Glasnik SED 48|1,2 2008 121 Etnografski film Naško Križnar* Francesco Marano predava etnoantropološke vede na Uni- versita degli studi della Basilicata v Potenzi. Njegove teme so vizualna antropologija, življenjske zgodbe in verske še- ge. V knjigi prikazuje zgodovino razmerja med etnografi jo in fi lmom v Italiji, znotraj in zunaj akademskega sveta. Kot vsaka zgodovina tudi Maranova sloni na periodizaciji. Za č- ne z opisom pionirskih za četkov, ki se v Italiji povezujejo z letom 1909, zlasti pa 1927, ko je nastal fi lm Attilia Gattija z naslovom Siliva Zulu. Postavimo ga lahko v horizont Flaher- tyjevega Nanooka (1922), le da ima še ve č fi kcijskih prvin in ga nekateri priznavajo za prvi igrani fi lm v Afriki. Marano že na podlagi omenjenega fi lma upravi čeno razmišlja o dvojnem pomenu oznake etnografski. Eno so dokumentarni in fi kcijski fi lmi, ki nosijo mo čan pe čat kulture, v kateri so nastali, drugo pa so etnografski fi lmi antropološko izobraže- nega fi lmarja z etnografskim ob čutenjem, »ki mu omogo ča, da izdela skupinsko delo, odprto za samopredstavitvene vse- bine, ki sodelujo če povezujejo s kulturnim kontekstom, v ka- terem živijo in delajo«. Prvo poglavje ima naslov Proti etnografskemu fi lmu. V njem povzema zgodnje pobude na podro čju uporabe fotografi je in fi lma v antropologiji in etnografi ji, npr. Priro čnik za znan- stveno fotografi jo (1880), fotografsko aktivnost antropolo- gov Paola Mantegazze in Stephena Sommiera na Laponskem (1885) in predloge za Cinematografo Etnografi co Lamberta Lorie (1911). V pri čujo čem poglavju omenja tudi ustanovitev Odbora za etnografski fi lm leta 1954, ki izhaja iz istih stra- teških postavk kot Kuretov slovenski Odbor za etnografski fi lm štiri leta pozneje. V obeh primerih je v ozadju Comité International du Film Ethnographique (1952). Italijanski od- bor sta vodila Ernesto de Martino in Romano Calisi. V tem obdobju je klju čna izkušnja italijanskega fi lma t. i. neoreali- zem po drugi svetovni vojni, ki je vplival tudi na etnografski fi lm. Marano omenja njegova ideološka izhodiš ča, nastala na odporu do postavk Benedetta Croceja, ki so do takrat pre- vladovala v italijanski kulturi. K temu odporu so pripomogle med drugim tudi Gramscijeve zamisli o pomembnosti preu- čevanja folklore kot »koncepta sveta in življenja« v dialekti č- nem nasprotju z uradnimi koncepti sveta. To so znana stališ ča italijanskih marksistov, ki so se polarno razlikovala od stališ č slovenskih marksistov do ljudske kulture. Ta razvoj italijanske kinematografi je je privedel do (novega) za četka italijanskega etnografskega fi lma v za četku petde- setih let in na sploh do za četka povezave med družbenimi vedami in fi lmom. Iz tega obdobja izvirajo znana imena, kot so: Tullio Sepilli, Vittorio di Seta, Paolo Toschi, Virgilio Tosi, Diego Carpitella. Vsak med njimi je prispeval delež pri reali- zaciji fi lmov ali pri teoretskem razmisleku. Naslednji dve poglavji sta posve čeni dvema klasi čnima usme- ritvama italijanskega etnografskega fi lma. Prva je usmeritev, ki jo je poosebljal Ernesto de Martino. Marano obdobje do leta 1971 imenuje »cinematografi a demartiniana«. Zanjo je zna čilno zanimanje za magijo, psihološko in kulturno revš či- no italijanskega juga ter kratke dokumentarne fi lme z doda- no glasbo in s komentarjem. Marano pravi, da je televizijska produkcija še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ena čila etnografski fi lm s to usmeritvijo. Druga usmeritev je nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja kot reakcija na de Martinovo, s poudarkom na stvarnejših temah, kot so na primer šege, tehnologija, druž- beni razvoj, kar se je dogajalo zlasti pod vplivom etnomu- zikologa Diega Carpitelle, ki je bil osrednja osebnost itali- janske vizualne antropologije v osemdesetih letih. Marano mu posve ča posebno poglavje, v katerem podrobno navaja Carpitellove projekte in zasluge. Med njimi velja omeniti serijo Kinezika (1973–1983), fi lmsko študijo neverbalne ko- munikacije po zgledu Birdwhistella in Halla, njegove misli o kategorizaciji etnografskega fi lma in uspešna prizadevanja za njegovo institucionalizacijo. Njegova zamisel za sre ča- nja Materiali di Antropologia visiva je povezovala v skupna prizadevanja tako Italijansko združenje za znanstveni fi lm Virgilia Tosija kot tudi Nacionalni muzej ljudske umetnosti in kulture s produkcijskim oddelkom Arhiva vizualne antro- pologije. Carpitellovo usmeritev, ki bi jo lahko imenovali semio ti čno-strukturalisti čna, danes na univerzi v Sieni nada- ljuje Riccardo Putti. Dobro obveš čenost o sodobnih dogajanjih Marano izkazuje z omenjanjem fi lma L'uomo di Stregna ( Človek iz Srednjega) (1963) Paola Rojattija, ki ga poznamo tudi pri nas po zaslugi Študijskega centre Nadiža, katerega sodelavci so fi lm odkrili po dobrih štiridesetih letih in ga leta 2007 prikazali na Dne- vih etnografskega fi lma. Pri čujo či fi lm Marano navaja med obravnavanjem amaterskih prizadevanj na podro čju etnograf- skega fi lma v Italiji. Posebno poglavje je posve čeno antropologiji med videotra- kom in televizijo. Ugotavlja, da je po za četkih elektronske slikovne tehnologije v sedemdestih letih nastal odpor do produkcije velikih centrov, zaradi ideoloških predsodkov in zaradi podcenjevanja televizije, da bi bila sposobna ustrezne zaznave etnografskih vprašanj. V resnici je v televizijski pro- dukciji, po Maranovem mnenju, nastalo veliko zanimivih del. RAI je imela celo oddelek za raziskovalne in eksperimental- ne programe (od leta 1976). Njihov zadnji projekt je serija Diega Carpitelle Zvoki, raziskava italijanske ljudske glasbe (1981–82). V tem obdobju so bili italijanski etnofi lmarji Diego Carpitel- FRANCESCO MARANO: Il film etnografico in Italia Edizioni di pagina, Bari 2007, 168 str. * Doc. dr. Naško Križnar, univ. dipl. etnol. in arheol., višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, 1000 Ljubljana, Novi trg 2. E-naslov: nasko@ zrc-sazu.si Glasnik SED 48|1,2 2008 12 2 Etnografski film Naško Križnar la, Tulio Sepilli, Clara Gallini in drugi aktivni tudi na podro č- ju teoretske misli. Naj navedem samo eno misel iz takratnih razprav, ki jih omenja Marano. »Z drugimi besedami: fi lmska dokumentacija je objektivna, če nam omogo ča, da fi lm za- znavamo podobno kot realnost, če bi stali pred njo.« In dalje: »Filmske slike ne predstavljajo konceptov, temve č objekte v konkretnem kontekstu.« Itd. Zanimivo je iz Maranove perspektive opazovati nekatere po- membne dogodke iz zgodovine evropskega etnografskega fi l- ma, ki so odmevali tudi v našem prostoru. Na primer zname- nito sre čanje CIFE v Perugi (VII Symposium Internazionale per i Film etnografi co e sociologico) leta 1959, ki je v dobršni meri spremenilo percepcijo etnografskega fi lma. Tulio Sepilli je v imenu sodelujo čih v sklepnih mislih podal nov pogled na etnografski fi lm, ki naj obravnava tudi moderni svet, ne samo tradicionalne kulture. Kratica CIFE se je v Perugi spremenila v CIFES – S za sociologico. Tega sre čanja se je udeležil tudi Niko Kuret, ki je v svojih člankih diplomatsko poro čal, da je ob italijanskih inovatorskih pogledih pogrešal bolj realisti č- na stališ ča nemških kolegov iz IWF v Göttingenu (ki jih na srečanju ni bilo). Za to sre čanje je Kuret napisal znameniti referat Filmska beležka, tako reko č svoj poslovilni članek od področja etnografskega fi lma. Zadnji dve poglavji sta posve čeni sodobnim ustanovam in avtorjem ter novemu valu italijanske etnokinematografi je. Med posamezniki so omenjeni tudi nekateri naši znanci, kot na primer Allison Jablonko, Giovanni Kezich, Paolo Pique- reddu, Rossella Schillaci, Michele Trentini, med novejšimi etnografskimi fi lmi pa je omenjen tudi fi lm Roberta Dapita Dal silenzio: Il mio viaggo nel tempo (Iz tišine) (2002), v pro- dukciji našega Avdiovizualnega laboratorija, le da produkcija iz neznanih razlogov ni navedena. Avtor knjige bi moral vsaj omeniti, da po poreklu produkcije fi lm ni italijanski. S tem bi tudi on potrdil pomen povezav med evropskimi etnofi lmarji, ki jih ugotavljam in se jih veselim ob branju njegove knji- ge. To je razvidno tudi iz posameznih slovenskih člankov in razprav ter iz uvoda v Filmografi jo slovenskega etnološkega fi lma 1905–1980 (1982). Zna čilnost Maranove knjige je, da postavlja etnografski fi lm v širši kontekst italijanske kulture, zlasti kinematografi je, in da ob tem ne pozabi omeniti primerjav z vzporednim evrop- skim in svetovnim dogajanjem na podro čju vizualne antro- pologije. Zato je knjiga dobrodošlo branje za vse, ki delamo na podro čju vizualne antropologije in etnografskega fi lma, ne samo za Italijane. Za nas je knjiga še posebno zanimiva, ker prinaša poglede na posamezna poglavja skupne zgodovi- ne etnografskega fi lma v Evropi, katere del smo bili tudi mi. Knjigi sta dodana bogata bibliografi ja in imensko kazalo.