fr- GLASILO SLOVENSKEGA	PLANINSKI	--- XVIII. LETNIK CD
SKEGA DRUŠTVA Vs-	VESTNIK	1912 CD ŠTEV. 2 --
Zima v planinah.
(Z 2 podobama).
Rudolf Badiura.	(Konec.)
ogar pa so izvabili in priklicali srečni spomini še večkrat tja gor nazaj v lepih zimskih dnevih, ta se nele prepričuje bolj in bolj, kako dobra prijateljica je ravno zima njegovemu zdravju, ampak sčasoma jo bo jel čislati in ceniti tudi še v drugem oziru. Spoznal bo v zimi veliko umetnico, za kar v mestu seveda ni imel ne časa ne zmisla . . .
Vesni, podobi prekipevajočega življenja, so, se mi zdi, naše oči mnogo prej pristopne. Zima—podoba svečanega miru, mirnega spanja, odpočitka narave po trudapolnem delu — ta pa se nam ne vsiljuje in ne ponuja tako močno, ona zahteva zrelejših oči. Ne išče efektov v kontrastih mnogih različnih barv, kakor n. pr. pomlad, poletje; zima ne slika, ona kipari in podobari, dolbe, riše in rezlja. A hitro, kar črez noč! Vse belo!
Ali pa to ni enoličnost? Često čitamo in čujemo o »beli smrti«, o »mrtvaškem prtu«. Pa odloči se prijatelj, prerij se skozi meglo in stopi enkrat na eno »iz sezone« priljubljenih planin in ozri se na navidezno tako enolično, belo planjavo! Glej, že prosta ravan sama na sebi je zanimiva in te hitro pouči, kaj vse umeta tod sneg in veter. Tu blesteča ploskev, gladka ko steklo, kakor da je polikana; koj zraven razasta, raskava, kakor nanovo ometan zid, tam paralelno nanešene plasti, s krasnimi zelenkasto-modrikastimi niansami ob presledkih, zdaj spet kopa napihanega, prhkega, mehkega in drobčkanega snega, čigar tla so posuta z iskrečimi bodicami in iglami nebrojnih kristalnih snežink v različnih, geometrično najpopolnejših likih. — Poglej kamor hočeš, od strani ali proti luči, vse polno fantastičnih risb in figur, odtiskov, izjed, peg, gub in linij.
laž
Res, spreten risar vam je veter, pravi čudak, to rečem. Zanimivo ga je opazovati pri delu. Ni le samo resen, besen in ljut, ko orje, koder mu drago, ko tuli krog gorskih grebenov in se zaganja ob skalnate stene, pograbi oblake snega ter ga zanese bogvekam in neusmiljeno premikasti, kar mu ni všeč. More biti tudi mehak, božajoč, zna biti hudomušen, šaljiv in otročji; zmirom in povsod, kajpada, pa mu mora plesati sneg, kakor mu on piska in gode!
Enkrat se mu "zljub.i, pošali se z njim. Podi ga od kraja do kraja, vlači in premetava ga semtertja. Ali pa ga zopet pobere, urno zavrti pokonci v visok raven steber ter ga poriva v vrtincih dalje in dalje po ravani in robu — dokler se ga ne naveliča in ga zvrne, pahne v prepad. Zopet drugič poleti v gozd nad gabre in bukve, med smreke, macesne in jelke . . . Prvi z jakimi, močnimi debli mu kljubujejo, ne podad<5 se mu radi, zato pa se tudi ne ukvarja dosti z njimi. Pobere jim listje in se zadovolji s tem, da jih pošteno oklesti. Obupno štrli golo vejevje v smehljajoče se nebo . . .
Rajši in dalj časa pa se ustavlja pri drugih treh: s temi stori, kar hoče. Lepša jih in okrašuje, ogrinja jih v debele, bele kožuhe, posaja jim prevelike kučme, naprtava koše; mesto bršlina in divjih trt jim daruje lepe, široke snežne boe, in možakarjem mesto leten-skega mahovja dolge pravcate kralj-Matjaževe brade.
Neizčrpna je tu njegova fantazija. Na širnem svojem posestvu hoče imeti tudi poseben, eksotičen oddelek svoje razstave, labirint fantastičnih našemljencev.
In tako veter vse obrne in izpremeni; ako ni dosti enkrat, pa dvakrat — kar pa mu še potem ni všeč, to zakoplje, zagrebe in skrije. Nič mu namreč ni všeč, karkoli in kakor stoji, vse hoče imeti po svoje, a ne samo gozd in prazno ravan. Ob vsakem posameznem drevesu in grmu se izpodtakne, vse dobi drugo podobo, kjer trči s snegom ob kakšno zapreko.
Kako te more včasih varati in premotiti narava pod vplivom takega gospodarja-čudaka, ko ti izbriše včasih najkarakterističnejše znake kakega kraja, zato navedem samo en slučaj s pota na Kamniško Sedlo, v zimi 1. 1908. Svoj živ dan tega ne pozabim.
Prišli smo bili v Klin, to je na teraso, kjer stoji znana pastirska bajta pod Kamniškem Sedlom. Celo pot smo se že veselili — no, že v Ljubljani, ko smo basali nahrbtnike — češ, sedajle, še malo, in v pastirski bajti se oddahnemo in si privoščimo kaj »iz posebnega kotička«, kakor je to ondi običajno. A kako razočarani smo se spogledali, prišedši na mesto, kjer naj bi bila bajta . .. Bajte nikjer!
f
O
O
Fot. B. Brinšek.
GRINTAVEC IN KOČNA
S KALŠKEGA GREBENA.
a 23 @
Jeli pogorela? Ali so jo v jeseni. podrli, prestavili? Seveda je nismo mogli izprva opaziti, stali smo namreč na — njej, ker je bila črez in črez zakopana v snegu! (Glej sliko na 2. strani 1. štev.!)
A to so že bolj redki slučaji, da bajta kar izgine. Kolikor mi je znano, videl sem enak slučaj le še v Dolgi Njivi pod Kobilnikom nad Kokro. Navadno so baš pastirske bajte, stani in turistovke koče pozorišča največjih neenakomernosti in prememb v snegu in najrazličnejših žametov, posebno na odprtem terenu.	2"
Ker bi ne bil kmalu pri koncu, ako bi hotel omenjati pastirska stana na Mali in Veliki Planini ali onega »Na Jezercu« na Križki Planini pod Krvavcem, omejim naj primero le na Kamniško Kočo SPD na Kamniškem Sedlu.
Severni del koče je n. pr. popolnoma zameden in tla do strešnega slemena skoro kar zravnana, dočim je prag na južni strani popolnoma prost. (Kakor nalašč, da nam ni treba kidati snega izpred vrat!). A malo metrov pred pragom, glej, tam se zopet dvigne visok, navpičen zamet, ki obdaja v velikem loku, skoro simetričnem polkrogu celo ospredje koče, liki vojaškemu nasipu ali okopu. Že tri leta opazujem tu vedno isti prizor. Pa tudi dalje od koče naletiš vedno na različne premembe v snegu. Nekaj stopinj od koče proti sedlu, in že kuhajo zaledeneli čopki cretja iz snega in na vrhu stopiš že lahko sem pa tja na golo ledeno skorjo ali kamenje.
Kaj zanimivi pa so gorski robovi in grebeni. Tudi ti izpremene, kedar so pokriti s snegom, popolnoma svojo prejšnjo obliko. In tu so navadno največji in najbolj zanimivi zameti s snežnimi strehami, ki jih nažene in nameče silni veter daleč čez njih skalnati rob — včasih kar za več metrov — česar pa od zgoraj ne zapazimo vedno.
V mislih imam tu predvsem: severno steno Kamniškega Sedla ob Planjavini strani pod »Babami« nad Logarsko Dolino, južni rob Male Planine in bližnji Poljanski Rob; in onstran Bistrice: greben Mokrice, rob ob Križju proti Pokovšam na južni strani ter Krvavčev vrh. Ne morem si pa tudi kaj, da ne bi ob tej priliki opozoril, da ni baš priporočljivo, če se preveč zatopiš v te snežne študije in jih opazuješ od zgoraj navzdol, temveč bolje jih je opazovati nekaj metrov spodaj pod njimi — in to le v jutranjih urah. (Naj ti je teren na teh krajih še tako znan, treba vendar zmirom in povsod največje opreznosti, da se neprostovoljno ne posankaš kam v . . .)
A krasno pa je take robove videti!
Kaj je n. pr. Krvavčev vrh sam ob sebi poleti? Nekaj borno po-rastlih skal, sivih in rudečih — nekaj čisto navadnega — in kaj zložno ga je spraviti podse. Nobeni dami se ni treba ustrašiti njegovih strmin.
A lej ga šmenta pozimi! Da, to je vse kaj drugega. — Kako se mu napno strmine, posebno proti vrhu in naposled — komaj si deset metrov pred trianglom — postavi se ti visoka stena po robu .. . Sam nametan sneg, ki ga je nagnal severni veter daleč črez rob. Vsa stena je izjedena in izdolbena, kakor da bi bilo izluščenih nebroj školjk; tu je navpična, tam nekoliko nagnjena ali previseča, črez katero visi še posebna streha. Lepe vodoravne črte se vrste druga
nad drugo, natanko vzporedno, ali pa so tesno zamotane, zavite, zverižene, vse sami debelejši in tanjši skladi snega, kakor dolgo je
Snežna streha na Korenu.
pač padal v posameznih dobah. Vsa kronika postanka je orisana v tej steni v miniaturi, kakor nam kažejo svojo zgodovino velike navpične gorske stene v svojih skladih.
Krasne sence v najnežnejših niansah iz belega v zeleno in temno-modro se menjavajo ob črtah in v kotih, raz strehe vise dolge, tanke in debele ledene sveče, blesteče se ko najčistejše srebro, kroginkrog čista snežna belina, nad njo lepo ažurno nebo in pa solnce, to solnce! . . . Divota!
*
* *
Hotel sem izpregovoriti o zimi in njeni lepoti, kako dobro dč
ona našemu telesu, očesu in duši---a kaj je vse to, kar
sem navedel? Vse prazno: planinska zima se ti ne bo razodela iz papirja, o njej ne dobiš pravega pojma, dokler je nisi videl na lastne oči in izkusil.
Le eno se mi zdi še tu potrebno. Komur je na tem, da jo spozna, ta se mora nanjo tudi resno pripraviti. Lepa je namreč zima v planinah, polna krasot, toda ona zahteva, da jo kot tako spoštuješ in uvažuješ. Zima vse ugonobi in stare, kar ni zdravo in močno in ne čuti dovolj življenske moči v sebi; ona ne trpi nobenega polovičarstva, marveč zahteva celega moža!
s m ©
Kaninska in Mangrtska skupina.
Dr. Henrik Tuma.	(Dalje.)
č) Bovški Grintavec (2350 m).
a Grintavec vodi markirana pot Slovenskega Planinskega Društva iz Soče brez težav. Iz Bavšice in Trente pa je precej težka tura druge vrste. Iz Trente je prišel prvi na Grintavec leta 1881 znani Tržaški hribolazec dr. Julij Kugy. Šel je z vodnikom Kravanjo iz Zapotoka na široko krnico pod Grintavcem, čez snežišče in po platčh na škrbino v Kanji (2030 m), odtod po grebenu, menjaje lašte in gredi, kakor on pravi, izlahka na vrh. Isti je napravil tudi turo iz Bavšice čez planino Bukovec na škrbino v Kanji in na vrh. Z Grintavca v Bavšico doli je popisal turo v Planinskem Vestniku leta 1906. dr. Švigelj.
Bavškarji imenujejo kolektivno Grintavce vso rajdo golih, grintavih vrhov od Ostrega Roba (1752 m) pa do Velikega Grintavca (2350 ni). Posamezna imena imajo le za Ostri Rob (1752 m) in Špičico (1782 m), ostala jemljejo po pašnikih na Soški strani. Pod Grintavci so Kosmate Glave (tudi kolektivno ime), t. j. gozdnato podnožje nad Bavšico. Med obema so prodnati doliči. —
Sedmega avgusta 1910 sem prečkal Grintavec iz Bavšice v Sočo z Ivanom Mlekužem starejšim. Vreme ni bilo kazno, ali lenu-haril sem bil štiri dni v Bovcu in ker je nastopil precej mrzel veter, sem pričakoval lepega vremena. Zato sem v soboto popoldan kljub mižavemu obnebju krenil v Bavšico nazaj, da napravim svojo zadnjo nameravano turo iz Bavšice. Zjutraj zarana so se vlačile raztrgane megle po vrhovih, in na visokem Pelcu je bila plast pričnega (ravnokar palega) snega. Vzduh pa je bil svež; prepričan sem bil, da se mora tekom dneva še zjasniti.
Oprtala sva se torej ob moji navadni odhodni uri, ob tričetrt pred štirimi, ter se napotila proti plazu v Kopici pod planino Bukovec. Poslovil sem se od dobre gospodinje Mlekuževe in njene družine. Malo Berto, izredno razumnega otroka, sem pozdravil že prejšnji večer. Marsikatero uro je sedela poleg mene v travi pred hišo pa mi pravila o življenju v Bavšici. Posebno veliko je znala povedati o plazovih. Mlekuževa hiša stoji nasproti steni pod Kobilo. Tam čez padajo pozimi silni suhi plazovi. Puh takega plazu je vrgel Berto nekoč s hišnega praga nazaj v vežo, tako da je izgubila zavest. Pa tudi velikanski plaz v Kopici je čutila, rekoč : »,Vihar' je zadel tudi mene«, in vendar je Kopica od Mlekuževe hiše skoraj kilometer zračne črte !
S starim Mlekužem sva molče korakala naprej, obadva nekoliko negotova, kaj bo z vremenom ; kajti že od Kopice gori so jele megle zastirati vse obzorje. Sredi plazu v Kopici mi je pokazal Mlekuž mesto, kjer se je pred par leti ubil planinski vojak. Imeli so vajo po Rušah pod Grintavcem in so plezali naravnost doli proti plazu. Krajna poč (Randkluft) je bila že precej široka in med pečino in plazom je zijal kakih 10 metrov globok bolt (Absturz). Vojak je skočil od skale preblizu na rob snega in vznak telebnil v režečo poč. Čudno je, da vojaki pri takih vajah niti vrvi niso imeli seboj! Morali so teči uro daleč v Kluže in potem se je bilo šele mogoče spustiti v brezdno, kjer so dobili vojaka osinelega od mraza in padu. Umrl je v bolnici v Celovcu. — Skoki od skal na snežene robove počev so sploh sila nevarni. Kdor vidi skakati Gorenjske pastirje v cokljah na takih mestih, temu se menda stvar ne zdi prehuda. Vendar pa je za previdnega turista vsak tak skok riskiran, ako se prej s cepinom ne pripravi stopnja.
V Bukovec (vojaški zemljevid piše Lukovac !) sva prišla ob petih. Bukovec je majhna planina in redi kakih 250 glav drobnice. V kočo sva stopila ob majhnem dežju. Sicer je le mrlelo, a nebo je
bilo čezinčez zadelano. Nisva vedela, ali naprej, ali vdati se vremenu in nazaj. No, nisem si hotel odvzeti kar tako zadnje ture iz Bavšice ter sem se zanašal na svoj nos, ki mi je prorokoval lepega vremena. Zavil sem torej nahrbtnik v dežni plašč; kajti sam hodim raje prosto po dežju, ker me plašč preveč razgreje.
Tako sva krenila iz koče po kratkem odmoru po ovčji stezi na desno čez plaz pod Kanjo. Dež je včasih bolj pritisnil in zopet odjenjal. Tako sva molče stopala naprej do škrbine pod točko 2143 m. Dež je prenehal. Zato sva pa videla nad Ozebnikom in Mangrtom snežne oblake. Ledenomrzel veter je pihal od severovzhoda in počasi so jeli padati sneženi kosmiči tudi po naju. Iz škrbine sva krenila naravnost po grebenu naprej do Malega Grintavca (2277 m) po dmati Soški strani. Od Malega Grintavca naprej je bilo plezati po čereh gori in doli. Pred zadnjo zarezo nisva mogla več naprej, na desno pa nama bi kazalo preveč nizko doli. Morala sva torej na levo pečnato Bavško stran in bilo je nekaj težkega plezanja pod se, tem težje, ker je ležal po skrutinah in ozkih Iaštah pričen sneg (Neuschnee). Nisva imela ne vrvi ne derez seboj, raditega se je odstop od zadnje čeri proti zarezi Velikega Grintavca vršil prav počasno in s trudom.
Na vrh sva stopila ob osmih. Od škrbine do vrha je trajala hoja in plezanje celo uro. Sneg je še vedno naletaval. Na Jalovcu, Mangrtu in Pelcu je precej gosto snežilo. Proti jugu nad morjem so se odgrinjale megle in semintja se je pokazala jasnica ter je solnce jarko prodrlo in zasvetilo. Oster veter pa je pritiskal boljin-bolj in oznanjal vreme. Vendar se nisva upala ostati dolgo na grebenu, ker sva hotela po markirani poti v Sočo in bi bilo v megli težko iskati odstopa.
Podrsala sva se torej naravnost pod Grintavec po sesutinah ter si poiskala nižje doli znamenje S. P. D. Nisva pa hodila točno za znamenji, marveč sva si skrajšala, kjer le mogoče, in končno krenila v smeri proti Soški planini. Z vrha sva odstopila ob 8. uri 45 min., do planine sva prišla v eni uri, čez Lomovje v Sočo ob 10. uri 45 min. Doli gredč sva dočakala že najlepše vreme.
V Soči sva kosila in se odpočila v krčmi pri Flajsu. V pogovoru z domačini in z učiteljem je čas hitro minil. Popoludne so se nabrali iznova gosti oblaki in proti Bovcu naju je obsipala ploha. Pravo letošnje (1910) vreme!
Nisem mislil, da se poslavljam od vrlega Mlekuža zadnjič. Mož je bil kljub 55 letom in kljub težkemu delu po nemških rudnikih zdrav in močan. Bil je dober posestnik in gospodar ter trezen. In
vendar ga je zadela žalostna usoda, da je, komaj dva meseca po najinem slovesu, končal svoje življenje v prepadu v Koritnici. Šel je s trga domov, noseč zimske obleke za družino, ki ga je vesela in nestrpno pričakovala. Zaman je čula celo noč. Iskali so ga nekoliko dni in našli ubitega v strugi Koritnice. V nočni temi in ker ga je motil slab vid, ki ga je bil prinesel iz nemških rudnikov, je bil zašel s poti ob strmem bregu in končal tako svoje trudapolno življenje. Koliko nevarnih čukelj je preskakal kot pastir in kako prožno je preplezal še z mano marsikatero strmotino — planinski prepadi pa so ravno na njem terjali svojo žrtev ! (Dalje prih.)
a m @
v
Crez severno steno Triglava.
(S 6 podobami). P. Kunaver in drugovi.
Beži. Vse beži ... Le v dalji planine ! Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo hotela, v višino pognala se kot val, a v naletu pod zvezdami val je obstal.
(Župančič.)
b polnoči smo se sčakali v Šiški. Sedli smo na kolesa in oddrčali proti Gorenjski. Na marsikaterem klancu smo pihali navzgor in vlekli železne konjiče za ušesa, a na mnogih so nas ti ponesli navzdol z brzino, da je žvižgalo mimo ušes in da so ugasovale svetilke.
Že je bilo jutro, ko smo vstopili v Mojstrani pri Šmercu. Sumljivo so nas gledali v naši obnošeni plezalni obleki in s »copatami« na nogah. Črevlje in cepine nam je namreč neki prijatelj pripeljal z devetim vlakom za nami.
Le Triglavski steni smo, korakaje proti Aljaževemu Domu, posvečali pozornost, le njej, ki se je v hladni senci in z žarečimi robovi dvigala gori v medlo-modre višave.
Naslednje jutro, ko je še vladala tema in je nebo bilo prepre-ženo z lahkimi oblaki, smo tipali ob šumeči Bistrici pot proti Pragu. Nobenemu izmed nas treh se ni ljubilo nič; kajti vse je kazalo na slabo vreme, na nevihto. Počasi smo krevsali po produ in po skalah navzgor do terase pod pravo steno. Sledili smo še nekaj časa stezi proti Pragu do razpotja, kjer se cepi pot na Luknjo. Po tej smo
krenili nekaj sto korakov do snežišča, ki se prav majhno vidi od Doma. Še po rebri nad snežišče na jugozahodni strani smo se dvignili in šli po neznatnem prodnem grebenu čisto do stene.
Ravno na nasprotni strani tega grebena, ali bolje slemena, leži tudi snežišče. Podolgasto je, nevidno z lepe doline in njega gornji konec sega pod previsen žleb brez prijemov. (Prijetnost v njem se truditi sem imel nekaj tednov preje.)
Na koncu slemena se prične stena, raztrgana' in položna nekaj metrov; nato nas je prisilila strmina na levo in znašli smo se na polici, držeči na levo. Imenitna stena: kakih 5 m popolnoma previsna in njeno dno v prepad viseče 1 Le po trebuhu se pride naprej. Drugi del: dno police izgine in prestopa se razkrečeno na dveh mestih do skrajnosti z ene ruše na drugo dvomljivo stopnjo. Prijemi redki in trebušasta stena nad »poličko« je neprijetna. Koncem te police smo plezali navpično, včasih nekoliko na levo se držeč, navzgor in stopili na zelo široko proti Luknji visečo teraso ; na desno smo po njej hiteli navzdol kakih 100 korakov. Pod nami je zazijal prepad, za nami pa ogromen črn kamin v steni: konca mu ni bilo videti.
Na gladke navaljene skale smo se vsedli, se preobuli v plezalke in pripravili vrv; natvezli smo se in pogledali proti Luknji. Črnosivo se je valilo od tam. Stenar in Pihavec, oba sta bila v meglah. Le kraljica naših Alp, Škrlatica, je stala čista v škrlatni jutranji zarji zvesto na strani čistega Triglava, katerega divji robovi so v silni višini nad nami tudi žareli. In mi, trije mladiči, trije živi praški smo gojili up, preplezati to ogromnost, se ji postaviti na vrh temena, čisto gori na one robove . ..
V kamin ! Minilo nas je vse, ker težki nahrbtnik ni bil prijeten. Stopnja za stopnjo je ostajala za nami. Prijemov malo ali nič in le kar je naredila privlačnost vražje kože naše skrpane obleke, in podplati plezalk, to nas je dvigalo meter za metrom med gladkimi stenami.
Oprti s hrbtom v eno steno in z nogami v drugo, smo se borili za vsak decimeter; zopet so se strnile stene v ozke rise — a tudi črez te je šlo više in više do precejšnje kadunje.
1. Polica nad vstopom.
Kamin, čisto črti, naravnost pred seboj, smo si izvolili. Prod je drčal pod plezalkami in bolje je bilo iti oprtemu zopet z nogami v stene. Stali smo v nekaki kapelici, visoki, ozki zgoraj, spodaj široki. Kot žive zagvozde smo se vzpeli drug za drugim do skromne poličke in nato prestop — precej žaltav — dober l1/^771 z ene stene na drugo — in še nekaj metrov po lahkem terenu in gledali smo v globino, globoko v Vrata.
Macesne smo videli — dr. Tuma jih mnogokrat omenja — bližali smo se njegovi terasi; le še zelo opasno rušljivo polico, presekano z malim kaminom je bilo treba preprečkati proti sev. vzh. strani. Gladek žleb in nato položne skale so nas privedle do dr.Tumove ogromne plošče. Na slemenu nad njo smo se oddahnili.
Novo delo nas je čakalo. Po produ navzgor hiteč, smo stali pred nizkim, a zelo plitvim in malone poliranim previsnim kaminom. Tega smo se na levo izognili in preplezali sicer le kakih 10 m visoko,
toda absolutno navpično stopnico. Na njej smo postavili precejšnjo piramido in vanjo zakopali nekaj papirja z našimi podpisi.
Ne na levo ne na desno se nam ni bilo treba tu plaziti, ampak naravnost navzgor smo šli po velikem kaminu ali bolje položnem žlebu. (Dr. Turna : II. kamin). Konča se ta kamin v ozko škrbino.
Za njo smo se preobuli zopet v okovanke. Za nekaj časa smo imeli opraviti s podolgastim snežiščem; ležalo je v globoko v steno sega-jočem žlebu. Zaključile so ga zopet stene, raz kojih najvišje, naj-navpičnejše in najmračnejše se je prašilo ; zamolkel komaj slišen grom je prihajal od tam.
Mudilo se nam ni ravno; zato smo pometali nahrbtnike in cepine na prod in šli na desno na ogled. Tu so prepregale steno ogromne police, celo ostankov gamzov smo našli tu. A police so se zoževale v balkone in končno je zijala globina nasproti.
Izvrstno so prijeli podko vanih črevljev ostri žreblji v sneg in brzo smo se dvignili po njem do tje, ko se prvič cepi na desno. Temu delu smo tudi sledili. Pod-kovanci so seveda kar hitro smuknili v nahrbtnik, ker so izpodle-tavali od gladkih stopenj.
Snežišča desni del se je končal v navpičnem kaminčku, nad tem pa je ležal zopet sneg in na levi in desni sta bila v steno usekana dva daljša kamina. Po bil je položnejši kakor desni, čigar strmina tudi ni dišala. Zato je prijatelj Michler laštici kamine in po precejšnjem času
4. Balkon.
levem je tekla voda, a in delna prcvisnost nam obšel po izredno opasni
vrgel vrv navzdol po kaminih 1
črez trebušasto steno, češ, čemu bi se trudila
Grozen grom je divje presekal našo itak rezko debato. Nato tišina in bobnjenje nevidnega slapa nad nami. V levem kaminu je zagrmelo in le sreča, da se nismo preje podali vanj.
Brez pomisleka sem se na to spustil v steno. Ko je bilo že prepozno, mi je zmanjkalo slehernega prijema in »Ubogi Mich-ler«, sem si mislil, »in še večji revež jaz.« Toda to je bilo samo kratko. Še I. Kovača sva spravila gori in nato smo odšli dalje.
Že smo stali blizu slapa. Stene na desni so bile popolnoma rdeče in brezupne. Slap je padal črez stene, o kojih prestopnosti sploh ni bilo govora. Stena pa, med rdečimi in med slapom, obrnjena proti vzhodu, je bila vredna naskoka.
Do tega časa smo bili v senci. In v tem kotu pod slapom je bilo hladno. Voda je curljala na več krajih iz rjasto rdečega grušča, ki je večno močen od
kapljic vsled silne višine razpršenega slapa, bil videti lepo svež. Desno od slapa torej ! Solnce je obsevalo steno in črez par lahkih skal smo prišli na širno polico. Ljubo solnce! Kako dobro je storilo našim udom !
Tu se je začel najlepši, najtežji del ture. Eden je šel na levo gledat, drugi na desno iskat lažjega terena — toda nič 1 Zato navzgor! Značilni za to zadnjo steno — 200—300 m visoko — so balkoni. Spodaj je bila stena izpodjedena, nato pa se je skoro navpično dvignila zopet do naslednjega balkona. Prijemi so bili še precej zanesljivi, toda toliko bolj redki. Nekaterikrat je navpičnost prišla v previsnost ; in sitno je bilo. Vrv zanesljivo zavarovati ni bilo nikjer mogoče.
Počasi so ostajali meter za metrom pod nami. Končno se je pokazal mogočni val zelenega ledenika v solnčn-em lesku in vir potoka, ki pada črez steno. Balkoni so minevali in stali smo zopet na široki polici. Nad nami nepristopna stena, na desno vedno širša
5. Podaljšek police s prestopom.
polica, na levo pa je ta postajala vedno ožja. Prijatelj je šel tja na vabljivo desnico, toda sprožil je le raz stene nad nama par grozečih skal in sam ostal v jako kočljivi poziciji.
Torej na levo! Polica je izginila; zato pa se je na njenem koncu začel kamin. Rušljiv sicer in neznansko zamuden zaradi naših nahrbtnikov, v koncu zopet previsen, a bila je pot, trnjeva! — bila pa je vendarle. Če je kamen zdrknil, je padal 6 sekund ; nato je šele prispel grom do nas iz globine ....
Tam črez ledenik je hitela proti robu živa točka in na robu stene ob slapu, ki je bil že pod nami, se je ustavil naš tovariš, ki nam je bil pripeljal po vlaku prtljago na Dovje.
Zadnji sem izstopil jaz iz kamina. Prijatelj, ki me je imel zavarovanega, je pel tiho predse. Z mrzlično hitrostjo smo naskočili na levo držeč, mal skalnat greben. Z njega srno bili od usodnega mesta, kjer se je Laas ponesrečil, oddaljeni k večjemu 100 m.
Tovariša sta se že spustila črez zadnjo stopnjo — 2 m visoko — navzdol. Za njima sem vrgel svojo ropotijo in nato — zadnji korak stene — sem se spustil, da bi ne omahnil v omotično globino, v prijateljeve roke.
6. Zadnja stopnja.
Slovstvo.
Planinski koledar 3. letnik, uredil Fr. Kocbek, kaže lep napredek. Skušnja je g. urednika že izučila : koledar je postal bolj, recimo, planinski, ker se je odpovedal načelu, da bi ustregel vsem slojem. Saj je bolje, imeti manjše število zvestih članov in odjemalcev kakor pa veliko število nezvestih neplačnikov ! — Planinec pa v koledarju res najde nekak cvetnik vsega, kar ga zanima in mu kot takemu koristi. Posebno je treba poudariti, da urednik pridobiva za obravnavo perečih turistovskih vprašanj vsako leto pisce informativnih člankov, tako da bodo stopnjema ti koledarji postali dragocen zbornik. Sestavki, kakor lepo pisani dr. Demšarjev »Zdravljenje bolezni v gorah«, ali »Kaj naj uživa turist?« so naravnost načelne važnosti. — Vse drugo pa poglejte sami, nabavivši si to lično in letos zelo priročno knjižico. Dr. J. T.
I. M. Trunk, Amerika in Amerikanci. — Pod tem naslovom izide tekom tega leta iz tiskarne Družbe sv. Mohorja 1. zvezek obširnejšega spisa o Ameriki in naših bratih onkraj morja.
Delo izide v 12 mesečnih zvezkih od 3 do 4 tiskovnih pol. — Poleg mnogih slik amerikanskih pokrajin, mest itd. bodo krasile knjigo pred vsem izvirne risbe g. Ivana Vavpotiča.
Posamezni zvezki bodo stali eno krono za Evropo in 30 centov za Ameriko. Kdor se naroči na vse zvezke naprej in vpošlje naročnino takoj, plača v Evropi deset kron, v Ameriki tri dolarje.
Društveni vestnik.
Umrli člani. — Umrl je večletni član Osred. društva S. P. D. gospod dr. Edvard Volčič, c. kr. sodni svetnik v Novem Mestu. — Dne 20. listopada 1911 je umrl v bolniščnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini (Koroško) navdušen planinec in član Koroške podružnice S. P. D., č. g. Franjo Vastel, kaplan v Prevaljah. — Dne 17. decemra191l. je preminul gosp. Jan Gruden, veleposestnik v Jeličnem Vrhu. Nepozabni pokojnik je bil vseskozi član »Idrijske podružnice S. P. D.« ter pred njeno ustanovitvijo od početka obstanka S. P. D. član Osrednjega odbora. Njegovo dobro in blago srce je bilo tudi planinski stvari naše podružnice velikokrat v izdatno pomoč. Blag mu spomin! A. S.
Novi člani. — Osrednjega društva: gg. Ing. Stebi Anton, Stebi Franja, inž. soproga, Kobler Marija, c. kr. sod. svetnika soproga, Perič Ludvik, odvet. kandidat, Jaklič Milan, pravnik, vsi v Ljubljani. Dr. Kobal Rudolf, višji mornariški zdravnik v Pulju. Dovjak Ivan, c. kr. višji poštni oficial v Novem Mestu. Dr. Gnidovec Janez, gimn. ravn., Porenta Gašpar, gimn. prof., Rebolj Franc, gimn. prof., vsi v Št. Vidu nad Ljubljano. Štebi Alojzija, učit. v Kokri.
Cerkljanske podružnice: g. Zuljan Hubert, c. kr. gozdar v Cerknem.
Idrijske podružnice: Gg. Bajželj Ivan, učitelj v Idriji, Baebler Baltazar, sodni oficial v Idriji, Baebler Leopold, nadučitelj v Žireh, Blaznik Alojz, trg. sotrudnik, dr. Beuk Stanislav, c. kr. real. ravnatelj, Gangl Engelbert, dež. poslanec, Kogej Srečko, mestni blagajnik, Lapajne Dragotin, trgovec, dr. Novak
Fran, profesor, Novak Julij, mestni tajnik, Novak Otmar, učitelj, Pegan Alojz, notar, dr. Pregelj ivan, c. kr. profesor, Primožič Andrej, trgovec, Sax Hinko, tiskar, Štravs Jvan, župan, Tavzes Fran, not. kand., Tejkal Ivo, c. kr. prof, Vidic Filip, rud. oficial, Lapajne Leni, posestnica — vsi v Idriji.
Istarske podružnice: O. dr. Agneletto Josip, koncipient v Pazinu, Čemjeka Mate, učitelj v Draguču.
Kamniške podružnice: gg. Aparnik Fran, fotograf v Kamniku, Rebernik Mihael, gostilničar, Schlegel Viktor, gostilničar, oba v Stranjah.
Kranjskogorske podružnice: gdč. Peternel Minica, prodajalka v Mojstrani.
Podravske podružnice : g. dr. Žolger Ivan, c. kr. dvorni svetnik v ministerskem prezidiju na Dunaju.
Radovljiške podružnice: ga. Pretnar Minka, hišna posestnica, g. Zega Anton, c. kr. kancelist, oba v Radovljici.
Savinjske podružnice: gg. dr. Šribar Viljem, c. kr. avskultant, Strmecki Rudolf, trgovec, oba v Celju, Peršuh Anton, živinozdr. v Braslovčah.
VI. Planinski ples. Osrednji odbor je sklenil prirediti letos zopet priljubljeni svoj planinski ples. Vrši se v soboto dne 3. februarja v vseh prostorih Narodnega Doma v Ljubljani kot prava planinska veselica. Velika dvorana, kjer bo sviral glavni oddelek Slovenske Filharmonije, bo prirejena samo za plesišče. V njenih stranskih prostorih se postavi 5 paviljonov : za cvetlice kavarno, slaščičarno, buffet in vinarno. Mala dvorana iti njeni stranski prostori so določeni za odpočitek. Tam bodo 3 paviljoni : za šampanjec, buffet in vinarno. Prostori Sokolske telovadnice so v glavnem namenjeni za ljudsko veselico ; sviral bode tukaj drugi oddelek Slovenske Filharmonije ; priredi se veliko plesišče, a poskrbljeno bo tudi za odpočitek pri pogrnjenih mizah (osobito na obeh galerijah), pod galerijama pa bodo 4 paviljoni : za cvetlice, kavarno, buffet in vinarno. — Oskrbo pri paviljonih je prevzel damski odbor pod načelstvom ge. Franje dr. Tavčarjeve (skupaj do 150 sotrudnic). Društvo postreže v lastni režiji z najboljšo domačo pijačo in z izbornim; jestvinami. Priredi se tudi zanimiv srečolov. Vhod in stopnišče ter veselični prostori se okinčajo z zelenjem in takisto vsi paviljoni.
Zanimanje za VI. planinski ples je že sedaj veliko in ker se bo nudila vsestransko neprisiljena zabava v krogu veselih planincev, je pričakovati mnogo-brojne udeležbe. Ker bodo na razpolago vsi prostori Narodnega Doma, se tudi ob velikem navalu ni treba bati kake gneče. Prisrčno vabimo vse planince in prijatelje planinstva na priljubljeni planinski ples.
Vabila, ki so se razposlala, imajo samo namen opozoriti na planinski ples; pristop pa je vsakomur tudi brez vabila dovoljen. Kdor po neljubi pomoti vabila ne bi sprejel, naj blagovoli to oprostiti, ker so pomote ob tolikem številu neizogibne. Na veselo svidenje I
Od uredništva. — Zaradi planinskega plesa smo izdali to številko pred njenim rokom.
Vsebina: Rudolf Badiura: Zima v planinah. (Str. 21.) — Dr. VH e n r i k Tu m a : Kaninska in Mangrtska skupina (Str. 26.) — P. Kunaver in drugo vi: Crez severno steno Triglava. (Str. 29). S i o v s t v o : „Planinski koledar". (Str. 35). - Društveni vestnik: Umrli člani, Novi člani. (Str. 35). Planinski ples, (str. 36), — Naše slike: 2 sliki k članku g. Badiure, 6 slik k članku g. P. Kunaverja. — Od uredništva. (Str( 36).
Odgovorni urednik Svltoslav Breskvar v Ljubljani. — Izdaja in zalaga »Slov. Plan. Društvo" Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.