Št. 602. V Ljubljani, ponedeljek dne 30. oktobra 1911. Leto II. « Posamezna Številka 6 vinarjev 2 •AJTRO* Mm)« vtak daa — tudi ob nedeljehin — •bi s|«traj, ob ponedeljkih ob M. do- - Hanini— znaia: v Ljubljani v upravni St v« •paiain K1^ ■ dostavljavca na dom K 1*90; a polt« K lfr—, polletno K 10-—, četrtletne K S-—, K 1*M. Za lnajauiatvo celoletno K 10*—. Telefon številka 303. : A,fiUi TT R - ■ NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. : Posamezna številka 6 vinarjev t Uredništvo in upravništvo Je v Frančiškanski ulid 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina upravništva. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se no vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju popust. Za odgovor Je priložiti namko. • Telefon Številka 303. s Za svobodo kolportaže. Avstrija ima zelo zastarel, nemoderen tiskovni zakon, ki nikakor ne odgovarja času, v katerem živimo in ko se vse sosednje države lahko ponašajo s takimi tiskovnimi zakon, o katerih mi niti sanjati ne smemo. To so že zdavnaj sprevideli tudi ®erodajni faktojji, ki so sicer zelo konzervativni in ki gotovo niso prija-‘elji tiska sploh, slobodnega tiska pa Najmanj e, ali od tega, da se potreba kake reforme sprevidi in do izvršitve reforme je v Avstriji navadno zelo dolga pot. Koliko let se nahaja predloga o feformi tiskovnega zakona še v posebnem odseku in vendar se nahajamo danes v tem vprašanju skoraj na onem mestu, na katerem smo se nahajali takrat, ko je tiskovni odsek začel .študirati” reformo! Odsek seje redkokedaj sestajal, debate so bile prazne, ali dolge in zadeva se je zavlačevala od meseca do meseca, od leta do leta in ko so že vse sosednje države imele časuprimerne tiskovne zakone, se v Avstriji nihče ni brigal *a reformo zastarelega tiskovnega zakona. Tudi sedaj, v novem parlamentu, 8e je sestavil tiskovni odsek, katerega Predsednik je tudi sedaj dalmatinski konzervativni poslanec dr. Ivčevič, ki jiienda ni poseben prijatelj reforme bskovnega zakona, Sicer pa v sedanji politični in parlamentarni situaciji niti jnisliti ni na skorajšnjo rešitev predloge o reformi tiskovnega zakona, da se pa stvar vendar spravi v tek, je Pisai poljski poslanec Breiter predsedniku tiskovnega odseka dr. Ivče-viču naslednje pismo: »Z ozirom na dejstvo, da bo posvetovanje in sklepanje vladne predloge o reformi tiskovnega zakona trajalo dolgo časa in z ozirom na stališče s]ovenskih klerikalcev, ki ne puste nobene predloge biez prvega čitanja v odsek, je verjetno, da je uresničenje hskovne reforme še precej daleč. Svobodna kolportaža je vpeljana že v Vseh državah, tudi v Rusiji in Turčiji, 8amo v Avstriji ,ne, kar jako malo s splošno volilno pravico. Vse časnikarske organizacije so se že tolikokrat izrekle za vpeljavo svobodne kolportaže, kot za glavni pogoj za napredek in razvoj časopisja; dejstvo je tudi, da v večjih mestih takorekoč že obstoji kolportaža, kar gledajo oblasti mirno, iz'česar se more sklepati, da treba za vpeljavo popolne kolportaže sankcijonirano dovoljenje. Za to ie Uujno potrebno, da se pred rešitvijo tiskovne reforme reši vprašanje svobodne kolportaže. Za to Vas prosim, da skličete nemudoma tiskovni odsek, ki naj sklene inicijativni predlog glede vpeljave svobodne kolportaže.* Poslanec Breiter je ob enem Predložil načrt predloga, da odsek £itn prej reši to vprašanje. V parlamentu se o tem Breiterjevem načrtu Sodi jako ugodno in upanje je, da se vprašanje glede svobodne kolportaže reši v najkrajšem času, kar bi bila res skrajna potreba. Tiskovni odsek se snide še te dni v svrho posvetovanja o Breiterjevem predlogu. Razpoloženje med poslanci je precej ugodno, ker nekateri se bodo za predlog odločno zavzeli — posebno socijalno demokratični poslanci — ugovarjati se pa ne bodo upali niti oni, ki so morda sicer nasprotniki proste kolpottaže, ker ne bodo hoteli očitno pokazati svojih reakcijonarnih stremljenj. Zato je lahko Verjetno, da dobimo z novim letom tudi v Avstriji prosto kolportažo, ki jo ima že Rusija in vse balkanske države — celo. Turčija. Seveda, s tem še ni dosežno vse, ali že s prosto kolportažo bo časopisju, posebno dnevnemu tisku, veliko pomaga no; tisk se razvije potem tudi pri nas tako, kot se je že razvil drugod, on postane res moč, s katero bo vsakdo moral računati. Pri prosti kolportaži prodre časopisje v najširše ljudske sloje, ki se bodo potem bolj zanimali za javna vprašanja, kar je posebno pri splošni in enaki volilni pravici zelo potrebno in brez proste kolportaže je splošna volilna pravica, še bolj pa volilna dolžnost zelo pomanjkljiva in zato se je res čuditi onim strankam, ki so se z vso vnemo pehale za splošno volilno pravico, nasprotujejo pa prosti kolportaži. Te stranke s tem dokazujejo, da računajo samo na zabite ljudi, ki bodo volili na komando. Iz slovenskih krajev. Iz Semiča. V nedeljo 22. t m. smo imeli čast videti Derviša Jarca, ki je prišel vezat otrobe. Hvalil se je kakor kak ruski Jajteles. Pripovedoval je, kaj je vse storil za Belokrajino in kaj vse dosegel v parlamentu, rekoč: »Prišel sem v Vašo sredo kakor sem obljubil, ko sem kandidiral v državni zbor. Zasigural sem Vam železnico, preskrbel, da dobite povečan vodovod, ceste itd.“ Seveda I po klerikalni ko-ritarski navadi je hvalil tudi klerikalne časopise, Udrihal je po »Jutru*, »Narodu*, »Slov. Domu* in po njih dopisnikih ter po prav eseleški navadi preklinjal. Spravil se je tudi nad uradnike in povdarjal, da so uradniki najhujši nasprotniki kmelov. V prvi vrsti se je obregnil ob črnomeljske in metliške liberalce, češ, da so ti najbolj nevarni Belokrajini. Gospodine Jarci Čemu nam kažete luno v vodi 10 vendar pozna vsak Vas in Vaše umparije. Mi že sami vemo, kdo se e trudil za belokranjsko železnico, {do za povečanje vodovoda! Ali ni )il to bivši glavar g. Župnek? Čemu se šopirite s tujim perjem kakor sraka? S shodom niste prav nič dosegli, čeprav ste govorili, da je že cela semiška fara v taboru Eselesa, samo da so nekateri še obsenčeni z liberalnim duhom. In ravno ti Vam bodo delali še hude preglavice. — Na svidenje pri prihodnjih volitvah. Iz Rožnega dola. Zadnjič je »Jutro* kritrziralo Lončariča, ki je prevzel delo pri vodovodu. Prišlo je nekoliko delavcev, še več pa barakar-jev. Delo prav nič ne napreduje, kar je že navada pri klerikalnih podjetnikih. Seveda se temu tudi ni čuditi 1 Lončarič plača delavce po 2 60—3 K in s tem denarjem naj delavec izhaja pri sedanji draginji. Zahtevali so sicer zvišanje, a Lončarič je zahtevo odločno odklonil. Zato je že več kot polovica delavcev odšlo s trebuhom za kruhom. Lončariči naprej z delom. — Več prizadetih. Iz Verčič. Drago »Jutro* I Zopet moram poročati o kočevskih kultujo-noscih. Dne 12. t. m. se je vršilo bla-goslovljenje tukajšnjega šulferajnskega foglovža. To so letali po vasi razni apostoli, da bi viovili slovensko deco za svojo nemško šolo. A glej šmenta. Vse je kazalo hrbet, samo naš župnik ne in pa znani Mausar in Černe. Ti so namreč razobesili velikanske frank-furtarice. Toda vrnimo se k blago-slovljenju šole. Dosedaj smo vedeli, da župnik ni posebno naroden, a da je izdajica, tega pa še nismo mislili. Pustil je pri maši prepevati celo sa-monemške pesmi, kar se za časa Er-kerjevega župnjkovanja nikdar ne bi godilo. Milo se nam je storilo, ko smo čuli v slovenski cerkvi nemške pesmi. Po maši se je vršilo blagoslovljenje šole, kamor so šli vsi hajlovci, na čelu jim Rom in mlekozobni učitelj iz Koprivnika Maks Tschinkel. Slednji je govoril v kočevskem jeziku in povdarjal,, da so Nemci dosegli že zdavnaj zaželjeni cilj. Naglašal je tudi, da stoji vse na strani Nemcev celo župnik, vsled česar ne more razumeti, zakaj nasprotujejo šoli ravno kmetje, ki jo potrebuje. Maksi! ti se zelo motiš. Maksi je končal svoj govor s tem, da je vzdignil nekega dečka in se zadrl: »Es lebe der deutsche Schulverein*. (Naj živi nemškutarski šulferajn.) Nemškutarji so nato tulili jesem »Die Wacht am Rhein*, ter cričali, kakor bi bili divji. S tem je >ila cela slavnost pri kraju. Gospod ?om in Tschinkel I le bodita pomir-ena. Saj ne bo šlo tako gladko po Vaši volji, čeravno imate Mausarja in Lojzo. Malo je slovenskih kmetov, pa nikdar ne pošljejo svojih otrok v nemško šolo. *• Zavednež. Iz Skofjeloke. Klerikalni petelin »Fešk* je zopet začel peti. Mislili smo, da bo sedaj za vedno utihnil, ko je našel samico, a »stara navada je železna srajca*, pravijo ljudje. Že zopet so se mu začeli oglašati stari nagoni, da namreč ne pusti ponoči ljudi v miru. Kjerkoli zavoha kako osebo ženskega spola, 2e mu ne da srce miru, da ne bi s svojim kričanjem označil svoje ljubezni do Evinih hčera. Se li to spodobi za oženjenega, da dela ponoči kravale po ulicah, da razgraja tam kakor kaka besna živali Kaj takega seveda ne vidi klerikalni podrepnik Krme, »Feškov* najboljši prijatelj, kajti pri »Fešku* se ga človek lahko večkrat, četudi v službi nadstraž-nika, zastonj nasrka, kaj ne g. Krmcl C Naša današnja slika kaže prizore iz vojaških vaj regularnih kitajskih čet. Vojaško izobrazbo v evropejskem smislu dajejo kitajskemu vojaštvu angleški, nemški in japonski inštruktorji. Kitajske čete imajo ta veliki nedostatek, kf se je tudi pokazal pri zadnji vstaji, da je vojaštvo v posameznih pokrajinah odvisno od podkraljev, ki ga pa več ali manj zanemarjajo. No, skrbeti hočemo, da pridejo vse stvari, katere uganjata loški nadstraž-nik, na pristojno mesto in da dobi dotičnik pošteno brco, ker grehi, katere ima ta človek na vesti so neodpustljivi in le čudimo se, da je loški občinski svet tako mirno gledal njegove vse dosedaj počete hudobije. V odgovor. Človek res ne ve, kaj si naj misli o črtici v Narodovem podlistu z dne 26. t m., kjer piše neki g. S. o smrti na odru. Pri čitanju prvih dveh odstavkov, ki sta pisana z nekakim humorjem, sem se prav zabaval, in ko bi bila vsa črtica takšna, bi jo pustil iti nemoteno svojo pot. Toda v treh naslednjih odstavkih hoče biti g. S. nakrat resen, dasi zaide tu in tam zopet v banalno in neumestno dovtipnost. V teh odstavkih trdi stvari, ki mu odrekajo vsak estetični čut za gotova vprašanja, tičoča se vnanjosti oderske umetnosti. Občinstvo, ki je čitalo to črtico, bi torej moglo dobiti o teh gledaliških stvareh, katerih se dotika gospod podlistkar, čisto napačna mnenja in naziranja, in zato smatram za svojo dolžnost, da na to črtico reagiram. Izluščil bom torej onih par resnih misli, ki so zašle v banalno dovtipno družbo, in bom nanje odgovarjal, ne oziraje se na njih nevredno spremstvo, da popravim, kar je gospod podlistkar na značaju igralcev in na njih umet-nos\i .pokvaril. Če trdi g. S, da igralec komaj čaka konca svoje vloge, ker se mu mudi »k večerji*, ali pa če trdi, da je smrt na odru pri igralcih priljubljena zato, ker so take vloge vedno prav »hvaležne", mora imeti o igralcih pač jako slabo mnenje. Govori, kakor da so igralci Čisto navadni egoisti, ki nimajo nič druzega v mislih, ko večerjo in aplavz. Takšne stvari bi se pri nas ne smele niti v šali izgovoriti v podlistku dnevnika, ker ima občinstvo že samoobsebi o igralskem stanu preslabo in krivično mnenje. Seveda so tudi mej igralci elementi, ki ne spadajo v pošteno človeško družbo, in verjemite mi g. S., da bi se ves igralski stan teh ljudij prav rad iznebil, če bi bilo le mogoče— Povejte rajši občinstvu, da so igralci ljudje, ki streme po vzvišenem cilju se poglobiti v svoje vloge in ustvarjati na odru kolikor mogoče verojetne ljudi, pogoditi njih značaje in njih čuvstva in če treba, predočiti gledalcu z umetniško resničnostjo tudi zadnji in najkatostrofalnejši proces v življenju človeka — umiranje. »Žalibože, da se udomačuje vse1 bolj navada, ki jo je vpeljal — hvala bogu ie precej premagani naturalizem ..., antipatična navada, da umrli igralec ne sme oživeti in se za aplavz zahvaliti.* Tako pravi g. S. Ne, te »navade", ki sploh ni navada, ni vpeljal naturalizem, ki je po mnenju g. S. že skoraj premagan, ki pa v resnici le še vedno bolj zmaguje, temveč je to le neizogibna posledica estetičnega čuta v onem delu občinstva, ki ne prihaja v gledališče le se zabavat, temveč išče tu tudi umetnosti* torej estetični čut onega občinstva, kateremu igralec igra. — Nihče ne moTe tajiti, da je vpliv dogodkov na odru na občinstvo tem mogočnejši, čim večja je iluzija, in vsakdo uvideva, da je razdrt precejšni del iluzije, če Kmetska posojilnica ljubljanske okolice. Rez. zaklad nad 506.660 kron. Stanje hranilnih vlog 29 milijonov kron. Obreehtje krtailae vltgt po listih 4 V* *f« brez odbitka rentnega davka. LISTEK. HlCHEL ZEVACO: Ljubimca beneška. — Poslušajte me mimo, ker govorim tudi jaz mirno . . . Torej — vojak niste bili, kljub svoji suknji. Mislil sem že tudi, da imate dušo razbojnika v svojih prsih; a to ni mogoče, kajti razbojnik bi me dil zaklal, vi pa si niste upali . . . Vprašal sem se nazadnje, ali niste nemara berič? Toda^idel sem, da ste nižji od beriča, kajti berič bi me bil aretiral ali vsaj skušal aretirati, roke pa mi ne bi bil podal. — Satan! je zarjul Altieri. To je bila tvoja zadnja psovka. Obenem je hotel vstati, da plane na Kandiana. Toda preden s» je mogel ganiti, hitrejo od misli, ga je prijel Roland za roke in ga pritisnil nazaj na stol, da je sedel kakor v Železnih kleščah. Počasi ga je izpustil. — Rekel sem vam, da poslušajte mirno, je povzel. Saj bom kmalu gotov. Torej, vitez niste bili, razbojnik tudi ne. berič tudi ne. In to,, kar ste storili nocoj, ta napad štirih na eqega, mi dokazujee z vso jasnostjo, da se nisem motil, ko sem vas po treznem preudarku postavil med strahopetce. Altieri se j[e kar stresel ob tej psovki, ni pa poizkusil novega napada. Samo odgovoril je, z glasom, ki je drhtel od gneva: ttt Strahopetec ste vi, ki ste tukaj močnejši! Roland je skomizgnil. -r- Saj sva sama v tej sobi; vi imate bodalo v roki, laz pa ne; moje tiči lam zunaj v srcu vašega prijatelja Ka-*tručija. Tako govoreč je Roland prekrižal ,roke. Altieri je vstal, trepetaje, bled kakor mrtvec, in dvignil roko. Rolandovo življenje je viselo na lasu. Toda on se ni ganil; z mrzlim zaničevanjem je zrl Altieriju v obraz, Generalni kapitan je nenadoma besno zalučal bodalo od sebe. — Saj sem vedel, da si ne boste upali. Bojite se. — Lažeš! je zarenčal generalni kapitan. — Bojite se. Zavedate se, da če me zabodete, ne uidete mojemu tovarišu. — Satan! je zarjul Altieri. — To je vse, kar sem vam hotel povedati, Altieri: vi niste navaden strahopetec, nego živa, vtelešena strahopetnost sama. Ravnal bom torej z vami, kakor se ravna s strahopetci, ki se jih pošten čiovek niti ne dotakne, kaj šele, da bi jih ubijal. Imam vas v §voji oblasti: idite, Altieri, darujem vam življenje. — Tega se boste kesali, je viknil Altieri. — Ne, kajti vi ste strahopetec; ničesar ne morete proti meni; najsi imate še toliko svobode, niti jutri, niti čez mesec, niti čez leto dni se ne boste upali meriti se z menoj, ker ste bojazljivi. Idite Altieri; ne bom se vznemirjal zaradi vas v bodoče, kakor se nisem vznemirjal doslej; vi ne eksistirate, vi ste strahopetec . . i Idite, idite. Roland je odprl vrata. Videl je Skalabrina, ki je čakal, in mu dejal: — Pusti to Človeško cunjo ven; ne, Skalabrino, niti kjofute mu ne daj. — Pusti strahopetca, pomiloščam ga. Altieri je sopel s težavo. Obilen znoj mu je curljal po čelu. Živci so mu trepetali v krčih skrajne besnosti. Zdaj je poznal sramoto vseh sramot. Obrnil se je proti vratom, opotekaje se, oči zalite s krvjo; in se sukal okrog trupel Kastručija in Giberta; nato se je umaknil z očividnp grozo. — Vidiš, Skalabrino, je dejal Roland, da si ne upa stopiti čez trupli teh dveh mož, ki sta bila dvoje zveri, a ne straho- petca. — Vidiš, tako strahopeten je, da ne more prenesti pogleda na smrt. Kaj vendar čaka, da ne odide, ko mu darujem življenje. Altieri je hripavo zarjul. V brezumnem skoku je planil preko trupel. Trenotek nato je bil na vrtu. Roland je šel za njim. Spremil ga je do vrat. In ko je stopil generalni kapitan čez prag, je rekel Roland. *— Ne zapiraj, ne zaklepaj, Skalabrino; pusti vsa vrata od« klenjena. Vsaka opreznost proti strahopetcu bi bila sramotna. — Pusti ga . . . Darujem mu življenje ........ Altieri je zbežal, sramote pijan, slep od gneva in tako pobit, tako drhteč, da je spotoma vzkriknil od groze in vprašal samega sebe: « Oh, ali sem res postal strahopetec! XXVII. Dandolov beg. Od dneva, ko je Peter Aretino prinesal portret Rolanda Kandiana v palačo Altieri, je živel Leonorin oče še bolj samo-tarsko,kakor prej.3 < ' < • > Čutil je, aa je pretrgana vsaka vez med hčerjo in med njim in da je na vekomaj uničena otroška ljubezen Leonore. Tudi v njem samem so bili odnehali vsi močni nagibi, ki so ga prej podpirali in ga storili zločinca. Nič več častihlepja. Benetke so ga navdajale z mržnjo in grozo. Mislil je le na to, kako bi preživel ostanek svojega živ-1 enja v kakem skritem kotičku, kjer bi pozabil preteklost in vse drugo, tudi lastno hčer in lastno, ime, ime Dandolov, ki ga je tiščalo k tlom s svojo starodavno veličino. Bližanje dogodkov, ki se Jih je bal, ga je navdajalo s trepetom. Zarota, kateri je prej sam pripadal, ie bila pripravljena, da izbruhne; Altieri bo brezdvomno kmalu dož, in hči bo prebivala v doževski palači. Kaj bo z njim, ko napoči' vse to! Praznota lastnega življenja se mu je zdela podobna brez-dnu, ki ga z ničimer ni mogoče zasuti Včasih si je prigovarjal, da pride sčasoma do sprave med njim in Leonoro. (Dalje.) prihajajo igrači po končanem dejanju se priklanjat, in to s prijaznim, hvaležnosti polnim nasmehom okrog usten, ’ pa še na odprti sceni, v kateri se je odigral ravnokar kos življenja, ki nima v resnici s posameznimi igralci kot igralci prav nič skupnegajl Dokler sem na odru, nota bene sredi scenerije, nisem in ne smem biti igralec 1, ne zase in ne občinstvo, temveč samo ena in ista oseba, kot katera nastopam v drami in vsakdo uvideva, da je skrajno nesmiselno, da se priklanjajo osebe, katere pisatelj v svoji drami riše, občinstvu takorekoč iz hvaležnosti, da so smele pred zbrano publiko pretrpeti svoje duševne in telesne muke. Igralec I: sem zopet lahko šele izven odra in gledališča, ko je predstava že končana, ko sem že odšminkan in imam zopet svojo vsakdanjo obleko na sebi. Šele sedaj bi se smel občinstvu zahvaliti osebno, če se to noče zadovoljiti z ono tiho hvaležnostjo, ki je skrita globoko v srcu igralca. Iz estetičnega stališča ni torej obsodbe vredno samo to, da se pridejo priklanjat na odru »umrli*, temveč je sploh vsako priklanjanje neumestno. Seveda pride tu v poštev pred vsem drama, kajti opera in opereta motita s svojo nenaravnostjo že sami ob sebi toliko gledalčevo iluzijo, da je samo tiha in nevidna hvaležnost sodelujočih ne more več rešiti. Sicer pa opera in opereta niti ne računata na iluzijo, ker je ne potrebujeta. V operah si žele iluzije samo oni ljudje, ki ne zahajajo k njim radi godbe, temveč radi d e-. j a n j a, ki se jim pa razvije tu vse i prepočasi. Takšni ljudje se opere tudi kmalu naveličajo, kajti opera ni knjiga, katero lahko odpreš na zadnji strani, da pogledaš, »ali sta se dobila ali ne*. Toda kako opomoči temu nedo-statku, ki leži v priklanjanju igralcev, kot izrazu njih hvaležnosti za aplavz občinstva. Da bi se občinstvo zadovoljilo s tiho, nevidno hvaležnostjo igralcev, tega si ne drznem upati, Publika je velik egoist, ter hoče ravnotako plačila za svoj aplavz, kakor je poplačala igralca za užitek, katerega ji je nudil s svojo umetnostjo. Aplavz je pa potreben in iz fiziološkega stališča , skoraj da neizogiben. Cuvstva, ki so v nas silijo na dan in hočejo, da jih izražamo tudi na zunaj. Veselja, žalost, jeza, navdušenje itd., vsa ta čuvstva izražamo tudi na zunaj bodisi s smehom, z jokom, z rentačenjem, vpitjem ali s čem si že bodi. In tako je tudi občinstvu neizogibna potreba (vsaj pri narodih nam podobnega značaja in temperamenta), da izraža svoje zadovoljstvo in navdušenje s ploskanjem. Aplavz je pa tudi jako praktična kritika, ne le za igralca, temveč tudi za ravnateljstvo in režiserja. Ravnateljstvo ima s tem merilo za vrednost svojega ensembla, režiser o dobroti svoje režije, igralec pa o vplivu svoje igre. Aplavz je igralcu vedno večjega pomena ko kritika, ki je na vse zadnje vendar le samo mnenje posameznikov. Aplavz je tu, in ne bi ga radi od-ravili, če bi ga tudi mogli. Občinstvo oče od igralcev izraza hvaležnosti. Kaj torej početi? V gledališčih, kjer se že ravnajo po edino pravilnem principu, da ne sme režiser v igri, ki jo režira, nastopiti v nobeni vlogi, najmanje pa v glavni, napravijo to lahko tako, da se pride zahvalit režiser v imenu vseh: v pisateljevem, v syojem imenu in v Imenu igralcev. — Pri nas torej to ni mogoče. Vem pa za kompromisni izhod, katerega bi se mogli pri nas poslužiti. Igralec I je oseba A, ki jo ima predstavljati, samo tedaj in samo tako dolgo, dokler se giblje in ostaja v okolici, v katero ga je postavil pisatelj. Kakor hitro pa stopi igralec izza tega MAIJ LISTEK. Praznoverje v službah papeštva. ' Ae 12. zvezka knjižnice češke »Svobodne Misli*). (Dalje.) Kot najboljše sredstvo proti čarom se priporoča usmrtitev čarovnikov in čarovnic, to je po božjem pravu dolžnost cerkve, saj je zapisano: »Ne preživljaj čarovnikov!* Sto let pozneje je izdal jezuit Delrio, profesor bogoslovja na univerzah v Gradcu in Salamanki, spis »Di-squisitiones magicae*, ki je bil uradno potrjen od jezuitskega reda, papeškega cenzorja in škofovskega cenzorja. Tako kakor »Biser ..čarovnic* ima tudi ta knjiga namen preganjati dozdevne čarovnike in čarovnice. Da spoznamo praznovernost in krutost cerkvenih krogov, zadostuje par zgledov iz te knjige: »Hudič daje čarovnicam neki prašek, iz katerega nastanejo takoj celi oblaki kobilic, kakor hitro ga čarovnice stresejo po zraku. Take stvari se gode vsak dan, in za resničnost tega jamči avtoriteta papežev in njih buli, okvira, je on sam, in kot tak se more in se sme priti občinstvu zahvaljevat. Treba bi bilo torej vpeljati navado, da bi se spuščal po vsakem dejanju vedno oni meddejanski zastor, ki omogočuje igralcem, da se pridejo priklanjat pred njega. Na ta način ostane scenerija, v kateri se je ravnokar odigral kos življenja, ki nima z igralci kot igralci nič skupnega, občinstvu zakrita, in iluzija ne trpi toliko, ko sicer. A tudi dokler se priklanjamo na sceni, bi se storilo lahko marsikaj, kar bi bilo iluziji v prid. Predvsem bi moral izginiti z igralčevega obraza, dokler se priklanja na sceni, oni prijazni, hvaležnosti polni nasmehljaj, ki bije največkrat značaju in duševnemu življenju dotičnega človeka, ki ga ima predstavljati, v obraz. Potem bi naj opžajal igralec, kadar se priklanja na odprti sceni, lepo diskretno v ozadju, mirno stoječ na enem in istem mestu, •brez vseh plesnih priklonov in po vsem gledališču švigajočih pogledov. — Diskretna skromnost je pri priklanjanju kot izraz hvaležnosti igralcu še. posebno zato priporočati, ker ni nikdar zasluga samo njegove umetnosti, če so dogodki, ki so se odigrali ravnokar na odru, vplivali na občinstvo. Drame niso zato tu, da pomorejo umotvoru dramatičnega pisatelja do veljave in uspeha. Dasi je ustvarjajoči umetnik, je igralec na vse zadnje vendarle samo sredstvo, ki se ga poslužuje pisatelj v svrho vprizoritve svojih dram. Tako. Toliko o tem. O onem odstavku imenovane črtice, v katerem govori g S. o igralčevih zmožnostih v trenotkih umiranja na odru, se pa ne splača govoriti, in niti mogoče ni nanj reagovati, ker je ves ta odstavek velika kolobocija. G. S sam ni vedel, kaj da je napissl. Pravi, da umiran je na odru ni težko, vendar je treba k temu talenta, dasi se tudi ne posebno talentovanim posreči — blaznost. Ker sem ravno pri blaznosti, priporočam gospodu podlistkarju in vsem drugim, ki se zanimajo za takšna vprašanja,* knjigo »Meine Hamburgische Dramaturgie*, ki jo je spisal ravnatelj dunajskega dvornega gledališča in kjer govori v precej dolgem odstavku tudi o temi ,Wahnsinn auf der Biihne*. Nadalje govori g. S. o neki »kontroli* občinstva, ko opazuje igralca, ki predstavlja umirajočega, blaznika, pijanca itd. Tu vlači gospod podlistkar naturalizem za lase na oder, Če misli, da je naloga igralčeve umetnosti, v takšnih slučajih kopirati natančno naravo. Na odru naj se nam kaže umetniška resničnost ne k-opiranje absolutne resnice. Milan Skrbinšek. Sijajna naprednazmaga v Zgornji Šiški. Po hudem boju je v Zgornji Šiški pri včerajšnih občinskih volitvah zmagala koalicijska lista nar. naprednih pristašev in soc demokratov, in sicer s prav velikimi večinami. V I. razredu ima koalicijska lista 16 glasov večine, v II- razredu 70 glasov večine, v III. razredu pa nad 100 glasov večine nad klerikalno listo. Klerikalci so si bili zmage popolnoma svesti v vseh treh razredih, zato je ta napredna zmaga za klerikalce tem občutnejši poraz. Klerikalci so tudi mislili, da bodo vendar narodno-napredni in socijalno-demokratični volilci nastopili ločeno. Ali ti so dobro vedeli, da bi s tem samo omogočili klerikalno zmago in zato so šli proti skupnemu sovražniku n. pr. buli Innocenca VIII., Julija III, Hadrijana V.“ »Če trdita Luther in Melanchthon, da je dozdevno jezdarjenje čarovnic bajka, nimata prav, kajti gotova resnica je, da čarovnice na metlah in kozlih jezdijo na svoje seje in v ta namen mažejo metle z mazilom, napravljenim iz pomorjenih otrok. Na sejah čarovnic plešejo hudiči s čarovnicami in uganjajo z njimi velike grdobije. Kdor trdi, da so te stvari izmišljene, očitno greši proti spoštovanju, dolžnemu materi cerkvi, kajti katoliška cerkev ne kaznuje zločinov, če niso dokazani in ne proglaša nikogar za krivoverca, kdor ni v resnici zabredel v krivoverstvo. Cerkev pa od davnih časov smatra Čarovnike za krivoverce in ukazuje, da jih inkvizitorji kaznujejo in oddajo posvetni roki v smrt. Napako dela torej ali cerkev ali pa njeni nasprotniki. Kdor pa bi trdil, da se cerkev moti v stvareh vere, bodi prekleti* »Čarovnice se izpreminjajo s pomočjo hudiča v mačke, izpreminjajo svoj spol in hudič jim daje neobčut-nost za telesne muke.* O usmrtitvi čarovnic pravi Delrio tole: »Čarovnico je tteba usmrtiti tudi v tem slučaju, č* ni nikogar zastrupila, Če ni niti na polju niti na živini napravila škode. Ubiti jo je skupno — roko v roki. To je sedaj, ko je merodajna relativna in ne absolutna večina, tudi edino pravilno. — Pri zadnjih občinskih volitvah v Zgornji Šiški je neki napredni volilec nesel po cesti dve zastavi; slovensko trobojnico je dvigal kvišku, črno klerikalno zastavo pa je vlekel po tleh. In župnik Zabret iz Št. Vida je dejal: Pri teh volitvah bo pa ravno narobe, slovenska trobojnica se bo vlekla po tleh, naša črna pa se bo dvigala kvišku. No, to prerokovanje se ni uresničilo, zato slava zavednim zgornješišenskim volilcem iz narodno-napredne in socialno-demokratične stranke! DNEVNE VESTI. Blrokratlčne prismode. Že večkrat smo opozorili na pisavo naših slovenskih uličnih imen v ljubljanskem uradnem listu, pa gospodje imajo naj-brže tako trde glave, da ne spoznajo, da je njih pisava ljubljanskih uličnih imen — deloma nemška, deloma slovenska — birokratična pismodarija in nič drugega. V predvčerajšnji številki »Laibacher Zeitung* beremo spet pravilno: Delarnska ulica, Valentin Zarnikova cesta, pa napačno: Prešeren-gasse, Pfalzgasse itd. Ali gospodje res ne morejo priti do prepričanja, da so birokratične prismode, če tako ravnajo? Saj še naša deželna vlada rabi dosledno samo slovenska ulična imena! Gotovo ne zato, ker je morda slovenščini bolj naklonjena, nego nemščini, temveč zato, ker je to edino pravilno. — Sicer so se pa gospodje pri uradnem listu ravno pri Delarnski ulici malo zmotili. To ime je že staro, in zato bi — seveda po svoji logiki — morali pisati: Delarngasse ali pa, če hočejo imeti še bolj nemško: Ar-beitshausgasse, kakor se je ulica po nemško imenovala takrat, ko smo imeli še dvojezične napise. »Zurnalist*, »slikar* In speclja-Ust v »koruzi* Srečko Magolič star., po domače Boltatu Pepe s Kudeluga, protestira v sobotnem »Slovencu* proti temu, da nazivamo njegove čenče v sobotnih »Slovenčevih* številkah si-rovosti. Pa mu nič ne pomaga noben protesti Sicer pa prav radi priznamo, da se v družbo Štefeta in Terseglava Srečko Magolič star. oziroma Boltatu Pepe s Kudeluga prav imenitno poda. •Drug je drugega vreden! Slovensko deželno gledališče. V soboto se je pela drugič »Prodana nevesta*. Predstava je bila še veliko boljša, nego premijera v četrtek. Posebno g. Križaj je v vlogi Kecala uspel še mnogo bolje. Tudi sekstet v tretjem dejanju je prišel bolj do veljave. Kapelniku g. Talichu je bil izročen po overturi velik lavorov venec s slovenskimi trobojnicami, po prvem dejanju pa lira s trakovi. Gospod kapelnik se je prišel po prvem dejanju zahvalit na oder za ovacije. — Gledališče je bilo spet razprodano. — Včeraj popoldne se je pel »Rigo-letto*; zvečer pa »Sramežljiva Suzana*. Roparski napad v mestu. V soboto je bilo napadena na Bleiweisovi cesti gospa Kančeva, soproga agenta. Napadalec ji je oropal okoli 16 K denarja. Napadalca še niso dobili. Vse-kako žalostna ilustracija varnostnih razmer v Ljubljani pod Lauter-Janči-gajevim režimom I Čitalnica v Gradcu se s 1. novembrom preselila v nove prostore v Gartengasse 18. I. (gostilnica »Zur Universitat*). Sokol I. priredi v soboto, 4. nov. zvečer s koncertnim, telovadnim in pevskim sporedom. Društveui salonski orkester, ki šteje 14 mož, se pridno pripravlja in bo gotovo zadostil vsem glasbenim zahtevam. Na- treba zato, ker je v zvezi s hudičem in ker se udeležuje čarovniških shodov. Kdor neče čarovnic kaznovati z ognjem in mečem, nima zdrave človeške pameti. Kdor grdobije čarovnic in posebno njih nočne sestanke taji, je brezverec m nasprotuje cerkvi.* Delrio končava svojo knjigo z besedami: »Kar sem tu napisal, prepuščam sodbi svete, apostolske, katoliške in rimske cerkve. Če sem kaj napisal, kar cerkvi ne ugaja, ne odobravam in preklicujem in smatram za nenapisano. Martin Delrio, duhovnik Jezusove družbe.* Tri stoletja so pretekla, odkar je kila knjiga prvič izdana, knjiga je v tem času delovala strahovito v katoliških deželah in ima še zdaj vpliv v katoliški teologiji. Toda »sveta, apostolska, katoliška in rimska cerkev* ni niti enkrat nastopila proti nji, in v tem leži njena sokrivda pri delu, polnem praznoverja in krutosti. Enako, kakor papeška inkvizitorja Sprenger in Institoris ter jezuit Delrio so proti domnevanim čarovnikom in čarovnicam ščuvali še drugi duhovski pisatelji katoliške cerkve, posebno škof v Trevirju Binsfeld, številni člani jezuitskega reda in nezmotljivi papeži sami v svojih zloglasnih bullah. Nasledki tega ščuvanja so bili grozni. Nedolžne ljudi, može, žene in predno ljubljansko občinstvo je vedno znalo ceniti požrtvovalno delo naših bratov v prid društvu, ki bo tem uspešneje vršilo svojo nalogo, čim večje pozornosti in naklonjenosti bo deležno od članov in občinstva. I. društvo hišnih posestnikov v Ljubljani opozarja hišne posestnike, da naj prazna stanovanja pravočasno naznanijo v pisarni, Gosposka ulica 20. Popraševanje po praznih stanovanjih je v pisarni, katera je vsak dan od 6. do 7. ure zvečer odprta, jako živahno. Akad. društvo »Slovenija* naznanja, da se vrši njen I. občni zbor v torek 31. oktobra 1.1. ob 8. uri zvečer z navadnim sporedom. Gostje dobrodošli 1 Lokal: Restavrant Leithner, 1. Auersperggasse 6. Ena sama velika psovka je cela sobotna številka »Slovenca*. Psovka je, seveda, naslovljena na naprednega kandidata Ribnikarja in z njo so pokazali klerikalci vnovič vso svojo mi-zerijo, dokazali so, da znajo v poli tičnih bojih uspešno operirati samo z enim orožjem: s psovkami, s tem o-rožjem so boj za Rojino in proti Ribnikarju začeli in nadaljevali in s tem orožjem tudi zaključijo ta boj, katerega končni rezultal bo pa vendar ta, da bodo klerikalci — zopet tepeni. Izzivanje ljubljanskih volilcev je že to, da si upa »Slovenec* misliti, da pri njih kaj opravi s psovkami. Ljubljanski volilci so toliko pametni, da ne bodo smatrali za več vredno ono stranko, ki zna — bolj psovati, o tem se prepričajo tudi klerikalci jutri, po končani volitvi. Z narodne meje. Sobotni »Slovenec* našteva celo vrsto lepih slučajev, kako postopa graški škof s slovenskimi župniki in kaplani. Slovenske kaplane in župnike pošilja v popolnoma nemške kraje, nemške pa v popolnoma slovenske občine. Jako značilno. Čudimo se le temu, zakaj se škofov list tako zgraža nad tem dejstvom, ko naši klerikalci niso nič boljši, oziroma še veliko slabši. Kjer le morejo, podpirajo na Kranjskem Nemce in to iz golega političnega sovraštva do naprednjakov. Ljubljanski škof je celo Nemcem na ljubo prestavil slovenskega kaplana, ki se je drznil v kočevski župniji ustanoviti slovensko izobraževalno društvo in takrat je »Slovenec* na vse mogoče načine zagovarjal škofovo postopanje. Molčite torej. Pometajte raje najpreje pred svojim pragom. Naša spoved. (Iz »Slovenca*)-Slovenski župnik vpraša svojega nemškega kolego: »Ja, wie kčnnen solche Leute beichten, deren Pfarrgeistlicbe nicht slovenisch kčnnen? (Kako nsj jse spovedujejo ljudje, čenjih župnik prav nič ne razume slovenski?)-Nemški župnik odgovori: »Soviel weifl ich schon, wenn er zur Beichte kommt das er etwas sagt, was eine Materie flir die Absolution gibt*. (Toliko mi je že znano, da vsak, kdor pride k spovedi, nekaj pove, za kar dobi lahko odvezo). Tako spoštujejo spoved katoliški duhovniki. Komentar k tej notici naj si napravi vsak sem. Mi moramo molčati, ker nam vedno grozi rdeči svinčnik državnega pravdnika. Izgubila je neka gospodična na poti od Cegnarjeve ul. do Holzapfljeve ceste denarnico s 15 kronami. Denarnico naj blagovoli najditelj oddati v Cegnarjevi ulici št. 8. O. BERNATOVIC Ljubljana. — Mestni trg. — Ljubljana. Velikanska zaloga narejenih oblek za gospode, gospe In otroke. Najnižje cene, solidna postrežba. Italilansko-tarška vojna. Položaj Italijanov postaja vedno slabejši. Sedaj na kako ofenzivo z njihove strani niti misliti ni, ker morajo braniti že zasedeno obrežje in vsa njihova vojna akcija je za sedaj omejena na to, da rekognos-cirajo najbližjo okolico zasedenih mest, da razorožujejo Arabce, jih postavljajo pred vojno sodišče in — streljajo. Pri rekognosciranju jim dobro služijo letalni stroji, s pomočjo katerih lahko opazujejo sovražnikova gibanja, ali največja zapreka za njihovo prodiranje so domačini — Arabci, ki padejo Italijanom vedno lahko za hrbet, kakor se je to enkrat že zgodilo in so ostali takrat Italijani komaj zmagovalci, da pa niso Židje izdali priprav za upor Arabcev v mestu Tripolisu, bi morda Italijanom resnično slaba predla. Glede Arabcev so bili Italijani splojj preveč lahkomiselni. Oni so računali samo s tem, da Arabci in Turki niso en narod in ker so bili Turki gospodarji Tripolitanije, so mislili Itati-jani, navajeni 'računati samo z narodnim čustvom, da je samo ob sebi umljivo, da smatrajo Arabci Turke za svoje tlačitelje in da pozdravijo Italijane kot svoje osvoboditelje izpod tur-kega jarma. Italijani niso pomišljali na to, da se pripadniki islama slabo zmenijo za narodnost in jezik in da jim je prva in glavna stvar vera, radi. katere so se tudi sedaj združili Arabci brez vsakega pomisleka s Turki, na strani katerih se tudi bojujejo zelo hrabro. Sicer pa tudi ko bi Arabci imeli kake nacionalne aspiracije, jim niso Italijani po narodnosti vendar nič manj tuji kot Turki in bilo je smešno govoriti o kaki osovboditvi Arabcev izpod T ---------------------------------- celo nedolžne otročiče so zapirali v ječe, poganjali v mučilnice in na morišča, in na stotisoče ubogih ljudi, ki niso ničesar zagrešili, je postalp žrtev praznoverja po krivdi »Krištofih namestnikov*. O tem nečloveškem divjanju podajamo par primerov: Kanonik Poramo, inkvizitor na Siciliji, hvali inkvizicijo zato, ker je spravila na grmado ogromno množino čarovnic. On pravi, da je bilo na Španskem, na Laškem in na Nemškem v 150 letih sežganih najmanj 30000 čarovnic 1 V trevirski škofiji je dal škof Binsfeld v letih 1587 do 1593 v dvajsetih krajih sežgati 380 ljudi zaradi čaranja, in žene je preganjal tam tako kruto, da Sta v dveh krajih omenjene škofije ostali pri življenju (tako poročajo sočasna, poročila »Gesta Trevi-rorum*) samo dve ženi, vse ostale so bile sežgane kot čarovnice. V bamberški škofiji je bilo v letih 1625 do 1630 sežganih 300 čarovnic in škof Ffirner je dal tu za ječe in mučilnice čarovnic sezidati posebno hišo. Leta 1641. je bilo v Fryvaldovu in Zuckmantlu v Šleziji sežganih zaradi čarovništva 160 ljudi, med njimi tudi nekoliko otrok od enega do Šestih let, ker so matere teh otrok priznale, da je njih oče hudič. \ turškega jarma, ko Italijani vendar nikdar niso nameravali izročiti Tripolitanije in Cirenajke po končani vojn* Arabcem, ampak so začeli vojno samo in izključno s tem namenom, da dobijo to deželo zase — s prebivalci vred; za Arabce torej pomeni zavzetje Tripolitanije po Italiji v narodnem oziru ^amo spremembo gospodarja. Enver-bej v Clrenajkl. Znameniti turški major Enver-bej, voditelj mladoturške revolucije v Bitolju 1.1908. je bil poslan v Čire* najko gotovo s posebnim namenom *n se tudi že nahaja v Cirenajki, kjer se je udeležil že nekaterih bojev. Enver-bej je znan kot jako zmožeu in izobražen oficir, ki je tudi izboren ljudski govornik in ima kot tak velikanski vpliv na široke ljudske mase. Njegov prihod v Bengazi se že čuti, pod njegovim vplivom stopajo Arabci kar trumoma pod turške zastave in se bojujejo za islam. Posebno iz Egipta prihajajo v obližje Bengazija Arabci kar trumoma in se stavjjajo pod poveljstvo tega zmožnega in popularnega turškega oficirja, ki bo prizadejal Italijanom gotovo še veliko skrbi in jim dal dosti dela. Pomanjkanje vode v Tripolitaniji in Cirenajki je toliko, da morajo dovažati Italijani vodo za svoje vojaške čete — iz Italije. Oni imajo zato posebne parnike, v kateri« pripeljejo vodo do tripolitanskega obrežja, potem jo pa na mulah pošljejo za četami. Sedai, ko italijanske čete še niso daleč oa obrežja, to še ni tako težko, ali kaj bo potem, ko bodo vojaške čete oddaljene od obrežja na stotine kilometov ? In kaj bo, ako tako karavano z vodo kateri-krat zajamejo Turki oz. Arabci *n Sežiganje malih otročičev je bil0 na dnevnem redu posebno v wQrz* burški škofiji. Seznamki dajejo o tem strašne primere. Po teh seznamkih je , bilo v letih 1628 in 1629 sežganih tu 26 otrok, najstarejši je bil star 14 let. Ena sežgana deklica je bila slepa. Še v začetku 18. stoletja so bil* čarovniški procesi proti otrokom. Leta 1717. so bili sežgani v Freysingu trije 8—9 let stari otroci, češ da so delal* miši, čarovniške plese in spolno občevali s hudičem 1 Zadnje sežiganje čarovnice je bilo dne 11. aprila 1775 v kernntenskem samostanu. Ta zadnja žrtev se je imf* novala Ana Marija Swchwaegelin, *® krvavo razsodbo je podpisal katoliŠk1 knezoškbf Honorij. Jožef Gflrres, mojster katoliškm zgodovinarjev, ki je s svojimi sp*51 sam mnogo pripomogel za razširjavo jrazne vere v hudiča in' čarovnice, e napisal v svojem spisu o mistiki o jreganjanju čarovnic to-le: . . V prvi vrsti je bila vera, ki je celi škandal preganjanja čarovftic p°' vzročila. Papeži, posebno Inocenc VIII., so dali znamenje, in inkvizicij je zadivjala, kakor požrešna levinja, iskaje, koga bi požrla.* ostanejo italijanski vojaki na enkrat v puščavi — brez vode? To vprašanje je zelo resno in dosti važno, da dela Italijanom skrbi, ker bojevati se v deželi, ki je na vodi tako siromašna kot Tripolitanija, res ne bo lahka reč. Na podlagi vsega tega se torej lahko reče, da je splošni položaj sedaj približno naslednji: Italijani na-letajo vsak dan na nove težkoče, na katere v začetku niti pomišljali nisj, medtem pa postaja položaj za Turčijo vedno ugodnejši. V začetku so računali v Rimu in morda tudi v Carigradu s tem, da bo imela italijanska armada v Tripolitaniji proti sebi samo maloštevilne turške posadke, ki bodo ostale od Turčije popolnoma odrezane, ker na morju bo vsaka zveza med Tripolitanijo in Turčijo onemogočena že zato, ker Turčija nima dovolj močne vojne mornarice, na kopnem stoji pa med Tripolitanijo in Turško Egipt, ki je sicer po imenu turški, ali se nahaja pod angleškim protektoratom. Potem se je pa pokazalo, da ni popolnoma onemogočena zveza Turčije s Tripolitanijo skozi Egipt, kar je zelo važno, še važnejše je pa to, da so se pridružili turškim posadkam v Tripolitaniji vsi domačini Arabci in da prihajajo Turkom na pomoč v velikih trumah tudi Arabci in muslimani sploh iz Tunisa in Egipta; posebno v Egiptu se pripravljajo na vojno takorekoč vsi muslimani, ki so zmožni nositi orožje, denar za vojno zbirajo pa celo muslimani v Indiji. Italijo čakajo še velike težave in kakorkoli ne more biti dvoma o tem, da končno vendar-le dobi Tripolitanijo in Cirenajko, se vendar lahko -reče, da je vprašanje, ako ona to dobi brezpogojno, brez vsakih koncesij na korist Turčije. Najbolje bi Italija storila, ako bi čem prej stavila Turčiji,ponudbo, -da ji ona izroči vojaško in civilno upravo Tripolitanije in Cirenejke, Italija pa privoli v to, da obdrži sultan svoje suverenske pravice nad Tripolitanijo in Cirenajko. Na ta način bi bila Tripolitanija in Cirenajka de facto tako-intako laška last, vojna bi ,bila pa prej končana. Najnovejša telefonska in brzojavna porodila. Parlamentarna kriza. Gautsch v avdijencl pri cesarju. Dunaj, 29. okt. Danes ob 10. uri •dopoldne je sprejel cesar ministrskega predsednika barona Gautscha v posebni avdijenci. Avdijenca je trajala nad uro. Baron Gautsch je poročal cesarju o politični situaciji in mu predložil načrt, kako bi se dal razjasniti parlamentarni položaj. Cesar je dovolil Gautschu popolnoma svobodne roke. Jutri se vrši seja avstrijskega ministrskega sveta. Nato bo predložil omejenim jamstvom 11 ■v*1 —— priporoča nmfo bogato zalogo najoorejših tiskovin & Sole, krstne šohke svete, županstva' in 4mge mošt. -r- Tiskarna sprejema vsa v tf akatsta in Sftogmfeko gfecta spadajoča delu ter flh tevpfeje tofae. okusno in po soMn* cenah. — Tekanje Mshah M*g ki is®* ifimmtsajo a^^žanJLgrtrgro. žTaj-m tvl mna-ejSe žrlce. ■ J a s - x^i•.. ■ Češko spisal V. Štech, prevel V. M. Zslar. (Repertoarna igra češkega »Nar. divadla" v Pragi.) Pet moških, dve' ženski’1 vlogi. Cena 60 vinarjev. Dobiva se v knjigarnah in pti založniku V. M. Zalarju v Ljubljani. Kdor IBCe ali oddaja kako službo, kdor hote kaj kupiti ali prodati, doseže to pajlo^je, ako inserira v Malih oglasih * Jutra*.' Za besedo ae plača samo 5 vinarjev. »ooo Ljubljanska kreditna banka v Ljubljan Stritarjev?-, ulica štev. fiS, (lastna hiša) ^ priporoia promese dunajskih komunalnih srečk n žrebanje «M Ž..)doTemi>ra 11. fUavni dobitek K 30b!0uQ’—. C ■" Podružnice v Spljetu, Celovcu, Trstu, Sarajevu in Gorici rama vlog® aa knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge t