ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 2. V Ljubljani, 1. februrarlja 1893. Leto XXII.
Vital.
(Legenda.)
„Zapovédani je praznik?! — Bodi! — Vender živi duh
V	cerkev prej me ne prižene, Dòkler ni izpečen kruh!" —
čul je ženo svétec Vital, Mož pred njó stojfeČ, očital :
„„Li ne slišiš, kar zvonovi
Oznanüjejo sedàj? Praznik posvečuj, Če hočeš
Glédati kdaj sveti ràj ! — Pusti tòrej, žena, delo, Saj ne bode ti prospelo l"u
„Praznik té naj posvečujem? Bodi! — Vender živi duh
V	cerkev prej me ne prižene, Ddkler ni izpečen kruh!" . . .
„„Pojdi! — Vital sam veléva Pómnila boš tega dnéva!"" —•
JfcVapovédani svoj praznik
Sólnigrad obhaja dnés, 7 Praznik Yitala — svetnika, f Ki znanfk je bil nebes . . . l)an ta že ob uri rani Zvóna glas Ijudém oznani.
Ljudstvo za Boga goreče
Vsak opravek opusti — I)a bi délal, to pregrešno
Slédnjemu se dànes zdi . . . A — tam Žena kruh si peče, Dela še konČdti neče.
K maši vabi že zvonenje;
Žena čuje glas zvonóv, Vender ni jej cerkve mari, Dökler kruh še ni gotóv. Muógi delo graja njeno — Ali vse le — bob je v steno!

Reče in izgine svétec . . .	Spet prevzetno zagrohóce . . .
Žena grohotaje dé:	Dušo napoji jej srd —
„Jaz te ne pozn&m svetnika;	V peč pogléda . . . Mestu kruha
Če pa hočeš, da Brce	Eàmen le opazi trd . . .
Tebi bo pokórno, ženi	Mine pònos vès ženico,
Kruh ta v kämen izpremeni!"	Brž ko izpoznà resnico . . .
Zdaj v Šent-Petra cerkvi1) vidiš
Hlébe kiimenate té; „Praznik posvečuj le vestno," Kàmeni ti govoré. —
*) Pomni: Sv. Vital, škof solnograski, naslednik sv. Rnperhi, ki je v osmem stoletji ustanovil cerkev sv. Petra v Solnem Gradu (Salzburg.)

Kolumbovo jajce.
Gledališka igra na materin god. —- Poslovenil Iv. Tomšič.
O h o li e.
bratje in i
Zlatico,
Milka.
Rajko,
J èlica,
Stanislava, teta.
Anica, nbožno dekletce iz vasi.
(Igrabšče v sobi s priprosto hišno opravo, jednim oknom in dvojimi vrati.)
I 'rvi prizor.
Zlatko in Milka vstopita naglo, pozneje Rajko.
Zlatko. Haló! danes smo sami doma! Oče in mati sta otišla k dedu; ne vrneta se kmalu nazaj.
Milka. Je-li, da se ti temu samó zato veseliš, dalebko prosteje okolo skačeš in razgrajaš po svojej volji?
Zlatko. Oj, danes se hočemo naskakati! Vesela bodi tudi ti, Milka! Upij z menój jithuhu!
Rajko (stopi naglo v sobo). Haló! hurä! živio! Hajdi, Zlatko, da zatrobiva ki-neško koračnico.
Mäka. Jaz ostanem mirna, kakor sem bila še vselej, zato nečem skakati in upiti z vama.
Zlatko. Mirna in pametna hočeva biti tudi midva, kakor hitro se vrneta oče in mati; ali zdaj, zdaj, Milka, zdaj smo prosti in sami svoji!
"" Hajko. Saj nas oče in mati vsak dan strogo nadzorujeta, zakaj bi se vsaj danes ne veselili, kakor nam ljubo in drago?
Milka. Nù. pa vidva tudi dobro vesta, da hišni gospodar noče, da bi bil v hiši ropot in upitje.
Ziatko. Ej dit! kaj nas briga gospodar! Otročjemu veselju in zdravju se veseli vsak človek. Zatorej igrajmo in veselimo se, dokler smo še čvrsti, mladi — pa nikomur nič brige zató! Daj, prinesi piščalko, da zaigramo kako veselo pesenco.
Milka. Jaz ne bodem igrala nič!
Rajko (podajaje Milki piščalko). Še kaj! Tebe bodeva prav lepo prosila, kajne? Ne bodi vender tako nespametna! Nä, vzemi piščalko in močno pihaj vanjo! Jaz udarim na boben, a Ziatko naj gode na svoje gosli. Zdaj pa le naprej — ki-tieško koračnico!
Ziatko. Nè! kineške koračnice ne napravimo, ker je dobro ne znamo; dajmo raje kaj drugega .... „Hej Slovenci!" to raje zapojmo, da se bode slišalo od * severa do juga, od vzhoda do zahoda — „da naša reč slovenska živo klije, dokler naše verno srce za naš narod bije!"
Rajko. Živio Ziatko! to je naša prava pesen. In ždaj bode tudi Milka z nama.
Milica. Nù, bodi si, to pesen hočem rada svirati z vama, ali le lepo složno.
Rajko. Živila Milka! živio Ziatko! živio vsa naša domovina in ves naš narod slovenski!
(Ziatko in ltajko pojeta: „Hej Slovenci!" Ziatko gode na gosli, Rajko bije na boben, a Milka piska na piščalko. Iz začetka se godba še dobro sklada, ali hkrati nastane taka neskladnost, da je strahota. V tem stopita v sobo Stanislava in Jellca.)
Drugi prizor.
Prejšnji. Stanislava in Jéllca.
Stanislava. Za bo^jo voUo, kakšna vika in krika je to! Nehajte! Gospodar nani odpove stanovanje. — In tudi ti, Milka! O moj Bog, moj Bog!
Ziatko. Ali ni naša godba prijetna in lepo ubrana?
Stanislava. Oj Bog nas varuj take godbe! kakor da bi se bili sami psi in itiačke skupaj zbrali, da napravijo nemir v miroljubnej hiši.
Rajko. Ej, pa to je prijetna godba.
Stanislava. Kaj? tako upitje in tak ropot se vam dopade? Jojmina! kar vse mi šumi po ušesih . . . Mar nisein jaz vaša tetka?
Milka. O ne srdite se, tetka ljuba! Jaz sem se hotela le malo pošaliti z bratcema. Drugič bode vse bolje, petje in igra!
Stanislava. Ali nimate nobenega drugega dela?
Ziatko. Oj tetka ljuba! mi smo še mladi, pa bi se radi po svojej vo(ji razveselili in kako narodno pesen zapeli.
Stanislava. Tega vam nihče ne brani. — Pošteno in lepó ubrano petje ugaja srcu in ušesu: ali taka neskladnost in tako upitje ne ugaja nikomur. — Oj dà! skoraj bi bila pozabila povedati vam nekaj. Ali ne veste, da je jutri god vaše dobre matere in vi se še niti pripravili niste, da jej čestitate!
Otroci. Kaj, jutri vže?
Ziatko. Jutri, god naše matere?
Stanislava. To se zna. A zdaj le hitro vsak na svoje delo! Ali bodete predstavljali kako igro. ali jej kako lepo vošilce zložili, ali kaj lepega narisali?
Zlatico. A zakaj nam niste tega poprej povedali ? Jaz bi bil zložil kako lepo peseneo — čestitko.
Milita. Jaz bi bila splela lepo košarico za ovočje (sadje).
Eajlso. In jaz bi bil narisal kako lepo sliko — oj škoda! škoda!
Stanislava. Pripovedovala vam sem vže več kakor mesec dnij, da bode jutri materin god, ali kaj liasne vse, ako pripovedujem gluhim ušesom I Vam so igrače in upitje mnogo več, nego tiho in koristno delo.
Milka. Oj kako imamo radi našo dobro, ljubo mater!
Bajko. Jaz bi dal vse svoje svinčene vojake in še svojega lesenega konja po vrhn, da mi le kaj lepega pade na um.
Zlatko. In jaz bi dat svoje srcé iz prsij za svojo dobro mamo.
Ilajko. Oj kako nas ljubi naša dobra, mila mainai
Jelka. Meni veduo pravi, ila sem njeno srcé in njeno oko.
\ Zlatko. Stojte! še je čas. — Nekaj si izmislimo.
Ostali otroci. Povej hitro, kaj?
Zlatko. Jaz si skujem pesen — čestitko.
Milka. OeMitko ? To bi bilo dobro ... Ali kdo se jo nauči, da jo bode govoril ?
Zlatko. Kdo drugi, nego jaz sam!
Iiajlco. Iti kaj naj storimo mi drugi?
Zlatko. To je vaša skrb; kaj to meni mar! Izmislite si sami. kaj vam je storiti.
Milka. Kaj naj si izmislim! Meni ne pade nič na um.
Zlatko. Jaz si skujem pesen čestitko, kakor vam sem vže povedal.
Milka. In jaz? Oj jaz se bodem jokala vso noč, ako se kaj lepega ne izmislim. "
Hajko. Oh, pomagajte nam. pomagajte, tetka ljuba!
Stanislava. Jaz naj vam pomagam? — Ne znani niti pesuij kovati niti gledaliških iger predstavljati, k temu sem vže prestara. Vidite tedàj, da od mene pomoči ne morete pričakovati. Pomagajte si sami, in Bog vam bode pomagal! — Zdaj morim na delo. Pustim vas same, da se v miru čemu domislite . . . (Otide na desna vrata.)
Tretji prizor.
Prejšnji brez Stanislave.
Milka. Hajdi, da drug drugemu pomagamo, kaj hočemo in kakó!
Zlatko. Aleni ni treba tuje pomoči, sam si hočem sestaviti lepo čestitko. (Sede za mizo in piee.)
Ilajko. Ahii, vže vem kaj! Jaz hočem narisati lepo sliko! (Misli ) Morje — na obali morja stoji mati - na morji se vidi ladija, v Indiji mladenič, ki se vrača iz tujine z vencem in lepim trakom, na katerem stoji zapisano: Mojej preljubej materi za god — Itd. itd. — Uà, prekrasna misel, to bode veselje! (Sede in riše.)
Milhi. In jaz? Oj mene uboge sirote!
Jelifa. In jaz, Milka? Jaz ne vem ničesar,
Zlatko (k sestrama). Tiho bodita in ne motita me! Mar mislita, daje tako lehko pesni kovati, kakor hruške jesti! Dajta mi mini! —
Milka (m seže v besedo). Pa se tudi medve morave dogovoriti, kaj nam« je storiti.
Jelka. Alni! jaz imam dva zlatnika (cekina) in nekaj drobiža v svojem hranilničku.
Milka. In kaj narediš z denarjem?
J elica. Materi kupim kaj lepega za god.
Zlatico (razburjen). Miri
Milka. Prosim, ako ti tukaj ni všeč, pa pojdi v drugo sobo,
Zlatko. Pravo si rekla; saj tukaj pri vaju res ni mogoče, da bi kaj pametnega napisal. (Vzame papir in otide na desna vrata.)
Jelica. Jaz imam dva zlatnika — s tema lehko kupim materi kaj posebno lepega !
Milka. Res je to, ali kaj?
Bajko (k sestrama). To je pa vže preveč! Dajta mir, goski! kaj vendar blebetata neprenehoma.
Milka. A kaj tebe to moti? Medve govorive po tihoma.
Hajko. Ali jo vidiš, vže zopet blebeta! Jaz ne morem naprej — miza se trese — in nà — morje je vse Mio, mladenič na ladiji ima preveliki ušesi in predolg nos — in še vedve me motita tukaj, oh moj Bog, to je strašno!
Milka. Pa pojdi tudi ti tja v drugo sobo!
Rajko. Nii, ta je pametna; saj mi druzega ne preostaje. (Otide na levo.)
Jelka. Nù, kaj naj storive medve?
Milka. Ha! zdaj sem si nekaj izmislila. (Otide na desno.)
Četrti pi'izoi*.
.1 elica sama.
Jclica. Pustili so me samó ! Oj mene sirote ! kaj naj storim z daj ? Grem pogledat koJiko imam denarja v hranilničku. (Otide na levo, pu se takój vrne s branilničkom v roei.) Evo mojega blaga! (Iztrese denarje na mizo.) Kaj naj kupim materi za god? Novo obleko? Ali nov klobuk? Morda hišo? Ali kako lepo posestvo? Oj kako vender prisrčno ljubim svojo dobro mater! Vse bi jej dala, kar imam. Nù, da vidim, koliko imam denarja. (V tem, ko Jelica šteje denarje, zasliši se pod oknom naslednja pesen :)
Oj otroci, dobri, mili,	Nimam bratca ne sestrice,
Prosim, da bi podelili,	Tožno, bledo mi je lice !
Krajcar, kruha skorji co	Sera sirota osamela
Za siroto Anico.	Nimam kruha, da bi jćla.
OČa mi umrl je, mama,	Oj otroci, dobri, mili,
Brez domü sirota sama,	Gladna sem. da Bog se usmili;
Po vsem svetu grem okrog	Prosim kruha skorjico
Oca mi je dobri Bog.	Za ubožno Anico!
Jelka (pogleda skozi okno). Oh ubogo dekletce prosi za skorjico kruha, pa ga ravno zdaj nimam . . . Poglej nò, kako sem neumna! Ali nimam morda denarjev dosti — da pomorem ti-j ubogej siroti! (KU«e skozi okno.) Počakaj sirota! takòj pridem k tebi. (Vzemši nekoliko denarja, otide.)
X*eti pi-izor.
Milka pride zamišljena, za njo Stanislava. Hajko in Zlatko.
Milka. Kaj neki je bilo, kar sem si bila ravno poprej izmislila? Oh, zdaj mi kar ne pade več na um! Hm . . . hrn . . . (Misli.)
Stanislava (pride z desne strani). Nu. kaj si, Milka, tako zamišljena?
Milita. Oh moj Bog! pozabila sem zdaj vse, kar sem nameravala storiti za materin god !
Hajko (pride a leve strani). Oh! ne gre, pa ne gre! Le poglej, Milka, to sliko — to je .strašno! (Kaže sliko.)
Milka. To je vse tako zamazano, kakor bi mačke hodile po papirji.
Stanislava. Nù, če ni Zlatko zložil kake lepše pesence, potlej je ves. vaš trud zamàn. Lepó se vam bode mati zahvalila na takih darovih. Hej, Zlatko! Pridi sein!
Zlalko (pride z desne strani). I UÙ. kaj je zopet? Upitje in žlobudianje! In v takem nemiru naj človek kaj pametnega napiše? To je nemogoče!
Stanislava. Daj, da vidim, kaj si lepega napisal.
Zltfko. Bil bi vže davno izgotovil, ali nekaj besedij mi manjka — pesni kovati ni tako lehko. počasi gre ta stvar, prav počasi . . .
Stanislava (gleda papir). Tega jaz čitati ne morem.
Zlatko. Prehitro sem pisal, zato je pisava nerazumljiva.
Milka (gledajoč na papir). Ali, dragi moj bratec, til stoje same poteze in pike!
Zlatko. Di, dà, to je tisto, kar sein poprej povedal, da mi manjka-primernih besedij. Jaz bi drugače vse to hitro spisal . . .
Milka. To bi-se mati smijala, da nas vidi, v kakej zadregi smo in kako se prepiramo zaradi njenega goduf Ali glej. Jeliea pride!
Sesti prizor.
Prejšnji. Jeliea nastopi z Anico z leve strani.
Stanislava. 0 Jelica! S čim bodeš ti mater razveselila!
Jdica. Jaz bom materi nekaj prinesla. To ubožno dekletce bode venec splelo iz najlepših cvetic, in ta venec bodem jaz materi podarila . . . Pojdi, Anica ljuba, sedi tù sem in spleti ini venec za mojo mater. (Anioa Bode na stol, vzame cvetic iz košarice in plete venec)
Stanislava (k Jelici). Dobro, vrlo dobro, zlata moja Jelical Oj kako bode mati vesela takega daril Ti si prekosila vse druge, tebi bodi čast! —
Zlatko, Milka in Bajko. To bi lahko vsak od nas storil; to ni nobena modrost!
Stanislava. Dà, dà! Lahko je zdaj govoriti, a bilo je poprej storiti. — Ali ne znate povesti o Kolumbovem jajci? Mar želite, da vam jo povem?
Zlatko. Nè, uè, ker jo znamo prav dobro — A zdaj idimo, da obdarujemo to siroto.
Milka. Da jej kupimo slaščic.
Bajko. In kakih lepih igrač.
Zlatko. Jaz jej podarim svojo novo slikovnico.
Stanislava. Dajte jej raje kako obleko ali obutal.
Milka (naglo). Idimo in preobleeimo jo v novo obleko.
Vsi. Dà, dà] takó, takó I
Bajko. Oj, kako bode mati tega vesela!
Zlatko. Urno na delo! Prinesi vsak svoje prihranjene novce, da kupimo siroti Anici obleko.
Stanislava. To je hvale vredno! To je lepó! Glejte, kako sirota hitro venec spleta . . . Ali, otroci moji, ni li naša igra zelò čudna? Glejte, tam sedi mati in
na« radostno posluša, kako se pripravljamo k njenemu godu. — Pojdi, ljuba moja Jeiica, stopi ti naprej in čestitaj materi. Tako lepó in ljubeznivo, kakor ti, ne zna nobeden od nas izpregovoriti. Pojdi, zlata golobičiea materina, pojdi ! (jeiica «topi z Anico naprej. Hajko in Zlatko stojita na desni, a Stanislava in Milka na levej strani.)
ti dica. Preljuba rua.ti! O kako nidi bi vam k vašemu godu prinesli vso krasoto vsega sveta — pa saj vidite, da smo še majhni in neizkušeni otroci. Zatorej v/.prejmite v znak naše ljubezni ta priprost venec, ki vam ga je splelo to ubožno dekletce, sirota brez očeta in matere. Vzprejmite ta venec a ž njim tudi nas in to siroto, katera vas s tako milim pogledom prosi podpore in milosti ... Ta uboga sirota vam je splela venec, in vsaka cvetica v njem govori tako milo. tako ljubeznivo :
Živila mati, srečna in zdrava. Radost povsod naj vodi vas prava; Dobra da mati bi vedno nam bila Svoje ljubezni nam nikdar vzkratila ! — Vsi. Živila ! živila !
(Ko zngrinjali, pada. zaigra kdo izmej poslušalcev na glasovir kako narodno pesen.)
Iz naše vasice.
(Piše Janko Barle.)
VIT.
Klobase radi jemo Te male, te male Pa tudi velike.
(Narodna.)
IL/vdaj pride Francek. kdaj pride? — popraševali smo otroci, dokler se nam fP\-\ii povedalo, kdaj pride. Na peči so se sušile špelike, mati je natolkla dišečih klinčkov, sladke skorjice (cimeta) in zdrobila suh rožmarinček, toraj je moral priti Francek. Kil vam je to visok, plečat mož, širokega lica, a na nosu mu je pognala bradavičica. Po letu je gospodaril in obdeloval polje, a- po zimi je hodil na okrog po finih opravkih, po katerih je hodil tudi k nam. Francek je bil klavec.
Dobro se je godilo ónima dvema šcetinarjema, ki sta vže dolgo krulila v našem svinjaku. Dobra naša mati jima je stregla, kakor bi bila ne vem kaka gospoda, vedno sta dobila kak poboljšek. Nil, saj sta pa tudi bila ješča, kar zmanjkalo je onega, kar se jima je dalo v korito, pa naj bi bilo še toliko. Kdo bi se potem čudil, če so jima postajale noge vedno manje in če jima je bil hrbet prostran in širok kakor kaka mizica. Zato jih je pa tudi takó zadovoljno gledala naša mati, ko jima je dajala jesti v korito. Oj, to bode kaj cvreti!
Približal se je naposled dan, ko je imel priti Francek. Mnogo poprej kakor po navadi se je tistega zimskega jutra začelo življenje v našej hiši. Otroci nismo mogli ostati v postelji, vrteli smo se okolo matere, ki je imela še dokaj stvarij pripraviti, ter jej bili v näpotje pri njenem nujnem opravilu. Takrat je pa stopil v kuhinjo Francek. Na škornjih. se mu je držal sneg, po laséh in kučmi pa mraz - bil je iz sosedne vasi — ob strani mu je visel brus, a pod ramo je stiskal ono čudno pripravo, s katero se delajo klobase.
—	Mati, mati, Francek je vže till — zaklicali smo otroci.
—	Kdo pa bode držal? — oglasil se je Francek.
—	Francek, mi! mi! — upiti smo otroci.
—	Ali ne bodete preslabi? —
—	O kaj Se, jaz ga bodem držal kar za dve nogi — oglasil sem se jaz.
—	In jaz za drugi dve — dejal je moj bratec.
—	Tàucek — jecljal je najmlajši bratec — jaz ga pa bom ržal za epek!
—	In jaz bodem pristregla kri ! — pristavila je sestrica.
—	Nù, Se bode vse takó, potlej bode vže dobro! — -mislil je Fraucek. In bilo bi dobro, aa ni bilo resne očetove besede:
—	Otroci, zdaj pa le hitro v sobo ! — Ni bilo drugače, morali smo v sobo, a Francek na krvavo delo. On je tudi brez nas opravil vse, ker je dobil druge pomagače: Žvabov Tonče, Marktišev Tinče in Kolaričev Mihec so mu pomagali. Znali so, da dobi vsak po jedno klobaso, a Žvabov Tonček, kateri je znal prav spretno vleči dreto, dobil je po vrhu še ščetine, katere so pognale po prešičevem hrbtišču. V sobi smo bili kakor na iglah, ko smo zaslišali žalostno cvilenje — Francek je vršil svojo službo.
—	Ga vže, ga vže ik, ik, ik — ubožček ubogi — obžalovali smo prašička. Da je on preje vedel, kaj ga čaka, izvestno bi bil poginil od žalosti.
Prinesli so v vežo, najpred jednega, potem še drugega. Poparili so ju z vrelim kropom, ošopali, potem položili na ploh. Nil, zdaj je pa Fraucek vže potreboval naše pomoči, ko je tako spretno razrezaval mastnega prašička. Zdaj je bilo treba malo podržati za nogo, zdaj zopet za glavo, časih tudi za repek, kaSro službo je opravil najmlajši bratec. Ko je bilo vže vse gotovo, začelo se je kaj prijetno delo. razcickavali in razsekavali smo mesó Da drobno, da je bilo veselje gledati. In Znali smo to otroci, znali, drugače bi nas ne bil hvalil Francek. Skoraj da nismo utegnili h kosilu, toliko smo imeli opraviti.
In ko je začel Francek napolnjevati óni svoj okrogli stroj in nanj natezati črevo, takrat je bilo še le pravo veselje, smeh in upitje. In one lepe klobase in klobasice, kdo bi jih preštel? Veste, da ni bilo, kar si bodi, če smo imeli vsak svojo klobasieo, to je bilo v letu samo jedenkrat in to samó takrat, ko smo klali. Začula se je v peči nekaka čudna godba, nekako cvrčanje, ki nas je kaj ugodno šegetalo po ušesih in želodcu, a kmalu potem smo imeli priložnost prepričati se, da Francek ni kar si bodi, marveč da je v svojem poslu pravi „mojster." Dišale so dobre klobasice, da je bilo kaj, ko smo pa bili ravno pri najlepšem delu -— ko smo namreč sedeli okolo mize, in je pred sebòj imel vsak svojo klobasieo — takrat nam je pripovedoval Francek pripovedko o palčeku, ki je bil tudi v klobasi. Znam, da ste jo tudi vi vže kdaj slišali, zatorej je ne bodem ponavljal, a če ste jo vže morda pozabili, poprašajte svoje dobre roditelje, pa vam jo povedo drugič, vem, da jo znajo. Napravil se je naposled večer in otroci smo morali k počitku. Takó je minul óni naš veliki domači praznik, katerega se še vedno veselo spominjam. Sporočite mi, prosim, kdaj bodejo pa pri vas koline, prijateljčki moji, pridem vas obiskat, saj menda ne bodete hudi, kà-li?---
Angelj varuh.
llruđno solnce skóro •fra Pojde spat za góro, ^ Z lin cerkvenih v vas ? P&je zvona glas.
Oj, kakó li rada Vselej Anka mlada Sluša zvon glasan, Ko ugaša dan!
A nocoj jo delo Dolgo je prevzelo, Trdno spi sedaj, Sanja, Bog vé, kaj .
Jasno glej svetlobo: Angelj splava v sobo, Položi rokó Anki na glavó,
Milo in ljubeče Dete gleda speče, Prosi, da vladar Večni bi vsikdàr
Dobro jo ohranil, Zla jej dušo branil, Sipal jej dobrot Na življenja pot!
Iz spominov na babico.
VI.
jlgTCovedal vam So nisem, koliko nas je sploh bilo babičinih vnukov, da-si sem flfvvimenil nekoč, da sem bil Ja2 mej vsemi najstareji. Velika človeška slabost je, otroci, da se pečamo najraje s sebój samimi in pri tem pozabimo drugih. — Ali zdaj. ko som se domislil, povem vam takój : Naš Andrejček je bil, naš Janezek, mala Ivanka in jaz. Vse je ljubila babiea, a nobenega menda tako ne. kakor mene. Posebno odkar sem začel hoditi v šolo. Za vse na svetu je bila vesela, ko sem jej k letu, odkar me je peljala „zapisat," nekega dne z otroškim naudušenjem pripovedoval, da ne bode treba več trgati hlač z ónimi „malimi," da me je gospod učitelj vže prestavil v drugi razred. -
„Kdaj bodeš še ti v drugem razredu!" dejala je Andrejčku.
Ali Andrejček je potegnil preluknjani klobuk na oči in se poredno sniijal babici : Silno navihan deček je bil. Ne pravil bi vam o njem, ako ne bi želel, da vi niste taki. — Sola ga je veselila, kolikor lanski sneg. Babici je uagagiri, kder-koli in kadarkoli je mogel. Posebno ako so šli drugi domači precej zjutraj z dòma na delo in je imela babica s kuho opravka črez glavo, ni vam bil ugnan niti za trenotek. časih je babica komaj zakuhala zelje in pristavila drugo kosilo,- ko je priletel od kakega kraja in se jej nalagal, da vže gredó vsi s polja domóv. Ona pa se ni nobene stvari bolje bala, nego tega, da jo družina prehiti. „Kaj li naj počno lačni do kosila?" dejala je in često tarnala pred pečjo: „Ej, ta ur», ura! Kadar jedenkrat deset odbije, potem pa bije neprestano, kakor bi jo podil z bičem!" — Zopet drugokrat jej je skriviij izmaknil pibalnik in ga nesel skrit v hišo pod posteljo. Njej pa ni' hotelo takó nič goreti v peči. „Ej. ljubi Bog. da bi nagajala in bi! kadar se človeku mudi. takrat mu izvestno neče nobena stvar prav služiti." In je segla po pihahiiku. da bi podpihala ogenj, in — pihalnika ni bilo. „Kam sem ga neki utaknila?" jezila seje sama nad seboj. „Starost, to ti je res pozabljivost. Ipak moram biti zmešana od tolikega opravila. - Andrejček! Andrejček!".
„Kaj je, babica?"
„Ali si ti kaj videl, kam sem zanesla pibalnik?"
„Nič!" - A tedàj se je zasmija! kje za vežnimi vrati, da je zazvenelo po veži, in stekel je smijoč se okrog vógla.
„Ej, ti kajón grdi kajonasti, da moreš biti tak ! Pod posteljo ga je zopet zanesel, saj vem. Oj, ti otroci, ti otroci ! Ali nobedeu ni takšen, kakor je ta po-rednost Andrejčasta!" In jo stopila za njim okrog hiše in mu zapretila: „Le čakaj me, saj bode prišel Oigarov Jože, mora priti!"
„Jèè" — zategnil je Andrejček «sta v zopetni, toda čisto drugačni, skoro da vže pol z jokom spojeni nasmeh ter se pokril z lovico preko očij. Cigarovega Jožeta se je bal, če nikogar na svetu. Ali zakaj ? Zató, ker mu je dejal nekoč, ko je šel, vrvi preko ramen, v senožet, da veže s tistimi vrvmi otroke in jih pošilja nekam daleč, ako .ne eeló na Turško. Izvestno da je mislil samó ueporedne otroke. Od tistih döb ni šel naš Andrejec nikoli več sam mimo Cigarove hiše. Kadar ga je poslala mati po sol k Marijci, ali oče po tobak k Luki, šel je (ako je sploh
ubogal, da je šel) preko vrta in daleč na okrog namesto naravnost mimo Cigara. Sploh pa je poudarjala babica vedno ter vedno, da Andrejca ni nikamor pošiljati. „Janezka pač, Janezka," dejala je, „kadar je óni (mislila je mene) v šoli. Ta vže še priteče, ali Andrejcka pošljemo — po smrt. Za nobeno rabo ni, razven da nagaja."
Toda poslednje ni imela babica popolnojna pravo. Jedno je namreč obetal-naš Andrejec — da bode dober pastir. Za voli in kravo v hlevu se je zelò brigal. Največje veselje mu je bilo, ako jih je smel gnati z očetom na vodo. Se vé da bi jih bil sam še raje bičal, ali trebalo je gnati mimo — Cigara ... In kadar je oče zapregal ali spregal, kaj menite, da je imel malo opraviti? Ali kaj. ko je bil takó hémbrano majhen, trikrat manji, kakor porednost njegova! Nobene stvari ni mogel doseči, da bi jo bil podal očetu. Takó da je bil tudi pri delu ponajveč v nàpotjè. Saj pravim, otroci: neporedneža déni, kamor hočeš, nič ni ž njim, kakor je dejala naša babica.
To se vé, da zmirom ni ostal tak naš Andrejec. Kaj pa bi bilo!
Prihodnje leto, ko sem bil jaz vže v tretjem razredu, pričel je tudi on hoditi v šole. Sprva sicèr neràd. Ko je nekega d né precej deževalo, dejal je celo prišedši dopòludne iz šole, da popóludne kar ne bode kazalo iti, ker je — stopila na šolski pot voda . . . Lagal je, kakor bi mèlo.
Ali pozneje je rad pohajal šolo in se odvadil ondù marsikatere grde navade. Tudi ž njim je imela babica svoje veselje,	Mih. O. Podtrojiški.
najmanjše dežele v vsej Evropi se šteje samostalna kneževina Lihtenštajnska lIMJSv Nemcih. Obsega samó dve in pol štirjaške milje svetà in blizu do 9000 prebivalcev. Jedino dolinico, po katerej dere mladostna reka Ren, obdaja visoko gorovje, iz katerega štrle tri skalnati zobovi v zrak. Tem zobom pravijo ondotni prebivalci „tri sestre:" O njih je mej ljudstvom sledeča pripovedka:
Nekega Marijinega praznika so šle tri sestrice na ótio pogorje, da bi si nabirale jagod. Ko je vže vsaka napolnila svojo košarico, pride mimo „naša ljuba Gospa Marija." Prijazno .prosi otroke, naj jej dado nekoliko jagod. A deklice se tega branijo, ker ne poznajo gospé. Tedàj povzdigne Marija roko ter jim zapreti takó-le: „Gorje vam, ker imate tako trdo srce do mene! Zatorej bodite kamen v svarilo vsem ónim, ki nimajo usmiljenja do ubogih."
To rekši, izpremené se vse tri sestrice v tri skale, ki še danes mole iz ónega pogorja kakor tri zobovi v zrak.
Otroci, bodite usmiljeni do ubožcev, kadar vas prosijo za grižljej jedi ali požirek pijače.	Fr. Rup.
Tri sestre.
MoJi in delaj.
ngKeter io Pavel sta bila soseda. Peter je imel četvero, Pavel troje otrok. Sre-lljV^èata se na eesti. Zaènè se razgovor. Tožita si vsak svoje breme, ki ju takó neusmiljeno bije in teži.
Peter reče: „Pri meni je neznosna beda. pa se ne morem otresti skrbij in nadlog, ki me teró. Pri meni je vsak dan Bog pomagaj ! V vsakem voglu biäe me pozdravlja beda, pa naj delam že tako pridno vse dneve in vse noči. Zinirom pri delu. nikoli počitka, a nikjer nič. da bi se kaj poznalo. Še celò ob nedeljah ne mirujem, trudim se in delam, a moji otroci vender nimajo ne krulia ne obleke!"
Nato Pavel: „Sosed moj dragi! Kakor pri tebi. tako pri meni. Tudi moji otroci nimajo krulia za vsak dan v letu. Po večkrat gladujejo, a jaz nimam, da bi jih nahranil. Vsako jutro molim in prosim Boga. da bi mi olajšal moje breme; in kadar čujem zvoniti opóludne ali zvečer, zopet pokleknem in molim s povzdig-njenima rokama. A vse je zamdn! naj molim tudi po več ur na dan, pomoči ni od nikoder. Dozdeva se mi. da Bog mene ili mojih otrok ne vidi. ali je pa popolnoma pozabil na nas."
Ta razgovor je slišal starec Luka, ki je na blizu stal in poslušal. Po vsej vasi in okolici ga je spoštovalo staro in mlado. Bil je starec poln modi-osti. Vsaka njegova beseda je bila zlata vredna. Ta pristopi k sosedoma in jima reče:
„Draga moja! vajino delo je brezuspešno, ker nema blagoslova božjega. Ako me hočeta poslušati, pa vama povem, zakaj nè."
Starec si otare pötno čelo z veliko modro ruto, predene „fajfo" iz levega kota ust v desni ter reče:
„Kar jeden od vaju stori preveč, to stori drugi premalo. In tako zopet narobe. Moliti, to še ni dosti, kakor tudi ni dosti, samó delati. Oboje je treba: moliti in delati. In to dvoje želi Bog. da storita tudi vidva. Molita in delaj ta. pa vama bode pomagal dobri nebeški oče. To si zapišita dobro v dušo in srce!"
Peter in Pavel zamišljena otideta vsak na svoj dom. Ravnala sta se odslej po starčevih besedah, in glej čuda! od tistihmal je nestalo siromaštva in bede pri njih in njunih otrocih. Postala sta srečna iu zadovoljna.	Posi. Ivan T.
Komu je najhuje?
(Narodna basen ; zapisal v Grma J. Barlè.)
tlEJfogovarjali so se in prepirali postelj, vrata in tram. čegav posel je najtežavnejši. fl[V^>Postelj je govorila: „Oj da bi le skoraj bil dan, da bi ljudij ne držala!" — Vrata so vzdihovala: „Oj, da bi le skoraj bila noč, da bi se ne odpirala vsak čas." — A tram je potrpežljivo vzkliknil: „Bodi si temu, kakor mu, meni je zmirom jednako I — Bil je njemu najtežavnejši posel, a s potrpljenjem se vse prebije.

Prirodopisno-natoroznansko polje.
Skvörec.
|ii£üdo še ni slišal o skvörcu. ki se star ali mlad, kmalu privadi človeku, rad ima iu mu je privržen kakor kak psiček. V hiši je vesel, smešen, razumen in prekanjen tovariš; poln je muh in zvijač. Moško se drži ter prav ponosno hodi po izbi, ne meneč se za nobeno stvar, ali glej ga spaka, hipoma postane smešen in dobrovoljen norček ter brije burke, da se mu moraš smijati. Skvörec
je zelò zvćdav, brez njega se v hiši ne more nič zgoditi, povsod mora
iinoti svoj kljun zraven. Ako sediš pri mizi iu pišeš, takój ti sede na tintnik in pomaka svoj kljun v tinto; ako se miza pogrinja iu nosi jed na mizo, prvi je on pri skledi ; predicisedena kolovratin po-tiplje predivo.
V svojo zabavo posnema
vsak glas, ki mu pride na ušesa.Mijavka
po mačje, bevska kakor . mlad pes, kvaka po žabjo, kloče kakor koklja, cvili kakor ne-
namazano kolo in hrešči kakor žaga, kadar se ostri. A ne samó to. on se nauči tudi dosti razločno izgovarjati besede, le hitro jih zopet pozabi, ako mu jih vedno ne ponavljaš.
Ali glej ga kleka I vse, kar se je naučil : besede, živalske in druge glasove ter še celò svojo lastno pesen, vse to splete 111 pomeša v nekak čiideu „kikeljkokelj." Vsak čas ima kaj novega, zmirom jo kratkočasen. Kaj uè, otroci, to je pač čudna ptica.
A poglejmo si zdaj skvörca natančneje. Skvörec (der Staar, Sturnus vulgaris) ima čruo perje, ki se izpreminja 11a zelenkasto in vijoličasto; po plečih, dolenjih pe-rotih in trebuhu je belo pikast. Kljun mu je rumeri in raven, na konci ploščato stisnen.
Skvörec prebiva po gozdih, dobravah iu vrlih, posebuo onod, koder se nahajajo v obližji obdelane njive, zelene loke in mokri travniki. Vže zgodaj v vzpomladi se vrne mej prvimi ptiči iz toplejših krajev, v katerih je bil čea zimo.
Neutrudeno žvižga in brusi svojo, ne ravno bog si ga vedi kako umeteljuo, ali vender še dosti ugodno pesenco. To se zna, da vmes upletava vsakoršne na-peve drugih ptičev ter sploh pritika vsak glas, ki mu pride na uho.
Za gnezdo si izbere luknjo v kakem duplu ali otlem zidovji. Hvaležen je pa tudi človeku, ako mu pribije na drevo ali pod nadstrešje kako skalijo ali skrinjico. V* izbrano luknjo si nanosi suhe trave, perja, dlake in sploh vse, kar je dobiti mehkega in gorkega.
V hrano mu so žuželke, kobilice, črvi in mastni polži. S kljunom preobrne vsak list. preišče vsako bilko, iztakue vsako luknjico, kamor koli se ti mrgolinci radi skrivajo.
Tudi okolo pasoče se živine rad poseda in jej s hrbta obira nadležni mrčes, ki jo zajeda — Zaradi pokončevanja kvarljivih polžev je skvòrec zelò koristna ptica; jedila sama skvorčeva rodorina pozoblje na dan veliko število teh kvarljivih slinarjev. ßcs je, da skvörci radi sladkajo na zrelih črešnjah in murbah, ali pameten človek te majhne kvare ne bode primerjal velikej koristi, ki jo ima od skvörcev. Zaradi te velike koristi ne moremo dosti priporočat^našim gospodarjem, da naj po vrtih in okolo hiše prirejajo skvòrcern umeteljne luknje ali tražiee, ka-keršue je bil „Vrtec" vže lanskega leta priporočal. (Glej „Vrtec" 1891.1. stran 80.) Hišica, v katero se skvòrci naselé, ne bode nikdar prazna ostala, vsake vzpomladi si jo bodo radi poiskali.
Posebno lepo je videti skvörce v jeseni, ko se jih na tisoče zbere v jedno veliko tolpo. Kakor divja vojsk» vihrajo dalje, vse se gnjete v sredo, drug se vrti okrog drugega; kakor čru oblak se vali vriščeča^tfilpa preko dobrave ter se naposled zakadi v gosto bičevje. Tù si z jezično zgovornostjo pripovedujejo dnevne dogodke: jedni pojò, drugi žvižgajo, nekateri brusijo in ponavljajo glasove, ki so je čuli po dnevi, vrhu tega se pulijo in trgajo za najboljša prenočišča. Še le pozno v noč potihne to prijazno cvrčanje in ščebetanje.
Naposled jih nestane nekega dne; tolpoma vihrajo proti vedno jasnemu laškemu podnebju, kder pa mnogega zagrne mreža. SkórÉevo meso ni posebnega ukusa, ali Lahn je vse všeč, da ima le kljun.
(Po Erjavčevej knjigi „Domače in tuje žicali ")
Zakaj drži grlica glavo po strani?
(Legenda ; zapisal v Grmu J. Barlè)
l^pibala je nebeška mati Marija dete Jezuška in mu prepevala: „Pridi, pridi grlica Boš mi dete zibala, Moje dete sladko spalo Da ne bode se jokalo!"
Priletela je ptica grlica, ko je zaslišala to milo pesenco in zibala dete Jezuška namesto Marije, ki je morala iti na delo. Zibala je, zibala grlica, vender ne dolgo, zaspala je, a Jezušek se je prevrnil iz zibelke. Marija domóv prišedši in videč Jezuška na tleh, udarila je za kazen grlico. Zato pa še danes drži grlica glavo po strani.
—39 »♦•—
kist j e ia cvetje.
t
Umrl je 26. dné preteČenega meseca po dolgej in mučnej bolezni gospod
Ivan Železnikar.
pisatelj sbvonski in urednik „Slovenskega Naroda.1' Naj v miru počiva!
Dr ózeg,
äli hosto, deček, grem na hribe, Režem z grmov žetke šibe, Da piščali naredim.
Blizu dròzeg se oglasi, Poje milo in počasi — Slušam, nožič izgubim.
S čim naj zdaj piščali režem? Stokrat v travo, grme sežem, Iščem in ne najdem nič.
Drfizeg poje vedno slaje, Vrnem se domóv jokaje: Dròzeg, ti nesrečni ptič!
A. Medved.
(Deset pravil za življenje.) 1. Ne odlagaj nikdar na jutri, kar danes moreš storiti. 2. Ne muči drugega s stvarmi, ki jih sam lehko opraviš. 3.. Ne troši denarja za stvari, katerih ne potrebuješ. 4. Ne kupuj stvarij, ki so drage. 5. Več te stane oholost, nego li glad. 6. Nikoli ti ne bode žal, -če si bil zmeren v jedi in pijači. 7. Vsako delo je leliko, ako delaš z veseljem. 8. Ne delaj si stvarij slabejših, nego sov resnici. 9. Oglej si vsako stvar le z dobre strani. 10. Kadar te jeza prime, Štej do deset, predno zineš;
in Če si v liudej jezi, štej do sto.
&
Kratkoèasnice.
* Učitelj vpraša Jožka, kako bi jednako delil s svojo sestro, če bi našel pod jablano
3 jabolke? — Jožek reče: „Sebi bi vzel dve, a sestri bi dal jedno jabolko." — „To bi ne bilo pravo," reče učitelj, „ti moraš tako razdeliti, da dobita oba jednako." — Jožek reče na to: „Nii, potlej bi še jedno jabolko potresel z jablane."
*	(I z š o 1 e.) U è i t e 1 j : „ Zakaj je Adam ugrizel v jabolko?" — Učenec: „Zato, ker ni imel noža!"
*	(Snažna gospodinja.) Gospodinja k dekli: „Anica! daj, prinesi mi Še jedno košaro ógljija, pa ga poprej dobro operi, da si ne umažem rok.!"
&
Uganke.
1)	Kdo bi rad videl na jedno oko?
2)	Katero rastlino tudi slepci poznajo?
3)	Mesnat raženj, železna pečenka. Kaj je to?
4 ) Po leti je hladna, ali ni gladna ; po zimi je gladna, ali ni hladna. Kaj je to?
5)	V roko lahko, v skrinjo ne more ; kaj je to?
6)	Komu se tudi cesar odkrije?
7)	Ob klinu visi, a zid misli. Kaj je to?
8)	Zòve se, kakor da bi bil sit, a če prideš k njemu, jedi še videl ni ; kaj je to ?
9)	Mirno stoji, a srce mu bije. Kaj je to?
10)	Zeleno je — grm ni, belo je — sir ni, rep ima — miš ni?
11)	Osem nog, tri glave, jeden rep. Kaj je to?
12)	Dva lončka,, štiri pokrovci. Kaj je to?
13)	Nima ne prstov ne rok, pa te najbolje naslika. Kaj je to?
14)	Kateri petelin ne kikirika?
15)	Kateri zobjé ne grizejo?
16)	Kakor stena molči. pa te le dobro uči. Kaj je to?
(Odgonetko ngauck v prihodnjem listu.)
* Lijepa noša domovina. Zemljopisne slike. I'iše Dragutin Hire. I. svezka. Sa 2ü sliku. Zagreb 1891. Vel. 8°. J40 str.
Vse tri knjigo, ki jih je izdalo velenapredno hrvatsko pedagog.-književno društvo s.nemo izborno imenovati in pai- bi «ilo želeti, da bi k temu društvu pristopilo obilo število tudi naših slovenskih učiteljev. osobito ónili, ki so hrvatskega jezika zmožni. Društvenina znaš» samó 1 gld. na leto.
Številčni rebus iz zemljepisja.
(Priobčiijo A. t.)
11	g	3	4	5	r.	7	-
si	(i	8	9	5	10	6	•
3	13	13	12	10	3	11	13
i	9	3.	k3	13	.	-	•
5	13	13	11	13	•	•	•
0	lì	5	13	1	13	•	■
7	g	15	e	•	•		-
Nove knjige in listi.
*	Popotnikov koledar za slovenske uùi tel je 1802 s popolnim imenikom šol s k oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in u èi t el j »k eg a osob j» p o J « žno -S t i r » k ero. Kranjskem. Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1891/92. VI. leto Izdal in uredil Mihael J. Nerat. nad učitelj in urednik Popotnikov v Mariboru. Tiskal in založil Dragatili Hribar v Celji. — Popotnikovega koledarja nam menda ni treba še posebej omenjati, ker je izvestno vsakemu slovenskemu učitelju vže dobro znan. Ta „Koledar" vsako feto bolje napreduje in želeti je, da hi slovenski učitelji in prijatelji našega šolstva storili svojo dolžnost ter prav pridno negli po „Popotnikovem koledarji", ki ga imamo vže šesto leto pred seboj. Lien v platno vezan stoji 1 gld. kr., kar ni mnogo, ako primerjamo nemške koledarje jednake vrste z našim doma. iuikol- darjem, ki g» izdajo n»š trudolju-bivigosp. Kerat, „Popotnikov" urednik v Mariboru.
*	Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Ureduje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. 1 zvezek. V P tuj i, 1892 Zalaga izdajatelj, tiska W. Blanke. Cena 15 k r. — T» je naslov najnovejši^ knjižici, ki jo namenjena našej slovenskej mladini. Gospod izdajatelj nam je \že znan po svojih zbirkah narodnih legend, a zdaj se je poprijel zopet drugega nič manj hvalevrednega dela izdajati tudi „Zabavno knjižnico" za slovensko mladino. Ker vsebine še nismo mogli pregledati na drobno, prepuščamo to stvar drugim kritikom, ki so sposobnejši od nas, in ker nam tudi ne pristaje ocene izrekati o sličnih spisih, kakeršne ima naš „Vrtec." Želimo samó to gospodu izdajatelju, da bi bil mnogo srečnejši pri tem podjetji, nego li óni, ki so z jednakimi knjižnicami vže poskušali pomnožiti poučno in zabavno berilo naše slovenske mladine, pa niso imeli nobenega odziva pri našem slovenskem občinstvu, kajti prvi zvezki takih knjižnic so še zdaj v velikem številu na razpolaganje, a nikdo ne vpraša po njih. Opozarjamo le na „Knjižnico za mladino," ki jo je jelo izdajati „Slov. učiteljsko društvo" 1887.1. Prvi zvez"k te knjižnice, 72 stranij obsežen na lepem papirji in trdo vezan s platnenim hrbtom, stoji bòrih 20 krajcarjev, a do zdaj se menda še niti tretjina teh knjižic ni vazpcfcala. Pač žalostno za našo mladino!
Hrvatsko pedagog.-književno društvo je izdalo za 1891. 1. sledeče knjige na svetlo:
*	Zorna obuka u pučkoj školi. Priredio prema novoj naukovnoj osnovi i formalnim stupnjevima Milan Kobali, učitelj kr. vježbaonice u Zagrebu. 8". 328 stran ij. —
*	Miroslav i Bogoljuba. Pestalozzi-jevu pučku pripovijest „Lienhard und Gertrud." I. dio. Za naš narod priredio Konstantin M i lan H ar am basic. U Zagrebu 1891. 8°. 222 str.
„Vrtec** ialuja 1. dne rsacega meseca in atoji u vse leto 3 gld. 60 kr., za pol leta i gld. 90 kr. Napis: Upravništvo „Vrlćevo", mostni trg, iter. 28 ▼ Ljubljani.
Opomnja. Sedem vrst številk znači sedem zemljepisnih imen iz Radovljiškega okraja, takisto tudi prva vrsta, ako jo čitaš navzdol. Vsaka številka znači dotično črko v tistej vrsti, kakor se nahaja v zemljepisnem imenu.
(Ke&tev in imena reäleev r prihodnjem lislo.)
Uešitev rebusa v 1. „Vrtcevem" listu 1892.1. :
Hudobija in iievednont polni t'ito natio zemljo.
Prav so ga rešili: Gg. Jakob Inglič, naduč. v Idriji; Jos. Vidio, naduč. v Št. Pavlu v Savinjski dolini (Stir.); Sim. Puntal t. naduč. v Slavini; Jernej Pire in Josip Kumar v Idriji; Fr. Sivi lasku p v Horjulu; France Peternel, miadenič v Novakih (Gor.) ; Am. Mencinger, Jos. Olobevnik in Hajko Mlejnik, dijaki v Rudolfoveui ; Dragotin Koderman, v Krankolovem (Štir.); Josip Regali, dijak v Izubijani; Ivan Regali in Evgen Walland, učenca v Ljubljani. — Ivana in Amalija Šket v Dramljah (.Štir.); A polonija Fatur v Ljubljani; Anica Lebiè in Josipina Koderman v Frankolovem (Štir.) ; Marija Leben v Horjulu ; Marija in Leopoldina Rantova na Dobrovi pri Ljubljani.
I.i«tnicn. Ljudska šola v Kovtuh : Poslano naročnino 2 grlil. dO kr. smo suuučnnili za pretefeno leto J Sill., J,or je poprej še nismo bili prejeli. Prosimo torej, da nam dopošljete še iiuivèmno za tekoče leto. — Lipovčenor v K. : Vi kažeta doknj nadarjenosti in tndi spretnost v loposlovji, ali dovršenosti še »i v Vaših spisih. Poslali Vam smo torej Vaše spise pod križnim ovitkom nazaj. Za posebne pismene kritike pri našem ogromnom delu nimamo času. —
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomàió. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.