veliko: zavezniki ji bodo »podarili* suverenost, sprejeta bo kot enakopravni član v Severnoatlantski pakt, dobila bo mesto v snujoči se Zahodnoevropski Zvezi in smela se bo oborožiti. Za to obilico darov pa je morala Zahodna Nemčija vendarle nekaj ^ Žrtvovati: privoliti je morala v začasno rešitev pasarskega vprašanja, kajti Francija bi sicer za nobeno ceno ne dovolila ponovne nemške oborožitve .., Kolikšna je sedanja nemška »potenca* kaže dejstvo, da so v Bonnu le s težavo sprejeli »začasno žrtev glede evropeizacije Posarja in samo Adenauerjev poudarek za »začasnost* in Erhardtov namig, da bo »dinamična evolucija* tudi posarsko vprašanje rešila naposled v nemško korist, sta pripomogla k ratifikaciji tudi pasarskega sporazuma. Zvezni svet zabod-nonemške republike, ki bo v kratkem razpravljal o tej ratifikaciji, najbrž ne bo ovrgel sedanjega sklepa bonnske »spodnje zbornice*. Ta razplet ni toliko zanimiv zaradi notranjih sporov med Nemci, kolikor zaradi usmeritve, za katero so se odločili vsaj nekateri vodilni nemški politiki: v velikem sporu med dvema blokoma, se pravi med ameriškimi in sovjetskimi interesi — io Nemci izbrali »zahodno smer«, pa čeprav je verjetno, da so s tem žrtvovali zedinjenje obeh delov Nemčije, do katerega ibi lahko prišlo samo, če bi se Zahod in Vzhod glede tega vprašanja sporazumela. Povsem drugačno pot je v zadnjem času izbrala Japonska. Vemo, da je dr. Jošida, ki bi ga zaradi njegove politične orientacije lahko imenovali »japonskega Adenauerja*, propadel s svojo proameriško politiko. Na vladi ga je zamenjal morda še komervativngjši in nacionalno ostrejši Hatojama, ki pa je japonski položaj ocenil povsem drugače kot prej Jošida. Za H alojam o in njegovega zunanjega ministra Šigemica je bil poglavitni problem, kako doseči, da bi Japonska lahko vodila samostojno zunanjo politiko, ki bi upoštevala 'predvsem japonske interese. Ta vlada je zato najprej predlagala normalizacijo odnosov s Sovjetsko zvezo, pekinško Kitajsko in Severno Korejo. Ta predlog so v Moskvi, Pekingu in Fenjangu ugodno sprejeli, ne glede na dejstvo, da je Japonska podpisala mirovno pogodbo s Cang-kajškom in da se ni odrekla Ku rilskim otokom, ki so jih zasedli Kusi. Ta nova usmeritev je dobila svojo potrditev tudi pri nedeljskih parlamentarnih volitvah, pri katerih je Hatojama zmagal, poleg tega pa so se okrepili tudi socialisti, ki vsaj kar se tiče zunanjepolitične usmeritve bistveno ne nasprotujejo Hatojamovim načelom. To pomeni, da fleda večina japonskih politikov — pa naj si odo levičarji kot tudi predstavniki japonskega kapitala — rešitev sedanjih perečih gospodarskih razmer na Japonskem v »koeksistenci* s sovjetsko-kitajsklm blokom in to ne glede na o^stro nasprotovanje, na katerega je politična usmeritev naletela pri dosedanjih •tutorjih* v ZDA. Ko poznamo oba primera, kako si dve v drugi svetovni vojni premagani državi iščeta svojo pot med suverene in neodvisne države, si lahko zastavimo vprašanje, katera od teh dveh poti je pametnejšaf Pri tem presojanju bi vsekakor morali upoštevati, da je Nemčija — vsaj tista Nemčija, ki jo predstavlja krog okrog dr. Adenauerja — povezana z Zahodom, da je njegov sestavni del tako po sistemu kot po institucijah: bonnska vlada je bila zato pripravljena žrtvovati nekatere nacionalne principe, da bi se na ta način lahko vključila v Zahodnoevropsko zvezo, ki naj postane po idealni zamisli matica, okrog katere se naj bi zbrale • ogrožene* zahodnoevropske države, da bi s tem dobile svoje vojaško, strateško in tudi g o-spodarsko-finančno zaledje v ZDA. Drugače je z Japonsko: kljub vsej zahodni infiltraciji, skoraj desetletni ameriški okupaciji in kljub ustanovam, ki so podobne zahodnim, je Japonska vendarle azijska država. Na Azijo je vezana po zgodovini in po svotjem gospodarstvu. Azija pa gre danes svojo pot in Japonci najbrž ne bi radi zaostali v tem pohodu, pa čeprav so računi, ki jih imajo na drugi strani Tihega oceana z japonskimi otoki nemara povsem drugačni. Japonci prav dobro vedo, da se Amerika zanima za Azijo, nič manj dobro pa ne vedo, koliko velja — vsaj v severnem delu Azije — dandanes sovjetski vpliv: zato puščajo vnemar »ideale* in so se lotili realnega reševanja svojega obstoja .,, Takšne so trenutno silnice, ki namerjajo na eni strani Nemce, na drugi pa Japonce; oba naroda razpolagata z močno industrijo in s posebnim značajem; o njunem boju za samostojnost in suverenost pa bomo nedvomno še slišali kaj več ... Izdaj* e»»oplinu-»»ložnl»*o podjetja SZDL .NAS TISK« * Ljubljani, dlrehto« »udi Janbuba Urejuje urednllkl odbor. Slavni urednik Branko Babič, odgovorni urednik dr Onšan Savnik. Tiska O-ikama .Slovenskega poročevalca* v Ljubljani, predstavnik Pran« Plevel UrednlStvo> Ljubljana, TornSIčava ol. I [pritličje). poSlni predal I »0. Telefon) 1J 521 do I1-IZI (Interna številka Ul. Naročniški oddeleki Ljubljana, Kar-leljeva ul a. teleron ll-Hl. Naročnlnai celoletna 980 din. polletna IS« din. četrtletna lin din. mesečna M din. Posamezna številka ro din. Oglasni oddeleki LJntilJana. Kardelja ra ul s telefon »1 »n* Številka tekočega račnoa pr) Narodni »anklt «<»-T«Z* rrokotvlsov ne vračamo* Naipriljubnejši maršal sovjetske zveze obrambni minister aršal Gri gori] Zuko Ipžžjmgrgrril Maršal Grlgorij Konstantinovih Zukov Jo nedvomno eden najpopularnejših vojaških voditeljev Sovjetsko zveze In je dobro znan tudi drugod po svetu. Sedanji sovjetski obrambni minister slovi med bojevniki iz druge svetovne vojne kot »rešitelj Moskve«, »osvoboditelj Leningrada«, »zmagovalec pri Stalingradu« in »zavojevaleo Berlina«. Z njegovim Imenom je tesno zvezan boj sovjetske armade proti nacističnim napadalcem. Zukov si je pridobil veliko priljubljenost predvsem med preprostimi vojaki, kajti kot človek kmečkega rodu zna govoriti v preprostem kmečkem jeziku in zahteva od ljudi samo to, kar je tudi sam zmožen storiti. Tako vsaj pripovedujejo o njem. Med neštetimi anekdotami, ki krožijo o njem, je značilna tista iz meseca februarja 1945 na fronti pri Visli, ko je Zukov pregledoval prednje položaje. Narednik Konovalov se mu je pritožil, da na fronti zmanjkuje vodke, ki bi je morali dobiti dnevno po pol litra, a so je dobivali samo po en deciliter. Zato so jo mešali kar z bencinom. »Vsaj greje nas,« je rekel Konovalov maršalu. »Naj poskusim!« mu je dejal Zukov. Deset vojakov Je planilo in mu ponudilo pijača, ki je spominjala na tekočino iz bencinskih tankov. »Vzemi porcijo, da trčiva!« je nadaljeval Zukov naredniku. In maršal je brez obotavljanja izpil iz porcije precejšnjo količino »peklenskega napitka« ... Zukov se je rodil leta 1895 (letos mu bo torej šestdeset let) v Srednji Rusiji ln je svojo mladost preživel ob konjih. Pozneje je to svoje nagnjenje prenesel na »moderno konjenico«, na oklopne divizije. Po izbruhu prve svetovne vojno je bil vpoklican v konjeniški polk ter si je v boju pridobil eno najvišjih carskih odlikovanj za junaštvo in čin zastavnika. Ko pa je prišla oktobrska revolucija, je stopil v Rdečo armado in postal še med revolucijo komandant polka. Ko se je sovjetska oblast utrdila, so Zukova poslali v znano vojaško akademijo »Frunze«. Eden izmed njegovih učiteljev, šef generalnega štaba maršal Sapožnikov je o njem pozneje dejal, da je vselej »mislil nekoliko počasi«. Strastnega »konjenika« so pozneje postavili na čelo kozaške divizije, v kateri mu je s težavo uspelo utrditi disciplino. Nato je odšel v Nemčijo, kjer se je izpopolnjeval v vojaškem znanju. Med revolucijo v Španiji je šel tja kot vojaški opazovalec. Zatem je bil nekaj časa na Daljnem vzhodu, med so-vjetsko-finsko vojno pa Je bil v Timošenko-vem štabu. Ko je Rdeča armada vkorakala v Besarabijo, je bil Zukov na čelu sovjetskih divizij. Njegova vojaška kariera je hitro napredovala. Se pred nacističnim napadom na Sovjetsko zvezo je bil Zukov namestnik ljudskega komisarja za obrambo in šef generalnega štaba. Ob napadu se mu je posrečilo zadržati prodiranje Nemcev proti Moskvi. Pozneje Je bil namesto Timošenka dodeljen na južno fronto in je branil Stalingrad. Od tam ga je pot peljala v Berlin, kjer je podpisal dokumente o nemški kapitulaciji. V Berlinu sta se srečala tudi Zukov In Eisenhower in, kakor pripovedujejo, se je med njima razvilo prisrčno prijateljstvo. Leta 1945 Je Eisenhovver v sporazumu z ameriško vlado povabil Zukova v Ameriko ln Eisenhowerjcv sin John, ki je zdaj major ameriške vojske, naj bi ga na tej poti spremljal. Menda je takrat Zukov Izgovoril znane besede: »I like Ike« (»Rad imam Elsenhovver- ja«>. Toda jeseni, ko bi se moral Zukov odpraviti na pot, so Iz Moskve sporočili, da je maršal obolel. Do obiska ni prišlo vse do danes, ko so ameriški novinarji v Moskvi znova spravili to vprašanje na dnevni red in ugotovili, da Eisenhovverjevo povabilo pravzaprav še vedno velja ... Kakor je Eiscnhowcr izjavil pred kratkim, je imel zadnji direktni stik z Zukovim leta 1946, ko mu je le-ta pisal prisrčno pismo in mu poslal tudi darilo; oboje Eisenhower še danes hrani. nagnjen k nenadnim spremembam razpoloženja, kar seveda vpliva tudi na okolico. Izmed prijateljev, ki dobro razumejo njegov značaj, njegovo pomanjkljivosti ln vrline, je na prvem mestu maršal Timošenko, s katerim sta ves čas ohranila tesno prijateljstvo. Zukov nima rad ne gledališča in opere ne glasbe. Najrajši gleda filme, in sicer kov-bojske. Zelo rad pa ima ruske narodne pesmi in narodne plese;*tudi sam včasih navdušeno pleše »kazačok«. Maršal Zukov je v moderni vojni ustvaril KAKŠNA BO DIAGNOZA? (Low »Manchester Guardian«) Po drugi svetovni vojni je zvezda Zukova nekoliko zatonila. To pripisujejo predvsem procesu proti izdajalskemu generalu Vlasovu in njegovim sodelavcem, ki so se borili proti sovjetski armadi na strani Nemcev. Vlasov je namreč na procesu pripovedoval, kako je med drugo svetovno vojno poskušal v Moskvi organizirati državni udar, ki naj bi zrušil Stalina in njegove sodelavce: ' med štiridesetimi imeni, ki jih je navedel Vlasov, pa je bilo na prvem mestu Ime Zukov. Zukov se je nekoč izrazil, da mu je to »intrigo« skuhal maršal Vaslljevski, ki ga imenujejo tudi »osebni maršal Molotova«. Trditve Vlasova sicer niso bile za Zukova tragične, vendar pa jo moral stopiti v ozadje. Menda so mu tudi očitali, da prerad gleda ameriške gangstrske filme ... Po Stalinovi smrti pa se je njegovo ime spet pojavilo v ospredju. Zukov je osebno nekoliko nenavadne narave. Večkrat je mračnega razpoloženja, kljub temu, da Ima zelo razvit smisel za humor in da zna biti tudi zgovoren. Privatno živi zelo preprosto in ne ljubi razkošja. »Moj največji užitek je,« izjavlja o sebi, »če sc lahko sprehajam peš in blodim po moskovskih ulicah. Včasih prehodim tudi po več deset kilometrov, toda potem lahko delam vso noč ...« Njegov značaj in temperament je novo taktiko, ki sta mu jo priznala tudi Eisenhoiver in feldmaršal Montgomery. To je taktika tako imenovanega »dvojpega obko-ljevanja«, ki je sovjetski armadi prineslo med drugo svetovno vojno velike uspehe. Kakor trdi sam maršal Zukov, so to taktiko sicer uporabljali že v Tridesetletni vojni, toda on jo je uporabil v pogojih mehanizirane in motorizirane vojne. Prvikrat je to metodo izkoristil v bitki za Moskvo, njegovemu manevru pa so Nemci spet nasedli pri Stalingradu. Danes je maršal Grlgorij Konstantinovič Zukov obrambni minister sovjetske armade, torej vodilna vojaška osebnost v vladi. Nedvomno je tudi eden najpomembnejših vojaških voditeljev Sovjetske zveze, tesno povezan z armado in njenim vodstvom. —on. Večerne obleke za Moskvo Sovjetska zveza Je naročila na Švedskem 5000 moških večernih oblek. V Stockholmu so to naročilo tolmačili kot željo sovjetskih voditeljev po »boljših manirah v višji družbi. Ni' znano če so zaradi spremembe moskovske vlade to naročilo stornirali. Wai!her Reuther Skoraj dvajset-letna »državljanska a J ”\ vojna* med dvema največjima ameri-1 škima sindikalnima J organizacijama se je \ zadovoljivo konča-\ la; predstavniki Kongresa industrijskih organizacij 'CIO) in Ameriške ederacije dela (AFL) so se namreč pred kratkim sporazumeli da se bosta obe organizaciji združili v enotno federacijo; ta združitev bo izvedena do konca tega leta, nova organizacija pa bo imela kakih 13 milijonov članov. Po sporazumu, ki je bil dosežen med predstavniki obeh sindikalnih organizacij, bo AFL dobila v novi organizaciji dva najvišja položaja, predsednika in tajnika, medtem ko bo CIO dobila položaj organizacijskega direktorja. Predsednik nove sindikalne federacije bo, kakor vse kaže, sedanji predsednik Ameriške federacije dela George Meany, ki mu je bilo lansko leto šestdeset let in ki ima mnogo zaslug za združitev obeh organizacij. 2e pred nekaj leti je namreč stopil v neposredni stik z zastopniki nasprotnega sindikata ter se z njimi pomenil o skupnem delovanju na nekaterih delovnih področjih, kjer je bilo mogoče doseči sporazum. Pomemben položaj v novi sindikalni federaciji pa bo zavzemal tudi Walter Reuther, sedanji predsednik Kongresa industrijskih organizacij (CIO), ki je ustanovitelj Zveze avtomobilskih delavcev (VAŠV). Močno se je uveljavil leta 1946, ko se je spopadel s kom-informovskimi tendencami v ameriškem delavskem gibanju, posebej pa s tistimi predstavniki, ki so ga hoteli spodnesti v njegovi lastni sindikalni organizaciji. Življenje Wahcrja Reutherja je polno bojev. Rodil se je leta 1907 v_ Virginiji ter je po zgledu svojega očrta, ki je bil prav tako delavec, stopil v neki delavski sindikat in začel organizirati svoje delavske tovariše•. Za-radi tega so ga odpustili iz službe; odšel je v Detroit, kjer se je spet posvetil organizaciji delavcev, zaradi česar je bil spet odpuščen. Postal je prvi delavec v Fordovi tovarni. Čez dan je trdo delal, ponoči pa je študiral in se izobraževal. Leta 1932 je obiskal Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Na tej poti ga je spremljal tudi njegov brat Viktor, ki ie prav tako deloval v delavskih organizacijah in ki danes vodi odsek za mednarodna vprašanja^ pri CIO. Oba brata sta po vojni postala žrtvi teroristov iz vrst zagrizenih nasprotnikov. Leta 1949 je namreč strel iz lovske puške razmesaril VTaltenu Reutherju roko, _ dobro leto pozneje pa je bil tudi Viktor ranjen od enakega strela. Waltcr Reuther je v ZDA znan po svojem odločnem boju za zajamčene minimalne mezde, za delavske pokojnine, ki naj bi jih financirali delodajalci, za vsklajevanje mezd z življenjskimi stroški in cenami ter po organiziranju delavcev na podlagi zaposlenosti v industriji. Je odločen nasprotnik rasne diskriminacije, prav tako tud' njegov brat ViHnr. Oba ima\a družini ter živita in potujeta ze/o skromno, zaradi česar uživala med delavci veliko priljubljenost in ugled. Oba sta se že udeležila sestankov izvršnega _ odbora Mednarodne federacije svobodnih sindikatov in sta znana po vsem svetu. BISER ORIENTA ga razdelil med svoje ljudi. Dandanes sta dve tretjini otoškega prebivalstva singaleškega rodu, ohranili pa so svojo govorico še iz najstarejših časov. Večina prebivalstva Je budistične vere, nekaj malega pa je katolikov in protestantov. Na otoku je mnogo budističnih, nenavadno lepih templjev. Na otoški budizem je v veliki meri, tako v firaktičncm življenju, kakor tudi v literaturi n v arhitekturi, vplival hinduizem. Pripadniki te religije so večinoma Tamitt, ki so naslednja najštevilnejša rasna skupnost za Singalezi (nekaj nad milijon). Imenujejo sc cejlonski Tamill za razliko od indijskih Tamilov, ki so prišli na otok pozneje. Cejlonski Tamili po večini prebivajo na severnem in vzhodnem delu otoka, precej jih je pa tudi po ostalih delih Cejlona. Na Cejlonu so že skoraj tako dolgo kot Singalezi in imeli so svoje lastne kralje. Njihovi predniki so prišli na Cejlon iz različnih krajev Južne Indije kot kolonisti ali pa kot osvojevalci. Večina Tamilov Je kmetovalcev, kakor Je tudi večina Singalezov poljedelcev. Mnogo jih Je zaposlenih v javnih službah in v trgovini. Na Cejlonu Je okrog pol milijona muslimanov, ki so večinoma potomci arabskih trgovcev, naseljenih ha otoku še od starih časov. Potomce nizozemskih upraviteljev in trgovcev, ki STRAN |jTT (( S. IU. 1955 " 1 1 Južni sosed Indije, Cejlon, zelena in prijetna dežela, ki Je kot dragulj vgnezdena v Indijskem oceanu blizu Južnega konca Indije, Je imel že toliko iinen, kot menda noben drug otok na svetu. Vsa pričajo o stari civilizaciji otoka, najmanj eno od njih, namreč grško ime otoka, pa poveličuje njegovo lepoto, podobno lepoti dragega kamenja. Njegovo najstarejše ime Je »Lunka«, ki ga najdemo v mnogih indijskih epskih pesmih. Singalezi, najštevilnejši prebivalci otoka, so po navadi uporabljali to Ime, čeprav so njihovi predniki izbrali Ime »Slnhala« ali pa »Sinha-ladvvlpa«. Arabski pomorščaki, ki so se zatekali v cejlonske luke na svojih trgovskih potovanjih na Kitajsko, so ga imenovali »Serendib«. . Grki ln Macedonci starih časov so ga poznali pod imenom »Taprobane«, kar pomeni »ribnik, pokrit z rdečim lotosom«. Iz naziva »Serendib* Je angleški pisatelj tVaipoIc skoval novo angleško besedo »serendipity«, ki pomeni »slučajno odkritje prijetnih stvari, ki Jih nismo iskali«. Brez ozira na vsa ta imena je Cejlon dandanes najmlalšl domlnlon Britanske skupnosti narodov, dežela, ki Je dosegla svojo neodvisnost, leta 1948. Otok, ki ima obliko hruške, meri okrog 65.500 km2 in ima nekaj čez 8 milijonov prebivalcev. Glavno mesto Colombo Je važen In velik center trgovskega ladjevja, na vzhodni obali otoka pa Je velika morska luka Trincomalee, v kateri Je dovolj prostora za varno zasidranje cele moderne flote. Nekaj čez 10 km više od Colomba Je letališče Ratmalana, na katerem pristajajo letala vseh transkontinentalnlh zračnih prog. Po mestu Colombo sc imenuje tudi načrt za gospodarski razvoj Južne In Jugovzhodne Azije. V tem načrtu sodelujejo Velika Britanija, Avstralija, Kanada, Cejlon, Nova Zelandija, Pakistan, Malaja, Singapur, Burma, Severni Borneo in Sarawak. Verodostojna zgodovina Cejlona se začne z letom 543 pr. n. št., ko se Je na otok izkrcal osnovatelj dinastije Singalezov Vijava z malo skupino arijsko govorečih pripadnikov. Vijaya se Je poročil s hčerko nekega lokalnega pogla- varja, s čigar pomočjo Je zavzel vea otok ln Notranjost Cejlona »kriva čudovito budistično templje so v upravljanju obalnih področij nasledili Portugalce, imenujejo Burgerje. Zdaj jih Je okrog 50.000. Britancev je okrog 5.000 in le red-kokateri od njih Je na otoku naseljen za stalno, po večini so trgovci ali upravitelji gumijevih in čajnih plantaž. Od Evropejcev so prvi prišli na otok Portugalci, ki so vladali ln pokristjanjevali otočane od leta 1597, iz tega njihovega raja pa so jih pregnali Nizozemci, leta 1658. Pod nizozemsko upravo otoka se je trgovina razvila, oni so uvedli tudi svoje pravo, zasnovano na rimskem, ki je na Cejlonu se dandanes v rabi. Na otoku je mnogo ostankov lepih nizozemskih utrdb in hiš v različnih mestih vzdolž obale. Leta 1795 so se Nizozemci in Angleži zaradi Cejlona sprli, nakar so leta 1796 Angleži zasedli nizozemske naselbine. Leta 1815 so singaleški poglavarji po vrsti manjših vojn v svoji gorski prestolnici Kandy odstavili kralja in predali vse svoje ozemlje Angležem. Cejlonski kralji so vladali na otoku nad dve sto let in ostanki starih mest Anuradhapura in Polonnaruwa ter utrdb Sigiriya ln Tapahuwa še dandanes pričajo o visoko razviti kulturi in civilizaciji tiste dobe. Kot večina vzhodnih dežel je tudi Cejlon poljedelska dežela. Razvoj njene Industrije se Je začel šele potem, ko so obalna področja otoka kolonizirali Evropejci. V starih časih so v glavnem izvažali dišave, bisere, drago kamenje in slone. Kazno Je, da so na otoku pridelovali za lastno porabo dovolj hrane, predvsem riža, ki je osnovna hrana otočanov. Tujega obiskovalca prevzame veliko število vodnih rezervoarjev, iz katerih so napeljali vodo skozi manjše vaške rezervoarje ln skozi zamotano omrežje kanalov za namakanje riževih polj. Ta sistem namakalnih kanalov je spomenik spretnosti starih Singalezov. Na otoku Je dvanajst vodnih rezervoarjev, vsak s površino več kot S km!, razen njih pa še 4660 vaških vodnih rezervoarjev. V sedemnajstem stoletju je bil cimet glavni izvozni poljedelski proizvod. Angleži so poskušali uvesti sladkorni trs, pa se jim ni posrečilo. Uspeli pa so s kavo, ki so jo sadili v hribovitih predelih otoka in prodajali na evropska tržišča. Toda nasade kavovca Je uničila neka rastlinska bolezen in v drugi polovic) 19. stoletja so nasade zasaditi s čajevcem. Kot izvoznik čaja je Cejlon na drugem mestu, takoj za Indijo. Letno pridelajo okrog 135.009 ton čaja, kar Je približno ena tretjina svetovnega viška za izvoz. V šestletnem planu za gospodarski razvoj Je predvidena gradnja tovarn za proizvodnjo visoko kakovostnega kokosovega olja, umetnih gnojil, papirja, kaustične sode in praška DDT, Država Ima največje načrte za namakanje in proizvodnjo hrane, nadvse potrebne v deželi z vedno hitreje naraščajočim številom prebivalstva, saj morajo zdaj uvažati že več kot polovico potrebne hrane. Nainovejšl ln največji Je načrt Gal Oya. Ko bo končan, bodo pridobili za obdelovanje čez 100.000 hektarov zemlje za nasade čajevca, sladkornega trsa in drugih rastlin. Cejlonska vlada Ima namen oskrbeti šolanje za vse otroke. Raven šol sc neprestano dviga, usmerjajo Jih pa vedno bolj na praktično osnovo učnih načrtov. Cejlonska univerza ima medicinsko, pravno in tehnično fakulteto ter več tečajev za umetnost in kulturo. Uradni jezik je še vedno angleščina in presenetljivo je, koliko prebivalcev Cejlona govori tekočo angleščino. Znano pa je, da namerava cejlonska vlada uvesti v urade nacionalni jezik takoj, ko bo to mogoče. Odklonjeni opazovalci Zahodnonemška vlada je hotela poslati k Organizaciji združenih narodov Petra Pfeif-ferja, ki pa ga je generalni sekretariat OZN odklonil zaradi njegove nacistične preteklosti. Potem so Pfeifferju v Bonnu namenili mesto opazovalca pri vrhovnem poveljstvu Atlantskega pakta. Tudi tam *o ga odklonili. Vrhovno poveljstvo Atlantskega pakta je zdaj odklonilo tudi drugega kandidata, von Etzdorfa, češ da tudi 'on ni dovolj denaci-ftciran. Ce bodo v Bonnu predlagali še kakega takega predstavnika in opazovalca, potem bodo s tem pač vzbujali vtis, da hočejo napraviti svojo bodočo armado za naslednico Wehrmachta. MLADOST IN SVEŽINA VEJETA IZ PERILA K! JE OPRANO z OVEN^ PISMO IZ KOLNA VELEMESTO V&jfco velemesto ima svoje čare in posebnosti, ki prispevajo k njegovemu slovesu. Tako je v naših predstavah bistvo Kalna neločljivo povezano z mogočno gotsko katedralo, ki jo meščani s ponosom kažejo kot svojo največjo znamenitost, obenem pa — seveda bolj po tihem — kritično priznavajo, da je impozantna stavba stilno neenotna, saj so jo zidali več stoletij in se vidno poznajo na njej različna umetniška gledanja rodov, istočasno pa ne pozabijo grenko pripomniti, da se niso Angleži zadovoljili samo s tem, da so uničili tri četrtine mesta, temveč so vrgli tudi 15 bomb na katedralo, hi jo še sedaj obnavljajo. Mogoče še bolj kot katedrala so ponesle sloves tega mesta v svet male steklenice, ki so našle pot k milijonom lepcrte in svežosti željnih žena. Pred nekako dvema stoletjema so pričeli v Glockengasse v hiši številka 4711 izdelovati dišečo vodo, ki jo pozna danes ves svet pod imenom kolonijska voda ali v francoskem prevodu: Eau de Cologne. Po vojni so zavezniki raznesli firmo po vsem svetu in danes lahko kupite domačo »4711« tudi v Braziliji, toda stara firma je obdržala prvo mesto zaradi svoje nenadkriijive kvalitete, ki je velika poslovna skrivnost in ki je niso mogli dobiti Angleži od Nemcev s silo, Američani pa ne za denar. Menda vedo za količine, ki jih je treba zmešati ter za postopek v vsej veliki tovarni samo trije ljudje ... Čeprav je Koln izrazito trgovsko, bančni-zavarovalniško mesto, pa je v njegovi bližini ena največjih nemških avtomobilskih tovarn, ki ni bila med vojno uničena. To so Fordovi obrati, ki so si znali s svojimi cenenimi in ekonomičnimi vozili dobiti veliko tržišče. Se bi se dalo govorki o Kolnu kot o starem romanskem mestu, kamor so več kot štiri stoletja romali naši predniki in je to mesto eno redkih nemških, ki ima tudi slovensko ime: Ketlmorajn Kbln am Rhein); o siloviti gradbeni delavnosti, s katero bodo dosegli, da čez dve, tri leta sploh ne bodo več vidna vojna opmtošcnja; o velesejmu in različnih gastronomskih razstavah; toda zdaj ko je past Za nami je treba — vsaj na kratko — povedati, kako se zabavajo meščani, kajti ti so ponosni na katedralo, še bolj ponosni na bolonjsko vodo, a najbolj na svoj karneval. Kolnski karneval je vrsta praznikov, pravijo. Začne se ob novem lotu in doseže višek rta pustni ponedeljek. »V teh tednih postane nesmisel — smisel in norenje — metodično.« Okrog 40 karnevalskih družb, med katerimi obstajajo nekatere' že več kot sto let, skrbi za prireditve, ki se vrstijo dan za dnevom — največje so seveda ob sobotah, kajti potrošnja alkoholnih pijač je ogromna in z brenčečo glavo se ne da dobro delati... Vreča, cilinder in tiger V to splošna zabavo se seveda s polno pravico in uspešno vključujejo tudi študentje in tale sestavek naj kratko opiše razpoloženje S-predpustne prireditve slušateljev ekonomske fakultete. 2c pred mesecem dni so opozarjali veliki plakati na pomemben dogodek, teden dni pred priredutvijo pa si lahko našel na vsakem Tudi letaki In risane šale v vseh kiilnskih časopisih so prispevale k pustnemu razpoloženju. oglu univerzitetne stavbe modri letak, ki je vabil na udeležbo ter zraven dajal tehtna navodila: V četrtek obiskati teto Jožico in strica Ivana (»izposoditi• si denar), v petek ostati doma in se naspati (varčevati), v soboto: Zdaj pa le!, v nedeljo jesti kisle kumarice. Zavedajoč se svoje pomembnosti' — v Kol-nu je na ekonomski fakulteti vpisanih menda 6000 študentov — so izbrali največjo dvorano v mestu. Prostora za ples je bilo kljub dobremu obisku dovolj saj je igralo šest kapel v vseh prustorih. MIHIH IIHMMMIMMIIMMHIMMIIIMIIM0«MMMMIHHHIHHHHIHIIMIIHim SKOK čez k Kmalu po ustanovitvi Rudarskega oddelka na Tehniški fakulteti Ljubljanske Univerze v letu 1923 so študentje rudarstva priredili prvi »skok čez kožo«. V več ali manj enakomernih presledkih je Ljubljana doživela 13 takšnih skokov in letos S. marca bo doživela štirinajsti »skok čez kožo«. Od kod »skok čez kožo«? Rudarstvo se je razvijalo v povsem svojstvenih okoliščinah in si je zato ustvarilo svoje posebne navade. Še v srednjem veku je imelo posebne privilegije: posebno upravo, lastno sodstvo, pravico do svobodnega preseljevanja in naseljevanja v rudarskih krajih, skratka nekakšno osebno prostost, ki je drugi stanovi niso poznali. Zaradi težavnega in nevarnega dela so pri njih nastale prve socialne ustanove — bratovske skladnice. Kar je bil sprejem v rudarski slan v času naraščajoče industrije zelo pogost primer, je nastala iz tega sprejema pravcata svečanost. Novinec je moral skočiti čez odprti šaht, pozneje pa, ko so dobili šahti večje razsežnosti, pa čez kos usnja — »leder« — ki so ga imeli opasanega z jermenom in jim je služil pri spuščanju v jamske prostore in jih je varoval pred vlago, če so v rovu sedli na kamen. Ob rudarskih praznikih so se zbrali okrog šahta vsi rudarji in sprejemali novince v svoj stan. Tedaj sta dva stara rudarja držala razpeto kožo, čez njo pa so skakali novinci in si ob tej priložnosti izbirali tudi starejše In izkušene tovariše za svetovalce in zaščitnike na svoji težki življenjski poti. Pozneje so se jim pridružili tudi metalurgi, saj je njihovo delo tesno povezano z rudarstvom. Te tradicije so se v več ali manj spremenjenih oblikah ohranile do danes in prešle z rudnikov tudi na šole, ki vzgajajo rudarsko-metalurške kadre. Če boste torej v bližnjih dneh srečali na ljubljanskih ulicah sprevod »rudarjev«, ki jih vodi bruc-major v gosjem redu po mestu, nikar ne mislite, da ga študentje »že spet lomijo«. To bo le del njihovega praznika, ki ga praznujejo povsod po svetu in je od,raz težke borbe rudarjev za lepšo bodočnost vsega človeštva. TOVARNE IN TRGOVSK PODJETJA! I. m se manjše oglase: 1 cm2 slišejem ali sliko din .— 1 cm! samo * bese-im din 2A0.— Za večkratne, mesečne ali celoletne abonente pri oglašanju — znaten popust! Podrobnejše informacije dobite v oglasnem oddelku: Ljubljana, Kardeljeva ulica 6'(tel. 21-898) ali pa pri akviziterjih. F@T® KRONIK TORTA PA TAKA! LJUBLJANA — Mojster kuharske umetnosti Pero Velkavrh se je na kulinarični razstavi, ki jo je priredil hotel Union ob svoji SO-letnici, postavil z jubilejno torto nenavadne velikosti iu in oblike. ZADNJII KRIK MODE PARIZ — Ustvarjalci ženske mode imajo včasih precej nenavaden okus. To, kar vidite na sliki, naj bi bil moderen pariški čeveljček z okraskom v obliki zobatega kolesca in s peto oblike svedra. LED. LED, LED... SMUČARSKI PRAZNIK NEKJE V ARKTIKI — Arktično neurje je pokrilo krov ladje s tonami LJUBLJANA — Stolp nove 60-metrske ledenega oklepa, zaradi česar je postala ladja nestabilna in je pretila ne- skakalnice v Ljubljani, ki je doživela varnost, da se bo prevrnila. v nedeljo svoj svečani krst.- zamorka, staroegipčanska žrečica (primojduna, spot ne vem, kako se glasi ženska oblika od »žrec«). Toda naj bo dovolj in naj ostane še nekaj prostor« za maske. Če bi bil natečaj, kateri maškari prisoditi prvenstvo, bi takoj pokazal na dva pretendenta za prvo mesto, toda med njima bi se težko odločil. Prvi si je najprej dobro zmršil lase. Potem je daj nase suknjič brez rokavov, ki ga je ukrojil iz prečiste vrečevine, sešil ob straneh, segel pa mu je do srede beder. Namesto nogavic si je privezal okoli gležnjev snope slame. A kaj vse to proti dekoraciji na suknjiču! Videli ste lahko najbolj čudovite glave, napise, prebodena srca, jetra in cigarete, pa nalepljene izrezke iz časopisov. Skratka, po mojm mnenju je bil mož zelo originalen. Toda po zgledu pomembnih piscev prepuščam odločitev o popolnejši originalnosti spoštovanemu čitatelju. Drugi pretendent si je namreč ogrnil preprosto odejo, jo spel na dveh koncih pod pazduho in pri kolenu —, na glavo pa poveznil, z ročajem naprej, svetleče sito... Moj opis bi izgubil na popolnosti in sočnosti, če ne bi omenil še ogrlic in ostalih okraskov, ki so jih nosile dame. Ena je imela okrog vratu deset preluknjanih limon, druga dober ducat cigaretnih škatel- — bržčas praznih — tretja je nosila na hrbtu napis: »Čakam Te« in četrta »Se priporočam«. Ob ksilofonu Kdor je prebral naslov drugega poglavja, se je prav gotovo že vprašal: »Kje pa sta ostala tiger in cilinder?« To sem prihranil za konec, kot mora priti po dobrem obedu še torta. Naj bo torej posvečen zadnji del bolj ali manj diletantskemu opisu plesa, to je gibov, ki jih pod tem nazivom danes izvaja nemška mladina. Ameriški vpliv, ki je prodrl ne samo v tehniko, marveč v vse načine udejstvovanja, se je tu pokazal v vsej svoji — dela/ bi — elementamosti. Kdor hoče videti najbolj divje plesne akrobacije, boogie-zvoogie ah mambo v čisti izvedbi, mu ni treba v Ameriko, temveč je dovolj, če se ustavi v Zahodni Nemčiji. Pozanimal sem se, če plešejo tako tudi v SE ZABAVA Mislite si osrednjo dvorano, veliko približno kot naš Tabor. Sredi plesišče, v levem zgornjem kotu orkester za moderno jazz glasbo in v desnem orkester za domačo glasbo, okrog in okrog pa po več vrst miz. Iz te dvorane je le nekaj korakov v manjšo s priključenim barom, pritličje niže pa je velika hala in tam je igral posebno divji orkester za posebno divje plesalce, a teh tvi bilo malo. V podzemlju, nazvanem katakombe, so majhni prostori, kot so n. pr. v gostilni Koper v Ljubljani in .tudi strop je zelo nizek, da je »razpoloženje intimnejše«. Tudi razkošne podobe na stenah ne morejo osvežiti zraka, ki duši, a vročina in gneča menda niti najmanj ničta motili zadovoljnih parov, ki so se tu pod silo razmer gibali v dokaj zmernem ritmu, če bi hotel kdo še podrobnejši popis, naj si misli, da je sardina, zaprta v škatlo, in si bo kar dobro predstavljal položaj. Oblačilo je bilo pri,puščeno vsakemu na izbiro. Nekaj študentk se je odločilo za dolge vlečke z globokimi izrezi — til, svila, ar-gandi, in nekaj študentov za temne obleke, toda najmanj, kar je moral vsak od njih prispevati h karnevalskemu razpoloženju, je bila velika bela papirnata roža v gumbnici in turški fes... Vas zanima,, bi radi, da »prenesem izkušnje«? Zakaj pa ne, saj sem se izvrstno zabaval in moram priznati, da so bile nekatere izredno duhovite ter da Koln ne slovi zaman kot veseljaško mesto. Nastopili so popolnoma oblečeni ljudje, n. pr. arabski šejk, ki je kljub obupni vročini obdržal na sebi šal, tako da je bil viden samo del obraza, pa tudi tako dekoltirani, kot smo jih navajeni s plaže. V tem so se Posebno odlikovale zastopnice nežnega spola. Saj vsakdo pozna tista drobna oblačila, ki jih nosijo dame poleti, ko se vračajo s kopanja. Segajo do srede boder, zgoraj pa jih tudi ni dosti. Zato je bilo pa tako odličnih dam dosti, a veliko konkurenco so jim delale ozkohlač-nice. Tudi te vsi poznamo: pisane, prav ozko se oprijemajoče hlače, ki segajo malo do kolen pa zelo napete filigranske jopice. Potem so bili še posebni tipi: šolarka, lovka (oprosti tov. urednik, kako je ženski spol besede lovec), Vzhodni, pa so dejali, da podobno, vendar mnogo bolj umerjeno. Ko sem gledal neumorne plesalce, ki so se vrteli, približevali drug drugemu in odbijali kot biljardne krogle, bliskovito premikali noge — zdaj podplate, potem kolena —■ 'skakali in se ob zadnjem ksilofcmistovcm udarcu popolnoma izmučeni, s potnimi sragami, umaknili v zatišje, sem se nehote moral spomniti na srednjeveške prckrščevalce ter na njihove svetovidovske plese. Moderni plesi danes nimajo več oblik, temveč so prosta improvizacija, Pri nekaterih se enako udejstvujeta oba partnerja, pri drugih samo »dama« in zdelo se je, da so se te vedno dobro počutile, čeprav so morale pošteno »garati«, Posebno sta mi ostala v spominu dva para. Plesalec v prvem paru je imel frak — najbrž ga je nosil njegov prednik ob največjih svečanostih, mogoče celo za procesijo — na glavi pa pokvečen cilinder. Plesalka je bila tiger. Oblečena od nog do vratu, z razgaljeno levo ramo, v blago, ki je bilo povsem podobno tigrovi koži, je bila pač zelo posrečena maska. Torej sta plesala frakar in tiger! A kako! Stari ljudje bi se pač križali! Ona je skakala naprej in nazaj, on pa se je počasi premikal, nenadoma izbruhnil v ne preračunljivo gibalno kombinacijo nog, rok, škricev in cilindra, pa se spet umiril in dostojanstveno zavijal oči navzgor in navzdol. Drugi par sta bila mornar s črnim metuljčkom na golem vratu in rdeče-črni vrag z repom. Okrog njiju je bil vedno prostor, kajti v ekstazi sta bila kot slepa in sta se brezbrižno zaletavala, v vsakogar, ki nj spoštoval njune pravice do »absolutnega izživljanja«■ Godba je neumorno nabijala, če je nehala tu, so šli pari v drugo dvorano in se tam dalje zabavali, kdor pa je preveč pil, je lahko zavil v poseben prostor, ki bi mu lahko rekli »bruhališče«, (tov. urednik ali boš posredoval, da bodo sprejeli novi izraz v slovenski pravopis), kajti Nemci so temeljiti, preden kaj zgradijo, vse premislijo in takšen prostor je pac nujen pri zabavnih prireditvah. Prej ko se poslovim, še besedo, dve o frizurah. Kljub temu, da najdete še vedno nemška dekleta s kitami in jih je precej z normalno dolgimi lasmi, je zdaj še vedno na višku mode kratka, precej razkuštrana frizura, tendy, toda najnovejše vesli iz Pariza napovedujejo že spremembo na tem oblačnem (v oblake segajočem) področju. Kmalu se bodo pojavile asimetrične frizure — na levi strani bodo lasje precej daljši kot na desni, kjer se bo uho videlo, medtem ko ga bo na levi strani pustil slutiti le še uhan. A to je že mimo ' karnevalskih meja .., VLAD/MIR BONAČ Nadomestilo za giljotino V Franciji nameravajo odpraviti giljotino, niso pa še izbrali nadomestila za to dediščino francoske revolucije. Predlog, naj bi obsojence na smrt zastrupljali s plinom, je bil takoj odklonjen, ker so še v preživem spominu plinske celice v nacističnih uničevalnih taboriščih. Odklonjeni so bili tudi predlogi o usmrtitvi obsojencev z obešanjem in na električnem stolu. Nekateri medicinski izvedenci so menili, da je smrt na električnem stolu prepočasna. Verjetno je, da se bodo odločili za usmrtitev z ustrelitvijo, kajti giljotine ne marajo zamenjati z navadno sekiro, s katero sp v nekdanji Nemčiji obsojencem sekali glave. Nadomestilo za giljotino hočejo najti čimprej, da ne bi v časopisju prišlo do razvlečenih debat o načinu justifikacije ter tudi o problemu smrtne kazni. Na vsak nečin bo kmalu spremenjen 12. člen francoskega kazenskega zakona, ki pravi, da bo obsojencu na smrt »glava ločena od trupla«. ”TT« 3 STRAN III. 1955 T1BOR MENDE KITA7JKA Načelo, da je suženjstvo odpravljeno, sicer ne velja po vsem svetu, toda ker na splošno vendarle povsod in skoraj vsi priznavajo njegovo pravilnost, je do njega mogoče zavzeti tri stališča, Lahko se usedemo in mirno čakamo, kako se bodo dogodki razvijali in pri tem nič ne napravimo. Tega se drži večina ljudi, ki so zgubili sleherno upanje, da je mogoče karkoli popraviti in potrebujejo pomoči bodisi pri razmišljanju bodisi pri delovanju. Drugo stališče je v tem, da priznamo nujnost, ki terja hitre ukrepe zoper bedo. To sicer priznavajo mnogi, ki pa vendar hočejo z ukrepi počakati, kolikor je pač mogoče. Jasno je, da se s tem stališčem ne strinjajo tri četrtine človeštva, ki živijo v bedi in sužnosti in ki se jim zato mudi, da bi spremenilo razmere, pa čeprav z nasilnimi in nezadržnimi posegi. Tretja možnost, ki jo ima Zahod, je pogledati stvarem v oči in priznati, da svet ne more ostati negihen in poslušen v okviru tistih pravic, ki si jih lastijo nekatere priviligirane države. Pred tem zgodovinskim gibanjem pa si najpametnejši prizadevajo usmeriti vse delovanje v smer, ki bi onemogočila vojno med tistimi državami, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, pač pa sprožila složno koeksistenco, koristno za obe strani. To bi bila največja, a tudi najtežja naloga, ki bi jo lahko izvedla naša generacija... Toda ta problem zahteva hitro rešitev. Knjige, govori, članki, odbori in stranke neprestano predlagajo načine, kako naj bi se lotili tega velikega dela. Najrazličnejše sile, med katerimi jih je mnogo s humanitarnim obeležjem, se trudijo najti pravilno pot. Kako je mogoče, da je ta nova koncepcija o sodelovanju med narodi tako hitro pridobila na veljavi? Kot vselej v zgodovini je k temu uspehu prispevala vrsta na videz nepovezanih činitcljcv Razvoj prometnih zvez in obveščevalnih sredstev je pripomogel, da so bila »nerazvita področja« laže in hitreje poučena o lastnih možnostih. Istočasno je nastanek novih svetovnih težišč prisilil zahodni svet, da je začel nekoliko bolj razmišljati o pomenu, ki bi ga lahko Imele kolonialne množice kot vojaki te ali druge sedanje velesile. Sovjetska zveza se je kmalu zavedela, da lahko okrepi svojo moč predvsem z ekspanzijo navzven: s stroji in ljudmi. Glede prvega je morala računat! na Evropo, glede drugega na Azijo. Primer s Češkoslovaško govori za prvo rešitev, primer s Kitajsko opozarja na drugo. Zahod se je zgrozil, ko je zagledal ZSSR na čeiu tolikih ljudi in takšnih virov in se je zato začel nekoliko bolj zanimati za usodo drugega dela človeštva, ki še ni izreklo zadnje besede glede svojih simpatij. Pred dvemi ali tremi stoletji so tujci pregnali in uničili obrtnike v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki zato, da bi njihovi rojaki bili prisiljeni kupovati gotove proizvode, ki jih je prodajal Zaho;l; te ljudi so prisilili, da pridelujejo več bombaža in jute, da izkopljejo več rud in zmeljejo več sladkorja, s katerim bi potešili potrebe zahodnih potrošnikov. Zato pa je sedaj njihovo gospodarstvo v razsulu, brez strojev, njihovo kmetijstvo je zaostalo, njihovi potomci pa bolni, lačni ter potrebujejo hitre pomoči. O tej pomoči so že veliko govorili in izrečenih je bilo precej lepih besed. Toda kaj so dejansko storili? Na delu je ducate uradov in organizacij, ki imajo večkrat nasprotujoče si cilje. Od strokovnjakov »Točke IV« do uradnikov »Plana Colombo« in predstavnikov »Tehnične pomoči«, se pravi — na tisoče ljudi si prizadeva naučiti domorodna ljudstva branja in pisanja, bolje obdelovati polja, kopati vodnjake in uporabljati sodobna proizvajalna sredstva. Poleg čistih in nesebičnih duš, ki to opravljajo, pa najdemo tudi ljudi, katerih glavna skrb je v tem, da izpolnijo svojo uradno dolžnost v službi daljne države, ki jih je poslala v tuje kraje. Nameni njihovega delovanja so raznovrstni: zdaj gre za pošteno vnemo ali za prosvetljeni patriotizem, zdaj spet za težnjo, kako si pridobiti zaveznike za vojno, ki bo morda izbruhnila v prihodnosti. Toda kljub vsemu pa vsi skupaj nimajo dovolj denarnih sredstbv, da bi lahko rešili samo skromen del tega neizmernega problema. Če je res, da vsi ti ljudje — ali skoraj vsi — soglašajo, kako potrebno je odpraviti očitno neenakost našega sveta in to predvsem zaradi varnosti in blaginje Zahoda, potem kaže, da to prepričanje vendarle ni tako močno, da bi lahko pripravilo zapadnjakc, naj vsaj nekoliko popustijo zadrge na svojih mošnjah. Poseben odbor strokovnjakov, ki jih je izbrala Organizacija Združenih narodov z namenom, da bi proučili problem »nerazvitih področij«, je prišel do sklepa: če hočemo, da bo 1.5B0 milijonov ljudi, ki živijo na tem področju, povečalo svojo proizvodnjo, pa Čeprav v začetku samo za 2V0, bi morali letno na tem področju investirati skupno za 1<1 milijard dolarjev. Ce upoštevamo, da se število prebivalstva na svetu vsako leto poveča za l,25"/fl, bi tudi izboljšanje* življenjske ravni za 2°/» na leto ne pomenilo prav nič izrednega V ZDA in tudi v Sovjetski zvezi je ta ritem precej hitrejši. Četudi je to povečanje še tako skromno, bi vendar pomenilo odločilno spremembo v sedanji omrtvičennsti, ali še pravilneje: v sedanjem počasnem propadanju. Toda dežele z »nerazvitega področja« dobivajo iz tujine veliko manj kot 11 milijard dolarjev na leto: določili so jim pravzaprav komaj desetino omenjene vsote, pri čemer pa je razdelitev teh sredstev zelo nepravična Največji delež dobiva Latinska Amerika, ker je med kontinenti ki potrebujejo podporo, najbližja Združenim državam Amerike. Pa tudi tam gre ta kapital večinoma za petrolejsko industrijo Večja in neizmerno bolj naseljena področja ne dobivajo skoraj nič! Na drugi strani je isti odbor strokovnjakov upošteval sedanje razmere v »nerazvitih« državah in zato priporočil, naj bi najprej pripravili okoliščine za uspešno uporabo sredstev, preden bi se odločili za injekcijo s tolikšno količino dolarjev. Potrebna bi bila pripravljalna doba, da bi lahko vzgojili osebje, ki naj bi sodelovalo pri tej veliki reševalni akciji. Za te pripravljalne dobe naj bi ustanavljali eksperimentalne kmetijske postaje, izobrazili vsaj minimalno število kvalificiranega osebja in zboljšali zdravstvene razmere ljudi vsaj toliko, da bi lahko vzdržali bližnje napore. Razume se, da tovrstne naloge ne zanimajo privatnih kapitalistov Izvedba teh pripravljalnih del pa bi terjala letno po 3 milijarde dolarjev; tako so vsaj cenili strokovnjaki. fmum Ne glede na svojo skromnost pa ta priporočila niso rodila uspeha. Nekatere države ali skupine držav so predlagale še dopolnilne pripombe. Večina teh pripomb se tiče posameznih problemov, toda vsem skupaj je bilo usojeno, da ne bodo nikoli zagledale belega dne, kajti na razpolago so bila povsem ne- zadostna finančna sredstva, čeprav pomenijo 3 milijarde dolarjev, ki so jih predlagali strokovnjaki, precej manjšo vsoto, kot je znašala letno Marshallova pomoč, namenjena petkrat manjšemu številu prebivalstva z neskončno manj perečimi potrebami! Te tri milijarde dolarjev ve-Ijajo toliko, kolikor znaša l"/o narodnega dohodka Zahodne Evrope, Avstralije, Nove Zelandije, ZDA in Kanade, se pravi tistih držav, katerim so predlagali, naj finansirajo ta načrt. Ta vsota tudi ni nič večja od povsem majhnega dela vsote, ki jo prebivalci teh držav potrošijo vsako leto za zabave, cigarete in drugi luksuz, brez katerega pa bi prav lahko shajali. Ta vsota bržkone ni previsoka, zlasti če pomislimo, koliko nekatere države potrošijo za različne naložbe in druge namene. Med 1905 in 1913 je izvoz kapitala iz Velike Britanije znašal povprečno 7»/. britanskega narodnega dohodka. Združene države več6kot*5 7»/ P„°,rjn‘ razlIa,e P"*0-«!* darila, ki veljajo skupaj vce kot 7/»njihovega narodnega dohodka. Vse pa kaže, da se tamosnjim ljudem zdi primerneje nalagati denar v podjetja, ki hitro vračajo dobičke ali dividende, kakor da bi se lotili pro-oiema, ki konec koncev ogroža temelje zahodnega sveta. Očitno je, da razpravljanja o pomoči, potrebni gospodar-razvo'>11 trch žctrli» človeštva, pomenijo prav malo, če ni Udatkoc kl VUhPr PraVaj?a V ta ni,men žrtvova“ ni“ dvajsetine izdatkov, ki jih sicer daje za oboroževanje. tfsa.b,i ™oraI> nujno izvesti drugačne ukrepe. Najprej a to sele tedaj, ko bi bila dejavnost jasno začrtana, — b: morali določiti enotno upravo, ki bi vse to vodila, namesto vrste nasprotujočih si organizacij, ki se sedaj ukvarjajo s tem problemom. Brž nato pa bi morali osnovat! tak sistem, po katerem bi vsaka sodelujoča država prispevala v skupen fond določen odstotek iz svojega narodnega dohodka. Ta »mednarodni davek na dohodek«, namenjen svetovni blaginji in utrditvi svetovnega miru, bi ne bu prav rac izrednega in bi se nemara vsem zdel sprejemljiv, kajti zaradi njega bi ves naš svet lahko skladno napredoval: mednarodna pomoč bi s tem dobila nadomestilo v skupnem načrtu, ki naj bi zagotovil vsem ljudem mirno bodočnost, slonečo na večji enakosti, kot je bila doslej; vso to dejavnost pa bi nadzorovala osrednja uprava^ ki bi lahko presodila, kdaj in koliko te mednarodne pomoči je treba določiti narodom, ki zanjo prosijo. Ta načrt se zdi morda utopičen, kajii našli se bodo ljudje, ki bodo trdili, da kaj takšnega ni mogoče izvesti v sedanjih razmerah. Toda tem dvomljivcem bi lahko postregli z dokazi, ki pravijo, da so države že mnogokrat združile svoje napore in svoja sredstva, ko so hotele izvesti nalogo, ki je bila vsem koristna. Tako je na primer na razpolago dokaz boja zoper epidemije; sedanja nevarnost pa je daleč hujša od vsake epidemije. Bolezen izbira posamezne žrtve, toda civilizacije propadejo v celoti, brž ko so začele razpadati... Gre še za vprašanje, kakšen odnos bi lahko do tega načrta zavzela Sovjetska zveza? Odgovor je težak, kajti malo je verjetnosti, da bi njeni voditelji želeli napisati svoja imena na spisek sodelujočih pri tem načrtu, ki najbrž ni povsem v skladu z njihovimi interesi. Vendar se ta odnos prav lahko spremeni in tudi Sovjetska zveza z 800 milijoni ljudi, ki jih združuje v svojem bloku, bi lahko v prihodnosti pristopila k tej splošno človeški nalogi... Prav lahko pa se tudi pripeti, da tega načrta nikoli ne bodo izvedli. Žeja po oblasti, nacionalna nasprotja, združena s kontinentalnimi in ideološkimi nesoglasji najbrž ne bodo izgilnila zgolj s potezo peresa in spori med državami bodo slej ko prej ostali področje, kjer se križajo predvsem posamezni interesi, ne pa toliko načelna stališča. Toda ne glede na te poteze človeškega značaja, ki obstajajo, odkar ljudje pomnijo, je vendar mogoče, da se bo naposled pojavila želja po brezstrastnemu raziskovanju, kar naj postane tudi sredstvo, s katerim bo mogoče odpraviti doslej neogibne spore zaradi nasprotnih interesov in s tem vskladiti smotre, ki jih ima zahodni svet, s težnjami ostalega človeštva. Z vsem tem pa bi ne smeli zavlačevati. Pot gre lahko samo navzgor ali pa navzdol; a naposled niti ne gre več za določitev smeri, pač pa samo še za izbilro, kako hitro bomo vse to izvedli... »SP Wi m "M im II M B! II Sap ■&!5 st® W£ 1*7,i. S$S5 SiS® k''?'* m b'?/, S&j? 1 t|f 'Ji}T5 "/M 'Ji)?-' /M a 1 % 7M 'j&rJ '/M 'JUR 'JiVrJ yM 'Ji>t3 m 'M 7M Ji>75 yM l!i>T5 'm ms ma-j 1 §1 #3 $f§ IS 'Ji}1? vtsfi 4« #3 41 yM II $ m IZPOD SITA Preljuba vstopnica Iza kino! Čakanje v vrstah za vstopnice naših kinematografov je pogosto prav zabavno in kratkočasno. Ce tedaj opazuješ ljudi, vidiš marsikaj. Tam stoje na pol otroci, mladi fantje in dekleta v polnem razcvetu, odrasli moški in ženske in tudi starih ljudi ne manjka. Med njimi so veseljaki, ki zabavajo sosede, so pa tudi pusti in sitni ljudje, da jih komaj prenašaš. Kar zazebe te, če jih samo pogledaš. Naše žene pravijo, da so moški v vrsti veliko bolj nestrpni in neučakani kakor ženske, kar bi bilo verjeti, saj so ženske pred leti dovolj prečakale v vrstah, pa so se gotovo Že privadile čakanju. Morda pa je to samo pretiravanje, po načelu, da vrana vrani, saj veste kaj! Ob takem čakanju si povedo ljudje marsikaj — sve i svašta, bi dejal Srb. Govorijo o cenah po trgovinah in na trgu, o filmih, o plesih in zabavah, o toaletah, o metrih in izvoru blaga, ki je šlo v te toalete in podobno. Gospodinje zvedo, kje se kupi kako blago po ugodni ceni, možaki pa, kje sta boljša in cenejša vino in prigrizek in katere cigarete imajo ta teden boljši tobak — saj se kakovost posameznih cigaret menja z vsako partijo proizvodnje. Mladina se meni o svojih profesorjih, nalogah in »čikth«, pa tudi o filmskih igralcih in o tem, kaj pride na spored v naših kinematografih. Vse to ni čudno — čakanje traja najmanj uro, dve, pogosto še več in utrujenost je treba nekako pregnati! Vendar tudi brez razburjenja ne gre. Nedavno nas je zabaval dečko, ki je bil sila neugnan in vsa opominjanja niso nič zalegla. Končno je razbil pri blagajni steklo. Prihiteli so uslužbenci kina in so ga | ^jfcganJncb žena ALpo^ajC&a, j : ' ikArtutieJiJca' * /5 m : zapisali, seveda z naslovom staršev vred. Povedali so mu, da naj starši pripravijo za steklo tisočak. Spočetka je bil fant zaskrbljen, potem pa je dejal: »Kaj zato? Malo bom našeškan, potem bodo pa odšteli onega jurčka, Saj mama tako pripoveduje, da gre s tisočakom na trg pa se niti ne pozna, kam ga je dala!« Vsi smo občudovali to nadobudno in velikopotezno mladino. 'Kaj je zanje — jurček! Večkrat pa pride tudi do prerekanj in prepirov. Posebno takrat, kadar poskušajo stopiti v akcijo »padalci«. Zadnji pride, pa hoče dobiti vstopnico prvi. Napravi se kar Francoza in se poskusi vriniti kje , spredaj v vrsto. Tedaj pa čakalci branijo svoje pridobljene »položaje«. Saj so žrtvovali dovolj časa in potrpljenja. Pogosto tudi protestirajo proti navadi, da pozni »prišleki« oddajajo svoja naročila znancem pa tudi neznancem kje spredaj v vrsti. Tako se naberejo takemu posredovalcu naročila za 20 in tudi 30 do 40 vstopnic in ko pridejo potrpežlivi čakalci na vrsto, ne dobijo več vstopnic ali pa vsaj ne želenih prostorov, ker so jih pobrali oni, ki so prišli zadnji, a so našli spredaj v vrsti ljudi, ki so kupili vstopnice za nje. S tem v zvezi je tudi vprašanje invalidov. Nihče nima nič proti temu, da invalid, ki težko ptoji, dobi brez čakanja vstopnice zase in ožjo družino. Toda to obzirnost do invalidov le-ti pogosto izkoriščajo in zlorabljajo. V mnogih delovnih kolektivih imajo zaposlene tudi invalide in te invalide pošljejo po 40, 50, 60 in več vstopnic naenkrat za ves kolektiv. Eden naj čaka, drugi pa dobi! To nikakor ni prav. Nedavno je bil kraval tudi zaradi nekoga, ki je imel nogo sicer v mavcu iif se je napravil oziroma proglasil za inva-• Uda ter vzel 15 vstopnic brez čakanja« Jasno je, da take prednosti čakajoči ne gledajo mirno! Pa še nekaj smo opazili. Naši kine•* matografi sicer izjavljajo, da vstopnic ni mogoče rezervirati, kar je edino prav, saj bi jih sicer sploh ne ostalo za druge. Vendar je videti, da tako rezerviranje le obstaja, najbrž po liniji poznanstva in zvez, po liniji stricev in tet ali pa celo po botrinski liniji. Zlasti v kinu Union se to večkrat dogaja. Nedavno mi je pripovedovala znanka, da je hotela po daljšem čakanju, ko je bila druga v vrsti, vstopnice za mesto, kjer običajno sedi. Toda od 9. do 6. vrste ni bilo več vstopnic, šele v 5. vrsti! Jezila se je, nato pa se je vdala v usodo in vzela 5. vrsto. Druga čakalka nekaj dni prej pa je bila bolj odločna in vztrajna. Ko. se je dogodilo prav nekaj podobnega (bila je prva v vrsti, pa ni bilo več niti 9. niti 8. vrste) je iz javila: »Rezerviranj ni, torej morajo vstopnice biti. Zahtevam vstopnice, pa jih najdite, kjer hočete. Ce jih takoj ne dobim, pojdem v pisarno in še naprej, če bo treba!« In blagajničarka je brez besede segla po precej debelo kuverto v neki stranski polici in je v njej poiskala želene vstopnice. To imenujejo v kinožargonu: »Rezerviranj ni, ni po ocu ni po stričevima!« Da pa ne bodo Ljubljančani užaljeni, moram povedati, da vse to ni samo ljubljanska razvada. Tudi drugod jo poznajo, toda znajo jo energične je in temeljiteje zdraviti in odpravljati. Tako se je n. pr. nedavno dogodilo v zagrebškem elitnem kinu »Istra«: pred blagajno je čakala dolga vrsta potrpežljivih čakalcev. Ko so že pričeli prodajati vstopnice, pride k blagajni moški in prosi, če sme preko vrste vprašat, ali še imajo vstopnice za predstavo ob 19.30. Ko mu blagajničarka pritrdi, odide. Po nekaj minutah se pa vrne, stopi k blagajni ter reče: »Ce imate vstopnice po 70 din, mi jih pa dajte pet. Blagajničarka, ki ni vedela, da mož ne stoji v vrsti, mu jih da in sprejme denar. Čakalci niso takoj opazili, kaj se dogaja. Tedaj pa stopi k vsiljivcu neki starejši čakalec in ga vpraša zakaj ne stopi v vrsto. Oni, ki je držal v roki vstopnice, mu odgovori: »Za-što bih hodio u red, kad ste vi takve bu-dale, da mi dozvoljavate dobiti karte l preko reda?« Starejši čakalec ne reče nič, pogleda možaka in mu iztrga iz roke vstopnice, jih raztrga na drobne koščke, vrže na tla in reče: »Sad čete valjda u red?!« Predrznež ni zinil niti besede in je naglo odšel, da ne bi še kaj hujšega izkupil. Prihodnjič si bo dobro premislil preden bo izjavil, kdo je — budalo! Kakor je videti, pri čakanju na vstopnice ne manjka zabave, vsi se vadimo v potrpežljivosti (zelo koristna in potrebna lastnost v današnjih časih!!), pa tudi jeze in razburjanja je precej. Vse to samo zaradi teh nesrečnih gibljivih slik, ki so nas tako zgrabile v kremplje, da je film postal mnogim vsakdanji hruh št. 2 in ne more- | SocloCna Žena AAjv&iaJC&a j : vecU ic Ce foaJCe&tcL nveCa I 1X0 jo biti brez njega, prav tako kakor ne morejo biti brez kosila. Ker je tako — menijo marsikje v upravah ljubljanskih kinematografov, da so gledalci zaradi njih, a ne predstave zaradi gledalcev. Zato seveda ne uredijo prodaje vstopnic. Ce bi pa obiskovalci znali napraviti vtis, da morajo predstave iskati gledalce in ne obratno, bi bilo marsikaj bolje. Tudi izbor filmov! Omejimo povpraševanje in ponudba bo ugodnejša! (—?!—) i'. '• : ■£■1-1.*■ H3 Stalin: »lo-va-ri-ši!« S štirimi avtomobili so se Istočasno odpeljali. Toda ne po avtostradi v Moskvo, marveč okoli Moskve. Eiche In njegov štab, ki so Moskvo dobro poznali, so domnevali, da jih peljejo v Lefortovko, zloglasno jetnišnico. Toda nenadoma se je kolona obrnila proti Lapšimu. Tod bi lahko prišit samo k štabu slavne moskovske proletarske divizije! Eiche je vztrepetal. Torej je, nekaj tednov po padcu maršala Tuhačevskega, vendarle prišlo do spora! Ali je zato kremeljska divizija stopila v akcijo? Alj pa naj »železna garda« samo podpre današnjo bitko? Ko je Eiche pet minut po enajsti vstopil, je bila velika klubska dvorana polna: gneča funkcionarjev, pokrajinskih šefov, direktorjev industrijskih obratov in Inštitutov, profesorjev, komisarjev in ljudskih komisarjev — skratka elita sovjetskega aparata. So vsi žrtve? Vsi na mah? Komaj da so se pozdravili in niso več spregovorili. Vsi so biili razburjeni in nihče ni zapazil, da nobenemu prisotnih niso odvzeli pištole. Nihče ni opazil, da razen navadne straže (vsekakor podvojene) ni postavljen noben posebni kordon. Čudno. Pri več kot 600 povabljenih! Zavesa se je premaknila — toda samo do polo vice. Pred skromno mizo na odru je stopil... Stalin! Vsi so strumno vstali, toda nihče ni zaploskal, nihče zavpil, vsi so čakali. .. In Stalin Je pritajeno, vendar zelo jasno — tako tiho je bilo v veliki dvorani — spregovoril: »To-va-ri-šl!« Slišati je bilo, kako so se ljudje oddahnili. Torej vendar ni pripor! Nato so zaploskali — morda nikoli .prej tako spontano ln tako navdušeno kot danes; s tem aplavzom so se končale ure najhujše negotovosti. Stalin ga je prekinil z naglo kretnjo. Nobenih vprašani »Ne! Ne tu in ne danes! Da smo se danes zbrali tukaj, ni niti poskus niti vaja. Tudi ni kampanja, marveč znak za enkratno državno dejanje, prvi korak na zelo dolgem pohodu. Kam vodi ta pohod, bo vsak pravočasno izvedel. Tu ne to nobenih vprašanj! Gre samo za to, da določimo smer. Kar smo doslej storili, se neokrnjeno nadaljuje — samo hitreje, temeljiteje ln še v večjem obsegu. Istočasno pa se šele začne. Dolgo bo trajalo! Najprej ga m ramo zavarovati. Zapisali ne boste niti ene besede. Vsakdo naj počaka, dokler ne izve, kaj ima opraviti. Potem, ko bo do tega prišlo, ne bo niti minute zakasnitve, nobenega kaj in nobenega čemu! Nobena beseda ne sme biti ponovljena, 0 nobeni besedi ne boste razmišljali. Vse boste ukazali samo ustno. Nikogar ne bomo vprašali, če je mogoče, vsakdo naj ve: biti mora mogoče! Za premišljanje, za pomisleke nimamo časa, zato jih moramo že v kali zatreti. Vse to ne velja samo do nadaljnjega, marveč odslej za vedno. In zdaj še dvoje sporočil.« Andrej Zdanov, drugi partijski sekretar — ali »priganjač«, kot so mu rekli — je pristopil. »Kar ste pravkar slišali,« je začel, »je morda šele delo po-jutrlšnjega dne. Toda že danes bomo preizkusili vsakega, če je za to delo tudi sposoben. Ze leta pospešujemo prevzgojo, sedaj pa jo zahtevamo od vas. Kdor je svojo diplomo doslej zamudil, naj jo takoj nadoknadi. Spregledovali ne bomo več. Kdor bo izpadel, naj sam sebi pripiše! Ze danes bomo marsikaj spremenili, tako da bomb jutri pripravljeni in sposobni.« Po Zdanovu, Stalinovi desni roki, je prevzel besedo Lavren-tij Berija, Stalinova levica. Ni bil minister, niti član Politbiroja, toda že nekaj časa so vedeli, da bo še daleč prišel. |H Tako tesno kot koža »Kljub naglici, s katero pripravljamo ta pohod, ne bo tako dolgo nobenih pojasnil, dokler ne bo dokončno zagotovljeno, da se nobena beseda ne bo Izgubila. Vse to zahteva najprej obzidje in zgradbo samo. Vse, kar smo doslej imeli za popolno, ne velja nič. Vadili bomo toliko časa, dokler ne bo tako tesno zavarovano, kakor naše telo s kožo. Nobena zahteva, ki nam jo bodo postavili, nas ne sme presenetiti; nobena nas ne sme strašiti.« Medtem ko sta Zdanov in Berija govorila, je Stalin stal ob strani. Zdaj je spet povzel: »Dovolj smo povedali, da boste razumeli resnost zadeve. Kdor ne razume, ta tudi ne šteje več! Nihče naj se ne Izgovarja a bU(mi)viijdhi. '— * * * ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ! C d 24. februaria dalje razprodajamo zimsko blago vseh vrst f z WB Xpopustom, dokler traja zaloga ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Sest čokatih črncev je sedelo v dolgem čolnu ob obrežju reke Niger, kakor da bi me pričakovali. Imeli so odurne obraze in slonokoščene okraske na gležnjih. Povabili so me v čoln in zagotovili, da me bodo varovali in mi služili. Vstopil sem v čoln. Vožnja je bila prijetna. Ko smo prispeli do vasi Ansongo, so nas domačini, ki so pritekli k obrežju, burno pozdravili. Ogledovali so me z velikim zanima- o se pripeti samo. ... v Dijonu: V hotelu »Terminus« so uvedli donosno novost V vsako hotelsko kopalnico so vzidali napeljavo za belo in rdeče vino. Kmalu so ugotovili, da spije vsak gost povprečno dva in pol litra vina na dan. ... v Italiji: Neko dekle je pri sodišču zahtevalo odškodnino, ker je zaradi prometne nesreče dobilo živčni pretres in se nenadoma spremenilo v moškega. ... v Pennsylvaniji: Albert Lapin- sky je prepričal sodišče, da so ga tjudje vsepovsod zasmehovali zaradi prevelikega nosu in da ga je prav to spravilo na kriva pota. Zato je sodnik odločil, da bodo zaporniku ta čas, ko bo zaprt, z lepotnimi operacijami popravili nos. njem in nekateri so mi pretipali obleko in celo obra»z. 2enske so se dregale s komolci in se smejale, ko so nam ponujale mleko in limone. Kakor Nil tako .nudi tudi reka Niger svojim obrežnim prebivalcem Izobilje, ljudje pa so — živahni in skoraj razposajeni. Potem ko mi je Išoro pripravil večerjo, sem šel počivat. Zdramilo me je enolično bobnanje. »Zakaj bobnajo?« sem vprašal črnca, ki je stal ob ognju. »Svojim prijateljem sporočajo, da prihajamo«, je odgovoril. »Toda bobnanje je venomer enako,« sem menil. Gotovo ne morejo poslati sporočila na ta način. — »Ko boste tako dolgo v Afriki, kakor sem jaz,« je rekel, »še vedno ne boste spoznali skrivnosti bobnov. Udarci se slišijo več milj daleč in pomenijo za domačine isto, kar tiskana beseda za vas.« Začuden sem zmajal z glavo. »Kako dolgo bomo potovali?« sem hotel vedeti. »Najmanj dva dni,« je odgovoril. Zjutraj smo s čolnom odrinili dalje po reki in se šele zvečer ustavili ob večji naselbini, od koder smo slišali razburjene glasove. Ko smo stopili s čolnov, smo vzrli nenavadno lepo in nago dekle. Njen obraz je bil hkrati žalosten in nežen, prsi pa so se Ji dvigale od zasoplosti. Bila je videti kot panter in prav nič je ni bilo sram, čeprav je čutila naše poglede. Vzdržala jih je in jih vračala s svojimi ognjevitimi in globokimi, črnimi očmi. »Kdo je to,« sem vprašal. Išoro Je rekel slovesno: »To je kraljica Cafa.« • Ce se zdaj spomnim Cafe, jo vidim takšno, kakršno sem zagledal prvič in kakor vam jo bom zdaj opisal. Njena lepota je bila nenavadna. Stala je nepremično, ko smo se ji približali, črna kot ebenovina. Tudi lase je imela črne, zvite v pramene in prilepljene na čelo. Nad njimi se je pozibavalo snežnobelo nojevo perje. Nad rameni pa sta ji nihala zlata uhana, okrašena z modrimi dragulji. Toda njene lepote z besedami ne bi mogel opisati. Samo to naj še povem, da je bila v njenem obrazu združena moč z neko čudno sladkobo. Oči so bile tako črne, da so se zdele modre — naše žene, ki si svoje oči poudarjajo z modro senco, poznajo učinek te modrine! Morda so bile prav zaradi te navidezne modrine kraljičine oči tako prijazne in čustvene in so se zdele zdaj otroško naivne, zdaj prodirne: včasih so se mi zdele usmiljene, včasih pa so bile kot magneti. Rdeče pobarvane ustnice je odločno stiskala tu in tam pa jih je našobila. Imela Je bujne prsi, ki jih lastna teža še ni povesila: bile so čvrste in bradavici na njih sta bili rdeče pobarvani. Brez dvoma je bila najlepša ženska, ki sem jo kdaj videl v Afriki. Črnci, ki so me spremljali, so ji nekaj povedali, nakar je stopila k meni in ml ponudila roko. Nato me je vodila v veliko stavbo, kjer so bili trije prostori. Čeprav je bilo to moje novo bivališče s slamo pokrito, vendar je biio novo in prostorno. Ker se je vest o našem prihodu že raznesla, so začeli prihajati domačini. Deklice so bile namazane z oljem, okrašene z modrimi okraski okrog pasu. Gledale so me, kakor da ne bi mogle verjeti; dve sta se me rahlo dotaknili in vzkliknili. Potem so prišli ribiči in so ml prinesli ribe. Zvedeli smo, da vasi žalujejo za kraljem, ki ga je pred letom raztrgal črn leopard. Ljudje so pripovedovali, da so v zadnjih tednih leopardi pomorili tam okoli kar 34 ljudi. Navadno pa domačini takšne smrtne slučaje rajši zamolčijo, ker jih pripisujejo možem — leopardom, ki bi izdajstvo kaznovali z novo žrtvijo. Sicer pa niti ne vedo, kdo je grozodejstvo povzročil ali možje-leo-pardi ali pravi leopardi. Cafa je postala kraljica malo prej, preden smo prispeli v njeno naselje. Domačini so jo namreč zgrabili in ji rekli: »Zdaj boš ti kra- ljica plemena.« Ker se je uprla, so jo s sllp nesli na svojih glavah do groba njenega očeta. Naš prihod jih je prekinil, ravno ko so ji hoteli izbrati moža. Danes so JI nameravali izročiti relikvije plemena, Po večerji sem Šel v vas, da bi sl to ceremonijo ogledal. Ob hrupu trobent in bobnov so domačini pozdravljali in vzklikali novi kraljici. Po obredu je čmo ljudstvo preplesalo vso noč. Veliko plesov sem že videl v Afriki, toda še nikoli takšnega kot to noč. Ples je posebnost afriških prebivalcev, ki z njim proslavljajo vsak nevsakdanji dogodek. Najprej Je dolga vrsta žensk pričela tožiti v drsajočem koraku. Pregibale so se v bokih in trepetale po vsem telesu. Orientalski kult trebušnega plesa je naravnost otroška igra ob temi Njihova telesa so se krčila in raztezala, kakor da bi jih razganjala nevidna moč, roke, noge pa so opletale, kot bi ne imele kosti. Za njimi so se pojavili prožni, črni mladeniči. Tedaj so se tudi neomožena dekleta zrinila v ospredje. Tu ®o še tisti srečni predeli, kjer se za ženitev zreli mladeniči postavijo v vrsto in izvajajo svoje spretnosti v upanju, da jih bodo deklice izbrale za svoje življenjske tovariše. Zatorej so mladeniči pokazali vse, kar so zmogli, ob bobnanju so se s čudovitim čutom za ritem in prirojeno lahkotnostjo nasmihali dekletom, dokler si ni vsaka izbrala svojega izvoljenca. Potem so se kot velika stonoga žival začeli določneje zibati v ritmu vedno hitrejšega, nadvse čutnega plesa. Fantje so oponašali gibe svojih plesalk, dekleta pa so se vrtela v polkrogih in trebušne mišice so se jim premikale kar same. Suvale so glave nazaj in s priprtimi usti trepetaje čakale na božajoče dotike svojih Izvoljencev. Dihanje plesalcev je postajalo vedno glasnejše. Roke Pravico ali objektivnostjo, nič mu ne bo pomagalo. Mimogrede naj vam povem: izdelali bomo marsikatere zakone in njihove Posledice bodo marsikdaj zgrešene, ne štejte v zlo! Nobeden °d vas tokrat ne bo ostal niti minuto dlje v Moskvi. Odpeljite se tako naglo, kot ste se Pripeljali in po istih poteh. In doma se obnašajte, kot da bi sPloh ne bili zdoma!« Stalin je izginil za kulisami, kot pred njim že Zdanov in Ferija. Pogrešali so Molotova, Pogrešali Jezova, šefa NKVD. Vsi drugi člani Polithiroja so kili tu, samo ne — kot navadno na odru. ' Vsi so zapustili klubsko dvorano. Robert Eiche je stopil za °der, da bi s Stalinom spregovoril nekaj besed. Toda rekli ®o mu, da se je pravkar odpeljal. Ko se je Eiche obrnil, je ob zavesi zagledal nekaj strojnic. Zato torej udeležencem niso odvzeli pištol... Naglo se je Eiche s svojim štabom odpeljal v Vnukovo, kjer je letalo še vedno čakalo, ne da bi ga od ondot premaknili. Ko je vzletelo in je Moskva že izginila r-e njimi, se je nenadoma obrnila... Skoraj bi zamudil »Okvara v motorju?« je vprašal Eiche vznemirjeno. »Ne, ukaz po radiu!« je bil odgovor. , Robert Eiche je prebledel. Letalo je pristalo. Približal se mu je avtomobil, iz njega Pa je stopil Stanislav Redens, namestnik Jezova. »Oprostite, Robert Indrlko-Vič,« je nagovoril Eicheja. »Moja krivda je, skoraj bi zamudil —- toda vi boste ostali pri meni. Ne štejte v zlo!« Prvič so člana Politbiroja pretirali med pričami in pod jasnim nebom. Toda besede »skoraj bi zamudil« bo Stani-slav Redens kasneje poplačal s svojo glavo. Skupina politikov in gospodarstvenikov iz Zahodne Sibirije se je sama, brez svojega šefa, vrnila domov. Niso mislili na Eicheja. Kdor je padel, je padel. Nihče ga ni mogel rešiti. Treba je ostati pameten in se nad ničemer čuditi. Nihče ni vedel, zakaj je pravzaprav šlo — toda nihče ni dvomil, da je bila ta nejasna zadeva smrtno resna in smrtonosna. Od več kot šest sto povabljenih so v Kremlju obdržali pičlih trideset in jih »povabili na večerjo«. Torej komaj pet odstotkov — nič več kot normalno število tedenskih aretacij .., Bilo je 24. julija 1937. Med povabljenci je manjkal profesor Pjotr Kapica. Poleg Stalina je bil prav on gostitelj te »zabave«. Toda sam je ostal neviden, kajti njegova prisotnost bi Izdala njegov superprojekt m to bi bilo še prezgodaj. Sest sto političnih funkcionarjev in gospodarskih strokovnjakov so v vsej tajnosti in z eno samo Inštrukcijo prestavili v superkompleks. Nič niso zvedeli, slutili so samo, da gre za nekaj enkratnega, velikanskega. Ostalih šest sto strokovnjakov je Kapica sam Izbral. To so bili oni, ki jih je zasledil na svojem potovanju v »ozadju«. Ta čas še niso bili svobodni in še niso slutili o nalogah, ki so jih čakale, H Goethejevi Srnošolci »Kaj menite o telepatiji? Verjamete vanjo, spoštovani doktor?« \ Tako Je nekoč vprašala lady Rutherford profesorja Kapico, ko je bil še v Angliji. Njen mož sir Ernest Rutherford je približno vsaka dva meseca povabil svoj najožji štab sodelavcev na skromni sprejem. Lady Rutherford Je rada videla Kapico ob sebi; njegove šale so bile duhovite in krepke in plesati je tudi znal — morda celo najbolje. Toda plesal ni dostikrat. Tega večera se je kot navadno slabo počutil. Čeprav so ga kolegi spoštovali, se v privatnem življenju niso dosti menili zanj, In tako je bil vedno malce izoliran. Bil je tako samoten, ta politični ln družabni »dvojni emigrant«. Zato je lady Rutherford poskušala, da bi ga tesneje pritegnila v svoj krog. Njeno vprašanje je zadelo v črno. Vsi so prisluhnili. Ni potrebno, da je astronom astrolog, in fizik ne razmišlja o nadnaravnih zvezah duš. Zato torej ne bi bilo težko, da bi Kapica s šalo odbil to vprašanje. £1 Kapica — telepat? Ena izmed dam je z omamnim pogledom drezala vanj: »In gotovo imate Izkušnje o branju misli. Bi hoteli napraviti poizkus?« Gostje so mislili, da bo tudi ta ironični zbodljaj s humorjem zavrnil, Ernest Rutherford je kasneje v pismu svojemu prijatelju Abramu Joffeju v Leningradu takole opisal ta dogodek: »pri tem dragocenem človeku smo se morali vsemu privaditi. Zmeraj je poskrbel za kakšno presenečenje., Toda kar se je zgodilo na vprašanje moje žene, je bilo za nas vsekakor popolnoma novo. Kapica je molčal, krepko zardel in je bil videti kot zeleni šolarček, ki so ga zasačili na tujem drevesu...« Mnogo let kasneje, dolgo po smrti lorda Rutherforda, ml je profesor Joffe pripovedoval o tej epizodi. »In res je sedel na tujem drevesu, kajti Kapica je takrat in tudi pozneje večkrat storil marsikaj, kar bi kazalo na telepatijo — če to priznava ali ne!« Da si znanstvenik neprestano beleži, je razumljivo. V središču pomembnih dogodkov lahko doživi marsikaj, kar bi zanimalo sodobnike in tudi kasnejše rodove, če bi te beležke kdaj Izdali v knjižni obliki. Tej potrebi po beležkah se Imamo zahvaliti marsikateri Izjavi, ki ilustrira kakšen važen dogodek. Za Kapico je bilo tipično, da je napisal nešteto pisem, ki jih pa navadno nikoli ni odposlal. Morda je tako rad pisal zaradi samote, ki ga je obdajala, ali pa zaradi strahu vase zaprtega človeka, ki sl nič več ne domišlja, da ga razumejo. Joffe Je vedel tudi o pismu, ki ga je Kapica naslovil na nekega inozemskega učenjaka. Bil je poleg, ko je to znamenito pismo nastalo... Bilo je konec julija leta 1937. Med svojim potovanjem po »ozadju«, je Kapica z letalom prispel v Tiflis, glavno mesto Georgije. Tu Je »nepričakovano« srečal svojega starega učitelja profesorja Joffeja, ki mu je nekoč pomagal pri begu, ki ga je protežiral in ki ga je tako dobro poznal. Joffe je svojega varovanca komaj prepoznal. Toda izmikala se mu je in ga po malem vodila v ostro svetlobo ognja. Njeno telo se Je zvijalo kakor kača, kakor da bi jo kdo bičal in gibi so postajali vse hitrejši, trzaji pa močnejši. Nenadoma se je slkaje ustavila in v očeh se Ji Je iskrila mezadrža-na Jeza. Zadaka je položil roke nanjo in jo pritegnil k sebi. Ko se mu je izvila, je planil nanjo z razprtimi rokami. Se preden pa se je je dotaknil, je izdrla iz niza koral okrog pasu bodalo in kriknila: »Mo di bele niama so tl mbl!« (»Tl čarovnik sl zame žival«) ter ga zabodla v prsi. Velikanski čarovnik se Je prijel V divjem ritmu so se zavrtele črne plesalk^ so se premikale kakor veliki črni pajki, in plesalke so naposled napol mrtve obležale v močnih fantovskih rokah. Tedaj je stopila v krog Cafa. Vsaka poteza njenega obraza ln njenega telesa je vabila in izzivala. Vabljivo se je smehljala. Roke je sklenila za hrbtom in njene prsi so trepetale, kot so trepetala njena stegna. S krikom je skočil v krog orjaški domačin. Bil je čarovnik Zadaka. Posnemal je njene gibe in se ji kot pohotna zver skušal približati. za ranjeno mesto in se opotekel med gledalce. Kraljica pa je zavpila za njim: »Ho, anjoto!« (Ubij moža-leopardal). Bobnanje je utihnilo. Vsi so molčali, tudi Cafa. Zdelo pa se Je, da bo vsak hip izbruhnila v Jok, in tako se je znojila, kakor da bi se solzilo vse njeno telo. Nato je spregovorila s hrapavim glasom. Rekla je, da ne mara mož-leopardov, da jih sovraži, kakor sovraži strahopetce in da bo njen izvoljenec samo tisti, ki bo maščeval smrt njenega očeta. Tisti naj torej ubije krvoločnega demona, črnega leoparda — pokazala je proti gozdovom. Čarovnik Zadaka je izdihnil, še preden so ga domačini mogli ubiti. Bolje je bilo tako, kajti če tudi bi okreval, ne bi ušel kruti kazni, ki ga je čakala. Cafa je vedela, da je bil poglavar organizacije mož-leopardov (anjoto) in da Je moril žene in otroke. V te kraje se je zatekel iz Konga, kjer so zaradi njegovih zločinov obesili nekaj nedolžnih ljudi, ki jih je pregovoril, da so priznali svojo krivdo — namreč zločine nad okoličani — s tem pa odvrnili širšo preiskavo; seveda pod pretvezo, da jih bo ščitila čarobna moč mož-leopardov. Kaj bi se zgodilo Zadaki, če bi okreval? Po starem obredu bi se vsi člani plemena zbrali pri skali, kjer so »ustoličili« Cafo, čarovnika pa bi člani njegove lastne družine zgrabili in odvlekli za skalovje. Tam bi mu z udarci motike razbili tilnik. Kraljica obsodbi ne bi smela prisostvovati, umakniti bi se morala še prej. Zadaka ni imel mnogo pristašev, toda tem več moči, zakaj nekateri domačini so ga podkupovali, mu prišepetavali imena svojih sovražnikov, češ da so zakrivili kakšno nesrečo. Čarovnik je izbral ime žrtve in ga dal vaškim dostojanstvenikom. Navadno je bilo to ime ženske, katere sorodniki so se mu zamerili ali mu niso plačali. Bodoči žrtvi ni nihče ničesar povedal, vendar pa so se ji ljudje izmikali, dokler ni spoznala, kaj jo čaka. Ostala je sama v vasi tako dolgo, da ni prišel moški, ki ji je s kopjem prebodel hrbet in jo pribil na tla. Tam se je še živa mučila do prihoda vaščanov, ki so jo kamenjali do smrti. Ta nenavadni in kruti običaj je v navadi tudi v Keniji, kjer se Imenuje »Kinjola«. Ta odvratni običaj se Je že posebno razpasel, ko je Zadaka prišel v Cafino naselje. Strahoval je vso okolico in izsiljeval denar. Od časa do časa pa je pripravil tudi zarote mož-leopardov, ki so se plaizili po gozdovih ir. svojim žrtvam z ostrimi jeklenimi kremplji raztrgali vratne žile. V Kongu imenujejo te človeške pošasti »anjoto«, kar izvira iz besede »njoto« — praskati, raztrgati. Umirajoči kralj Je svoji hčerki Cafi vse to povedal. Rekel ji je, da je njega sicer raztrgal pravi črni leopard, vendar pa je sumil tudi Zadako, ki je povzročil toliko drugih grozodejstev. Eno leto Je Cafa potrpežljivo snovala maščevanje. Drugega dne po veliki slavnosti so se domačini odločili, da poiščejo črnega leoparda ln ga ubijejo. Doslej so ostali ravnodušni kljub 34 smrtnim slučajem, toda odločna in prekanjena Cafa jih je pripravila k dejanju. Oboroženi s kopji in ščiti in rdeče pobarvani po vsem telesu so se vojščaki zbirali pri mojem bivališču, da bi odšli na pohod. Mnogi so skrito upali, da sLbodo s tem pridobili kraljičino dopadenje. V bojnem plesu so se že dodobra razgreli in navdušili. Cepetali so po tleh, da se je zemlja tresla. Ko se je začul zategnjen krik, so drug za drugim odšli v gozd. Na čelu je korakal mišičast divjak, surovega obraza in pobarvan tudi po cbrazu. Nosil je pokrivalo iz levje grive in vihtel kopje, napet kot struna, veličasten ln silen. Šel sem z njimi. V gozdu ni bilo steze, niti sončnih žarkov Slišal sem samo sekanje t noži, dokler se mi oči polagoma niso privadile zelenemu mraku. Vojščakt so se pritajeno pogovarjali. Ko smo prispeli v bližino kraja, kjer se je leopard skrival, ni bilo slišati nobenega glasu sicer tako živahnih džungelskih živali. Takrat ko smo že obupali nad iskanjem, smo zagledali črnega demona. Vojščaki so se mu bližali sklonjeni, z naperjenimi kopji. Ostal sem v varni razdalji, pa tudi vojščaki pred menoj so se ustavili za trenutek. Vedeli so, da ni poti nazaj. Leopard se je plazil v najhujšd goščavi in je strahovito rjovel. Črnci so ga tesno obkolili na majhni jasi, tako da se ni imel nikamor več umaknit:. Leopard se je zagnal na voditelja, ki se mu je drznil najbolj približati. Skočil je nanj in njegov dolgi rep je udaril kakor bič. Ogromni kremplji so orjaka dosegli, če tudi se je vrgel ob stran. In leopard je hlastnil po njegovi rami. Po prvem navalu groze so si vojščaki opomogli ;n vrgli kopja v ogromno zverino. Potem so stopili naprej drugi borci z dolgimi noži, skakali so okrog leoparda kakor ponoreli, se umikali njegovim krempljem in iskali priložnost, da bi zasadili svoje nože v njegovo hropeče grlo. Leopard se je zgrudil, toda svojo žrtev je docela Izmaličil. Ko ga je zalila kri, se je še zadnjič skrčil za zadnji skok. Nato je nepremično obležal. Črnci so nekaj časa negibno strmeli vanj, nato pa so pripravili nosilnico iz vej ln položili na njo prvega vojščaka, ki je s svojo Iožili nanjo prvega vojščaka, ki je svojo hrabrost poplačal z življenjem. Glavo in kožo črnega leoparda so nataknili na dve debeli veji in sprevod se je začel pomikati prot: vasi. Sprejel jih je vik in jok žensk, ki Je privabil tudi domačine iz sosednjih vasi, da so se pridružili žalovanju, nkrati pa tudi veselju nad mrtvim sovražnikom. Drugega dne so možje izkopali grob, kamor so položili mrliča, ženske pa so jokale, pele in plesale. Možje so prikazali bitko: najstarejši sorodnik umrlega je plesal z njegovim orožjem, črna in hrupma množica pa ga je spremljala z bobnanjem Dvigal se je prah in znoj je tekel v curkih. Mati preminulega se je valjala po zemlji in ihtela in čeprav je bila njena žalost presunljiva, so se mladeniči vendar smejali. Bratje In sinovi so tekli proti grobu z dvignjenim orožjem in brez glasu lovili »senco smrti«; preganjali so dušo umrlega, ki je po njihovem verovanju ostala blizu telesa. Sence so se začele daljšati. Ljudje iz oddaljenih vasi so odhajali, tuji mladeniči pa so ostali, da bi se navduševali ob plesu mladih domačink... Hlode/uta žesta upotati&CL vedno- paA^amehUo' g| Komu se zaupati? Zdel se mu Je nekako otožen, .čeprav P° navadi nikoli ni pokazal svojih čustev. Temu se n! čuditi, saj je na 30.000 km dolgi poti marsikaj videl, o čemer še slutil ni. Joffe Je premišljal, kako bi sl razložil to nenavadno depresijo. Od Tiflisa naprej so vožnjo nadaljevali v troje: Joffe, Kapica in Malenkov, če Jermaka ne štejemo za četrtega. Peljali so se proti jezeru Sevang. Tu bo nekaj let kasneje nastalo eno največjih ruskih atomskih mest. Vsi trije so imeli dosti opraviti, saj je bila to zadnja etapa velikega potovanja. Joffe je opazil, da debeli Malenkov kljub prestanemu naporu ni bil utrujen, da pa se je s Kapico nekaj čudnega dogajalo. Toda pustil ga je v miru. Da, je premišljal Joffe, morda je utrujen. Opazoval ga je kolikor mogoče neopazno in videl: Kapica hoče pisati. Oni Kapica, ki sl navadno še svinčnika ni vzel s s abot ___________ Pisal Je nepretrgano skrivaj. in na- || Dobro ve, kam to vodi Ze dolga leta so Kapico »snubili« mogočniki iz raznih velikih dežel. To se prav gotovo ni dogajalo zaradi njegovih lepih oči, kajti naposled z njimi ni imel za kaj koketirati. Ko se je v deželi, ki jo je obiskal In ki je sprva zaradi nje toliko pretrpel, odločil ostati, 'tega ni storil na silo, kajti kake sile sl Kapica nikoli ne bi dovolil. Da je dve leti kasneje Iznašel novo metodo za utekočinjenje vodika, dokazuje, da je delal kot svoboden človek. Zavrnil je vse počastitve, da tl novi gospodarji, ki so mu bili v bistvu tuji, ne bi pričakovali zahvale, vendar pa se je pustil navdušiti za nekaj povsem novega — spet brez sile in brez vsakega podkupovanja. Kar je dotlej za svoje delo sprejel In še sprejema, bi bilo dovolj za tri učenjake ln je praktično neomejeno. Od sprejema pri Stalinu ni Kapica še nič posebnega ustvaril, niti ni vedel, če bo sploh lahko kaj ustvaril. Namesto tega pa je videl, kaj vse* pričakujejo od njega in kaj vse nameravajo za to žrtvovati. Kljub navadi in vsem zakonom so mu dovolili, da si je Izbral stotine obsojenih kolegov. Udaril je v Stalinovo roko in kolesa so se zavrtela. Pa tudi to ne zaradi njegovih lepih oči! STRAN 3. III. 1955 Dr. Aleksander Lenard pripoveduje o svojih doživljajih v Afriki '**:• v*#.v v a ti - k-*t$ m ymu$& ~ $a ki 1 I&S-A - ižMf SCI šnMi 3*1*2 ici žvižga - mi* Kal ~ ES a iSS! ■■BBH »£■£££££ ®»£5 “"S 25 » 'S ,?» SSi im »■■ um Drzna teorija o aavnem dogodku v zgodovini našega planeta :;m - s®| in • ii! u £ jy jn £vijja. -* uioo :cj ■ G rt.-,, »tiL-rn srtT f, if-r « n ■. iV3G(i& - 3K20? KI griJuSA - ii c.<;.;::<3 !/t rt-sžT&rt.i.«. •:.• žrt..:« rt ko jih izpostavimo njihovemu učinku. Toda ta energija se kaže tudi na druge načine. Ce jih koncentriramo v povsem ozek snop, lahko zažgejo košček bombaža ali pa povzročijo, da lebdijo majhni koščki plutovine v zraku, kot bi bili obešeni na nekakšne nevidne niti. Ameriški zdravnik dr. Parsek je odgovoril tudi na vprašanje, kakšna je pravzaprav ta ultrazvočna smrt. Na temelju svojih poizkusov z mišmi in podganami je ugotovil, da poginejo pod učinkom ultrazvokov predvsem zaradi tega, ker so pokrite s krznom. Ko udarijo ultrazvočni valovi v krzno, se njihova zvočna energija pretvori v toplotno, ki povzroči, da se razkrojijo beljakovine v njihovem telesu. ULTRAZVOK JE LAHKO TUDI KORISTEN Ko so delali poizkuse, kako delujejo zvočni valovi visoke frekvence na živalske in rastlinske parazite, se je pokazalo, da ubijajo ličinke komarjev in jabolčnega zavijača. Saj je znano, da komar anofeles prenaša malarijo, jabolčni zavijač pa nam uniči skoraj tretjino vseh jabolk. S tem pa korist ultra zvoka še ni izčrpana. Nemec dr. Hor-vath je z ultrazvočnimi valovi odstranil možganske tumorje, ki jih je sicer mogoče odstraniti le s težko operacijo. Uporabljajo pa jih tudi za merjenje globine morja, v fotografski Industriji itd. ULTRAZVOK — NEVARNEJŠE OROŽJE OD ATOMSKE BOMBE Že pred časom je angleški inženir G. Symes izjavil, da mu je uspelo skonstruirati napravo, ki bi utegnila biti zelo nevarno orožje. V razgovoru z novinarji je med drugim dejal tudi to: »Moj izum je plod petletnega dela in proučevanja ultrazvočnih valov. Znanosti že dolgo ni več skrivnost, da obstaja teoretična možnost ubiti vsako živo bitje, človeka ali žival, na katerega narav- jav kot v Ameriki le je moral zgoditi tudi v Afriki, kjer so živeli velikani na Abesinski visoki planoti, ki je zelo verjetno štrlela iz morja. Tudi zagonetni kipi orjakov, ki so jih našli na Novi Gvineji naj bi dopolnjevali to teorijo. Medtem pa Je obroč meteoritov počasi razpadal, njegova privlačna sila se je Izgubljala, voda je začela upadati, le velikani so preživeli. Toda tudi ti ne za dolgo. Spremenjeni biološki pogoji so jih napravili nesposobne za življenje, njihova kultura in oblast je razpadala ob navalu pritlikavcev iz nižin, podobno kot se je rimsko cesarstvo razbilo ob udaru barbarov s severa. Po 50.000 letih je bilo na Zemlji spet vse tako kot prej. Ostale so le še zgodbe o bojih z velikani v ustnem izročilu ljudstev, nekaj zapoznelih črnih orjakov v Afriki ln spomeniki, ki so do današnjih dni motili učenjake. V preteklih mesecih je več inozemskih revij in časopisov prineslo kratek pregled na prvi pogled neverjetne, a vendarle razumljive in zelo stvarne teorije. Francoz Denis Saurat je združil nekaj zanimivih najdb v teorijo o velikanih, ki so pred 250.000 leti naseljevali del zemeljske površine. V tajinstvenih razvalinah mesta Tiahua-naco, na perujski visoki planoti v bližini jezera Titikaka, so našli v kamen vklesan koledar'^ oboževalcev Lune. Zanimiv je predvsem iz dveh razlogov: njegovi graditelji so moraij biti zelo napredno ljudstvo, saj je bil njihov koledar prav tako točen ko naš današnji, ^hkrati pa pojasnjuje sam po sebi, da je stai* 250.000 let, da je nastal torej v času velikanov, kot pravi Francoz Saurat. Ena izmed točk, na katero se opira nova teorija, so tudi masajski črnci iz Ugande v Afriki, ki pripadajo enemu izmed zadnjih ljudstev — orjakov. Pri Masajih najdete ljudi tudi po dva j n pol metra visoke. Dva metra trideset pa je, skorajda lahko rečemo, povprečna velikost. STIRIMETRSKI BOGOVI POD VRHOVI ANDOV V višini 4.000 metrov nad morsko gladino v predelu Andov v Južni Ameriki naj bi pred 250.000 leti živelo pleme orjakov, ki so bili povprečno po 4 metre visoki in so zapustili Dr. Herrick, profesor eksperimentalne medicine v Rotchestru (Minnessota ZDA) je izjavil: »Pri laboratorijskih preizkusih neke vrste ultrazvočnih valov se je izkazalo, da so v resnici zmožni razbijati živalska tkiva in zvišati telesne temperature določenih vrst živali na skoraj 60 stopinj Celzija.« Ali je težko izzvati smrtonosne žarke? »Niti najmanj!« odgovarjajo strokovnjaki. Posebna piščal, pa tudi vsa današnja tehnična 'sredstva dajejo vse polno ultrazvočnih valov kot — rekli bi — stranski proizvod pri raznih hitro se vrtečih strojih in podobnih napravah. Pojav teh ultrazvočnih valov visoke frekvence so opazili n. pr. pri letalih z reakcijskimi motorji. Ta, za naša ušesa neslišen svet zvokov ima v sebi toliko energije, da pod vplivom njegovih valov poginjajo bele miši, žuželke in črvi v trenutku, »III I se niso izumrle Potomci velikanov, Masaji Iz Ugande, niso znani samo po svojih dolgih postavah, marveč tudi po svojih bojnih plesih Zepelinl so našli svoje zadnje pribežališče v mornarici ZDA. Doba, ko so takšni orjaki prevažali potnike okrog sveta, je minila. Njlhpve naloge so postale zdaj povsem drugačne: predvsem obramba proti podmor- nicam, pa tudi zveza med posameznimi ladjami orjaških tihomorskih flot. S koši, kakršne kaže naša manjša slika, prenašajo te zračne ladjo precej večje tovore kot helikopterji, pa tudi v zraku lahko ostanejo precej dlje časa. tudi orjake same. Pri povsem novih bioloških pogojih in deloma rešeno dominantnega vpliva zemeljske teže, se je vse živo razraslo v orjaške razsežnosti. Izkopanine kažejo, da je bilo orjaško ljudstvo pod Andi ljudstvo pomorščakov, čeprav je danes morje 4.000 m niže kot so njihovi ostanki. Potemtakem naj bi bilo slano jezero Titikaka ostanek nekdanjega morja. Podoben po- KLEOPATRA že je umorila Ceza namo val zvoka, ki ga naše uho sploh ne more zaznati.« Kaj s o ultrazvočni -valovi? Kot vam je že gotovo znano, sprejema naše uho valove določenega območja. Nižji zvoki, ki jih pri tem slišimo, so posledica valov iz nižjega dela tega območji, visoki zvoki pa iz zgonfftfca dela tega območja. Ce še naprej višamo frekvenco valovanja zvočnih valov in s tem nižamo njihovo valovno dolžino, pridemo v območje ultrazvočnih valov, to je valov, ki so po svoji frekvenci komaj zaznavno višji od slišnih valov visokega tona, ki pa jih mehanizem našega ušesa ne more več dojeti kot zvok. In kako delujejo? Pri njihovem prehodu skozi določene snovi, se te snovi razkrojijo. Zato lahko z ultrazvočnimi valovi izredne energije ustvarimo vibracije, zaradi katerih bi se lahko razkrojili sestavni deli naše krvi in bi nastopila trenutna smrt. Omenjeni angleški znanstvenik je izjavil: »S pomočjo svoje naprave lahko dosežem takšne ultrazvočne valove, da onesposobijo človeka za vsako delo, tudi če je 50 metrov daleč proč.« CHERC1IEZ LA FKME — ISCITE ZENSKO Se preden so Francozi uporabili to reklo, se je že neštetokrat uveljavilo. Menda se uveljavlja že, odkar obstaja svet. Tudi Cezarja je doletelo. 2enska je bila v tem primeru egiptovska kraljica Kleopatra, nenavadna osebnost za sodobnike ln mikavna zgodovinska pojava. Bila je izredna ženska. Toda, življenje ji ni bilo nič vredno. Najbrž so prav nasprotja, ki so bila v njej, pritegnila tedanje umetnike, da so Ji postavljali neminljive spomenike in mogoče Jo Je prav zaradi tega ljubil Rimljan Julij Cezar. Njegova velika strateška napaka, ki je pognala Rim v vojno z Egiptom, kaže, kakšno moč Je imela ta ženska nad ponosnim Rimljanom ... KDO JE BILA KLEOPATRA? Bila Je Iz rodu Ptolomejcev, kraljevske dinastije, ki Je vladala Egiptu zadnja stoletja pred n&šim štetjem. Bili so pravzaprav iz Grčije, kar se je kazalo v grški kulturi, ki so Jo zanesli v Egipt, toda dvor Je živel v pravem orientalskem razkošju, ki Je osupnilo celo Cezarja. Ob njegovem prihodu v Aleksandrijo je imela Kleopatra sedemnajst let in je bila že vladarica Egipta. Ko je njen oče Ptolomej XIV. umiral, je že uredil vprašanje nasledstva: njegova hči se mora poročita s svojim bratom, da bosta skupaj vladala. Toda njen brat je bil tedaj še otrok, tako da je sestra postala sama oblastna in častihlepna vladarica. Tudi Rim Jo je priznal ln sam Cezar je prišel na slavje. Toda ostrmel ni samo nad njeno lepoto in modrostjo, prevzelo ga Je tudi razkošje in bogastvo orientalskega dvora. Dvorana, kjer so njemu na čast priredili pojedino, je bila vsa iz marmorja, stebri so bili iz ahata, tla iz onlk-sa, mize so bile lz slonovine, vse posode pa zlate. V Rimu Je bila tedaj navada, da Je zmagovalec zapustil osvobojeno deželo, brž ko Je bilo slavje končano. Toda ta hladni strateg se ni mogel ločiti od Kleopatre, ki je postala njegova ljubica. O tem je govorila vsa Aleksandrija. Egipčani so izrabili veseljačenje na dvoru in se uprli. V bojih so požgali znamenito Aleksandrijsko knjižnico, toda zmagal je Cezar ln ostal še nekaj časa ob svoji ljubici, ki bi bila sicer izgubljena, zakaj odkrita zveza med Rimom in Egiptom je bila za Egipčane nekaj nezasli-šiinc^3» Težko Je z gotovostjo reči, kaj vse je bilo v Kleopatri, da Je znala tako osvojiti Cezarja. Najbrž, kot smo že omenili, njeni neverjetni kontrasti. Toda zdi se, da je imela nad množico okrog sebe tudi neko hipnotično moč. Znala je pritegniti ljudi z nekaj besedami. Lahko se je povsem predala ljubezni, toda v dnu svojega srca ni nikoli pozabila svojih ciljev — želje, da bi vladala vsem. Zato so ji bili vsi moški, ki Jih Je srečala v življenju, samo sredstvo za dosego tega cilja. C c pa se JI je kdo postavil na pot, ga Je dala brez pomislekov usmrtiti; to je storila celo s svojo sestro Arsinoe, ln s svojim bratom — sovladarjem. KRATKA SREČA Ko se Je mudil Cezar v Aleksandriji, Je postala Kleopatra mati njegovega edinega sina Ce-zariona, ki ga pa v njegovem kratkem življenju ni spremljala sreča. Bil Je star šele 17 let, ko ga Je umoril Gaj Oktavij, Cezarjev adoptdranec. Končno se Je Cezar odpravil na nova osvajanja po Aziji in se vrnil v Rim kot vsemogočni Imperator. Povabil Je tja tudi Kleo- Tudi ta kamniti velikan naj bi potrdil Sauratovo teorijo o dobi velikanov. Podobne spomenike so našli v visokih Andih, pa tudi na Novi Gvineji. Zanimivo je, da so se ohranili povsod v veliki nadmorski višini in lz kamna, ki ga v tistib krajih sploh ne najdete. Zaradi ogromne teže je moral obstajati en sam način prevoza — prevoz z ladjami ali splavi; torej je moralo biti v tistih višinah morje. za seboj veliko število ostankov, neverjetno visoko razvite kulture. Težko je reči, zakaj so se ti ljudje hitreje povzpeli do civilizacijske stopnje, toda mogoče je odgovor prav v njihovi velikosti, ki jim je omogočila, da so hitreje premagali sile narave. Zato ni čudno, da so primitivna ljudstva iz nižin pod Andi imela te orjake za bogove. Dalje pravi Saurat takole: »Velikost tega' ljudstva moramo pripisati nekemu »pretresu«, ki ga je naša Zemlja doživela v tistem času. Pred 250.000 leti je krožil okrog nje gost obroč meteoritov — ki naj bi bili ostanki neke razpadle lune. Masa teh meteoritov je bila tolikšna, da je njihova privlačna sila deloma dvignila zemeljsko površino, jo nabreknila in potegnila okrog zemlje morsko izboklino, ki je bila kakšnih 800 kilometrov široka in se je dvignila tudi do današnje višine 4.000 metrov nad morjem. Ta obroč meteoritov je ustvaril torej povsod tam, kjer je krožil nad Zemljo, morje orjakov in — Obiščite pomladanski NOVOSADSKI SEJEM INDUSTRIJE IN OBRTNIŠTVA 09 12.—20. 111. 1955 Novosadski sejem je najvažnejši sejem severovzhodnega in južnega dela naše države. Obiskovalci uživajo 25% popust na železnicah, na linijah rečne plovbe in vseh linijah jugoslovanskega aerotransporta. Zgodbo o Kleopatri so tudi na filmskem platnu že večkrat oživeli. Zadnji film s to vsebino ima naslov »Kača z Nila«, glavno vlogo pa Igra zelenooka Rhonda Fleming. Sele ko so začeli upadati v Sirijo Parti, je zapustil Aleksandrijo in se po zmagi vrnil v Rim. Tu se Je spravil z Gajem Oktavi-jem in se poročil z njegovo sestro, toda po treh letih je odšel spet v Aleksandrijo h Kleopatri, ki Ji je »poklonil nekaj ozemelj v Aziji in se po trditvah nekaterih zgodovinarjev celo poročil z njo. V novih bojih s Parti pa ga Je začela sreča zapuščati. Premagal' so ga, ugled v Rimu je zaigral, Oktavij pa je žel uspeh za uspehom in se hotel tako kot Lepida znebiti tudi Antonija. V bojih Je bil Antonij premagan in je zbežal v Aleksandrijo. Toda Oktavij je prodrl z vojsko tudi tja. Rešitve ni bilo: Antonij se je zabodel z mečem, Kleopatra pa si Je Izbrala za smrt ugriz strupene kače. Kmalu nato Je postal Oktavij rimski cesar Avgust. NISO JE POZABILI Vrsta umetnikov priča, da Je tako zanimivo osebnost težko pozabiti. Njeni sodobniki pa se niso nič kaj laskavo izražali o njej. Sovražil jo je zlasti Cicero, pozneje Jo Lukan opisuje kot zloglasno in nemoralno žensko, Pll-nij Jo je celo proglasil za kraljico vseh vlačug. Kaj zanimivo jo Je uporabil sloviti Irski dramatik Bernard Shaw v »Cezarju ln Kleopatri«, kjer Je spremenil vse Rimljane v Angleže. Njegova mlada kraljica ni več hčerka Ptolomej a — znameniti egiptolog We!gall ustvari mlado angleško damo iz boljše družbe, ki je sicer zelo čustvena, vendar v svoji trenutni muhavosti koga umori. In za konec še besede, ki jih je zanjo porabil Anatole France v svojem čudovitem eseju: »Ni mogla razprostreti rok, ne da bi zanetila vojne.« patro s sinom Cezarionom, ki Je imel takrat eno leto. Nobenega dvoma ni, da Je prišla vladarica k imperatorju z določenimi cilji in stremljenji. Gotovo ga je podžigala k absolutni oblasti. Mar ni bil tudi njen sen, da bi postala vladarica Vzhoda in Zahoda? Ali bi bil Cezar drugačen, — če ne bi bilo nje v Rim? Dal si Je naziv osvoboditelj, oče narodov, toda kmalu po teh triumfih Je sledil njegov padec. Mesec dni po Cezarjevi smrt) je Cicero zapisal: »Ni mi žal, da se Je egiptovska kraljica pobrala lz Rima.« NA VRSTI JE MARK ANTONIJ Zgodovinarji trdijo, da Je na Marka Antonija še vse bolj vplivala kot na Cezarja. Bil Je neugnan vojskovodja, toda ona ga je ugnala. Skoraj tako kot kraljica Omfala njegovega prednika He-rakleja. Ob Cezarjevi smrti Je bil Mark Antonij konzul. Po značaju in po sposobnosti je bil pravo nasprotje Cezarju. Bli Je vse prej kot državniški talent. Mislil je predvsem nase ln le redkokdaj na svoje dolžnosti in na blaginjo države. Etičnih vrednot zanj ni bilo. Bil je vse tisto, kar so bili poznejši rimski cesarji, ki Jim Je btla država le sredstvo za dosego neskončnih osebnih želja in zahtev. Cicero, ki Je bil Cezarjev nasprotnik, pravi o Antonlju: »Lastnosti, ki jih Je imelf: Cezar — razum, spomin, znanstvena izobrazba, skrbnost, preudarnost, pridnost, vztrajnost — pri Anto-niju zaman iščemo. Njegovo življenje Je bil samo boj, popivanje z navadnimi vojaki in vlačugami. Vsa njegova dejanja so bila plod njegove grozne trdoživosti.« Ko Je postal tiriumvir z Okta-vijem in Lepldom, Je prišla njegova krutost še bolj do izraza. Sam Je sestavil listo vseh njegovih nasprotnikov in zahteval njihovo smrt. Tudi Cicero Je bil njegova žrtev. Njegovo srečanje s Kleopatro Je bil zanj začetek največje sreče, pa tudi začetek njegovega konca. Ko je prevzel Oktavij oblast v Rimu, Je prepustil Antonlju ves Orient. Na enem svojih zmagovitih pohodov se Je Antonij ustavil v Tarzu ln poslal sla k egiptovski kraljici z zahtevo, naj se Javi pri njem. Zgodovinarji pravijo, da Je bila to najpomembnejša ura v njenem življenju. Primitivnega pohotneža Antonija Je še bolj priklenila nase kot inteligentnega Cezarja. To Je bil njegov konec. Vdal se Je orientalskemu razkošju, toda prevzele so ga tudi njegove nevarnosti — največja Izmed vseh pa je bila Kleopatra sama. V Italiji je divjala državljanska vojna, on pa se Je predajal užitkom ln ni zapravljal samo časa, marveč tudi svoje ime in ugled. KOZfTlETICni PROIZVODI STRAN 3. III. 1955 POGOVOR O ARHITEKTURI S anekdote Ljudje živimo v okolju, ki ši ga sami ustvarjamo; v stanovanju, v šoli, tovarni, javnih zgradbah, kopališčih in parkih, to je v tvorbah arhitekture, pa vendar mnogo ljudi ne ve, kaj je pravzaprav arhitektura. Beseda »arhitektura« je grškega izvora in pomeni sestavljanje osnovnih delov. To nam pa še ne pove mnogo. Kdor hoče vedeti kaj več, mora znati odgovoriti na osnovno vprašanje, Ali je arhitektura umetnost ali znanost? Laiku se zdi, da spor o tem vprašanju ne bo nikoli rešen. Zgodovinarji proučujejo arhitekturo kot panogo umetnosti in kot delo mož, ki jim pravimo umetniki. Spomnimo se Michelangela, Leonarda da Vincija, umetnikov, ki so bili slikarji, kiparji in arhitekti. Z nastopom mehanizacije in industrije, z razkrojem zgodovinskih kulturnih vrednot pa je tudi arhitektura dobila novo vsebino. Družbeno-socialni preobrat, spremenjeni način življenja, spremenjena potreba množic, vse to je vplivalo na arhitekturo, da je postala eksaktnejša veda, ki se je začela ukvarjati tudi z ekonomijo, tehniko, psihologijo itd. Inženirske zgradbe konec 19. stoletja, n. pr. Eiffelov stolp v Parizu, železni mostovi, so Vplivali na arhitekturo tako, da je postala v 20. stoletju področje tehnike. Vendar je obdržala kot edina tehnična veda estetsko komponento, zapuščino umetnosti zgodovinske arhitekture. Ampak tudi estetika je doživela v 19. in 20. stoletju več preobratov. Lepota, ki je bila do tedaj rezultat SPREMENLJIVA SLIKA Monumentalna slika enega številnih ofi-cialnih sovjetskih slikarjev, ki je bila razstavljena v slavni Tretjakovski galeriji, je bila pred nedavnim prizorišče čudnih sprememb. Na sliki, ki so jo bili razstavili v Tretjakovski galeriji še za časa Stalina, so poleg umrlega diktatorja ovekovečeni tudi njegovi sodelavci, med njimi seveda tudi takrat vsemogočni šef policije: Lavrentij Berija. Ko so Berijo njegovi tekmeci v boju za Stalinovo nasledstvo z velikim hrupom odstranili, je dobil slikar te slike ukaz, naj prekrije Berijino podobo z barvo ozadja. Obiskovalci Tretjakovske galerije se še niso navadili na spremenjeno sliko, ko so slikarju znova zapovedali, naj naslika na zdaj prazno Berijino mesto Nikito Hruščeva. Na sliki je zdaj Hruščev na tretjem mestu za Malenkovom In Molotovom — kot je določala takratna sovjetska hierarhija. Kaj pa sedaj? Komaj je bilo to delo končano, že je nastopila nova sprememba! In najbrž ga spet čaka novo delo. osebnega gledanja in ustvarjanja, postaja sčasoma stvarna vrednost funkcije, to se pravi, po mnenju modernega človeka, je lepa samo tista stvar, ki je tudi praktična. Dekoracija odpade, na njeno mesto pridejo: sorazmerja prostora, raznolikost materialov, barvne in površinske obdelave ploskev, svetloba in senca. Svojo okolico si hočemo urediti praktično in lepo, zato je dobra arhitektura vedno plod razumskih in estetskih preudarkov. Arhitektura, ki se popolnoma podredi eni ali drugi skrajnosti, zgreši svoj namen. Arhitektura našega stoletja pa ima poleg teh še druge naloge. Medtem ko so gradili arhitekti v pretklih stoletjih objekte le za priviligirane sloje, grade danes higienske delovne prostore, šole in stanovanja, predvsem objekte, ki služijo množicam. S tem je dobila arhitektura socialni značaj. Kaj pa tehnika? V preteklosti so gradili in poučevali arhitekturo mojstri, kasneje šole in umetnostne akademije, dokler ni prešla v dvorane tehniških fakultet in visokih šol. Novi materiali, železobeton, aluminij, steklo in lahki plastiki, nove konstrukcije, prednapeti beton, novi racionalni postopki, polmontaža in suha montaža, dajejo sodobni arhitekturi tehnični izraz. Inženir arhitekture in gradbeni inženir Po fakultetni vzgoji in praktičnem delokrogu sta to dva poklica, ki se idealno dopolnjujeta. Iz zgodovine vemo, da je bil n. pr. Leonardo da Vinci dober arhitekt, slikar in kipar. Gradil je ceste, nasipe, mostove in utrdbe, obenem pa je zapustil človeštvu nesmrtno umetnino, portret Mone Lise. Poznamo tudi fizike, ki so bili tudi kemiki in medicinci. Toda človeška dejavnost se je razvijala, človek je sčasoma ni mogel več obvladati. Svet tehnične znanosti je danes tako mnogostranski, da že pri nas poznamo deset različnih tehničnih inženirskih poklicev. Gradbeni inženir se ukvarja z gradnjo cest, mostov, železnic, predorov, hldrocentral, vodovodov in s statiko (naukom o ravnotežju) konstrukcij, inženir arhitekt gradi stanovanja, javne zgradbe, industrijske objekte, športa« objekte, urejuje nasade in parke, ukvarja se z notranjo opremo, torej z neposrednim človekovim okoljem. Gradbeni inženir sodeluje kot statik pri arhitektonskih, inženir arhitekture pa kot oblikovalec pri inženirskih objektih. »Moderna« In modema arhitektura Tudi Vi ste najbrž že stali pred novo zgradbo in jo občudovali, da je modema. ■ailinilllllllllllllllinillllllllllllllllllllllllllMINIMIIIMIIIllMIIIIIIIIIIIIIIHIMMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM^^ TRIUMF francoske umetnosti Čas baroka je najtesneje združeval arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo. Takšna je slavnostna dvorana neke palače v Pragi, zgrajene leta 1740. Precej podobna je dvorani dunajske dvorne knjižnice, kjer so knjižne police tudi po 15 metrov visoko od tal. Posebno praktična takšna dvorana seveda ni, zato pa je tembolj veličastna in reprezentativna, kar je bilo v tistih časih pač najbolj važno (zgornja slika). — Danes je seveda vse bolj preprosto, noben stebrič in noben predmet ne sme služiti zgolj okrasju — vse mora biti obenem praktično in lepo. Takšen j« neki otroški vrtce v ZDA (spodnja slika) Latour, »Tesar in njegov sin«, slika, ki je z mojstrskim prelivanjem svetlobe in senc zbudila v Tokiu neizmerno občudovanje 25. septembra lanskega leta je prispela v japonsko pristanišče Yokohamo ladja, ki Je pripeljala nenavadno dragocen tovor. To ni bilo zlato in vendar je bilo več vredno od zlata, ne hrana — in vendar hrana za človeško srce. Bili so zakladi pariškega muzeja Louvra, 385 izbranih kosov francoske likovne umetnosti od njenih poslala Franclja na Japonsko, da bi tam pokazala razvoj francoske umetnosti od njenih začetkov do 18. stoletja. Ta razstava, ki Je dobila uradno naslov »Razstava Louvra« je zajela sicer res le delček bogastva tega največjega francoskega muzeja, vzbudila pa Je tolikšno pozornost, kot menda še nikoli nobena umetnostna razstava. Odprli so Jo najprej v Narodnem muzeju Ueno v Tokiu, kjer Je bila odprta od 14. oktobra do 25. novembra, nakar se je od 10. do 29. decembra preselila v Industrijsko In Intelektualno središče Fukuoki, od »o. januarja do 15. februarja pa gostuje v Kyotu. Priprave za to razstavo, ki Ji predseduje francoski ambasador na Japonskem ter Jo je posredoval francoski oddelek za kulturne zveze pri ministrstvu za zunanje zadeve, so trajale že od leta 1950. Posebno zaslugo pri njeni orga nizacijl pa ima eden od treh .vodilnih japonskih dnevnikov, Asahi-Shimbun, ki Izhaja vsak dan v osemmiltjonskl nakladi ter živo spremlja tudi kulturno in umetnostno življenje ter celo sam finansira arheološka izkopavanja, prireja razne razstave itd. Vojaška godba sprejela umetniške slike' Zc prevoz umetnin so organiziram z naj večjo skrbjo, tako da so bile sliike in krhkejšl predmeti prepeljani v posebni klimatizirani kabini. Nadvse veličasten pa Je bil njih sprejem no japonskih tleh, ki je bil podoben sprejemu visokega gosta. Oboroženi stražniki so nadzorovali pretovarjanje umetnin z ladje na kamione in ves ta čas Je v pristanišču Igrala na Japonskem vojaška godba. Prevoz iz Yokohame v Tokio pa se je spremenil v pravi triumf. Konvoj 25 kamionov je vozil zaklade s prižganimi žarometi ter ob spremstvu častne straže. To ni bila več politična manifestacija, temveč manifestacija spoštovanja človeškega ustvarjalnega duha, spoštovanja umetnostL Nobena žrtev ni bila prevelika za uspelo postavitev razstave. V muzeju je bilo treba ne samo izprazniti, temveč skoraj demolirati celo nadstropje, znova napeljati vse električne napeljave, preurediti prostore ter jih okrasiti s svilenimi in žametnimi zavesami, ki jih je prepeljalo posebno letalo iz Okase. Trinajst dni in eno noč so trajale priprave. Množično romanje na razstavo Ko je bila razstava odprta, ni bilo navdušenju ne konca n? kraja. Pet dvoran, v katerih so razvrstili francoske umetnostne spomenike od romanskih kapitelov preko gotskih slikanih oken, emajla in rokopisov, renesančnih keramik m skrinj, baročnih t&pet in pohištva ter slik 19. stoletja, se je spremenilo v pravi romarski kraj. Najprej so prireditelji računali, da bo razstavo obiskalo dnevno kakih 5000 ljudi V resnici pa jih je prišlo okoli 15.000. Obiskovalci so si že vnaprej preskrbeli vstopnice, drugi so čakali v dol)?lh in gostih vrstah. Dvorane so bile nabito_ polne, toda kljub veliki gneči ni nič motilo tišine in miru. Samo v Tokiju Je obiskalo razstavo 540.000 tisoč ljud vseh slojev, čeprav je veljala vstopnica 200 Jenov, v našem denarju nad 1000 dinarjev. Katalog Je veljal 30h Jenov, prodali pa so jih samo v Tokiu 615.000 izvodov. Za razstavo v Kyotu, ki je bila odprta 15. januarja, so že vnapre.t naročili več posebnih vlakov in 3000 vstopnic si Je rezerviralo samo mesto Hiroštma. Od razstavljenih predmetov so Japonske obiskovalce najbolj pritegnila srednjeveška slikana okna in gobelini, med slikami pa delo neznanega mojstra »Venera pri toileti«, slike De la Toura, Phllippa de Champaigna. Delacroixa in Odilona Redona. Možno je, da site se zmotili. Ne smemo pozabiti na prehodne modne vplive, ki nimajo s sodobno arhitekturo nikake zveze. Arhitekturnega objekta ne smemo ceniti le po zunanjem videzu, ki sicer mora biti dognan v duhu sodobne estetike, temveč predvsem po tem, kako je zadostil funkcionalnim, to je praktičnim potrebam uporabnika. Cenimo ga tudi po tem, kako, kje in kakšni materiali tvorijo objekt, kakšne so. podrobnosti in kakšen učinek je dosegel arhitekt z uporabljenimi denarnimi sredstvi. Sele kadar objekt ustreza socialno-ekonomsko, tehnično in estetsko, lahko govoirimo o sodobni, to je moderni arhitekturi. Sodobna arhitektura in narodni slog Se vedno najdemo v Sloveniji pobudnike in pristaše narodnega sloga in n. pr. tako imenovanega »gorenjskega« stila. »Gorenjski stik naj bi bile hiše, ki jim pravijo »švica-rije«. Te pa so samo ostanek nemške romantike in nimajo nobene zveze ne s slovensko kmečko hišo in ne s sodobno arhitekturo. Poznamo pa slovensko kmečko hišo, ki ima svoje pokrajinske značilnosti, ki izvirajo iz načina življenja in podnebnih razmer. Ta naša domača arhitektura je še precej neraziskana in nedokumentirana in zato še ne more imeti večjega vpliva na našo sodobno arhitekturo. Sodobna arhitektura pa še nikjer ni oblikovala dozorele oblike, ki bi jo lahko imenovali »slog 29. stol.«. Ima pa pokrajinske posebnosti. Finska in Švedska uporabljata les, italijanska arhitektura je »klasična« in hladna v izrazu, kot protiutež toplemu podnebju. Angleška naselja so ro- DR. SERKO IN GADJE Profesor dr. Alfred Serko je bil, kakor znano, tudi izvrsten lovec na strupenjače. Gada je cesto kar z roko pograbil ter ga vtaknil v žep. Ljudje so se upravičeno čudili, kako da ga nikoli ni pičila nobena kača. Neko nedeljo se je odpravil proti Tomišlju in Preserju po gade. Ulovil jih je več. Po stari navadi jih je pobasal kar v žepe in se odpravil domov v Ljubljano. Ko je ves prašen prispel do Zvezde, je bil tam ravno koncert vojaške godbe in gneča je bila velika. Dr. Serko se je z znancem prerival s težavo skozi Zvezdo. Iznenada pa se je obrnil k znancu ter dejal: »Pljunil bi rad, pa nimam kam, takšna gneča je. Bojim se, da ne bi storil ka'< napak.* Toda v tistem hipu je že segel z roko v žep in privlekel na dan lepega gada. Gad jr sikal in se zvijal v njegovi roki, mlade gospodične pa so zakričale m se razbežale na vse strani. V trenutku je bilo okoli dr. Serka prostora več kat dovolj, on pa se je samo nasmehnil in pomežiknil spremljevalcu: •Tako, zdaj imam vsaj kam pljuni til* REŽISERSKI ULTIMAT Gledališki in filmski režiser Bojan Stupica ali ,po domače •Buča* je imel precej težav z nekim igralcem pri snemanju filma »Jara gospoda*. Prizor so večkrat ponavljali. Kot bi bilo zakleto, vselej je bilo kaj narobe. Slednjič je Bučo minilo potrpljenje. Brž je napisal nekaj besed, pomolil papir zaprepadenemu igralcu pod nos in odločno zahteval: • Podpiši!* Ves začuden in nekoliko zmeden je igralec podpisal in kamera je stekla vnovič. To pot je bilo vse v redu. šele tedaj je igralec prav doumel čudežne besede na listku: >Čc ga še enkrat polomim, me ima režiser Buča pravico ubiti.* RAZTRESENI MARSOVEC Marsovci so zadnje čase sploh v modi. Tudi za pusta smo'jih srečali v Ljubljani. Pred pustom pa sta dva na »Vet p:* obiskala tudi javni veseli večer radia Ljubljane. Da bi bila bolj verodostojna, sta tudi evidenčno tablico o■ t i.i , . . x n. 1_i: 1____________ ,____ _* .... j IJ Milina ni odpustil Kitly ljubezenskih odnosov ki 'jih /e mu že nekoliko preozke in kar preveč mladeniške zanj. imela s kolonialnim svetnikom Charliejem Tomnscn- Toda brž ko je pred kosilom stopil Charlte v salon, dom, ko sta bila še v Hong Kongu. Zdaj pričakuje Kitty sk°raj stisnilo pri srcu — zato je njena bledica Cbarliejevega otroka ir, samostanska prednica, kjer se P°staIa tudi ta,ko očitna — kajti opazila je, da se je njena je bila Kkty zaposlila, ji je pripravila vse za odhod domišljija nekoliko poigrala z njo: Charlie ni prav nič ................................. " videti tak, kakor si ga je naslikala sama pri sebi.. z nevarnega področja kolere. Za njo so se za vedno Zaprla samostanska vrata. V Hcmg Kongu jo je doletelo presenečenje. V luki jo je pričakala Dorothy Townsend in jo povabila k njim domov ... Sli so v Jedilnico. Charlie, ki se je usedel na koncu mize, je kmalu začel lagoden pogovor. Po prvih besedah sožalja se je začel vesti s Kitty, kakor da ni bila malo poprej doživela strahotne preizkušnje, marveč kakor da je prišla iz Sangaja na spremembo zraka po operaciji slepiča. Potrebuje pač razvedrila, on pa ji ga je pripravljen nuditi... Najboljši način, da človeku vliješ občutek, kakor da se nahaja doma, je pač, da ravnaš z njim, kakor da je član družine. Cherlie je bil poln vljudnosti in je začel Kitty pripovedovati o jesenskih konjskih dirkah in o Igranju pola (Ljubi bog, moral bo prenehati igrati polo, te mu ne uspe zmanjšati svojo težo!); pripovedoval ji je tudi o razgovoru, ki ga je imel to jutro z guvernerjem. Omenil je čajanko na admiralski ladji, kjer je bil navzoč, ter spregovoril nekaj besed o položaju v Kantonu in o igrališču golfa v Kowloonu. In res se je Kitty že čez nekaj minut počutila, kakor da ni bila iz tega kraja odsotna dlje kot en teden. Človek bi skoraj ne verjel, da tam gori, šest sto milj daleč od Hong-Konga (kar je nekako razdalja od Londona do Edinburga, kajne?) moški, ženske in otroci cepajo kakor muhe. Kmalu je Kitty sama začela povpraševati po tem in onem, po partnerju, ki sl je bil pri igranju pola zlomil ključnico; vprašala je, ali se je gospa vrnila v domovino In ali se je udeleževala teniških tekmovanj. Charlie je pripovedoval svoje drobne šale, Kitty pa se je ob njih smehljala/ Dorothy pa je na svoj vzvišeni način (ki se pa Kitty ni zdel več tako žaljiv, ker je zdaj bila nekako član družine) opravljala različne ljudi v koloniji. Tudi Kitty je postala bolj živahna. »Zdaj je videti že bolje,« je rekel Charlie svoji ženi. »Pred kosilom je bila tako bleda, da sem bil ves prestrašen; zdaj pa ima na licih že nekaj barve.« Ko pa se je udeleževala pogovora, je Kltty začela, čeprav ne z veselostjo (kajti to ne bi bilo všeč ne Dorothy ne Charlieju, ki sta imela občudovanja vreden čut za fineso), pa vendar z nevsiljivostjo opazovati svojega gostitelja. V vseh teh tednih, ko je njena domišljija bila prevzeta samo z mislijo na maščevanje, si je Kitty ustvarila o njem zelo živo podobo. Zamišljala si ga je, kako nosi gosto, nekoliko dolgo in skrbno počesano brado (da bi prikril, kako mu sivi, jo pretirano maže z oljem), obraz Pa ima že preveč rdeč in na njem je že cela mreža vijoličastih žilic; podbradek je preveč močan, in ko ne drži glave dvignjene, je videti na njem že močno zgubano kožo; vrh tega ima kosmate osivele obrvi kakor opica — skratka do kraja zoprn je. V svojih gibih je počasen, ker se je kljub negi, dieti in športu, s katerim se ukvarja, zredil; kosti ima preveč obložene z mesom, kolena pa ima Prišlo ji je, da bi se skoraj nasmejala. Njegovi lasje niso niti najmanj sivi (no, ima pač dve, tri sive dlake na sencih, ki pa mu dobro pristajajo); njegov obraz ni rdeč, marveč zagorel; glava mu lepo stoji na vratu, ni rejen' in ni star, marveč vitek in lepega stasa (kaj mu šteje v zlo, če je na to nekoliko ponosen?) in sploh napravlja vtis mladega človeka. Seveda mu tudi obleka pristoji kar dobro: nihče ne more zanikati, da je videti lep, odličen in eleganten. Kako se jo je bila mogla polastiti misel, da je Charlie videti čisto drugačen? Zelo lep človek je. Prava sreča zanjo, ker vč, da je ničvrednež! Seveda ni nikoli zanikala, da ima prijeten glas; in ta glas je prav takšen, kakor se ga je spominjala: prav zaradi tega jo neiskrenost vsake besede, ki jo Charlie izreče, tako vznemirja... Ta topli glas odmeva v njenih ušesih neiskreno in pri sebi se naravnost čudi, da se je temu glasu dala tako uloviti... Charlie ima lepe oči: v njih je nekakšen čar, njihov blesk je nežen in moder in v njih je čudovit izraz cel<5 tedaj, kadar klepeče karkoli... Nemogoče je, da bi te take oči ne ganile ... /««! Naposled so prinesli kavo in Charlie si je prižgal cigareto. Potem je pogledal na uro in vsal od mize. »No, zdaj moram pustiti gospč same. Cas je, da se vrnem v urad,« je rekel. Za hip je obmolknil, pogledal Kitty s svojimi prijaznimi, očarujočimi očmi in nadaljeval: »Nočem vam biti nadležen. Toda, čez dan ali dva, ko se nekoliko odpočijete, bi se prav rad poslovno pogovoril z vam!.« »Z mano?« »Urediti moramo neka/tere zadeve glede vaše hiše in pohištva.« »Oh, saj se lahko obrnem na advokata. Prav nobenega razloga ni, da bi vaju vznemirjala zaradi tega.« »Pa menda ne boste mislili, da vas bom pustil trošiti denar za pravne zadeve? Bom že sam poskrbel za vse. Morda niti ne veste, da imate pravico do pokojnine. Govoril bom o tem z gospodom guvernerjem, in videli bomo, ko se bomo obrnili na odločujočo oblast, ali lahko Iztisnemo še nekaj več. Prepustite vse to meni! Toda nikar si s tem zdaj ne razbijajte glave. Midva z ženo ne želiva ničesar drugega kakor da se vse postavi na pravo mesto in da se dobro znajdete. Ali ni tako, Do-rothy?« Seveda.« Charlie se je rahlo priklonil Kitty, ICo pa je šel mimo stolice, na kateri je sedela njegova žena, je prijel Kittyno roko in jo poljubil. Angleži so po večini videti nekoliko smešni, kadar poljubijo dami roko; toda Charlie je to storil z ljubko nevsiljivostjo. Sele ko se je Kltty popolnoma namestila pri Town- lahko koristi. čas zelo ljubezniv, prijeten in prijateljski z njo. Nihče ne bi mogel misliti, da sta si bila kdaj kaj več kot običajna znanca. Toda nekega popoldne, ko je Kitty ležala na zofi v salonu in brala, je Charlie prišel mimo nje in se ustavil. »Kaj pa berete?« je vprašal. »Knjigo.« Kitty je ošinila Charlieja z ironičnim pogledom, on pa se je nasmehnil. »Dorothy je odšla na vrtno zabavo v guvernerjev dvorec.« »Vem. Zakaj pa niste tudi vi odšli tja?« »Nič kaj prijetno se nisem počutil in sem se rajši vrnil, da bi vam delal družbo. Moj avto je zunaj; morda bi bili pri volji, da bi se z mano peljali okoli otoka?« »Ne, hvala.« Charlie se je usedel k njenim nogam na divan, na katerem je ležala. »Odkar ste tu, še nisva imela priložnosti, da bi se pogovorila na samem.« Kitty ga je s hladno drznostjo pogledala naravnost v oči. »Ali mislite, da imava drug drugemu kaj povedati?« »Ogromno.« Umaknila je nekoliko svoje noge, da bi se z njimi ne dotikala Charlieja. »Ali si še Jezna name?« je vprašal Charlie z nasmehom na ustnih in jo ošinil s svojim mehkim pogledom. »Prav nič,« je odvrnila Kttty z nasmehom. »Mislim, da se ne bi smejala, če ne bi bila še vedno Jezna name.« »Motiš se, Preveč te preziram, da bi se mogla jeziti nate.« Charlie Je ostal miren. »Nekoliko stroga si z mano. Toda če mirno razmisliš o vsem, kar je bilo, mi boš morala pošteno priznati, da sem imel prav.« »S tvojega stališča, seveda...« »Zdaj, ko poznaš Dorothy, moraš priznati, da je krasna žena, mar ne?« »Nedvomno. Vselej ji bom hvaležna za dobroto, ki ml jo izkazuje.« »Takšno ženo najdeš komaj eno na tisoč. Niti trenutka miru ne bi imel, če bi bila midva takrat pobegnila. .To bi bila do nje prava surovost. Razen tega pa sem moral misliti tudi na svoje otroke; bili bi zanjo prehudo breme.« Kitty je celo minuto zamišljeno opazovala Charlieja. Čutila je, da ima položaj popolnoma v svoji oblasti. »Odkar sem tu, sem te ves čas pazljivo opazovala in sem prišla do zaključka, da imaš Dorothy zares zelo rad. Nikoli nisem mislila, da si sploh zmožen česa takega.« »Saj sem ti bil rekel, da jo imam rad. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi ji le za trenutek povzročilo neprijetnosti. Dorothy je najboljša žena, ki jo sploh ima kak moški.« »Ali nisi nikoli pomislil na to, da bi ji moral biti tudi zvest?« »Daleč od oči, daleč od srca,« se je nasmehnil Charlie. Kitty je skomignila z rameni. »Naravnost zoprn si.« »Sam6 človek sem. Prav' zares ne vem, zakaj me imaš za ničvredneža, ker sem bil do ušes zaljubljen vate. Saj veš, da si nisem želel tega.« Kitty je stisnilo pri srcu, ko je slišala te besede. »Jaz sem igrala odkrito,« je odvrnila grenko. »Seveda si nisem mogel predstavljati, da se bova znašla v tako hudičevih škripcih. »Toda v vsakem primeru si bil toliko prebrisan, da sl vedel, da če bo že moral kdo trpeti, ne boš to ti.« »Mislim, da so te besede prehude. Toda zdaj, ko je vse mimo, moraš uvideti, da sem ravnal tako, kakor je bilo najbolje za naju oba. Ti si popolnoma izgubila glavo, in biti moram naravnost vesel, da sem vsaj jaz ohranil svojo. Ali misliš, da bi bilo dobro za naju, če bi bil ravnal po tvojem? Bilo nama je dovolj hudo, toda še huje bi bilo, če bi bila zašla v križni ogenj. Tako pa nisi imela prav nobenih sitnosti. Zakaj se ne bi poljubila in sklenila prijateljstva?« Kitty bi se bila skoraj glasno zasmejala. »Pa menda ne pričakuješ, da bom kar tako pozabila, kako si me brez trohice sočutja poslal skoraj v gotovo smrt?« »Oh, kakšen nesmisel! Saj sem ti bil rekel, da ni prav nobene nevarnosti, če je človek pameten in previden. Menda ne misliš, da bi te bil pustil oditi, če ne bi bil popolnoma prepričan v to?« »Bil sl prepričan zato, ker si hotel biti prepričan! Tl sodiš med tiste strahopetneže, ki mislijo samo to, kaj jim »Priden psiček, priden! Saj ti nobeden ne bo vzel tvoje kosti.,.« IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIHIIIIIMIIIIIIIIIII llllllll lllllll lllll sendovih, je odkrila, kako je pravzaprav izčrpana. Udobnost in prijetno življenje, kakršnega ni bila več navajena, sta povzročila, da je napetost, ki je bila prej v njej, popustila. Popolnoma je bila že pozabila, kako prijetno je uživati udobnost, kako ugodno jesbiti obdan z lepimi stvarmi in kako lepo je, kadar človeku izkazujejo pozornost. Z vzdihom olajšanja se je potopila v razkošno življenje Vzhoda. Ni ji bilo neprijetno, da ima spet neko vlogo in da je _ predmet nevsiljivega zanimanja. Toda izguba, ki jo je \ bila zadela malo poprej, je bila še preblizu, da bi lahko „ , , , . . . Injej v čast prirejali družabne sestanke. Vendar pa so jo lovek. Nikoli ne boš mogel pozabiti mojih las n to bo j najveljavnpjše gospe v koloniji (guvernerjeva soproga, dovolj hudo.’ | admiralova žena in žena predsednika sodišča) obiskale in Fant tedaj niti pomislil ni na to, čeprav so mu bili [ izpile v njeni družbi čašico čaja. Guvernerjeva soproga ji njeni lasje neznansko všeč. Ko pa je prispel do polovice j je rekla, da bi Njegova ekscelenca gospod guverner zelo barja, se je že hotel vrniti nazaj, da bi samo še enkrat : rad videl Kitty in da bi bilo od nje zelo lepo, če bi prišla videl njene pšenične lase. Toda trstike, ki bi mu pokazala j kdaj na običajno kosilo v guvernerjev dvorec. (»Samo Pot nazaj, ni bilo več. Najbrž je zgnila. Sam pa je po- \ P° sebi se razume, da ne bo nobenih drugih gostov, zabil, od kod je prišel. Ni mu preostalo nič drugega, kot • marveč bomo navzoči sami mi in adjutanti!«), da gre naprej, čeprav mu je bilo pri vsakem koraku teže. : ^"e 6°spe so ravnale s Kitty kakor s kakšno drago- Ko se je vrnil v blatno vasico, so se vsi čudili in govorili: [ cen°' a ^ati krhko porcelansko figurico. Gledale so v „, : nJe) majhno junakinjo, ona pa Je igrala svojo vlogo ,Zdaj bo lahko prišel v mesto. j skromno in nevsiljivo. Včasih sl je zaželela, da bi bil Veliko se mu jih je ponudilo, da bi mu pokazali pot. | navzoč tudi VVaddington. S svojo ironično bistroumnostjo Toda odbil je vsakega, ker je od tedaj mislil samo še na : bi znal namreč prav dobro oceniti smešnost takega polo-hjene lase in mu za vse drugo ni bilo več mar. Niti za : žaja; potem bi se med štirimi očmi lahko oba pošteno na-visoke lepe hiše, niti za kaj drugega, o čemer so ljudje \ smejala. Dorothy je prejela od njega pismo, v katerem govorili, kako da je lepo in čudovito v ten mestu. \ ji Pisal vse mogoče o Kittynem požrtvovalnem delu v » . , , , , .... . . : samostanu, o njenem pogumu in hladnokrvnosti. Seveda Prebedel je mnogo mnogo noči in premišljeval, kako = je w,a y vsfim tem sam6 £jna a _ bi pozabil na lase. Toda vse zaman. Ni in ni jih mogel : njaka_ Pozabiti in nekega večera se je spomnil na mladiča, ki ga »Prav, dejstva pa dokazujejo nasprotno. Vrnila si se in, če nimaš ničesar proti, da ti povem iskreno — vrnila si se lepša kot kdaj koli.« KAREL CAPEK: Nove knjige Ivan Bratko: »TELESKOP«, zgodba o pobegu 8 internirancev iz koncentracijskega taborišča. Knjigo krase ilustracije N. Pirnata. Cena knjigi: broš. 190, polpl. 290, celopl. 390 din Robert L. Stevenson: »CRNA PUSCICA«, I. In II. del, zgodba iz vojne med dvema rožama. — Bogato ilustriran izvod stane: broš. 120, polpl. 160, celopl. 198 din Fran Levstik: »KDO JE NAREDIL VIDKU SRAJČICO«, pravljična slikanica za najmlajše. Cene: broš. 70, kart. 120 din Tone Kralj: »POD GORO. POD TO GORO ZELENO«, slikanica v barvnem tisku. Cena: broš. 75 din Sporočamo, da so v zadnjem času razprodane naslednje knjige: J. K. Erben: Češke pravljice, Grimm: Žabji kralj, Spyrl: Heidi, S. Zvveig: Magellan, C. Dickens: Veliko pričakovanje, Altajske pravljice, A. Cerncjeva: Sredi domovine. Vse knjige lahko naročite v vsaki knjigarni ali pa v založbi. »MLADINSKA KNJIGA« LJUBLJANA, TOMŠIČEVA ULICA ŠT. 2 »Kaj pa Walter?« Charlie se ni mogel vzdržati šaljivega odgovora, ki mu je bil prišel na misel. Nasmehnil se je. »Nič ti bolje ne pristaja kot to, da si oblečena v črno.« Kitty je za hip uprla pogled vanj. Potem pa so se ji iz oči vdrle solze; začela je jokati. Lep obraz se ji je krčil od bolečine. Niti poskušala ni, da bi ga skrila, marveč je še dalje ležala na hrbtu, s stegnjenimi rokami ob strani. »Moj bog, nikar tako ne joči! Nisem ti hotel reči nič hudega. To je bila samo šala. Dobro veš, kako iskreno sočustvujem v tvoji izgubi.« »Oh, zapri že svoja bedasta usta!« »Dal bi vse na svetu, če bi mogel Walterja priklicati spet v življenje.« »Njegove smrti sva kriva ti in jaz.« Charlie jo je prijel za roko, toda Kitty jo je iztrgala. »Prosim te, odidi!« je vzkliknila. »To je vse, kar lahko zdaj storiš zame. Sovražim te in preziram. Walter je bil desetkrat boljši od tebe. Samo jaz sem bila preneumna, da bi bila to spoznala. Odidi! Prosim te, odidi!« Kitty je videla, da bi hotel Charlie še dalje govoriti; planila je na noge in zbežala v svojo sobo. Charlie je šel za njo. Ko je stopil v sobo, je iz instinktivne previdnosti spustil žaluzije na oknu. Bila sta v sobi skoraj v mraku. »Ne morem te kar tako pustiti,« je rekel Charlie in jo objel. Dobro veš, da ti nočem storiti nič žalega.« »Nikar se me ne dotikaj! Za božjo voljo, prosim te, odidi!« Hotela se ga je osvoboditi, toda Charlie je ni pustil. Spet je planila v krčevit jok. »Draga moja, kaj ne veš, kako zelo te ljubim?« je rekel Charlie s svojim globokim, očarujočim glasom. »Ljubim te bolj kot kdaj koli.« »Kako le moreš govoriti takšne laži! Pusti me, da odidem. Rotim te, pusti me!« »Nikar ne bodi tako neprijazna z menoj, Kitty! Vem, da sem bil grob s teboj, toda odpusti mi.« Kitty je hlipaje in drhtč poskušala, da bi se Chfirlieja osvobodila, toda njegov objem ji je pri vsem tem nekako godil. Tako zelo si je želela, da bi še enkrat, samo še enkrat ležala v njegovem objemu; rfjeno telo je drhtelo. Počutila se je neznansko šibka, kakor da so jo vse moči zapustile. In žalost, ki jo je čutila zaradi Walterja, se je spremenila v sočustvovanje same s seboj. »Oh, kako si le mogel biti tako krut z mano?« je jecljala. »Kaj ne veš, da sem te ljubila z vsem svojim srcem? Nikdar te ni nihče ljubil tako, kot sem te ljubila jaz.« »Oh, draga moja!« Začel jo je poljubljati. »Ne, ne!« je vzkliknila. Charlie je poiskal njena usta, toda Kitty je obrnila glavo. Potem je poiskal njeno uho; ni vedela, kaj ji šepeta vanj: odsekane, strastne, ljubezenske besede. Charlie jo je tako močno prižel k sebi, da se ji je zazdelo, kakor da je izgubljen otrok, ki je spet našel svoj dom. Tiho je zahlipala. Zaprla je oči in čez obraz so se Ji vdrle solze. Naposled je Charlie našel njena usta in ko je pritisnila nanje svoja, ji je prešinil telo nekakšen božanski plamen. Znašla se je v ekstazi, zgorela je v pepel in spet zažarela kakor prerojena. Samb v svojih sanjah je občutila takšno radost. Kaj je napravil Charlie z njo...? Niti sama ne vč... Nič več ni žena; vsa njena osebnost je razpadla in ostalo je samb vroče hrepenenje... Charlie jo je dvignil — v njegovem naročju je bila tako lahka — in jo je odnesel, ona pa se je obupno in strastno prižela k njemu; glava ji je legla na blazino, Charliejeva usta pa so se na vso moč vsesala v njena. Olodehnjlcje je grel med dlanmi. Sel je na rob barja in čakal, kdaj j Km vede, a„ gre £j „ nakljutje „ za A n,°x 'f v° m hu / h J* povili, nogam. : premlšljenost> da se nikoli niti za hi n, znašla , , A nič takega ni bilo, niti ptic ne, ki bi prepevale tako : kot nikoli nikjer in spletale gnezda. Ze dolgo časa je bilo : suho vreme in odselile so se drugam. Le tam, kamor je : Prifrfotala takrat tista ptica, je rasla sedaj vitka bela : breza z razčesanimi vejami, kot pšenični lasje. Fant pa i ja čakal večer za večerom in nikoli nikogar ni bilo.« : Tetka Je umolknila in otroci so vzkliknili: E »Saj še ni konec te pravljice.« : f Tetka pa’ jim je odvrnila: r »Taka pravljica se nikoli ne konča.« »Pa jo je še videl kdaj? Tisto deklico z belimi lasmi?« : je vprašala najstarejša deklica. »Morda.« »In če jo je, ali sta bila potem srečna?« »Srečna, srečna,« je vzdihnila tetka in pogledala na : zid. Zunaj je zdrsnil uvel list z drevesa, zasenčil luč pred : hišnim prstom in vrgel serico v sobo, ki je spolzela najprej : čez zid, potem pa čez tetkine veke. »Pojdimo spat,«, so rekli otroci. »Zdaj bomo lahko 5 zaspali,« ZUnaj je bil prijeten večer in veliko senc po stezah. : Peter Levec: ŽELENI VAL. — Nova pesniška zbirka predstavnika mlade generacije. Izšla kot 4. zvezek zbirke »Feniks« Broširano 120.—, vezano v platno 200— din. August Senoa: PREKLETSTVO, II. del. — Znani hrvatski pripovednik nam živo ln zanimivo opisuje tragično neslogo med hrvatsktmi voditelji in vdinjanje tujcu v H. stoletju. Broširano 600.—, polplatno 750.— din. Cenjene naročnike »Priročnega leksikona« obveščamo, da bo delo za gotovo izšlo v mesecu aprilu. (Zaradi nepredvidenih težkoč nam priročnika nikakor ni bilo mogoče izdati v napovedanem roku in prosimo naročnike, naj nam zamudo, ki Je nastala le delno po naši krivdi, oproste.) »Priročni leksikon« bodo prejeli najprej tisti naročniki, ki so že plačali vse obroke. Dolgo časa sem skrbno o-pazoval in lahko vam z gotovostjo povem, da se pes, če je sam, nikoli ne igra. Fes je, bi rekli, živalsko resen. Ce nima kaj početi, se ozira okrog sebe, meditira, spi, išče bolhe ali pu kaj gloda, naj bodo to stare krtače, ali pa tvoje nove copate. A vse to ni igra Če je sam, ne bo lovil svojega repa, ne bo tekal s palico med zobmi niti valil kamna pred sabo. Za to potrebuje partnerja, gledalca, nekoga, ki sodeluje, ki ga njegovo početje zanima. Njegova igra je odraz veselja - kako maha i. repom, kadar ve, da ga opazuje človek ali pes! Poznam občutljive pse, ki se, brž ko jih več ne opazuješ, takoj naveličajo igre. Podoba je, da uživajo v njej le takral, ko jim ploskas. Skratka: pes potrebuje neposreden kontakt z živim bitjem — to sodi v njegovo naravo. Nasprotno pa se mačka, ki ravno tako reagira na dražljaje, igra tudi, kadar Je sama. Igra se zase, na svoj način. Zaprite jo na samo in ji dajte klobčič volne, trak ali obešeno vrvico, pa se ho takoj začela ljubko in mirno igrati. Ko se igra, ni videti, da bi hotela reči: »Ljubi človek, kako sem vesela, da si pri 'Mb * »JI M 1- \ meni!« Mačka se zabava zase, pes pa zabava okolico. Mačka zadostuje sumu sebi, pes pa pričakuje, da mu boš prišel naproti. Ko pes lovi svoj rep, natančno opazuje gledalca, da bi videl, kako u-činkuje nanj ta igra. Mačka tega nikoli ne bi storila: zadošča ji, da se zabava sama. Bržčas je tudi to vzrok, da so nikoli ne začne igrati tako strastno in brez premisleka, da bi se — kakor pes — docela zasopla in izgubila orientacijo. Pes se z vsem bitjem predaja igri, mački je igra zgolj muha. Nemara bi ju mogli tako o-predeliti: mačke imajo duha ironikov — ti so zadovoljni sami s seboj, podcenjujejo ljudi in stvari in se z njimi igrnjo le zn lastno zabavo; psi pa pripadajo rodu humoristov, so dobrodušni in s svojo preprostostjo spominjajo na človeka, ki neprestano pripoveduje anekdote in umira od dolgega časa, kadar nima publike. Mačka Je snhjekttvist, pes pa živi v družabnem in torej v objektivnem svetu. Mačka je skrivnostna kot zver, pes pa primitiven kot človeško bitje. hTT« stran 9 " 1 8 3. III. 1955 « Ir Krof za vreprosta KRVLA soba. S kavčem, podobno fca- garderoba, na desni pa kniiž- \ ko,r z deljenimi posteljami ne ne police z delovnim kotičkom, i prihranimo niti trohice več Primer na drugi skici je niz- = prostora. Ce potrebujemo po- fca omarica, ki služi skoraj iz- I soben predal za posteljnino, ključno svojemu pnvemu na- = ga še izgubimo. Dobre strani menu. Samo nekaj polic v po- -E kavča so samo v pametnejši daljSku je na razpolago knji- 1 razdelitvi prostora. Ze poste- gam in radijskemu aparatu. = reprosto In ozko krilo je del naše garderobe, : ki jo oblečemo za delo v šolah, pisarnah ter ob : mnogih drugih priložnostih, in to v vseh letnih Opremljanje novejšega sta- stolov in psihe nimate, brez novan.ia z majhnim, prostori postelje ne bo šlo. Z reducirani preprosta stvar. Kar vze- njem pohištva torej ne bo nič. mimo za primer spalnico. Ce P0,gled pa se vam še naprej ste vanjo postavili večdelno ustavlja prav na postelji Poemam, dvoje postelj in mizico noči se ji res ne n^ore?e odpo- ali psiho, je soba tako natrpana, da komaj najdete prostor za svojo malenkost. Sedite takole sredi sobe in oko vam bega po pohištvu. Iščete žrtev. Vse, kar ni v skladu z miniaturnim stanovanjem se bo moralo preseliti v klet ali podstrešje in počakati hladnejši dan, ko boste zakurili peč. Omaro potrebujete, mize, Manekenske fakultete. V Parizu in mnogih drugih mestih po svetu delujejo šole za manekenke. Take šole bodo v kratkem odprli tudi v Sovjetski zvezi pod imenom »fakultete«. Na njih bodo učiti, kako je treba »umetniško prikazovati obleke«. vedati, za dne pa bi jo prav lahko pogrešali posebno ■ v trenutnem položaju. Obsežni rekvizit pa, kgikor da bi se rogal vaši nemoči, stoji prav na sredi sobe ves obložen z pernicami in blazinami. No, boste dejali, če je postelja neobhod-no potrebna, jo bomo skušali vsaj nekoliko prikrojiti, da bo zavzela manj prostora in bo koristila tudi takrat, ko na njej ne spimo. Kavč in deljene, postelje so danes že močno razširjene. Potisnjene ob steno mnogo racionalneje izkoriščajo prostor, kavč pa nadomešča vrsto klubskih stolov. Spalnica v kateri _ so namesto postelj kavči, je. obenem tudi dnevna lje, ki se Mih ko potisnejo ena pod drugo, so veliko ekono-mičnejša, postelj e-omare pa nedvomno najboljša in naje-konomičnejša rešitev. Cez dan so postelje nevidne, zaprte v omaro ali predal, napravljen prav v ta namen, skupno z vso posteljnino. Soba služi ta čas raznim namenom. Zvečer samo pritisnete na gumb ali obrnete ročico in pred vami je postlana postelja. Omara-postelja pri vsem tem ni nobena zamotana naprava, prav nasprotno vsak mizar jo lahko napravi za isto ceno kakor navadno. Za večmo tudi ni novost, le predsodki in nezaupanja so kriivi, da ni bolj razširjena tudi pri nas. Omara pogosto ni samo shramba za posteljo. Združena 1e s predalnikom za perilo, z Rarde^Ho, s kniižnn omaro i.t.d. Tako še racionalneje 'izrabimo dragoceni prostor. Nekaj tak h kombinaci j n am Posredujejo priložene slike. Ena predstavlja kombinacijo kar treh omar: garderobe, knjižne police in predala za Dostelio. Nekaj idealnega za sobo samca, kjer mora biti omara »dekla za vse«. Tisto, kar je na shkt noibolj nenavadno, le četrta nalnea, ki jo ooravlia omara: prostor deli v dva dela: na levi je spalna ljah:rm p, Večdelne vzidane omare so = pripravna shramba za poste- i ljo. Skrajni dve krili v zakon- i skl spalnici sta skriti postelji, l srednji del med njima oa : ste Ut vas mmAL &ašc£j rujJe. GOSADOV »PRSNI CA> časih. Čeprav so moderne razne oblike in širine j cenimo še vedno najbolj ravna krila, h v / : katerim lahko nosimo vse vrste jopic, puloverjev predstavlja garderobo. Vse to i zavzema čez dan le po nekaj Š Na naši sli,[i je kroj v po-kvadratnih metrov, ostali jj manjšancm merilu. Za kroj (_ prostor pa je dnevna ali de- = krila, ki bo primerno srednje lovna soba. : veliki postavi, moramo ta kroj Posteljnina v omarah ni ne- : Povečati na kvadrate s stranico produtšno zaprta. Podobno ka~ =1(; cm- Tako bomo dobile krilo, kor pri vzidanih omarah se i bo merilo ob pasu 60 cm, ob zrači preko odprtin v spodnjem i bokih pa 100 cm. MILO ZADAJ in zgornjem delu omare. m m : Obliko krila, prikrojenega po j tem kroju, prikazujejo naše štiri : skice. Raznolikost teli modelov : lahko spremenimo z raznimi na-: čini izdelave, okraski ali dru-: gimi novimi pobudami, ki sem j jih tu prikazala. Pri okraševali nju si bomo izbrale lahko vse = to, kar nam ugaja in pristaja. ; Za tako krilo ne potrebujemo | mnogo blaga. Zadostuje nam :99c«i volnenega blaga v dvojni širini ali pa 180 cm bombaževl-ne, če je enojne širine. Stroškov »a nakup blaga se pri tem lahko izognemo, če si urežemo krilo iz kakega dela našega starega, širokega krila ali celo iz moških hlač. Ker nam širina blaga, ki jo dobimo iz dveh hlačnic, često ne bo zadostovala, moramo v tem primeru opustiti vse gube. Tudi pri izdelavi okraskov moramo biti skope, kajti vzorci moškega blaga ne prenesejo nežne izdelave. Najlepše pristaja takemu krilu preprosta, lahko rečemo ravna izdelava, ki jo okrasimo z gumbi. Tako bomo imele nova krila, za katera ne bo velikih izdatkov. D. R. Življenjska sila Vsaka težava ima svoj trik Jo pa je lepotni pojem, ki ga rate v kožo. Hranljivo in varo- prham ki JHi vedno končaite^ te t l ®a hranjenja. S ni mogoče kupiti v stekle- vaIno učinkujejo tudi razne mrzlim curkom Ce trpite zaradi doTev]6 ^ ?°'veda(n'I>’ da boste ničkah ali lončkih. Kako opre- oljne in kremske maske. nespečnostiTkanimi It dosegle svoj smoter, če boste 1 _ "e*£'ecno«JI> ^ kopljite noge v manj jedle, se odpovedale slad- s TELESNI DUH vndniX°i ’ v™.43'116 ,VOd° iz kariiam- gostim juham in oma- vodnjaka z boraksom in umi- kam, alkoholu in zelo slanim Ja seveda nikomur nič mar! yafe se z milom, če je vaša jedem. Šport ohranja prožnost Zato tudi vi ne pozabite n°rma^na a^ mastna. Tudi in gibkost, povečuje pa občutek nnn J Tl i i , ... Oih T* O 7 C1 VI O lrnnni, AnuU.tl.. ^ 1 t , del j ujemo vitalnost? Nemara tistim veseljem do življenja, s tistim magnetizmom, tisto podjetnostjo, ki sicer kakor- iskra preskoči ha druge ljudi, jih pa ne pritisne ob zid ali celo potepta. Napravite si program: držite se trdno tega, da boste spali osem do devet tir, jejte Prav gotovo imate tudi vi čutkom »n natančno! Pomagalo mnogo skrbi; vsakdo jih ima, bo> kajU vsak uspeh nam pri-pa naj so velike ali pa majhne, nese zadovoljstvo in samoza-Med njimi se najdejo tudi take, vest. ki se jih z majhnim trikom prav 4. Morda je povedalo ogledalo lahko otresemo. Rešitev mnogih, 3. AH imate morda manjvred- ženi, da ima slab dan in je vsa nostne občutke? In če jih imate, žalostna ugotovila, da leta teko „ „ ali vam ni odleglo, če ste si ln da je na svetu vse preveč. ase?. do devet ur> ie)te dopovedovali, da jih ima prav njenih lepih vrstnic?' Spet bo ™ iadja’ zelenN™®. solate, vsakdo v vaši okolici, le da jih pomagal trik: majhen nedolžen mleka uživ^itfVakš /“J1*0 spretno skriva? Potem bo za »flirt« takoj poživi in zaneslji- jev preparat in vas primeren tale nasvet: V ne- vo nadomesti vsak lepotni salon teč padali k večno utajenim ,-em vendar morate uspeti! In ali hormonsko kuro; prav tako ženskam, ki pohajajo po svetu kako? Napravite karkoli; kar deluje občudujoč pogled; zaj'e- *- je v vašem življenjskem ob- Petan poklon ... kdo bo še trdil, močju, kar zanesljivo zmorete! da življenje ni lepo? Naslikajte kako sliko, spletite Gornji seznam lahko po želji lep pulover, ali pa vsaj rešite nadaljujete v neskončnost. Po- krlžanko! To pa storite z ob- kazali smo vam samo pot k umetnosti življenja. Ne pozabite torej, ko se bodo spet pojavile skrbi: VSAKA TEŽAVA POD SONCEM IMA SVOJ TRIK!... EVA Zato tudi vi ne pozabite nanj. Brez tega bi ne bila vaša telesna nega popolna. V vaši „ rVUUia. v vasi kopalnici ali na vaši toaletni znoSnlce mizici naj stoji tudi steklenička, ki se je zjutraj obilo poslužujte. obraz si na koncu oprhajte ved- lakote in’ je zato' slab sveto-no z mrzlo vodo, da zaprete valeč. Ce ste še tako lačni, pojejte pred jedjo sočno jabolko. ___________r——manikiranje ŽIVOT Porinite jo mirno tudi v bliži- Maj pogrinjate mizo, zibljete j - . no vašega moža: nikjer ni za- W otroka, igrate klavir, pišete T f ^ dose**te s Portom, pisano, da bi morale samo žen- s pisalnim strojem: vedno^odo kar želi'te: vitek Kvot. Pla- ske prijetno in sveže dišati. vaši najbližji videli vaše roke. brez pogurni in'veselja. HRANJENJE g čim? S kremo za suho kožo, z oljem za normalno im mlado kožo? Kdaj? Zvečer, po temeljitem očiščenju obraza; če je koža zelo suha, tedaj tudi zjutraj, preden nanesete podlago za puder. Kako? Tako, da za grah UMIVANJE IBmivanje je v najožjem sva-štvu z vodo, s tistim čudežnim zemeljskim darom, katerega bi morali prav razsipno uporabljati, ker predstavlja prvovrstno lepotilno sredstvo. Voda je dobra za vašo kožo, za vaše živce, za vaše notranje organe. Ce imate zelo suho kožo, položite si na ; M / I Jr i vX . . o*-** ou»iu A.UMJ, porozne si n velik košček kreme ali tri kap- obraz ovitke s čajem iz lipove-°'^a razmažete med koni- ga cvetja. Pri slabi cirkulaciji pljciranih vprašanj boste kk" ..................................................................... ».i................................ ;at . kmalu dosegli, če si boste za- 1 rmm-im-mmmrtaKrmiim m»m ■ n . Je. mamKiranje dolžnost za pomnili tale mali motto: VSAKA TEŽAVA POD SONCEM KARSkl ima SVOJ TRIK! Napravimo zdaj nekaj poskusov iz vsakdanjega življenja tn videli boste, kako lahko z malimi triki ukanimo življenjske težave, predvsem pa sebe. 1. Ali vas skrbi služba, ljubezen, ali vas morda muči rešitev kakega zamotanega problema? Za dobro urico dajte vs- io ad aeta, privoščite si •voje: najljubše kosilo, ob kon-cu pa še cigareto, ali dobro turško kavo — in vs» problem, sveta bodo dobili prijaznejši obraz. 2. Ali ste mogoče kaj Izgubili In zdaj brez uspeha iščete to stvar tako dolgo, da vam že vsi živci vibrirajo? Naj bo to gumb od ovratnika, maturitetno spričevalo ali kakršen koli predmet, ki se vam z virtuozno spretnostjo izmika, — prav močno si predstavljajte, da je na primer zgorel pred vašimi očmi, pa si morate zdaj brez njega kakor koli pomagati, pa naj stane, kar hoče. (Med nami povedano: izgubljene stvari, ki jih ne potrebujemo več, pridejo prej ali slej — užaljene — tako ali tako spet same na dan.) lll&ik H. nagradna križanka vanje, igranje tenisa, vaje z nogami so vaši prvi pomočniki. Trdovratne želodčne blazinice boste odpravili s prav tako trdovratno masažo in ščetkanjem. Naučite se, da bo-ste pni vsaki priložnosti — t-*di v p^-arni, kinu, v javnem lokalu — ravno in pokončno sedeli, da ne bodo želodčne mišice oslabele. Ozki pasovi dajo videz večje vitkosti kakor široki paso-vi, temnejši so boljši kakor svetlejši, obleke iz enega kosa primernejše kakor krilo in bluza ... vse to, če ni obseg vašega života brez ugovora. MJLEPŠ3 ILUSTBiMNfl REVIJA 1 J i U t b 7 6 9 10 11 U * IJ m lw 15 B 16 17 16 ES 19 2? 20 21 m 25 2- B 2o Si 27 29 29 30 3' J? * .... ,, IKS NOGE P^aj mislimo s tem, najbrže veste? Gre za tisto rahlo izhaja delno v DVOBARVNEM TISKU! I ENAČBA (a—b) + (c—č) + (d—e) + (f—g) =■ x a = ležišče iz slame, b = reka v Bolgariji, c =. vrsta opeke, č = zračni pritisk, d =» prepleten z nitmi, e =■ ženin oče, f «= neplodna žival, x *= pokrajina na Hrvatskem. SKRIT NAPIS PREIZKUSITE SVOJE ZNANJE Odgovori na spodnja vprašanja, pe da bi si pomagal s knjigami: 501. S kakšno hitrostjo leti golob-pismonoša? 502. Koliko čebel je v enem panju? 503. Kako velika je razlika med polmerom ravnika in polovico zemeljske osi? 504. Koliko zrn je v 1 kg pšenice? 505. Kako daleč je — v kilometrih— od Ljubljane do Barcelone? 506. Koliko metrov svilene niti ituuivu uiciiuv sviiruu mu ^cuikciju. ig se da 1 sviloprejkin zapredek 'zPlača! Nikar sam! ne brskajte /1 - _ 1 - vn hit v o ^ 1 + rt l»n i it vsako ženo, ki hoče veljati za negovano. Saj poznate postopek: odstranitev laka, kopel v milnici, krema za nohte, piljenje v_,IC za visio ranto s pilo za nohte, odstranitev ko- skaženo obliko nog, ki povzro-žloe, podlaga za lak in dve Ca- da se kolena drgnejo. Ne-plasti novega laka. Opilite nohte dv°mno bi radi vašim otrokom na kratko in ravno, če se vam Prihranili to neprijetnost. Toda radi lomijo, ter ne uporabljajte *° i® daljše poglavje, ki ga bo-acetona, temveč specialni prc- mo kdaj kasneje posebej ob-parat za odstranjevanje laka. dela,li. Odraslim iks nogam ne Pri pomivanju posode nosite Preostaja drugega, kakor da se gospodinjske rokavice in če de- skrijejo v srednje dolga, pla-late na vrtu, si namažite pod va-iot:a krila. S telovadbo jih nohte zrnastega mila, s. čimer bomo ohranile gibljive in prožne, jih boste zavarovali. ZOBJE PEDIKURA . , , , ■v-r, « * , I e kaj naj pri danes splošno J j po naše nega nohtov na ^ razširjeni zavesti o nujnosti nog1, pa nega nog sploh, .negovanja in zdravljenja zob Vraščeni nohti na nožnih prstih, preostane, da bi vam povedali? rozevinasti kožni vozlički, kurja Ne zamerite, da kljub t-mu po-očesa, vsega tega se boste obvarovali, če boste dvakrat na mesec šli k pedikerju. To se (kokon)? ali režite kar koli na nogi 507. i/. ‘•'JU lici IlUgi Koliko tovora je mogoče ^a^a nega nog naj se omeji na ■ v« . — 11 tV! 11TO n i rt Mn — .. J..____i • Ne c. -v i oencinom. Specialen preparat *FL.EX« ni vnetijiiv, sijajno čisti in ne pušča roba okrog madeža. io r.r.m -tt« Besede pomenijo: Vodoravno: 1. skregani, 6. velika skupina, 11. meša se mi, 12. postajam večji, 13. predlog, 14. uboga, siromašna, 18. pesmi, 17. dvigniti se, 19. germanski bog, 20. prebivalec velike severnoafriške pokrajine, 22. dobri duhovi umrlih pri starih Rimljanih, 23. mestece med Zagrebom in Moslavačko goro (brez grad), 25. srbski kazalni zaimek, 26. kmetijski delavec, 27. predlog, 28. delavec, ki uporablja neko ostro orodje, 30. nenasitnost, 32. izdelovati blago, 33. žensko ime. Navpično: 1. tvar, materija, 2. podložek, 3. enaka soglasnika, 4. trinogi, samosilniki, 5. posedovati, 6. glas nekega instrumenta, 7. znak za radij, 8. odločilen, s pomembnimi posledicami, 9. naziv za študenta po njegovi študijski strofci, 10. tako bodi; konec, 15. muha na puški, 18. starorimsko oblačilo, 19. okrepljen, 21. žensko ime, 22. prometna naprava, 24. vojaško pokrivalo, 26. čutni organi, 29. arabski žrebec, 31. osebni zaimek. Ugankarski nagradni razpis Kakor smo že v prejšnji številki objavili, razpisujemo novo ugankarsko tekmovanje. Vsota vseh nagrad znaša 30.000 din. Prva nagrada zsiaša 8.090 din, druga 6.000 din, tretja do peta po 1003 din, šesta do deseta po 800 din, enajsta do dvanajsta po 500 din ter enaindvajseta do trideseta po 400 din. Vse druge podrobnosti o pravici do udeležbe in žrebanju nagrad- najdete v razpisu, ki smo ga objavili. Shranjujte kupone, ker brez njih rešitev ne bomo upoštevali. Posameznih rešitev ne pošiljajte! V pv hodnji številki bomo objavili še tretjo in zadnjo nagradno krfiiu ko, hkrati pa bomo objavili tudi rok, da katerega bomo HUljnuli reištve vseh treh nagradnih križank skupaj. TTX ff g ^ \ 3 \ * \ s J * 6 . naložiti na železniški vagon? 508. Kako globoko prodre sončna svetloba v morje? 509. Koliko znojnic (por) ima človeška koža? 510. Kako dolgo lahko živi počivajoči človek brez hrane? umivanje, napudranje nog in priložnostno popiljenje nohtov. CiSCenje f^rage prijateljice: vsa naša kozmetika, vsi naši nasveti bodo izgubljeni trud, če. si ne bosite osvojile kot pravilo, da ODGOVORI NA VPRAŠANJA svojo kožo vedno predvsem in S1 v prejšnji Številki tememtn nčfctrtfi TTnarahlialto dvakrat ’ novimo to, kar vam je verjetno zabičevala že vaša babica: raje si očistite zobe trikrat kakor K o z I a r i j a Ponavadi Naraven K a t a I i z a Porabiti Preurejen Barabica Neuradno 491. Ob stoku Rhone in Sadne leži mesto Lyon. 492. Gladiatorji so pozdravljali imperatorja v cirkusu z vzklikom: »Morituri te salutant« (Smrti zapisani te pozdravljajo). 493. Donava trna dva izvirka, ki se imenujeta: Brege in Brigach. 494. Delujoči vulkan na Isian-du se imenuje Hekla. temeljito očistite. Uporabljajte dvakrat na dan, posvetujte se v ta namen mehko vodo in ne- z z°bozdravnikom raje trikrat ostro milo, če imate mlado in kakor dvakrat na leto ter dajte mastno kožo. Če pa je vaša koža Pregledati tudi zobe vašega dve-suba, tedaj uporabljajte kremo 'e^e§a ah triletnega naraščaja, ali tekoče čistilno mleko. pr| ki nn1 *“ večernem čiščenju ne pozabite na vrat, tilnik in ušesa. VITKOST ^se ženske bi rade bile vitke. 495. Enooki velikan ki ga 1e t Mnoge rev|ie objavljajo v denarja in časa za svojo oslepil Odisej, se je’ imenoval ‘3 znanstven'° stavljene pozabljajo na svoje zobel ki se naj že uči uporabljati ščetko. Negovani in če je potrebno tudi plombirani mlečni zobje jamčijo za kakovost drugih zob. Nič novega kaj ne? In vendar, kako rade mnoge ženske, ki sicer potrošijo veliko denarja in časa za svojo nego, KUPON ZA NAGRADNO KRIŽANKO Polifem 496. Besedni zaklad, s katerim razpolagajo izobraženi ljudje (v povprečku), znaša 2000 do 3000 besed. 497. Teža Izžarevajočega radija se zmanjša za polovico v približno 1700 letih. 498. Vsak dan se obnovi 20 milijonov telesnih celic. 499 Največja hitrost nevihte Je 40 m na sekundo. 500. Ta vprašanja so izšla že v 50 številkah »TT« (torej praznujemo majhen jubileji). PRAKTIČNI NASVETI Pleteni čeveljčki iz volne za noč ali za potovanje v vlaku. Volna je najboljša siva ali rjava. Začnemo na 70 zank ter pletemo 95 vrst dve gladko in dve obratno. Potem to po dolgem sešijemo na obeh straneh, tako da nastane nekaka vrečica, ki se dobro prilega nogi. Po’tem jo obkvačkamo s kratkimi šlblčnimi petljami, nato z vrsto luknjic in spet s kratkimi šiblčnbni petljami. Vdenemo vrvico, s katero privežemo čeveljček na nogo. Kogar rado v noge zebe, za tega so taki čeveljčki velika dobrota. Če hočemo pripletemo zgoraj del gležnja, in sicer 2 krat gladko, 2 krat obratno. £v So ■KSMBEEK Na izbirnih tekmah v študijski telovadnici v Ljubljani je bila določena vrsta članov zveznega razreda za tekmo z vrsto Srbije in Hrvatske, ki bo V Tuzli 6. marca. Na sliki skok čez konja. Mala Tanja vesela prihiti Iz šole domov. Wllamica, sedaj imam pa tudi jaz v telovadbi pet.« — Nekaj časa ni šlo. Telovadba se ji je upirala. Vse ji je bilo pretežko. Da bi šla Popoldne še k pionirkam v »Partizana« — kaj še? Toda od lanskega partizanskega zleta dalje hi bilo več miru. V povorki pionirk so korakale Jasna, Marjetka, Helenca in še toliko ln toliko drugih. Žarečih oči in nasmejanih lic so otroci tudi na popoldanskem nastopu že ponosno korakali na polni stadion. Tam je bila tudi Tanja s svojim očkom in mamico. Ali jo je navdušilo pestro rajanje, ali zvoki godbe, ali morda žive barve obleke njenih sovrstnic? Kako bi to povedali lepše, ko Tanja sama še ne zmore te »analize«, da bi na vsak »zakaj« odgovorila tako in tako. Končno tudi to ni važno. Pač pa je važno, da jo je od tedaj dalje vleklo v telovadnico. Najprej iz gole radovednosti, če res tam tako lepo rajajo in če so vedno veseli. Pozneje so jo zvabile njene male prijateljice in pa morda vendarle želja, da bo na prihodnjem zletu tudi ona lepo oblečena korakala z njimi, in jo bosta očka in mamica gledala, kako bo nastopala v vrstah pionirk. Čeprav Tanja obiskuje tudi glasbeno šolo, je vendarle poleg vadbe klavirja treba najti časa za telovadbo 1 S : *• m •dovme* .. . GB2J 1 ZAGREB V VSEH NA|MODERNEJšlH BARVNIH ODTENKIH! V Partizanu. Tako je telovadba Izven šole poživila šolski umik, ki odslej ni več zoprn ' na tisti dan, ko piše četrto uro »telovadba«. In ko jo je sedaj še »tovarišica« v šoli nagradila za njeno prizadevnost s »petko«, je bilo veselje doma tem večje. Ne samo doma, tudi v Partizanu, ker je s tem hkrati doživela priznanje tudi vaditeljica pionirk. Telovadnica pa ni zvabila le male šolarke Tanje zaradi zabave, igre in lepih obleke. Zvabila je nazaj, po dolgih letih premora tudi tovariša lluga, ki je bil v letih med obema vojnama znan telovadec in še bolj znan športnik — atlet. Vojna s svojimi napori in po vojni utrudljiva služba sta mu pokvarila zdravje. Dolgo je iskal pomoči pri zdravnikih, toda želodec mu je kar naprej nagajal. V znanem, velikem partizanskem društvu imajo poseben oddelek za »starejše« tovariše in tovarišice. Očka Hugo je večkrat šel »na galerijo« pogledat, kako se pri telovadbi pre-kucujeta Igorčck in Tatjanca. Vselej kadar ju je spremljal domov, sta mu srečna pripovedovala, kaj sta lepega doživela v tisti telovadni url. Nedavno pa je Huga srečal dober znaneo iz onih let, ko sta še kot naraščajnika skupaj telovadila pred vojno in bila tudi aktivna športnika. »Kaj je novega?« »Nič posebnega.« »Vendarle — ali veš, da hodim zopet k telovadbi? Zdi se ml, da sem se kar pomladil, čeravno imamo telovadbo le enkrat tedensko. Zal, društvo nima dovolj prostorov, da bi mogli tudi nam .starejšim’ odmeriti več ur.« — Res je Hugo že na pogled videti boljše volje, kot ga je bil znaneo vajen srečavati vsa zadnja leta. »Kaj pa tvoj želodec? Ali tl pri telovadbi ne dela težav?« »Nasprotno, imam občutek, da se ml je zdravje popravilo odkar spet ,migam’.« »Ja, razumljivo, kri gre pač hitreje skozi žile. Nekaj gotovo pomaga.« Tako je telovadnica zvabila vsakega po svoje. Malo Tanjo zabava, žoge, Igre In oblekce, očka Huga pa želja po zdravju. Vendar je starostna razlika med njima tolikšna, da bi morda bila potrebna zgodba kako vabi telovadnica v svoje prostore mladince ln mladinke okrog 15 in 16 let, namesto, da bi hiteli le na ples, ali na manjvredno zabave. Tudi o teh bo potrebna beseda, saj se na resnih zborih partizanskih funkcionarjev vedno več govori o tem, kakšna naj bo pot za privabljanje mladine prav te starosti v telovadnico. Z vsakim vabljenjem pa je tako, kot s tistim lepakom, kjer so debele črke klicale: Vsi na morje! Vabi Vas Jadran! Najprej moraš imeti možnost, da prideš na morje, nato si želiš tam čimveč zabave in razvedrila, pa se boš še in še želel vrniti, čeprav te ne bo več vabil nikakršen lepak. Vabilo te bo morje samo, ker si užil njegove lepote in ti je dalo zdravja in moči. Podobno je s telovadnico. Pestra vadba, polna sprememb in prijetna družba poštenih in Iskrenih ljudi, kakršnih je vse več v naših telovadnicah Partizana, dajejo jamstvo, da telovadnica ne samo vabi, temveč tudi že daje — zabavo, razvedrilo ln zdravje. Mr. ŠPORT V KRATKEM Pri velikih dirkah Grand Prix starta letos prvič za veletvrdko Mercedes Benz 25-letni angleški dirkač Stirling Moss. Je izredno drzen dirkač. Doslej si je že dvakrat polomil noge, enkrat ključno kost, enkrat pa je obležal z nevarno frakturo v ramenu. Zlasti »hud« je na ovinkih in zavojih. Nu, zato si je pa priboril najčastnejši vzdevek: »Norec za krmilom.« * Daleč tam na vzhodu je raj sovjetskih drsalcev, imenovan Alma Ata. To ime pomeni Po naše »Oče jabolk«, sicer pa se znamenito drsališče imenuje po bližnji prestolnici kazahstanske republike in leži v globeli sredi skalovja južnosibirskih gora. Nedaleč se dviga pod nebo najvišji vrh Sovjetske zveze, Tien San. Poročila, ki so zadnji čas prišla iz Alme Ate čez Ural, so pretresla zimske športnike na Zapadu. Na idealnem drsališču v Alma Ati so namreč v januarskem turnirju zimskih športnikov Sovjetske zveze in gostov Iz Madžarske, Romunije, Poljske, CSR In Iz Vzhodne Nemčije bojevali strahovit boj za najvišjo »nagrado ministrskega sveta kazahstanske sovjetske republike«. Kar so sovjetski vrhunski drsalci pri tem dosegli, je bil naravnost »masaker svetovnih rekordov«. Celo brezimni sinovi tajge so na ledeni ploskvi tekali hitreje kakor svetovni rekorderji na Zapadu. 27-letni svetovni mojster Boris Sllkov je posekal svetovni rekord na 5000 m za ve?; kakor 21 sekund, prostornlnsko torej za kakšnih 220 m. Tamara Rylova je priborila svoji domovini še poslednji ženski svetovni rekord na 500 m. Celo povprečne veli- Najbolj primitivni ljudje so morali takoj, ko so se naselili v gorskih dolinah, krnicah in okrešljih, sprejeti neizprosno borbo s pobesnelimi elementi narave, med katerimi so najbolj kruto gospodarili plazovi. Koliko gorja, lahko povzročijo plazovi, lahko povedo očividci velikih lavinskih katastrof. Zgodovina lavinskih katastrof, ko so plazovi uničevali gozdove, naselja in cele doline, se Je začela pisati že zelo zgodaj. Ze slavni Hanibal in vsi številni poznejši vojskovodje so občutili zime v Alpah, kjer so plazovi uničevali jedra njihovih vojsk. Leta 1438 so zabeležili veliko lavinsko katastrofo na Gotthardskem prelazu, leta 1689 je plaz uničil moratafonsko dolino; plazovi so v tej zimi smrti uničili 119 hiš in 120 ljudi, 180 pa se jih je komaj rešilo iz objema strašne bele smrti. Kot je moral Hanibal spoznati strašno zimo v Alpah, se je seznanil z njo tudi Napoleon in za njim Suvorov, Frunze. V prvi svetovni vojni pa so plazovi na bojiščih Alp in Dolomitov zahtevali več žrtev kakor puške, granate, mitraljezi in topovi. 16. december 1916 je poznan kot »črni četrtek«, — v tem dnevu so plazovi uničili nad 10.000 vojakov (Avstrijcev in Italijanov), neusmiljeno so gospodarili tudi po naših gorah (grobišča 3.000 ruskih ujetnikov na Vršiču). Kronisti tedanjega časa so poročali, da je leta 1897 plaz pokopal prvega smučarja. Poznano je, da so plazovi enako nevarni smučarjem, prebivalcem, planincem in zimskim alpinistom. Leta 1910 je postal žrtev lavinske katastrofe kralj gorskih vodnikov Aleksander Burgener skupaj z ostalimi 5 vodniki in dvema planincema. Plazovi ne poznajo niti časa ntti stalnih poti, prožijo se od zgodnje jeseni do pozne pomladi in zgodnega poletja. Naravno je, da so tokave, žlebovi, grape in kamini naravne stečine za plazove. Zime plazov se v zadnjih letih vedno bolj množe. V zimi leta 1951 in 1952 so plazovi neusmiljeno gospodarili tudi pri nas, posebno na Tolminskem. Letošnja zima nam je s snežnimi padavinami dolgo prizanašala, tako kot leta 1952 Je tudi letos močno udarila z repom. Zato menimo, da je potrebno naše delovne ljudi, mladino in še prav posebej smučarje, zimske alpiniste in druge obiskovalce vsaj približno seznaniti s plazovi, ki ne nosijo zaman imena — bela smrt. Plazovi so veliko in strašno orožje zime i v gorah, proti njim se ne moremo uspešno boriti s pogumom in navdušenjem, marveč samo z veliko previdnostjo, znanjem, bogatimi ln nujno potrebnimi izkušnjami in dognanji. Vsem obiskovalcem zasneženih gora pa je priporočati prisebnost, zakaj nesreča v primeru plazov se le še poveča, če izgubimo glavo. Da vsaj delno zmanjšamo in preprečimo smrtne nesreče smučarjev in gornikov pod plazovi (pri nas so plazovi uničili že nad 25 mladih življenj) bi svetovali in priporočili tole: 1. Ne hodi sam ali v družbi v gore takoj po snežnih padavinah. Na vsako zimsko smučarsko ali alpinistično turo se temeljito pripravi, pusti, se poučiti o vremenskih prilikah, o kakovosti in količini snega, že prej se dobro seznani s konfiguracijo terena, na katerem nameravaš izvesti turo ali vzpon. 2. Zapomni si, da so za sproženje plazu nevarne vse vestne z naklonom nad 14 stopinj, posebno pa zasnežena in poledenela travnata pobočja nad drevesno mejo (1800 m do 2000 m višine). 3. Ne hodi v zasnežen planinski svet v v viharnem meglenem vremenu, ne pusti se nikoli od megla, viharjev, noči in drugih nevarnosti izčrpati do onemoglosti, še pred izčrpanostjo in pred nočjo si poišči primerno zavetišče, ki mora ustrezati trem osnovnim zahtevam — da te varuje pred mrazom, utrujenostjo, vetrom in vlago. 4. Ne prečkaj nevarnih strmin nizko spodaj, skušaj pridobiti na višini po varnih hrbtiščih in rebrih, strmine prečkaj tik pod skalami. 5. V primeru, da se sproži plaz, naglo odstrani smuči, palice, nahrbtnik, sploh vse, kar bi te utegnilo ovirati pri reševanju. S odločnimi plavalnimi gibi se skušaj obdržati na površini plazu in ne izgubi prisebnosti. Vetrovi so povzročitelji m graditelji plazov. (Matija Zdarsky) PLAZOVI 6. Na skupni turi vedno odločite najboljšega za vodnika. Sposoben smučar in gornik mora biti določen za vestnega opazovalca vsega okolja. Na nevarnih preč-nicah povečajte razdaljo med posameznimi smučarji in alpinisti, korak mora biti menjajoč, prepovedani so ostri klici, žvižgi ln poki, kajti oni so nevarni povzročitelji plazov. Ce je kogar koli izmed družbe ali naveze zajel plaz, ostani miren in tvegaj odločen in drzen spust iz objema plazu, pri tem ne delaj lokov in ne dovoli padcev, loki in padci povzročajo nove plazove. Vestno zasleduj ponesrečenega tovariša in ne-utegoma točno označi mesto, kjer si ga zadnjikrat videl, čeprav z najbolj primitivnimi sredstvi. Kljub strahu, lakoti in utrujenosti začni z iskanjem in kopanjem, tako dolgo, dokler tovariša ne najdeš in rešiš. 7. Pri plazovih vedno razlikuj mokre in pršne plazove, prvi so nevarni za zlome drugi za zadušitve, takoj začni pravilno reševati in nudi pravilno ter pospešeno prvo pomoč, oskrbi prevoz v dolino. Iskanje izpod plazov moraš nadaljevati vztrajpo, disciplinirano, ponesrečenci žive pod plazovi tudi po 48 in več ur, zato nikoli ne izgubi upanja na rešitev tovariša, vsaka zamujena minuta je lahko usodna za ponesrečenca. Pri plazovih moramo vedeti, da se gibljejo zelo naglo (648 km na uro), da so snežne mase ogromne in da rušijo in uničujejo vse na svoji poti. V nekaterih državah, kjer so zime izredno bogate na snežnih padavinah in kjer vsako leto kruto gospodarijo plazovi, imajo posebne znanstvene inštitute, ki proučujejo ter ugotavljajo pojave In vzroke plazov (Aljaska, Weissfluchjoch v Švici). Lahko bi torej zaključili: Plazovi so nevarni vsakomur, pojavljajo se v vsakem dnevnem času od zgodnje jeseni do zgodnjega poletja. Ne hodi v gore v času snežnih viharjev, mečav, potuhnjene megle in viharjev. Odstopiti od nameravane ture ni sramotno. Nikoli ne izpostavljaj sebe, še veliko manj pa tovariša nevarnostim, ne precenjuj svojih skromnih sposobnosti in pičlega znanja, ne podcenjuj nevarnosti zasneženih gora, v primeru nesreče pa ne izgubi prisebnosti, trezno presodi položaj in takoj pristopi k načrtnemu iskanju in reševanju. Vedi, da so vetrovi povzročitelji plazov, ne pusti se od mraza in naporov izčrpati do nemoglosti, prej si naredi ali pa poišči zaklonišče. V gorah naj ti bo skrb za tovariša vedno večja od misli na lasten tvegan položaj — v gorah imej plemenito tovarištvo vedno v veliki časti! »2uro« KJERKOLI JE ZAPADEL SME S JE ZAČIVE LO ŠTAJERCI SO POMERILI SVOJE MOČI HA KUMU HAJUSPEŠNIEjŠ ŠOBILI TRBOVELJČANI .KI So PO&KALI PR V A MESTA V y v y_ SKOKIH IN Slalomu POLu.v se JE tudi doma OPREZAL - HA tekmovanju v LJUBLJANI JE ZBRAL NAJVEČ TOČK (21L) NA TURNIRJU MA JESENICAH ,SO SE JESENIČAN KREPKO OBDOLŽILI PAPiRNIČACJIEM IZ VEVČ ZA STARE RAČUNE (PAPlRNiČAR JE ZASEDEL ŠE LE S.MESTO ZA OBEMA KITAMA IZ 'JESENIC) NOGOMETAŠI SE VRAČA JO DOMCU ZADOVOLJNI KJER JE BILO PREMALO 60LOV, JE ČILO PA KA: VEČ ZA ŽEP Prvi šahovski čine so tako zanosno drsale, da je na primer v teku na 1000 m za ženske kar osmero tekmovalk prekosilo stari rekord. K izrednim uspehom v Alma Ati pripomore tudi okolje. Ozračje je brez prahu, voda pa vsebuje malo kalcija in magnezija, zato je led posebno gladek. Tujci priznavajo, da v Alma Ati »drsaš kakor po zmrzlem maslu«. * Blagajnik francoske amaterske boksarske zveze je bil sila vesel, ko mu je poljsko veleposlaništvo v Parizu sporočilo, da bodo člani poljske ekipe, ki je prišla v boj s francoskimi boksarji, nastanjeni, na poljskem veleposlaništvu. Blagajnik je zadovoljno izračunal, koliko stroškov si prihrani njegova zveza. Obraz pa se mu je bolj ln bolj daljšal, ko mu je poljsko veleposlaništvo po tekmah poslalo račun. Ta je bil dvakrat višji, kakor če oi bili gostje nastanjeni v enem najboljših Letošnji šahovski šampionat, ki Je v Novem Sadu združil v plemeniti tekmi na 64 poljih 18 velemojstrov, mednarodnih in nacionalnih mojstrov ter mojstrskih kandidatov, se je končal z nadvse presenetljivo zmago mladega beograjskega mojstra Nikole Karakljajloa. Po dolgih letih se je na vrhu vsakoletne prvenstvene lestvice pojavilo novo ime, kar kaže ponovno, da si mlada generacija krepko utira pot. Uspeh Karakljajloa prav nič ne zmanjšuje dejstvo, da se letošnjega šampionata ni udeležilo nekaj naših vidnejših igralcev, med njimi tudi lanski prvak. Jugoslovanski šahovski šampionati imajo že pisano zgodovino. Naj ob tej priložnosti nekoliko osvežimo spomin na njihove začetke: Na nacionalnih amaterskih turnirjih, o katerih smo pisali nedavno, je vsakokratni zmagovalec dobil naslov mojstra. V prepričanju, da mladi mojstri lahko napredujejo samo v borbi s starejšimi, se je čedalje bolj pojavljala težnja po mojstrskih turnirjih za državno prvenstvo. Manjkala pa so sredstva za organiziranje takih šampionatov. Do prvega poskusa organiziranja takega šampionata je prišlo že leta 1927. Takrat smo imeli pri nas že več kandidatov za tak turnir: velemojstra dr. Milana Vidmarja, velemojstra Borisa Kostiča ter mednarodne mojstre Vla-dimira Vukoviča, Mirka Kčniga in dr. Drezgo. Znan mojster je bil pred vojno tudi sarajevski profesor dr. Astaloš. Čeprav je bilo po mednarodnih uspehih, ki so jih dosegli ti pariških hotelov. niiiimiiiiiiiiii[iiiiiii[iiiiiiiitniniiniiiiffliinmiiiiiinniiiiiiiniii!im«iimiiiiiiiigiiii;iiiiiiiiiiniiiiiHHiiiiiiiiiiiiininiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinnmniiiinniininnmMniinnm> Dom v vas vabi na prijeten zimski oddih NOVOZGRAJENA ŽIČNICA v bližini hotela je gostom na razpolago in jim nudi udobno in idealno smuko kandidati, Jasno, da gre med njimi prvo mesto velemojstru Vidmarju, pa državnega prvaka le nismo imeli. Velemojster Kostič je redno poudarjal, da lahko to vprašanje reši le dvoboj med njim in dr. Vidmarjem, do česar pa oficialno ni prišlo. Zaradi prezaposlenosti je dr. Vidmar leta 1927 odklonil udeležbo na prvem mojstrskem turnirju in ker so bili tudi drugi mnenja, da brez njega ni mogoče izvesti take prireditve, ki bi edina lahko dala realno sliko moči, je poizkus propadel. Do prvega srečanja naših šahovskih prvakov je nato prišlo na velikem mednarodnem šahovskem turnirju na Bledu leta 1931, kjer Je medsebojno srečanje štirih domačih mojstrov dalo naslednji rezultat: 1. dr. Vidmar 4.5 točke, 2. Kostič 3.5, 3. Pirc 2.5 in 4. dr. Astaloš 1.5 točke. Turnir je bil dvokrožen. Končno je Jugoslovanski šahovski zvezi le uspelo zagotoviti materialna sredstva za prvi šampionat v Beogradu leta 1935. Sodelovalo je 11 mojstrov in 5 amaterjev, ki so imeli možnost, da si s tretjinskim uspehom priborijo mojstrski naslov. Prvenstvo »ta osvojila Piro in Kostič. sledili pa so dr. Trifunovič, Konig, Srajtoer, Br6der, Tot, dr. Astaloš itd. Mojstrski naslov sta tedaj dosegla Sava Vukovič ln Brdder. Drugi šampionat Je bil leta 1936 v Novem Sadu. Med 14 udeleženci sta sodelovala tudi češka mojstra Opočenskl ln Pelikan ter Poljak Frledman. Zmagal je Vasja Pirc pred dr. Trifunovičem, Srajberjem in Friedmanom. Kostič je Ml šele deveti. Tretji šampionat je bil leta 1937 v Rogaški Slatini. Poleg domačih so sodelovali tudi inozemski mojstri: Najdorf (Poljska), Foltys (Češkoslovaška), Gereben (Madžarska) in Samisch (Nemčija). Zmagal je Najdorf, drugo do četrto mesto pa so si delili Pirc, Foltys in Samisch, peto do deveto pa dr. Trifunovič, Kostič, S. Vukovič, Gereben in Brdder. Naslov državnega prvaka sl je že tretjič zapored priboril Vasja Pirc. Jubilejni mednarodni turnir v Ljubljani leta 1938 ni imel prvenstvenega značaja, vendar je bil zmagovalcu Kostičn naknadno priznan naslov državnega prvaka za 1. 1938, ker to leto ni bilo posebnega šampionata. Drugo mesto je zasedel Szabo, sledili pa so dr. Tartakower, Lajoš Steiner, dr, Vidmar, dr. Trifunovič itd. Četrti šampionat je bil leta 1939 v Zagrebu. Med 16 udeleženci je prvič sodeloval dr. Vidmar, ki je osvojil prvo mesto in naslov državnega prvaka. Drugi je bil Tomovič, sledili pa so Kostič, S. Vukovič, Šrajber, Pirc, Vidmar ml., Preinfalk itd. Trifunovič ni sodeloval. Leta 1940, ko je v Evropi že divjala vojna, šampionata ni bilo. Obnovili pa smo jih takoj po osvoboditvi in jih nato redno nadaljevali. O njih pa drugič. PROBLEM (Iz partije Najdorf — Salas Montevideu 1. 1954.) Romo N. I E Es« a b c d e i y n Beli: Kgl, Df4, Tfl, Tf6, Ld4, Le2, a3, b3. c4, f7, h6 (11). Crni: Kg8, Dc7, Te7, Th8, Lg6, Se5, a7, b6, c4, f7, h7 (11). V gornjem položaju, ki Je nastal po 30. potezi črnega, je Najdorf z majhno »preračunano kombinacijo« pripravil črnega, da se je zaradi pomembnih materialnih izgub vdal. Zadostovale so mu v ta namen tri poteze. Kako je igral? REŠITEV PROBLEMA IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE 1. Kd8! Sb6:, Sc7:, 2. Th7, Tbl. »TT« STRAN 3. III. 1955 tli PRHEL BOM TA DVA "BUČMANA ZAl 3A3ČASTI GLAVI IN 3U MALO BO= TRESEL,DA BOSTA DRUGIČ VEDE* LA,ULAKO RAVNATI S POSTEN3AKI! IIN TOLE,..TOLE SO BIT3A.KI ISO NA3U lIGPARiih. Lt ? "tehseu ImSra PA ŽE NE BOM j F@KPiM.USTRAč>IL... »A [TODA ZAMAN...MINULO 3EPET,GEST UDESET SEKUND, SE Nit*.... -Ttrt) sKA3 POMEN! TO?! Z DAH BI SE V MORALA Ž.E DAVNO RAZ TRE* J V&OITI NA DROBNE KOSE! HL>y A KAT TE TO?? mm ZAPRTIH OČI STA ZVITOREPEC I IN LAKOTNIK PRIČAKOVALA USODNOTRČEN3EJfjfrglJ TO NISO BIRSA ,PRT3 ATEL3, TO SO KIPCI IZ NEKE TPf/c U *. J KOVINE, KI SO... iriltailllll »lili llfc iM KIPCI ? HEH/i SE!! i LAKOTNIKU TE ZAPRLO SAPO. MOŽIČKA STA LAHKOTNO STOPI mmrn WUH! NEMCEV ¥GOCE1! N AT BRŽ } x - & SE Ml VSE TO \ f A §Sh SANTA!., /A / 'V ITODA LAKOTNIK SE TE UŠTEL NITI PREMAKNIL NI MOŽIČKOV.. ■PIP GRRR! KAT PA TO , POMENI? NITI NE GANETA SE !! SAT NISTA ŽIVA GRRR!...NE,NE GRE.!.' > uh OD KOD NEKI SE TE NENADOMA VZELA TA MEGLA?.. SAT TE PRE3 NI BILO VIDETI... p-~^\\ (SE TE NATINA RA-j W( f. DAr\ K E TA USTAVILA? J ZNAŠLA STA SE V IEMNEM PR.0 ŠTORU. NEKAT ČASA NISTA NIČESAR VIDELA,NATO PA SO«? SE TIMA OČI PRIVADILE.. M« P*[kte sva?WnedwiseJ1 1 uh , ničesarTsat VIDIŠ,Da f 5» NE VIDIM! "F SVA V LETE- S |» MEH !! n$S ČEM KROŽNIKU’ NE BOM DOVOLIL,DA ME TAKILE I SKRATTE NA0LEGU3E3O V SNU! GRRR...TORET SELE PREMIKAM TA ?,. NA !... PRVIČ V JUGOSLAVIJI IN TO V IJUBUMI PLASTIČNI FILM 9«» *•»•*••••••••••••••••••••••••• •#••• &i \ifi (torno : ilmi tCcdaI »SUŽENJ« — f ranoosko-ttal 1 janski koprodukcijski film Proizvodnja: X. C. S. Rim — Cormoran Pariz Scenarij: J, Dopagne in H. F. Bey. Režija: Yvea Ciampi V glavnih vlogah: Daniel Gčlln, Eleonora Rossi-Drago, Barbara Laage, Gerard Landry Disfaibncija: Croatia Zagreb 2e od nekdaj se ukvarjajo policije po svetu ( problemom tihotapljenja mamil in tudi film Je že čestokrat segel po tej snovi. Toda dokler film ni prižel v svojo realistično fazo, so režl-•erji problem mamil reševali le »filmsko«; mlado žensko, kil je padla v roke trgovcem mamil, je po navadi rešil hrabri prijatelj, po poklicu detektiv, ali pa vsaj spretni reporter, ki je imei za prijatelja policijskega komisarja. Takih filmov se je publika hitro naveličala. Sele zadnja leta so začeli te družbene probleme obdelovati bolj življenjsko ln stvarno. Primer novega prikazovanja tega problema Je francoski film »Suženj«. Seznanja nas z resnično zgodbo prepovedane trgovine z mamili, ki je zelo razširjena zlasti v zahodnih državah. Glavni akter je mladi komponist, ki se začne vdajati morfiju. Zakaj se je začel ta človek vdajati mamilom? Avtorji filma so ob_ delali to vprašanje tudi s socialne strani in so prišli do zaključka, da je večkrat beda — v tem primeru težak socialni položaj, v katerem je živel mladi komponist s svojo ženo — vzrok, ki pripelje ljudi na to pot. Toda vrnitev s te potil, čeprav ni nemogoča, je vendar zelo težka. V vlogi komponista morflnlsta nastopa naš »tari znanec Daniel Gčlin, ki se nam tokrat predstavi v popolnoma novi luči. S tem ni toliko mišljena vloga sama, marveč način, kako Jo je odigral. Znova je dokazal, da ga po V i Suženj — Daniel Gčlin praiviici smatrajo za uspešnega naslednika velikega Jouveta, saj Imamo za njegovo igro v tem filmu samo eno oceno: odlično! Njegovo ženo Igra ttalijanslka igralka E. R. Drago, ki se je spominjamo kot morfinistke iz filma »Tri prepovedane zgodbe«. Tokrart pa se bori proti mamrilom za svojega moža, ki bi ga rada rešila na pravo pot. Film • nas sicer pusti v razdvojenosti, ker nam ne pove, ali je bilo njeno početje pravilno ald ne in ali se bo Mlchel še kdaj vrnil ozdravljen iz bolnice, da bosta lahko nadaljevala srečno zakonsko življenje. Toda ta razdvojenost sam^ pniispeva k jasnosti prikaza, kako škodljiva in nevarna so mamila. Zato je film zelo poučen, kljub temu, da pravzaprav noče poučevati. Še vedno »Vojna in mir« Nedavno se je amariSki režiser John Fond mudil v Rimu, kijer se je dogovarjal z bratoma De Latureniriis o filmu »Vojna in mir«, ki ga bodo bržčas snemali v Jugoslaviji. Ford je ob tej priložnosti pregledali scenarij in se pozanimal za zasetdlbo glavnih Vlog. Vendar pa za zdaj še ni znano, kako so se razgovori končali. Maditem pa je odiptovail De Laurentiis v Ameriko, da bi se dokončno dogovoril z Madonom Brandom, če bi hotal prevzeti glavno vlogo. Po zadnjih vesteh pa je Brando že podpisa! pogodbo za snemanje nove verzije »Bein Hurja«. Ali je sprejel vilogo v filmu »Vojna in mir« Je ni znano. 15. MARCA »WIDE - SCREEN« V UNIONU 1. MAJA »CINEMASCOPE« NA VIČU Izum »Cimemascapea« je preprost. Chrč-tien se je spomnil, da mi gledamo navadno platno v razponu 15» do 18», zmožnost naših oči pa obsega zorno polje do 153°. Poskus, ki ga je napravil, je bil presenetljiv: slika na širokem platnu se je zdela plastična. Dodali so še štiri kanale za ton, trt garniture za platnom in 15 zvočnikov po dvorani za posebne efekte — in sistem »lažne plastičnosti« »Cinemascope« je bil gotov. Premiera prvega slovenskega omnibus-fil-ma bo 1. aprila. — Na iliki Mira Sardoč in Rudolf Kosmač v tretjem delu »Koplji pod brezo«, ki ga je z veščo roko zrežiral France Kosmač. Čopovi ulici v Ljubljani je izložbeno okno, v katerem so razstavljene fotografije filmskih igralk in prizorov iz filma »Prepovedani sad«. Vendar bi se zaradi Marilyn Monroe ljudje ne ustavljali pred oknom, če ne bi nase opozarjal velik napis »Cinemascope«. Ali to pomeni, da pride plastični film tudi k nam? Tisti, ki tako mislijo, imajo prav: plastični film pride in to prav kmalu, samo nekaj dni potem, ko boste brali ve vrstice. Ljudi spraviti Iz copat Po koncu zadnje vojne je v ZDA zmagala televizija. Ljudem ni bilo treba Iti več ven, ampak so doma na toplem gledali gledališke igre, nogometne tekme — in tudi filme. Tu se je stvar zataknila: kino dvorane so začele ostajati prazne. Treba je bilo iznajti novo vabo. In iznašli so jo. Lastniki kino dvoran, filmski producenti, so se spomnili na plastični film. Starejši Ljubljančani se mogoče še spominjajo, da smo nekaj plastičnih prizorov gledali v Ljubljani že pred vojno. Gledalec si je nataknil očala, katerih eno steklo je bilo rdeče, drugo pa zeleno. Projektorji so metali na platno dve sliki različnih bairv in stekli sta sprejeli vsaka po eno. Sistem je baziral na posnemanju človeških oči, ki vsako vidi predmet pod nekoliko drugačnim kotom, v glavi pa se obe sliki združita v plastično sliko. Borba proti glavobolu Isti princip je prevzel tudi 3-D Sistem. »Panorama« se ni uveljavil (samo ena kino dvorana na svetu), uspešnejša je bila »Cine-rarna«. Draga stvar: 33-metrsko platno, trije projektorji za trosektorsko sliko, ki se vrhu tega na platnu nikoli čisto točno ne sestavi, ogromen štab osebja. Očala z raznobarvnimi stekli so zamenjala polarizacijska očala (princip isti). Ljudje so se pritoževali, da jih po predstavi boli glava. Število obiskovalcev se je začelo manjšati, prodajalne s televizijskimi aparati so povečale promet. »Kadar je sila največja...« Bog v tem primeru ni prihajal z nebes, ampak iz Francije. Novi izum je omogočil družbi »20-th Cemtury Fox«, da je spet kot nekoč zakraljevala nad osovraženimi tekmeci. Patent, ki ga je kupila, Je osvojil svet; najprej ZDA, zdaj pa nadaljuje svojo uspešno pot tudi po Evropi. takoj sprejela, pripravljene devize pa dala na razpolago za nakup potrebne optike. Roka roko umiva Direktor ljubljanskega kinematografskega podjetja Karlo Grahek je dal za končne poskuse na razpolago dvorano kina »Union«, »Iskra« pa bo zato njemu najprej montirala »Wide-screen« sistem. Sef kino-panoge v »Iskri« ing. Maks Vrtačnik nam je pokazal, kako deluje psevdo-plastični sistem. Zanimivo je, da smo imeli pri predstavi celo za zvok vtis, da je plastičen. Kot vsaka novost, bo tudi novi sistem imel svoje specifičnosti. Tako pridejo najbolj do izraza filmi z mnogo dogajanja, pri čemer so primernejši barvni kot črno-beli. Veliki posnetki so nepotrebni, ker pridejo že pri srednjih do izraza vse podrobnosti. Da je iluzija sodelovanja z dogodki na platnu in s tem plastičnosti čim večja, so široko platno znižali za 1,20 m. Nepotrebna skrb Vprašali smo direktorja Grahka, kako bo z vstopnino. Odgovoril je, da bodo cene iste kot dozdaj. Spremenila se bo le kategorizacija: kot za časa nemega filma, bodo spet najdražji najbolj oddaljeni sedeži. Poleg »Uniona« bo imel WS-sistem - še letni kino »Bežigrad« in tudi letošnji filmski festival v pulski Areni bodo udeleženci že lahko zasledovali na »širokem platnu«. WS bo razstavljen tudi na zagrebškem velesejmu, junija meseca pa bo izdelana prva serija aparatur za plastične filme. Prvega maja pa nasvidenje v kinu »Vič« (bivša rajonska stavba nasproti začetka Tobačne tovarne), kjer bomo videli prvi »Cinemascope« v Jugoslaviji. F. S. Kot je nekoč pojav zvočnega filma vrgel na površje nove igralce, ki so iraell tudi primeren glas, tako je tudi plastični 111 m povzročil nov preobrat. Družba Fox je dvignila ščit Marilyn Monroe — druge družbe pa v konkurenčnem boju niso zaostale: MGM je »odkril« za plastični film E 1 a 1 n e S t e w a r t (na sliki) Zakaj celo v ZDA ne preuredijo vseh dvoran na novi sistem »Clnemascop e«? »Cinemascope« je sistem, ki potrebuje zelo široke dvorane, stare dvorane so pa večinoma ozke ln dolge, zato je vanje težko montirati platno, ki naj bi bilo do 2,55-krat širše od dosedanjega. Zato se zmerom bolj uveljavlja nadomestek »Cinemascopa«, imenovan »Wide — sereen«. Ime je dobil od širokega platna. Razlika je v tem, da nima plastičnega zvoka, kar je znatno ceneje. Prednost je tudi v dejstvu, da zanj lahko uporabljamo navadne filme »Cinemascope« pa zahteva poseben film in poseben trak za zvok. V »Iskri« so že od začetka zasledovali razvoj p 1 astičn e g a f i 1 m a To je bilo potrebno tudi zato, ker so zmerom teže prodajali svoje projektorje na Bližnji in Daljni vzhod, od koder pa so v Kranj dobivali naročila aparatur za predvajanje plastičnih filmov. Lani so bili v »Iskri« že tako daleč, da so izdelali prvi dve aparaturi sistema 3-D; uvozili so le filtre in očala. Vendar so še čakali, 3-D je zelo drag. Medtem so osvajali nove sisteme. In ko so pred dobrim mesecem dni izvedeli, da namerava »Združenje kinematografskih podjetij Jugoslavije«'nabaviti dve »Cinemascope« aparaturi v inozemstvu, so organizirali v Kranju sestanek, z zastopniki podjetij iz vseh republik. Enako kvalitetne projektorje so lahko nudili (brez faktorjev itd.) za neprimerno nižjo ceno, kar so podjetja seveda Z NADJO PODEREGIN Prvo prizorišče: ljubljanski kolodvor. Košate snežinke so vztrajno naletavale. V noge me je zeblo in že polovico honorarja, ki mi ga je urednik obljubil za ta intervju, sem spravil pri blagajni kolodvorske restavracije. Filmske zvezdnice se pustijo pač čakati. Priznati pa moram, da to pot ni bila kriva Nadja Poderegin, brzec iz Beograda je imel sto minut zamude. Zaradi varnosti sem spremenil še drugo polovico honorarja v ognjeno vodo, ki mi je pogrela otrple ude, ko pa sem pričel nadlegovati kolege novinarje za posojilo, je nepričakovano prispel na prvi tir težko pričakovani brzec; imel je samo 120 minut zamude. Filmski nasmeh, šklepetanje fotografskih aparatov, Nadja Poderegin. Zelo me veseli. In na svidenje na novinarski konferenci! Drugo prizorišče: predvajalnica Podjetja za izposojanje filmov »Vesna«. Nadja Poderegin, visoka temnolaska, z velikimi očmi, izrazitim obrazom in vabljivo postavo sedi pred kopico radovednih novinarjev, ki jo bombardirajo z vprašanji. »Diplomirala sem na Akademiji za igralsko umetnost v Beogradu in nadvse si želim igrati v gledališču. Toda moje delo pri filmu mi tega za sedaj še ne dopušča.« »V Berlinu sem posnela film ,Roman zdravnika za ženske bolezni1, ki ga je ne-razvajena nemška publika navdušeno sprejela. Filim je kičasta in sentimentalna zgodba in jaz sem v njem igrnla nesrečno poročeno Italijanko, ki doživi kratko, a burno ljubezen z naslovnim junakom. Režiral ga je mladi režiser Ilarnack, ki mu obetajo bleščečo prihodnost.« »Na filmskem plesu v Berlinu — plesala sem prav malo, ker so nas kar naprej slikali, filmaU, predstavljali imenitnim osebnostim in podobno trpinčili — sem imela temnozeleno plesno obleko, ki je bila pošita z biseri iste barve, žena nekega filmskega producenta pa mi je posodila ogrinjalo iz dragocene kože. Ves večer sem se bala, da mi ga kdo ne ukrade. Skratka, bila je to zelo naporna zabava.« »Pravijo, da sem podobna Silvani Man-gano in Gini Lollobrigidi, vendar to zame ni kompliment, ker nočem biti dobra kopija, temveč vsaj povprečen original.« »Letos bom po vsej verjetnosti posnela še drugi del ,Ešalona dr. M.‘, v Nemčiji pa filmsko komedijo ,Dekle, ki se noče omožiti'.« »Ne, nisem ne poročena ne zaročena. Doslej sem bila imun za vse srčne bolezni.« »Od jugoslovanskih igralk mi je najbolj všeč Mira Stupica, ki sem jo oboževala že na Akademiji. Mojih vzornikov med svetovnimi filmskimi igralci in gral-kami pa je fcreveč, da bi jih lahko vse naštela.« »Hotela sem kreirati predvsem komedijske like, ker mislim, da mi ta žanr najbolj ustreza. Moja najboljša vloga je bila v Gogoljevi ,Ženitvi'. Biti moram namreč vedno nasmejana, moj obraz postane takoj tragičen, če se držim resno.« »V Nemčiji so me brez mojega dovoljenja prekrstili v Nadjo Regin. Ker sem postala pod tem imenom znand, ga bom za nemško publiko obdržala. Za vse druge pa sem še vedno Nadja Poderegin.« Vprašanja, odgovori in spet vprašanja in spet odgovori. To se je vleklo celo uro, potem pa se je Nadja Poderegin poslovila. Filmski nasmeh. Zelo me je veselilo. In na svidenj.e na premieri »Ešalona dr. M.« 5-an ............................................................................................................................................ »IIMIIIIIIM....i..................................................................................................................................................................................................................................... LAKOTNIK ! GLti.MfcGLAlPEAVA L3UBL3ANSKA 'MEGLA!! HURRA! NAJBRŽ NATU 3E ZGREŠIL!REŠENA SVA! F* /P <>„ % z*4 kPRAV 1MAG! 3A7 PASE B03IM DA SE NISVA OTRESLA TEGA * LETEČEGA KROŽNIKA. ME- r*-\ ' GL A SE NI ZDI VEDNO BOLH r SUMLJIVA. KAM ME VLEČEŠ, ^LAKOTNIK, IZPUSTI VENDARf. '3AZ? SA3 SE TE -3E DOTAKNIL NISEM!! NO!..03E3.ZAD-HKH . tZADAVIL ME F.OS.PUSTI MFUIP! ...TUDI LAKOTNIK HE ODPRL OČI.RES 3L) 3£ OBDA3ALA TAKO GOSTA BELA MEGLA, DA NITI KORA-w!KA NISTA VIDELA PRED SEB03. , AUUU! AUUU ! KDO 3EV PUSTI ME! NAFOMOO. ...NEVIDNE ROKE SO 3U ZGRA* BILE, DVIGNILE IZ RAKETE TER HU VLEKLE PO NEKAKŠNI GLADKI Toil PLOŠČI.NATO STA NEKAM PADLA