Poštnina plačana v gotovini. Štev. 35 Ljubljana, petek, 16. septembra 1927. Leto II. Posamezna številka Din 1*50. Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ulica 12. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani. Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“. ENOTNOST DELAVSKO-KMEČKI LIST Delavci in kmetje vseh dežel, združite se! Večino v parlamentu imajo velikosrbsko opredeljeni poslanci. Hrvaški in slovenski poslanci, Radič-Koro-šec bodo samo orodje, katerega se bo posluževala velesrbska buržuazija v medsebojnem- boju med posameznimi velesrbskimi klikami. Kadar jih bodo rabili jih bodo vzeli v vlado, ko bodo z njihovimi glasovi dosegli svoje namene, jih bodo zopet vrgli pred vrata. Po tretjih ,,,svobodnih" volitvah v SJfS. Romunija, Bulgarija, Grčija, Albanija in Jugoslavija so na Balkanu in kadar hočejo v ostalem svetu označiti kako vlado za reakcionarno, jo imenujejo »balkansko« in nastopajo proti »balkanizaciji«. Sloves »balkanskih metod« so raznesle po vsem svetu posebno zadnje »svobodne« volitve v Romuniji, pri katerih je prvič general Avarescu, drugič pa Bratianu znal korigirati ljudsko voljo in »priboriti« si velikansko večino. Jugoslavija je most med Balkanom in Evropo in učenec iz Avarescu-Bratianove romunske šole - V ukičevič je sledil romunskemu vzgledu pri izvedbi volitev 11. septembra. V ukičevič je že par tednov pred volitvami povedal, da bo dobil 110 poslancev in to se je tudi zgodilo. Pribičevič, ki se na take stvari razume, saj je bil v vladi 1925. leta, je novinarjem izjavil, da bi tudi on znal dobiti 110 poslancev, če bi bil predsednik vlade in s tem šef celokupnega državnega aparata in državnih kas. S presipavanjem kroglic, zapiranjem in pobijanjem vladi neljubih kandidatov, posebno na jugu, z denarjem in podkupovanjem se je 11. septembru »popravila« ljudska volja in Vu-kičevič je v glavnem lahko zadovoljen, dosedanji^neparlamentarni vladi je državni aparat priboril večino v bodočem parlamentu. Vendar pa je ta večina tako neenotna, so si interesi te večine tako nasprotujoči, da bodoči parlament ne bo na boljšem kot je bil dosedanji. Krize parlamentarizma te volitve niso odpravile in vlade se bodo menjavale v bodočem parlamentu kot so se v dosedanjem, nevarnost diktature generalov je postala še večja. Volitve so dokumentirale ponovno, da je bila centralistična vidovdanska ustava zato kupljena, da osigura velesrbski buržuaziji hegemonijo, nadvlado v državi. Večino v parlamentu imajo velikosrbsko opredeljeni poslanci. Hrvaški in slovenski poslanci, Radič-Korošec bodo samo orodje, katerega se bo posluževala velesrbska buržuazija v medsebojnem boju med posameznimi velesrbskimi klikami. Kadar jih bodo rabili jih bodo vzeli v vlado, ko bodo z njihovimi glasovi dosegli svoje namene, jih bodo zopet vrgli pred vrata. Tudi v bodočem parlamentu ne bo nobene prin-cipielne opozicije. V «opoziciji« bodo sicer Pribičevič, Radič, zemljoradniki, federalisti in najbrže tudi Korošec, toda ta »opozicija« je opozicija samo zato, ker ni v vladi. Pri nas pa med vladnimi in opozicional-nimi strankami ni nobenih načelnih razlik. Od Vuki-čeviča do zemljoradnikov so vse stranke za dosedanji kapitalistični sistem, po kapitaulaciji Radiča so vse stranke za monarhijo, po izdajstvu Korošca so vse stranke za centralizem, skratka nobene načelne razlike ni med obstoječimi strankami, ki bodo zastopane v parlamentu. Izvoljeni socialist Pete jan bi moral po programu socialistične stranke nastopati kot opozicija. Po izkušnjah, ki jih imamo s socialistom Petejanom v okrožni zbornici v Mariboru, po izkušnjah, ki Jih imamo s Šifrerjem v ljuoijunski o krožni zbornici in trboveljski občini s socialističnimi občinskimi svetovalci, z Uratnikom in drugimi »socialisti« v Delavski zbornici itd., pa upravičeno dvomimo o »principielm« opoziciji socialističnega poslanca. Socialističen program bo ostal program, delo pa bo »pametno«, »praktično« kakor bodo pač nazivali socialisti svoie sodelovanje z buržuazijo. , . Vendar pa delavci in kmetje v Jugoslaviji nimamo razloga obupavati. Ne pričakujemo svoje odrešitve od volitev in od posluncev, temveč od akcij delavskih in kmečkih mas. In volitve so pokazale, da se delavske in kmečke množice budijo, da se po vsej državi ustvarjajo začetki bojevne zveze med delavci in kmeti in da je bojevna fronta delavcev in kmetov pod praporom DKRB združila v Jugoslaviji že nad 40.000 glasov, da je ta fronta od volitev 19*25. leta pridobila nad 25.000 glasov. 40.000 bojevnikov, katerim je vladajoča buržuazija dala glasovalno Pavico, pomeni, da je še na desettisoče sobojevnikov DK.KB v državi, katere pa je režim »osvobodil« volilne pravice. . V Sloveniji so narasli glasovi dekalistov in so-cia/demokratov, ki tvorimo DKRB, narasli pa so tudi glasovi socialistov, ki so se izločili iz skupnega nastopa. 11. septembra 1927 je bilo več delavskih glasov kot pa januarja pri volitvah v okrožno zbornico. Delavci in kmetje se budijo, vstajajo in ta čas zahteva od stranke dekalistov novih naporov, da bo sposobna voditi delavske in kmečke množice skozi vse boje, do končne zmage. Cno leto izhajanja „£notnosti". Eno leto je že preteklo, odkar izhaja naša »Enotnost«, najodločnejši glasnik proletariata Slovenije. Še nobeno proletarsko glasilo pri nas m tako trpelo POD REAKCIJO kot naša »Enotnost«. Dve številki (št. S l. I. in št. 10 l. II.) sta bili zaplenjeni. Zaradi notice »O italijanskem imperializmu« v št. o l. I, je bil obsojen s. Dušan Kermauner kot pisec na en teden zapora in 100 Din globe. Isti sodrug je bil obtožen zaradi članka »Koj bomo zahtevali od izvoljenih?«, toda na sodni razpravi oproščen. Zarasli dopisa iz Zagorja v št. 5 l. I. sta dva orjunaša iz Zagorja tožila odgovornega urednika s. Cirila Skočirja in je bil obsojen na 1 mesec zapora. 5000 Din alobe 5000 Din odškodnine in povračilo stroškov. To kazen pa je stol sedmorice znižal na 14 dni za* pora, 1000 Din globe, 1000 Din odškodnine in povračilo stroškov, ki jih ima sodišče določiti. V sled odločbe sodišča na podlagi zahteve državnega pravd-ništva se je morala »Enotnost« s st. -3 l. II. preseliti iz Kočevja v Ljubljano. V sled notice »Balkanske metode žandarmerije« v 18. št. I. II- l e bila fOM* tožena, a še ni prišlo do sodne razprave. V zijanjem času pošilja državno pravdništvo uredniku vedno vec tožb po zakonu o /isfeu, tako zaradi člankov desetimi leti«, češ, da se z njimi vrši komunistična propaganda. Takih udarcev od reakcije še ni dobivalo nobeno proletarsko glusilo v Sloveniji. Pod reakcionarnim zakonom o tisku je življenje proletarskega tiska mnogo težje kot prej. Medtem ko so vsi ti udarci izvršeni na podlagi zakona, je pa V ukičevič-Marinkovičeva vlada tudi v zatiranju cenzuriranega tiska uvedla v Sloveniji še neznane, protizakonite balkanske metode. Poročali smo v »Enotnosti«, kako so po manjših krajih v mariborski oblasti vršili žan-darji pri naročnikih »Enotnosti« hišne preiskave in jo plenili ter strašili ljudi, da je prepovedana. To se je zgodilo pri Sv. Barbari, v Razvanju, pri Sv. Bol-fenku, v Črni, v Zabukovci in v mnogih drugih krajih. — Omeniti moramo tudi, da je j)ot v Italijo naši »Enotnosti« zabranjena in jo že na meji zaplenijo karabinjerji. Taka je križeva pot proletarskega tednika v Sloveniji v letu 1927! Toda »Enotnost« jo je ne samo prehodila, temveč je vsled podpore zavednih delavcev in kmetov IH) enem letu izhajanja MOČNEJŠA, kot je bila v začetku. To vidimo že iz njene velike oblike in rednega izhajanja. V tem letu je zavedni proletariat Slovenije zbral za vzdržanje »Enotnosti« tiskovnega sklada 10.488 dinarjev, kot nam to kaže izkaz v zadnji številki. Veliko požrtvovalnost so tudi pokazali sodrugi slovenski proletarci v tujini, v Franciji, Belgiji, Holandiji in Švici. Število stalnih naročnikov se je v tem letu tudi povečalo, in sicer za 20 %, t. j. za eno petino. Le s POŽRTVOVALNOSTJO zavednih sodru-gov v delu in denarju, kot nam jo kažejo navedene številke, je naša »Enotnost« mogla kljubovali udarcem raekcije, je mogla odbiti napad reformistov, ki so jo mislili uničiti z izdajanjem »Dela« in s pošiljanjem »Delavske politike« našim naročnikom. »Enotnost« se ob svoji prvi obletnici predvsem zahvaljuje vsem onim sodrugom in s odru žic urn, ki so delali zanjo, ki so žrtvovali zanjo, zlasti tudi onim, ki so zastonj delali v upravništvii in ga vodili, kajti brez njihove požrtvovalnosti bi ne vzdržala! In sedaj, ko je prekoračila prag drugega leta, v katerem je gotovo ne čaka lažja pot, kliče »Enotnost« vsem sodrugom in sodni žicam : NA DELO ZA »ENOTNOST!« Krog požrtvovalnih se mora razširiti. Razširiti se mora krog naročnikov, krog darovalcev za ti- skovni sklad, krog kolporterjev in razširjevalcev »Enotnosti«. Če so mogli sodrugi v Hrastniku in v Guštunju število naročnikov podvojiti, če so ga mogli sodrugi v Bohinjski Bistrici potrojiti, MORAJO sodrugi po vseh drugih krajih tudi iti na delo: vsakemu simpatizerju Delavsko-Kmetskega Republikanskega Bloka razložiti, da mora slediti političnemu razvoju in citati svoj list, vsakemu, ki misli, da je razredno-zaveden razložiti njegovo dolžnost, da podpira proletarski tisk. vsakemu proletarcu, ki ima meščanski dnevnik, razložiti, da mu šele naše proletarsko glasilo pravilno osvetli politične dogodke, vsakemu delavcu, ki naseda »Delavski politiki«, pokazati, kako ta list hlapčuje buržuaziji z gonjo proti Sovjetski Uniji in z gonjo proti preganjani avantgardi delavskega razreda. V ROKE SLEHERNEGA, PROLETARCA »ENOTNOST«! V VSAKO DELAVSKO STANOVANJE »ENOTNOST!« Če se vsi sodrugi in sodružice po vseh krajih lotite z vnemo tega dela, potem uspeh ne bo izostal in potem bo »Enotnost« na koncu druge svoje obletnice lahko napisala: izhajam dvakrat na teden, število naročnikov se je povečalo na 100 %, tiskovnega sklada se je v tem letu zbralo 15.000 Din. VSI TO HOČEMO, ZATO VSI NA DELO! Delu čast in oblast! »ENOTNOST.« (V drugem delu članka bomo obravnavali, kaj je »Enotnost« v tem letu s svojo vsebino napravila za delavsko-kmečko gibanje.) Volilni rezultati. Vse ostane pri starem. ■ Delavski glasovi naraščajo. CELOKUPEN REZULTAT V DRŽAVI: Dobili Zgubili Pridobili Radikali (NRS) 111 29 27 Davidovičevci (JDS) 63 8 Radičevci (HSS) 60 Pribičevič (SDS) 23 1 Korošec (SLS) 20 1 Spaho-muslimani (J MO) 16 Zemljoradniki 9 4 1 Nemci 6 Hrvaški federalisti 2 2 Petejan (SSJ) 1 1 Pucelj 1 i Hrvaški klerikalci (HPS) 1 Črnogorski federalisti I 2 i Madžari 1 Skupaj 315 poslancev VOLILNI REZULTAT V SLOVENIJI. Mandatov SLS (klerikalci) SDS (demokrati) SKS (Pucelj) DKRB SSJ (socialisti) Nemci Radikali Zagorski Glasov 106.240 26.289 14.472 9.184 8.928 5.752 4.888 417 26 Skupaj 176.174 VOLILNI REZULTATI PO VOLILNIH OKROŽJIH Ljubljana Kranjsko Štajersko NARAŠČANJE DELAVSKIH GLASOV. 1920 1923 1925 24.1.1.1. 11. IX. 1.1. Socialisti 30.675 5.470 8.928 \ 13.308' 14.747' Dekalisti 16.376 5.323 9.184 Soc. dem. — 5.723 1.769 1.311 SLS SDS SKS DKRB SSJ 4581 4604 478 438 47370 11550 9897 3545 1832 54289 10135 4575 5161 6658 106240 26289 14472 9184 8928 Skupaj Nemci. Radikali in Zagorski so dobili svoje glasove samo na Štajerskem. Izvoljeni so: 20 klerikalcev, med katerimi pa ni krščanskega »socialista« Kremžarja, ker je Korošec zadržal kranjski mandat in tako izrinil zadnjega »delavskega« zastopnika, mesto katerega pride duhovnik Tratnik iz Rajhenburga. 4 demokrati, med njimi Kramer, ki je poznan po zamenjavi kron v dinarje v razmerju 1 : 4 in bivši samo-stojnež Urek iz Globokega. Pucelj si je ohranil mandat, socialisti pa so pridobili enega Petejana. „ • DKRB je kljub temu, da je dobil v Sloveniji nad 200 glasov več kot socialisti ostal brez mandata. Radie je zgubil v Sloveniji vse tri mandate. DELAVSKI GLASOVI PO OKRAJIH V SLOVENIJI. Na Kranjskem: DKRB Socialisti Ljubljanska okolica 932 635 Črnomelj 88 21 Litija 759 217 Logatec 38 122 Kranj 317 283 Krško 152 47 Kamnik 354 76 Novo mesto 106 68 Kočevje 66 78 Radovljica 733 285 Skupaj 3545 Na Štajerskem: 1832 DKRB Socialisti Brežice 115 369 Prevalje 887 445 Maribor levi b. 499 1892 Maribor desni b. 665 1507 Celje 364 659 Konjice 11 136 Ptuj 138 181 Ljutomer 14 12 Murska Sobota 30 109 Dolnja Lendava 27 68 Laško 1714 522 Sl. gradeč 574 585 Ormož 13 23 Gornji grad 14 59 Šmarje 96 9i Skupaj 5161 6658 Srem Lika Virovjitica Požega Bjelovar Varaždin Zagreb mesto Zagreb okrožje Sušak DKRB 1005 111 2141 1207 899 1173 2934 1485 991 Socialisti 2095 ? 502 296 1400 458 438 337 Skupaj ca 12000 5500 V Vojvodini: DKRB Socialisti Veliki, Bečkerek 3032 1463 Bela Crkva-Pančevo 647 391 Subotica v 2587 — Užice Cačak Moravsko Niš Timok Podrin Pirot :a 6200 Srbiji: 1850 DKRB Socialisti 173 — 303 — 122 148 867 235 355 — 243 —• 368 - Tuzla Skupaj ca 2500 v Črni gori: DKRB 2096 V Bosni: DKRB 511 V Dalmaciji: DKRB 4574 380 Socialisti Socialisti 514 Socialisti Južna Dalmacija ŠTEVILO DELAVSKIH GLASOV V DOSEDANJIH VOLITVAH V SHS. 1920 1923 1925 1927 levičarji 198.736 24.321 16.330 ca 35.000 socialisti 46.792 48.337 23.457 ca 21.000 Skupaj 47.051 19.031 12.562 16.058 18.112 DELAVSKI GLASOVI V MESTIH IZVEN SLOVENIJE. Belgrad: Radikali 6505, Davidovič 10.292. Pribičevič 523, republikanci 163, Radič 66, DKRB 783, socialisti 289, zedinjaši dr. Milojkoviča, ki v Belgradu še niso pristopili javno k socialistični stranki kot pri nas Štukelj in Makuc, so dobili manj glasov, kot je bilo podpisnikov, 83. Zagreb: Radič 3297, Pribičevič 1940, radikali 394. hrvaški blok 9759. davidovičevci 549, DKRB 2934 (od 4. sept. 1927 napredovali za 468 glasov) socialisti 467. Split mesto: Radič 645. Pribičevič 813. klerikalci 260. Davidovič 295. Radikali 374, hrvaški blok 844, DKRB 1022 socialisti niso postavili liste, ker jih razen komisarjev v delavski zbornici ni. Nov! Sad: Večino radikali. DKRB 165, soc. 91. — Zemun: DKRB 227, soc. 0. Srnao, t. j. srbski orjunaši 3 glasove. — Osijek: DKRB 1106, soc. 82. — Karlovac: DKRB 132, soc. 74. — Sušak DKRB 153, soc. 38. — Ša-bac: DKRB 166, soc. ni. — Smederevo: DKRB 40, soc. ni. — Sarajevo: Soc. 282. Vlagatelje liste DKRB so policaji pri vhodu v sodišče zaprli, da niso mogli vložiti liste. — Ssisak: DKRB 98, soc. 115, (tu se pozna vpliv naše železničarske organizacije!) — Delnice: DKRB 103, soc. 2. — Desinič: DKRB 90, soc. 5. Krapina s Toplicami: DKRB 96, soc. 48. — Vukovar: DKRB 194, soc. 31. Brod na Savi: DKRB 591, soc. 72. — Gradiška: DKRB 88, soc. 144. — Varaždin: DKRB 46, soc. 51. — Veliki Bečkerek: DKRB 592, soc. 160. DELAVSKI GLASOVI PO VOLILNIH OKROŽJIH IZVEN SLOVENIJE. Po dosedanjih rezultatih, ki še niso popolni, so dobili v volilnih okrožjih izven Slovenije: na Hrvaškem: Skupaj 245.528 72.558 39.787 ca 56.000 'T- »•' : r J- - r.-- ••-••V-VSe.-. V • V;- V J . • • ? .l>; r V •. --rj. ‘-VžfrS <'^š3*<8i§Si Tako i& bLo prad ¥©iifvaml m tako ©stane po v©.-,Ivah pod režimom meščanskih strank. Kudarski revir pod rdečo zastavo. Volitve 11. septembra so pokazale, da stoji rudarski revir Trbovlje-Hrastnik-Zagorje za stranko dekalistov. Odklenkalo je socialpatriotizmu. Odrekel je ves teror in razpuščanje. V krepkem sunku se je rudarski proletariat dvignil na močno postojanko. Ako primerjamo letošnje glasove Trbovelj in Zagorja z glasovi iz leta 1920, tedaj opazimo, da ne zaostajajo mnogo. Da pa so manjši, leži razlog v manjšem številu proletariata. Tako so Trbovlje imele leta 1920 okrog 5000 rudarjev in nad 1800 komunističnih glasov, letos pa imajo 3700 zaposlenih in 1533 glasov za DKRB. Podobno v ZagoTju. Zatorej v tem oziru lahko trdimo, da je rudarski revir dosegel višino pred obznano. Rdeče Zagorje odgovarja na razpust občine. Delavci in kmetje cele Slovenije se še spominjajo na bojeven rezultat občinskih volitev v Zagorju. Rdeča je postala-občina, rdeč župan — Toda le za kratek čas. Režim Koroščevega izdajstva je nasilno razgnal novoizvoljeni občinski svet in imenoval klerikalca za gerenta. Številni protesti z vseli shodov DKRB po celi Sloveniji so bili odgovor proletariata. Toda najhujši protest je prišel s strani zagorskega proletariata samega. Pri nedeljskih volitvah je naša stranka narasla za 54 glasov ali približno 16 %, dočitn so hlapci vsakega režima, socialpatriotje. padli za 15 glasov ali 14 /o. Zagorje, p-otem Vrhnika, še bolj nato Zagreb, zdaj zopet Zagorje, pa Trbovlje in Hrastnik — odtod prihajajo bojevni glasovi in po teh primerih se mora ravnati proletariat Slovenije. Agitacija v Zagorju. Agitacija in organizacija je dosegla svoj višek. Vse delavstvo je bilo kratkomalo mobilizirano. To so bile proletarske orožne vaje. Vendar je bila razlika napram občinskim volitvam. Vukičevič in Korošec sta nam namreč začela deliti »volilno svobodo«. Naši lokali so prišli pod orožniško prepoved. Nasprotne stranke so vprizorile pravo protrboljševiško gonjo. Cesa .vsega si niso izmislili in mašili rudarjem glavo s strahovi, a delavci danes že mislijo s svojimi možgani. Na naše agilne voditelje so sipali gnoj — vse zaman. Denuncirali so jjii — sovraštva in fašizma. Gotovo se ne bomo zmotili, če trdimo, da so tu imeli socialpatriotje svoje kremplje vmes. Toda junaško so se odrezali proletarci Zagorja. »Take agitacije še ni bilo v Trbovljah!« Tako so trdili vsi naši sodrugi in tudi nasprotniki. Fo je bilo življenja po kolonijah v soboto! Z majhnimi letaki v rokah so hodili sodrugi od hiše do hiše, složno dekalist in socialni demokrat. Prava sodružna zveza se je ustvarila med njimi in še je prenesla v mase. Dobrna, '1 erezija, Žabja vas, puršencimri — povsod samo sedma. Dva ženska sestanka sta pomagala rušiti pasivo. In res, drugi dan zjutraj je bilo vse na nogah. Polne ceste in posebno pod zračno železnico in pri Fortetu se je gnetlo delavcev, ki so navdušeno ogledovali velike slike DKRB. Ideja, rdeča ideja razrednega boja je objela Trbovlje in pretvorila 11. september v zmagovit praznik rudarskega proletariata. Nič ni pomagalo, da so sreski komisarji redno obiskovali naše shode in sestanke in bdeli nad našim dejanjem in nehanjem. Nič niso pomagale pivske steklenice zedinjaša Makuca. Še manj pa rokoborec Tilač. Tudi Stefanovič ni zmešal enotne rudarske fronte. Lep občinski program gospoda »so-druga« Sitterja je izginil v novo zidanem stranišču in v reduciranih plačah zidarjem pri občinskih ustanovah. Klerikalci so stražili svojo dvorano, toda imeli so slabega angelja varuha, zmanjkalo jim je 80 kroglic, menda ravno zato, ker imajo Gosarja in največ poslancev. Fašisti so bombardirali s kuvertami in hvalili Žerjavov pravilnik. Ko to ni zadosti zaleglo, je Vodušek poizkusil novo »taktiko«, začel je hvaliti socialiste. V Sokolskem domu je pjesenetil marsikoga, ko je potrdil našo obtožbo o naprednem bloku: »Res ,ie, da se mi s socialisti včasih lasamo po shodih. Toda dejstvo je, da se da samo z niimi -sodelovati. Da, gospodje, to je treba priznati!« »Socialistična« občina in volilna pravica. Komaj je v nedeljo pretekla osma ura, že so prihajali v volilno pisarno rudarji, ogorčeni in divji, ko so jim na volišču povedali, da nimajo volilne pravice - po zaslugi »socialistične« občine, ki je sestavila nov imenik. Nek sodrug je deja . »Že 45 let sem v Trbovljah, upokojen sem že, vedno sem volil, a zdaj, ko je Sitter župan, zdaj pa ne morem.« Iz Lok, hiše štev. 352. je prišla cela kolona desetih delavcev, ki so \si zvedeli »socialistično® novost, da lahko ostanejo doma- Nad 60 brezpravnih je zapisala naš« volilna pisarna do opoldne. Koliko je pa bilo takih, ki so iz jeze odšli kar domov. Ceni se da je županovanje Sitterja »osvobodilo« okrog 300 delavcev volilne pravice. Dukičevi preddelavci so bili seveda v volilnem imeniku. Slovenska Macedonija in naše meščanske stranke. Ko smo v našem listu poročali o zločinih, ki so se dogodili nad proletariatom Gorenjske, se ni oglasil o tem ne »Slovenec« in ne »Jutro<-. Šele seda) pred volitvami so hoteli to izrabiti za volilno agitacijo. Sodrugi, ali še niste spoznali, kako se buržuazija, klerikalci m demokrati, norčujejo iz vas. In vendar drvi se velik de proletariata in ogromna večina revnih kmetov slepo za demokrati in klerikalci. Boj nezavednosti! Širite nas tisk in delajte že sedaj za prihodnje1 volitve. Brez tega dela ni uspeha! Naj plačuje trboveljska družba krivični davek. Naj bo enkrat konec garanja! Iz Trbovelj. Zdaj ko smo v volitvah pokazali, da smo še tukaj in da se spet gibljemo, ko smo dobili nekoliko zaupanja vase, je čas, ua stopimo na plan z našimi zahtevali. Dozdaj smo mirno vse prenašali, odslej moramo pričeti z bojem. Kar nas najbolj krivično odira in žuli, io je DAVEK NA ROČNO DELO. Domov pridemo komaj s par sto dinarji piače in še to je včasih samo na papirju, denar pa ostane v konzumu. Ko doma pogledaš v plačilni list, zagledaš: davek na ročno deio. Včasih 10, 20, 50 Din na “mesec. Kam gre ta denar? Za državo? Naši otroci nimajo kaj obuti — ali ni to krivica, če jih ne moremo preskrbovati? Ali je to svobodna domovina, če se nam jemlje še 10. 20, 50 Din? Prav za prav je to majhen denar, ampak mi rudarji smo prišli že tako daleč, da se nam zdi to celo bogastvo in zato se za enkrat borimo, da vsaj te denarje dobimo nazaj. Trboveljska družba je dala za škofa 100.000 dinarjev, ravno toliko menda za zvonove. Saj lahko da, ko ima okrog 20 milijonov dinarjev profita na mesec. In če je taka, dokler tega davka ne odpravimo, naj ona plačuje davek namesto nas. ker Trboveljska družba ima svobodo v domovini. Rudarji! Začnimo enkrat, da se neha to trpljenje. Naša zahteva je: Krivični davek na ročno delo MORA odpasti. Mi ga ne moremo plačevati. Naj ga plačuje Trboveljska družba! Nadalje. Zakaj pa bi tako garali kot črna živina? Saj pridemo tako ali tako na herenšiht. Če storiš 15 ali 20 vozičkov. zaslužek ni boljši. Zadnjič so na Dobrni trije na šiht naložili 108 vozičkov. nekaj nečloveškega. Sam obrato-vodja je bil s tem nezadovoljen in je črtal 50 vozičkov. Zakaj potem garati? Zakaj bi se ubijal na akord? Nehajmo z divjanjem po jami. Delajmo počasi, naj sre k vragu akord. Konec garanja! V jami bi se kmalu tepli za vozičke. Zakaj? Zato. da prideš na herenšiht? Čemu? Nehajmo s tem! Ljudje hočemo biti, ne živina! Med seboj se ne razumemo. Zastop-nosti ni prave, solidarnosti malo. Sosed bi soseda denunciral preddelavcu, pazniku ali hišniku zaradi polovice deske, ki jo prinese skrivaj domov. Dosti je tega! Konec prepirom! Konec denunci-ranja! Solidarnost mora priti! Vsem sotrpinom kličemo- NEHAJTE z garanjem po jamah! STOPITE v boj proti krivičnemu davku! Tekma Borac-llirija. V soboto in nedeljo je gostoval proti tukajšnji S. K. Iliriji delavski športni klub Borac iz Splita. V soboto je zmagal v razmerju 3:1. Igra je bila v soboto lepa in je pokazala izredne zmožnosti S. K. Borca. V nedeljo je bila pa slika drugačna. Sodnik g. Vodišek je pričel soditi tekmo tako. da smo dobili vsi utis: Ilirija mora zmagati in se za včerajšnji poraz revanžirati. In res, moštvo Ilirije, zavedajoč se. da mu je vse dovoljeno, je pričelo temu primerno tudi igrati. Vodišek je to tekmo tako sodil, da je prišlo pod kraj igre do zelo neljubih incidentov, da so se igralci med seboj skoro stepli. Rezultat je bil: dva sodruga od Borca izključena od igre. nakar ie uspelo Iliriji zmagati z rezultatom 4:1. Sicer sigurna, pač pa malo častna zmaga za Ilirijo. Od tega sicer delavskemu športu naklonjenega kluba smo pričakovali drugačen nastop. Iz vsega tega vidimo samo eno: med delavskim in meščanskim športom je taka razlika, da je vsako sodelovanje izključeno, vsled tega ponovno kličem, delavci športniki iz meščanskih klubov in pod-savezov v lastne razredne klube in ti naj si osliujejo svojo zvezo, nakar bodo taki slučaji kot je bil nedeljski izključeni. Delavci moramo biti pa človeku, kakor Vodišek, hvaležni, da nam je tako nazorno pokazal prijateljstvo. Cim smo jim dorasli, nas skušajo za vsako ceno odpraviti. Slučaj z Borcem si bomo zapomnili ko jim bo tekla voda v grlo in bodo rabili naše glasove. Kosec. NAROČNIKOM IN ČITATELJEM! Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stori takoj. Naročnikom, ki so zaostali z naročnino, se bo list s 35. številko moral ustaviti. POZIV KOLPORTERJEM! Razprodajalce »Enotnosti« v Zagorju, Trbovljah in Mariboru pozivamo, da pošljejo takoj obračun za prodano »Enotnost« v avgustu. Prihodnjo številko »Enotnosti« ustavimo vsem onim naročnikom, ki kljub pismenem opozorilu niso poravnali naročnine. Sodrugi iz Zagorja za tiskovni sklad: Strašek Andrej 12 Din; Strašek Joško 10; Vozel Stanko 6; Vozel Alojz 4; Ranči-Kaj Niko 2; Valend Karl 6; Drame Vinko 6; Guzaj Adolf 6; Blaško Robert 4; Bauer Joško 5; Rancinger Rudi 4; Lipušek Franc 2; Bauer Vene. ml. 2; Lipuš Joško 3; Mo-čilnikar Rudi 1; Drame Rudi 2; Neimenovan 1. Skupno 76 Din- Pred ljubljanskimi občinskimi volitvami. Kaj je dosegel klub NDSJ v ljubljanskem občinskem svetu. — Med demokrati in klerikalci ni razlike. Volitve v narodno skupščino so za nami. ali v Ljubljani bomo imeli dne 2. oktobra ponovno volitve. Volili bomo v ljubljanski občinski svet. Junija leta 1924 v času FP. režima je demokratska stranka razpustila ljubljanski občinski svet in od njega izvoljeno ravnateljstvo mestne hranilnice ljubljanske. Na mesto obeh so prišli gerenti. izbrani in postavljeni iz vrst fašistične demokratske stranke. Na poti je bila demokratom občinska politika občinskih svetovalcev Neodvisne delavske stranke. Po svojih listih so kričali, da sedi na ljubljanskem magistratu komunistični sovjet. Poleg tega je bil demokratom potreben denar mestne hranilnice ljubljanske. Tega so potrebovale zlasti njihove ialitne banke — »Slavenska« in »Slovenska«, potrebovali so ga za njihove »pridobitne kroge«. V dobi odkrite diktature buržuazije in zakona o zaščiti države demokrati in radikali niso mogli trpeti, da je ljubljanski občinski svet pod pritiskom NDSJ ob priliki smrti Lenina na svečan način proslavil njegov spomin: da je ob priliki rudarskega štrajka določil za otroke štrajkujočih rudarjev vsoto Din 10.000; da je postavil v letni proračun za žrtve Zaloške ceste stalno mesečno podporo; da je določil v novih hišah ljubljanske občine stanarino, odgovarjajočo prejemkom proletarcev, ki so se tja vselili; da so se prejemki mestnih uslužbncev regulirali po načelu, da je draginja za vse enako velika in da gre tedaj vsem brez razlike enako visoka draginjska in rodbinska doklada; da so se mezde občinskih delavcev dvignile nad nivo prejemkov ostalih delavcev v Ljubljani in da so se jim v času redukcije rodbinskih doklad te njim priznale; da se je sklenila silno ugodna kolektivna pogodba med delavci in občino; da se je sklenila moderna uradniška pragmatika in delavski red, ki ga pa NI HOTEL POTRDITI niti PP. režim niti sedanji režim Vukičevič-Korošec; da so se določile velike vsote za socialno politiko, za brezposelno podporo, za občinske reveže, za revno šolsko mladino itd.; da se je vodila občinska davčna politika v smeri obremenitve težkega kapitala. ' Vse to se je izvedlo v šestih mesecih. Iniciativa in predlogi so izšli vsi iz kluba NDSJ. Socialisti in klerikalci so se uklonili le v strahu, da se ne bi razbila zveza ^delovnega ljudstva in so skušali sabotirati, kjer je bilo le mogoče. Storjeni sklepi se često niso izvajali tako. da je bilo neprestano treba pritiskati in intervenirati. Uspehi so pa bili doseženi z naše strani le vsled tega. ker so tako klerikalci kakor socialisti vedeli, da stoje za nami ljubljanske proletarske mase. Ob razpustu ljubljanskega občinskega sveta so se razburjali klerikalci nad razpustom. Ko so prišli demokratski gerenti, se je pričelo z demontiranjem občinske politike, ki smo jo mi pričeli. Klerikalci so molčali, ker so se s tem strinjali in ker so komaj čakali, kdaj bodo mogli oni sesti na gerentske stole. Tudi ta želja se jim je izpolnila. Nič jih ni bilo sram sprejeti gerentska mesta in nadaljevati na ljubljanskem magistratu politiko, ki so jo pričeli demokrati po 1. juniju 1924. Karakteristiko demokratsko-radikalno-klerikalne gerentske politike podamo prihodnjič.. Ugotoviti pa moramo eno. Razlike med klerikalci in demokrati ni. Eni in drugi so teptali načela demokracije in občinske samouprave. Demokrati so razpustili občinski svet in upostavili na ljubljanskem magistratu režim gerentov, ki jih ni postavilo ljudstvo, ampak vlada. Občinska politika gerentov je bila politika kapitalističnega razreda. To politiko so nadaljevali potem klerikalni gerenti. Klerikalci pa so s tem pokazali, da so leta 1924 izvajali na ljubljanskem magistratu zgo/aj opisano občinsko politiko samo pod pritiskom Neodvisne delavske stranke. Med občinsko politiko demokratov in klerikalcev ni razlike. Ena kakor druga je meščanska in protidelav-ska. Ena kakor druga je za gerentski režim in ne spoštuje ljudske volje, če se ta izreče proti njim. Da se v tem pogledu zlasti klerikalci prav nič ne ločijo od demokratov, to so pokazali ob priliki razpusta občinskega sveta v Zagorju. Demokratizem imajo na jeziku, v dejanju pa so za diktaturo. Imenujejo se »ljudska «stranka, v resnici pa so kapitalistična stranka. Govore za »avtonomijo«, v dejanju pa jo gazijo z razpuščanjem občinskih svetov in s postavljanjem gerentov. Tako demokrati kakor klerikalci so pokazali v svoji občinski politiki, da so proti samoupravi občin, da so tudi v občinah za režim odkrite diktature buržuazije. Tudi občina jim je samo orodje za izkoriščanje proletariata. Preprečimo korupcijo! PRAGMATIKA TRAMVAJSKIH USLUŽBENCEV. Ljubljanske cestne železnice ne prevzame mesto, temveč preide v roke nove kapitalistične družbe. — Mesto oškodovano za težke milijone, ki pojdejo v žepe klerikalnim, demokratskim in tujim kapitalistom. — Tram-vajci, namesto da postanejo mestni uslužbenci, izročeni na milost in nemilost špekulativnemu kapitalu. Nam vsem je jasno in samoobsebi razumljivo, da buržuazija vedno in povsod izkorišča občinsko gospodarstvo za svojo lastno mavho. Zato se buržuazne stranke tudi tako borijo za oblast v občinah, zato tudi vedno pomeče kapital delavce iz občinskih uprav, če jih dobijo v svoje roke. Za kapitalistično buržuazijo so občine vedno vir novih dobičkov. Toda to. kar počne buržuazija v Ljubljani — in tu ni nič razlike med demokrati in klerikalci! — je že prava pravcata balkanska korupcija. V minulem letu je bilo treba izpopolniti mestno elektrarno, ki je bila zgrajena leta 1898 in ni za ljubljanske potrebe več zadostovala. S tem vprašanjem se je bavila cela vrsta resnih inženjerjev. Projekti so bili različni, toda na ogromno iznenadenje vseh domačih strokovnjakov, se je odločila klika, ki je gerirala tedaj na magistratu, ravno za tisti načrt, proti kateremu so bili (menda) vsi domači strokovnjaki. V mestno elektrarno sta prišla dva Dieselova motorja po 450 HP, in sicer stara, ki sta bila namenjena za neko ladjo. Tehnično mnenje za to postavitev pa je dal neki vnanji pro- fesor, ki ima — kakor pripovedujejo — dobre zveze z družbo, ki jih je izdelala in dobavila. Posledica ni samo izredno draga električna struja, temveč tudi pogosti veliki defekti na motorjih. Razbili so že dve pahali (Kol-ben) in ogromni vijaki vedno znova pokajo. Strokovnjaki že priporočajo, da se vsaj eden od teh motorjev demontira. Toda temu škandalu sledi že drugi in še večji. Cestna železnica teče že 25 let in po pogodbi z družbo Siemens bi morala preiti sedaj v roke mestne občine. S tem bi seveda tudi uslužbenstvo cestne železnice prešlo v občinsko službo. Namesto tega pa se je osnovala nova privatna družba, ki prevzame cestno železnico in jo menda tudi poveča. Kdor ne misli, ali se vsaj ne potrudi misliti s kapitalističnimi možgani, ta pač težko razume to postopanje. Zakaj neki daje mestna občina iz rok železnico, ki je skoro že amortizirana in ki bi jo lahko prevzela za malenkost? Ali se morda ne rentira? Zakaj pa jo potem prevzema privatna družba? No, v tem grmu ravno tiči zajec! Buržuazija, ki bo pri teh volitvah dobila mestno občino v svoje roke, bo ljubljansko cestno železnico naravnost poklonila tej novi družbi, v kateri sedi zopet ali sama, ali pa je zastopana po svojih žlahtah. S tem bo krasno »služila«, poleg tega pa ji ne bo treba skrbeti za penzije in druge uogdnosti novim uslužbencem. S povečanjem službeniškega kadra pridejo seveda tudi dosedanji magistratni uslužbenci v novo gospodarsko in strokovno situacijo, ker dozoreva vprašanje za izvedbo enotne pragmatike. Tako misli kapitalistična buržuazija v Ljubljani ubiti z enim udarcem dve muhi: ustvariti sebi novo rentabilno podjetje in odkrižati se novih mestnih uslužbencev ter vprašanja pragmatike za mestno občino. Da bi klerikalni sosvet na magistratu lažje preslepil tramvajske uslužbence in jih pridobil za svoje nečedne kapitalistične cilje, je predložila družba uslužbencem CEŽ novo pragmatiko. ki tvori očividno sestavni del bodoče pogodbe med novo družbo in mestno občino. Na koncu načrta te pragmatike je razvidno, da jo bo sopodpisal tudi »občinski svet ljubljanski«. Toda zakaj bo sopodpisal to pogodbo tudi bodoči, novoizvoljeni občinski svet, iz pogodbe same ni razvidno. Človek bi mislil, da bo novi občinski svet sopodpisal to pogodbo, ker si je pridržal gotove pravice, pred vsem take pravice, ki naj bi ščitile delavce, uslužbence. Občinski svet bi predvsem moral imeti odločilno besedo v disciplinarnih zadevah uslužbencev, v vprašanjih kazni, odpustov iz službe itd. On bi tudi moral prevzeti garancije za pokojninski sklad. Mestna občina bi morala fungirati kot druga instanca za vse pritožbe, če se že da železnica drugim v roke. Toda motil bi se, kdor bi iskal take stvari v tej pragmatiki! Po pragmatiki izroča nova družba vso oblast nad uslužbenci svojemu obratovodji. On je komandant, on sprejema uslužbence v službo, jih kaznuje in odpušča iz službe in druga instanca za pritožbe uslužbencev, veste kdo je? Upravni svet te iste družbe! Kakor da bi obratovodja smel odpustiti ali kaznovati uslužbenca brez vednosti upravnega sveta! Ista komanda kapitala naj bi bila v drugi instanci pravičnejša, kakor v prvi. To je pesek v oči uslužbencem. To se pravi izročiti uslužbence CEŽ novi družbi na milost in nemilost! To je škandal, ki bi bil mogoč samo še v časih paševanja Ivana Groznega na ljubljanskem magistratu. Mi bomo o tej pragmatiki in o vprašanju ljubljanske električne železnice še mnogo pisali, za danes pa samo povemo, da je naše načelno stališče v tem vprašanju sledeče: Ljubljanska električna železnica mora preiti v roke mestne občine! Uslužbenci CEŽ morajo postati občinski uslužbenci in morajo biti uvrščeni v enotni status občinskih uslužbencev! Za vse občinske uslužbence mora veljati ena sama občinska službena pragmatika. Vprašanje ljubljanske električne železnice pride med prvimi na razpravo v novem občinskem svetu. Naši odborniki bodo z največjo odločnostjo branili zgorajšnjo načelo. Značilno je. da tega vprašanja ne ventilira fašistična strokovna organizacija tramvajcev, ki je podružnica Zveze jugoslovanskih železničarjev. Brezdvomno zato, ker tega ne žele demokratje. O tem vprašanju molče tudi klerikalci kakor noč. In socialni patriotje molče kot njihova predstraža. Toda to vprašanje ne bo več zaspalo. Proč z novo izkoriščevalsko družbo! Cestna električna železnica mora postati last ljubljanske občine! Zopet aretacije. Hrastnik. 14. 9. 1927. Včeraj so orožniki aretirali naša sodruga steklarja Leopolda in Janka Pufflerja. Zakaj, nam točno ni znano. Napravili so hišne preiskave, našli pa niso ničesar, kar bi opravičilo aretacijo. Vzeli so par pisem iz Ljubljane radi volilne agitacije, več legalnih brošur in »Enotnost«. Odpeljali so oba ponoči v Laško. Mi sumimo, da je oba sodruga nekdo denunciral. Pred par dnevi je s. Pufflerja napadel pri delu neki Zalokar in ga tudi udaril z vročim steklom, pri tem ga je psoval z nesramnimi izrazi, kakršnih se je naučil pri socialpatriotih v konzumu. Zalokar je kričal: Ti nisi naš državljan, poberi se itd. Najbrže je aretacija s tem v zvezi in pa z dejstvom, da so social-patriotje in meščanske stranke razkačene nad velikim uspehom DKRB v Hrastniku, h kateremu sta oba aretirana sodruga mnogo pripomogla. Laško, zapori 14. 9. 1927. Pozdravljava vse sodruge v Hrastniku in celokupen proletariat Jugoslavije iz zapora. Zaslišana še nisva bila in ne veva zakaj so nas odgnali. Sodrugi! Delajte sami naprej, kot smo delali skupaj, preganjanja in zapiranja nas ne smejo prestrašiti. Delu čast in oblast! Janko Putfler, Leopold Puffler. Sodrugi, pomagajte zaprtemu s. Francetu Globočniku! V mariborskih zaporih sedi že od marca meseca s. Franc Globočnik, ki ga je mariborsko sodišče pod predsedstvom sodnika dr. Pozege in na predlog državnega pravdnika dr. Hojnika obsodilo na eno leto težke ječe. ker so našli pri njem več izvodov komunističnega lista »Srp i čekič«. Proti tej sodbi se je s. Globočnik pritožil in se vrši razprava v Zagrebu dne 19. oktobra. Vsled skrajno slabe hrane v mariborskih zaporih je s. Globočnik težko obolel na skorbutu. Pred desetimi leti. (Nadaljevanje iz št. 30, 31, 32, 33 in 34.) Kongres boljševiške stranke je — kot se je v kratkem času pokazalo — prav predvideval nov razmah revolucije. Provizorična vlada (Kerenski in socialpatriotje) in generalska klika sta nadaljevali napore, da se učvrstita. Naprej s sklicanjem »moskovske konference«, ki se je vršila od 25. do 28. avgusta. Na njej so nastopali v enotni fronti general Kornilov, kadet Miljukov, socialrevoluci-onar Kerenjski in socialpatriot Plehanov in v svojih govorih bljuvali ogenj in žveplo na boljševizem, ki hoče uničiti Rusijo in ki ga je treba predvsem zatreti. Vendar konkretnega sklepa ta konferenca ni storila nobenega. Generalska klika je silila na proglasitev diktature, česar pa provizorična vlada ni hotela sprejeti iz strahu pred močjo revolucionarnega proletariata. Moskovski proletariat je to konferenco sprejel z mogočnim generalnim štrajkom. Pokazalo se je. da provizorična vlada rapidno izgublja zaupanje in podporo delavcev in vojakov. 2. septembra so se vršile v Petrogradu in okolici občinske valitve s sledečim izidom: eseri ali soc. revolucionarji so dobili 75 mandatov, kadeti 44, boljševiki 67, menjševiki 8. Vse druge stranke so nazadovale, samo boljševiška je napredovala in postala skoro najmočnejša. — Gibanje mas je rastlo v širino in -globino. Zborovanja delavstva po obratih v Petrogradu in Moskvi so pokazala, da socialpatriotsko vodstvo sovjetov nima med delavstvom nobene opore več. Povsod so delavci obsodili izdajstvo eserov in menjševikov in ga označili kot »sramoten madež v zgodovini delavskega gibanja«. 6. septembra je bilo prepovedano centralno glasilo boljševikov »Proletarij«. Takoj je začelo izhajati novo glasilo »Rabočij« (Delavec). Odgovor delavstva je obstojal v tem, da je eno obratno zborovanje za drugim sprejelo sklep, da vsi delavci žrtvujejo po eno dnevno plačo za delavsko časopisje. Boljševiki dobe večino v delavski sekciji petrograj-skega kongresa. V tem se je v Petrogradu odkrila monarhistična zarota. 8. septembra ukaže general Kornilov sebi zvestim četam, da začno korakati na Petrograd. Obenem zahteva od provizorične vlade, da mu preda celokupno civilno in vojaško oblast. Tako je Kornilov začel državljansko vojno. Pred Rusijo se je grozeče dvignila nevarnost zopetne uvedbe carizma in absolutizma. Kako je odgovorila na puč Kornilova revolucionarna Rusija, nam jasno opiše Buharin: »Besen veter je završel po državi. Delavci glavnih mest in v provinci so zagrabili za orožje. V momentu so nastale v Petrogradu rdeče garde. Delavci tovarn orožja so dvignili produktivnost fn začeli izdelovati strojnice, topove in municijo za obrambo proti razrednemu sovragu. Proletarska stranka, boljševiška, je postavila kot parolo boj do zadnje kaplje krvi, ne boj za Kerenjskega. temveč za obrambo revolucije. In vsepovsod je v tem kritičnem trefnotku stopil delavski razred in njegova stranka s samim potekom boja na najnevarnejša mesta. Sovjeti in malomeščanska demokracija so planili v smrtnem strahu k proletarcem ... Stranka proletariata je bila v 24 urah za njih rehabilitirana in proglašena za zaveznika. Malomeščanska demokracija je vedela, da ima protirevolucija svojo logiko, da zmagovite bande Kornilova ne bodo pomedle samo z boljševiki, temveč tudi s pristaši kompromisa; saj so reakcijo nosili oni, ki so zahtevali uničenje vseh »sovjetov in odborov«, ki so hoteli upostaviti železno peto carizma. Naval mas je bil izredno močan. Dobesedno so bile vse delavske organizacije na nogah. V sovjetih je zaživelo brez ozira na to, da so na vrhovih imeli večino kompromisarji, novo, bojevno življenje. Povsod v glavnih mestih do daljnih provincialnih krajev so bili ustvarjeni revolucionarni organi oblasti. In Vsepovsod, kjer je bil govor o mobilizaciji sil, o uplivu na garnizijo, o odgovornih bojnih organizacijah, se je pokazala stranka proletariata kot našgibljivejša, najpogumnejša, najodločnejša in najbolj boja sposobna organizacija.« Delavsko-kmeeki dopisi. HRASTNIK. (Po volitvah.) Brez vsakih letakov po ulicah in vogalih, brez klevet in natolcevanj, temveč žilava osebna agitacija od moža do moža je pripomogla, da je hrastniški proletariat 11. septembra obračunal z meščanskimi strankami. — Znatno so propadli klerusi i demokrati, da o drugih sploh ne govorimo. Zmagala pa je delavsko-kmečka beseda. — In ravno te volitve so pokazale, da proletarske množice niso več mrtve in pasivne napram delavski politiki in da »čakovstvo« pa zabavljanje ne bo rešilo našega obupnega položaja. Nasprotno! V vseh, ki živijo in mislijo za resnično socialistično nauko, preveva ena sama misel: proletarci vseh struj odobravajo taktiko in delo deka-listov. Sleherni, ki danes količkaj resno razmotriva položaj v katerem se nahajamo, prihaja do prepričanja: Dovolj je bilo pasive, čas prihaja, da zavzame proletariat svoje stališče, da spregovori svojo besedo in prične delati na ustvarjanju enotne stranke, stranke prave proletarske politike. Kajti bolj kot kdaj preje je potrebno, da se ustvarja enotnost, toda ne samo pri volitvah, temveč tudi po volitvah in to v vseh akcijah. Pred nami je najvažnejše vprašanje, ki zadeva slehernega, potrebo močne strokovne organizacije, ki naj bo res bojevna falanga proti kapitalu. In mi vemo: 11. septembra je započeta nova faza* v delavskem gibanju. Kar nas je dosedaj razdruževalo in ubijalo, to nas\bo sedaj povzdignilo k novemu delu in novi aktivnosti. In: Ustvarjate se samo dve fronti; fronta izkoriščevalcev in fronta izkoriščancev. Delavci in kmetje so se 11. sept. vzdramili in bodo šli naprej v neomejeni zavesti vere v razredni boj. pozivajoč i one. ki še niso spregledali: »Osvoboditev delavcev, je delo delavcev samih« (Marks). Joško. PIRNIČE. f 28. avgusta smo tukaj sklicali shod. Nezavedni delavci so nam trgali letake in obvestili žardarmerijo. da se vrši komunistični shod. Orožniki so potem hodili od hiše do hiše in spraševali, kje smo dobili letake itd. Nezavednim pa kličemo: zapustite vaše žolte organizacije in pridružite se v razredne organizacije in zmaga bo naša prej ali slej. — Delu čast in oblast! Joško Toskar. -f Tržič. O trobojnici. — K nam v Tržič je prišel pred kratkem likvidator Janez. Prav za prav je prišel v konzum. Rečeno je bilo, da bo strokovni sestanek, ampak slišali smo govoriti samo čez kom. stranko. Zato smo tudi mi vprašali socialiste, zakaj so razobesili trobojnico ob priliki razvitja prapora Svobode. Odvrnili so, da jo ni razobesila Svoboda, temveč gospodar Vehovec, to pa zaradi dirke avtomobilov. Pribili smo na to, da je Vehovec socialistični »voditeljček«, član Svobode In celo odbornik. Dobili smo slab odgovor, da samo kritiziramo. Nadalje smo jih vprašali, kako stoji s sodelovanjem z demokrati v tržiškem občinskem svetu, to se pravi z naprednim blokom. Konzumar se je razburil in čisto odkritosrčno povedal, da noče imeti orožnikov za hrbtom. Ni pa povedal, zakaj demokratje ne kupujejo v konzumu, saj je parola: Svoji k svojim. — Tržiško delavstvo bo spregledalo in pozakalo hrbet, ker ne vodite samostojne delavsko-kmečke politike, ampak capljate za demokrati v Naprednem bloku. — Delu čast in oblast! Dopisnik Bap. + Mežica. Mežiška dolina je izmed tistih proletarskih dolin na Slovenskem, nad katerimi je teror buržuazije poostren: nasilni razpust delavske občine, odpuščanje delavskih zaupnikov, ječe, nasilstva nad voditeljem s. Moderndorferjem. Tu razmere boli kakor marsikje drugod kričijo po odporni, borbeni enotnosti delavskega razreda. — Pred kratkim se je vršilo tu razvitje prapora Svobode. Ob tej priliki se je zbralo v Mežici veliko število delavstva iz vseh bližnjih in oddaljenih delavskih centrov, da bi mladi podružnici pomagali v njenem razvoju in da bi proletarijatu, pa tudi buržu-aziji pokazali, kaj zmore proletarska moč. Vršil se je lepo uspel pevski koncert, pri katerem so se zlasti odlikovali mariborski in guštanjski pevci. Tudi telovadni nastopi so dobro uspeli; priznanje so dosegli predvsem mežiški telovadci s prostimi vajami, med ostalimi pa zagorski sodrugi, ki so se kljub daljavi udeležili razvitja, s svojimi izvajanji na orodju. V imenu centralnega odbora Svobode je govoril Viktor Eržen; že samo to dejstvo je na delvstvo napravilo neprijeten utis. Potem sta govorila še ss. Moderndorfer in Mrzel, ki sta omenjala mežiški slučaj in nujnost borbe proti kapitalizmu. S. Mrzel je povdarjal potrebo po enotnem nastopanju v akcijah in po enotnih kulturnih in strokovnih organizacijah. — Nad mežiško dolino vlada teror in brezpravnost. Samo ena rešitev je za delavce: borba enotnega proletarskega razreda. V tem znamenju želimo mežiški Svobodi uspeha. JAVNO VPRAŠANJE VELIKEMU ŽUPANU MARIBORSKE OBLASTI KOT ŠEFU POLITIČNE UPRAVE. V Sevnici se je vršil dne 8. t. m. na trgu prijavljeni volivni shod DKRB, na katerem sem začel govoriti in takoj uvodoma ugotovil poslabšanje položaja delovnih slojev in obstoj vedno bolj grozeče vojne nevarnosti kot posledice vedno večjega militarizma in imperializma v kapitalističnih državah. Pri tem me je prekinil zastopnik sreskega poglavarstva v Brežicah in v imenu zakona razpustil shod ter pozval žandarje, da so razgnali zbrano ljudstvo. Ali se g. veliki župan strinja s tem postopanjem zastopnika brežiškega sreskega poglavarstva, ki brezdvomno predstavlja akt gaženja svobode volivne agitacije? Ljubljana, 10. septembra 1927. Dušan Kermauner. IZ DELAVSKEGA ŠPORTA. Trbovlje, 9. septembra 1927. V nedeljo 4. t. m. se je odigrala prijateljska nogometna tekma med tukajšnjim S. K. »Amater«-jem in tako-zvano Tržaško reprezentanco Ljubljana, 'kombinirano iz klubov »Ilirija«, .»Slovan«, »Reka« in »Svoboda«. Pred tekmo je igrala rezerva »Amater« in kombinirano moštvo S. K. »Trbovlje«, ki se odlikuje po svoji skrajni surovosti in nešportnim vedenjem. Rezultat S. K. »Amater« rezerva, S. K. »Trbovlje« kombinirano 3 : 1 za »Amaterja«. Rezultat S. K. »Amater« in Tržaška reprezentanca Ljubljana 5 : 5. Sodil je Ludvig Marin, jako dobro. — Tekma je bila lep športni užitek. Moštvo S. K. »Amater« je znova pokazalo, da vkljub napornemu delu v jami in drugod doseza skoro iste uspehe, kot jih dosezajo drugi meščanski klubi. Ako bo šlo tako naprej, ima pričakovati omenjeni klub še lepih uspehov, kot na vsedelavskem zletu v Ljubljni, kjer si je priboril S. K. »Amater« dragocen pokal. Toda edini napredek kluba je odvisen od delavstva, ki se čimdalje bolj zanima za delavski šport. Kajti klub je navezan edino na vstopnino, ki jo žrtvujejo delavci. Končno pa tudi ni edini naš cilj šport, temveč vzgajati mladino v proletarskem duhu in jih odvajati od meščanskega vpliva. Naj živi delavski šport! — Delu čast in oblast! I. K. OBJAVA- Potpisano društvo opozarja javnost, na obrekovanje proti s. Janko Pufflerju glede njegovega blagajniškega poslovanja na prireditvi 4. septembra 1927. Ker je bil na mestu vesten in pošten se bode vsakega obrekovalca tudi od strani društva, poklicalo na odgovornost! Del. tel. in kult. društvo »Svoboda« podružnica v Hrastniku II. LITIJA. Del. telovadna in kulturna zveza »Svoboda«, podružnica Litija, priredi v nedeljo 18. septembra 1927 v prostorih gostilne Franko Cerar Vinsko trgatev spojeno s plesom, šaljivo pošto itd. Začetek ob 6. uri zvečer. Vstopnina 4 Din za osebo. Sodeluje iz prijaznosti tamburaški zbor iz Udmata. Kdor se hoče veselo in poceni pozabavati, in jesti mnogo sladkega grozdja, naj pride v naš vinograd. K obilni udeležbi vabi ODBOR. —sky: »Mutasto stavko« objavimo prihodnjič. Vsem dopisnikom: Pišite dopise čitljivo, ne z tintnim svinčnikom in samo na eno stran papirja. Med vrsticami puščajte dovolj prostora za popravke. Es-Ta-Ta: Kamnolom pod Klečico. Trbovlje. O, kako so se včasih kamenarji trudili v kamnolomu pod Kleč’co, da so razbili trde skalne stene in jih zdrobili v gramoz in pesek. O, in kako so se trudili mladi junaki na tistem mestu pod Kleč‘co, da bi zatrli uporno srce mladeniča, ki je pljunil na nje. Toda zaman je bila njih grožnja in ves hrup: mladenič je ostal neomajan in trd, in rajši je umrl, kot pa, da bi bil deležen vseh muk, ki bi rodilo jih tako ponižanje, da bi odpuščanja prosil one, ki so hlapci kapitala, in »domovine«, ki je njega ogoljufala za vse človečanske pravice. O, koliko jeze in sovraštva je bilo v mladih junakih, kako so vpili po osveti! Osveta jim je bratstvo. Prvi junij, Franc Fakin. Toda, dragi moji bratje, sestre, junaki, pomnite, da tisto vaše »sveto bratstvo« nikdar večno ne zaživi, temveč: kakor trde skale kamnoloma, z delom vztrajnim se zdrobe, prav tako i vaše »bratstvo« naša sila zamori. Primer. »Da, poglej Ivan,« je pripovedovala Klara, »zavrgla sem svoje delo. Pred štirimi dnevi sem začela v hotelu ,Pri labodu’ kot dekla v kuhinji. Od šestih zjutraj pomivati posodo, čistiti kotle — nobeno lahko delo! In kaj smo dobili? Par ničevih vinaTjev, zjutraj kavo in dvoje kruhov, dalje pa ničesar do opoldne. S tem shajaj. No, danes sem jih pa dala stari! Takoj zjutraj sem ji dejala: Gospa, s temi malimi grižljaji ne izhajam — vsaj ob devetih zahtevam zopet zajtrk. In kaj misliš mi je stara odgovorila: Tega ne morem, potem bo prišel vsak izmed vas — od česa naj potem mi živimo? Ko sem jf na to odgovorila: Ce delam, hočem tudi jesti, se je seveda razburila. Ce vam ne paše. lahko greste! je zavpila. Na mestu sem šla. Ne pustim se izkoriščati!« Klarin mršavi, bledi obraz je postal rdeč od jeze pri spominu na ta dogodek. Ivan jo je trenutek pozorno gledal, na to vprašal: »Koliko pa jih dela v tem hotelu?« »Štirideset — med temi dvaindvajset žensk.« Nekaj časa je molčal Ivan — potem pa je rekel naravnost, nekoliko zasmehljivo: «Ti se imenuješ vendar revolucionarka, Klara, kaj ne da? Povedal ti bom malo zgodbo, iz katere se lahko vsakdo nekaj nauči. Ti poznaš Franca B„ »bolj-ševika«, kot si ga vedno imenovala?« Klara prikima. »Torej, Franc,« je začel Ivan pripovedovati, »je bil dolgo brez dela. Pred nekaj meseci je za- čel v kraju S. kot kopač v premogovniku. Delal je v jami za šest mark * za šiht. Takoj prvi dan je prelezel vse rove in v enem tednu je poznal vse rudarje. Saj veš, da utakne svoj nos vedno v vse. In ust tudi ni imel zaprtih. V vsakem odmoru je diskutiral s svojimi knapi — materiala je bilo dovolj. Jama je bila namreč v strašnem stanju, oboki trhlr, pazniki so se vozili kot cesarski feldvebli okoli po rovih. In med rudarji ni bilo nobene skupnosti. Franc pa zna govoriti s kna-pom — če jim hoče razkriti postopanje uprave, pove tako, da se vsakega prime. In tako je prišel slučajno nek gospodič od uprave mimo, ko je Franc svojim kritiziral upravo. Prihodnji dan, preden so šli v jamo, mu pravi paznik: B., spodaj je vse zasedeno. Lahko delate naprej na dnevnem kopu, pojte takoj prek. Franc je vedel, kaj je — ampak šel je brez obotavljanja. Tam je tudi dela, si je mislil. Pravilno, tam je bilo tudi dela! Vprašal je svojega soseda po zaupniku strokovne organizacije. Kaj, organizacija, je ta odgovoril, tu dela vsak zase — tudi to gre. Tu nočejo o tem nič slišati. Aha, žolti, je vedel Franc. To bi hotel spraviti v red! Na plačilni dan dobi svojo kuverto — v njej samo polovica tega, kar bi imel dobiti. To pa ne štima, pravi Franc in položi kuverto nazaj. Kaj ne štima! zavpije paznik. Ali naj vam preračunam? Sest šihtov na dnevnem kopu po štiri marke . . . Franc ga prekine: Na dnev- 6 M (nemška valuta) = 78 Din. nem kopu? Štiri marke? Nastavljen sem za jamsko delo, za šiht šest mark. Ce me tam ne morete zaposliti, je to vaša stvar. Tako mislite, pravi paznik, no, saj lahko prenehate, če niste zadovoljni. Franc je stisnil zobe — kje drugod bi zaslužil dvakra.t toliko — pa se zasmeje, vzame kuverto: Hvala — ostanem! In že je pred vrati. Več rudarjev na dnevnem kopu je bilo organiziranih pri »Stahlhelmu«.* Franc je bil tam edini komunist. Mislil je dan za dnem, kako bi mogel razmere spreuieniti. In kmalu je našel kljuko, na katero bo najprej pritisnil. Opoldne so prepeljali bager, ki je dopoldne delal na eni strani, na drugo, kar je trajalo približno pol ure. Uprava je odredila, da se čas te pol ure, v kateri delavci niso bili popolnoma zaposleni, računa k opoldanski pavzi in da se delavni čas za pol ure podaljša. Uprava je torej ukradla vsak dan 160 rudarjem stošestdesetkrat pol ure zasluženo mezdo. Francov bojni načrt je bil gotov. In ko je direkcija povabila rudarje na zlet »Stahlhelma« — stroške nosi uprava — je Franc istega dne sklical obratni shod. Pogum je imel fant! Shod je bil poln — rudarji z in brez znaka »Stahlhelm«. Franc je začel govoriti. Aha, so začeli klicati fašisti. Nastalo je vpitje. Polagoma se je njihov hrušč zadušil pod protiklici večine, fašisti so bili kar izolirani. In Franc je razlagal enostavno in pri prosto tatvino uprave na njihovi mezdi, jim je * Nemška; fašistična organizacija a la Orjuna. Stablihetm = jeklena čelada. pokazal, kako skuša uprava to tatvino prikriti s povabilom na zlet »Stahlhelma«. Stroške si bo stokrat poplačala z ukradeno polovico ure. Faši-stovska četa je začela zopet kričati. Toda Franc je h koncu vrgel svojo zahtevo, zahtevo vseh: »Plačilo za eno polovico ure!« 160 možgan. je to enostavno resnico sprejelo vase. In tako se je v dvorani formirala njegova četa, četa, ki se še ni borila, ki pa bo zmagala, oduševljena od resnice tega, za kar gre v boj, strnjena od stremljenja po cilju, ki si ga je postavila v svojem sklepu: Plačilo za pol ure! Prvič so stali ti delavci strnjeni za eno zahtevo . . . Prihodnje jutro je že moral plakat na črni deski proglasiti, da bo uprava plačala one pol ure. V opoldanski pavzi so se rudarji zbrali ol.rog Franca. Pokazal jim je pismo, v katerem mu sporoča uprava takojšnji odpust »vsled pomanjkanja dela«. Rudarjem so se popolnoma odprle oči — nekateri so previdno izgovorili besedo »štrajk«. Franc pa je smehljaje dejal: Pustite, za danes je dovolj — toda upam, da bo med vami sedaj boljše. Prihodnje dni so pisali časopisi, da se rudarjf tega in tega rudnika niso mogli udeležiti »Stahlhelmovskega« zleta vsled tehničnih okoliščin.« Ivan je končal. Klara se je zamislila. Nato pa je rekla: »Razumem, Ivan, kaj si hotel s tem Teči. Ne smemo tako enostavno vreči puško v koruzo. Boriti se moramo . . .« Nemško napisal Syk. Prevedel D. Na sramotnem odru. G. dr. Topalovič, belgrajski voditelj SPJ, je napisal v dunajsko »Arbeiter-zeitung« članek o volitvah v Jugoslaviji, v katerem piše med drugim to-le: »Svoje premoči popolnoma gotove, so mogle meščanske vlade dopustiti na-daljni obstoj komunističnega gibanja v izrecnem namenu, da s tem ovirajo razvoj in konsolidacijo socialističnega gibanja.« V tem stavku je Topalovič napisal dve nesramni laži in eno sramotno resnico. Laž je, da meščanske vlade dopuščajo obstoj komunističnega gibanja. Laž je, da meščanske vlade ovirajo razvoj socialističnega gibanja. Sramotna resnica pa je. da social-patriotski voditelji žele še hujšega zatiranja komunizma, da jim sedanji belo-teroristični režim zakona o zaščiti države ni dovolj divji, ker pričakujejo, da bi od hujšega preganjanja komunistov socialpatriotizem bolj cvetel. In to je končno priznal sam Topalovič v tem. ko očita meščanskim vladam, da se socialpatriotizem ne more razviti, ker premalo preganjajo komunstično gibanje. Socialistični delavci, odprite oči! »SOCIALISTIČNI« ŽUPAN KOT CESTNI POLICAJ. To se je zgodilo v Trbovljah na dan 11. septembra, ko se gospodu Sitterju ni bilo več treba zahvaljevati za izvo-tev. Stala sva s sodrugom T. M. na poti pod Žabjo vasjo. Človek bi niti ne opazil gospoda župana, če bi se ta sam ne oglasil. Seveda ni pozdravil kakor se ljudje pozdravljajo med seboj, saj je imel pred sabo preganjanega bolševika. Tudi se ni ustavil debeli gospod, ko me je vprašal: Ali niste vi iz Zagorja? — Seveda sem. Meni nič tebi nič jo je hotel popihati dalje. No, pa sem ga le pobaral: — Kaj vas pa to zanima? — Zato ker vi nimate ničesar iskati v Trbovljah — se je jezno odrezal župan trboveljske občine. — Kako to, sem se začudil in razvnel. — Ker imate v Zagorju volilno pravico in nimate nič iskati v Trbovljah. — O. to je moja stvar, kod jaz hodim, se je glasil moj odgovor in tudi je bil zadosti glasen in krepak, da je prodrl županova ušesa in prišel do možgan: Ti se brigaj za svoje stvari, ne pa za policijske posle. Da, da, le glej! Zasopihal je župan Sitter, sapa mu je pošla, jezik je obstal in noge so zastale. Potem pa je nemo odšel naprej. — Tega nisem zapisal toliko zato, ker se je župan »socialistične« občine obnašal kot cestni policaj, nego bolj zaradi konštatacije, da je bil Sitter v nedeljo večji policaj kakor g. komandir orožniške stanice v petek. France K. Kako gospodari klerikalni komisar v Mežiški občini? Buržuazija je razpustila mežiški občinski svet pod pretvezo, da delavski občinski svet zapravlja občinsko premoženje. Toda ista oblast, ki je bila tako ostra nasproti delavstvu in tako pravična nasproti angleškemu rudniku, je seveda slepa in gluha. Sedaj zapravlja občinsko premoženje njen komisar. Komisar mežiške občine se je bil namreč uprl izplačati s. Gustinčiču 5000 Din honorarja za pošteno izvršeno delo. To je bil ostanek zaslužka, ki mu je šel po pogodbi, sklenjeni med njim in občino. Vsak otrok bi bil vedel, da se proti tako jasni pogodbi ne da upreti, toda mežiški komisar, ki ima delavstvo in s. Gustinčiča rad in njegovi buržuazni sosve-tovalci, med katerimi sedi tudi človek iz angleškega rudnika, so se spustili v lahkomiselno pravdo. Tik pred razsodbo pa so uvideli, da ga bodo pošteno polomili. Sklenili so z odvetnikom sodruga Gustinčiča poravnavo,, v kateri so se zavezali plačati tekom enega meseca ves Gustinčičev zaslužek in vse narasle sodnijske in advokatske stroške, ki znašajo okroglo 3500 Din. Če poleg tega še pomislimo, da stane komisar mežiško občino mesečno do 3000 Din in da gospodari le-ta že 8 mesecev v Mežici, potem je g. veliki župan v Mariboru res lahko ponosen na to gospodarstvo. Mežiški rudarji bodo ž njim pošteno pomedli. NASTOP PROLETARIATA OB USMRTITVI SACCA IN VANZETT1JA. Vihar ogorčenja, ki ga je vzbudila usmrtitev Sacca in Vanzettija pri delovnih masah vsega sveta se polega. Proletariat se je s stisnjenimi zobmi umaknil. Vihar pa, ki je završel proti razredni justici že 15. julija na Dunaju in sedaj po vsem svetu, zlasti v Parizu, v Ženevi in v Leipzigu, pomeni grozeč opomin kapitalističnemu razredu, da se igra z ognjem, pomeni udarec po rokah zažigalcem internacionalne kontrarevolucije, po onih rokah, ki oproščajo fašistične morilce, ki mečejo v ječe in morijo delavsko-kmetske borce, ki s topovi in vojnimi ladjami obkrožujejo 400 milijonsko kitajsko ljudstvo, ki pripravljajo vojni napad na Sovjetsko Unijo. Ta vihar predstavlja tak internacionalen razredni spopad med proletP-'*^^om /in kapitalom, da mu je težk*- naiti primera v vsej preteklosti r^rednega boja. Brez ozira na vse proteste proletariata je razredna justica ameriške plutokracije pogazila življenji Sacca in Vanzettija in je vrgla delovnim masam celega sveta pepel njihovih bratov v obraz. Ali pa je ameriška plutokracija mogoče hujša od drugih. (Konec prih.) Naročajte in širite „ENOTWOST“!