MEDDOBJE

Splošno kulturna revija

Entresiglo

Revista de cultura general

Letnik/Ano XLVI. 2 0 12 št./N° 1-4

Izdaja SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA - Propietario: Accion Cultural Eslovena
Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.

Uredništvo/Directores: TONE MIZERIT (urednik),

KATICA CUKJATI, LEV DETELA, urednik za Evropo.

Lektorji: Metka Mizerit in Tone Mizerit
Zunanja oprema: Monika Urbanija Koprivnikar
Oblikovanje in računalniški prelom: Monika Urbanija Koprivnikar

Za podpisane prispevke odgovarjajo avtorji.

Spisi s psevdonimom se objavljajo, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime.
Rokopisi se ne vračajo.

Ta zvezek je 193. publikacija Slovenske kulturne akcije, dotiskan 12-2012

Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N° 259299.

Tisk tiskarne / Impreso en: Avella servicios graficos,

Mansilla 53 (1752) Lomas del Mirador, Buenos Aires, Argentina.

IZHAJANJE MEDDOBJA DENARNO PODPIRA
URAD ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE.

VSEBINA

POEZIJA

LEV DETELA (Avstrija): na desetem planetu 3

EMILIO IHTA (Argentina): magistrale 7

NOČ POD JUŽNIM KRIŽEM

KATICA CUKJATI (Argentina): Uvod 11

MIRJAM JEREB BATAGELJ (Slovenija); Molitev 13

GREGOR PAPEŽ (Argentina): Todavia (Še vedno) 14

AGUSTIN MOJICA (Argentina): Ensayo de dos siluetas

(Vaja dveh siluhet) 16

ANA MARIJA PUŠNIK (Koroška): Dolores 17

ANGELA CUKJATI GORNO (Italija): Nostalgia de un

amor (Hrepenenje po izgubljeni ljubezni) 18

ESEJI IN RAZPRAVE

ANDREJ MARKO POZNIČ (Slovenija): Verniki med

PetroM in Pavlom 21

DIPLOMSKA NALOGA

NADIA ANGELA ERJAVEC (Slovenija): Pomen etnične
homogamije/heterogamije za ohranjanje etične iden¬

titete PRI ARGENTINSKIH SLOVENCIH 33

INTERVJU

KATICA CUKJATI (Argentina): mag. Aleksander Igličar 79

MUZIKAL

MAGDALENA JERMAN in MARTIN SUŠNIK (Argentina):

Utrip - Glasbena povest za otroke vseh starosti  99

SPOMINI

VLADIMIR JURIJ VORŠIČ (Argentina): Na univerzi v

Gradcu v letih 1947/48 115

ANDREJ KREČIČ (Argentina): Pred šestdesetimi leti 130

IZPOD PERESA

KATICA CUKJATI (Argentina): Zasilni pristanek 157

UMETNIŠKA PRILOGA

MARJETKA DOLINAR (Slovenija)

\Wiz e ;\

?  * V,

a *

: S a*/















POEZIJA

LEV DETELA

NA DESETEM PLANETU

Lirični zapisi s potovanja na Kanarske otoke

NA DESETEM PLANETU

(tik pod vulkanom El Teide)

ta strma kopa pod golim nebom
nad previsi v podzemlje
lebdeča nad oblaki
je izven časa in prostora

kot so nam povedali

se zdaj pričenja začetek nečesa novega

ker smo prispeli na deseti planet

očitno je nastopil konec zgodovine
vse je postorjeno
knjigo življenja je dobri angel
zaklenil s sedmimi pečati

pojavlja se silovito čudenje

s trah zaradi temne gore je vsemogočen

verjetno že bobni v jedru zemlje

čeprav še ni vsega konec

in so vrata v kozmos

odprta na stežaj

El Teide  / Las Canadas Tenerife, 6. februar 2012

3

POEZIJA

PLAYA DE TROYA

ti veliki morski val
ti prehudi morski val
v besni vrsti
čvrsto za visoko vrsto

ti težki strmi val
kako te naj uročim
v milo nizko valovanje
v nežno obrežno plimovanje?

Tenerife, Playa de las Americas, 7. februar 2012

MED BANANAMI IN KAKTUSOM

zgodnji veter in črna razpoka

temnega gozda med bananami in kaktusom

vrtita pokrajino na levo in desno

vse se maje

pod nogami škripa črni pesek
minulega ognja

toda modrina morja
od spodaj se ujame v
sivozeleno iskrenje tvojih oči

4

radost vstane iz meglic
globoko v zastrti notranjosti
izza oblaka zapoje nežna ptica

Gomera,  4. februar 2012

POEZIJA

GUANČI

Dihaj dihaj nebo
to morje dihaj mogočno
to peno dihaj ponosno
iz črnega peska jo dihaj
in ribo krilato dihaj močno
in kačo dihaj sredi neba
mi pravi stari mož iz oblaka

dihaj jo kačo močno
kača je naša usoda
je meja od obzorja do morja
je glava njena nebo
vijuga in krog njeno srce
je kača ki več ne živi
ta kača smo mi
mi pravi stari mož iz oblaka

dihaj jo dihaj zanosno
prerokb je več kot ljudi
in kamnov in drugih stvari
ob neurju ko voda deroča
po hudourniku k morju drvi
mi pravi stari mož iz oblaka

to kar se zdaj z nami godi

dihaj ves čas vztrajno in ostro

je kača in smo to mi

tam zgoraj daleč nad oblaki

ker kača več ne živi

ni je na srečnih otokih

mi pravi stari mož iz oblaka

5

POEZIJA

dihaj to vijugo in krog in srce
dihaj zvezde dihaj to kri
ki pada kot dež iz megle
kot kamen drevo in nebo
ko mesec se vzpne čez življenje
mi pravi stari mož iz oblaka

dihaj jo kačo ki več ne živi
kot usoda zavito v temo
negibno čaka na vas
ko nebo se končno odpre
ta kača smo jutri mi vsi
tu ob skali na robu obzorja
mi pravi stari mož iz oblaka

Garachico, 5. februar 2012

Izumrli praprebivalci Kanarskih otokov ob prihodu Špancev v 15. sto¬
letju očitno niso znali pisati in brati. Redki znaki, ki so jih arheologi od¬
krili vdolbene v skale, imajo obliko vijug, krogov in spiral in spominjajo
na kače, čeprav kač ni na otokih. Ti kanarski zapisi so podobni klinopi¬
som iz Libije in jih do danes niso mogli razvozlati.

POEZIJA

EMILIO IHTA

MAGISTRALE

za trinajsti april v letu dvatisoč

(Titulo en castellano: 128 disparates)

Ko sem misli spravljal v stihe
in besede pilil grobe,
rimo sem iskal na  - ihe,
da bi spev ne šel po gobe,
a bi rime te pretihe
nežne le budile vzdihe;
ali pa samo otrobe
mlel bi in dajal se v zobe-
- pa sem segel kar počez,
zdaj zapel Ti bom - zares!

Ali, Ti veš, da kot reven
na posluhu sem in glasu,

(zdaj me rima vleče k »špasu«)
pa je dan preveč zahteven,
da bi spet na Tvoj račun
zbijal šale vsak pisun!

Ali, ker midva sva brata,
to, Ti veš, je suho dejstvo,
ki ne nese Ti obresti,
a plačuješ jih po vesti,
tud' ni tako grozodejstvo,
če v imenu vseh filistrov
Ti zapojem brez registrov,
da nam pravzaprav ni odveč,
da od nas si eden več!

Ali, »čas je, da se zresni
bratec Tvoj, četudi pesni,
in pove, da bomo čuli,

POEZIJA

kje ga vendar čevelj žuli«
mislil bo nečak gredoč
k pravopisu po pomoč.

Glejte, stvar res ni vesela,
ker je trpka naša usoda:
komaj se je ta začela,
žeje zvrhana posoda
ujm, nesreč, nezgod in smole
(če rodil se nisi lole:
če pa tak je Tvoj prestiž,
rojen si za paradiž!)

Ali, ker smo še normalni,
vemo, da le v pesmi žalni
se zrcali tek življenja,
ki do konca se ne ustavi,
in dobi jo preč po glavi,
komur manjka potrpljenja.

Zdaj že h koncu gre razprava,
pa še videti ni zrna,
manj kot jasna zdi se črna
le od mlačve ta snetjava.

Kaj ste res v pričakovanju
bele moke in potice
že odšteli moje vice
k letošnjemu praznovanju?

Rekli bi lahko drugače:

to je PRAZNOVANJE LETA!,

ko slavimo zrela leta

zdaj moža, ki nosi hlače,

kadarkoli se mu zljubi

(če povemo po domače:

dokler »fant« se ne zaljubi!)

To so tista zlata leta,
ko se sonce iz zenita
in iz največjega zaleta
že navzdol zakotalika.

8

POEZIJA

To je čas nositi v shrambe
in že gledat' po prebitku,
le, če nisi o užitku
prej sanjaril, plesal »zambe«,
kot pove nam znana basen,
daje murn počel zloglasen!

Zdaj je čas, ko modrec pravi,
da je vse zanič v naravi,
zvrhan kup modrosti v glavi,
ali kaj, ko nismo mladi!

Zdaj ne delamo, kar radi
bi počenjali pri mizi,
zginili so vsi prividi
o lepoti, ki je v krizi.

Zdaj že niso prazen nič
krč v nogi, žolč razlit,
revmatizem in skleroza
al' visok krvi pritisk:
zdaj na mestu je nervoza,
ker je čas postal birič.

Goni nas iz leta v leto,
kot bi vse bilo prekleto,
včeraj še si klical »mama!«,
danes že srečuješ - Abrahama!
Včeraj komaj polnoleten,
danes že si  - polstoleten!

Ali, bolj po filozofsko,

(da ne sodiš me preozko!)
bom zapisal definicijo:
včeraj človek še v osnutku
ždel si v maternem naročji
(- i prišla je sama iz ust -
- to je pesnikov dopust!),
pa si dozorel v trenutku
in ne zdiš se več otročji,
saj že v kupu otrok imaš -
tradicijo!

9

POEZIJA

Vse tako se čudno plete,
da ne morem iz zagate;
pravi konec najti Zate,
preden usta mi zaprete,
to je zdajle moj problem.

Jezik se mi že zapleta,
voščiti za nova leta,
ki Te čakajo - želim:
da ne boš ob ves pogum,
večkrat reci: prmejdun!
da ne boš živel nesrečen,
ne spoštuj poklica rim;
bodi vedno kot doslej
neučljiv in neoporečen!

... potlej pa še kar naprej
kozle streljati mi dej!

Zdaj že več ne vem, kam grem,
»caradura« moj je šlem,
da ne vidi se sred,
ki je polno vseh želja.

»Bog Te živi, dosti sreče!«
reči bi bilo prikladno,
jaz Ti voščim nenavadno:

- to bo zadnji moj izum! -
salvo strelov! v s unče žarko -

- bum - bum - bum,

bum - buru - bum! BUM!

(zdaj otroci bodo rekli:
stric naš res je - veleum!

10

POEZIJA

KATICA CUKJATI

NOČ RIME POD JUŽNIM KRIŽEM

Eden izmed projektov Slovenske kulturne akcije za leto 2011,
ki je bil predlagan Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v
zamejstvu in po svetu, je bil sofinanciranje natečaja slovenske poezi¬
je mladih pesniških talentov pod naslovom: »Noč rime pod Južnim kri¬
žem.«

S tem projektom smo želeli graditi kulturne mostove med ge¬
neracijami, posredovati novim slovenskim rodovom slovenski duh,
tradicijo in kulturo, predstaviti v slovenski javnosti kulturne dosež¬
ke naših mladih, da po njih spoznavamo ustvarjalno delo pesnikov
slovenskega porekla, rojenih zunaj matičnih meja, v državah kamor
jih je namenila življenjska pot.

Leta minevajo in na obzorje prihajajo nove generacije sloven¬
skih korenin, ki kot vsaka generacija čuti potrebo po lepoti, po pisa¬
ni besedi v literarni obliki poezije - pesmi. Mladina nam želi sporo¬
čiti svoje misli, želje, doživetja, razočaranja, čustva in pričakovanja
s poezijo. V tej številki Meddobja objavljamo nekatere poezije, ki so
bile izbrane zaradi kvalitetnega nivoja. Poleg estetske vrednosti pri¬
spevkov, ocenjevanja literarnega potenciala, je bil tovrsten natečaj
ob zaključku tudi srečanje avtorjev, saj je bila izredna priložnost, da
se literarni ustvarjalci med seboj bolj od blizu spoznajo, izmenjajo
izkušnje, se osvestijo o svojih slovenskih koreninah in literarnih ta¬
lentih ter pridobijo na samozavesti.

Natečaji in srečanja mladih ustvarjalcev na vseh področjih, so
nam velikokrat v spodbudo in ponos.

Literarni odsek Slovenske kulturne akcije je v soboto lanskega
leta, 17. novembra ob 20. uri, v dvorani dr. Tineta Debeljaka predsta¬
vil publiki poezije, ki so bile nagrajene na natečaju. Mlajši recitatorji
- v nekaterih primerih avtorji poezij, so približali publiki poezije v
izredno dobro pripravljenih recitacijah.

POEZIJA

V našem tedniku Svobodna Slovenija so bili že objavljeni re¬
zultati nagrajenih prispevkov v št. z dne 14. junija 2012. Da bi pa
ustvarjalna dela pesnikov ne ostala le v originalih prispevka in da bi
zadobila’posebno melodijo in barvitost, je bilo umestno in prijetno,
da so se te poezije približale bralcem tudi na ekspresivni način doži¬
vetega branja. Bralci so na literarnem večeru predstavili publiki ne
samo nagrajene pesniške kreacije temveč tudi nekatere druge poezi¬
je, ki so bile zanimive po svoji izgradnji, tematiki in izvirnosti. Ker
je bila ponujena možnost, da je za drugo in tretjo nagrado prispevek
smel biti sestavljen v kastiljskem jeziku, se je v teh primerih poezija
prebrala najprej v izvirniku - nato pa v slovenskem prevodu. In tako
se tudi objavljajo v tej številki Meddobja.

V prvi vrsti je prof. Kristina Jereb Qualizza  prebrala sonet »Moli¬
tev« prof. Miriam Jereb Batagelj, ki je dobila prvo nagrado natečaja
z omenjenim sonetom. Lojze Lavrič je predstavil pesem Gregorja
Papeža (druga nagrada), izvirnik v španščini s prevodom avtorja v
slovenščino »Todavla« - »Še vedno«  ter pesem Agustina Mojice (ki
je delil s Papežem drugo nagrado) »Ensayo de dos siluetas« - »Igra
dveh silhuet«.

V odlični izvedbi je prof. Kristino Jereb Qualizza,  prebrala poe¬
ziji, ki sta bili deležni tretje nagrade, ki se je delila med Ano Marijo
Pušnik s Koroške - »Dolores« in Angelco Cukjati Gorno iz Italije
- »Nostalgia de un amor«, prevedla avtorica v slovenščino »Hrepe¬
nenje po izgubljeni ljubezni«.

Izbira najboljših prispevkov je bila težka, ker poezije so bile
kvalitetne in raznolike zvrsti.

Tako kot je bil doživet kulturni večer posvečen predstavitvi teh
in še drugih kvalitetnih poezij, mislimo, da bodo naši bralci uživali
ž branjem nagrajenih literarnih kompozicij.

POEZIJA

PRVA NAGRADA

MIRIAM JEREB BATAGELJ

MOLITEV

Nekoč, to vem, bo konec vseh tegob.
Takrat boš Ti presodil naše delo,
razglasil, kdo pobeljen je le grob,
kdo žalil je, ravnal se kot krdelo.

Brezfotošopa bodo vseh namere

Zveličan bo, kdor ljubil je brez mere.

V ljubezni združil celici Si staršev,
mi dal Si luč, mi dal si hrepenenje
in dal Si možnost mi krivic pozabe.

Popihaj rane in izmij zamere,
prevetri um mi, naj bo kos izzivom,
naj brazgotine cenim, svoje meje.

POEZIJA

DRUGA NAGRADA

GREGOR PAPEŽ

TOD AVI A

Todavfa no encontre el lugar
que me hiciera sentir cercano
a muchos y lejano a nadie, a pesar
de que ya ha pasado la mayor parte
de mi vida util y tambien
de mi vida inutil - sin que hubiera
un limite preciso entre ambas.
Todavfa no logre entender por que
la gente siente tal fascinacion
por la izquierda y su celebracion
del hombre, como si jamas viajara
en el subte de manana, apretados
uno contra el otro.

Todavfa no sentf necesidad alguna
de indagar sobre el sentido ultimo
o el primero o aun el intermedio.

No me preocuparon esas cosas -
que deberfan de estar resueltas
tras tantos siglos de discusion
recogidos en libros de historia.
todavfa abro el dfa como abriendo
la puerta de un libro y cuando
las sombras caen sobre el
como un alamo perdido, veo
la flor altiva y viva
en la pagina marchita.

14

POEZIJA

ŠE VEDNO

Še vedno nisem našel mesta,

kjer bi se počutil blizu

mnogih in daleč od nobenega, čeprav

sem že preživel večino

mojega koristnega življenja

in tudi mojega nekoristnega

brez natančne meje

med enim in drugim.

Še vedno ne morem razumeti,

zakaj čutijo ljudje tako fascinacijo

nad levičarstvom in njegovim proslavljanje

človeka, kot da nikoli ne bi potovali

zjutraj na podzemski, stisnjeni

drug ob drugem.

Še vedno ne čutim nobene potrebe,
da bi iskal končni smisel
ali prvi ali vsaj srednji.

Nikoli nisem poskrbel za te stvari,
ki bi morale že biti rešene
po stoletjih razprav,
popisanih v zgodovinskih knjigah.

Še vedno začnem dan kot bi odprl
vrata knjige, in ko
sence padejo nanj kot kakšen
izgubljeni topol, vidim
ponosno in živo rožo
med posušenimi stranmi.

15

POEZIJA

DRUGA NAGRADA

AGUSTIN MOJICA

ENSAYO DE DOS SILUETAS

Todo el techo empapelado de nosotros en sombra
o la mesa

empapelada de vos en mi.

Como tantas veces pudimos andar de la mano
y no entender ese ritual de la fabricacion de recuerdos,
o esa danza cfclica de nosotros en el tiempo
como si fuera otra cosa que la calle Riobamba

VAJE DVEH SILUHET

Ves strop je tapeciran z najino senco
ali miza

kjer sem ves zavit od tebe.

Kako je možno, da sva se sprehajala z roko v roki
in nisva razumela rituala, ki ustvarja spomine,
ali tisti ciklični ples nas dveh v času
kot da bi bilo nekaj drugačnega kot cesta Riobamba.

POEZIJA

TRETJA NAGRADA

ANA MARIJA PUŠNIK

DOLORES

Tvoje ročice zaman iščejo
toplo telo, tvoj varni dom.

Čutila si njen utrip srca,
dihanje in nežne
besede ljubezni,
zate, mala Dolores.

Nasmeh sreče je spremljal
bolečino, ko si prihajala.

Občudovala te je,

Oboževala, ljubkovala

v svojem naročju,

ti želela vso srečo v življenju.

Tedaj ni slutila, da so vajini
prvi trenutki obenem zadnji.

Ni pomislila, da nad njo visi
meč usode in bo presekal ljubezen.

Ni slutila, da v večnost odteka
njeno tako mlado življenje.

Odšla je, Dolores.

Tvoje nežne ročice zaman iščejo mamo,
lačna usta najslajšo hrano dojenčkov.
Presahnil je topli mlečni vrelec,

Srčni utrip seje ustavil.

Komaj rojena si že sirota.

Odšla je, Dolores.

Nikoli je ne boš
mogla razjeziti.

Lahko jo le ljubiš
mala Dolores

17

POEZIJA

TRETJA NAGRADA

ANGELA CUKJATI GORNO

NOSTALGIA DE UN AMOR

Nostalgia
de una querencia
incesantemente renovada
y en la mišma medida
ya sin fuerza.

De pronto lagrimas
que se evitan
o se relegan
para despues.

Las manos
tratando de soltarse
y atin siguen tomadas
sin saber por que.

El cielo con su luna,
que nos fue regalada
y que fue nuestra.

Hoy nos miramos
y estoy buscando inutilmente
tu rostro desdibujado,
el que siempre falta.

Te pienso.

El telefono calla

mientras su presencia silenciosa
me habla

de hermosas palabras cruzadas,
de encuentros concertados,
de afectos pronunciados,
entre lrneas, en voz baja,
para evitar que no oyeran
paredes, puertas, ventanas.

POEZIJA

HREPENENJE
PO IZGUBLJENI LJUBEZNI

Hrepenenje

po tisti ljubezni,

ki se nenehoma obnavlja

in istočasno

nima več moči.

Nenadoma se pojavijo solze,
ki se jim želimo izogniti
ali prepustiti pozabi.

Roki

se skušata izpustiti
in sta še prijeti
ne vede zakaj.

Nebo s svojo luno,
ki nam je bila naklonjena
in ki je bila naša.

Danes, ko se gledava iščem zaman
tvoj nejasen obraz,
kije  vedno odsoten.

Mislim nate..

Telefon molči

medtem, ko mi njegov tihi obstoj
spominja na

prelepe prekrižane besede,
na zmenjena srečanja,
na izražena čustvovanja,
med vrsticami, potihoma,
da bi ne slišali
stene, vrata, okna

19









ESEJI in RAZPRAVE

ANDREJ MARKO POZNIČ

VERNIKI MED PETROM IN PAVLOM

Na kulturnem večeru, ki ga je SKA organizirala
za 3. decembra 2011, je v sklopu teološkega od¬
seka dr. Andrej Poznič imel zanimivo in sodob¬
no predavanje pod gornjim naslovom. Zaradi
pomembnosti ga objavljamo v celoti.

UVOD

Slovenci v Argentini smo živeli svojo vero tesno povezano z naro¬
dnostjo. Škof dr. Gregorij Rožman je jasno in natančno izrazil našo
držo, ko je rekel »Slovenci smo in kristjani«. Zanimiv je vrstni red,
saj je na prvo mesto postavil narodnost. Po skoraj pol stoletja je slo¬
venska skupnost v Argentini še vedno skupnost kristjanov, ni pa
na enak način skupnost Slovencev, kakor je bila takrat. Čas naredi
svoje. V Argentini rojeni člani skupnosti so zdaj v večini. Njihovo
znanje slovenščine ne omogoča več rednega in tekočega pogovora o
vsakdanjih stvareh, kaj šele razprave v strokovnem jeziku. Njihovo
čutenje velja najprej njihovi domovi Argentini in njenemu ljudstvu,
Argentincem. Lahko bi rekli, da to še vedno počno »po slovensko«
ali »na slovenski način«. Prav tako se je temeljito spremenila verska
praksa. Pred štirimi desetletji je bilo versko življenje Slovencev v Ar¬
gentini na zavidljivi ravni. Duhovnikov je bilo dovolj, bili so mladi
in pri najboljših močeh. Nihče ni razmišljal, da bi se kdaj to lahko
spremenilo. Pa se je! Trije duhovniki ne zmorejo dela, ki ga je prej
opravljajo osem. Obisk nedeljskih maš se je zmanjšal in je čedalje
bolj podoben povprečju dežele, v kateri živite. Erozija vernikov se ni
začela pred kratkim, temveč seje začela takrat, ko so mnogi rajši ho¬
dili k argentinski maši z izgovorom, da je blizu, v resnici pa morda
zato, ker so se z nekom skregali, ali pa jim je bila intenzivnost med¬
osebnih odnosov v skupnosti preveliko breme. Ko so starši (zdaj
stari starši) nehali hoditi k slovenski maši, so dali tisti slab zgled,

21

ESEJI in RAZPRAVE

ki ga morajo otroci kasneje zavestno premagati ali pa, kar je bolj
običajno, mu podležejo. Rečemo lahko, kar so stari starši začeli, so
otroci osvojili, vnuki dokončali. Morda pridejo še na cvetno nedeljo,
za veliko noč jih ni...

Zaradi dinamičnosti življenja in sprememb se pojavlja vprašanje, o
katerem Slovenec v Argentini v odnosu do Cerkve po novem razmi¬
šlja, in ki si ga prej nikoli ni postavljal. Kakšen je namreč moj odnos
do župnije v kateri živim. Do sedaj je namreč veljalo, da je župnija
slovenska skupnost.

DVA PRINCIPA CERKVENEGA ŽIVLJENJA

V Sloveniji sem večkrat bral in premišljeval o dvojnem principu
Cerkve. Ime nosita po prvakih apostolov, Petru in Pavlu. V skladu s
tem, kar vemo o njiju iz Svetega pisma, se je izrisal princip, ki nosi
ime po enem ali drugem.

Apostol Peter je bil ribič, kar ne pomeni, da je bil z dna družbene
lestvice. Ker je imel vsaj dva čolna, bi lahko sklepali, da je bil tr¬
dno zasidran obrtnik. Ne reven, ne bogat, temveč ga bomo postavili
v udoben srednji sloj. Srednji sloj pa je po svoji naravi konserva¬
tiven, ne dišijo mu revolucije in spremembe, pa tudi ne politika ali
manifestacije. To je sloj, ki lahko kaj izgubi, če nastopi kriza, in ki
hoče mir, da bi lahko užival sadove svojega truda.

Iz evangelijev vemo, da je bil Peter vihrav človek in nekoliko ne¬
premišljeno lahkomiseln. Imel je občutek za to, kar je prav in se je
upal tudi povedati. Predvsem pa je imel odprto srce za navdihe od
zgoraj, saj je s svojo izpovedjo vere ob Cezariji Filipovi jasno poka¬
zal, da zna izraziti, kar mu navdihne Oče. »Ti si Kristus, Sin žive¬
ga Boga!« po tej izpovedi izreče Jezus tiste slovesne besede: »Ti si
Peter, skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska
vrata je ne bodo premagala.« Jezus je tri leta vzgajal apostole. Kljub
temu se je njegova vzgoja navidez končala s polomom, saj so ga vsi
apostoli do Janeza zatajili ob njegovi najtemnejši uri. Edino Peter si
je na veliki četrtek upal ven, čeprav se je prav takrat tudi njemu zgo¬
dila »temna noč«, ko je pred deklami in hlapci, ki mu niso hoteli nič
žalega (le ugotavljali so, da je Galilejec in da je bil z Jezusom), Jezusa
trikrat zatajil. Vendar je v njem zmagala ljubezen do Kristusa, na
katerega je bil iskreno navezan. Šel je ven in se razjokal. Po vstajenju
je moral apostol Peter trikrat izpovedati ljubezen in na tej izpovedi

22

ESEJI in RAZPRAVE

Vstali potrjuje Petrov primat »pasi moje ovce«, »pasi moja jagnjeta«.  Že
na binkošti je Petrova vloga jasna. On ima prvo pridigo in jasno je,
da mu vsi apostoli in Cerkev priznavajo prvo mesto. Prvo mesto ne
le v časti in ljubezni, temveč tudi v delovanju, kakor nam poročajo
Apostolska dela, ko je brez posvetovanja z drugimi, po osebnem
razodetju, krstil pogana in ga sprejel v skupnost verujočih. Cerkev,
apostoli oz. zbor škofov, je kasneje potrdila Petrov solo,  kar je po¬
membno za razumevanje kasnejše vloge papeštva.

Kljub prvim misijonskim korakom pa v apostolskih delih slutimo,
da so apostoli ostajali v Jeruzalemu in so širjenje krščanstva prepu¬
ščali drugim. Ali se morda v njihovi drži kažejo zametki »ljubezni
do udobnosti«, ki je tako značilna za duhovščino, ne vem. Dejstvo je,
da je apostole iz Jeruzalema spravilo šele preganjanje.

Peter ima torej nalogo, da ohranja edinost Cerkve, vendar tudi, da
skrbi za presojo duhov in da odloča o tem, kaj ohraniti in kaj za¬
vreči. Petrova služba je skrbeti za rast Cerkve med tistimi, ki so že
kristjani, jim omogočiti oblike izražanja vere, ki ne škodujejo vsebi¬
ni, vesoljnosti in edinosti. Človeško se to izraža v skrbi za ustanove,
v skrbi za red v skupnosti. Tukaj gre torej za institucijo, ki omogoča
trajnost v zgodovini, in brez katere ne bi bilo danes nobenega kr¬
ščanstva. Po drugi strani pa je težava te službe prav njena konserva¬
tivnost in teritorialnost. Oboje bolj malo pripomore k širjenju ozna¬
nila, zato je Jezus sam poskrbel, da je poklical drugačnega človeka.
Apostol Pavel je bil Jud iz diaspore. Tarz je bil takrat eno večjih pri¬
stanišč v Sredozemlju. Kakor v vsakem pristanišču, so se tudi tam
zbirali ljudje iz vseh vetrov. Ti so po naravi bolj podjetni in odprti
kakor kmečko prebivalstvo, ki teži k tradicionalnosti in ukoreninje¬
nosti v svoj prostor, na svoji zemlji. Apostol Pavel je bil deležen tako
judovske (farizejske) kakor grške (prevladujoče) vzgoje. Bil je poli¬
glot tako rekoč od rojstva. Bil pa je tudi veren in brezkompromisen,
načelen kakor je lahko načelen le človek, ki mora svoje odločitve ne¬
nehoma soočati z drugače mislečimi. Verjetno mu je bil judovski Je¬
ruzalem istočasno fascinanten (zaradi svoje vere) in obupno zaplan-
kan (zaradi svojega stika s širšim svetom). Iz apostolskih del vemo,
da se je odločil za fascinacijo vere in se tako predal judovstvu, da je
iz njega hotel izkoreniniti vsako kal drugačnosti. Najbolj drugačni
pa so bili prav kristjani, ki so trdili, da je Kristus vstal od mrtvih in
da je Jezus božji Sin. Vemo, da je odobraval kamenjanje sv. Štefana,
in čeprav ni metal kamenja, se kasneje sam prišteva med njegove
morilce. Vemo, da mu ni bilo dovolj, da se preganja kristjane v Jeru-

23

ESEJI in RAZPRAVE

zalemu. Podjeten kakor je bil, se je sam lotil preganjanja kristjanov
tudi v Damasku. Kaj se je zgodilo na poti, vemo. Za naše razmišlja¬
nje je važno poudariti, da je apostola Pavla izbral sam Jezus in ga
tudi sam pripravil na njegovo delo. Pavel je bil tri leta v puščavi in
nekaj let znova v Tarzu, preden ga je Cerkev po Barnabi poklicala za
misijonarja in ga poslala oznanjati evangelij, ter ga s tem naredila za
apostola. Pavel sam piše v pismu Galačanom, da ni apostol sam od
sebe, in da nauka nima od apostolov, ampak od Jezusa in da je to isti
nauk, kakor ga oznanjajo apostoli. Poudarja torej istost in edinost
s Cerkvijo, čeprav se ne pusti »ukalupiti« v takratno jeruzalemsko
skupnost.

Prvo krščansko oznanjevanje zunaj Jeruzalema ima svoje vzroke v
preganjanju in begu pred njim, apostol Pavel pa evangelij oznanja
iz notranje potrebe. Prevzet od Vstalega in v mističnem zanosu hodi
iz kraja v kraj, da seje evangelij. Njegovi uspehi so verjetno zbudili
nevoščljivost pri tistih, ki so bili bolj »sedeči«, zato sporov z njimi,
kakor nam poročajo Apostolska dela in njegova pisma, ni manjkalo,
vendar se ni dal zmesti. Delal je neutrudno naprej.

Pavel, ki je bil bolj izobražen in podjeten kakor drugi apostoli, je
bil istočasno tudi mistik. Njegova naloga je bila skrbeti za širjenje
evangelija, da se izpolni zadnje Jezusovo naročilo »pojdite po vsem
svetu, naredite ljudi za moje učenci in krščujte jih v imenu Očeta in
Sina in Svetega Duha«.

Apostolska dela nam poročajo tudi o odnosu med Petrom in Pa¬
vlom. Če je Peter bolj ali manj pustil Pavla pri miru, obratno to ne
velja. Ko se je Peter končno premaknil iz Jeruzalema in šel na svojo
prvo misijonsko pot, se je obnašal priložnostno. Lahko bi rekli, da se
je prilagajal situaciji. Z Grki je jedel vse, kar so postavili predenj. Bil
je »njihov« do tistega trenutka, ko so prišli »varuhi reda in morale«
iz Jeruzalemu, pokristjanjeni Judje, ki so takoj začeli zganjati teror
nad kristjani iz poganstva. Zahtevali so spoštovanje Mojzesove po¬
stave, kar bi pomenilo, da je krščanstvo le še ena judovska ločina in
ne dopolnitev postave in tudi judovstva kot takega. Peter se jim je
uklonil. Značajsko in kulturno je bil vpet v te okvire. Pavel pa mu je
v obraz povedal, kar mu gre in dosegel dvoje: da je Peter našel mo¬
dus obnašanja, ki je bil notranje dosleden in logičen, ter sklic prvega
koncila, kjer so rešili najbolj pereča vprašanja znotraj cerkvenega
ravnanja. Kasneje so koncili oblikovali tri njim lastna področja raz¬
prav in določb: področje nauka (dogme), področje obnašanja (mo¬
rala) in področje cerkvene discipline (zakonik cerkvenega prava).

24

ESEJI in RAZPRAVE

Petrova služba in Pavlov poklic sta se kasneje združila in lahko bi
celo rekli, daje papeštvo otrok in pravnomočen naslednik obeh apo¬
stolov, čeprav bolj poudarjamo Petra kakor Pavla. Iz Svetega pisma
sledi, da je apostol Pavel vedno spoštoval in se podrejal Petru in
zboru apostolov. Skrbel je za edinost in se držal sklepov, ki jih je
»dobil od zgoraj«. Prav Pavel nam je zgled kako moramo spoštovati
tistega, ki je po službi »zgoraj«. Pri tem naj ponovno spomnim, da je
Pavel Petru povedal, kar mu gre na precej odkrit in trd način. Odnos
med apostoloma je bil torej razmeroma težaven, poln vzponov in
padcev. Bil je to polnokrvni odnos dveh močnih osebnosti, ki sta v
Kristusu živela in rasla do mučeništva, s katerim sta izpričala pri¬
stnost svoje vere in resničnost nauka, ki sta ga oznanjala.

DVOJNOST CERKVENIH STRUKTUR

Če danes govorimo o Petrovem in Pavlom principu je to zato, ker
se na nek način oba pojavljata tudi danes. Cerkev je hierarhično or¬
ganizirana skupnost vernikov. V njej prevladuje teritorialni princip,
ki je odlično deloval, dokler so ljudje hodili peš. Povprečna hitrost
premikanja pred 100 leti in več je bila manj kakor 5km/h, danes je
desetkrat večja. Bivanjski krog se je v zadnjih 100 letih povečal za
10x, kar pomeni, da si ljudje lažje izbiramo skupnost, ki ji hočemo
pripadati, kakor prej. Izbirati pomeni tudi, da ne izberemo nobene,
kar je znani beg v individualnost. Vendar ta pojav ni nov. Včasih so
ljudje bežali od drugih v notranjost ali na daljno romanje, od koder
se nikoli niso vrnili, ali pa so šli v vojsko, ipd.

Osnovna organizacija Cerkve je torej teritorialna. Povzeta je po rim¬
ski cesarski upravi. Osnovna in samostojna celica Cerkve je škofija,
ki jo vodi škof. Običajno je imel škof sedež v večjem mestu. Dokler je
bila skupnost majhna in so se »med seboj vsi poznali«, so vsi hodili
v stolnico k maši. Ko se je krščanstvo razširilo po mestu in okoliških
vaseh, je škof postavil duhovnike za voditelje manjših občestev. Gre
torej za pooblastilo in opravljanje službe v imenu in s pooblastilom
škofa. Duhovnik je zato inkardiniran v škofijo in pripada škofiji oz.
škofu na čisto konkreten in domala telesen način. Škof je dolžan celo
skrbeti za svoje duhovnike tudi takrat, ko ti zapustijo duhovniško
službo ... Za nas je ta hip pomembno, da vidimo, da so župnije na¬
stale šele zaradi širjenja krščanstva, kar je zaradi množice in razdalj
onemogočilo škofom, da bi bili osebno v stiku z vsemi verniki. Od
vsega začetka pa so škofu pri vodenju Cerkve pomagali prezbiterji
(starešine), iz katerih se je kasneje razvila duhovščina.

25

ESEJI in RAZPRAVE

Kakor je bilo rimsko cesarstvo razdeljeno na metropolije, province,
itd., je tudi Cerkev oblikovala svojo organizacijo. Papež oz. patri¬
arhi so kmalu uveljavili svojo oblast nad sosednjimi škofi, oz. škofi
manjših manj pomembnih škofij. Papež je svojo patriarhalno oblast
uveljavil v Zahodni Cerkvi, priznavali so mu pa isto oblast tudi na
Vzhodu, čeprav so patriarhi v Jeruzalemu, Aleksandriji, Antiohiji in
Konstantinoplu imeli poseben status. To priznavanje se je porušilo
šele po koncilu v Kalcedonu 451 in to bolj zaradi političnih kakor
zaradi cerkvenih vzrokov.

Zaradi boljšega upravljanja so škofije razdeljene na dekanije in arhi-
diakonate. Dekanije naj bi bile enote 10 župnij, ki jim načeluje dekan;
arhidiakonate pa sestavlja več dekanij skupaj. Naloga arhidiakona
je, da te dekanije nadzoruje in zanje skrbi. To so eksekutivne naloge,
ki se nanašajo na duhovščino in na notranjo cerkveno disciplino.
Opisano je redna in najbolj potrebna notranja organizacija Cerkve.
Brez mreže škofij in župnij ni Cerkve. Tudi v misijonskih deželah
Cerkev teži k temu, da organizira mrežo teritorialnih središč, kjer
se ljudje zbirajo k bogoslužju (cerkev, ki ima svojega duhovnika) in
kjer se odvijajo vse pomožne dejavnosti, potrebne za lepo krščansko
življenje in oblikovanje krščanske civilizacije. To je Petrova karizma,
ki jo lahko opišemo kot »zemlja, ki omogoča rast«.

Že v prvih stoletjih pa srečamo ljudi, ki svojo vero živijo izven redne
mreže župnij in škofij. Poznamo meništvo, anahorete, romarje, re-
dovništvo in zdaj novodobna gibanja. Govorimo torej o skupnostih,
ki potrebujejo globlje in manj ukalupljene oblike vernosti. Vse našte¬
to prištevamo v Pavlovo karizmo, ki jo smemo opisati kot »rožica,
ki cvete in razveseljuje na cerkveni njivi«. Nastanek, razvoj in smrt
redovnih skupnosti je za Cerkev vir sporov, težav, prinaša razcvet in
prenovo, pa tudi bolečino, ko izginejo in umrejo kakor v našem času
množično izginjajo mnogi znani in čudoviti redovi. Opazimo lahko,
da so ti pojavi v času omejeni in da z njihovim izginotjem Cerkev
ne izgine. Če pa izgine škofija, potem na tistem področju izgine tudi
Cerkev. Že iz tega vidimo, da je med redno Petrovo karizmo in Pa¬
vlovo karizmo ena bistvena razlika. Razlika je v pomenu, ki jo ima
ena ali druga karizma za Cerkev kot tako. Cerkev lahko preživi brez
redovništva, meništva, anahoretov in modernih gibanj, ne more pa
preživeti brez škofov in škofij. Škofijska duhovščina je torej nujna,
vse ostalo je dar Svetega Duha, je višek, je več. Ni pa nujno.

Naloga Petra in njegovih naslednikov je vedno bila in vedno bo,
vključevanje vseh darov Svetega Duha v cerkveno življenje, kajti le

26

ESEJI in RAZPRAVE

tako more Cerkev polno živeti evangelij in biti privlačna v boju za
dušo vsakega posameznika. Povedano potrjuje sedanjost Cerkve v
Evropi, kjer doživljamo usihanje in izginjanje redovništva, kakor
smo ga poznali. Redovniki so laiki, ki živijo svojo poklicanost po
pravilih svojega ustanovitelja. Da so mnogi redovi postali »kleri-
ški«, je bil sad zgodovinskega razvoja in morda potreb, vendar so
redovniki v principu in po definiciji laiki. Najbolj jasno se to vidi
pri redovnicah, ki jim je pot do duhovništva zaprta, a so kljub temu
polnopravne članice Cerkve. Redovniki so laiki, ki živijo za Cerkev,
za evangelij in to v uboštvu in deviškosti.

Pavlova karizma se uresničuje mimo in ob teritorialno zasnovani
Petrovi karizmi. Prav zato danes bolje ustreza našemu načinu ži¬
vljenja. Skupaj s povečanjem prostora, ki ga lahko v razumnem času
(recimo do dve uri) dosežemo vsak dan, se je povečala možnost iz¬
bire naše cerkvene skupnosti. V Sloveniji se to pozna v pripadnosti
župniji. Mesta in primestni pasovi so priselitvena območja. V njih
živijo ljudje pretežno od ponedeljka do petka, za vikende pa gredo
»domov« k stari mami oz. tja, od koder prihajata mama ali oče, ali
pa gredo na izlete. Avto je postal »pastoralna enota«. Skupine so se
skrčile na obsega enega avtomobila, na 4 do 5 ljudi, odvisno ali so
po parih ali samski Morda se peljejo v dveh avtih, redko pa v treh
Se pred četrt stoletja je bila »pastoralna enota« avtobus, se pravi 50
ljudi. Tako mobilnost istočasno omogoča večjo izbiro po okusu in
krči število ljudi, ki smo jih pripravljeni spustiti v najintimnejši krog
na skromno število 4.

Statičnost župnije, ki je sestavljena iz »priseljencev« in »starosel¬
cev«, pri čemer se redno dogaja, da so prvi v večini, vendar v kraju
ne pomenijo nič, ne pomaga pri prenovi in soočenju s problemom
vključevanja vernikov v cerkvena občestva.

Vendar to ni Vaš problem, spoštovani poslušalci. Velemesto kot je
Buenos Aires ne pozna problema, ki ga opisujem. Čeprav je Veliki
Buenos Aires razdeljen na več škofij in le-te na župnije, pa je terito¬
rialna pripadnost župniji veliko manjša, kakor mora biti pripadnost
npr. v Tornquistu sredi Pampe. Tam že samotnost kraja ne omogoča
drugega, kakor pripadati edini župniji, ki je v kraju.

VELEMESTO

Verniki v Buenos Aires veliko lažje in bolj pogosto izbirajo svojo
skupnost, pa naj si bo to župnija v klasičnem pomenu ali pa skup-

27

ESEJI in RAZPRAVE

-nost, ki načeloma ni vezana na teritorij. V tem smislu ste Slovenci
popolnoma na istem kakor ostali. Teritorialnost ni tako pomembna
kakor zunaj mesta. Pomembno je, da se človek zavestno in dokonč¬
no odloči za neko skupnost, na nek način v »sreči in nesreči«. Tudi v
mestu poznamo nomade, ki iščejo najbolj idealnega, najboljšega in
najbolj po njihovem okusu izrezanega duhovnika. Podobni so čmr¬
lju, ki leta od cveta do cveta, pa nikoli ne nabere nič medu, kajti za
sadove je potrebna vztrajnost, to pa zahteva rednost srečevanja in
življenje v eni skupnosti.

Ne poznam notranje (recimo ji »fajmoštrske«) discipline Cerkve v
Buenos Airesu. Kako rešujejo vprašanje krsta, porok in papirjev, ki
so potrebna za eno, drugo in tretje. Pred nekaj leti sem v Puerto Ma-
dero krstil hčerko prijatelja, ki je tam stanoval (torej je izpolnjeval
pogoj teritorialnosti). Po krstu sem se sam vpisal v krstno knjigo in
vse podatke. Župnika sploh nisem videl... Mežnar je poskrbel, da je
bila cerkev odprta in da so bili materiali pri roki. Velikih problemov
niso delali... Prav tako ne vem, kakšna je bila priprava na krst, kajti
nisem je imel jaz, saj sem prišel le za kratek čas.

Velemesto - najpogostejša in najbolj množična oblika naselbine -
predstavlja odlično podlago za krščanstvo, ki je »mestna religija«.
Prav tako velemesto omogoča večjo svobodo in možnost izbire, ker
omogoča večjo anonimnost. Kje bomo nehali biti številka in hočemo
postati oseba, se pravi »nekdo« za »nekoga«, odločamo sami. Ker je
naša odločitev svobodna, skupnost bolje živi. Pa naj bo to klub ali
šola, župnija ali slovenska skupnost.

SLOVENSKA SKUPNOST

Slovenci v Argentini so anomalija. Ni logično, da smo tukaj. Argen¬
tina ni plod svobodne izbire, temveč odgovor na stisko in izhod v
sili. Zaradi tega in tudi zaradi neskladnosti v mentaliteti in čustvo¬
vanju, počasi postaja »naša«. Vendar čas naredi svoje, zato je nespa¬
metno govoriti, da tisti, ki smo tu rojeni, nismo tu doma. Argentina
je torej dom slovenske skupnosti, pa naj se to še tako čudno sliši.
Skupnost ima temelje v tistih treh letih, ki so jih begunci - torej naši
stari starši - preživeli s svojimi družinami v taboriščih. To so bila tri
fantastična leta. Polna križev in težav, pomanjkanja in nerazume¬
vanja, vendar tudi polna čudežev vere in podjetnosti, discipline in
solidarnosti, leta, ki so oblikovala skupnost tako daleč, da so celo
domovi nastajali na podlagi prijateljstev, ki so se stkala v taboriščih.

ESEJI in RAZPRAVE

Domove bi na nek način lahko primerjali z vasmi v Sloveniji. Pripa¬
dnost svoji vasi in antagonizem do ostalih, ki se je kazalo in morda
se še kaže v tekmah na mladinskih dnevih in drugih tekmovanjih.
Velika in napačna pripadnost »svojemu domu« se kaže tudi v tem,
da se novonastale slovenske ali mešane družine ne vključijo v naj¬
bližji dom po razdalji, ampak po močnejši pripadnosti enega od za¬
koncev. K sreči velemesto blaži to malovaško obliko pripadanja in
antagonizma, kajti »mala vas, velik pekel«, kar velja tudi za sloven¬
sko skupnost, ki je po svoje mala in se vsi »preveč« (torej v resnici
premalo) poznamo.

Skupnost se ni oblikovala na principu Pavlove karizme, ampak je
najbolj žlahten proizvod Petrove karizma. Slovensko skupnost so
oblikovali, vodili in ji dali svoj krščanski, katoliški pečat škofijski
duhovniki. O njihovi kvaliteti in svetosti bo spregovoril Bog, vendar
tudi sami vemo, da smo imeli izredne duhovnike, ki tako odstopajo
od povprečja, da se je težko navaditi na »le« dobre in požrtvovalne
duhovnike. Kaj bi šele bilo, če bi imeli navadne in povprečne ...
Slovenska skupnost pa za Slovence ni najbolj prostovoljna izbira,
temveč je neke vrste obveza, kajti njena osnova je rasna. Kdor ni bil
Slovenec, najprej ni mogel niti vstopiti vanjo. V prvih letih so se mo¬
rali tisti, ki so se poročili z »domačini«, tudi posloviti od skupnosti.
Izločeni so bili morda nenamerno, vendar v praksi učinkovito, kajti
zavest, da je okužba s tujo krvjo grožnja za skupnost, je bila preve¬
lika. V tem nismo bili nič manj dosledni kakor Judje, ki pa imajo
prednost, da so različni po veri, lahko pa se prilagodijo v jeziku in
kulturi. Judje so Judje zaradi vere, ki omogoča judovstvo. Slovenci
smo katoličani, torej člani prevladujoče vere v Argentini in nam le-ta
ne pomaga pri ohranjanju narodne identitete, torej svoje posebnosti
v morju velemesta. Ko je slovenstvo že nekoliko popustilo in se je
raven pogovorne slovenščine znižala in se je povečalo število me¬
šanih zakonov, je bilo argentinskemu zakoncu lažje vstopiti v našo
skupnost. Zdaj, ko otroci govorijo med seboj dosledno špansko, ko
se odrasli pogovarjajo v enem ali drugem jeziku, glede na priliki
(pretežno špansko), in ko starejši v svoj govor pogosto vpletate »ar-
gentinizme«, je vstop v slovensko skupnost za Argentinca sicer še
vedno težak, vendar ne več nemogoč. Podoben je vstopu v katero¬
koli zaprto skupnost. Potrebno se je navaditi, potrebno je vztrajati,
česar pa ne zmorejo vsi. Prav to vstopanje argentinskih zakoncev v
slovensko skupnost dodatno slabi slovenskost te skupnosti. Je na¬
ravna, vendar za mnoge tudi boleča. Skupnost se torej spreminja

29

ESEJI in RAZPRAVE

in vendar ostaja. Ostaja skupnost ljudi, ki poznajo svoje korenine,
vendar stojijo pred nalogo, da najdejo razloge, da bi ostali skupaj.
Najbolj preprost razlog bi bil velemestni: v tej skupnosti sem človek,
oseba in ne številka. V njej postajam boljši in lahko razvijam svoje
talente. V njej sem in postajam veren človek. Te naloge ne more na¬
mesto vas opraviti nihče, iskanje pa mora biti nedogmatično, se pra¬
vi odprto in drzno, kakor je bil drzen in odprt sveti Pavel. Ohranite,
kar je vredno, opustite, kar je preživelo, vse pa v večjo slavo božjo.

ODNOS DO CERKVE V ARGENTINI.

V naslednjih desetletjih se bo moral za skupnost zgoditi prehod
od cerkvene izolacije v vključitev v Cerkev v Argentini. Čas za to
je odličen, saj so ta hip 4 škofje, ki niso tako nepomembni, otroci
slovenskih staršev, slovenske skupnosti in razumejo težave in hre¬
penenja Slovencev v skupnosti.

Mislim, da se ne motim, če trdim, da do svojih teritorialnih župnij
Slovenci nimate večjih obveznosti. Vaša prva verska skupnost je slo¬
venska. V njej živite svojo vero, v njej postajate kristjani in iz nje
živite za svet. Solidarnost in karitativnost do potrebnih živi vsak
po nalogu svoje vesti. Dolžni ste pomagati najprej svojim in takoj
tistim, ki so zraven. Darovati za Karitas ali Zvezo žena in mater je
enako močna. Prva pa mora biti skrb za vaše duhovnike in domove,
ki vam dajejo zavetje. Za domove morate skrbeti tako, kakor morajo
skrbeti župljani za svojo cerkev in župnijski dom. Tu ni bistvene
razlike.

Bolj pomembno pa je, da čimprej najdete obliko, ki bo omogočala
sistemsko vključitev v Cerkev v Argentini. Cerkev pozna npr. perso¬
nalne župnije, torontska škofija pozna narodne župnije, ipd. Kakšna
je oblika, ki bo najbolj ustrezala slovenski skupnosti, ne vem, kajti
pet domov, ki imajo perspektivo obstanka v naslednjih desetletjih,
imajo različne možnosti in rešitve. Skupnost potrebuje 3 duhovnike
za redno bogoslužje: Lanus, San Justo, Ramos, Moron, San Martin
(pogojno Carapachay), medtem ko bo Slovensko hišo verjetno treba
opustiti in preseliti tja, kjer so ljudje ...

SKLEP

Mislim, da je slovenska skupnost v Argentini posrečen odgovor na
vprašanje, kako naj bi živeli danes krščanstvo. Skupnost je petrin-
ska, močno pa je živela pavlinsko karizmo. Petrinska zato, ker je

30

ESEJI in RAZPRAVE

katoliška, pavlinska, ker je dosegala stopnjo osebne vere, ki je ne¬
znana v teritorialnih župnijah. Slovenska skupnost je pravzaprav
sestavljena s tistimi, ki so ostali. Njeni aktivni člani so tisti, ki so se
odločili, da bodo še naprej dajali in se razdajali, da bodo prejeli tiste
nematerialne dobrine, ki jih obljublja Bog vsakemu, ki se razdaja.
Kajti mnogi so odšli. Mnogi, ki so se naveličali vedno istih ljudi, ve¬
dno enakih proslav, vedno enakih pridig in razmer. Odšli so mnogi,
ki so se skregali, ali so po slovensko zamerili, odšli so utrujeni in
razočarani, ker je svet bolj kompliciran, kakor so preproste ideolo¬
ške rešitve. Odrešenje tudi ne poteka po naših politično-gospodar-
skih predstavah vseobsegajočega katolištva, ki bi mu seveda vladali
mi sami ... Odšli so mnogi, ki ne znajo ali ne razumejo več sloven¬
ščine. Zato je slovenska skupnost vedno bila in na nek način vedno
bo skupnost tisti, ki so obstali. V tem je skupnost podobna Cerkvi in
Izraelu. Iz Cerkve in iz Izraela, kakor tudi iz skupnosti, bo prihajal
kvas, ki bo v božjem imenu izpolnil svojo nalogo. Ob tej zavesti, da
ste pravzaprav »ostanek«, pa je nujno, da pogledamo s pogumom
naprej. Skupaj z Newmanom lahko molimo in prosimo, da bi videli
»le korak naprej«. Ne dveh ali treh, dovolj je en korak. Prositi pa je
treba tudi pogum, da bi spremembe sprejeli in izpeljali.

Prihaja čas velikih sprememb. Odkar je Slovenija samostojna in de¬
mokratična, se je boj za resnico o nas samih, o revoluciji in krivdi
in katarzi preselil tja. Naloga pričevanja in ohranjanja je bila opra¬
vljena z odliko. Sedaj je potrebno gledati v prihodnost v Argentini
in začeti razpravo o skupnosti sami, o njenem namenu in pomenu
za njene člane, pa tudi o njenem značaju. Koliko slovenstva, kakšno
krščanstvo in zakaj se mi zdijo tri koordenate, na katerih mora pote¬
kati pogovor in iskanje. Odgovorov nimam, bolje znam postavljati
vprašanja. Odgovorov tudi ne smem ponujati, kajti to je naloga sku¬
pnosti v Argentini, to je naloga tistih, ki to skupnost ustvarjajo in ži¬
vijo. Zdi pa se mi potrebno poudariti, da je že čas, da se ta razprava
začne, da ne bi zamudili milostnega trenutka, ki se kaže v možno¬
stih, ki jih za ureditev statusa in prihodnosti omogoča prav število
škofov slovenskega rodu v Argentini. Dokler pa sami ne veste, kaj
hočete, do tedaj bo tako, kot je sedaj. Le starejši boste in manj spo¬
sobni na urejene spremembe, ki jih sami izberete, kar je značilnost
žive skupnosti. Ne zanašajte se na Slovenijo ali Cerkev v Sloveniji.
Le-ta je že v smrtnem krču in ni sposobna ničesar ukreniti. Zanesite
se nase, na svojo pamet in predvsem na Boga, ki ni nikoli zapustil
svojih zvestih in je slovensko skupnost v Argentini obilno blagosla¬
vljal. Ostati zvest Bogu je pogoj za ohranitev. Bog z Vami!

31

32

DIPLOMSKA NALOGA

NADIA ANGELA ERJAVEC

POMEN ETNIČNE
HOMOGAMIJE/HETEROGAMIJE
ZA OHRANJANJE ETIČNE IDENTITETE
PRI ARGENTINSKIH SLOVENCIH

Ljubljana, 2011
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Mentorica: red. prof. dr. Tanja Rener

Slovenski priseljenci tretjega vala v Argentini so več kot pol
stoletja ohranili slovensko kulturo, navade in jezik. Delo ar¬
gentinskih Slovencev ni zanemarljivo, saj so z veliko truda
in žrtvovanja dosegli, da je spomin slovenstva v tuji de¬
želi ostal živ. Slovenska skupnost je odlično organizirana,
vendar se sooča z družbenimi spremembami, katerim se
mora prilagoditi. Vpliv družbe in okolja nanje je močan, zato
se mora družina kot temelj ohranjanja slovenstva zavedati
pomembnosti le tega. V diplomskem delu sem se s pomo¬
čjo kvalitativne metode, in sicer s strukturirami intervjuji s
slovenskimi družinami, lotila analize pomena mešanih in
ne mešanih zakonskih zvez pri ohranjanju slovenske etnič¬
ne identitete. Dejstvo je, da so heterogamne družine v slo¬
venski skupnosti postale vse pogostejše, zato sem namenila
veliko pozornosti problematiki, ali mešane zakonske zveze
negativno vplivajo na ohranjanje slovenskosti. Raziskala sem
tudi pomembnost vključevanja argentinskih Slovencev v slo¬
vensko skupnost ter ali je njihov občutek slovenske etnične
identitete skozi čas postal šibkejši. S pomočjo življenjskih
zgodb intervjuvancev sem pridobila podrobne informacije o
preučevanem fenomenu.

33

DIPLOMSKA NALOGA

1. KAZALO

(V tej objavi je izpuščeno, enako kot prilogi A in B - Op. ur.)

2. UVOD

Prihod Slovencev v Argentino se deli na tri glavne valove.
Osredotočila se bom na tretji val priseljevanja Slovencev v Argentino,
saj je imel največje konotacije pri ohranjanju slovenske kulture v tuji
deželi. Slovenska skupnost v Argentini je cenjena zaradi svoje kon¬
tinuitete. 1  To se kaže pri njenem več kot šestdesetletnem obstoju.
Brez družine, ki ne bi v sebi nosila slovenske etnične identitete, bi
bilo nemogoče posredovati njihovim potomcem občutek slovenske
nacionalne pripadnosti.

V današnji družbi je individualizacija posameznika postavljena v
ospredje, medtem ko so sorodniške mreže, družina in prijatelji pod¬
vrženi tveganjem ter spremembam (Dremelj 2003). Družina se mora
tem spremembam in novim življenjskim razmeram prilagoditi, da
lahko ohranja lastno kontinuiteto (Minuchin v Čačinovič-Vodrinčič
1998,157).

Družino se lahko ovrednoti kot simbolično povezavo in prostor, ki
ne presega le biološke narave; družina je predpogoj za gradnjo kul¬
ture, ker prav iz nje izhajajo posamezniki, ki sooblikujejo družbo in
potemtakem tudi kulturo (Bajzek 1997, 92). Ker se znotraj družine
odvijajo in reproducirajo odnosi, ki pogojujejo delovanje družbe,
se v sodobnih časih namenja pozornost mešanim zakonskim zve¬
zam (Sedmak 2002a, 39). Raziskave kažejo, da je pojav mešanih za¬
konskih zvez postal vidnejši trend po svetu, ki ni izjema niti med
slovenskimi priseljenci, posebno med njihovimi potomci. Sodobni
trendi upoštevajo mešane zakonske zveze kot eno od mnogih dru¬
žinskih oblik. Vendar se nekatere skupnosti takih družin bojijo,
ker mislijo, da bi to lahko pomenilo zmago prevladujoče oziroma
dominantne kulturne nad šibkejšo (Medvešček 2006, 66-67). V mo-

1. V diplomski nalogi se bom večkrat osredotočila na slovensko skupnost, zato
moram poudariti, da se vedno sklicujem na slovenske priseljence in njihove
potomce, ki spadajo v tretji val priseljevanja (Razen v primerih, ko je napisano,
da se govori o slovenski skupnosti prvega oziroma drugega vala priseljevanja).

34

DIPLOMSKA NALOGA

jem raziskovalnem primeru je šibkejša kultura slovensko ljudstvo
živeče v Argentini, ki je dan za dnem podvrženo asimilacijskim pro¬
cesom.

Cilj raziskave je ugotoviti, kako etnično heterogamne in homoga-
mne družine vplivajo na ohranjanje slovenske kulture v Argentini
in kakšno vlogo imajo znotraj slovenske skupnosti (v Argentini).
Pozornost sem namenila omenjeni problematiki, ker sem sama ar¬
gentinska Slovenka, ki se je vrnila v domovino svojih prednikov.
Sama cenim delo argentinskih Slovencev, ker nosim v sebi zaklad,
ki ga ne bi nikoli imela brez svoje družine in slovenske skupnosti.
Diplomska naloga je zgrajena tako, da po uvodnem poglavju sledi
teoretični in empirični del naloge. V teoretičnem delu bom oprede¬
lila ključne pojme za boljšo izpeljavo raziskovalnega dela, in sicer
bom pisala o pojmu družine in njenih funkcijah, identiteti, etnični
homogamiji in heterogamiji. Nadalje bom razložila proces sociali¬
zacije/inkulturacije ter postopek asimilacijskega procesa priseljen¬
cev, ki se morajo prilagoditi novemu okolju. Temu sledi zgodovinski
pregled prihoda Slovencev v Argentino, njihovo življenje in življe¬
nje njihovih potomcev ter razvoj slovenske skupnosti v tuji deželi.
Ta je podkrepljen s prikazom statističnih podatkov o prijavljenih
slovenskih in mešanih porokah ter rojstvih v slovenskih periodičnih
publikacijah. V raziskovalnem delu naloge bom najprej predstavi¬
la metodologijo dela in raziskovalna vprašanja. Nadaljevala bom s
prikazom rezultatov na osnovi opravljenih intervjujev s partnerji v
mešanih zakonskih zvezah in v etnično homogenih zakonskih zve¬
zah. Posegala bom v intimno sfero družin s slovenskimi koreninami
preko življenjskih zgodb zakonskih partnerjev, ki jo konstruirajo.
Nenazadnje sledi diskusija, v kateri bom presojala svoja raziskoval¬
na vprašanja, za tem pa zaključek.

3. OPREDELITEV KLJUČNIH POJMOV
3.1. DRUŽINA

Obstaja mnogo definicij za opredelitev pojma družine. Ključni pro¬
blem, ki ga izpostavi Renerjeva (2006,15) je ta, da je težko najti eno¬
tno definicijo, ki naj bi bila najbolj inkluzivna, razlikovalna in opera¬
tivna. Razlikovalna pomeni, da se pojem družine razlikuje od dru-

35

DIPLOMSKA NALOGA

gih sorodstvenih pojmov, kot je lahko zakonska zveza. Inkluzivnost
se nanaša na to, da bo pojem družine vključeval vse možne oblike, v
katerih se lahko pojavi, torej mora biti nediskriminatoren. Nazadnje
operativnost poudarja to, da se enotni pojem lahko uporablja na
vseh področjih, in sicer na statističnem, raziskovalnem, socialnem
in političnem (Rener 2006,15).

Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE) pod¬
pira definicijo, ki je uporabna za popise prebivalstva ter razna sta¬
tistična raziskovanja oziroma namene. UNECE definira družino
takole: »Družino definiramo v ožjem smislu kot jedrno družino, to
sta dve osebi ali več oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so
med seboj povezane z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim
razmerjem« (Keilman v Rener 2006,15).

Znotraj sociološkega področja se v mnogih primerih poudarja sku¬
pna točka, daje za nastanek družine nujna dvogeneracijska skupnost
kot družbena institucija, ki je odgovorna za skrb za otroka ali otro¬
ke. To je razvidno v naslednji definiciji, ki jo je podala Organizacija
Združenih Narodov (OZN): »Družino predstavljajo vsaj en (odra¬
sel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/e in je kot taka (torej
kot družina) prepoznana v zakonodajah ali v običajih držav članic«
(Family: form and Functions v Rener 2006,16).

3.1.1 Vloga družine

Funkcije družine se skozi čas spreminjajo, a so nekatere od njih, v
večji ali manjši meri, ostale nespremenjene. Švabova (2006, 64) pra¬
vi, da sta dve še vedno temeljni funkciji družine v današnjih časih
zelo pomembni. Ti dve sta: socializacija otrok in psihična stabiliza¬
cija odraslih posameznikov. 2  Socializacija otrok pomeni družbeno-
-kulturno oblikovanje otrok na podlagi najpomembnejših vrednot in
norm, ki v določeni družbi veljajo in se prenašajo med posamezniki
in generacijami. Psihična stabilizacija odraslih osebnosti pomeni, da
mora družina nuditi in skrbeti za varnost ter čustveno podporo nje¬
nih članov (Filipčič 2002,17). 3

36

2. Funkciji izhajata iz Parsonove standardne teorije o nuklearni družini (Cheal v
Filipčič 2002, 24).

3. Skrb kot družinska funkcija je bistvena za pravilno delovanje družine v vsa¬
kodnevnem poteku (Švab 2003,1114).

DIPLOMSKA NALOGA

Družina ne samo da razvija percepcijo spolnih vlog njenih članov,
ki se od kulture do kulture razlikujejo, temveč zagotavlja tudi re¬
produkcijo za ohranjanje človeštva. Nekdaj je bila družina neločlji¬
vo povezana z ekonomsko sfero, saj je imela proizvodno funkcijo
(Sieder v Dremelj 2003, 152-153), sedaj pa ohranja le še potrošnjo
funkcijo. Podobno se dogaja z izobraževanjem in vzgojo otrok, saj
ti potekajo predvsem izven nje. Država je družini odvzela nekatere
funkcije, kot sta urejanje ekonomskega in izobraževalnega sistema
(Filipčič 2002,17-18). Spremembe so opazne tudi v preživljanju pro¬
stega časa, ki večinoma poteka v socialnih mrežah izven družine
(Flere 2003,127).

Družina je osnovna institucija zasebnega življenja, znotraj katere se
gradijo medosebni in čustveni odnosi, goji se solidarnost ter izposta¬
vi sistem vrednot, norm in pričakovanj, da se lahko ljudje vključijo
v družbo in v njej funkcionirajo (Ule in Rener v Dremelj 2003,152).

3.2 IDENTITETA

»Identiteta je minimalna socialna institucija, ki definira subjekt za
kompetentnega socialnega akterja. Omogoča socialno prepoznava¬
nje ali kake druge socialne enote kot identične skozi različne social¬
ne situacije. Je presečišče individualnega in družbenega, subjektiv¬
nega in objektivnega v in na subjektu. Identiteta tako postane social¬
ni označevalec osebe ali socialne enote« (Ule 2000,322).

Posameznik mora razviti odnos do drugih, da lahko sploh formira
lastno identiteto. Prav v tem vzajemen odnosu mu je dana osebno¬
stna identiteta 0užnič 1993, 106-107) in se mu potemtakem dodeli
tudi nek družbeni status (Lukšič-Hacin 1995, 93-94). Poleg tega po¬
sameznik, kije v interakciji z drugimi ljudmi, postane del določene/
ih skupnosti, kjer lahko razvija občutek skupinske identitete (Južnič
1993,140-141).

3.2.1 Etnična identiteta

Etnična identiteta je ena od možnih skupinskih identitet (Južnič
1993, 265). Etnična identiteta pokrije tri ključne pojme: etnija, nacija
in narod. Etnije se med seboj diferencirajo zaradi jezika, kulture, zgo¬
dovine, mitov in religije. Te se lahko preoblikujejo v narod, vendar
morajo zadevati tudi ideološke in politične zadeve. Nacija obsega
pojma narod in država, na tak način, da njuna povezava omogoča
obstoj nacionalne države, torej nacije (Lukšič-Hacin 1995,151-153).

DIPLOMSKA NALOGA

Etnična identiteta je družbeni konstrukt in je ne določa nobena bi¬
ološka determinanta (Razpotnik 2006, 240). Teritorij pripomore k
temu, da se pri etničnih skupinah ustali njihova »narava in kultura«.
Vezi v etničnih skupinah postanejo trdnejše zaradi izvorne kulture,
jezika ali religije, saj imajo integrirajočo vlogo. Etnične skupine so
lahko vezane na teritorij, ki ga imajo v spominu in so ga morale
zapustiti iz različnih razlogov (Flere 2003,103). 4

3.3 ETNIČNA HOMOGAMIJA IN HETEROGAMIJA

Zakonske zveze so lahko po njihovi sestavi etnično homogamne ali
etnično heterogamne. Etnično homogamijo Sedmakova definira ta¬
kole: ».. .opredeljuje tip zakonske zveze med partnerjema podobnih
karakteristik, je zloženka besed homos (isti) in gamos (zakon)«. Po
drugi strani opredeli tudi pojem etnične heterogamije: »...označuje¬
mo tiste vrste zakonskih zvez, ki prestopijo rasno, religiozno in/ali
kulturno začrtane meje skupin in potemtakem predstavljajo interza-
konske zveze« (Sedmak 2002a, 29). 5

Štrukelj je pri nas prva pisala o homogamnih in heterogamnih za¬
konskih zvezah, kar je prispevek za boljše razumevanje mešanih
in ne mešanih zakonskih zvez. Homogamna teorija pravi: »...da se
partnerji s podobnimi osebnostnimi, socialnimi, narodnostnimi zna¬
čilnostmi medsebojno bolj privlačijo, zaradi česar strmijo k sklepa¬
nju kulturno, socialno, rasno, religiozno in ekonomsko homogenih
oziroma homogamnih zakonov«. Po drugi strani se heterogamna
teorija glasi: »...da se nasprotja medsebojno privlačijo in da se po¬
temtakem posameznik, s ciljem zadovolji vrsto potreb, raje odloči za
nesličnega partnerja« (Štrukelj v Sedmak 2002a, 54).

Zakonske zveze so pogojene s strukturiranimi normativnimi in ne
normativnimi dejavniki. Normativni dejavniki se nanašajo na kul¬
turna, družbena in zgodovinska ozadja ter na prepustnost mej med

4. Te skupine so po definiciji diasporične etnične skupine (Flere 2003,103).

5. Obstaja več definicij za opredelitev pojma mešana zakonska zveza. Uporabila
bom preprostejšo definicijo, ki poudarja, da je pri mešanih zakonskih zvezah po¬
stavljena v ospredje »lingvistična, religiozna, nacionalna, rasna in /ali narodno¬
stna, različnost vključenih partnerjev« (Sedmak 2002a, 25). Sama sem uporabila
ožjo definicijo, ki med etnično mešane pare uvršča zgolj tiste partnerje, katerih
vsaj eden od staršev nima slovenskih korenin.

38

DIPLOMSKA NALOGA

različnimi etnijami na osnovi obstoječih pravil. Zakon endogamije
kot normativni dejavnik se nanaša na dovoljenje porok med pripa¬
dniki iste družbene skupine, in sicer znotraj klana, družbenega ra¬
zreda, družine, rasne, etnične ter religiozne pripadnosti. V naspro¬
tju s tem zakonom zakon eksogamije prepoveduje sklepanje porok
znotraj iste družbene oziroma socialne skupine (Sedmak 2002a 40-
41; Flere 2003,125).

Med nenormativne dejavnike se lahko umeščajo: kulturni dejavni¬
ki  (Sedmak 2002a), demografske spremenljivke  kot so starost, verska,
rasna in nacionalna pripadnost in socialno-ekonomski status,  ki vse¬
buje izobrazbo, poklic, družbeni ter ekonomski položaj (Štrukelj
v Sedmak 2002b, 35). Posebno pozornost pripisujejo tudi prostor¬
skim razmeram,  saj v mnogih primerih pogojujejo izbiro partnerja
(Sedmak 2002b, 36).

Ključna problematika pri obravnavi mešanih zakonskih zvez je
rezultat raziskav, ki se nagibajo k temu, da so ne mešane zakon¬
ske zveze stabilnejše in imajo manjšo stopnjo tveganja, da bi lahko
prišlo do ločitve (Gordon; Kalmijn v Sedmak 2002a, 57). Med par¬
tnerjema s sorodnim ozadjem je prisotna večja verjetnost, da ima¬
ta podoben pogled na svet in percepcijo življenja. Torej je realnost
enega partnerja verjetno tudi realnost drugega partnerja (Berger in
Luckmann v Sedmak 2002a, 56). Cerroni-Long in Cubi (v Sedmak
2006, 192) izpostavita, da medkulturna distanca povzroča stresne
situacije, toda v nasprotju s to predpostavko drugi avtorji menijo,
da na dejansko raven stresa vplivajo zunanji dejavniki, kot so od¬
nos in sprejetje primarne etnične skupine, družine ter širše sorodni-
ške mreže partnerjev (Parkman; Sawyer; Cerroni-Long; Romano;
Augustin; Waldren v Sedmak 2002a, 36). K pozitivni obravnavi me¬
šanih zakonov Maxwell (v Sedmak 2002a, 36) doda, da medkultur¬
no družinsko okolje prispeva k temu, da imajo člani teh družin večjo
stopnjo tolerantnosti do sprejetja drugih kultur.

4. PROCES SOCIALIZACIJE TER INKULTURACIJE

Inkulturacija je vezana na posameznikovo sprejemanje določene
kulture. Socializacija se nanaša na prilagajanje posameznika neki
družbi (Južnič 1989, 25).

39

DIPLOMSKA NALOGA

Procesa socializacije ter inkulturacije sta pomembna, ker ljudje v
njih formirajo svojo osebnost, spoznavajo družbene norme, izobli¬
kujejo svoja pričakovanja o življenju, pridobijo kulturne in delovne
navade, naučijo se izražanja čustev, mišljenja, govora, komunicira¬
nja, vrednotenja, itn. (Južnič v Lukšič-Hacin 1995, 98). Posameznik
ob rojstvu prihaja v novi svet s predispozicijami in s pomočjo ome¬
njenih procesov lahko postane družbeno in kulturno bitje (Lukšič-
Hacin 1995, 97; Lukšič-Hacin 1999, 59-60).

4.1 PRIMARNA IN SEKUNDARNA SOCIALIZACIJA

Primarna socializacija se odvija z ljudmi, ki so v otrokovem krogu v
prvih letih njegovega življenja, torej z družino. Čustvena navezanost
otroka na osebe, katere so jim zgled, privede do tega, da jih poskuša
oponašati. Otrok se identificira s pomembnimi Drugimi in oblikuje
svojo identiteto na zavedni in nezavedni ravni (Berger in Luckmann
v Lukšič-Hacin 1995,98-99). V primarni socializaciji je identiteta po¬
sameznika že delno oblikovana, zato se prevzeti vzorci, ki so močno
zasidrani v notranjem svetu otroka, ne morejo veliko spremeniti v
njegovem nadaljnjem razvoju (Lukšič-Hacin 1995, 98-100).

Otrok, ko vzpostavi stik s širšo družbo, je podvržen sekundarni so¬
cializaciji. Ponavadi se ta prične, ko začne hoditi v šolo ali v cerkev
oziroma je izpostavljen množičnim medijem. V tej fazi se posame¬
znik nauči pravil družbe, jih ponotranji ali zavrne na bolj instituci¬
onaliziran in normativen način (Žigon 1998, 24). Vezi med ljudmi
niso več zgolj čustvene, kot je bilo to v primarni socializaciji, temveč
potekajo na formalni in neosebni ravni ob prisotnosti visoke sto¬
pnje anonimnosti (Lukšič-Hacin 1995, 100-101; Lukšič-Hacin 1999,
60-61). 6

Socializacijski proces je kompleksen, tako kot pravita Berger in
Luckmann (1988,128): »Socializacija ni nikoli popolna in nikoli do¬
končana«.

4.2 POSLEDICE RAZHAJANJA MED PRIMARNO IN
SEKUNDARNO SOCIALIZACIJO

Sekundarna socializacija /inkulturacija je nadaljnja stopnja primar¬
ne socializacije/inkulturacije, zato je potrebno, da se obe fazi med

6. Anonimnost je značilna za sodobne družbe, kjer odnosi potekajo na neosebni
ravni (Lukšič-Hacin 1999,61).

40

DIPLOMSKA NALOGA

seboj prepletata in da sta si podobni, da ne bi prišlo do neravnovesij.
Potencialna možnost neravnovesja se pojavi pri otrocih priseljenskih
skupin, ko morajo začeti sekundarno socializacijo v tujem okolju ali
pri tistih, ki niso dokončali niti primarne socializacije v izvornem
okolju. V drugi generaciji priseljencev se pojavijo tudi razhajanja
med obema fazama socializacije, če otroci, že rojeni v novem okolju,
ohranijo izključno etnično identiteto izvornega kraja staršev, ne da
bi prevzeli kulturne in družbene vzorce novega okolja. Ti otroci trči¬
jo z dominantno kulturo, ko pričnejo sekundarno socializacijo, ker
jim je ta tuja (Lukšič-Hacin 1995,101-102).

Če je otrok podvržen spremembi okolja v primarni socializaciji,
lahko doživi čustvene krize, kajti v tej fazi razvije čustvene vezi in
postavi temelj svoje osebnosti. Ta se mora soočiti s procesi identi¬
fikacije, dezidentifikacije ter alternacije. 7  Po drugi strani, če otrok
spremeni okolje šele v procesu sekundarne socializacije, se lahko za¬
vestno odloča ter prepozna novo realnost ter relativnost domačega
in novega okolja, saj ima že, vsaj delno, oblikovano lastno identiteto.
Slednje lahko oblikuje pri posamezniku kozmopolitsko identiteto
(Berger in Luckmann v Lukšič-Hacin 1995, 102).

4.3 RESOCIALIZACIJA

Procesu resocializacije je izpostavljena prva generacija priseljencev.
Ker imajo že oblikovano svojo identiteto, so ob spremembi okolja
podvrženi procesu resocializacije (Žigon 1998, 24-25). Priseljenci, ki
želijo ohraniti svoje korenine in etnično pripadnost, se zaprejo vase
in razvijejo odpor do dominantne kulture, saj se želijo zaščititi pred
zunanjimi vplivi. Lahko se tudi zgodi ravno nasprotno, kjer se pri¬
seljenci prisilno ali delno resocializirajo in navežejo stik z dominan¬
tno družbo. Kot skrajna instanca se priseljenci dokončno asimilirajo
v novo okolje (Lukšič-Hacin 1995,102-103).

7. Travisiano (v Volarič 2001: 1042) definira alternacijo kot »spremembo brez
kompromitiranja esencialne kontinuitete v perspektivi... posameznik se razvija,
izgrajuje ali razvija na prej zastavljenem temelju«.

DIPLOMSKA NALOGA

5. STOPNJE ASIMILACIJSKEGA PROCESA

Najprej je potrebno opozoriti na razliko med akulturacijo in asimila¬
cijo. Sama procesa v obeh primerih preideta do popolnega vključeva¬
nja priseljenca v družbo, ampak akulturacija analizira proces iz kul¬
turnega vidika in asimiliacija iz družbenega (Lukšič-Hacin 1999,30).
Asimilacijski proces poteka v vzajemnem odnosu med pripadniki
dominantne ter inferiorne/priseljenske skupine. Obstaja več mode¬
lov asimilacijskega procesa. V nadaljevanju bo obrazložen model,
ki ga je sestavil Peter Klinar. Model se deli na dve glavni fazi. Prva
faza se nanaša na akomodacijo in adaptacijo priseljenca v dominan¬
tno družbo. Druga faza nadgrajuje prvo, v kateri se lahko razčleni
asimilacijski proces na več stopenj, ki jih lahko doseže priseljenec
(Lukšič-Hacin 1995, 74).

5.1 AKOMODACIJA IN ADAPTACIJA - INTEGRACIJA

Najprej se priseljenec in nova kultura srečata v dominantnem oko¬
lju. Pri akomodaciji se priseljenci skušajo prilagoditi vsaj v manj¬
ši meri novemu okolju. Tako priseljenci kot imigrantska družba se
skušajo izogniti konfliktom. Dominantna kultura in kultura prise¬
ljenca imata dve možni poti: ali se začnejo prepletati med seboj ali se
izpostavi »igra moči« med njima. Pri tem procesu so lahko pogaja¬
nja in komunikacija posredna, in sicer preko množičnih medijev ali
neposredna na primer, ko priseljenec komunicira direktno z ljudmi
prevladujoče kulture. Ta faza zajema predvsem zavestne spremem¬
be posameznika in poteka na ravni sekundarnih odnosov (Klinar
1976,137-141; Lukšič-Hacin 1995, 74-75).

Posameznik razvija odnos do druge kulture in jo ovrednoti.
Integracija ali adaptacija sledi, kadar imajo priseljenci zmožnost
ohraniti lastno kulturo in sprejeti kulturne vrednote in elemente
imigrantske družbe. Na tak način ima priseljenec možnost sprejeti
ali odklanjati kulturne vzorce novega okolja. 8  Integracija že posega
na raven primarnih odnosov (Klinar 1976, 137-141; Lukšič-Hacin
1995, 74-75; Žigon 1998, 32). 9

8. Kontraakulturacija je popolno odklanjanje dominantne družbe in kulture s strani
priseljenca ali potomca priseljenca (Lukšič-Hacin 1995,148).

9. Referenčne skupine se spreminjajo, viden je vpliv dominantne družbe na
priseljenca (Klinar 1976,155).

42

DIPLOMSKA NALOGA

5.2 AKULTURACIJA ALI KULTURNA ASIMILACIJA

Akulturacija ali kulturna asimilacija se začne, ko priseljenec sprejme
kulturne in vedenjske vzorce dominantne družbe. Pri tem je treba
upoštevati, da tuja kultura postane del priseljenca do določene mere,
saj so vidne spremembe na ravni sekundarnih odnosov. Priseljenec
že pozna in govori jezik imigrantske družbe, pozna način oblače¬
nja, obnašanja, vrednotni sistem, občutke, itn. Seveda te spremembe
s strani priseljenca niso enkratne in nekatere od teh zahtevajo več
časa kot druge. Klinar dopušča možnost, da z akulturacijo priseljen¬
ca ni dosežena asimilacija, kajti priseljenci v akulturaciji ne dosežejo
spremembe na ravni primarnih odnosov, niti ne pride do struktu¬
ralne asimilacije. Ta zadnja je višja stopnja asimilacijskega procesa
(Lukšič-Hacin 1995, 75). 10

5.3 VIŠJE STOPNJE ASIMILACIJSKEGA PROCESA

Višje stopnje asimilacijskega procesa so: strukturalna, identifikacij¬
ska in državljanska asimilacija ter amalgamacija.

Strukturalna asimilacija globoko posega v notranjost priseljenca in
na raven primarnih odnosov le tega. Priseljenci postanejo del imi¬
grantske družbe in ponotranjijo njen vrednotni sistem. Prav tako se
referenčne skupine priseljencev spremenijo, te niso več drugi prise¬
ljenci, temveč pripadniki dominantne družbe. K temu je treba doda¬
ti, daje identifikacijska asimilacija predpogoj za popolno struktural¬
no asimilacijo, ker posamezniki pri tej razvijajo identifikacijo z imi¬
grantsko družbo (Klinar 1976, 154-162; Lukšič-Hacin 1995, 76-77).

Amalgamacija je pojem, ki se nanaša na potomce, ki prihajajo iz me¬
šanega zakona. Ti otroci imajo »mešano kri«. V prvi generaciji pri¬
seljencev se ponavadi ne pojavi amalgamacija. V naslednjih gene¬
racijah je pogostejša, v kolikor imajo potomci priseljencev možnost
vključevanja v družbo (Gordon v Klinar 1976,156). Amalgamacija je

10. Na osnovi modela akulturacijskih stopenj Južniča je popolna akulturacija možna
le skozi več generacij. Prva generacija priseljencev velikokrat sanja o tem, da
se bo vrnila v rojstni kraj, zato v mnogih primerih odklanjajo tujo kulturo. Po¬
tomci priseljencev niso izpostavljeni spremembi okolja, zato ni nujno, da čutijo
isto navezanost na njihove izvorne korenine kot njihovi starši. Poleg tega so ti
pod stalnim večjim vplivom okolja, v katerem bivajo, kar vzpodbuja akulturacijo
(Južnič v Lukšič-Hacin 1995,148-149).

43

DIPLOMSKA NALOGA

v nekaterih primerih neizbežna, zato je treba upoštevati dejavnike,
kot so: stopnja etnične identitete priseljenca, geografske razmere ter
možnosti mobilnosti, število ljudi iste etnične pripadnosti v danem
okolju, predsodki, vrednote, etnocentrizem, rasizem, itn. (Klinar
1976, 156-157). Kljub temu, da se amalgamacijo lahko šteje kot viso¬
ko stopnjo asimilacije, to ne pomeni, da je ta popolnoma dosežena.
Popolna asimilacija se doseže, ko se posamezniki tudi identitetno in
strukturalno asimilirajo (Klinar 1976,159-161).

Pomembno je omeniti še državljansko asimilacijo: priseljenci so
priznani s strani države, priznajo se jim vse pravice ter imajo enak
politični status kot vsi državljani imigrantske družbe (Klinar 1976,
162-163; Lukšič-Hacin 1995, 77).

6. ZGODOVINSKI PREGLED EMIGRACIJE
SLOVENCEV V ARGENTINO

Argentina se je izkazala kot privlačna za Slovence, ki so morali iz
različnih razlogov zapustiti svojo domovino. Ima okoli 40 milijonov
prebivalcev in prav zaradi imigrantske zgodovine ima bogat kultur¬
ni pluralizem (Žigon 1998, 37).

Statistike o valih priseljevanja Slovencev v Argentino vsebujejo od¬
stopanja. Čeprav obstajajo arhivi iz tistih časov, ti niso dovolj za¬
nesljivi. Prihod Slovencev v Argentino se deli na tri glavne valove.
Slovencev je skupaj emigriralo v Argentino okvirno 30.000 (Sjekloča
2004, 81; Žigon 1998, 37). Po podatkih, ki mi jih je posredoval Urad
Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, 11
naj bi danes živelo v Argentini približno 25.000 Slovencev skupaj z
njihovimi potomci. Na osnovi Šjekločevih (2004, 82) opazovanj naj
bi danes živelo v Argentini manj kot 30.000 Slovencev ter njihovih
potomcev. V tabeli 5.1 je prikazano število slovenskih priseljencev,
ki so prihajali v Argentino ter število slovenskih družin po posame¬
znih obdobjih priseljevanja.

11. Po elektronski pošti sem poslala nekaj vprašanj na Urad Vlade Republike
Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu v zvezi s tretjim emigracijskim
valom. Odgovori na zastavljena vprašanja so dostopni pri meni, in sicer v arhivu
N.A.E.

44

DIPLOMSKA NALOGA

Tabela 5.1: Število slovenskih priseljencev in število družin po
posameznih obdobjih priseljevanja v Argentino 12

Vir: Sjekloča (2004, 81); Vombregar (2007,102);2igon (1998,37).

6.1 PRVI VAL PRISELJEVANJA SLOVENCEV V ARGENTINO

Prvi val priseljevanja se je pričel približno leta 1878, ko je Avstrija
v dogovoru z argentinskimi oblastmi pošiljala slovenske kmete, da
bi obdelovali argentinsko zemljo (Žigon 1998, 39). Ti bi se naseli¬
li v provinci Formosa in v zameno bi dobili 100 hektarjev zemlje
ter pomoč s strani argentinske države, da bi jim bil začetek lažji
(Rant 1998, 13). Le malo družin je prišlo do Formose, ker ta meji s
Paragvajem, kjer se je v tistem času razvijala vojna iz geografskih in
političnih razlogov (Žigon 1998, 39). Zato se je večina priseljencev
naselilo v provinco Entre Rios. V ta val se prištevajo tudi nekateri
priseljenci, ki so se posamezno naselili v provincah kot sta Mendoza
in San Luis (Rant 1998,13-39).

Priseljenci tega vala so se tako hitro asimilirali, daje druga generaci¬
ja delno ohranila navade in jezik, v tretji generaciji pa skoraj ni bilo
več sledi slovenskega porekla (Žigon 1998, 40).

6.2 DRUGI VAL PRISELJEVANJA SLOVENCEV
V ARGENTINO

Drugi val priseljevanja je bil najbolj množičen. Predvsem so bili to
kmetje in le malo izobražencev (Žigon 1998, 41). Večina jih je pri¬
hajala iz Primorske, saj so morali zapustiti svojo domovino, ker je
leta 1918 Italija prevzela ta predel. Primorci so bili nagnani zaradi

12. Nekateri avtorji menijo, da je v drugem valu priseljevanja emigriralo v Argen¬
tino med 25.000 in 30.000 Slovencev. Pri tem Sjekloča (2004, 79) opozarja, da ti
avtorji verjetno niso upoštevali vrnitve in reemigracije Slovencev. Zato domneva,
da neto število starih slovenskih priseljencev (prvi in drugi val priseljevanja) ne
presega 23.000 ljudi.

DIPLOMSKA NALOGA

fašizma in zaradi preseljevanja Italijanov na slovensko ozemlje (Rant
1998, 13-15). V Argentino so emigrirali tudi Prekmurci, Belokranjci,
Štajerci in drugi, a v manjšem številu kot Primorci (Sjekloča 2004,76).
Ustalili so se večinoma v Buenos Airesu, nekaj se jih je ustalilo tudi
v Rosariu, Cordobi in Mendozi (Žigon 1998, 41; Rant 1998,13-15).
Delo teh priseljencev za ohranitev slovenske kulture ni zanemar¬
ljivo. Izdajali so razne periodične publikacije in verska glasila,
kot so Duhovno življenje, glasilo Novi list, Slovenski tednik, idr.
(Žigon 1998, 41-42). Ustanovili so slovensko šolo, ki v sedanjosti
ne deluje več redno kot taka, vendar organizira tečaje slovenske¬
ga jezika. Ustanovili so društva, ki so bila politično opredeljena.
Najpomembnejša so bila Ljudski oder, Prosveta, Naš dom, Ivan
Cankar, Zarja in Triglav. Dandanes še delujeta Društvo prekmurcev
v Bernalu in društvo Triglav s sedežem v Buenos Airesu in v Rosariu
(Sjekloča 2004). Žigon (1998,49) pravi, da je asimilacija že imela mo¬
čan vpliv pri prvi priseljenski generaciji tega vala. Dandanes še zelo
malo pripadnikov tega vala govori slovenski jezik.

6.3 TRETJI VAL PRISELJEVANJA SLOVENCEV
V ARGENTINO

Argentina je bila po drugi svetovni vojni potrebna delovne sile za
njeno gospodarsko rast (Sjekloča 2004,169). Leta 1947 so začeli pri¬
hajati v Argentino prvi slovenski priseljenci iz političnih razlogov,
saj so bili ti proti komunističnemu režimu, ki je vladal v tistem času v
Sloveniji. V povojnem obdobju druge svetovne vojne je v Argentino
emigriralo približno 1.200 družin (prispel vsaj eden od staršev in
vsaj en od otrok). K družinam se prišteje še okoli 3.000 samskih lju¬
di. Naknadno, med leti 1953 in 1962, je prispelo v Argentino doda¬
tnih 260 ljudi, ki so imeli v Argentini sorodnike. Sklepa se, da je v
Argentino emigriralo okoli 7.000 povojnih priseljencev (Vombergar
2007,102).

Slovenci so se ob prihodu večinoma nastanili v »Hotel de
Inmigrantes« (Žigon 2001, 71-72), dokler si niso mogli sami priskr¬
beti kraja bivanja in najti službe. Predvsem so se naselili v glavnem
mestu province Buenos Airesa. Nekaj se jih je naselilo izven glav¬
nega mesta v krajih Miramar, La Plata, Mar del Plata, Chapadmalal
in Tandil. Poleg teh krajev so se naselili v drugih provincah kot so:
Misiones, Formosa, Santiago del Estero, Cordoba, Mendoza, Santa
Fe, San Luis, Neuquen, Rio Negro, Chubut in Ognjena zemlja (Rant
1998,17).

46

DIPLOMSKA NALOGA

Med temi priseljenci je bilo okvirno 150 izobraženih ljudi in 70 du¬
hovnikov (Horvat v Žigon 1998, 52). Slovenci so se izkazali kot de¬
lavni. Veliko žensk je opravljalo dela čistilke, moški pa so se zapo¬
slovali v gradbeništvu. Veliko priseljencev je zasebno delalo ali celo
ustanovilo lastna podjetja na področjih kot so mizarstvo, kmetijstvo,
gradnja, šiviljstvo, sodarstvo ali tesarstvo (Rant 1998,17).

Slovenski priseljenci so leta 1948 ustanovili Društvo Slovencev,
katero se je deset let za tem preimenovalo v Društvo Zedinjena
Slovenija. Ta je osrednja organizacija, ki koordinira delovanje osta¬
lih slovenskih organizacij (Žigon 1998,53). Slovenska Hiša v Buenos
Airesu je osrednja stavba, v kateri se nahaja Društvo Zedinjene
Slovenije, Slovensko dušno pastirstvo, Slovenska kulturna akci¬
ja, Zveza slovenskih mater in žena ter Slovenski srednješolski te¬
čaj Marka Bajuka. Poleg Slovenske hiše je zgrajena cerkev Marije
Pomagaj (Rant 1998).

Slovenski priseljenci so ustanovili 8 krajevnih domov v provinci
Buenos Aires in enega v provinci Mendoza. Poleg tega so ustanovili
tudi planinski stan v Barilochah v provinci Rio Negro ter slovensko
počitniško kolonijo dr. Rudolfa Hanželiča v provinci Cordobe, ki je
namenjena slovenskim družinam in otrokom (Žigon 1998,72; Žigon
2001, 79-84). Krajevni domovi so namenjeni temu, da imajo Slovenci
in njihovi potomci prostor, v katerem lahko gojijo svojo kulturo.
Domovi so strateško locirani, in sicer kjer je največja koncentracija
Slovencev oziroma njihovih potomcev. V domu ali v cerkvi, locirani
v neposredni bližini doma, se ob nedeljah mašujejo maše v sloven¬
skem jeziku. Po sveti maši je v domu skupni zajtrk. Vsak dom ima
lastno osnovno šolo, da jo lahko otroci obiskujejo, ki bivajo v bližini.
Slovenske osnovne šole potekajo ob sobotah zjutraj v istem študij¬
skem času, ko otroci obiskujejo argentinsko šolo.

V domovih delujejo folklorne skupine, pevski zbori, organizirana je
gledališka dejavnost, organizirajo se srečanja, kot so kosila in tom¬
bole, praznujejo se obletnice društva ter se organizirajo razna preda¬
vanja in okrogle mize. Mladi imajo navado, da se dobivajo ob petkih
zvečer v slovenskem domu, kjer se skupaj zabavajo in se ukvarjajo
s športom (Rant 1998). K temu je treba še dodati, da so mladi or¬
ganizirani v Slovensko dekliško organizacijo (SDO) in Slovensko
Fantovsko Zvezo (SFZ) z namenom, da bi se družili, ohranili slo¬
venske navade in vero. Organizirajo prireditve, ki se izvajajo v kra¬
jevnih domovih ali v Slovenski hiši.

47

DIPLOMSKA NALOGA

48

Slovenska skupnost je v skupnem delovanju dosegla pomembne
dosežke. Znotraj Našega doma San Justo deluje Mladinski pevski
zbor že od leta 1971 (Rant 1998, 529). Društvo Slovenska vas je v
neposredni bližine Hladnikovega doma zgradilo prvo slovensko
cerkev v Južni Ameriki z imenom Marija Kraljica (Rant 1998, 537;
Žigon 2001, 81). V Slovenski vasi je dobrodelna ustanova: dom za
ostarele z imenom Dom sv. Vincencija. Drugo slovensko zavetišče
z imenom Rožmanov dom se nahaja v San Justu. Zveza slovenskih
mater in žena je odgovorna za pomoč ljudem v stiski in izvaja soci¬
alna dela (Rant 1998, 570-571). Nazadnje je treba omeniti Slovenski
pevski zbor Gallus, ki so ga sestavili razni zbori, ki so nastali v be¬
gunskih taboriščih v Nemčiji in Italiji. Zbor se že nekaj let ne zbira
več (Vovk 2004, 38).

Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka (SSTRMB) se
izvaja ob sobotah popoldan, in sicer 20 sobot na leto. Tečaj traja 5
let. V vseh letih delovanja tečaja gaje dokončalo 1127 študentov, od
tega je 60 odstotkov deklet in 40 odstotkov fantov. Treba je opozoriti,
da dejansko več študentov obiskuje tečaj, a ga nekaterim ne uspe
dokončati. Ko so študentje v zadnjem letniku, gredo na absolventski
izlet. Najprej so hodili v Bariloche v Argentini, od leta 1991 pa hodijo
v Slovenijo za en mesec. Od leta 1999 študentje obiskujejo v Sloveniji
dvotedenski tečaj slovenskega jezika (Mizerit in drugi 2010,13-14).

Slovenska kulturna akcija (SKA) je kulturno društvo, ki je bilo usta¬
novljeno leta 1954. SKA je Rot (v Žigon 2001, 98) definiral takole:
»pospešuje in posreduje kulturne stvaritve, zlasti slovenske, in to
v krščanskem smislu«. SKA pokriva več področij: filozofijo, lite¬
raturo, teologijo, likovnost, naravoslovje, družbeno, zgodovinsko
ter glasbeno. Organizira razne kulturne prireditve in izdaja revijo
Meddobje ter častnik Glas Slovenske kulturne akcije (Žigon 2001,
98-99).

Na področju tiska in komunikacije so se Slovenci prav tako dobro or¬
ganizirali. Trenutno najbolj znane slovenske periodične publikacije
v Argentini so: tednik Svobodna Slovenija, verski tednik Oznanilo,
verska revija Duhovno Življenje ter njena priloga za otroke Božje
stezice. Slovenci so dobili tudi svoj prostor na radiu. Slovenski ra¬
dijski oddaji, ki delujeta neodvisno od Društva Zedinjene Slovenije,
sta: Slovenski kotiček in Okence v Slovenijo 13  (Žigon 2001, 94-97).

13. To zadnjo večinoma organizirajo potomci priseljencev iz drugega vala prese¬
ljevanja.

DIPLOMSKA NALOGA

Slika 5.1: Model ohranjanja etnične in politične identitete

Vir: Žigon (2001,162).

6.3.1 Dejavniki in okoliščine, ki so omogočile ohranitev sloven¬
ske kulture v Argentini

Žigon (2001, 160-164) je izoblikoval shemo (glej sliko 5.1), v kateri
so prikazani dejavniki in okoliščine, ki so prispevali k ohranitvi slo-

49

DIPLOMSKA NALOGA

venskosti v tuji deželi. Shema prikaže, daje vzrok izselitve (politični
razlog), motiviral izseljence, da ohranijo njihovo etnično identiteto.
Protikomunistična ideologija in vera sta najbolj prispevali, da se
Slovenci v tuji deželi organizirajo. Slovenske družine se ohranile
slovenske običaje, kulturne vzorce, jezik, zgodovino, prehranjeval¬
ne navade in glasbo ter v skupnem delovanju s slovenskimi organi¬
zacijami dosegle, da se občutek etnične pripadnosti prenaša iz roda
v rod. Potomec priseljencev, ki je vzgojen v slovenskem družinskem
vzdušju, je odgovoren, da se ohranja slovenskost čim dlje. Pri tem
je tudi treba upoštevati možnosti in zmožnosti priseljencev, in sicer
notranjo organiziranost, izobrazbeno strukturo, imigrantsko politi¬
ko Argentine, osebnostne lastnosti ter način prihoda v novo deželo
in poselitvena razporeditev.

Morda velja omeniti tudi »mit mučeništva«.Ta se nanaša na dejstvo,
da so slovenski priseljenci trpeli v vojnih in povojnih dogajanjih,
do take skrajne točke, da so morali zapustiti Slovenijo. Zato mora
zgodovina ostati v spominu. Po drugi strani mit vrnitve govori o
tem, da so se priseljenci mislili ustaliti v Argentini le za kratek čas,
zato hrepenenje po vrnitvi ostaja vedno latentno (Žigon 2001, 160-
164). Kljub temu, da se večina Slovencev ni imela možnosti vrniti v
rojstno domovino, so njihovo željo začeli uresničevati njihovi po¬
tomci.

7. STATISTIKE O DRUŽINAH S SLOVENSKIM POREKLOM
V ARGENTINI IZHAJAJOČIH IZ TRETJEGA VALA
PRISELJEVANJA

Kot je bilo že omenjeno, točni podatki o številu Slovencev v
Argentini ne obstajajo. Ljudje s slovenskimi koreninami iz tretje¬
ga pritoka objavijo poroke, rojstva, krste in smrti v revijah kot so
Oznanilo, Duhovno življenje in Svobodna Slovenija. Arhitekt Jure
Vombergar je v svojem prostem času veliko let namenil zbiranju po¬
datkov o družinah s slovenskim poreklom, živečih v Argentini. Zato
velja za strokovnjaka na tem področju. Predvsem se je osredotočil
na zbiranje podatkov o družinah, ki spadajo v tretji emigracijski val.
Ker so ti podatki zbrani na osnovi javljenih podatkov v omenjenih

DIPLOMSKA NALOGA

revijah ter iz drugih osebnih virov Vombergarja, ni mogoče natanč¬
no opredeliti, kolikšna so odstopanja prijav po posameznih letih.
Kljub temu so podatki zelo verjetno visoko zanesljivi.

Z arh. Juretom Vombergarjem sem se sestala v sredo, 1. decem¬
bra 2010, ob 16:00 uri. Pogovor je trajal približno tri ure. 14  Analiza
posredovanih statistik, ki temelji na mojih interpretacijah ter po¬
vezovanjih z zgodovinskimi dogodki, bo prikazana v naslednjih
poglavjih. 15

7.1 ETNIČNA HOMOGAMIJA IN HETEROGAMIJA SLO¬
VENSKIH PRISELJENCEV TER NJIHOVIH POTOMCEV
OD LETA 1947 DO LETA 2009

Graf 6.1 prikazuje število skupnih porok, ki je seštevek mešanih in
ne mešanih porok med Slovenci, po drugi strani pa število sloven¬
skih porok. Število prijavljenih porok tekom leta je variabilno. Na
osnovi števila prijavljenih porok je bila od leta 1948 do leta 1958 sto¬
pnja sklenjenih zakonskih zvez kar visoka. Po tem obdobju in do
leta 1974 je število upadalo ter se za tem ponovno povišalo do leta
1993 (izjemoma leti 1881 in 1990). Od leta 1994 naprej je število pri¬
javljenih porok ponovno znatno upadlo.

Razlogi za nihanja med spremenljivkami so razumljivi. Prva prise¬
ljenska generacija se je ob prihodu v Argentino poročala. Za tem
je število prijavljenih porok upadlo, ker so njihovi potomci morali
odrasti, da dosežejo primerno starost za sklenitev zakonske zveze.
Zato je vidna rast števila prijavljenih porok komaj po letu 1974. Po
letu 1994 število prijavljenih porok zopet upada, ker mora tretja pri¬
seljenska generacija odrasti.

14. Pogovor ni bil sneman. Zapis pogovora je dostopen v arhivu N.A.E.

15. Tabela, na osnovi katere so bili sestavljeni grafi, ki so prikazani v tem poglavju,
je v prilogi.

51

DIPLOMSKA NALOGA

Slika 6.1: Število porok slovenskih priseljencev in njihovih po¬
tomcev v Argentini od leta 1947 do leta 2009

—«—Poroke skupaj —»—Poroke slovenske

Vir: Vombergar (osebni arhiv).

Naslednji graf (glej graf 6.2) prikazuje, da se je visok odstotek skle¬
njenih zakonskih zvez izključno med Slovenci ohranil skoraj v celoti
do leta 1966. Od leta 1967 do leta 1977 opazimo rast mešanih za¬
konov. Razlog bi lahko bil večje število moških kot žensk. 16  Samski
moški, ki so želeli ustvariti lastno družino, so morali iskati svojo
partnerko drugje, in sicer v argentinskem okolju. Drug razlog bi lah¬
ko bil, da slovenski priseljenci niso razumeli kot problematično, da
bi se poročili z osebo, ki nima slovenskih korenin. Po dvajsetih letih
v Argentini so bili nekateri vsaj delno asimilirani, naučili so se jezika
in so lahko vzpostavili mreže socialnih odnosov znotraj dominan¬
tne družbe.

Od leta 1978 do leta 1987 je začela stopnja ne mešanih zakonov po¬
novno naraščati. V to obdobje spada druga priseljenska generacija,
ki naj bi imela visok občutek slovenske etnične identitete. Od leta
1987 pa je počasi število mešanih zakonov zopet začelo naraščati.
Najnižja stopnja prijavljenih etnično homogenih zakonskih zvez je
bila leta 2008 s samo 20 odstotkov od vseh prijavljenih porok, ki so
bile sklenjene v tistem letu. Najnižja stopnja prijavljenih mešanih

52

16; Iz političnih razlogov je v tem pritoku emigriralo v Argentino več fantov kot
deklet.

DIPLOMSKA NALOGA

zakonskih zvez je bila leta 1952 z 2 odstotkoma od vseh prijavljenih
porok, torej le ena od 44 prijavljenih porok.

Slika 6.2: Odstotek porok slovenskih priseljencev in njihovih po¬
tomcev v Argentini od leta 1947 do leta 2009

Trendna črta pripomore k ugotovitvi, da je stopnja ne mešanih za¬
konskih zvez upadla v takem razmerju, da se jih sklene vsako leto
v povprečju 1 odstotek manj. Povprečje slovenskih porok skozi ce¬
lotno obdobje 1948-2009 je 53 odstotkov glede na število porok vseh
Slovencev, živečih v Argentini.

7.2 NATALITETA SLOVENSKIH PRISELJENCEV TER
NJIHOVIH POTOMCEV

Tako kot je naraslo število porok v prvem desetletju ob prihodu pri¬
seljencev v Argentino, je naraslo tudi število rojstev. Od leta 1946 do
leta 1964 je razviden » baby-boom«.  Ko so Slovenci prišli v Argentino,
so prišli večinoma brez premoženja. Zanimivo je, da so kljub slabe¬
mu ekonomskemu položaju, imeli več otrok kot sedaj. V sodobnem
času so se prioritete spremenile, poudarjena je individualizacija po¬
sameznika in njegova realizacija na delovnem področju.

Graf 6.3 kaže, kako se je skozi čas spreminjala stopnja natalitete. Ob
prihodu v Argentino so samske in samski Slovenci iskali svojega
življenjskega partnerja, se poročali in imeli otroke. Poleg tega je v

53

DIPLOMSKA NALOGA

tujo deželo emigriralo veliko že formiranih družin z otroki. Visoka
stopnja rojstev se je ohranila do leta 1961. Leto, v katerem je bilo
največ rojstev, je bilo leta 1949 in 1955 z zabeleženimi 171 rojstvi.
Domnevalo bi se lahko, da je razlog visokega števila rojstev leta
1955 prihod »novega vala« slovenskih priseljencev, kateri so emi-
grirali v Argentino, da bi se ponovno srečali s svojimi sorodniki. 17

Slika 6.3: Število rojstev slovenskih potomcev na leto v Argentini
od leta 1948 do 2009

Vir: Vombergar (osebni arhiv).

Od leta 1962 do leta 1975 je vidno, da se je stopnja rojstev zmanjša¬
la, ker so morali otroci najprej odrasti, da bi lahko ustvarili lastno
družino. Ljudje, ki so imeli otroke v tem obdobju, bi lahko predvsem
bili tisti priseljenci, ki so se poročili z Argentinci, 18  saj je v tem obdo¬
bju razvidna višja stopnja mešanih zakonov.

17. Nekateri avtorji govorijo o četrtem valu priseljevanja, a se ga zaradi njegovega
premajhnega števila priseljencev upošteva kot del tretjega emigracijskega vala
(Sjekloča 2004,172).

18. Kljub temu, da ima mnogo slovenskih priseljencev in njihovih potomcev
argentinsko državljanstvo in so potemtakem tudi Argentinci, se pojem Argentinec
tekom diplomske naloge nanaša izključno na osebe, ki nimajo slovenskih korenin,
neodvisno od njenega narodnostnega porekla. To razlikovanje je uporabljeno
zgolj za hitrejšo analizo in interpretacijo rezultatov. To ne velja v primerih, ko
se sklicujem na pojem Argentinec v povezavi z občutkom slovenske nacionalne
pripadnosti.

54

DIPLOMSKA NALOGA

Po letu 1975 je začela stopati v zakonsko zvezo druga generacija
slovenskih priseljencev in je zato število prijavljenih rojstev do leta
1990 okrog 100 na leto. Po tem letu in do leta 2000 je število prijavlje¬
nih rojstev približno 80 na leto. V zadnjem desetletju pa je stopnja
prijavljenih rojstev strmo upadala. Pri tem se ne sme samo upošte¬
vati, da se je sestava družine glede števila članov zmanjšala, temveč
tudi, da je obdobje od 1990 do 2010 čas, v katerem odrašča tretja ge¬
neracija priseljencev, ki bo komaj v bližnji prihodnosti začela ustva¬
riti lastne družine.

Trendna črta kaže, da je stopnja rojstev v obdobju šestdesetih let v
povprečju upadala za 1,5 rojstev na leto. Stopnja sklenjenih porok se
je zmanjšala, tako kot število otrok na družino, kar je trend sodobnih
družb.

Jure Vombergar je napisal članek: »Poroke abiturjentov Srednje¬
šolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka s potomci Slovencev«.
Število abiturjentov, ki se je poročilo s slovenskimi vrstniki znotraj
ali izven tečaja znaša 403 ljudi. Ti so ustvarili 293 družin s povpreč¬
nim številom otrok na družino 2,60. Če primerjamo ta podatek s
povprečnim številom otrok, pridobljenim s podatki iz tabele (na
osnovi rojstev in število družin), ki je priložena kot priloga, lahko
ugotovimo, da razlika ni relevantna, saj je na osnovi te tabele pov¬
prečno število otrok na družino 2,69. Iz tega lahko ugotovimo, da
imajo slovenski pari, ki niso obiskovali tečaja in tisti Slovenci, ki so
sklenili zakonsko zvezo s partnerjem brez slovenskih korenin, neko¬
liko več otrok (Mizerit in drugi 2010, 72).

8. EMPIRIČNI DEL NALOGE

Raziskovalni del diplomske naloge je potekal v Argentini, in sicer v
glavnem mestu Buenos Aires med mesecem novembrom 2010 in ja¬
nuarjem 2011. Osredotočila sem se izključno na slovensko skupnost,
ki živi v Buenos Airesu, ker bi bilo v nasprotnem primeru vzorčenje
preobširno.

81  metodologija dela in vzorčenje

Metoda uporabljena pri empiričnem delu naloge je kvalitativna. Za
to metodo sem se odločila, ker sem ocenila, da je strukturiran inter¬
vjuji najprimernejši za raziskovanje teme moje diplomske naloge.

55

DIPLOMSKA NALOGA

Iztočnica za sestavljanje vzorčenja je bil moj širši družinski krog in
poznanstva. Ti intervjuvanci so me informirali o možnih parih, ki bi
bili pripravljeni sodelovati pri moji raziskavi. Potemtakem sem za
nadaljevanje raziskave uporabila metodo snežne kepe. Vzorčenje ni
bilo slučajno, saj sem hotela pridobiti čim več različnih življenjskih
izkušenj in primerov, dokler ne bi dosegla točke nasičenosti. Pri tem
sem upoštevala kredibilnost intervjuvancev in iskrenost odgovorov
na zastavljena vprašanja. Naj večji problem se je pojavil pri vpraša¬
njih glede partnerskih konfliktov, saj so bili respondenti malce zadr¬
žani, kar je najbrž razumljivo zaradi majhnosti skupnosti in dejstva,
da ji pripadam tudi sama.

Intervjuvala sem zakonske partnerje 11 družin. Od teh je bilo 6
etnično homogamnih družin in 5 etnično heterogamnih družin. V
štirih primerih sem imela možnost opraviti intervju zgolj z enim od
partnerjev, bodisi zaradi časovne omejenosti bodisi zaradi zakon¬
skega stana intervjuvanca. V dveh primerih sem opravila intervju z
obema partnerjema skupaj zaradi upoštevanja želje intervjuvancev.

V ostalih petih primerih so bili pogovori opravljeni z obema par¬
tnerjema in z vsakim posebej.

V pogovoru z intervjuvanci sem se prilagodila njihovim posame¬
znim življenjskim situacijam in če sem ocenila, da določena vpra¬
šanja niso primerna zaradi osebnih izkušenj intervjuvanca, sem jih
preskočila. Večina pogovorov je bilo posnetih, nekateri intervju¬
vanci pa so snemanje odklonili, zato sem si odgovore zapisovala. 19
Pogovori so trajali v povprečju eno uro in so večinoma potekali v
domu intervjuvancev, da bi se počutili bolj sproščeni pri odgovarja¬
nju. V štirih primerih so intervjuji potekali po telefonu. Nobeden iz¬
med ljudi, ki sem jih prosila za sodelovanje, ni zavrnil moje prošnje.
Za dopolnitev raziskave sem opravila še ekspertni intervju z du¬
hovnikom Francijem Cukjatijem, ki mi je podal strokovno mnenje o
pomenu etnično homogamnih in heterogamnih družin znotraj slo¬
venske skupnosti. Gospod Cukjati je dušni pastir dveh slovenskih
okrajev. Poleg tega uči verouk v slovenski šoli ter tesno sodeluje z
mladino, saj je njihov duhovni vodja.

56

19. Avdio posnetki in prepisani intervjuji so dostopni pri arhivu N.A.E.

DIPLOMSKA NALOGA

8.2 TEMELJNA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Postavila sem si nekaj temeljnih raziskovalnih vprašanj, ki jih bom s

pomočjo teoretičnega in empiričnega dela diplomske naloge preso¬
jala v nadaljevanju. Ta vprašanja so:

VI: Ali je občutek slovenske etnične identitete pri argentinskih
Slovencih tekom generacij postal šibkejši?

V2: Ali je bila slovenska skupnost nekdaj bolj zadržana do etnično
heterogamnih družin kot v sedanjosti?

V3: Ali otroci etnično homogenih družin bolje govorijo slovenski
jezik in se bolj zavzamejo za svojo slovensko identiteto?

V4: Ali družine, ki se oddaljijo od slovenske skupnosti, bolj izgu¬
bljajo občutek slovenskosti?

8.3 PODATKI INTERVJUVANCEV 20
8.3.1 Etnično homogamne družine

Tabela 7.1: Podatki o intervjuvancih iz etnično homogamnih družin 21

20. Kraj, datum, izvedba intervjujev (skupaj/posebej) in čas trajanja posameznih
intervjujev je priloženo v prilogi.

21. Ker je sodelovanje anonimno, so imena izmišljena.

57

DIPLOMSKA NALOGA

8.3.2 Etnično heterogamne družine

Tabela 7.2: Podatki o intervjuvancih iz etnično heterogamnih
družin

Verska pripadnost vseh intervjuvancev je katoliška, razen v
Andrejevem primeru (etnično homogamni par št. 2), ki trdi, da je
ateist, a je bil krščen, prejel sveto obhajilo ter sveto birmo. Vsi inter¬
vjuvanci so sklenili civilno in cerkveno poroko.

8.4 PRVI DEL: MULTIKULTURNOST IN OHRANITEV
SLOVENSKE KULTURE

8.4.1 Etnična samopodoba in občutek etnične pripadnosti
Slovencev v Argentini

Etnična samoopredelitev se med intervjuvanci zelo razlikuje. Jožica
(72 let), Marko (58 let), Štefka (66 let) in Franci (74 let) se počutijo
100 odstotno Slovenci. Mojca (58 let) in Alenka (56 let) se počuti¬
ta Slovenki skoraj v celoti, in sicer 90 odstotno. Intervjuvanci, ki se
opredeljujejo polovico Argentinci in polovico Slovenci so: Darinka
(29 let), Katja (30 let) in Andrej (54 let). Jernej (35 let) se čuti skoraj v
celoti Slovenec, a Slovenec, ki živi danes v Sloveniji in ne argentinski
Slovenec. Teja (48 let) pravi, da se počuti vsak dan bolj Slovenka.
Po drugi strani Jelka (50 let) meni, da se počuti v celoti Argentinka.
Nenazadnje se Pavel (29 let) čuti zelo Argentinec, vendar je po duhu
Slovenec, ker je del njegovega srca slovenski.

DIPLOMSKA NALOGA

Za  razliko od ostalih intervjuvancev, se Mateja etnično opredelju¬
je na naslednji način: »Na papirjih sem Argentinka, ker sem se v
Argentini rodila in ljubim argentinsko zemljo, ampak po srcu se ču¬
tim Slovenka« (Mateja 2010, 56 let).

Občutek etnične pripadnosti je višji pri prvi in drugi generaciji pri¬
seljencev, razen v Jelkinem primeru, ki se je v celoti asimilirala v
dominantno družbo. Prvi priseljenci so oblikovali svojo osebnost
v Sloveniji, potemtakem je verjetno, da čutijo pripadnost rojstne¬
mu okolju. Poleg tega prvi priseljenci v mnogo primerih niso znali
španskega jezika, bili so prostorsko naseljeni v bližini in so se dru¬
žili predvsem med seboj, da bi lažje preživeli in ohranili slovensko
kulturo. V drugi generaciji priseljencev je bil vpliv slovenskosti še
vedno močan. Slovenska skupnost je bila tisti čas strogo zadržana
do odstranjevanja meja med njimi in dominantno družbo, kar trdi
večina od intervjuvancev. Znotraj nje je prevladovala misel, da so
Slovenci drugačni, nekaj posebnega ali celo boljši od Argentincev.
Na osnovi etnične samoopredelitve intervjuvancev tretje priseljen¬
ske generacije je razvidna manjša stopnja občutka slovenskosti.
Poleg tega so ti bolj integrirani v dominantno družbo.

8.4.2 Ključni dejavniki za ohranitev slovenske kulture

Večina respondentov s slovenskim poreklom ni čutila, da je imela
identitetno krizo ter da je hotela kdaj opustiti slovenskost. Jelka se je
zavestno odločila, da bo opustila slovenske korenine. Teja in Mojca
sta čutili, da je bilo krizno obdobje, ko sta se oddaljili od njunih ko¬
renin, čeprav sta bila razloga v obeh primerih različna.

Pavel pravi o svoji slovenskosti in načinu ohranjanja slovenske kul¬
ture naslednje:

Zelo je važno ohraniti slovenske korenine, ker smo Slovenci; daleč od slo¬
venske dežele, ampak se čutimo Slovenci, na tak način, da smo verni lju¬
dje, da pridno delamo in da smo pošteni.  /.../ Meni se zdi, da Slovenci v
Argentini držijo skupaj, ker so veliko pretrpeli v vojni, držali  so se vere in
ljubezni do domovine. Zato mislim, da je slovenska skupnost v Argentini
zelo bogata in velika, ki še danes ohranja slovenske navade in slovenski
jezik  (Pavel 2010, 29 let).

Intervjuvanci so omenili dejavnike, ki pripomorejo k ohranjanju
slovenske kulture. Ti so vera, delo duhovnikov, vztrajnost in veli¬
ko žrtvovanja. Poleg teh dejavnikov sta Katja in Jožica še dodali:

59

DIPLOMSKA NALOGA

»Slovenska kultura se mora ohraniti, ker je nekaj, kar je del nas, jo nosimo v
naši krvi.  /.. ■./ Najpomembnejšo vlogo ima družina, da se ohrani slovenska
kultura. Poleg tega, da se že od malega govori slovenski jezik in bere sloven¬
ske knjige. Potem pa seje treba vključiti v slovensko skupnost, da se obogati
oziroma nadgradi, kar so nas starši naučili«  (Katja 2010,30 let). Jožica še
našteje: »Brez dvoma je ena od prvih reči družina, potem ostanejo druge
reči, ki jih človek ne vidi pri lastni družini, ampak pri drugih družinah ali
pri prejšnjih slovenskih priseljencih... ohranja se v pesmi, folklori, v jeziku
in v kuhinji«  0ožica 2010, 72 let).

8.4.3 Socialna opora

Socialna opora respondentov, ko zaidejo v težave, je v večini pri¬
merov najprej zakonski partner oziroma lastna družina, v drugih
primerih pa izvorna družina, duhovnik ali vera. Štefka je svojo so¬
cialno oporo opisala takole: »Najprej se obrnem na družino. Poleg
tega sva si s sosedo dobri prijateljici in si vedno pomagava... človek
se nasloni tudi na vero, ki za nas pomeni največ ter se priporočamo
molitvi« (Štefka 2010, 66 let).

8.4.4 Širitev socialnih mrež

Socialne mreže med intervjuvanci ne determinirajo njihove slo¬
venskosti. Nekateri intervjuvanci, ki se počutijo izključno Slovenci,
razvijajo svoje socialne mreže v argentinskem okolju, bodisi zaradi
službe bodisi zaradi prostorske oddaljenosti. Kljub okolju, v kate¬
rem se razvijajo socialne mreže intervjuvancev in so širše od zgolj
etničnih, velja, da se nekateri od njih počutijo bolj identificirani s
Slovenci, kot na primer v Jožičini situaciji. Katja širi svoje social¬
ne mreže tako: »Čutim, da imam dvojno identiteto. Že od male so
me starši vzgojili v slovenskem vzdušju in so bili bolj zadržani do
Argentincev. Ampak po drugi strani je neizbežno, da se vključujem
v argentinsko družbo, ker živim v Argentini. /... / Lahko postavim
ravnotežje med obema kulturama, čeprav se identificiram skoraj
bolj s slovensko kulturo« (Katja 2010, 30 let).

8.4.5 Sodelovanje in vključenost v slovensko skupnost

Slovenska skupnost v Argentini je za Slovence kraj gojenja in kraj
ohranjanja slovenske kulture. Slovenska skupnost je zelo razvita,
dobro organizirana in omogoča izpopolnjevanje posameznikov

60

DIPLOMSKA NALOGA

znotraj nje. Nekateri ljudje se oddaljijo od slovenske skupnosti in
še vedno ohranjajo slovenskost, toda če se posamezniki aktivno ali
vsaj pasivno udeležujejo dejavnosti slovenske skupnosti, bodo laž¬
je ohranili svoje etnično poreklo. Ljudje, ki sodelujejo s slovensko
skupnostjo, zagotovo čutijo v večji ali manjši meri čustveno nave¬
zanost na slovenskost. Vsi respondenti s slovenskim poreklom so
bili vsaj enkrat v določenem obdobju svojega življenja del sloven¬
ske skupnosti. Videti je, da vključenost v slovensko skupnost med
respondenti ne determinira stopnje občutka slovenske nacionalne
pripadnosti, saj se na primer Alenka pasivno udeležuje prireditev
in se počuti Slovenka ter je svojim otrokom posredovala slovensko
kulturo.

Stopnja vključenosti lahko variira glede na življenjske razmere vsa¬
kega posameznika. Respondentka opiše to situacijo na naslednji na¬
čin:

Stopnja občutka pripadnosti v slovensko skupnost se s časom spreminja.
Ta dogodek bi se lahko opisal s ponavljajočo Gausovo krivuljo: medtem ko
odraščaš, se stopnja občutka pripadnosti v slovensko skupnost krepi in se
doseže najvišja stopnja, ko se aktivno udeležuješ, si član odbora, sodeluješ
pri mladinskih dnevih... potem, ko se ustvariš družino in začneš delati, se
oddaljiš, ker enostavno nimaš časa. Prav v tem trenutku smo izpostavljeni
pomembni življenjski izbiri, saj se nekateri oddaljijo in se nikoli ne vrnejo.
Ko pa imaš otroke, ponovno bolj aktivno sodeluješ v skupnosti. Ta cikel je
logičen, saj je treba tudi drugim dati priložnost, da se razvijajo kot osebe
znotraj slovenske skupnosti in doživijo vse kar sem lahko jaz.  (Darinka
2010, 29 let).

Intervjuvanci menijo, da se s časom način ohranjanja slovenskosti
spreminja. Tudi smer razvijanja slovenske skupnosti se spreminja,
a še vedno ostane jasen cilj, torej želja po ohranitvi slovenskih kore¬
nin. Moč slovenske skupnosti sčasoma slabi. Nekateri respondenti
menijo, da bo slovenska skupnost čez nekaj generacij celo izginila in
bo ostal le spomin na slovenske korenine. Trije respondenti menijo,
da se bo slovenska skupnost institucionalizirala: »Po mojem mnenju
se bo slovenska šola institucionalizirala in bo priznana s strani ministrstva
za šolstvo kot dvojezična šola. Tako se bodo lahko otroci naučili slovenski
in španski jezik.  /.../ Mislim, da je logično, da bo imela slovenska skupnost
n bodočnosti šibkejše vezi. Dominantna kultura izvaja pritisk nad šibkejšo
in ta je tekom generacij vse večji. Zato je tudi občutek etnične pripadnosti
potomcev Slovencev manjši«  (Jernej 2010, 35 let).

61

DIPLOMSKA NALOGA

8.4.6 Prostorske in časovne razmere kot determinanta ohranjeva¬
nja slovenske kulture

Med prvimi slovenskimi priseljenci tretjega vala je obstajala pro¬
storska zgoščenost, saj so se naseljevali v bližini slovenskih do¬
mov. Dandanes služba in nov življenjski tempo pogojujeta čas in
kraj bivanja posameznikov. Kot pripoveduje Jelka, poročena z
Argentincem: »Razlogov, zaradi katerih sem se oddaljila od slovenske
skupnosti je veliko. Najprej sem se preselila v kraj, v katerem ni bilo no¬
benega slovenskega doma v bližini. Imela sem druge skrbi kot je vzgoja
mojih otrok, finančne težave, gradnjo hiše... enostavno nisem imela časa,
da bi hodila  z mojo družino v slovensko skupnost«  0elka 2010, 50 let).
Jernejeva starša sta oba potomca slovenskih priseljencev, a zaradi
prostorskih in časovnih zadreg ni mogel nadaljevati slovenske šole.
Poleg tega je njegova mama imela veliko dela z vzgojo njegovih bra¬
tov in sester, kar je otežilo, da bi svoje otroke naučila slovenski jezik.
Kljub temu, da Jernej in njegovi bratje in sestre ne govorijo sloven¬
skega jezika, so nosilci slovenskih vrednot in navad.

8.4.7 Vpliv partnerja brez slovenskih korenin na ohranjanje slo¬
venske kulture v družini

Na osnovi življenjskih pripovedi je v Jelkinem in Mojčinem pri¬
meru vplivalo na ohranjanje slovenske kulture, da sta poročeni z
Argentincem: »...moj mož ni imel interesa, da bi se moji otroci naučili
slovenski jezik, njemu je bilo vseeno. Nisem imela njegove podpore, zato je
bila na tem področju vsa odgovornost preložena name.  /.../ Mogoče, če bi
me spremljal, bi moji otroci danes govorili slovensko in poznali slovensko
kulturo, a tega ne morem trditi. Veliko dejavnikov je bilo, ki so vplivali na
mojo odločitev, da nisem prenesla slovensko kulturo na moje otroke«  (Jelka
2010, 50 let).

Jaz sem se poročila zaljubljena, ampak sem se za poroko zelo težko odlo¬
čila, ker je bil Argentinec. Čutila sem, kot da sem izdala moje korenine.
Moja vzgoja ni tolerirala, da bi se poročila z Argentincem. Ta situacija
je bila zelo boleča zame. Hotela sem izbrisati mojo kulturo, ker moj mož
ni slovenskega porekla. Moj edini izhod, ki sem ga v tistem času videla je
bil, da pozabim na svoje korenine in vzgajam svoje otroke v argentinskem
vzdušju, brez slovenskih običajev. Krivda je moja in mi je danes zelo žal,
še posebej, ker me moji otroci večkrat očitajo, da jih nisem naučila jezika
(Mojca 2010, 58 let).

62

DIPLOMSKA NALOGA

Tejin primer je nekoliko drugačen, saj mož ni imel nič proti temu, da
bi otroke naučila slovenskega jezika, a se je zaradi osebnih razlogov
in predsodkov odločila, da svojih otrok ne bo peljala v slovensko
skupnost in slovensko šolo, če se tam ne počutijo prijetno.

Po drugi strani sta Mateja in Pavel poročena z argentinskim par¬
tnerjem, ki sprejema njuno poreklo. Zato so se v njunih družinah
ohranile slovenske navade in slovenski jezik. Pavel pravi, da v
primeru mešanih zakonov ne sme biti vsa krivda glede ohranjanja
slovenskosti prelagana na argentinskega partnerja, temveč je treba
ovrednotiti tudi stopnjo občutka slovenskosti partnerja s sloven¬
skim poreklom.

8.4.8 Sprej emanje zakonskega partnerja brez slovenskih korenin
s strani slovenske skupnosti

Intervjuvanci s slovenskimi koreninami menijo, da je bilo pred pet¬
desetimi leti drugače. Meje med slovensko in argentinsko kulturo so
se sčasoma zmanjšale in kulturi sta se začeli prepletati. To pomeni,
daje slovenska skupnost v današnjem času strpnejša do etnično me¬
šanih parov kot nekdaj in so potemtakem ti pozitivno sprejeti. V tej
situaciji je pomembno analizirati, zakaj je sploh prišlo do sprememb
v smeri večje tolerantnosti do mešanih zakonov. Lojze je dobro opi¬
sal, zakaj je prišlo do tega:

Pred tridesetimi leti je bil odziv Slovencev do Argentincev kar negativen,
če so se ti hoteli infiltrirati v slovensko skupnost. Mislili so, da smo neka
grožnja za njih... Jaz se nisem veliko obremenjeval s tem. Sčasoma se je
ta odpor do ne pripadnikov slovenske kulture spremenil in je slovenska
skupnost postala bolj tolerantna. Živimo v Argentini in je neizogibno, da
se ne bi potomci slovenskih priseljencev poročili z Argentinci. Slovenska
skupnost je morala to sprejeti, ker bi se v nasprotnem primeru veliko ljudi
oddaljilo  (Lojze 2010, 49 let).

Tamara ni čutila nobene oblike diskriminacije s strani slovenske
skupnosti, ker ni Slovenka, prav nasprotno. Pravi, da so jo prijetno
sprejeli. Po drugi strani Karel meni, da je bil večkrat diskriminiran.
Tretja generacija priseljencev je bolj tolerantna do Argentincev, če¬
prav imajo nekateri še vedno mišljenje prve in druge priseljenske
generacije, in sicer da Argentinci škodujejo stabilnosti slovenske
skupnosti.

63

DIPLOMSKA NALOGA

8.4.9 Percepcija zakonskega partnerja brez slovenskih korenin
do slovenske skupnosti in slovenskosti

Argentinski partnerji, poročeni s slovenskim partnerjem, menijo,
da je slovenska skupnost kot taka nekaj dobrega. Tamara predvsem
ceni, da imajo člani slovenske skupnosti moralne vrednote, da so
verni in da držijo skupaj. Zato se v določeni meri čuti kot del sloven¬
skega naroda. Karel je nekaj let aktivno sodeloval v slovenski sku¬
pnosti. V njej se je dobro počutil in ima slovenske prijatelje, ampak
mu ni všeč, da so Slovenci zaprti in ga nekateri diskriminirajo, ker
je Argentinec. Nekateri Slovenci zaradi njega ne hodijo več v odbor,
katerega član je bil. Ker misli, da je osnovni cilj ohraniti slovenstvo,
se je odločil, da se bo od nje oddaljil. Poleg tega je želel več časa pre¬
življati s svojo družino.

Vsak narod ima svojo pozitivno in negativno plat. Lojze opiše to
situacijo na naslednji način: »Kljub neprijetnemu sprejemu mislim, da
je dobro, da se trudijo, da bi ohranili njihove korenine. Vsekakor bi morali
pomisliti na bližnje... ker želja po ohranitvi slovenske kulture slepi in lahko
povzroči, da se mnogo ljudi počuti prizadetih. Kljub temu, da so Slovenci
zaprt narod, so ohranili kulturo, kar veliko drugim narodom ni uspelo in to
je zelo cenjeno s strani Argentincev«  (Lojze, 49 let).

8.4.10 Posledice oddaljevanja od slovenske skupnosti in opušča¬
nje slovenskosti

Sodelovanje v slovenski skupnosti dan za dnem oživlja občutek
slovenske nacionalne pripadnosti, saj omogoča, da imajo posame¬
zniki svoje poreklo vedno v zavesti. Nekateri ljudje se oddaljijo od
slovenske skupnosti. Pri njih je treba upoštevati različne okoliščine,
saj oddaljevanje nujno ne pomeni, da se ne počutijo Slovenci. Jelka
je poročena z argentinskim partnerjem tako kot njena sestra Mojca.
Obe sta se oddaljili od slovenske skupnosti in svojim otrokom nista
posredovali slovenstva. Mojci je žal, Jelki pa ne, kar je razvidno v
naslednji pripovedi:

Ni mi žal, da sem se oddaljila od slovenske skupnosti. Vesela sem z dru¬
žino, ki jo imam in kakšne temeljne ima. Moram pa priznati, da če imam
priložnost, mi je všeč hoditi na slovenske prireditve, ker  so zelo zanimive,
in zabavne, a to se zgodi redkokdaj.

Moram pa reči, da na primer moja sestra, ki se je poročila z Argentincem,
ima dandanes domotožje in mislim, da ji je žal, ker ni ohranila slovenske
kulture ter njeni otroci ne govorijo slovensko. Mesto in teža slovenske
kulture v življenju posameznika je stvar njega samega. Pri sestri je opa¬
zno, da ima občutek krivde in hrepeni po slovenski skupnosti, ker pogosto

DIPLOMSKA NALOGA

hodi na slovenske prireditve, ohranja slovenske prehranjevalne navade ter
po dvajsetih letih njeni otroci hodijo na tečaj slovenskega jezika, ki ga
organizira Filozofska fakulteta, tukaj v Buenos Airesu. Nekateri ljudje se
po dolgem času, ko se starajo, želijo vrniti k njihovim koreninam  (Jelka
2010, 50 let).

Kljub temu, da se je ta situacija pojavila pri pripovedi intervjuvanke
iz mešanega zakona, ne izključuje, da se to lahko zgodi tudi pri ne
mešanih zakonih. Andrej pravi, da je mnogo ne mešanih parov, ki
ne hodijo v slovensko skupnost in se odločijo, da svojim otrokom ne
bodo posredovali slovenske etnične identitete.

Mojca se ne sooča samo z občutkom krivde, da svojim otrokom ni
posredovala slovenske kulture, temveč tudi z očitki njenih otrok, da
tega ni storila. Njeni otroci so se popolnoma asimilirali v argentin¬
sko kulturo, čeprav so seznanjeni s svojim poreklom.

8.4.11 Strpnost dominantne kulture do manjšinske skupine

Argentina je kozmopolitska družba, zato je razmeroma strpna do
drugih kultur. Vsi respondenti s slovenskim poreklom so dejali, da
niso čutili diskriminacije s strani prevladujoče kulture. Bili so pozi¬
tivno sprejeti, cenjeni in sočustvovani. Razen v Alenkinem prime¬
ru, ki je o diskriminaciji dejala naslednje: »Mogoče prej ja, ko sem bila
majhna, ampak jaz se tega nisem zavedela. Ce pomislim za nazaj, so me
nekateri diskriminirali zaradi jezika, ker smo govorili med Slovenci sloven¬
sko... To je pravzaprav neolikano, ker smo kar po slovensko govorili tudi,
če so bili zraven Argentinci. Mislim, da smo mi slabo ravnali, zato so tudi
oni slabo reagirali. Od takrat se nikoli več nisem počutila diskriminirana«
(Alenka 2010, 58 let).

Nekateri respondenti so pripovedovali, da so se Argentinci iz njih
ob prihodu v vrtec norčevali, ker niso znali dobro španskega jezika.
Enemu od intervjuvanjec so zaradi njegovih korenin v srednji šoli
izmislili vzdevek, vendar intervjuvanci v splošnem tega niso obču¬
tili kot diskriminacijo.

8-5 DRUGI DEL: DRUŽINA IN PARTNERSKI ODNOS
8-5.1 Generacijsko razlikovanje med izvorno in lastno družino

Vzgoja ne obsega samo kulture, temveč tudi vrednote. Vsi respon¬
denti so posredovali svojim otrokom slovensko vzgojo, v večji ali
manjši meri, razen Jelke in Mojce. Respondenti so vzgajali na enak

65

DIPLOMSKA NALOGA

način, kot so bili vzgojeni sami, le na enem področju so očitne spre¬
membe. Intervjuvanci so omenili, da je bila vzgoja njihovih staršev
bolj stroga in da njihovi starši niso izražali čustev niti z dejanji niti z
besedami. Posamezniki, ki so postavljeni v starševsko vlogo v lastni
družini pravijo, da je znotraj te več komunikacije in čustvene pod¬
pore kot pri njihovi izvorni družini.

8.5.2 Izbira partnerja

Izbira partnerja je pogojena z družbenimi in kulturnimi okolišči¬
nami, vendar je v veliki meri tudi povsem subjektivna zadeva.
Nekateri intervjuvanci, poročeni s slovenskim partnerjem, pravijo,
da so si vedno želeli slovenskega partnerja oziroma, da niti pomislili
niso na možnost, da bi se poročili s partnerjem druge narodnosti.
Slovenci, poročeni s partnerjem brez slovenskih korenin, so izjavlja¬
li, da so se poročili iz ljubezni, neodvisno od narodne pripadnosti
partnerja. Mateja je o pogostosti pojava mešanih zakonov povedala
naslednje: »Sedaj je več mešanih zakonov... v moji generaciji so se
pari začeli mešati in so se poročali zaradi ljubezni. Mislim, da je bilo
prej drugače. Prejšnja generacija priseljencev, ne samo Slovencev,
tudi Italijani in Judi, ki so prišli iz Evrope, so se skušali poročati med
seboj... niti ne zaradi ljubezni, ampak ker so bili iste narodnosti...
kar je pomagalo, da se ohrani narod« (Mateja 2010, 56 let).

Nekateri respondenti menijo, da na izbiro partnerja izven sloven¬
ske skupnosti vpliva to, da se Slovenci preveč poznajo med seboj
ter da jih je veliko že v sorodu. Poleg tega, da je dandanes ljubezen
glavni dejavnik za izbiro partnerja. Nekaterim Slovencem se je slo¬
venska skupnost zamerila ali se ne počutijo prijetno znotraj nje in
se oddaljijo. Domnevamo lahko, da je delovanje skupnosti podob¬
no idealtipskemu »gemeinschaftu«, kjer je veliko socialne opore in
družbene kohezije, a tudi veliko nadzora in moralnih sankcij, kar
marsikomu ne ustreza. K temu je treba še dodati, da je dominantna
kultura strpna do drugih kultur in ceni Slovence, kar pripomore k
izbiri partnerja izven slovenske skupnosti. 22

22. Omenjeni razlogi, ki vplivajo na izbiro partnerja, imajo direktno povezavo
z asimilacijskimi procesi, ki so podrobneje opisani v poglavju: Višje stopnje
asimilacijskega procesa.

DIPLOMSKA NALOGA

8.5.3 Družina kot temelj ohranjevanja slovenskosti

Pomen družine kot dejavnika ohranjanja izvorne kulture je lahko
zelo različen. Jelka v svoji lastni družini ni ohranila slovenskosti.
Mojca je vsaj preko kuhinje ohranila del slovenstva. V Tejini dru¬
žini -poleg prehranjevalnih navad-, imajo njeni otroci in mož stik s
slovensko skupnostjo ter prijatelje v tem krogu, čeprav ne govorijo
slovenskega jezika. Njen mož se ne počuti Slovenec in njeni otroci
se počutijo v večji meri Argentinci, ker niso dobili slovenske vzgoje.
Ostali respondenti s slovenskimi koreninami so povedali, da pri njih
doma, in sicer v njihovi izvorni in lastni družini, prevladuje sloven¬
ska kultura. V večini primerov je imel pomen slovenske kulture in
običajev večjo težo pri izvorni družini kot pa pri lastni. Marko je
še dodal, da so razlike tudi glede na občutenja slovenske kulture
znotraj družine:

Menim, da starejši otroci, tako jaz kot tudi starejši sin v moji izvorni dru¬
žini in moja starejša hčerka sva bolj ostala pri slovenskih koreninah kot
na primer moj mlajši brat ali moja mlajša hčerka. Na primer ona se je bolj
utopila v argentinsko družbo in tako tudi veliko običajev in navad prinesla
s seboj domov. Tako znotraj družine nastanejo razlike in mlajši otroci čutijo
v manjši meri slovenskost kot starejši... vseeno mislim, da pri nas doma
prevladuje slovenska kultura  (Marko 2010, 58 let).

8.5.4 Jezik kot indikator stopnje ohranjanja slovenske kulture

Slovenski jezik je ponavljajoči si spomin na slovenske korenine, zato
je za večino respondentov pomembno, da se govori doma slovenski
jezik. V vseh intervjuvanih družinah se je slovenski jezik ohranil,
razen v Jelkini, Mojčini in Tejini družini, ki so poročene z argentin¬
skim partnerjem. 23

Za Matejo je ohranitev slovenskega jezika ključna: »To je ena resni¬
ca... tam kjer umre jezik, umre vse. Dokler bo slovenska skupnost imela
slovensko govorico, bo jo to držalo naprej. Potem pa bo vse ugašalo kot ena
sveča... jezik združuje«  (Mateja 2010, 56 let).

Jernej meni, da ni nujne povezanosti med govorjenjem sloven¬
skega jezika in ohranjanjem slovenskih navad. Pri njegovi izvorni

23. Ugotovitve, ki bodo v nadaljevanju izpostavljene, ne držijo za družine, v katerih
se ni ohranil slovenski jezik.

67

DIPLOMSKA NALOGA

družini so ohranili navade, ampak ne jezika in čuti, da je vseeno no¬
silec slovenskih vrednot ter se počuti Slovenec. Z ženo se pogovarja
večinoma v španskem jeziku, a razume slovensko. O določenih te¬
mah se pogovarjata v slovenskem jeziku, kot na primer o denarju
ali, če vidita koga sumljivega ter se zato počutita v nevarnosti.
Glede na odgovore respondentov ima v vseh družinah slovenski
jezik večjo težo. V večini primerov se doma pogovarjajo samo v slo¬
venskem jeziku ali mešajo slovenščino s španščino.

Dejstvo je, da je vključevanje v slovensko skupnost lažje, če se govo¬
ri slovenski jezik. Starši, ki želijo, da njihovi otroci obiskujejo sloven¬
sko šolo, morajo že od rojstva skrbeti, da bodo njihovi otroci govorili
slovensko. Tisti otroci, ki ne govorijo slovenskega jezika, lahko obi¬
skujejo slovensko šolo, ki je namenjena začetnikom.

Večina slovenskih intervjuvancev se ob srečanju z osebo s sloven¬
skimi koreninami ponavadi pogovarja slovensko. Če intervjuvanec
sreča starejšo osebo, se pogovarja z njo v slovenskem jeziku, če sreča
sovrstnika ali mladostnika je jezik pogovora odvisen do primera do
primera.

Tamara, ki ima leto dni starega otroka, se zaveda, kako pomembno
je govoriti slovenski jezik. Sama bo začela obiskovati tečaj sloven¬
skega jezika, da bo lahko pomagala svojemu otroku v slovenski šoli
in da njen mož ne bi prevzel vsega bremena. Pri tem je treba upošte¬
vati, da njen mož zaradi službenih obveznosti ne more veliko časa
preživeti z otrokom in ga slovensko učiti. Tamara zato pelje otroka
na obisk k tašči, da bi bil čim več časa v stiku s slovenskim jezikom.

8.5.5 Partnerski odnos in konflikti v zakonski zvezi

'S

Na osnovi povedanih življenjskih zgodb se konflikti pojavijo v vsaki
zakonski zvezi, neodvisno od kulturnega porekla. Seveda pa etnič¬
no homogamne družine nimajo težav na področju kulture, kot jih
imajo nekatere etnično heterogamne družine, a to ne pomeni, da te¬
žav nimajo, temveč so te druge narave.

Mešani pari se na kulturnem področju skušajo prilagoditi. V vseh
primerih so se intervjuvanci uspešno prilagodili med seboj. Teja na
kulturnem področju ni imela partnerskih konfliktov, pri njej doma
sta se prepletali obe kulturi in je prišlo do ravnotežja med njima. V
Mojčini in Jelkini družini je imela večjo težo argentinska kultura.
Skupna točka vseh intervjuvancev iz mešanih zakonskih zvez je ta,

DIPLOMSKA NALOGA

da je partner s slovenskimi koreninami manj čustven oziroma ču¬
stveno ekspresiven kot argentinski partner.

Na področju delitve vlog so opazne razlike med družinami. Današnji
časi terjajo, da morata oba partnerja delati, kajti finančni razlogi to
zahtevajo. V družinah, kjer oba partnerja delata, si delita gospodinj¬
ska opravila, razen v Matejini situaciji, ki meni, da je gospodinjsko
delo delo ženske. Alenka in Mojca opravljata izključno gospodinj¬
sko delo in nista zaposleni. Tamara in Katja trenutno opravljata delo
gospodinje in vzgajata otroke, zato ne hodita v službo, vendar se
nameravata zaposliti, ko bodo otroci zrasli. V zadnjem opisanem
primeru jima njuna soproga pomagata pri gospodinjskih opravilih.
Kot sem že omenila, intervjuvanci niso želeli podrobneje razpravlja¬
ti o konfliktih v svojih družinah, zato sem njihove želje upoštevala.
Domnevam, da je bilo temu tako zaradi majhnosti slovenske sku¬
pnosti in medsebojnega poznavanja, kar vpliva na večjo zadržanost.

8.5.6 Sprejemanja družine s slovenskimi koreninami člana brez
njih

Na osnovi življenjskih zgodb intervjuvancev je družina partnerja
brez slovenskih korenin sprejela partnerja s slovenskimi koreninami
brez nobenih zadržkov ali predsodkov.

V Tamarinem primeru jo je družina njenega soproga pozitivno spre¬
jela. Po drugi strani sta Lojze in Karel imela težave z družino njunih
žena, saj ju ti družini na začetku nista hoteli sprejeti. Sčasoma se je
situacija spremenila in sedaj imajo dobre odnose. Pomembno je iz¬
postaviti, da Tamarin partner spada pod tretjo priseljensko genera¬
cijo, Karel in Lojze pa imata partnerke druge priseljenske generacije.
To pomeni, da so bile pred nekaj leti ali vsaj v tistem času slovenska
skupnost in slovenske družine bolj zadržane do Argentincev.

8.5.7 Vpliv mešanih zakonov na ohranjanje slovenske kulture

Potomci so tisti, ki skrbijo za ohranitev kulture, kajti brez njih se vse
izgubi. Pojav mešanih zakonov je dejstvo, ki ga je treba sprejeti kot
naraven pojav v sodobnih časih. Najprej je treba pozabiti na pred¬
sodke in se prilagoditi neizbežnim sodobnim razmeram: »Argentinci
imajo svoje dobre in slabe lastnosti tako kot mi Slovenci. Za sobivanje s
človekom, ki ima drugo narodnost, je pomembno, kako se te razlike uje-
ma jo.  /.../ Ko se izgubijo predsodki, je asimilacija bolj možna in naravna«
(Marko 2010, 58 let).

69

DIPLOMSKA NALOGA

Vsi intervjuvanci se strinjajo s tem, da mešane zakonske zveze do
določene mere negativno vplivajo na ohranitev slovenske kulture.
Če obstaja povezava med ohranitvijo slovenske kulture in mešano
oziroma ne mešano zakonsko zvezo, le-ta ni absolutna, saj je treba
najprej upoštevati subjektivno doživljanje slovenskosti partnerja s
slovenskimi koreninami. Seveda je treba poudariti, da se v družini,
kjer nista oba starša Slovenca, govori slovenski jezik v manjši meri,
kar vpliva na doživljanje slovenskosti. V družinah, kjer mama nima
slovenskih korenin, se težje ohrani slovenska kultura in jezik, ker
le ta preživlja več časa z otroki. Darinka o tem pravi: »Partnerja sta
odgovorna za to, da se ohrani slovenska kultura. Ce je mama Argentinka
mislim, da je težje, da se otrok nauči jezik, kajti ta preživi več časa  z
otrokom kot oče. Vsekakor pa je odvisno od slovenskega partnerja ali se
ohrani kultura in v kolikšni merijo doživlja kot del njega«  (Darinka 2010,
30 let).

Nazadnje bi rada izpostavila še skupne točke intervjuvancev v zve¬
zi z mešanimi zakoni, in sicer da se veliko argentinskih partnerjev,
ki so poročeni s Slovenci, uspešno vključi v slovensko skupnost.
Intervjuvanci menijo, da se Argentinski partner moškega spola
hitreje prilagodi slovenski skupnosti kot partner ženskega spola.
Ženske se hitreje počutijo izključene, ker ne znajo jezika ali čutijo lju¬
bosumje do moževih korenin. Mešane zakonske zveze se bistveno
bolj trudijo, da bi ohranile slovensko kulturo, če jim je to v interesu.
V nadaljevanju je Katjina izjava, ki opiše vpliv mešanih zakonskih
zvez na ohranjanje slovenskosti:

Mešani pari so kar dobro sprejeti v slovensko skupnost. Po drugi strani se
partner, brez slovenskih korenin, če mu je v interesu, kar dobro vključi v
slovensko skupnost. Nekateri od teh se bolj zavzemajo za slovenskost kot
Slovenci sami. Tako kot obstajajo taki primeri, obstajajo tudi drugi, kjer
se za slovenskost ne zavzemajo, bodisi mešan par, bodisi ne mešan par.
Mislim, da mešani zakoni vplivajo na ohranjanje slovenske kulture do do¬
ločene mere,kar pa je odvisno od primera do primera. Otroci iz mešanih za¬
konov se mogoče težje integrirajo v skupnost in včasih, ker jim je tako težko,
razvijejo odpor do skupnosti ter vanjo ne hodijo več. To se dogaja tudi pri
otrocih iz ne mešanih zakonskih zvez... nekateri otroci iz mešanih zakonov
se počutijo bolj Slovenci kot kakšni, ki imajo oba starša slovenskega porekla.
Otrokom iz ne mešanih družin je slovenskost naravna danost, medtem ko
se otroci iz mešanih družin borijo, da bi ponotranjili njihovo slovenskost
(Katja 2010, 30 let).

DIPLOMSKA NALOGA

9. DISKUSIJA

Empirični del naloge vsebuje bogato predstavo subjektivnih doži¬
vljanj intervjuvancev. Tekom raziskave se je izkazalo, da je bila iz¬
brana kvalitativna metoda, in sicer strukturiran intervju, primerna.
Zaradi izbire primerne metode so bili rezultati raziskave tudi zado¬
voljivi. Spoznanje načina doživljanja slovenskosti intervjuvancev je
izrednega pomena, saj kaže na smernice razvijanja slovenske sku¬
pnosti v Argentini. Seveda pa ugotovitve raziskave ne morem po¬
splošiti na celo slovensko skupnost, saj izbrana metodologija dela
ni kvantitativne narave. Želela sem namreč še bolj pridobiti čim več
informacij o preučevanem pojavu.

Prvo zastavljeno raziskovalno vprašanje se je glasilo tako: Ali je ob¬
čutek slovenske etnične identitete pri argentinskih Slovencih tekom
generacij postal šibkejši? Etnična samoopredelitev intervjuvancev
se razlikuje med generacijami. Opazno je, da je tekom generacij ob¬
čutek slovenskosti med respondenti postal šibkejši. Jelka, ki je pri¬
padnica druge priseljenske generaciji, se je popolnoma asimilirala v
dominantno družbo in se ne čuti Slovenka.

Na to vpliva mnogo dejavnikov, čeprav je konec koncev to stvar
osebne izbire. Duhovnik Franci Cukjati je v ekspertnem intervjuju
povedal, da je viden vpliv ne samo argentinske družbe na slovensko
skupnost, marveč tudi družbe kot celote. Sodobne slovenske dru¬
žine v mnogih primerih ne čutijo več v tolikšni meri cilja, ki so ga
imeli njihovi predniki. Namesto ohranjanje slovenskosti so si lju¬
dje iz mlajših generacij izbrali druge cilje, zato je težje dobiti dobre
usposobljene učitelje, ki bi otrokom posredovali slovensko kulturo
in občutek slovenske nacionalne pripadnosti. Potomci družin, kjer
se ne goji slovenskost,ne bodo cenili bogastva slovenske kulture in
potemtakem je ne bodo čutili del njih. Tisti, ki ne čuti slovenstva kot
del sebe, se bo od njega neizbežno oddaljil.

Prva slovenska priseljenska generacija je imela ponotranjeno slo¬
vensko identiteto, saj je bila Slovenija njihova rojstna domovina
ter so tam preživeli del njihovega življenja. Slovenski priseljenci so
mislili, da bodo v tujini le za kratek čas. Ob prihodu v Argentino
jih velika večina ni znala španskega jezika, zato so si medsebojno
pomagali in se družili med seboj. Poleg tega, ker je mnogo ljudi za¬
pustilo Slovenijo iz političnih razlogov, sta hrepenenje in domotožje
po lastnem narodu močnejša. Druga generacija priseljencev je bila
še vedno pod močnim vplivom prve generacije priseljencev. Iz tega

DIPLOMSKA NALOGA

je razvidno, da je med intervjuvanci vidna visoka stopnja občutka
slovenskosti in se zato etnično samoopredelijo bolj Slovenci kot
Argentinci. Tretja generacija priseljencev je izpostavljena sodobnim
trendom: realizacija posameznika je postavljena na prvo mesto, teh¬
nološki napredki in globalizacija omogočajo, da se socialne mreže
med ljudmi širijo. Ta generacija je že bolj vključena v dominantno
družbo. Nekdaj so bile meje med slovensko skupnostjo in Argentinci
bolj jasno začrtane. Po mnenju intervjuvancev ni za pričakovati, da
bo tretja generacija priseljencev čutila isto navezanost na rojstno do¬
movino njihovih staršev oziroma starih staršev, saj ta nima spomina
nanjo, temveč jo pozna le iz pripovedi o njej.

Drugo raziskovalno vprašanje se nanaša na to, ali je bila slovenska
skupnost nekdaj bolj zadržana do heterogamnih družin. Vsi respon-
denti menijo, da je bila nekdaj slovenska skupnost bolj nestrpna do
mešanih zakonskih zvez. Strah pred tem, da bi se slovenskost »po¬
slabšala«, je bil zelo močan in zaradi tega je bila slovenska skupnost
bolj zaprta, kot je sedaj. Po mnenju večina intervjuvancev glavna iz¬
bira partnerja ni več pogojena s tem, da mora imeti iste korenine. V
sodobnih časih ima izbira partnerja na emocionalni ravni večjo težo.

Dejstvo je, da je pojav mešanih zakonih postal pogostejši v današnjih
časih. Statistike kažejo, da je na osnovi vseh prijavljenih zakonskih
zvez v slovenski skupnosti od tega 47 odstotkov mešanih zakon¬
skih zvez. Vprašanje je, ali ima to res direktno povezavo in nega¬
tivno vpliva na obstoj slovenske skupnosti. Na osnovi opravljenih
intervjujev sem presodila, da za intervjuvance mešani zakoni niso
ključni faktor ohranjanja slovenskosti. Če se partner brez slovenskih
korenin strinja, da se otroka vzgaja v slovenski kulturi, lahko to okre¬
pi ohranjanje slovenskosti, medtem ko nestrinjanje partnerja lahko
vodi do izgube občutka slovenskosti pri otrocih. Intervjuvanci me¬
nijo, da se v mešanih zakonih, kjer mama nima slovenskih korenin,
težje ohrani slovenskost, saj je mama tista, ki največ časa preživlja
z otrokom. Tiste družine, ki jim je mar, poskrbijo zato, da je otrok
v kontaktu s slovensko kulturo in jezikom, bodisi s pomočjo starih
staršev s slovenskim poreklom bodisi z intenzivnejšo udeležbo v
slovenskih domovih. Franci Cukjati meni, da je mnogo partnerjev
brez slovenskih korenin, ki cenijo slovensko skupnost. V njej vidijo
pozitivne lastnosti in vrednote, ki v sodobnih časih primanjkujejo in
cenijo bogastvo kulture. Iz tega razloga jih mnogo aktivno sodeluje
in želi, da njihovi otroci odraščajo v tem, zdravem okolju in da se
72 naučijo slovenski jezik.

DIPLOMSKA NALOGA

Naslednje raziskovalno vprašanje je: Ali otroci etnično homogenih
družin bolje govorijo slovenski jezik in se bolj zavzemajo za svojo
slovensko identiteto? Intervjuvanci menijo, da za otroke iz meša¬
nih družin ni nujno, da govorijo slovenski jezik slabše. V nekate¬
rih primerih ga govorijo celo boljše od otrok iz homogenih družin.
Dandanes so vse družine podvržene tveganjem, bodisi heteroga-
mne bodisi homogamne. Franci Cukjati poudarja, da je predvsem
pomembno, da se govori slovenski jezik doma, bere slovenske knji¬
ge in da otroci obiskujejo slovensko šolo. Problem ni v sestavi dru¬
žine, ampak v preživljanju veliko časa mladih izven nje. S stalnim
izpostavljanjem mladih dominantni družbi se bogati španski bese¬
dni zaklad in se slovenski slabša. Nekateri respondenti menijo, da se
lahko slovenstvo vseeno ohrani, četudi se doma ne govori slovenski
jezik Drugi pa trdijo, da so rizične družine tiste, ki slovenskega jezi¬
ka ne ohranjajo, saj preko jezika ostaja spomin slovenstva živ.
Intervjuvanci pravijo, da so starši iz mešanih zakonov v mnogih
primerih bistveno bolj vztrajni pri ohranjanju slovenskega jezika in
slovenstva, Ti pari se namreč dan za dnem borijo, da bi slovenstvo
ostalo v živem spominu. Temu je tako, ker argentinskim partnerjem
slovenstvo ni neka samoumevna realnost, kot je to značilnost ho-
mogamnih slovenskih družin. Poleg tega Cukjati še dodaja, da se v
obdobjih identitetnih kriz slovenstva otrok iz mešanih parov, veli¬
kokrat pojavi večja podpora ter spodbuda s strani njihovih staršev,
da ne bi zapustili slovenskega kroga.

Zadnje raziskovalno vprašanje je bilo, ali družine, ki se oddaljijo od
slovenske skupnosti, bolj izgubijo občutek slovenskosti. Po mnenju
intervjuvancev aktivna udeležba v slovenski skupnosti zagotovo
vpliva na lažje ohranjanje slovenskosti, saj so v tem okolju z ljudmi,
ki imajo skupno željo po nadaljevanju slovenske tradicije.

Življenjska obdobja posameznikov usmerjajo njihove poti, zato so
v določenih fazah večkrat udeleženi pri slovenskih prireditvah ali
aktivno sodelujejo v slovenski skupnosti. Na primer posameznik v
času otroštva in mladosti lahko veliko časa preživi v slovenski sku¬
pnosti, kajti to življenjsko obdobje to dopušča. Odrasle osebe imajo
druge skrbi, kot je služba ali ustvarjanje družine. Odrasli se ponava¬
di vrnejo v slovensko skupnost, ko začnejo njihovi otroci obiskovati
slovensko osnovno šolo. Četudi iz osebnih razlogov nimajo vsi mo¬
žnosti redno obiskovati slovenskih domov, se trudijo, da bi v njiho¬
vih življenjih ostala slovenska nacionalna identiteta živa, če jim je to
v interesu.

73

DIPLOMSKA NALOGA

10. SKLEP

Povojna slovenska politična emigracija se je uspešno adaptirala na
novo kulturo in okolje. Pred nekaj desetletji je bila do vključevanje v
novo okolje malce zadržana, vendar so meje med obema kulturama
začele izginjati. Povojni priseljenci so namreč upali, da se bodo kma¬
lu vrnili v njihovo rojstno domovino, toda to se ni zgodilo. Slovend
so bili delavni in vztrajni, poleg tega je bilo med njimi veliko duhov¬
nikov in izobražencev, ki so spodbujali, da se organizirajo in ohra¬
njajo svojo kulturo. Delo argentinskih Slovencev je izjemno, saj že
več kot pol stoletja ohranjajo slovenskost. Dejstvo je, da je pri njih
občutek slovenske nacionalne pripadnosti zelo močan kljub temu,
da je na osnovi opravljenih intervjujih opazno, da je tekom generacij
občutek pripadnosti postal šibkejši.

Slovenska skupnost je ustanovila društvo z imenom Društvo
Zedinjenja Slovenija, katera usklajuje delovanje slovenskih orga¬
nizacij, društev in domov v Argentini. Med drugim so ustanovili
tudi več krajevnih domov, osnovno slovensko šolo in slovenski sre¬
dnješolski tečaj, kulturno društvo Slovenska katoliška akcija, dve
dobrodelni ustanovi, idr. Argentinski Slovenci se trudijo, da bi ohra¬
nili slovenske navade, zato imajo folklorne skupine, pevske zbore,
izdajajo več periodičnih publikacij ter imajo svojo radijsko oddajo.
Slovenska skupnost nudi svojim članom odlične pogoje, da bi lah¬
ko ohranili in obogatili dediščino, ki so jim pustili njihovi predniki.
Vendar potrebuje člane, ki so pripravljeni sodelovati in se žrtvovati,
da se bo slovenskost čim dlje ohranila. Ljudem, ki se oddaljijo od
slovenske skupnosti, bo bistveno težje posredovati slovenske prin¬
cipe njihovim potomcem.

Družina je usodna za vzgojo in osebnostno rast njenih članov. Ze
v primarni socializaciji morajo otroci ponotranjiti moralna načela
in kulturne vzorce, ki jih bodo vodili skozi lastno življenjsko pot.
Družina je torej temeljna institucija, ki bo njihovim članom dala
podlago za gojenje slovenstva, zato sem svoje diplomsko dela po¬
svetila pojavu mešanih zakonskih zvez v slovenski skupnosti, saj
je število teh v zadnjih desetletjih naraslo. Vse življenjske zgodbe
intervjuvancev se med seboj razlikujejo, saj si vsak posameznik za¬
črta svojo pot na edinstven način. Intervjuvanci s slovenskim pore¬
klom imajo skupno točko, da nosijo v sebi zaklad slovenskosti in
je le od njih odvisno, kako ga bodo izkoristili. Intervjuvanci brez
slovenskih korenin poročeni s partnerjem s slovenskimi koreninami

74

DIPLOMSKA NALOGA

so odgovorni tudi za ohranjanje slovenskosti, saj je družina glavni
steber, v katerem se bo občutek slovenskosti gojil ali ne. Nazadnje
bi moje diplomsko delo zaključila z Matejinimi besedami, s katerimi
razloži svoj pogled na ohranjanje slovenske kulture danes: »V naši
generaciji je bila slovenska kultura zelo pomembna in upoštevana.
Zdaj, po šestdesetih letih, je ohranjanje slovenskosti nekaj osebnega
in predvsem odvisno od tega, kako partnerja v zakonski zveri čutita
slovenstvo... nobeden namreč ne more posredovati svojim otrokom
to, kar ne čuti v svojem srcu« (Mateja 2010, 56 let).

11. LITERATURA

1. Alenka. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 11. december.

2. — 2011. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 18. januar.

3. Andrej. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 27. november.

4. Bajzek, Jože. 1997. Od skupine k skupnosti.  Ljubljana: Inštitut
Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigi-
eno.

5. Berger, Peter in Thomas Luchmann. 1988. Družbena konstrukcija
realnosti.  Ljubljana: Cankarjeva založba.

6. Cukjati, Franci. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 17. de¬
cember.

7. Mizerit, Tone, Jure Vombergar, Neda Vesel Dolenc, Tonči Vesel,
Nuška Belič Draksler, Mimi Vesel, Marta Petelin in Erika Indihar.
2010. Brošura: Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka-
Zlati jubilej.  Buenos Aires: SSTRMB in Urad Republike Slovenije
za Slovence v zamejstvu in po svetu.

8 - Čačinovič-Vodrinčič, Gabi. 1998. Psihologija družine.  Ljubljana:
Znanstveno publicistično središče.

9 - Darinka. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 19. december.

10. Dremelj, Polona. 2003. Sorodstvene vezi kot vir socialne opore
posameznikov. Družboslovne razprave  XIX (43): 149-170.

11. Filipčič, Katja. 2002. Nasilje v družini.  Ljubljana: Bonex.

12. Flere, Segej. 2003. Sociologija.  Maribor: Pravna fakulteta.

13. Franci. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 27. november.

14. Jelka. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 1. december.

15. Jernej. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 19. december.

16. Mateja. 2010a. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 29. november.

75

DIPLOMSKA NALOGA

17. — 2010b. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 13. december.

18. Medvešek, Mojca. 2006. Stiki/odnosi med pripadniki »novih«
etničnih manjšin v Sloveniji. Teorija in praksa  43 (1-2): 62-86.

19. Milharčič Hladnik, Mirjam. 2009. Moje misli so bile pri vas
doma. V Krila migracij: po meri življenjskih zgodb,  ur. Mirjam
Milharčič Hladnik in Jernej Mlekuž, 23-58. Ljubljana: ZRC
SAZU.

20. Mojca. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 11. december.

21. Pavel. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 29. november.

22. Rant, Jože. 1998. Zbornik dela v zvestobi in ljubezni 1948-1998.
Buenos Aires: Svobodna Slovenija.

23. Razpotnik, Špela. 2006. Etnična samoopredelitev potomcev pri¬
seljencev, socialno ekonomski status in nasilje. Revija za krimina¬
listiko in kriminologijo  57 (3): 240-247.

24. Rener, Tanja. 2006. Težave s pojmom družine. V Družine in
družinsko življenje v Sloveniji,  ur. Vida Rožac-Darovec in Darko
Darovec, 13-26. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno¬
raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo
za Južno primorsko.

25. Sedmak, Mateja. 2002a. Kri in kultura.  Koper: Zgodovinsko dru¬
štvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče.

26. — 2002b. Etnčno mešane zakonske zveze kot oblika medkul¬
turnega soočenja: primer Slovenske Istre. Družboslovne razprave
XVIII (39); 35-57.

27. — 2006. Etnično mešani pari in družine: izziv za socialno delo.
Socialno delo  45 (3-4): 189-195.

28. Sjekloča, Marko. 2004. Cez morje v pozabo.  Celje: Fit media.

29. Štefka. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 27. november.

30. Švab, Alenka. 2003. Skrb med delom in družino. Teorija in praksa
40 (6); 1112-1126.

31. — 2006. Družinske spremembe. V Družine in družinsko življe¬
nje v Sloveniji,  ur. Vida Rožac-Darovec in Darko Darovec, 63-
88. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno
središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za Južno pri¬
morsko.

32. Tamara. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 29. november.

33. Teja. 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 27. november.

34. Ule Nastran, Mirjana. 2000. Sodobne identitete v vrtincu diskurzov.
Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

DIPLOMSKA NALOGA

35. Vombergar, Jure. 2007. Ob 60-letnici začetka prihajanja sloven¬
skih beguncev v Argentino. Krščanska revija za duhovnost in kul¬
turo  XXXVI (342/343): 102-109.

36. — 2010. Intervju z avtorico. Buenos Aires, 1. december.

37. Volarič, Ariana. 2001. Znanstveni pregledi na spreobrnitev a al¬
ternativne religije. Teorija in praksa  38 (6): 1037-1057.

38. Vovk, Joži. 2004. Južna Amerika-Argentina: slovenska zboro¬
vska glasba in njen vpliv na ohranjanje etnične identitete med
Slovenci v Argentini. Naši zbori  54 (1-2): 38-41.

39. Žigon, Zvone. 1998. Otroci dveh domovin.  Ljubljana: ZRC SAZU.

40. — 2001. Iz spomina v prihodnost.  Ljubljana: ZRC SAZU.

PRILOGA C:

Tabela o številu prijavljenih porok, rojstev in smrti

Slovenskih priseljencev ter njihovih potomcev v Argentini

od leta 1948 do leta 2009

77

DIPLOMSKA NALOGA

Vir:Vombergar (podatki iz osebnega arhiva).

Primerjava mortalitete in natalitete je nemogoča, saj ne bi bila zane¬
sljiva. Vombergar je v intervjuju opozoril, da so v številu smrti po
posameznih letih vključeni tudi umrli, ki spadajo v prvi oziroma
drugi emigracijski val.

SEZNAM KRATIC

SDO Slovenska dekliška organizacija
SFZ Slovenska fantovska zveza
SKA Slovenska kulturna akcija

SSTRMB Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka
UNECE Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo

78

INTERVJU

KATICA CUKJATI

ALEKSANDER IGLIČAR

Mag. Aleksander Igličar je leta
1992 magistriral na Ekonomski fa¬
kulteti Univerze v Ljubljani. Na po¬
dročju računovodstva ima dolgoletne
poslovne in predavateljske izkušnje
predvsem na področju finančnega
računovodstva. .Na začetku svoje
poklicne poti je bil asistent za raču¬
novodstvo na Ekonomski fakulteti
v Ljubljani, nato je bil dolga leta za¬
poslen v družbi Iskraemeco, d.d.,
Kranj, zadnjih pet let kot član uprave
zadolžen za finance, računovodstvo
in kontroling. Leta 2006 je bil izvršil¬
ni direktor računovodstva v družbi
Merkur, d.d. oktobra 2006 pa se je vr¬
nil na Ekonomsko fakulteto, kjer je bil najprej vodja CISEF, centra za
poslovno izpopolnjevanje in svetovanje na Ekonomski fakulteti, od
novembra 2009 pa je višji predavatelj za računovodstvo.

Aleksander Igličar je soavtor odmevne knjige Računovodstvo
za managerje, ki je prvič izšla leta 1997, druga dopolnjena izdaja pa
je izšla septembra 2011. Obe izdaji je založila GV Založba iz Ljublja¬
ne v zbirki Manager. Je soavtor več učbenikov za računovodstvo, ki
so študijsko gradivo na Ekonomski fakulteti in Fakulteti za upravo
Univerze v Ljubljani.

Bil je predavatelj in programski vodja na številnih seminarjih iz
računovodstva, tako razpisanih kot za zaključne skupine iz posame¬
znih podjetij. Slušatelji zlasti cenijo njegovo sposobnost povezova¬
nja teoretičnih spoznanj s pridobljenimi praktičnimi izkušnjami ter
sposobnost posredovanja strokovnih računovodskih vsebin mana-
gerjem iz različnih področij in različnih vodstvenih nivojev.

MAG.

INTERVJU

Bil je vodja organizacijskega odbora praznovanja tisočletnice
rojstne vasi Godešič, ki je bilo v letu 2006, in v okviru katerega je
bilo pripravljenih preko 60 različnih prireditev, izdane pa so bile tri
obsežnejše knjige. Marca 2008 je bil izvoljen za predsednika Muzej¬
skega društva Škofja Loka.

Mag. Aleksander Igličar živi na Godešiču pri Škofji Loki, z ženo
Mileno, zdravnico ginekologinjo, imata pet otrok.

Cerkev sv. Miklavža, levo v ozadju Lubnik nad Škofjo Loko
(foto: France Stele)

80

Marjetka Dolinar

»HUDA JAMA 1«- kreda

Marjetka Dolinar
»HUDA JAMA 2« -kreda

INTERVJU

1) Živite na Godešiču pri Škofji Loki, kjer ste se tudi rodili, ka¬
kšni so vaši spomini na otroška in mladeniška leta?

Rojen sem leta 1962. Otroštvo sem preživljal na manjši kmetiji
očetovih staršev, po domače pri Tišlarjevih, na vasi Godešič, ki
ima danes okrog 650 prebivalcev. Oče Lojze je bil kot mizar za¬
poslen v podjetju Jelovica, mama Marta se je kot šivilja zaposlila
v podjetju Kroj, ko sem bil že šolar. Imam tri leta starejšega brata
Zdravka. Na kmetiji smo živeli skupaj s staro mamo Nežo in
starim očetom Janezom.

Iz otroštva se najbolj spominjam brezskrbnega igranja z vrstniki
v okolici kmetije in ob potokih pod vasjo ter seveda vključeva¬
nja v delo na kmetiji in na vrtu. V zelo lepem spominu imam
peš poti s sošolci do podružnične osnovne šole v sosednji vasi
Reteče, kjer sem končal prve štiri razrede, naslednje štiri pa na
matični osnovni šoli na Trati pri Škofji Loki. Menim, da so dolge
poti v šolo in še posebej iz šole (za starše velikokrat predolge)
dobro vplivale na oblikovanje odnosov z vrstniki in kar žal mi
je, da današnja mladina tega praviloma ni več deležna.
Gimnazijo sem obiskoval v Škofji Loki, kjer sem bil v razredu, v
katerem so prevladovali sošolci iz Poljanske doline. Vzpostavili
smo prijateljstva, ki jih gojimo še danes. Gimnazijska sošolka je
bila tudi žena Milena, s katero sva skupno pot začela na začetku
tretjega letnika.

2) Leta 1992 ste magistrirali na Ekonomski fakulteti Univerze v
Ljubljani, kako in zakaj ste se odločili za ta poklic?

Po končani gimnaziji sem se odločal med študijem zgodovine
in zemljepisa ter ekonomije. Za ekonomijo sem se odločil zaradi
boljše možnosti zaposlitve. Vesel sem, da sem se tako odločil, saj
mi je ekonomija poklic, zgodovina pa ostaja hobi, ki se v zadnjih
letih najbolj odraža skozi delovanje v Muzejskem društvu Ško¬
fja Loka.

3) Na področju finančnega računovodstva imate dolgoletne po¬
slovne in predavateljske izkušnje, bili ste zaposleni v družbi
Iskraemeco, d.d., Kranj in leta 2006 ste bili izvršilni direktor
računovodstva v družbi Merkur, d.d. Preobrat Slovenije na
vseh področjih se je poznal tudi na gospodarskem področju.

V čem so bile spremembe v primerjavi s poslovanjem pred g]

INTERVJU

osamosvojitvijo? Ali je bila težka prilagoditev privatnega
sektorja na nove razmere?

Ne bi rad ocenjeval na splošno, saj ima vsako podjetje svojo po¬
slovno pot, na katero pa vplivajo zunanji dejavniki, ki so se v
Sloveniji po spremembi političnega in gospodarskega sistema
seveda zelo spremenili. Ko gledam nazaj, sem hvaležen, da sem
sodeloval pri mnogih ključnih gospodarskih spremembah, pri
katerih sem pridobival pomembne izkušnje, ki so vplivale tudi
na mojo osebno rast. Še pred izdelavo diplomske naloge sem
se leta 1986 zaposlil kot komercialist v podjetju Iskra v Ljublja¬
ni. Deloval sem predvsem na področju Jugoslavije, kjer so bile
zelo dobrodošle izkušnje iz služenja vojaškega roka. Podjetje Is¬
kra je bilo tedaj eno največjih slovenskih podjetij, urejeno zelo
hierarhično, saj je bilo od mene kot komercialista do glavnega
direktorja kar sedem nivojev odločanja. Ugotovil sem, da tako
rigiden sistem ne nudi dobrih možnosti za strokovni razvoj,
zato sem se vrnil na Ekonomsko fakulteto, kjer sem bil štiri leta
asistent za računovodstvo in končal magistrski študij. Delo na
fakulteti mi je omogočalo, da sem se redno udeleževal protestov
proti sojenju četverici JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl) pred
vojaškim sodiščem na Roški cesti v Ljubljani in kasnejših zboro¬
vanj v Ljubljani, ki so privedle do padca enopartijskega sistema
in vzpostavitve večstrankarskega sistema z demokratično izvo¬
ljenim državnim zborom.

Ker me je bolj privlačilo delo v praksi, sem se leta 1992 zaposlil
v podjetju Iskraemeco v Kranju, kjer sem najprej vodil proces la¬
stninjena, nato bil direktor financ in računovodstva, od leta 1999
do 2004 pa član uprave za to področje. Iskraemeco je bil med
vodilnimi svetovnimi proizvajalci števcev za električno energi¬
jo, prodajali smo v več kot 70 držav po vsem svetu, v tujini smo
imeli okrog 20 hčerinskih podjetij. Največji trg je bila Nemčija,
števce pa smo prodajali tudi v Argentini, Kolumbiji in Brazili¬
ji. Po hitri smrti dolgoletnega direktorja Nika Bevka je prišlo v
podjetju do poslovnih težav in leta 2005 sem odšel v trgovsko
družbo Merkur, kjer sem bil direktor računovodstva.

Seveda so se s političnimi spremembami konec osemdesetih let
prejšnjega stoletja in z ustanovitvijo države Slovenije gospo¬
darske razmere za večino slovenskih podjetij zelo spremenile-
Z razpadom Jugoslavije so mnoga podjetja izgubila pomembne

82

INTERVJU

trge, ki pa jih je kar nekaj v dokaj kratkem času nadomestilo s
trgi v drugih državah. Podjetje Iskrameco je izpad jugoslovan¬
skega trga nadomestilo s pridobitvijo trga v nekdanji vzhodni
Nemčiji. Slovenskim podjetjem se je poznalo, da so že v času
Jugoslavije veliko poslovala na razvitih zahodnih trgih.

Na poslovanje slovenskih podjetij pa je zelo vplival proces la¬
stninskega preoblikovanja podjetij, ki se je pričel po letu 1992.
Slovenci smo izbrali t.i. vavčerski model lastninjenja, v katerem
so vsi državljani prejeli lastninske certifikate, ki so jih zamenjali
za delnice podjetij in vzajemnih skladov. Menim, da se je v pr¬
vem obdobju po lastninjenju preveč izpostavljal samo delničar¬
ski model s pomembno vlogo borze. V tem modelu so ljudje del¬
nice razumeli predvsem kot vrednostni papir, premalo pa so se
zavedali, da so lastniki podjetij in kaj to pomeni. Večina ljudi je
želelo delnice čim prej prodati in mnogi so jih prodali pod ceno,
kar je seveda na drugi strani omogočilo združevanje lastništva
ozkemu krogu premožnejših ljudi, ki so delnice velikokrat pri¬
dobivali tudi na vprašljive načine.

V Iskraemeco smo zagovarjali model delničarstva zaposlenih,
saj so bili zaposleni in bivši zaposleni 60 odstotni lastniki pod¬
jetja. V širšem smislu smo sledili idejam zadružništva, ki jih je
v Sloveniji prvi uvajal Janez Evangelist Krek na začetku 20. sto¬
letja. Zagovarjali smo idejo, da se posamezna slamica (lastnik)
hitro zlomi, če pa se slamice (lastniki) povežejo v snop, s tem
nastane velika moč. Zaposlene, ki so bili hkrati lastniki podjetja,
smo v času slabšega poslovanja nagovarjali, da tudi kmet ob
težavah na kmetiji ne poseka takoj vsega gozda ali celo proda
kmetije, ampak najprej zmanjša življenjske stroške. Pri vzdrže¬
vanju takega modela lastništva smo izkušnje nabirali tudi v tu¬
jini (na primer sistem kooperativ Mondragon v Španiji), osebno
pa sem bil zelo aktiven v slovenskem združenju za delničarstvo
zaposlenih. Ker okolje tovrstne oblike lastništva ni podpiralo,
smo se soočali z velikimi težavami. V zadnjih letih se model la¬
stništva zaposlenih v evropskih državah vedno bolj uveljavlja
in res mi je žal, da smo ga v Sloveniji tako hitro in na lahko
izgubili. Ta oblika lastništva mi je še danes najbližja, saj zapo¬
slenim poleg dela omogoča tudi upravljanje s podjetjem in raz¬
polaganje z rezultati njihovega dela, kar je velika motivacija za
uspešno delo.

83

INTERVJU

Kot sem že. omenil, so v drugem krogu lastninjena delnice ku¬
povali premožnejši ljudje, med katerimi so seveda prevladovali
managerji, ki so v mnogih podjetjih postali najpomembnejši la¬
stniki. Nekaterim je uspelo, mnogi pa so preveč časa in denarja
namenili pridobivanju lastništva podjetij, ob tem pa pozabljali
na osnovno poslovanje. Po nastopu svetovne gospodarske kri¬
ze so se težave v slovenskih podjetjih zato še bolj izrazile, saj
so bila prezadolžena in poslovno nepripravljena na soočanje z
novimi gospodarskimi izzivi. Podobna zgodba se je zgodila v
trgovskem podjetju Merkur, kjer sem bil eno leto direktor raču¬
novodstva. Zaradi prevelikega pohlepa managerjev po lastni¬
štvu, so zelo uspešno podjetje pripeljali na rob preživetja.

4) Oktobra 2006 ste se vrnili na Ekonomsko fakulteto v Lju¬
bljani, kjer ste bili najprej vodja CISEF-a, centra za poslovno
izpopolnjevanje in svetovanje, novembra 2009 pa ste postali
višji predavatelj za računovodstvo. Si predstavljam, da ste za¬
dovoljni in srečni v tem poklicu. Kako ocenjujete današnje
študente Ekonomske fakultete glede na znanje, zanimanje,
iznajdljivost, sposobnost in uspehe? Katera zadoščenja vam
nudi to profesionalno delo na Univerzi?

Iz podjetja Merkur sem odšel nekaj mesecev pred pričetkom ma-
nagerskega odkupa in se vrnil na Ekonomsko fakulteto. Bogate
poslovne izkušnje so mi prišle zelo prav pri vodenju CISEF-a,
kjer smo pripravljali razpisane seminarje in izobraževanja za
zaključene skupine v podjetjih. Ko se je pokazala priložnost,
da bi lahko postal predavatelj za računovodstvo, sem jo seveda
zgrabil z obema rokama. Trenutno predavam predmet Uvod v
računovodstvo v prvem letniku študija in predmet Stroškovno
računovodstvo v tretjem letniku. V predavanja vključujem svoje
bogate poslovne izkušnje, kar študentje zelo cenijo. Večina pro¬
fesorjev namreč nima poslovnih izkušenj, saj so ves čas delovali
le na fakulteti.

Poznavanje računovodstva in praktične izkušnje sem združil
tudi pri pisanju knjige Računovodstvo za managerje, ki sva jo
s kolegom Markom Hočevarjem izdala leta 1997. Knjiga je med
poslovneži naletela na zelo dober sprejem in leta 2011 je izšla
druga dopolnjena izdaja. Od leta 1995 sem tudi soavtor učbe-

84

INTERVJU

nikov za računovodstvo na Ekonomski fakulteti in Fakulteti za
upravo na ljubljanski Univerzi.

Navade študentov so se iz časov mojega študija zelo spremeni¬
le. Uporaba sodobnih tehnoloških in pedagoških metod je seve¬
da olajšala delo profesorjem in študentom, po drugi strani pa
tak način dela preveč vodi v enostranskost, saj študentje želijo,
da jim profesor vso izpitno snov »prinese na pladnju« in niso
več navajeni študirati iz več različnih virov. Verjetno je to še bolj
prisotno na naši fakulteti, ki je ena največjih v Sloveniji, saj je v
prvem letniku vpisanih preko 800 študentov.

Na kvaliteto študija po mojem mnenju vpliva tudi dejstvo, da se
v Sloveniji zelo velik delež mladih odloči za študij, kar pomeni,
da študirajo tudi objektivno manj sposobni študentje. V splošni
želji, da bi bili pri študiju uspešni, se znižujejo študijske zahte¬
ve, kar seveda dolgoročno ni dobro. Preveliko število študentov
tudi znižuje njihovo zanimanje in interes za kvaliteten ter resen
študij. To se odraža tudi skozi zelo dolgo obdobje do dokonča¬
nja študija, ki je v Sloveniji med najdaljšimi v Evropi. Na drugi
strani daljši študij omogočajo tudi velike ugodnosti občasnega
dela študentov.

Ekonomska fakulteta v Ljubljani je sicer ena najboljših fakultet
v širši regiji, kar dokazujeta pridobljeni mednarodni akredita¬
ciji EQUIS in AACSB. Akreditacijo EQUIS podeljuje evropsko
združenje poslovnih šol, akreditacijo AACSB pa ameriško. Na
svetu ima obe akreditaciji hkrati le okrog 80 poslovnih šol.

5) V mladih letih ste skupaj s sovrstniki preživeli obdobje spre¬
memb na političnem, gospodarskem in kulturnem področju.
Kako ste vi in mladina vaše generacije doživljali te spremem¬
be?

Z drugačnim pogledom na slovensko medvojno in povojno
zgodovino sem se prvič srečal v Milenini družini v Suhem dolu
pri Šentjoštu. Njen oče Matevž je velikokrat pripovedoval o
medvojnih dogajanjih v njihovih krajih, kjer so se med partiza¬
ne vključevali večinoma ljudje, ki na tak ali drugačen način niso
imeli urejenega življenja, Omenjal je prve partizanske poboje
nedolžnih ljudi in kot odgovor na to je bila ustanovitev prve
vaške straže v Šentjoštu. Vse to mi je dalo misliti in začel sem
se zanimati za drugačen pogled na zgodovino, seveda iz virov,

85

INTERVJU

ki so bili tedaj na razpolago. Prebiral sem Kocbekove dnevnike,
njegovo novelo Strah in pogum in v meni se je pričelo oblikovati
prepričanje, da je slovenska »zmagoslavna pot«, o kateri so nas
učili v šoli in je zvenela iz medijev, enostranska in prikriva mno¬
ga dejstva. Najbolj me je prizadelo prikrivanje resnice, še zlasti
krutega povojnega poboja domobrancev, in nezmožnost širšega
družbenega soočenja z njo. Spoznal sem, da sistem, ki temelji na
laži nima možnosti dolgega preživetja, kar se je na veselje naše
generacije kmalu uresničilo. Še vedno sem zelo razočaran, ker
pobiti še danes nimajo dostojno urejenega kraja večnega počitka
in da njihovi svojci ne vedo, kje so pravzaprav končali zemelj¬
sko življenje. V Sloveniji veliko govorimo o človekovih pravi¬
cah, a tega koraka kot država in družba še nismo zmogli. Brez
tega ne moremo biti prava država vseh Slovencev.

Kot sem že omenil, sem se redno udeleževal protestnih zboro¬
vanj v Ljubljani. Zanimivo je bilo, kako me je na njihov daljno¬
sežni pomen opozoril prijatelj Marko Hočevar. Julija 1988 je bil
kot profesor s študenti na izmenjavi v Rusiji in ko se je vrnil je
šel takoj na Roško cesto. Poklical me je in mi dejal: »Ja Sandi, kje
pa si? Tukaj se dogaja slovenska pomlad, ti pa si v službi.«  Če sem
do tedaj dogajanja spremljal bolj od daleč, sem od takrat bil na
Roški praktično vsak dan. V teh dneh se je rodil prvi otrok Mar¬
tin, in dopoldan sem bil na Roški, popoldan pa šel v Kranj na
obisk v porodnišnico. V sebi sem začutil nekaj velikega in takih
občutkov nisem več velikokrat doživel.

Podobni občutki so me napolnjevali, ko sem bil kot vojak junija
1991 aktivni udeleženec vojne za obrambo samostojne Sloveni¬
je. Bil sem med branitelji ljubljanskega letališča Brnik, kjer so
potekali tudi vojaški spopadi. Takrat sem ob blizu občutil, kaj
so pomenile besede starega očeta Jožeta: »Samo vojne ne!«  Samo
nekaj dni oziroma ur spopadov je bilo zadosti, da sem se zave¬
dal vrednosti življenja. To je zelo vplivalo na mojo osebno rast.
Ko smo se po nekaj dneh umaknili iz letališča v bližnje vasi, sem
od blizu začutil enotnost vseh Slovencev, skrb za nas vojake, za
hrano, za obleko idr. Nihče ni vprašal nič drugega, kot samo, kaj
rabimo. Res si želim, da bi Slovenci tako enotnost pokazali več¬
krat, enotnost, kjer skupen cilj presega naše medsebojne razlike
in interese.

86

INTERVJU

6) Ali je vaša generacija pričakovala in upala, da bo prišlo do
osamosvojitve Slovenije?

Težko rečem, da je naša generacija že dolgo pričakovala osamo¬
svojitev Slovenije. Ko sem v zadnjih letih prebiral knjige pisate¬
lja Zorka Simčiča in se z njim tudi pogovarjal, sem občudoval
njegovo vizijo, ki jo je ves čas bivanja v Argentini nosil v sebi, da
se bo zanesljivo vrnil v samostojno in svobodno Slovenijo. On in
njegova generacija so doživeli oba politična sistema in so dobro
vedeli, kakšne so razlike. Naša generacija pa je rasla le v enem
sistemu in zavedanje o zablodah komunističnega sistema smo
kot generacija gradili počasi in le od drugih.

Sem pa zelo vesel in hvaležen, da smo se pravilno in pravočasno
odzvali na zgodovinski tok dogodkov. Pred leti sem bil s prija¬
telji na Češkem in ob pogovoru o češki pomladi leta 1968, ko so
sovjetski tanki okupirali Prago in druga češka mesta, je češki
prijatelj Vladimir dejal, da njegove generacija ni prav odreagi-
rala, kar je velika bolečina njegove generacije. Ob tem sem se
še bolj zavedal pomena našega sodelovanja pri političnih spre¬
membah v Sloveniji in njeni osamosvojitvi.

7) Čeprav je vaš poklic izredno razumskega značaja se pa po
drugi strani posvečate vsestranskemu kulturnemu delu, kjer¬
koli lahko sodelujete. Bili ste vodja organizacijskega odbora
praznovanja tisočletnice rojstne vasi Godešič, leta 2006. Ob
tem pomembnem jubileju je bilo pripravljenih preko 60 raz¬
ličnih prireditev ter izdane tri obsežne knjige. Kakšne spomi¬
ne imate na te pomembne dogodke: načrti, sodelavci, zanima¬
nje, uspehi?

Res je, v kulturnem življenju sem ves čas bolj ali manj aktiven.
Kot študent sem dolgo časa prepeval v mešanem pevskem zbo¬
ru Loka, ki se je posvečal predvsem stari glasbi in je bil na visoki
ravni. Iz tega obdobja se je oblikovala skupina fantov - podo-
kničarjev, ki ohranjamo starodavno slovensko navado. Najprej
smo s podoknicami razveseljevali mlada dekleta, nato neveste,
zadnja leta pa največkrat prepevamo ob pomembnih življenj¬
skih jubilejih. Lani smo s podoknico razveselili tudi 90-letnega
pisatelja Zorka Simčiča, ki je na predvečer rojstnega dne bival v
naših krajih, na Visokem v Poljanski dolini. Neizmerna radost,
ki je žarela iz njegovih mladostnih oči, je bila za nas nepozabna
nagrada in večen spomin.

87

INTERVJU

Po nekaj letnem umiku iz kulturnega življenja, ki je bila posle¬
dica velike angažiranosti v podjetju Iskraemeco in skrbi za dru¬
žino, v kateri je odraščalo pet otrok, sem bil v domači vasi po¬
vabljen, da vodim praznovanje tisočletnice pisne omembe vasi.
Klicu sem se z veseljem odzval in pri delu so mi prišle zelo prav
moje poslovne izkušnje in povezave. Oblikovali smo odlično
ožjo skupino sovaščanov, ki so strokovno delovali na področjih,
ki so bila pomembna za praznovanje (na primer zgodovinarka,
novinarka, poslovnež, celostna grafična podoba idr.). Pri pripra¬
vi prireditev smo ves čas zasledoval cilj, da se z njimi predstavi
čim več dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo sovaščani, od kul¬
turnih do športnih, od ročnih del deklet in žena do umetniških
ustvarjanj. V praznovanje so se vključili praktično vsi vaščani in
vsa društva na vasi.

Kot ste omenili, smo izdali tri knjige in pripravili preko 60 raz¬
ličnih prireditev, kar je izjemen dosežek za vas s 650 prebivalci
in naše praznovanje je odmevalo po vsej Sloveniji. Eden od vr¬
huncev praznovanja je bila posvetitev novih bronastih zvonov v
vaški cerkvi svetega Miklavža, ki jih na godeški žegnanjski dan
- rožnovensko nedeljo posvetil ljubljanski nadškof Alojz Uran.
Na posvetitvi se je zbralo več kot 1.500 ljudi in v pripravah je
praktično sodelovala vsa vas.

Nadškof Uran posvečuje bronaste zvonove na Godešiču, oktober 2006
(foto: France Stele)

88

INTERVJU

Bolj mineva čas, bolj se zavedam, kaj vse smo pripravili in vča¬
sih se prav čudim, kako smo vse to sploh zmogli. Hkrati pa sem
v sebi vedno bolj prepričan, da če ima kakršnokoli delo res pravi
in dober namen ter je narejeno z veliko ljubezni, je deležno tudi
obilnega Božjega blagoslova. Prijetni notranji občutki radosti, ki
spremljajo dobro opravljeno delo, pa so največja nagrada za ves
trud.

8) Marca 2008 ste bili izvoljeni za predsednika Muzejskega dru¬
štva Škofja Loka. Od kdaj ste se zanimali za to ustanovo? Kaj
to društvo predstavlja v kulturnem prostoru Škofje Loke, kaj
vas je nagibalo, da ste sprejeli to pomembno funkcijo?

Sodelovanje pri praznovanju tisočletnice Godešiča meje nekako
pripeljalo tudi do delovanja v Muzejskem društvu Škofja Loka,
saj smo dve prireditvi pripravili skupaj. Ko sem se na letnem
zboru članov društva zahvalil za naše sodelovanje, so me pova¬
bili, da postanem blagajnik društva in povabilu sem se odzval,
saj je to moje strokovno področje hkrati pa sem želel nadaljevati
delo na kulturnem področju. Po odstopu tedanjega predsedni¬
ka društva, pa sem bil na naslednjem zboru članov izvoljen za
predsednika.

Delovanja Muzejskega društva Škofja Loka pred tem nisem po¬
drobneje poznal, občasno sem prebiral Loške razglede, ki so naj¬
pomembnejša publikacija, ki jo izdaja društvo. Še kot blagajnik
sem se podrobneje seznanil z delovanjem društva in njegovim
velikim pomenom v loškem kulturnem in tudi širšem družbe¬
nem življenju. Muzejsko društvo Škofja Loka je nastalo na po¬
budo loških profesorjev - t.i. profesorskega ceha, ki so poučeva¬
li v raznih slovenskih krajih. Na pobudo prof. Ivana Dolenca so
se po letu 1930 v času počitnic redno zbrali na srečanju. Po veliki
obrtno-podjetniški razstavi, ki je bila leta 1936 v Škofji Loki, je
med profesorji dozorela pobuda, da morajo pričeti z načrtnim
in sistematičnim delom za ohranjanje bogate loške kulturne
dediščine. Leto kasneje je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo,
leta 1939 pa Loški muzej, kot eden prvih krajevnih muzejev na
Slovenskem. Glavni nosilci delovanja društva so bili mladostni
sovrstniki, sosedje pod Nunsko cerkvijo - podnunci dr. Pavle
Blaznik, dr. Tine Debeljak in prof. France Planina. Naj omenim,
da je dr. Tine Debeljak ob že omenjeni razstavi leta 1936 po sko¬
raj 150-letih ponovno pripravil znameniti Škofjeloški pasijon. 89

INTERVJU

Druga svetovna vojna je seveda zaustavila delovanje društva, ki
je s polno močjo delo nadaljevalo kmalu po vojni. Z leti se je Lo¬
ški muzej razvil v samostojno ustanovo, Muzejsko društvo pa
še danes združuje ljudi, ki jim je blizu domoljubje, domoznan¬
stvo in skrb za kulturno dediščino. Društvo je leta 1954 pričelo z
izdajanjem domoznanskega zbornika Loški razgledi, ki od tedaj
izhaja neprekinjeno in je zbornik z najdaljšo tradicijo izhajanja
na Slovenskem. Kot zanimivost naj omenim, da je istega leta
izšla prva številka revije Meddobje. Ob tisočletnici Škofje Loke
leta 1973 je društvo izdalo dve temeljni loški domoznanski deli,
knjigo Škofja Loka in loško gospostvo zgodovinarja in dolgole¬
tnega predsednika društva dr. Pavleta Blaznika in knjigo Škofja
Loka s Poljansko in Selško dolino prof. Franceta Planina, ki lo¬
ško ozemlje prikazuje z geografskega vidika.

Naslovnica jubilejne 50. številke Loških razgledov s
portreti Debeljaka, Blaznika in Planine

90

INTERVJU

V zadnjih letih društvo poleg Loških razgledov izdaja tudi
druge knjige in publikacije v zbirkah Doneski in Vodniki in
pripravlja tematske pogovorne Blaznikove večere. S ponovno
uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona v letih 1999,2000 in 2009 je
društvo na pobudo urednika Alojzija Pavla Florjančiča pričelo z
izdajanjem Pasijonskih doneskov, ki postajajo osrednja sloven¬
ska pasijonska publikacija.

Lahko zaključim, da Muzejsko društvo Škofja Loka v loškem
prostoru pomeni nekaj podobnega kot Slovenska akademija
znanosti in umetnosti na slovenskem nivoju. Več o sedanjem
delovanju društva si lahko ogledate na društvenih spletnih stra¬
neh: www.mdloka.si

9) Za nas Slovence v Argentini je zgodovinsko mesto Škofja
Loka nujno povezano z našim dr. Tinetom Debeljakom. Kdaj
in kako se je v vas vzbudilo zanimanje za "revindikacijo "
Debeljakovega opusa. Ali so ostali Škofjeločani tudi vedeli,
kdo je bil ta izbrani sin Škofje Loke?

Ko sem prebiral knjige, ki jih je izdalo društvo, mi je poleti 2008
pod roke prišla knjiga Črni Kamnitnik Loma Negra, ki jo uredil
in oblikoval fotograf Marko Vobmergar, Debeljakov vnuk, izda¬
la pa založba Družina v sodelovanju z društvom ob stoletnici
Debeljakovega rojstva leta 2003. Kot vaši bralci verjetno vedo,
knjiga na pretresljiv in slikovit način opisuje začetke Debelja¬
kovega življenja v Argentini. Pred vojno je bil kulturni urednik
časopisa Slovenec, po prihodu v Argentino leta 1948 pa je svoje
življenje ponovno pričel z družbenega dna kot vratar v tovar¬
ni cementa Loma Negra. Iz objavljenih pisem svojim domačim,
ženi Veri, otrokom Tinetu, Metki in Jožejki, žari njegova neiz¬
merna ljubezen do njih ter do domovine in hkrati velika boleči¬
na, ker so bili do leta 1954 ločeni.

Ko sem se zamislil, da je Debeljaka vse to doletelo v starosti v
kateri sem bil tedaj jaz, me je vse skupaj še bolj pretreslo. Neiz¬
merno sem občudoval njegovo voljo in vztrajnost, da je kljub
težkim zunanjim okoliščinam uspel še naprej literarno ustvar¬
jati in bil med glavnimi nosilci kulturnega življenja Slovencev v
Argentini.

Tedaj sem bil že dobro seznanjen z njegovo pomembno vlogo

pri ustanovitvi in delovanju Muzejskega društva Škofja Loka, 91

INTERVJU

ki pa je bila vsa ta leta praktično zamolčana. Globoko v sebi
sem začutil, da moramo to veliko krivico na nek način oprati in
Debeljaku dati veljavo, ki mu nedvomno pripada. Odbornikom
sem predlagal, da ga posthumno imenujemo za častnega člana
društva in ga na ta način pridružimo podnuncema Blazniku in
Planini, ki sta bila te časti deležna še za časa svojega življenja.
Člani društva so predlog potrdili soglasno z gromkim aplav¬
zom. Septembra 2009 smo pripravili poseben Debeljakov večer,
na katerem sta listino o imenovanju sprejeli hčerki Metka in Jo-
žejka, sin Tine pa žal zaradi bolezni ni mogel priti.

Na večeru je spregovoril tudi Debeljakov dolgoletni ustvarjalni
sodelavec pisatelj Zorko Simčič, s katerim se na moje veliko ve¬
selje od tedaj redno srečujeva. Ob tej priložnosti smo izdali tudi
pesniško zbirko Olimpijski venec poljskega pesnika Wierzyn-
skega, ki jo je prevedel Debeljak in je bila pripravljena za izid za
veliko noč leta 1945, a tedanje razmere niso omogočile njenega
izida. Knjigi smo dodali tudi gradivo za Debeljakovo biblio¬
grafijo, ki jo je pripravila dr. Rozina Švent, sodelavka NUK-a.
Knjigo smo marca 2010 predstavili tudi na Filozofski fakulteti v
Ljubljani in s tem se je Debeljak simbolno vrnil na fakulteto, na
kateri je študiral in doktoriral.

Lahko rečem, da je ob teh dogodkih Škofja Loka svojega veli¬
kega sina ponovno spoznala in priznala v vsej njegovi veličini.

Pogovori večer z akademikom Zorkom Simčičem (na sredini) septembra 2012
v Škofji Loki, na desni Tone Rode (foto: France Stele)

INTERVJU

Pred tem je bila na pobudo Muzejskega društva na njegovi roj¬
stni hiši leta 1994 postavljeno spominsko obeležje, leta 2003 pa
je bil njegov doprsni kip uvrščen v Alejo znamenitih Ločanov.
Na podstavku kipa sta simbolično združena loški kamen iz Ka¬
mni tnika in črna kamnita solza iz kamnoloma Loma Negra.

10) Kar je neizogibno povezano z dr. Tinetom Debeljakom je dej¬
stvo, da je bil politični emigrant, kaj je vaša generacija vedela
o obstoju politične emigracije in še bolj konkretno o politični
emigraciji v Argentini?

Menim, da je naša generacija v splošnem zelo malo vedela o
politični emigraciji v Argentini. O vsem tem sem tudi sam ve¬
del bolj malo, na splošno in od daleč. Posamezniki, ki so bili
v sorodstvenih in drugih povezavah s Slovenci v Argentini ter
drugod po svetu, so zanje seveda vedeli, drugi pa zelo malo ali
skoraj nič. Po bližjem »srečanju« z Debeljakovo dediščino sem
prebral veliko knjig o medvojnih in povojnih dogodkih v Slove¬
niji, na Koroškem in v Argentini. Prebral sem večino Simčičevih
knjig, spomine dr. Marka Kremžarja, knjigo Slovenija 1945 Joh¬
na Corsellisa in Marcusa Ferrarja in mnoge druge. Po božji pre¬
vidnosti sem bil novembra 2010 z družino prisoten na spravni
maši blizu Londona, ki jo je organiziral Keith Miles, ki sem ga
spoznal nekaj mesecev pred tem. Mašo je poleg angleškega ka¬
toliškega in anglikanskega duhovnika daroval tudi ljubljanski
nadškof dr. Anton Stres. Na srečanju po maši sem med drugi¬
mi spoznal tudi angleška avtorja knjige Slovenija 1945, kar je v
meni pustilo zelo globok vtis.

11) Z osamosvojitvijo Republike Slovenije, v okviru večje svo¬
bode, so se v marsikaterih mestih upali obelodaniti zamolča¬
ne umetnike, pisatelje, kulturnike itd. Kot dober poznavalec
Škofje Loke in njene okolice, kakšni premiki v tej smeri ste
doživeli v vaših krajih.?

Že pri prejšnjih odgovorih sem povedal, kako pomembni pre¬
miki so se v Škofji Loki in seveda v Sloveniji zgodili po letu
1990. A menim, da te spremembe še niso zadostne in še niso
presvetlile vseh področij dela in ustvarjanja. V sebi čutim bole¬
čino in razočaranje, da po skoraj 70-letih slovenska država na
te dogodke še vedno gleda tako enostransko. Ne razumem, da

93

INTERVJU

Slovenci po tolikih letih ne uspemo preseči teh razlik in se po¬
vezati. Razumem, da obstajajo politične razlike, ne razumem
pa, da te razlike segajo v vse pore družbenega, kulturnega in
znanstvenega delovanja. Sploh zadnje je zame nerazumljivo, saj
bi morala biti znanost in stroka prva, ki naj bi presegla te razlike
in naj bi spoštovala in cenila le strokovne dosežke, ne glede na
to, kdo jih je dosegel oziroma ustvaril. Menim, da ta razdelje¬
nost oziroma nezmožnost povezovanja tudi ovira hitrejši razvoj
Slovenije. Seveda pa je predpogoj za sodelovanje, da to obdobje
slovenske zgodovine prikažemo v pravi luči.

12) Lansko leto ste nas obiskali z ženo Mileno v okviru skupin¬
skega obiska, ki ga je vodil Tone Rode. Kakšna so bila vaša
pričakovanja pred tem obiskom, kako ste doživeli preživete
dneve v Argentini in s kakšnimi vtisi ste odhajali domov v
Slovenijo?

Želja obiskati Argentino je v meni zorela vse od tedaj, ko sem
prebral knjigo Črni Kamnitnik Loma Negra in bližje spoznal
vso veličino Debeljakove osebnosti. Želel sem srečati vse nje¬
gove otroke, saj sem že omenil, da sinu Tinetu zdravje ni dopu¬
ščalo, da bi leta 2009 prišel v Škofjo Loko. Obisk sem načrtoval
v okviru Muzejskega društva Škofja Loka, saj sem želel, da bi v
Argentino odšla širša skupina Ločanov. V fazi načrtovanja sem
spoznal Toneta Rodeta, direktorja Družine, ki se je dobrega pol
leta pred tem z družino iz Argentine preselil v Slovenijo. Pove¬
dal mi je, da načrtuje skupinski obisk Slovencev v Argentini in
seveda sem se takoj pridružil in k potovanju povabil vse loške
prijatelje, ki pa se žal zaradi raznih razlogov niso mogli pridru¬
žiti.

Eden mojih glavnih motivov obiska je bil, da kot aktualni pred¬
sednik Muzejskega društva Škofja Loka Debeljakovemu delu
izkažem spoštovanje in zahvalo tudi med slovenskimi rojaki v
daljni Argentini, S tem sem nekako želel zmanjšati Debeljako-
vo bolečino, da rodne Škofje Loke po letu 1945 žal ni več vi¬
del. Zahvaljujem se Slovenski kulturni akciji, da je organizirala
Debeljakov večer v Slovenski hiši v Buenos Airesu in mi s tem
omogočila, da sem izpolnil svoje poslanstvo. Hvaležen sem, da
sva z ženo Mileno ob prisotnosti vseh Debeljakovih otrok, dru¬
gih sorodnikov in argentinskih Slovencev ter romarjev iz Slove¬
nije na kostnici v cerkvi v Slovenski hiši Debeljaku v spomin m

94

INTERVJU

zahvalo prižgala svečko, ki sva jo prinesla iz njegove ljubljene
Škofje Loke in položila šopek gorenjskih nagljev, ki sva jih kupi¬
la na ulicah Buenos Airesa.

Najina doživetja med Slovenci v Argentini so bila nepozabna in
globoka. Občudovala sva vašo izjemno vitalnost, prizadevnost,
in ustvarjalnost pri ohranjanju vrednot slovenstva, ljubezni do
rodne domovine in globoko krščansko vero. Žal prostor ne do¬
pušča, da bi opisal vsa najina doživetja. Vesel pa sem, da sem
jih lahko napisal v imenu celotne skupine in so bili objavljeni
v časopisu Družina novembra 2011. Kot gospodarstvenik sem
bil zelo vesel poslovne uspešnosti mnogih slovenskih podjetij,
ki smo jo od blizu videli v podjetjih Oblak in Zupan. Želim, da
bi ta podjetja poslovno bolj sodelovala s slovenskimi podjetji
doma. V Argentini sem spoznal, da je večja ovira za sodelovanje
na naši strani (če lahko tako rečem) in ne na strani argentinskih
Slovencev. Moje navdušenje širim povsod in nagovarjam ljudi,
da se pridružijo naslednjim skupinam in sami ob blizu doživijo
vso vašo gostoljubnost in prijaznost. Izjemno sva hvaležna, da
nama je bilo to dano.

Z ženo Mileno in Debeljakovimi otroki (Tine, ml., Jožejka in Metka)
v Slovenski hiši v Buenos Airesu, oktober 2011 (foto: Jure Vombergar)

95

INTERVJU

Koncert zbora San Justo v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki, maj 2012
(foto: France Stele)

Delček prijaznosti in gostoljubnosti smo poskušali vrniti maja
2012 ob gostovanju pevskega zbora slovenskega doma San Ju¬
sto, ki ga vodi zborovodkinja Andrejka Selan Vombergar. Enega
od koncertov smo pripravili v cerkvi v Stari Loki, ki je bila na¬
bito polna in poslušalci so bili navdušeni nad izjemnim petjem,
še zlasti pa nad srčnim sporočilom pevcev, ki so ga začutili v nji¬
hovem prepevanju. V zboru je prepeval tudi Marjan Vombergar,
Debeljakov pravnuk, in s tem so Debeljakovi potomci po dolgih
letih ponovno sooblikovali loško kulturno življenje.

Naj dodam še nekaj. Z ženo Mileno sva že dalj časa razmišlja¬
la, da bi si kupila slovensko narodno nošo. Odločitev je zorela
in dozorela med Slovenci v Argentini, ko sva videla in v srcih
začutila, kaj vam narodna noša pomeni in da imate večinoma
svoje lastne noše. S slovensko narodno nošo sva se obdarila ob
praznovanju najine petdesetletnice.

13) Pred kratkim sem prejela 58 številko Loških razgledov - na¬
klada 700 izvodov - Ob branju nad štiristo strani zanimivega,
znanstvenega in raznolikega gradiva bralec ostrmi ob tako
visoki kulturni kvaliteti prispevkov. Kako zbirate tako dra¬
goceno gradivo, kdo financira izdajo, kdo krije honorarje. Ali

96

INTERVJU

je zanimanje za kontinuiteto in sodelovanje pri novih gene¬
racijah?

Kot sem že omenil, so Loški razgledi osrednja publikacija Mu¬
zejskega društva Škofja Loka , ki izhaja že od leta 1954. V Lo¬
ških razgledih so objavljeni znanstveni, strokovni in poljudni
prispevki iz vseh strokovnih področij o ljudeh in življenju na
loškem nekoč in danes. Vsebino pripravlja uredniški odbor, ki
ga vodi Judita Šega. Veseli smo, daje zanimanje med avtorji zelo
veliko in da se praviloma dogaja, da se; zaradi prevelikega šte¬
vila prispevkov za posamezno številko, prispevki prenesejo v
naslednje leto. Izdajo Loških razgledov vse od začetka sofinan¬
cira Občina Škofja Loka.

Loški razgledi so prava loška enciklopedija, saj je bilo v dose¬
danjih 58. številkah na skoraj 20.000 straneh objavljenih preko
2.000 prispevkov več kot 600 avtorjev. Loške razglede lahko pre¬
birate tudi preko svetovnega spleta na straneh Digitalne knji¬
žnice Slovenije (www.dlib.si).

14) Ob vašem tako pestrem življenju na kulturnem in univerzi¬
tetnem področju, verjetno je marsikatero vprašanje ostalo v
tintniku. Kaj bi želeli še dodati?

Vsekakor bi rad nekaj besed spoštovanja in zahvale namenil
ženi Mileni in najinim otrokom. Kot sem že omenil, sva se z
Mileno spoznala v tretjem letniku gimnazije in se po lepi sku¬
pni poti poročila leta 1987. Bog naju je obdaril s petimi otroki,
na katere sva zelo ponosna. Martin je študent ekonomije, Ema
študentka glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo, Vida
študira grafično oblikovanje in ilustracijo v Leicestru v Veliki
Britaniji, Veronika je dijakinja prvega letnika loške gimnazije,
najmlajši Matej pa sedmošolec in navdušen nogometaš. Živimo
na Godešiču skupaj z očetom Lojzetom v hiši, ki sta jo zgradila
z mamo Marto, ki je leta 2007 odšla k Bogu.

Žena Milena je bila moja vodnica pri osebni veri, saj je bila moja
vera do tedaj bolj tradicionalna, ob njej pa sem doživel in še
doživljam vso razsežnost Božje navzočnosti, usmiljenja in bla¬
goslova. Redno hodiva na duhovne vaje in sva v zakonski sku¬
pini, kar še dodatno poživlja najin zakon. Milena je zdravnica
ginekologinja v Zdravstvenem domu v Škofji Loki in o naravnih
metodah uravnavanja spočetij je spregovorila tudi na predava¬
nju v Buenos Airesu.

97

INTERVJU

Naj zaključim z mislijo, da v življenju praviloma ne delam veli¬
kih načrtov, ki bi jim strogo sledil, ampak se ob jasnih vredno¬
tah in trdnih temeljih, ki jih predstavljajo družina, vera, prija¬
teljstvo, pomoč ljudem, iskrenost, prepuščam toku življenja in
se nanj poskušam odzivati v skladu z mojimi vrednotami. V tej
luči sem hvaležen za vso ljubezen in prijateljstva, ki jih preje¬
mam, pa tudi za vse preizkušnje, ki jih za mojo osebno rast po¬
šilja dobri Bog.

Gospa Kati Cukjati, zahvaljujem se vam za najin pogovor in
vam želim še obilo uspehov pri vodenju Slovenske kulturne ak¬
cije in pri vseh drugih aktivnostih med Slovenci v Argentini.

98

Milena, Vida, Veronika, Aleksander, Ema, Martin in Matej Igličar
na Veronikini birmi maja 2012 v cerkvi sv. Janeza Evangelista v Retečah
(foto: France Stele)

MUZIKAL

MAGDALENA JERMAN in
MARTIN SUŠNIK

UTRIP

Glasbena povest za otroke vseh starosti

Po daljšem obdobju smo v slovenski skupnosti
v Argentini ponovno doživeli premiero originalne
glasbene stvaritve. Izvedla sta jo mlada umetnika
Magdalena Jerman in Martin Sušnik.

Krstna predstava v obliki koncerta se je vršila v
dvorani Hladnikovega doma 26. maja l. 2012 v izved¬
bi avtorjev. Besedilo zgoščenke »Utrip - Glasbena
povest za otroke vseh starosti« je izdalo Društvo
Slovenska vas ob svoji 60. obletnici, aprila 2012.

Slike, izvlečki in besedilo prevedeno v španš¬
čino so na razpolago na spletnem naslovu: http://
www.povestutrip.blogspot.com. ar

99

MUZIKAL

Prvi del

UTRIP SVETA

Toplega jutra je modro poletje.

Lunina slika hiti sramežljiva,
da končno se umakne v nebeško zavetje.
Nočna je pot se za njo razkadila.

Ne da razkrival bi svoje podobe,
sonce počasi se še preteguje.

Za rjuho obzorja gradi nove dobe.

Žarke pokaže, tako prerokuje.

Žar nove luči ustanavlja nov dan.

Tisti ki zmore, svetlobo bo videl.

Angel od tod je na zemljo poslan,
da svetu bi on vse barve poživel.

Sredi neba, v toploti oblaka,
iz večnosti sanj je angel vzet.

V jasnosti jutra, ko konec je mraka,
tiho, počasi, pristane na svet.

Svet odpira oči in se obleče v luč nebo.

Se življenje budi, vse ogrne me toplo.

Je kaplja rose vodni prah,
blagoslavlja mokro zemljo.

Nežno zalije ter ustvarja sijajen zvok.

Razsvetli se mrak in stopinje mojih nog
rišejo prvi korak, zdaj vse novo je naokrog.
Semena so postala cvet,
ki izžareva barvasto luč.

Pot se odpira in zavrti se življenja ključ.

100

MUZIKAL

Svet odpira oči in se obleče v luč nebo.
se življenje budi, vse ogrne me toplo.
Neznana se odpira pot
pred menoj je izziv novih dni.

Tudi v meni se prebujajo vse moči.

Mila luč ogrne me v svetlobo
nežni zrak poljublja mi obraz,
zarja jutra odseva pesem novo,
večnost postane čas...

Melodija objame čar skrivnosti
in skrivnost oživlja nov utrip.

Zdaj narek prihaja iz visokosti,
da se spremeni v povest
petje novih dni.

DVOLIČJE

Ko je pristal na svet, je angel stresel iz srebrnih sandal še zadnje utrinke
oblaka in sramežljivo pričel svoje prve korake po jutranji zemlji. Spoznanja
željan, je tedaj okusil svetovni čar, kije neizogibno vzbudil njegovo pozorno
in neprestano opazovanje. Pogled se mu je v hipu napolnil z navdušenjem...

Drevesa dobrin iz korenin
zrejo navzgor.

Glas reke in ptic mi zazveni
kot en sam zbor.

Veter nad poljem bo z njimi zapel,
zidovi hribovja dajo pristen odmev,
ki v uho prihaja kot čudež...

Vendar ni vse lepo,

tu in tam je sivo,

kot da nekdo prepovedal bi luč.

Tam barve izginjajo,

v temo spreminjajo

zrak ki prodira v jedro teh pljuč.

101

MUZIKAL

Kjer ni dovolj luči,
tam kratkovidne oči
vidijo komaj megleno še pot.
Svetloba izbriše se,
senca pokrije vse,

vsaka gotovost spreminja se v dvom,
spreminja se v dvom...

Mrtva tišina
in hrupna votlina

kjer barva in pesem se ugasnila sta.
Šminke na obrazih ljudi
jim zakrivajo oči
ki pozabljajo kje so doma.

Ko negotovost stopnjuje
in zmeda kraljuje
prebarvati treba je spet.

Primi svoj čopič in glej
kje korakaš odslej
in kako boš pobarval svoj svet,
barvasti svet.

BARVE

Presenečen z dvoličnostjo vesoljnega čara, je brž razumel za kaj gre njegova
naloga v deželi podnebja - saj vendar ni bil na zemljo vržen, temveč poslan,
da bi na svetu poživel barve, kjer bi to pač bilo potrebno.

Poslanstvo očitno ni bilo enostavno in sam se je tega dobro zavedal, a
napornost mu kljub temu ni opešala navdušenja.

Bodi poklicu zvest: pobarvaj svet.
Stresi vijolično znanost tu in tam
in rumen nasmeh.

Zriši rdeč pečat kjer je prezir,
potrpljenje obleči v škrlat,
bel pobarvaj mir.

102

MUZIKAL

Moder naj bo pogled ljudi,
da v nevidnem odprejo oči,
in oranžni naj čopič barva objem,
da sreča se pomnoži.

Če bridkost preseneti te kdaj,
ne hiti, počakaj.

Žalost rada nauči marsikaj,
ne boj se in peruti odpri na stežaj.

Višji bo tvoj polet
ko vstaneš spet,
boš imel utrjene moči,
da pobarvaš svet.

Veselje tvojih dni
razširi se

ko delil boš z drugimi ljudmi
barve tvoje vse.

Svečo v votlini jim prižgi
kadar tam sončnih ni lepot,
pa čeprav s časom se potem raztopi
bo barvasti kažipot...

Bo pot...

delovanje

Angel je globoko vzdihnil in se odločil, da se končno spravi na delo. Vzel
je v roke svojo paleto, z lopatico pripravil na njej barve vseh vrst in odprl
tačko, v kateri je hranil do takrat še nedotaknjene čopiče raznih velikosti.
Poslednjič seje ozrl na svetno pokrajino, nabral pogum, prijel enega izmed
čopičev in v toplem nasmehu pričel z delovanjem, kot da bi veselo in
delikatno stresal blagodoneče note po glasbenem listu.

Toda, ko se ji po nekaj ur barvanja privoščil odmor in se ozrl nazaj, da
bi ocenil svoje delo, je občutil globoko razočaranje, ki mu je navdušenje
pogreznilo do nog. V mnogih kotih vesoljstva, ki jih je s svojim čopičem
pobožal, se sivina ni pustila kar tako premagati. Skrb mu je torej zasenčila
obraz ko je sedel na kamen sredi razsušenega travnika.

103

MUZIKAL

VRTENJE

Ne da bi za to prizadeval, je naenkrat ob njem obstal volk, ki mu je tako
spregovoril: »Ne beli si glave, krilati umetnik. Spoznal si, da se, kljub tvojim
delom, svet prav tako brezbrižno vrti naprej. Zaman se trudiš. Pozabi že na
svoje delo in sprijazni se s stanjem stvari. Pozabi na svoje barvanje... saj
drugače ne boš požel drugega kot same bridkosti. Le tega se spomni, da je
bolje da dobro pozabiš...«

Angel je tedaj spustil svojo paleto in čopiča iz rok, v hipu je vstal in
vrtoglavo začutil svetovno vrtenje.

Pa zakaj bi si belil glavo,
prav tako se naprej svet vrti.

Raje pustil bom vse kar tako,
z njim tudi jaz se vrtim.

Namežikne čarobni mi blisk,
rjovenje privleče me k njim.

Se odtrgam od teže in stisk,
brez verige se razveselim.

Grenkih bridkosti
povsod je zadosti
če nosiš nahrbtnik težav.

Temu se izogni

in vrč si napolni,

saj nihče ne ve kaj je prav.

Maske zaplešejo,
v smeh se preoblečejo,
vsega je več kot preveč.

Duša vneta

se s svetom zapleta

in nihče ne ve kaj je odveč.

Hitro vročina stopnjuje
in žeje ne pogasi.

Želja svobodi kljubuje,
umetno se veseli.

104

MUZIKAL

Čas je napet,
se zagiblje skelet
in kolo se vrti...

Z njim vrti se življenje.

Maje se svet
in razum je prevzet.

So v pozabi skrbi,
jih potlači veselje.

Zapleten v vrtinec je angel bil odstranjen daleč proč. Kar naenkrat se
je znašel sredi gozda osamljen in zgubljen. Z občutkom omedlevice, je
spoznal, da mu pogled oslabeva.

SLEPOST

Sredi gozda sever je izginil, sem zgubljen.
Nihče ne prižiga sveče...

Več ne vidim kaj zmorem in kaj smem.
Kje zagledal pot bom sreče?

Kdo zapira moje oči in zakaj?

Kdo izbrisal barve je čistosti?

Ni poti. Kdo pelje me nazaj?

Kdo ozdravil bo bolest sleposti?

Sredi gozda glas roti me naj se prebudim.
Kdo si in od kod me kličeš?

Zdaj spoznavam da mi videnje omedli,
da srce ne ve kaj išče...

Kdo zapira moje oči in zakaj?

Kdo izbrisal barve je čistosti?

Ni poti. Kdo pelje me nazaj?

Kdo ozdravil bo bolest sleposti?

105

MUZIKAL

VETER

Sliši se veter, ki bliže prihaja.

Listje nemirno ječi na drevesih.

Potnik prestrašen trepeče do kraja,
šum šelestenja brni mu v ušesih.

Veter že prihaja,
stezo zatemni,
zbriše sličnost raja,
cvetje razsuši

Silno nevihto na obzorju nariše
veter grozljiv, ki nabira oblake.

Bivše stopinje brezbrižno izbriše,
s tem tudi zmede bodoče korake.

Z ničem pot se vmeša,
prazno je naprej.

Potnik luč pogreša,
koprni po njej.

Kaj se bo zgodilo odslej?

MUZIKAL

Drugi del

NEVIHTA

Temna postala so končno nebesa.
Veter podvojil pihljaj je in ihto.
Gola ostala so uboga drevesa...
Kruto ozračje prinaša nevihto.

Približa se nevihta, tema spremlja jo,
črni oblak zakriva žarke in nebo.

Prišel je čas, zdaj boš spoznal kaj je poraz.
Prišla je noč nevihte, da te objame mraz.
Izgine barva ter počasi ugasne svit.

S črnim oblakom zdaj bo sonca žar zakrit.

Smrtni občutek boš imel, da končno to je vse,
da iskren nasmeh nikoli več ne vrne se.
Nasilni veter piha, vse življenje poduši,
izbriše šibke ti moči.

Ko se toplota razprši,
ko te sramota ožalosti,
ko več ne veš kako ne kam,
ko sredi vseh se znajdeš sam...

Prišel je borbe dan!

Veter vrže te v tla in silno vrine se v kosti,
mraz se usede v pljuča in srce ti zledeni,
mrzlica ti po hrbtu pleza, trepeta telo,
otrpnejo ti udje, v praznino dvigaš roko.

Se zaprlo ti grlo je, nihče ne sliši krik.

Vse obkoli te s prahom in pogled imaš pokrit.

Dražijo te prividi, upanje te zapusti

in šumi v lobanji, da končal boš tako svoje dni.

107

MUZIKAL

Sapo komaj, da še lovim,
z vetrom so zledeneli čuti,
ne spoznavam več bolečin
in podrte imam peruti.

Sebe skoraj ne prepoznam,
um prevrtan mi je z brnenjem.
Se sprašujem kako in kam.

Bije le hrepenenje,
sredi megle že trepetam,
tuje mi je življenje.

Veter zbrisal je učenost
in pretrgal je oblačilo.

Blizu mi klepeta norost.

Sonce me je zapustilo.

Sebe skoraj ne prepoznam,
um prevrtan mi je z brnenjem.
Se sprašujem kako in kam.

Bije le hrepenenje,
sredi megle že trepetam,
tuje mi je življenje.

REKA

Ko je nevihta minila je angel padel na kolena. S slepimi očmi je dvignil
zatemnjeno obličje proti sivemu podnebju, nato se pa scela zgrudil na tla.
Z občutkom, da se utaplja v močvirje, so mu popustile še zadnje moči. Pod
skromnim zavetjem lastnih raztrganih peruti je padel v dolino nezavesti in
v njej zaspal.

Ne da bi sam znal povedati koliko časa je minilo, se je z obrazom na blatu
prebudil v popolni zmedi. Šibak in utrujen je komaj zmogel dvigniti glavo
toliko, da je prisluhnil glasu reke, ki je tekla ob njem.

108

Čuti so okamneli
in meglena senca obkoli te.

Ko nihče ran ne zaceli,
ko nikogar ni, ker je daleč vse...
reka naj prenovi ti moči.

Spusti se in reki se vdaj,
naj pripelje ona te nazaj.

Ko ne veš kam vodijo poti
očisti oči in spomni se kdo si.

Če ušesa je oglušil grom,
spusti se in vrni se v svoj dom.
Modro glej kam reka pelje te
pridobil boš vse
kar dano je bilo,
kar dano ti je bilo...

Če telo zbežalo je proč,
če pod kožo te je objela noč,
če zakril je veter nebo
in kosti razjedla ti je nemoč...
Reka naj prenovi ti pogled.

Spusti se in reki se vdaj,
naj pripelje ona te nazaj.

Ko ne veš kam vodijo poti
očisti oči in spomni se kdo si.

Če ušesa je oglušil grom,
spusti se in vrni se v svoj dom.
Modro glej kam reka pelje te
pridobil boš vse
kar dano je bilo,
kar dano ti je bilo...

MUZIKAL

SLAVEC

Reka je angela pripeljala prav do točke kjer se ona izliva v morje. Položila
ga je na obalo, tik pred vhodom v morsko neskončnost, tam kjer negotovo
valovanje boža zemeljsko lice in se čas zedini z večnostjo.

Komaj nekaj korakov stran je na skalnatem stebru resno stal slavec. V tišini
je najprej opazoval prenovljeno obličje priplulega obiskovalca, ter nato
izustil: »Pravočasno si prišel, nemirni potnik zemlje. Bal sem se, da bi bilo
prepozno, a še sva ob času. Ti, da dokončno premagaš svojo slepoto, jaz
pa, da pridem zopet do svojega petja, ki mi je onemogočen dokler kraljuje
senca. Pozorno prisluhni morju, ki v valovanju šumi pred teboj. Moral boš
prodreti vanj, da pridobiš zgubljen spomin in lastno pot. Ne boj se... počasi
in nežno boš odpiral oči...«

Pozabi že na hrušč sveta,
neizmernost slutil boš morja,
kjer tok odpira se v krepost
in mir premaga ti norost.

Obleko krhko sleči zdaj,
nagoto svojo prepoznaj,
objemi uboštvo romarja,
obdrži le zaklad srca.

Počasi nežno odpri oči.

V uho tišina govori...

Če so oblaki zatemnili zrak
za njimi zvezda zlata še gori.

Navdih je novo upanje.
Nepremočljivost se podre...
Po žilah teče zopet kri,
življenja plamen prižge.

Počasi nežno odpri oči.

V uho tišina govori...

Če so oblaki zatemnili zrak
za njimi zvezda zlata še gori.

110

MUZIKAL

Počasi nežno odpri oči
in sprejmi ves povodni mir,
da opereš pesek na nogah
kjer hrepenenje valovi,
čas je da premagaš strah,
da razorožiš nemoči.

Kliče te pomlad,
ki ti sanje razsvetli.

MORJE

Slavec je tedaj zletel proč in zapustil angela samega pred skrivnostnim
morjem. On je raztegnil svoje peruti, kot da bi se hotel zagotoviti, da jih
ima še pri sebi. Začutil je, da ga oblačno nebo nadzira s svojo nemo sivino,
a solnat zrak, ki je prihajal iz morske neskončnosti mu je upihnil pogum, da
seje tako odločil prodreti v globino izza valov ...

Mrzla je tišina a morje mi mrmra,

kliče me po imenu globoki glas neskončnega dna.

Zopet čutim pogled utripajoč,

zopet bom spočet ko razjasni se noč.

Veter silno ukaže valni ples,
vendar v globini so visokosti.

Treba je prodreti v izvor vseh čudes
pred obraz skrivnosti.

Merim v globino, sprijaznim se z vodo.

Vem, da morje je ogledalo, ki zrcali nebo.

Površina nemirnih je valov,
v globino plavam in vržem se na lov.

Kamen skorje ostaja za menoj,
treba je utoniti vse do konca.

Morsko dno obeta mi srečanje s seboj,
skriva žarek sonca.

111

MUZIKAL

Boj s tokovi rodi nove dni.

Ne boj se, zaupaj...

Ko sam sebi izčrpaš moči
spoznal boš, da poraz
v zmago se spremeni.

Bodi poklicu zvest,
našel boš pot,

in prisluhni temu kar ti pravi vest
preko vseh nezgod.

Veselje svojih dni
razširi se

ko objel boš plamen milosti
ki barve prižge...

NOV UTRIP

Nad menoj valovi,
plavam sredi morskih zaves...
Strah telo zapusti,
z vodo spraviva se na ples...

Mi iskra obličje razsvetli,
pred menoj nova pot se odpre.

V skrivnostnem dnu morja
se pojavi žar,
ognja luč objame me
kot nihče nikdar.

Ona vrne mi nasmeh,
glas nekdanjih dni,
vrne pristnost mi očeh,
sanje prebudi.

Moj pogled je razsvetljen
s koncem grenkih mor.

Stisnem luč v večni objem,
vzpenjam se iz globine navzgor...

112

MUZIKAL

Zdaj s peruti dvigam se v nov zrak,
moja moč preseže čez oblak.

Sonce senčne oblake raztopi,
v blagoslov deževni jih spremeni.

Nad vesoljem se odpre nebo,
prerokuje žarek mu toplo.

Se vzpenjam kot blesteči zmaj,
v barvah poje svet,
poljublja ga sijaj.

Mila luč ogrne me v svetlobo
nežni zrak poljublja mi obraz,
sončni žar odseva pesem novo,
večnost objame čas...

Svet poganja cvetje prenovljeno,
barva vsaka zopet lesketa.

S svojim glasom vse se združi v eno.
Končno sem doma
in žari nov utrip srca.

KONEC









114






SPOMINI

VLADIMIR JURIJ VORSlČ

NA UNIVERZI V GRADCU
V LETIH 1947/48

Na prejšnji strani je postajanačelnik dal znak za odhod in
neusmiljeno zažvižgal na piščalko in na tej strani pa že nastopi
svojo vlogo »hlapon« z oblaki belega in sivega dima in se vlak
začne počasi premikati. Rekel sem hlapon, ker sem bral v »Celjski
kroniki«, ki jo je spisal Ignac Orožen in jo izdal leta 1854, da so tako
rekli takrat lokomotivi. Naša železna kača, kot so rekli vlaku, se je
počasi vlekla proti Celovcu in potem že v temi naprej proti cilju.
Okoli polnoči smo se morali presesti na drug vlak, ki je prišel od
juga. Na stari postaji smo čakali več kot eno uro v zakajeni čakalnici.
Ves čas nas je spremljala zapeljivo lepa muzika, ki jo je starček priča¬
ral na citrah. Ko je prišel vlak, smo hitro zlezli na vagone, se posedli
in na poti do Gradca malo zadremali.

Zgodaj zjutraj smo se znašli na veliki postaji. Ko smo izstopili,
smo videli, da so nam mahali mladi naših let. Bili so to naši bodoči
kolegi, ki so dobili sporočilo o našem prihodu. Pozdravili smo se,
kot da bi se že dolgo poznali. Eden od njih se je dobrohotno pos-me-
jal in nas imenoval »novi naval brucov«.

Spremili so nas v naše novo bivališče. To je bilo študentovsko
taborišče, ki je imelo stranski vhod na cesti Hochsteingasse 37. Po
nemško so mu rekli Studentenlager Hochsteingasse. To je bilo lepo
barakarsko naselje, ki je bilo med vojno baje sedež Hitlerjugend za
urjenje in šolanje. Vsekakor je bilo veliko lepše in bolj udobno kot
špitalski »lager«. Ko smo prišli tja, smo se predstavili komandantki
taborišča Miss Margaret Jaboor. Sprejela nas je lepo in odnesel sem
lep vtis. Tudi pozneje, vsaj po svojem mnenju, je dobro upravljala
svojo službo in bila vedno naklonjena vsem prebivalcem.

Samo enkrat je prišlo do malega nesoglasja, ko je večja skupina
prebivalcev zahtevala, naj da iz skladišča škatle, ki jih je zavezni¬
ška vojska imela za vojake v bojnih linijah. Teh je bilo zelo veliko.
Ne vem zakaj jih je hranila. Tako smo potem več dni dobili juho s

115

SPOMINI

piškoti iz teh škatel. Ta juha je bila skoraj neužitna, a bila je sladka,
kot je maščevanje sladko. Mislim, da bi bil miren pogovor bolj ko¬
risten.

V taborišču smo bili kot večina Slovenci, a bilo je tudi nekaj
Folksdoičerjev (Volksdeutscher) izgnanih od komunistov, Hrvatov,
Rusov in tudi Avstrijcev. Med prebivalci so bili vsi akademiki in
celo redki že absolventi.

Celo naselje je bilo na položnem bregu sredi lepega gozda. Ba¬
rake so bile razporejene pravokotno okoli velikega travnika. Našo
skupino so razdelili po strokah in tudi posebej fante in dekleta.
Mene z dvema sošolcema so vtaknili v »tehnično« barako in druge
v barako univerzitetnih ved. Pojasnim, da se je visoka šola v Avstriji
delila na dva dela. Eden je bil Univerza, kje so se predavali pravo,
medicina, filozofija, itd. Drugi je pa bil Tehnična visoka šola, kjer so
študirali bodoči inženirji in arhitekti. Da poimenujem po nemško:
Karel Franzens Universitat und Technische Hochschule.

Še isti dan smo se morali prijaviti na policijo, kjer smo dobili
dovoljenje za začasno bivanje. Ni bilo problema, ker smo imeli od
angleških oblasti izdane osebne izkaznice. Potem smo se končno
nastanili v nam namenjeno sobo. Pogradi so bili železni in na njih
žimnice in poleg dve vojaški odeji in skromna blazina. Sredi sobe
je stala miza in okoli nje nekaj stolov. Na eni strani so okna gledala
na osrednji prostor in na drugi smo videli na del mesta. Vse nam
je pustilo prijeten občutek domačnosti. Soba ni bila velika in poleg
nas treh so bili še trije ruski študenti. Eden je bil suhec, drugi dolgin
in tretji pa pravi mamut. Ta nam je takoj zapel z mogočnim basom
dobrodošlico po rusko. Hitro smo se predstavili in vse bodoče dni
skupnega bivanja smo se dobro razumeli. Dolgin je govoril še kar
dobro hrvaško. Medtem, ko so tekle ure, smo si uredili svoje kotičke
in prišel je čas, da smo se pripravili na obisk visoke šole in na prijavo
za študij. Kljub temu, da smo mi trije morali iti na Tehnično visoko
šolo, smo rekli, da gremo na univerzo. Saj to je bilo istovetno.

Že drugo jutro na vse zgodaj smo se odpravili na Višjo šolo,
da bi se vpisali v prvi semester. S seboj smo nesli vse dokumente in
med njimi tudi naše spričevalo osmega letnika gimnazije prevedeno
v nemščino. V pisarni so nas vljudno sprejeli in ko so videli podpis
ravnatelja Bajuka, so takoj začeli s postopkom vpisovanja. S Petrom
Pavlinom sva se vpisala na gradbeno inženijerijo, Zdene Vižintin
na arhitekturo. Midva s Petrom sva bila takoj potrjena, to se pravi,

116

SPOMINI

da bi lahko začela čez dva tedna že hoditi na predavanja. Zdene pa
je moral na sprejemni izpit, ker je bilo na arhitekturo vpisanih več
kot je bilo predvideno za prvo leto. Kljub svojemu daru za risanje in
znanju matematike ni izdelal izpita. Tudi on je presedlal na gradbe¬
no. Tako smo vsi trije hodili skupaj na univerzo.

Vseh štirinajst dni do začetka šole smo hodili po mestu in ga
spoznavali. Naredil je na nas močen vtis kot staro in mogočno me¬
sto. Srednjeveški duh je živel na stavbah in pričal o njegovi preteklo¬
sti. Vendar bi rekel, da je srednji slavni vek živel vzporedno z novim
vekom. To smo ugotovili, ko smo hodili v gledališče, na konjske dir¬
ke in dirke z motornimi kolesi. Sredi mesta je stal tudi cirkus v veliki
stavbi. Vse to je bilo za nas mlade nekaj novega. Kar nas je spominja¬
lo na Ljubljano, so bili tramvaji. Pod gradom je tramvaj vozil kar po
sredi ozke ulice in ko je zazvonil, so se ljudje umaknili na pločnik.
Na žalost je bilo po mestu še mnogo porušenih stavb. Kot so ta bom¬
bardiranja bila nesmiselna v Sloveniji, tako so bila brezsmiselna tudi
tukaj. Saj je bila Avstrija tudi pod nemškim jarmom. Ime Graz izhaja
iz slovenskega Gradec, kar pomeni majhen grad. S tem Avstrijci po¬
trdijo, da je ta Gradec bil nekoč slovenski. Tako piše na zadnji strani
avstrijske uradne avtokarte iz leta 2000. Leta 1411 so si Habsburžani
že zgradili svojo rezidenco in od tam naprej se je naseljevalo vedno
več Nemcev (predvsem Bavarcev), ki so počasi potisnili miroljubne
Slovence proti jugu. Na kmetijah blizu Gradca, smo še odkrili pra¬
ve slovenske priimke. Seveda so bili mnogi ponemčeni. Na primer,
končnice »ek« so pisali »egg«. V Celju sem imel sošolca, ki se je pisal
Miglič in katerega starši so trdili, da so nemške krvi. Svoj priimek
so pisali Miglitsch. Moj oče pa je razlagal po svoje in sicer, da so
navadni slovenski Megliči. Pozneje sem spoznal veliko Slovencev s
priimkom Miklič, kar bi tudi lahko bil pravi priimek za te ljudi.

Pozneje bom opisal vse naše prej omenjene obiske in se vrnem
na lager in življenje v lagerju.

Kar se tiče prostora, je bilo vse predvideno. Imeli smo jedil¬
nico, študijsko sobo in tudi prostor za pogovore, sestanke in po¬
dobno. Stranišča so bila v zaprtem prostoru, kjer so bile školjke in
umivalniki. Tako smo bili rešeni špitalskih latrin, ki so bile na pro¬
stem. Enkrat na teden je bila v posebni skupni kopalnici topla voda.
Na višjem delu lagerja je bila komanda. Tam je imela Miss Jaboor
svojo pisarno in tam je bilo tudi skladišče (malo prej omenjeno). Zdi
se mi, da je bilo vse smotrno razdeljeno.

117

SPOMINI

Tudi organizacijsko življenje je bilo zelo razgibano. Imeli smo
stražarje in člane Katoliške akcije. Oboji se v Ljubljani niso preveč
lepo gledali. Tu smo pa bili vsi največji prijatelji. Skupaj smo imeli
sestanke, izlete in študijske dneve. Tudi je bil pevski zbor, ki ga je
vodil neki Šimenc. Včasih je bil preoster in osebno se nisem najbolje
razumel z njim. Še pred koncem šolskega leta me je izključil iz zbo¬
ra. Do takrat še ni nastopila demokracija. Kot pevovodja je bil zelo
dober. Med letom smo peli celo na graškem radiju. Drugače smo
pa bili manjša skupinica prijateljev, ki smo kdaj pa kdaj proti ve¬
čeru sredi taborišča zapeli kot fantje na vasi in smo bili deležni splo¬
šnega priznanja. Ob takih prilikah se je okoli nas nabralo veliko
kolegov. To so bili trenutki prelepega sproščenja med trdimi urami
študija.

V zimskih časih, kot je pač navadno, so nas napadale razne
bolezni. Od influence do katara in kašlja; nekaj kolegov je bilo tudi
z vročino. Če je bilo kaj hujšega, so jih odpeljali v splošno bolnico.
Ta je bila zelo dobro opremljena in to sem ugotovil, ko smo si hodili
popravljat zobe k Bercetu, ki je tam delal zadnje prakse za doktorat
iz medicine. Imeli smo tudi ture, a te ne samo zaradi mraza ampak
tudi zaradi pomanjkanja vitamina C. V mestu je živel najstarejši od
bratov Remec iz Duplice pri Kamniku, kjer so imeli tovarno za kri¬
vljeno pohištvo. Večkrat nas je prišel obiskat in smo si ustvarili prija¬
teljsko razmerje. Prinesel nam je limone, ker je rekel, da te pomagajo
pri zdravljenju. Za tiste čase so bile te limone več vredne kot suho
zlato in so nam res pomagale. Njegov brat dr. Peter je tudi živel med
nami v lagerju in je bil neke vrste mentor pri organiziranju shodov
ter študijskih dni in tečajev. En tak je bil od 1. do 4. aprila v Reinu na
Južnem Štajerju v cistercijanskem samostanu med zeleni griči. Rein
je manjše mestece 12 km nad Gradcem in leži ob reki Muri. Ta samo¬
stan je najstarejši cistercijanski na svetu, ustanovljen 1129 in poznan
kot zibelka Štajerske. Od tam so 1138 ustanovili stiški samostan, ki
ga je 1156 blagoslovil oglejski patriarh. Tečaj je bil pod okriljem Aka¬
demske Katoliške akcije. Udeležili so se ga tudi nekateri stražarji.
Med predavatelji so bili dr. Čuješ (zagovornik slovenske neodvisne
države), Lovro Jan, dr. Basaj in dr Oražem. Duhovno vodstvo je
prevzel duhovnik Vukšinič. Predavanja so bila zanimiva in tudi naš
čas in naše sodelovaje je bilo smotrno organizirano. Dnevi so tekli
med resnostjo in mladostno sproščenostjo kar prehitro.

Sredi leta smo imeli socialni tečaj pod vodstvom dr. Čuješa. Pri¬
sotnih nas je bilo trinajst. Mogoče majhna številka a zato ne manjša

118

SPOMINI

kakovost. Vse dobro pride v malih škatlah. Glavna tema so bili med¬
sebojni človeški odnosi in funkcija akademikov v človeški družbi.
Isti študijski krožek je tudi organiziral izlet na graško »Šmarno
goro« to je na goro Schokel. To je bilo meseca maja na Vnebohod.
Izlet je bil podoben življenju. Začeli smo v družbi blagih sončnih
žarkov. Med potjo se je stemnilo in nas je zajela pomladanska ploha,
potem pa se je sonček zopet prismehljal in nas nežno pobožal. Vrnili
smo se veseli in polni korajže za nadaljevanje naše začrtane poti.

Kako pa prehrana? V spominu mi je ostala kot še kar zadostna.
Najbolj važno je bilo, da ni bilo treba stati v vrsti za menažo in jo
potem nesti vsak v svojo barako. Seveda smo stali v vrsti, a poje¬
dli smo menažo v jedilnici. Ob sobotah smo dobili dodatek in sicer
štruco črnega kruha, meseno klobaso in škatlico cigaret. Ta dodatek
je dopolnil kalorije predvidene takrat v Avstriji. Za splošno ljudstvo
je bilo 1800 kal. na dan, za uradnike in študente 2100 in za težke
delavce 3500. Tako smo bili tudi mi deležni kalorijskega programa.
Zanimivo je, da je kadilska strast mnoge zapeljala, da so zamenjali
ta tedenski priboljšek za cigarete. To je kruh in klobasa za dim. V
naši tretjerojniški grupi smo tudi kdaj pa kdaj dobili ostanke črnega
kruha, ki je ostajal po kosilih in večerjah v samostanu, kjer je bila
redovnica sorodnica enega od naših sošolcev.

Izven jedilnih kart se v mestu ni moglo kupiti ničesar normal¬
no. Seveda je obstajala črna borza, a za naše žepe nedostopna. Proti
pomladi so se že tu in tam pokazale proste prodaje. Pri gradu so bile
stojnice na katerih so prodajali sendviče iz črnega kruha namazane s
pirejem in okrašene s kislo kumarico. Tudi ti so bili predragi pa tudi
ne preveč zapeljivi. Če bi bili namesto pireja salama ali gnjat, bi mo¬
goče še stisnili kakšen šiling iz »mošnje«. Važno je, da povem, da do
našega odhoda v Argentino, ni bilo belega kruha v pekarnah. Tudi
vino je bilo omejeno v prodaji. Ko so se prijatelji poslavljali na pot v
Kanado, nas je sošolec Peter Pavlin povabil v gostilno na kozarček
belega štajerskega vinčka. Moram poudariti besede: na kozarček. To
ni bil biblični dogodek. Ko je bilo vina konec, ni bilo nikogar, ki bi
rekel, vina nimajo ... Ob kozarčku smo peli in se zabavali. Ko je pa
prišlo do njihovega odhoda, je pa bila ločitev težka in morila nas je
misel, če se bomo še kdaj videli. Naš tretji roj se je počasi razbijal.
Da jih je sprejela Kanada, so morali opraviti več pogovorov in precej
natančen zdravniški pregled. Tudi jaz sem vse to dobro opravil. Ko
sem sporočil to staršem, sem dobil odgovor s prošnjo, da naj dobro
premislim. Oče je želel, da bi šli kamorkoli a vsi skupaj; vsi skupaj

119

SPOMINI

namreč oče, mama, jaz in sestra z možem in malo hčerkico. Kot so
povedali pri kanadski komisiji, bi čez leta, ko bi bili potrjeni v Ka¬
nadi, lahko poklicali za sabo samo starše. Ti bi se pa morali do tedaj
nekje preživeti. A končno bi družina ostala za vedno razbita. To bi
bilo tragično, saj smo izgubili dva člana pred vojno in tretji je bil
1945 vrnjen iz Vetrinja v Slovenijo v smrt.

Na visoki šoli je bil red in disciplina. Bilo je vzdušje, kot da smo
res nekaj posebnega. Nismo bili navadni dijaki ampak visokošolci,
zelo olikani in z manj znanimi smo si rekli: gospod kolega (Herr
Kollege). Z Zdenetom sva k enemu od predavanj statike prišla ne¬
kaj minut po uri. Profesor je že predaval. Pri zadnjih vratih preda¬
valnice sva vstopila čisto tiho in se usedla v zadnje klopi. Profesor
naju je »zavohal«, obrnil se je od table in naju povabil k svoji mizi.
Tam nama je poudaril važnost točnosti in si pridržal najine Indekse.
Te nama je izročil šele po dveh urah ob koncu svojega predavanja.
Malo naju je bilo sram. A lekcija je bila koristna. Od tistega časa ni¬
sva zamudila nobenega predavanja.

Izven strogega akademskega smo izrabili čas za kulturo in še
kaj drugega. Kot prvo so bili naši obiski gledališča. Kot univerzitetni
študenti smo imeli vstop brezplačen. Seveda je to veljalo za najvišje
nadstropje. Še danes hranim gledališke liste vseh oper in operet, ki
smo jih s prijatelji tam slišali. Naštejem skladatelje: Bizet, Raymond,
Lehar, Verdi (3), Mozart in Puccini (2). Mestno gledališče je imelo
dve stavbi in sicer Operno (Opernhaus) in Dramsko (Schauspiel-
haus). Obe sta bili prekrasni in večji kot ljubljanska Opera in Drama.
To bi bilo naše bolj kulturno udejstvovanje. Kot za zabavo in tudi
spoznavanje nekaj novega so bili obiski cirkusa, motorskih in konj¬
skih dirk. Teh zadnjih dveh prej v življenju nismo poznali. Saj po
letu 1941 kaj takega ni bilo posebno še pri nas v Sloveniji. Navduše¬
vali smo se ob hrumenju motorjev, dviganju prahu in prehitevanju.
Za dodatek je pa bil še kakšen padec. Pri konjskih dirkah je bila za
dodatek tudi dirka s kočijami. Cirkus pa je imel svojo stalno stavbo.
Tam so bile predstave v času, ko ni šel na gostovanje po deželi. Po
imenu in po vsem kar je nudil, se mi je zdelo, da je bil isti cirkus, ki
smo ga 1940 obiskali s šolo v Celju. Lahko si predstavljate, kakšni so
bili moji občutki med predstavo.

Proti koncu pomladi so se začeli prikazovati v taborišču novi
obrazi. Ker je vsak od nas imel svoje opravke in smo čez dan pre¬
bili čas na univerzi ali pa v učilnici se tudi nismo preveč zanimali
za nove prišlece. Vsekakor čez čas nas je začelo zanimati, kdo so ti

120

SPOMINI

ljudje. Vsak od njih se je, ko je prišel, zamudil precej časa pri koman-
dantki. Bili so nekaj dni, mi morda en teden, drugi dva in potem je
vsak izginil kot kafra. Po tihem se je začelo govoriti, da so gotovo
tuji emisarji, ki iščejo osebe, ki jih imajo v raznih državah na listah
kot »izdajalce«. Ker smo bili v angleški coni in smo že poznali ve¬
trinjsko tragedijo in kako so se partizanski emisarji prosto gibali po
Peggetzu in Spittalu, se nam je zdelo, da je bil naš sum upravičen.
Spominjam se dveh Slovencev, Čeha, Hrvata in Italijana. Slovenca
sta bila mlajši par. Nekdo mi je povedal, da je ženska baje iz Celja.
Ko sem se ji približal, jo nagovoril in se predstavil kot sin bivšega
celjskega župana, mi je odgovorila, da ji naš priimek ni znan. Po
kratkem pogovoru se je opravičila, da ima nujne opravke in od tedaj
nisem imel več prilike, da bi znova navezal stik z njo. Res čuden in
sumljiv primer.

Čeh tudi ni bil dolgo časa med nami. Kako je izvedel, da sem
po mami njegov rojak, ne vem. Poiskal je stik z menoj in me v sobo¬
to proti večeru povabil na koncert v graški stolnici. Stolnica je bila
nabito polna. Zato sva dobila prostor precej zadaj in to stoje. Med
koncertom je stegoval vrat, kot da koga išče. Ker je bil zelo visoka
oseba, je imel kar dober pregled čez publiko. Sredi koncerta mi je
pošepnil, da je našel osebo, ki jo je iskal in se začel prerivati med
ljudmi proti sredi. Po končanem koncertu, ga nisem več videl in tudi
drugi dan ga ni bilo več v taborišču. Še danes ne razumem njegove¬
ga obnašanja. Včasih mislim, da je našel svojo žrtev in jo odvedel s
pomočjo tajne angleške policije. Jaz sem bil med kolegi med njego¬
vim kratkim bivanjem pri nas kot neke vrste ščit. Dvomi so dvomi
in dvomi ostanejo. ...

Tudi s Hrvatom sem prišel v ožji stik. Neki dan me je dohitel
na poti k predavanju. Rekel je, da se gre zanimat na univerzo, če
se lahko vpiše v drugi semester. Izgledal je človek kakih 30/35 let.
Takim smo rekli stara bajta. Med potjo me je spraševal od kod sem
in zakaj študiram v Gradcu. Sam je pa povedal, da je iz Zagreba.
Kako je pa prišel do Gradca je nekaj nerazumljivega pomomljal v
trdi hrvaščini. Saj me tudi ni preveč zanimalo. Veliko je govoril o
vsem mogočem in celo proti duhovnikom. Krivil jih je grdih dejanj.
Ko sem mu odgovoril, da mu vsega ne verjamem, je bil kar malo
hud. Jaz sem ga pa bil že precej sit. Bila sva že na vratih univerze; na
hitro sem ga pozdravil in stekel po stopnicah. Tudi s tem sumljivim
subjektom nisem imel več stika.

121

SPOMINI

Manjka mi še četrti člen te male verigice sumljivih ljudi. To je
bil Italijanček, ki je prišel zadnji. Bil je to majhen človeček, poskočen
in vedno nasmejan. Iskal je pogovor s komer koli. Nekateri smo ra¬
zumeli nekaj italijanščine, a največ smo se pogovarjali po nemško.
Tako smo se razumeli boljše kljub njegovi omejeni italijansko na-
glašani nemščini. Proti večeru je na travniku med barakami zapel
italijanske popevke. Imel je lep tenor. Radi smo ga poslušali in mu
ploskali. Zgledal je zvit človek. Vse dni se je zdelo, da nekaj išče.
Nekega dne je izginil brez slovesa, kot so to prej tudi ostali.

Še se mi je porajalo v spominih več dogodkov. To pisanje ni niti
kronološko niti tematično. Je kot nočno nebo na katerem se pokaže¬
jo utrinki brez reda. Zato nadaljujem v upanju, da kritike ne bodo
preostre.

V jeseni smo v bližnjem gozdu nabirali kostanj in ga potem pe¬
kli. Tudi pri tem nam je spomin uhajal v naše kraje. V Celju so pekli
kostanj na cesti blizu doma. Ob nedeljah po maši so starši kupili
»škarnicelj« ravno pečenih in smo jih doma lupili še tople. To so bili
zlati časi.

Jesen nam je prinesla še druge naravne dobrote, ki so bile tudi
zastonj: jabolka in hruške. Ker smo živeli na robu mesta, so bile
kmetije že blizu nas. Imeli so prekrasne sadovnjake. Kmetje so nam
dovolili, da smo lahko pobirali sadje, ki je ležalo na travi in to z
obljubo, da ne bomo trgali sadja z dreves. Pošteno smo se držali te
zahteve in tako smo ostali v najlepšem razmerju s kmeti. Jabolka, ki
so ležala na tleh so bila zrela, a v mnogih so si črvi že uredili svoje
sladko stanovanje. Te smo lepo obrezali in tudi izrezali poti in lu¬
knje, ki so jih naredili ti črvi. Vedno je ostalo še precej od jabolka. To
seveda ni trajalo dolgo časa. Jesen je kaj hitro prešla in z njo so odšli
naravni darovi, ki jih je prinesla.

Še brskam na dnu toka v strugi življenja in iščem med šodrom
kamne spominov.

Med mojim bivanjem v Gradcu so Avstrijci spremenili stare ši¬
linge v nove. Šiling je bil denarna enota do nemške zasedbe in so
jo zopet vpeljali takoj po koncu vojne. Do tristo so zamenjali enega
starega za enega novega in od tam navzgor pa tri stare za enega
novega. Nekdo je svetoval (vedno je kje kakšen ekspert), da se bolj
splača za odviše kupiti znamke, kot menjati denar. Tako ne samo,
da ne bomo izgubili, ampak s časom veliko zaslužili. Večina mu je
nasedla in tako tudi jaz. K sreči sem imel zelo malo šilingov več kot

122

SPOMINI

tristo. Za tisto malo sem kupil nekaj serij znamk. Bil sem potem pre¬
malo časa v Avstriji, da bi lahko ugotovil, če je bila operacija pravil¬
na. S temi znamkami končno ni bilo nobenega dobička in so danes v
filateličnem albumu mojega starejšega sina. Kdo bo dejal, da imajo
zgodovinsko vrednost. Jaz mu pa odgovarjam, da se od te vrednosti
ne da živeti.

Druga zanimivost je skušnja, ki sem jo imel z strupenimi Štajer¬
ci. Ljudje na kmetih in tudi mnogo meščanov so bili zelo tolerantni
in rekel bi prijazni ljudje. Bili so pa tudi nekateri ljudje zagrizeni šo¬
vinisti po Hitlerjem vzoru, ki je smatral ne samo Gornjo ampak tudi
Spodnjo Štajersko za nemško ozemlje. Ti so bili do vsega slovenske¬
ga zelo sovražni. Da nadaljujem. Starši so mi poslali pismo v kate¬
rem so me prosili, da bi šel v tovarno kovinskih mrež v predmestju
kupit nekaj metrov tenkih mrežic, kot se rabijo pri sitih. Med tem
ko smo živeli v Lienzu, so si na vse načine služili denar, da so lahko
preživeli. Mama je delala umetne rože, copate iz angleških vojaških
dek in tudi šivala obleke in zavese. Imela je starinski šivalni stroj,
ki so nam ga podarili tirolski prijatelji. Ker se je oče skrival nekaj
mesecev pred Angleži v Spittalu, sta se naučila delati sita. Sedaj, ko
je bil že prost doma, sta jih z mamo začela delati tudi onadva. Zelo
težko je bilo dobiti mreže, ker so jih »špitalski« Ribničani kupovali
na veliko. Tako je prišla prošnja do mene, ker do Gradca ti Ribničani
gotovo niso prišli. Junaško sem se napotil do tovarne. Ko sem stopil
skozi vhodna vrata, sem videl nad malim okencem napis »Prodaja«.
Potrkal sem in okence se je odprlo. Mlada gospodična me je prijazno
pozdravila in vprašala, kaj želim. S svojo še kar dobro nemščino sem
ji razložil, kaj hočem kupiti. Odgovorila mi je, da bo moje naročilo
predložila šefu. Usedel sem na star stol in čakal. Po dolgem času
se je na okencu prikazal brkat dedec. Skočil sem do okenca in ga
pozdravil. Začel me je spraševati, zakaj in kje bom rabil to mrežo.
Povedal sem mu, da jo bom poslal na Tirole, kjer so moji starši be¬
gunci in da bodo delali sita. Vprašal je, od kod smo. Ko je slišal, ga
je zanimalo, če smo begunci Slovenci ali »Folksdoijči« (Volksdeut-
sche), to se pravi nemškega porekla. Seveda sem odgovoril, da smo
pravi Slovenci. Slišal sem globok »aha«. Postal je malo bolj resen
in mi je naročil, naj še malo počakam. Zopet je preteklo precej časa
in končno se je prikazala gospodična tokrat z bolj resnim obrazom.
Sporočila mi je, da je »gospod« govoril s šefom in ta je odločil da
tujcem ne prodajajo njihovih izdelkov. Ko je videla moj prepaden
obraz, je s težavo rekla, da ji je žal (Es tut mir Leid), da mi ne more

123

SPOMINI

pomagati in me je še kar lepo pozdravila. Odšel sem kot poparjen
cucek s skrbjo, kako bom to slabo vest sporočil staršem.

Ker sem omenil, da se je oče skrival pred Angleži, bom bolj na
kratko obrazložil to delikatno in nevarno zadevo. V Lienzu smo ži¬
veli mirno do jeseni 1946. Vedeli smo, da so bližnje taborišče Peggetz
obiskovali partizanski oficirji in da so se med begunce tudi pomešali
komunistični vohuni. In tako so seveda prišli na sled mojemu očetu.
Zakaj so ga sledili, ne vemo. Saj je bil proti nacizmu, bil njegova
žrtev, a mogoče ker je bil katoliški politik. To zadnje je bil med naj¬
večjimi grehi za novo komunistično oblast.

Nekega dne septembra meseca 1946 sem se vozil s kolesom po
Lienzu. Slučaj je nanesel, da ko sem se peljal mimo komande FSS
(nekaj podobnega nemškemu Gestapo) so ravno pripeljali tja moje¬
ga očeta. Zaslutil sem, da je to nevarna zadeva in ko je oče izstopil iz
vozila, sem zakričal: »Ata, bejži!« Oče je kot srna pribežal do mene,
skočil na kolo in se odpeljal v smer gozdov. Hitro sem se umaknil in
od daleč opazoval Angleže. Eden od njih, ki je hotel teči za očetom
in uvidel, da ga ne bo dohitel, je vrgel svojo vojaško čepico na tla in
jo z vso jezo poteptal. V hipu so pognali vozilo in odpeljali za oče¬
tom. Niso ga mogli najti, ker je bil že skrit v gozdu. Seveda se ni mo¬
gel vrniti v našo sobico in dobri prijatelji so ga sprejeli na svoj dom.
Tako je bilo nekaj dni. Takrat so se selili naši begunci iz Peggetza v
Spittal. Ta selitev je pomagala, da se je oče na skrivaj tudi preselil in
sicer so ga skrili v vagon, kjer so selili pohištvo. V Spittalu so mu
izdali ponarejeno legitimacijo, a kljub temu je živel skrit pri družini
Moder. Šele oktobra 1947 je bil spet svoboden in sicer z odlokom
Zavezniške komisije za Avstrijo. V pismu, ki je prišlo na naš naslov
v Lienz od te komisije in ga je podpisal glavni sekretar angleškega
oddelka (British Element) stoji, da je vlada odločila, da se našega
očeta ne preda jugoslovanskim oblastem in da je glavna komanda
izdala odlok, da se ga takoj izpusti. Datum pisma: 10.10.1947. To je
bilo odločilnega pomena tudi za mene osebno, saj sem lahko začel
študijski semester brez skrbi in z večjim optimizmom.

Na kratko opišem ves potek postopkov, kako je prišlo do te re¬
šitve. Konec leta 1945 so prišli z Japonske v Lienz trije podoficirji
angleške vojaške politične policije. Potom komandanta taborišča
so iskali inštruktorje za slovenščino, nemščino in češčino. Izbrali so
mojega očeta za češčino. To so bili trije izredno prijetni fantje. Vsi so
študirali na Oxfordski univerzi, dokler jim vojna ni prekinila štu-

124

SPOMINI

dije. Vozili so me na izlete in smo se res zelo dobro razumeli. Eden
od njih, Patrick Field, se je v enem letu naučil tako dobro našega
jezika, da si še sedaj dopisujeva v slovenščini. Njegov kolega Stokes
je imel strica poslanca v angleškem parlamentu. In tako sem pri¬
šel do zaželene točke. Ta poslanec ima vse zasluge, da so zavezniki
preklicali, da je moj oče kvizling in ga po enem letu priznali kot
nasprotnika nacizma. Imam originale pošte, ki smo jo v tistem času
dobili iz Anglije. Več od poslanca Stokesa, eno od VVestminsterskega
nadškofa kardinala Griffina, eno od privatnega sekretarja zunanjega
ministra in eno celo od Churchillovega sekretarja Gunnela. Vse pri¬
lagam temu pisanju. V prilogi je tudi pismo očetu za god in kopije
fotografij.

V Gradcu sem ostal do konca drugega semestre, ko sem odpo¬
toval »domov« v Lienz in se potem nisem več vrnil, ker smo se že
morali pripravljati na odhod v Argentino. Še pred mojim odhodom
iz Gradca so se poslovili moji prijatelji, ki so odpotovali v Kanado.
Po štirih letih iskrenega prijateljstva je bilo slovo zelo težko. Segli
smo si v roke z glasnim »Bog vas blagoslovi na vaši poti« in »Še kdaj
na svidenje«! A sreča včasih ni opoteča in tako se je spolnila želja
svidenja, saj smo skupaj obhajali 40-letnico mature v Kanadi.

Zaključujem to poglavje. Vem, da se bom spomnil v bodoče še
na veliko dogodkov. A za danes sem pa tam, kjer sem ... Vsem bral¬
cem se zahvaljujem za pozornost, potrpežljivost in razumevanje. Če
me bo kdo poleg tega še pohvalil, bom pa kar zavriskal (ali pa tudi
zajodlal).

Ko sem skoraj že zaprl računalnik, sem se spomnil na pismo, ki
sem ga poslal očetu za god. Mislil sem, da bi ga bilo vredno pretip¬
kati in tako predati mojim mladim. Verjetno jim bo to pismo poro¬
dilo koristne misli.

Pismo očetu za njegov god na dan sv. Alojzija, 1948.

Ljubi ate!

Večkrat me prime ono tiho, zasanjano razpoloženje, ko se mi
misli utrinjajo kot zvezde iz bogato posejanega poletnega neba in
poletavajo tja, tja daleč, kamor mi ljudje pravimo - tedaj. Tam v
tistem »tedaj« je bilo lepo vsega smo imeli, sonce nas je zjutraj
pozdravljalo in doma smo bili, ko se je poslavljalo. Tam doma je

125

SPOMINI

126

bil smeh, tam je bilo veselje. Mladost je plula prijazno kot barčica
sredi mirnega morja obenem pa prešerno kot svobodni galeb soncu
v objem. - A stemnilo se je nebo. Valovi so se vzdignili in planili
pokonci kot razjarjeni levi. Gobci so se jim penili in hrumeli so ob
razgrizenih pečinah, Vklenili  so barčico v objem svojih razburka¬
nih šap in jo neusmiljeno vrgli med ostre čeri. - Galeb pa, kije  slabo
umel sončni smeh, je razočaran obvisel pred neskončno steno obla¬
kov in se žalostno spusti nazaj, nazaj v senco razburkanega obmor-
ja. Pa kmalu  so se začeli trgati oblaki in tu in tam so se prikradli
zlati žarki upanja skoznje. Toda barčica ni več zbrzela v nedogled,
ne, ostala je ob obali in se previdno sukala izbirajoč varnejšo pot.
Tudi galeb ni planil po sledi žarkov navzgor, temveč je motril nebo,
motril okolico, skratka - počakal je popolne jasnine in varnega neba.

Pa še en utrinek se mi je utrnil prav iz srca. Oni prijetni spo¬
min na dni, ko smo v družinski sreči vsako leto praznovali god
sv. Alojzija. Dan - ko ima naš ljubi očka god. Tako iskreno je bilo
veselje in srca nas vseh so se odpirala obilju sreče. Skupaj smo bili.
In bi kdo manjkal? Bog varuj! Pa čimbolj smo obračali mi, tako je
bolj obrnil ljubi Bog. Vzel nam je enega člana iz naše srede in tako
prignal temne oblake na obzorje. Vzel nam je drugega, ločil nas od
tretjega. A zopet in zopet so se zacelile rane in čas jih je zdravilno
lečil. Vendar nekdanjega čistega veselja in nekaljenega miru ne bo
več. —Ne bo več? O, Bog, kako je trpko to vprašanje! V srce se zaje
kot rja v železo in gloda, gloda ... Vendar! Ne, ne smemo obupati!
Mar nas je Bog ustvaril, da bi na nas pozabil?

Mar nam je dal življenje, da bi nam bilo v muko? Kako naj bo
vendar združljivo življenje, nekaj tako lepega, ljubezniv dar, kako
naj bo to združljivo z muko? Kaj muka! To je le človeška kratko-
miselnost. To je samoutvara. Ali ni muka tudi nekaj lepega, kori¬
stnega, če jo zna človek prenesti iz ljubezni do Očeta in Sina in Sv.
Duha?

Vidiš ate, taki so moji utrinki. Kaj temni so. Ne bleščijo se
kot oni, ki se z zlatim repom popeljejo mimo lune in izginejo za
obzorjem. Le zavestni čas trajanje je obojim enak. A podzavestno
se še vedno pojavljajo v meni, kot se nam predstavi skrita podoba
večernega utrinka.

SPOMINI

Ljubi ate! Kaj prazne so bile te moje misli. Čudno da jih je
papir sprejel nase. Res mnogo prenese. A ti sprejmi kljub temu vse
moje pisanje z razumevanjem.

Kako rad bi bil na tvoj god doma. Kako srčno rad bi ti voščil iz
oči v oči vse najboljše. A ta študij, te razdalje in ... vse to so ovire,
ki so na poti. Zato ti pa voščim pismeno.

Bog te blagoslovi! Nakloni naj ti vsega najboljšega: zdravja,
miru, veselja, zadovoljstva, skratka vsega dobrega v najobilnejši
meri. Bog te živi še mnoga, mnoga leta. V dar pa sprejmi skromen
duhovni šopek. Naj bo izraz ljubezni in spoštovanja, ljubi ate!

Tvoj sin Vladko

Tehnična visoka šola

SPOMINI

SPOMINI

Tečaj KA v Reinu pri Gradcu

Socialni tečaj pod vodstvom dr. Čuješa

129

SPOMINI

ANDREJ KREČIČ

PRED ŠESTDESETIMI LETI

Že leta 1931 sem čutil strah pred komunizmom iz molitve za
Rusijo na podobicah v kartotisku Jugoslovanske tiskarne in od
dobrohotnega ruskega polkovnika Volkova, tajnika pravoslavne
cerkvene občine v Mariboru, ki mi je pripovedoval svoje tegobe in
vojskovanja bele garde proti boljševikom. Storil mi je veliko dobrega
in toliko lepega naučil. Pomagal sem mu žagati drva v kleti bivšega
minoritskega samostana tik pod našimi stanovanji. Anglofilstva
pa sem se navzel od kateheta Primožiča, ki nam je pri sestanku
slovenskih fantov, ob pričakovanem napadu na našo takratno
domovino rekel, da so le Angleži na pravi strani, spričo nemške
nevarnosti.

Prvo soboto, aprila 1941, je bila sokolska telovadna akade¬
mija in tja smo šli telovadna vrsta slovenskih fantov, da vidimo
naše načelno zmerno nasprotujoče kolege - pozneje jih je večino
premamila komunistična OF.

Odšli smo domov po polnoči in zjutraj ob petih so nas zbudile
sirene, ki so oznanjale zračne napade. Na Maribor jih ni bilo, saj je
bil njihov. Vendar so isti dan bombardirali mnogo krajev po Slo¬
veniji in Srbiji, med njimi tudi Beograd. Maribor je bil izgubljen
in popoldne smo jugoslovansko čuteči železničarji stopili kot
prostovoljci na vlak, potem ko smo precej razdejali železniške
delavnice. Mostovi so bili že zrušeni, tudi glavni kamniti most
preko Drave. Vlak se je počasi premikal ob bombardiranih krajih,
skozi Hrvaško, kjer so nas čez noč neodvisni Hrvatje zaničljivo
gledali, kajti naš cilj je bil po tridnevni vožnji preko Bosanskega
Broda v Sarajevo - v geografsko sredino Jugoslavije.

Med potjo smo v Brodu lahko kupili bel kruh, ki ga že dve leti
nismo poznali, kajti mrzla vojna in gospodarska stiska v Sloveniji je
bila res velika. Trudni do skrajnosti in slabo hranjeni smo prispeli v
Sarajevo, kjer smo polegli po tleh v neki šoli, samo da smo bili pod

130

SPOMINI

streho. Vem, da sem se že po štirih urah zbudil, kot da bi spal več
noči skupaj, naspan in lačen.

Hrane ni bilo nikjer. Kdor si je že znal sam pomagati, je jedel,
vendar se spomnim, da sem brskal po smeteh in lizal žarko maslo,
kar ga je ostalo na papirnatem ovitku. Stalno so bili alarmi za
zračene napade in sredi spanja je bilo treba teči na prosto.

Po enem tednu životarjenja so nas strašno zbombardirali
Italijani. Skril sem se na travniku, v neki luknji od bombe. Gledal
sem v tla, kako se je zemlja odpirala pa je prav blizu padla druga
bomba in se je potem razpoka zopet zaprla. Upostošenje in smrt
vsepovsod naokoli.

Že drugi dan so pridrvele nemške kolone motociklistov, ki so
začeli postavljati prometna znamenja. Polovili so vojake, medtem,
ko je naš železniški kontingent rešil višji šef mariborske kurilnice,
visoki »činovnik« Kessler, ki je bil z nami. Predstavil se je kot bivši
Unterseebootoffizier nemške Kriegsmarine iz prve svetovne vojne
in spretno parlamentiral naš povratek v Maribor. Tako je rešil
kakih 1500 železničarskih prostovoljcev vojnega ujetništva.

Ko smo se vrnili je bilo mesto ponemčeno. Govorilo se je samo
nemško, kdor ni znal je molčal. Povsod so visele zastave s kljukas¬
tim križem. Vrnili smo se v delavnico. Nič ni pomagala absolvirana
šola, dali so nas na trdo tlako. Po delu pa na ekzerciranje po nemš¬
kem načinu in Gansemarschu.

Ko smo čakali v dolgih vrstah za klasifikacijo rasnosti, smo
se bali, kdaj nas zadene izselitev. Zame in starša padla na 7. julija
1941, ko nas je ponoči nemška Schutzpolizei iz našega bornega
stanovanja v zapuščeni vojašnici, v bivšem minoritskem samos¬
tanu, poleg sodnega stolpa iz 12. stoletja, izgnala z bornim
kovčkom in culico ter 500 dinarji vsak. Pognali so nas iz stanovanja
prej kot eni uri in stlačili v koncentracijsko taborišče v meljski
kasarni, kjer so nas izza mreže zvedavo gledali angleški ujetniki,
ki so jih polovili na Kreti. Preživeli smo priprtost v bivši kasarni
jugoslovanskega 45. pešpolka. Vozili so nas kot živino skozi
hrvaško ozemlje, že povsod okrašeno z rdečo belo šahovnico.
Kadarkoli sem jih povpraševal, kako poteka obramba nemški
invaziji Jugoslavije so nas zasmehljivo gledali, saj so najbrž dobro
vedeli, kam nas peljejo: reci in piši v ustaški lager v Bosanskem
Brodu.

131

SPOMINI

Julija 1941 je bilo v tem taborišču mnogo Srbov; nekateri so si
na stranišču rezali žile. Ti samomori Srbov so zelo vznemirjali
Slovence. Mi pa smo le čakali, kaj bodo z nami počeli ustaši.

Potem, ko so nas Nemci izgnali iz Maribora, so nas ustaši pos¬
lali med bosanske Srbe, kjer se je začelo »novo svobodno življenje«.
Tam, med ubogim pravoslavnim srbskim ljudstvom, ki je živelo
tako preprosto kot v svetopisemskih časih, so se začeli pojavljati
komunistični agitatorji. Zaostale kmete so ščuvali, naj se pripravijo
na vstajo. Ustaši so to seveda zavohali in začeli požigati ter klati
Srbe križem in kražem.

Kakih pet tednov smo živeli med bosanskimi Srbi, ki jih je
bila sama gostoljubnost, pa še sami niso ničesar imeli, saj tudi niso
bili znali delati. Z lesenim plugom iz drevesnih vej ne preorješ
njive. Večkrat na teden so imeli kakega svetnika za praznik in seveda
brezdelje. Od 20. stoletja so poznali le tu pa tam koga s klobukom,
zato ker je pred leti delal v oddaljenem rudniku. Tudi sol so poznali
- pa ničesar drugega.

Ženske so na primitivnih statvah tkale lepe preproge, predle
niti in iz različnih rastlin pridobljenih barv izdelovale ornamente
izrazito turškega stila. Doli, globoko v vasi, je bilo par muslimanov,
malo bolj seznanjenih s svetom in spomnim se, da so imenitne
ženske s ponosom kazale zlat zob, za katerega so si dale zdravega
izdreti. Muslimani so bili seveda peta kolona za Nemce.

To je bilo takrat, ko so Nemci načrtovali svoj nov geografski
red, v katerem bi mi Slovenci utegnili služiti za civiliziranje srb¬
skih Bosancev, v krogu zasužnjenih slovanskih narodov, ki bi bili
varnostni obroč nemškega Reicha.

(Ob smrti poglavnika Paveliča v Španiji, mnogo let po vojni,
je TIME poročal, da je bil kriv za poboje 800 tisoč Srbov. Vsekakor
pretirano maščevanje za beograjsko hegemonijo nad Hrvati med
obema svetovnima vojnama.)

Avgusta 1941 mi je uspelo, da sem se iz bosanskih gora, sela
Jamjetič nad Svodnjo, z onemoglim na pljučnici obolelim očetom
in materjo prebil do železnice. Z ozkotirnim počasnim vlakcem
smo prišli, po dolgi vožnji od Svodnje in Bosanskega Novega, do
Zagreba. Ob reki smo videli slečene Srbe, ki so čakali, da jih pože¬
nejo v vodo in postrelijo. Vlak se je celo večnost vlekel do Zagreba.
K sreči me je vojaška kontrola razumela, da hočem v italijansko
pokrajino in da je bila »pomota pri izseljevanju«. Verjetno mi je
pomagal tudi hrvaški naglas, ki mi je bil znan.

132

SPOMINI

S svojo neokretno italijanščino sem dopovedal italijanskemu
Rdečemu križu na zagrebškem kolodvoru, da smo iz ozemlja, ki
ga je zasedla Italija in torej pripadamo tja. Posrečilo se nam je, da
smo se prerinili skozi gručo ljudi, ki je čakala na transport preko
Karlovca v Slovenijo.

Ob prihodu vlaka na ljubljanski kolodvor so navdušeni
dobronamerni Ljubljančani na peronu klicali dobrodošlico in
nas pozdravljali: »Živeli Slovenci!«. Vedeli so, kako smo prišli
prestradani do Ljubljane. Imeli so organizirano neko pomoč s hrano
in prenočevanjem na deskah na kolodvoru - polno stenic - pa nič za
to.

Sledila so vojna leta. Naselili smo se pri materinih sorodnikih
v Logatcu, kamor smo že pred izselitvijo pretihotapili sestro preko
nemško-italijanske meje.

Prestradani smo gledali v borni močnik in se z očetom
spogledovala, kdo bo zajel zadnjo žlico, saj še naši gostitelji niso
imeli zadosti hrane.

Septembra 41 sem nekaj časa krampal na cesti v Godoviču.
Mame se je usmilila njena stara prijateljica, ki nam je dala na raz¬
polago stanovanje in kuhinjo, pa tudi možnost, da smo se priborili
do kake hrane. Na cesti sem vihtel kramp in moja celodnevna
hrana je bila liter rjavega fižola.

Malo kasneje sem dobil živilske karte kot težak, nato pa delo
na železnici, saj sem bil absolvent železniške industrijske šole in
si domišljal marsičesa. Bil pa sem sprejet v ljubljansko kurilnico.
Industrijska šola iz Maribora mi ni pomagala več kot to, da sem
dobil službo kvalificiranega delavca in, kar je bilo najbolj važno,
živilske karte - tessere - in to za težake.

Preden sem dobil delo pri železnici, pa se je zgodilo nekaj,
kar je povzročilo popoln preobrat v mojem življenju. Nekdo, ki je
poleg mene vihtel kramp, je bil tajinstven in molčeč človek, ki je
mnogo vedel. Zvedel sem, da zna angleško in druge jezike. Prišel je
v nedeljo na obisk in mi začel razlagati pomožne glagole. Navdušil
sem se nad njegovim znanjem in sklenil sem, da se lotim tega
jezika, kajti italijanščina je že sama lezla v navado in je zaenkrat kot
zadostovala.

Vendar mi je moja še vedno precej borna italijanščina, dajala
prednost med drugimi železničarji v kurilnici; znanje tega jezika
je bilo tedaj med Ljubljančani absolutna ničla. Ne tako pri moji

133

SPOMINI

materi, ki je že ob koncu prve svetovne vojne prenašala okupacijo
priliznjenih Lahov, dokler jih VVilsonova črta ni potisnila nazaj
do Rakeka. Kot pravočasni izdajalci velike Antante so s svojo
prilagodljivostjo po prvi svetovni vojni zasedli vse slovensko
Primorje. Italijanščina je do razpada italijanskih vojnih sil septem¬
bra 1943, postala pravi pogovorni jezik. Vendar še niso viseli pov¬
sod plakati kot na Primorskem: »Qui si parla italiano«. Govorilo seje,
da so bili Lahi Ljubljančankam zelo všeč. Oni so bili v vsem začetku
okupacije silno dobrohotni, kmalu je pa njihov vijak začel stiskati
in to vedno močneje. Prva krdela partizanov so že napadla vojaške
objekte in posledice so bile grozni poboji talcev in zmeda, v kateri je
bil prvi namen revolucija in mobiliziranje naroda v partizane.

Na Jožefovo 1942, so veliko moških odpeljali v taborišča
Gonars, Chieso nuovo, Treviso ter drugam, pa tudi na otok Rab.
Natančni podatki se lahko dobijo v rimskih arhivih.

Potem so se ustanovile vaške straže, da branijo svoje domove
pred komunističnim nasiljem. Bila je tudi legitimna obramba svo¬
jega imetja, ker so komunisti brezprosno izsiljevali prehrano, ter
pobijali nedolžne ljudi.

Meni pa medtem res ni bilo nič hudega. V kurilnici me je odkril
»il capo superiore Della delegazione ferroviaria orientale, Cavalieri
Roberto, Squadrista Della Marcia sul Roma«, kateremu sem bil všeč
in je hotel iz mene napraviti pravega Italijana. Po njegovih navodilih
sem prepotoval vse železniške centre po Italiji, ker sem že dobro
obvladal jezik. Prevzemal sem nadomestne dele za lokomotive, ki
jih v Ljubljani ni bilo. Ta je bila tedaj odrezana od glavnih želez¬
niških delavnic v Mariboru, ki je bil pod nemško okupacijo.

V Italiji je bilo razmeroma varno. Doživel sem sam obstrelje¬
vanje britanske mornarice Genove in požig Milana, ki je gorel več
dni, pa nekoč zračne alarme v Firencah.

Skozi 1942 do 1943, sem imel dovolj denarja. V Italiji sem si
se lahko marsikaj kupil za lire, čeprav so bile precej razvrednotene.
Med drugim sem si v Firencah nabavil angleško čtivo, slovnico
in slovarje. Moja prva knjiga je bila Northvvest Passage od
Kennetha Robertsa, druga pa Antohny Adverese. Prebral sem
jih s prizadevnostjo, besedo za besedo, in iz Lyslevoga angleško
italijanskega slovarja tudi spoznaval italijanske sinonime in
jezikovne izraze. Moja italijanščina se je s tako vajo medtem
razbohotila in marsikdo me je že imel za Italijana.

134

SPOMINI

Toda moj cilj je bila v prvi vrsti angleščina. Bral sem klasike,
večinoma iz Tauchnitz Edition kupljene v Milanu, kjer je Božo na
Amborosiani študiral ekonomijo. Tudi Conrada in Shakespearja
sem kupil v Firencah. Tam sem se v železničarski menzi srečeval
s tiskarjem Lončaričem, srednjeprogašem Koširjem, pisateljem
Magajno in mnogimi drugimi. Le svoje bodoče žene nisem tam
spoznal, čeprav so nama obema Firence še najlepše mesto na
svetu, saj je osrčje čiste visoko kultivirane italijanščine in v blagi
nežni Toskani. Ona je tam na elitni Universia Cesare Alfieri med
italijanskimi sinovi aristokratov kandidirala za doktorja socialnih in
političnih ved in se pripravljala na diplomatsko službo.

Spoznal sem tako dobro vso železniško omrežje, da mi je bilo
lahko iskati zahtevan predmet v tem ali drugim železniškem centru
ter ga nato poslati v Ljubljano. Ker sem vedel, da bo prispel pozneje
kot pa jaz z brzovlakom, sem tako dostikrat prispel v Logatec, ter si
vzel nekaj dni počitnic in se pridno učil angleščine, kar je bilo v tistih
časih tabu. Potem pa sem se vračal za pošiljko in se javil v službo,
ko je ta prispela.

Bil sem pa vedno na poti in Roberto je bil zelo ponosen name,
morda še bolj, ko sem odklonil študij v Italiji ter se izgovarjal, da
se bojim represalij s strani logaških komunistov, ki bi me imeli za
izdajalca, v kolikor me že niso na tiho motrili terenci. Vsekakor
sem ob vsakem odhodu v Italijo nosil veliko paketov za svojce
raznih železniških uradnikov in delavcev, ki so imeli svoje ljudi
priprte v koncentracijskih taboriščih in jih je bilo v Trstu iz Časa
Compartimentale mogoče pošiljati brez težav česar ni bilo moč v
»Ljubljanski provinci«.

Železničarji so bili skoraj vsi rdeči in resno se je govorilo,
kako bi kakega stražarja ubili in stlačili v ognjišče lokomotive
ter sežgali. Komunistično partizanstvo so istovetili z narodno
osvobodilnim bojem, zabeljenim z boljševiško revolucijo.

Ko je meni bilo rajsko, so bili povsod na Dolenjskem žalostni
časi. Vsako jutro je prišel v kurilnico kak vagon prelepljen z belimi
trakovi v obliki križa, kar je pomenilo, da je bilo tam več trupel,
posledica kakega atentata na vlake pa tudi na železničarje, ki so
delali na razbitih progah.

Nekoč, sredi poletja 1942, sem bil službeno v Rimu in šel v
Vatikan, kjer sem bral v Osservatore Romano o strašnem porazu
Von Paulusa pred Stalingradom. Čutila se je že jedkost sovjetske

135

SPOMINI

moči, kjer se je vedno vse dogajalo z velikim nasiljem ne glede na
človeške žrtve. Stalin je zabrenkal na narodoljubna čustva in Rusi
so mu sledili.

Zame so pravi hudi časi nastopili šele po italijanskem
razpadu septembra 1943, ko so odprli progo na Koroško in izbrali
Lokfuhreraspirantov za vožnjo vlakov v Celovec, Zidani Most in
Postojno. V Italiji je ostalo veliko slovenskih študentov. Ne vsi, a
marsikateri med njimi je postal GUFovec (Gioventu Universitaria
Fascista), ki je jaz nisem hotel izkoristiti, ko mi jo je Roberto ponujal.

Po kratki dobi aspirantstva sem postal strojevodja in samos¬
tojno vozil vlake. K sreči sem vozil največ na Koroško. Dolenjska
je bila smrt. Vožnja proti Rakeku je bila silno nevarna, v Zidani
Most pa groza, ko so na nas padale plohe krogel iz mitraljezov.
Lokomotive so imele še iz italijanske okupacije kabino obloženo
s posebnimi neprebojnimi jeklenimi ploščami iz Piemontske
Voghere, pa je še vedno bilo zadosti odprtega nezaščitenega
prostora.

Na Koroško je bilo nevarno med Kranjem, Radovljico in
Domžalami. Tam sem trikrat zavozil na mino, ki raztrga polovico
lokomotive in seveda vlak prevrne in iztiri. Koncem aprila 1945
je bilo na ta način ubitih trideset strojevodij od enainštiridesetih,
skupno s kurjači, ki smo začeli oktobra 1943. Osebni vlak v
Celovec, ki je odhajal iz Ljubljane ob petih zvečer, je bil precej varen.
Prenočili smo v Celovcu, nekaj ur počitka v umazanih prostorih
počivališča, s prižgano lučjo in strojnim osebjem, ki je prihajalo in
odhajalo.

Vožnje ob petih zvečer iz Celovca, so bile predvidene samo
20 km na uro in pred lokomotivo smo imeli postavljene tri vagone
naložene s peskom, ki so aktivirali mino in je ta navadno eksplo¬
dirala tik pred lokomotivo. Ni pa bilo tako z vlaki na Dolenjsko,
Štajersko in Postojno. Veliko kolegov je raztrgalo ali pa so prišli
pod ogenj mitraljezov. Bogu hvala, sem samo nekajkrat moral na
Štajersko in v Postojno in bilo je vroče.

Predem končam svoje opravke, hočem še opisati božični
večer med Planino in Rakekom, kjer sva imela priklopljeno na
stransko italijansko parno lokomotivo dva oklopna vagona
Nemcev. Poleg okvarjenega stroja sva zakurila velik ogenj, da sva
vanj položila eno od obeh ojnic, ki se je zvila, ker sva spustila paro

136

SPOMINI

v cilindru, kjer je bilo zaradi postanka dosti vode, kondenzirane
pare. Navadno se razleti cilinder, v tem slučaju ničesar drugega
ni bilo mogoče kot zakuriti ogenj in poskušati zravnati razbeljeno
ojnico z bornim orodjem, ki sva ga imela na razpolago. Ogenj je
plapolal. Bili smo tarča pa smo se menda partizanom zasmilili.
Ne verjamem, da so se bali nemške oborožene posadke v obeh
priklopljenih vagonih, kjer so se držali na varnem ... krompir!

Bilo je vedno veliko napora in malo smo se oddahnili v
Celovcu, kjer smo se v menzi do sitega lahko najedli enolončnice.

Seveda mi je vožnja v Celovec prišla zelo prav. Vzpostavil
sem zvezo med angleškimi ujetniki, ki so krampali na progi
in preko domobrancev s slovenskimi čini. To je bilo čudovito
tajno izmenjavanje poročil. Odkrili so vojaške objekte in v vojno
usmerjena nemška podjetja v okolici Celovca, kjer so do oficirske¬
ga čina bili vsi prislinjeni na težaško delo, skupaj z Ukrajinkami
in samo nenemškim osebjem. To kar se danes označuje kot »slave
labour«.

Angleži so uporabljali revolverje, njih municijo in pa radijske
dele, da so si lahko postavljali prikrite sprejemnike v svojih tabo¬
riščih Gradnitzu, Elmendorfu in še nekaterih; imen se ne spomin¬
jam. Tako ne bili odrezani od sveta - za zameno so mi dajali njihovo
POW NAFFI ration. Rdeči križ je zanje dobro deloval.

Nek Avstralec Max Reed in Novozelandec John (Charles)
Murrey sta se celo z menoj pretihotapila pod tenderskim trebu¬
hom na plankah nad vrtečimi se osmi kolesja, ter prepotovala
sredi najhujše zime progo Celovec-Ljubljana, kamuflirana kot
železničarja.

Najprej John, ki je bil izredno korajžen in zaupljiv, potem pa še
Max, ki se je potem, preko domobrancev, predal četnikom pri sv.
Treh Kraljih.

Kako zapleteno je bilo to in kolikim nevarnostim izpostav¬
ljeno je dogodivščina za film in tudi priprava je bila prava logistika.
V Reichu je bilo povsod vse zastraženo in smukniti iz taborišča
je bila pustolovščina. Skrajno nevarno je bilo nadeti si železniško
delovno obleko s kapo čez uniformo na izpostavljenih mestih.
Odvrniti je bilo treba pozornost kolega kurjača na lokomotivi in
drugega železniškega osebja, ki je tam opravljalo svoja dela. Da
se je ubežnik mogel zmotati na desko pod tenderjem, med mimo
se sprehajajočimi oboroženimi stražarji ob belem dnevu, je bilo

137

SPOMINI

izredno tvegano, da ne govorimo še ob temeljitem gestapovskem
pogledu v Šentvidu.

Ponoči je bilo to lažje, vendar pot preko minirane proge in
prihod na ljubljanski kolodvor sta imela težave. Skobacati se je
bilo treba iz skrivališča in se pojaviti nekje v jašku pod lokomotivo.
To je bilo potrebno, da so lahko prišli brez dokumentov v z bodečo
žico omreženo Ljubljano.

Sedeti v delavni obleki med drugimi potniki, ali pa se vtiho¬
tapiti na kak tovorni vlak, kjer ni bilo drugih ljudi kot sprevodnik
in zavirač, ki bi pa lahko mojega sopotnika nagovoril v slovenščini,
bi bila trda. Odločil sem se za potniški vlak.

Prav tesno mi je bilo pri srcu, ko je nekoč poleg naju sedel nek
nemški oficir in so štrleli kosi kaki uniforme izpod črnega mameluka.
Hvala Bogu, da smo bil tedaj Slovenci precej tihi ljudje in ni bilo
burnih razgovorov med vožnjo, kot se je to pred leti dogajalo v
Italiji, kjer tudi nisem rad govoril s sopotniki.

Tretji kandidat za pobeg, Donald Munns, ki je bil voditelj celega
pokreta in je tudi nameraval za svojima tovarišema, se je pa tik pred
odhodom premislil. Zdi se mi, da je značaj insularnega Angleža bolj
previden, kot pa razboritih mladeničev, večinoma prostovoljcev
iz angleških kolonij. Tako se je zadnji čas premislil in se tik pred
odhodom odtihotapil nazaj v svoj lager.

V Logatcu smo ubežnike spravili na toplo peč in jih nahranili s
tem, kar smo imeli. Oba begunca sta bila vidno nezaupljiva, ko se je
naši družbi pridružilo nekaj domobranskih podčastnikov, podobnih
Nemcem. Spominjam se podoficirja Marjana Štravsa, ki je sedaj v
Avstraliji, da se je domenil, kako in kdaj bi se dalo priti k elitni,
dobro oskrbovani četniški postojanki, kjer je bil tedaj sveti mir in
varnost tako pred Nemci kot pred partizani.

Od tam sta pošiljala oba ubežnika svoja pisma po isti poti
kolegom v Celovec in od njih sem dobival informacije od nekega
Mac Mahona iz Glasgowa, ki je bil urednik poročil in zanimivosti
za radijsko oddajo četniške postojanke. Kaj se je pozneje zgodilo s
temi ljudmi, še danes ne vem. Bojim se, da so z drugimi ameriškimi
padalci sestreljenimi po hribih, padli v roke partizanov in tam
gotovo trše preživeli vojno, kot če bi jih polovili Nemci. Kajti kma¬
lu je bilo med njimi tudi nekaj ameriških sestreljenih padalcev iz
letečih trdnjav.

138

SPOMINI

Ta letala so redno začela brneti ob devetih zjutraj, preletavala
Slovenijo in odložila svoj tovor okoli poldneva nekje v Nemčiji, tako
da se je še v Sloveniji zemlja tresla. Nato so se vračala.

Kakšna manifestacija vojaške sile! Vsak dan je z Barija v sredo
Nemčije trumoma odletelo 5000 letečih trdnjav in se je njihova
nepoškodovana formacija vračala na bazo v Bariju. Nemški lovci so
napadali in tudi kakega sestrelili toda USA ir Force ni spremenila
svojega delovanja.

Bolj previdni so bili Angleži, ki so napadali ponoči in pestili
Nemčijo z veliko spretnostjo. Bombardirali in zažigali so Reich, da
bi se enkrat končal paranoični Hitlerjev načrt za Novi red. Grozen
je bil njihov požig Dresdna ponoči. Dvesto tisoč žrtev so baje izsilili
Sovjeti, ki so stalno zahtevali tretjo fronto.

V jeseni so bile vožnje v Celovec skoraj popolnoma ukinjene,
zaradi uničenja ljubljanskega železniškega prometa. Bombardirali
so borovniški in druge mostove, ter kurilnico s kolodvorom, ne da
bi se menili za nemški flak. V nizkem poletu so bili hipoma nad
nami Lightningi in preluknjali vlake od začetka do konca. Močno
ogrodje lokomotive ni zadržalo izstrelkov, ki so prebili 2 centime¬
trski obod, skozi kakih 50 dimnih cevi, ter prišli skozi lokomotivino
truplo na drugi strani skozi debelo pločevino, ter se ustavili šele
v trdem jeklenem vzmetu lokomotivnih koles. Taka lokomotiva je
bila dokončno uničena, saj bi njeno popravilo pomenilo zamenjavo
celega kotla. Na Viču so se nabirali kadaverji ljubljanskih železnic
v naše resnično veselje, saj je bilo videti konec vojne.

Naju je nekega jutra presenetil Lightning, malo pred Jesenicami.
Vse je bilo preluknjano, tudi lonec fižola, ki je bil moja dvodnevna
hrana. Skrbno jo je pripravila mama v Logatcu, kamor sem zahajal
zelo redko na počitek. Koordinativni strojni mojster nas je moral
goniti z ene vožnje na drugo, tako da sem dostikrat omedlel od
utrujenosti in tudi lakote.

Koncem januarja 1945 so odkrili naše vohunsko omrežje
v Celovcu. Priprta je bila neka Hansi Rebasso, ki je sodelovala v
komplotu, tako da sem se previdno začel premikati med Logatcem
in Ljubljano. K sreči ni prišlo Gestapa, kje je bilo moje pravo
bivališče in kdo da sem. Rešila me je obveznost prisostvovanja na
prometnem tečaju na Direkciji, sedaj ne več Delegazione Ferroviarira
Orientale, ampak pod nemškim nadzorstvom.

Ob zlomu Osi, ko sva odhajala z Zorkom iz Ljubljane, je bilo
konec aprila 45 in imel sem garje. V tem času ni bilo dobiti nobe-

139

SPOMINI

nega zdravila proti garjem, zato sem se mazal z žveplom. S tre¬
buhom za kruhom sva odšla na pot pred smrtjo. Dolgi špalirji
navdušenih OFarjev ob strani ceste so naju obdali daleč izven
mesta ter naju kar ognjevito zmerjali. Zorko jim je pogumno
odgovarjal, češ, naj le počakajo samo dva tedna, pa bodo že videli,
kako se stvari sučejo.

Trume bežečih vseh slojev so se premikale, večinoma peš. Le
tu pa tam kakšen voz ali motorno vozilo, ali pa krdelo nemških
vojakov iz divizije Princa Evgena. Bil sem vzhičen, ne tako ljudje,
ki so bili prirasli na svojo zemljo, žalostni, vendar z nekim skritim
upanjem, da se bo kmalu vse prav obrnilo. Zvedeli smo, da je vojne
konec. Zase nisem imel nobenega upanja, da napočijo za Slovenijo
boljši časi. Špalir je bil dolg in je postajal redkejši po poti v Kranj.

Tja sva prišla ponoči in se naselila v neki drvarnici. Na jed
ni bilo niti misliti in skušal sem spati. Pa so se pojavila angleška
letala, katerih posebnost je bila, da so bombardirali le ponoči. Bila je
popolna zatemnitev.

Osebno nisem nikoli, tudi med vojno ne, dosti verjel, da nas
bodo Angleži prišli reševat pred komunisti. Sploh so bila poročila
BBC iz dneva v dan bolj jasna, da so izdali Mihajloviča ter začeli
podpirati Tita. Slutil sem pa že od začetka vojne, da so Sovjeti zase¬
dli del Evrope. To se je dalo sklepati že v začetku poletja 1941, ko so
Nemci napadli Sovjete v Rusiji. Zašli so do zasluženega poloma, ko
so začeli z obleganjem Moskve, čeprav se govori, da je bivši carski
finski oficir Mannerheim namenoma okleval pri brezplodnem
obleganju Stalingrada.

Pot od Ljubljane do Celovca je bila precej dolga. Marsikoga
so Angleži ustavili v Borovljah. Z Zorkom sva mirno prispela v
Celovec in stopila v stik z ujetniki; veselje je bilo zelo veliko. Zorko
je dobil od nekega vojaškega kurata potrdilo, da je bil moj kurjač in
da sva mnogo pripomogla za angleško zavezniško stran.

Dobil je prostor najprej pri nekih pekih, potem pa se kaj kmalu
privadil angleškega pogovornega jezika in postal tudi tolmač, kar
je bila moja prva zaposlitev, dokler se zame stvari ne bi uredile za
kaj boljšega. V resnici si je to zaslužil in se tako izognil Vetrinjem,
saj sem pri njem doma vedno skrival svoja tajna naročila in razne
»predmete« za Angleže. Tako je bil izpostavljen nevarnosti, kajti
vohunstvo je bilo na višku in vse se je prehitro zvedelo.

Veselje v Celovcu je bilo veliko, celo med nekoč strupenimi
nacisti, saj je angleška okupacija bila garancija pred sovjetsko

140

SPOMINI

nevarnostjo. Ljudje so trumoma obkroževali tanke, patrulje ali pa
spuščenega vojnega ujetnika. Vojne je bilo tam že konec, čeprav je
za mnoge še trajala več dni. Ni manjkalo takih, ki so silili v ospredje
in poskušali dopovedati, kakšne zasluge imajo za zavezniško stvar.

Bilo je okoli 2. maja; angleški ujetniki so se veselili svobode
in obiskovali marsikoga, ki jim je pomagal med vojno. Ni bil
vsak Avstrijec za Hitlerja, ali pa so se verjetno premislili, ko so
videli razpad nemške vojaške sile. Pozneje sem zvedel, da je bilo
na Koroškem 40 tisoč aktivnih članov NSDAPeja. Celovec je bil
vrvež pozneje označenih displaced persons -  razseljenih oseb iz vseh
vetrov, saj so v nemških tovarnah delali ujetniki s Poljske, Ukrajine,
Jugoslavije in drugih Nemcem nenaklonjenih narodov.

Mene so že prvi dan postavili poleg Provos Marshala Majorja
Evatta, ki je bil komandant vojaške policije Šeste britanske oklopne
divizije osrednjih sredozemskih sil (6th. British Armoured Division
of Central Mediterranian Forces) ki ji je poveljeval maršal Alexander.

Vojaška policija je imela od vsega začetka mnogo dela, da so
pregnali partizane, ki so silili v Celovec. Partizani, raztrgani, ušivi
in verjetno lačni, so v gručah posedali po celovških bulevarjih ali pa
divje drveli s tovornjaki po cestah izven mesta. Stalo je dosti truda,
da so jih nekako do srede maja počasi izrinili preko meje. Seveda so
se upirali.

Nekega dne, prav v začetku maja, so me poklicali v glavni štab 6.
divizije (General Staff Intelligence), da prevedem v »jugoslovanski«
jezik nek opomin in svarilo 6. oklopne divizije. Šlo je za to, da se
umakne vsa Titova vojska preko Karavank in neha razgrajati in
pobijati po Celovcu. Ta depeša je seveda prevedena v slovenščino
šla svojo pot v roke IV. armije z oporiščem menda nekje v mestu.

S tem je bilo nujno treba soočiti partizane, ki so počenjali
grozodejstva. Moje delo je pomenilo tudi mnogo obiskov k parti¬
zanskim generalom in njihovim štabom, kjer so se bohotili z zlati
našivi okoli rdeče zvezde na šajkači. To je bilo baje odličje, da so
izšli iz španskih borcev. Nekdo od njih se je nekoč obregnil ob
mene, 24-letnega fantiča v kaki kratkih hlačah, s sivimi nogavicami,
srajco maslinaste barve in okornimi vojaškimi čevlji, pa brez odličja.
Nekdo od teh, ki so bili oblečeni v elegantne nemške oficirske
uniforme, z neizbežnimi kozaškimi škornjami in rusko čajkačo,
se obrnil zaradi mene k svojim tovarišem, češ. kaj pa ta tukaj
dela. Nekdo mu je pojasnil, da sem od njihove 8. armije. General

141

SPOMINI

se je opravičljivo priklonil. Je pač bila slavna 8. armija maršala
Aleksandra, ki je krovno obsegala vse vojaške sile Sredozemlja.

Medtem je prihajalo na policijsko stanico mnogo Slovencev
in drugih, ki so prosili za pomoč, da bi posredovali pri partizanih
za pogrešane svojce. Seveda jim je bilo nemogoče ustreči. Neki
kapetan policijske stanice, s katerim sem dostikrat šel na pohode,
med partizane, baje veliki heroj iz bitke pri Monte Cassino, jih je
temeljito sovražil in še bolj preziral kot na splošno vsi Angleži.
Takrat, v začetku maja je bilo vse križem kražem po Koroškem,
veliko razkropljenih in razseljenih oseb vseh narodnosti, iz vseh
strani. DPs iz Evrope so zbegano tavali povsod. Jokali so se Poljaki,
ki so bili navzoči pri VVarszavskem uporu, ker niso dobili takojšnje
zaščite, ki so jo pričakovali. Nemški generali so se strumno in
disciplinirano predajali in mi oddajali orožje v roke, tako tudi ustaši.
Na kaj so le upali ti zavezniki Nemcev ... Zmešnjava je bila velika in
zdelo se mi je, da sanjam.

Kmalu so me vzeli od Provost Marshalove edinice v GSI
(General Staff Intelligence) in tam je bil moj šef Anthony Hobson.
Ne vem, če še živi, vendar je bil še pred 38. leti direktor Sothebyja
- najbolj ekskluzivnega antikvariata na svetu iz Bond Street-a 30,
in sem ga takrat srečal v Londonu. Bil je človek zelo visoke kulture
in je tudi jasno videl položaj ter ni bil na noben način naklonjen
komunističnim zaveznikom. Seveda me je pred angažiranjem
temeljito zasliševal, preden sem začel pri njegovem uspešnem delu.

Preselil sem se v Glavni štab, Priestrhaus, bivše semenišče. Julija
sva pri zasliševanju v taboriščih odkrila prve sledi komunističnega
genocida od vrnjenih ujetnikov, ki so utekli. Lahko rečem, da nisem
nikoli opazil naklonjenosti do jugoslovanskih komunistov, bodisi
pri častništvu kot tudi vojakih. Po drugi strani pa angleška flegma
ni kazala preveč solidarnosti s svojimi zavezniki.

Potem ko je šel Hobson s "Pythonom" dolgim vojaškim trans¬
portom preko zahodne Evrope nazaj v »Blighty«, je še imel opravka
v Grčiji s komunisti in mi je večkrat tudi pisal. Takrat, v začetku
maja, ko sem imel svojo sobo v bivšem Priesterhausu ob kanalu,
ki vodi v Vrbsko jezero in imel dostop do vseh mogočih vojaških
skrivnosti, vsaj tistih, ki so ležale na mizi »off limits« v pisarnah,
sem tudi videl spise jugoslovanskih »Quislingov« kot so imenovali
Nemcem pokorne beligerantne tujce. Ne vem, če sem našel med
njimi Božovo ime, pač pa se spominjam, da sem nekoč v jeepu z

142

SPOMINI

MP šoferjem srečal tega svojega prijatelja na Glavnem trgu, biv¬
šem Adolf Hitler Platzu in mu rekel, da je v neki depeši natiskano,
da je en platoon od 39 Scotch Lancers (če me spomin ne vara) na te,
da odvede jugoslovanske »Quislinge« v Podrožco. Božo se je tega
pa še nekaj let pozneje spominjal, čeprav se je pozneje na to pozabil.

V prvih dnevih mojega bivanja na Koroškem me je nek odbor,
pri katerem je bil prisoten dr. Bajlec in je lobiral v hotelu Trieste
na voglu neke hiše ,blizu Glavnega trga, prosil, da jim pomagam
popraviti sestavljeno spomenico za Angleže. Spomenica je bila v
grobi angleščini, kar mi je bilo mogoče videti, ker sem pismen jezik
zelo dobro poznal. Ne vem, kdo je bil njen avtor in ni niti malo
omenjal domobrancev. Navajal je samo povsem upravičene vzroke
domobranskega nastopa, a brez posluha za to, kakšen je bil takrat
zavezniški kurz proti ubežnikom iz Jugoslavije, čeprav je pri skoraj
slehernem Slovencu lebdela simpatija do zaveznikov. Angleži
tudi očividno niso znali razlikovati med neoboroženimi ljudmi,
hrvaškimi domobranci, slovenskimi privatniki in slovenskimi
domobranci in pa zloglasnimi ustaši.

Vse se je kristaliziralo v pojmu »Quisling«. Nekateri ljudje v
štabu kot Hobson so gotovo znali razlikovati med nekdaj toleriranimi
četniki in ustaši. Svet, sestavljen pri omizju v hotelu Trieste, se mi je
zdel zelo naiven, tako da sem pred odhodom rekel: »Gospodje, ne
domišljajte, da vas bodo Angleži na rokah nosili«; potem vse tiho je
bilo. Tudi ne vem, kako se je zadeva končala.

Hobson mojih izjav ni mogel oporekati, kajti vse moje medvojno
sodelovanje, kljub temu, da ni bilo registrirano, je vendar prišlo na
prava ušesa in so me smatrali za izvrstnega anglofila, kar sem tudi
bil. In moja prva nesreča za naš narod so bili nemška krutost, ki
sem jo dvakrat doživel, potem pa prodirajoči komunizem, proti
kateremu - tako vsaj danes vidim - ni bilo nobenega drugega
sredstva kot oborožen odpor.

Komunisti bi poklali na tisoče Slovencev tudi, če bi jih sprejeli
brez vsakega odpora, dovolj bi bilo miselno ne soglašati z njimi. To
mi je že pripovedoval polkovnik Volkov iz Rusije. Nisem pričakoval
zavezniške zasedbe slovenskega ozemlja, pač pa upal, da ne bodo
vračali ljudi: Danes je dokazano, da tega nista hotela niti Alexander
niti Churchill.

Neka gospa Marolt, če me spomin ne vara, je vsak dan prosila
pri policijski posadki za svojega moža, nekega zdravnika, ki je

143

SPOMINI

bil priprt pri partizanih. Kadarkoli sem jo srečal, ji nisem mogel
ničesar dobrega povedati. Montecasinski kapetan je razgrajal in
ogroženo posegal v kakršnokoli partizansko pustolovščino. Nekoč
sva vdrla v neko šolo z dvoriščem, kjer so bili nastanjeni partizani
in hotela doseči, da odkopljejo sredi dvorišča na rahlo pokritega
z zemljo nekega ubitega nasprotnika. Od tam so naju napotili na
glavni štab, kjer je sedel za mizo elegantno oblečen partizanski
»komandant mesta«, nek višji oficir IV. corpusa z obledelo oficirsko
nemško uniformo, kjer se je poznalo, na bolj temnem kosu blaga,
da je bil nekoč tam nemški orel s kljukastim križem. Ta je tudi
kontemporiziral in obljubljal to in ono in da bodo, kot je navada pri
partizanih, vsi prekršitelji nemudoma streljani.

Toda preden se je to vse zgodilo, sem doživel višek svojih
pretresov s tem, da sem bil prisoten pri silno neprijetnemu dogod¬
ku. Moralo je biti že prve dni potem, ko so Angleži prispeli v
Celovec, in še niso bili nastanjeni v zasedenih hišah ter so še pre¬
bivali v šotorih. Kapetan z Montecassina me je peljal s sabo na neko
polje, mislim, da je bil sedanji Portschach, kjer so bili razprostrti
šotori. Prišla sva do nekega mladega kapetana, ki je bil adjutant -
aide de camp generala Aleksandra, kot izvidniški funkcionar v osti
vsega sredozemskega vojaškega premika v Avstrijo. Pred njim so
stali trije domobranski oficirje najvišjega ranga in prosili za zaščito
in razumevanje. Obenem so trdili, da so bili vedno nerazvpito
prijatelji Angležev. Moralo je biti to takrat, ko so se prve vojaške
edinice nastanjale v Vetrinjah in so ti trije oficirji prišli opravljat
svoj zagovor in prošnjo. Iz šotora je slučajno prilezel ta suhljat
mladenič s cigareto, in flegmatično poslušal to, kar so mu prevedli.
Ni bilo povpraševanja po okoliščinah. Mrzlo je izrekel svojo
Pilatovo sodbo o vsej zadevi. Dobesedno se je izrazil: »Tell them the
best thing for them is to hand thenmselves over to Tito s forces.«

Trije oficirji so stali kot okamneli, zravnano, in solze so jim drsele
po licih. Po spominu sta bila dva: Krener in Kokalj, in še nekdo.

Vsekakor se danes lahko poizve, kdo je tedaj šel parlamentirat
z zavezniki. Ob teh besedah smo se razšli. Ne spomnim se, da je bilo
še kaj rečeno o stvari; trije oficirji so najbrž odšli v taborišče v Vetrinj.

Mislim, da je bil ta trenutek najbolj usoden za slovensko vojsko
in za begunce. Kaj kmalu bi morali razumeti voditelji naroda, in to
tako zgodaj, da se ni bilo več skrivati pod zavezniški plašč, ampak

144

SPOMINI

se takoj razpršiti. Vendar vodstvo beguncev ni znalo pravočasno
presoditi položaja. Marsikdo privatnikov je zdrsnil iz Vetrinja in
krenil na kmete, proti severu ali v Italijo. Pozneje seje izkazalo, kako
veliko moritev je prijavljalo visoko vodstvo angleške vojske, čeprav
se mi zdi, da Churchill za to ni vedel.

Med navadnim vojaštvom nisem nikoli opazil nobenih simpatij
do komunistov. Enkrat samkrat, leto pozneje, sem imel ideološke
debate z nekim stotnikom, kije zvečer prihajal mimo moje pisarne, in
trdil, kako velik voditelj je Tito. Ni pa bil vešč pametnega pogovora.

Niti najmanj se mi pa niso smilili Nemci in Avstrijci sploh, ker
so vsi zatrjevali, da niso bili nikoli nacisti in kako zlo, da je bil Hitler.
Z zadoščenjem sem prisostvoval pri hišnih preiskavah luksuznih vil
in iskal obdolžitvene dokumente. Avstrijci so z veseljem ovajali in
pojavili so se tudi avstrijski gverilci, pa vsaj na ravni, kjer sem jaz
deloval, niso dosegli ničesar.

Še ko sem bil v Celovcu poleti 45, sem izsledil v hišnem seznamu
na Bahnhoiffstrasse 48, med imeni stanovalcev, tistega Nemca, ki je
v Mariboru podpisal našo izselitev v ustaške lagerje. Bil je to visoki
trgovec in lastnik velike vinarne, dr. Julius Pfrimer, ki je potem, ko so
Nemci vkorakali v Maribor, postal silno mogočen Landbezirksleiter,
vedno v rjavi uniformi s svojo značilno brazgotino na licu iz
akademskih dvobojev. Pridno je veliko pripomogel k temu, da je
bil Maribor v eni sami noči popolnoma nemški. Ni bilo več videti
nobenega napisa v slovenščini in vsi so nosili Hackenkretze še celo
tisti, ki jih niso marali, pa so se bali.

Julija 1941 nisem vedel, da bom čez štiri leta in pol videl, kje
stanuje Pfrimer, ki nas je dal izseliti. Pri njem je pred vojno delal
kot težak moj oče in si nekoč malo vinjen raztrgal srajco in zakričal
svojim nemškutarskim kolegom: »Jaz sem Slovenec na svoji zemlji!«
Pfrimer takrat ni storil ničesar, pač pa je pozneje podpisal izselitev,
čeprav ne vem, če se je tega dogodka spominjal.

Poleti 1945 pa se je pripetilo, da ga lahko izsledim, kajti prve
mesece smo bili zelo aktivni in delali preiskave. Večkrat sem prežal
pri tisti hiši, da ga zalotim in končno, neko popoldne, sem res videl
Juliusa, ki je šel na tramvaj. Jaz sem šel za njim iz Celovca okoli
Vrbskega jezera in Beljaka v nek kraj južno od jezera. Vso vožnjo
sem premišljeval, kaj naj storim z njim; bil bi dober plen za Angleže.
Potem pa sem zaradi lenobe vso stvar opustil in menda samo javil,
kje da stanuje nek velik nacist. Tako je bilo takrat z Avstrijci, ki

145

SPOMINI

niso bili »nikoli nacisti« in takih je bila velika večina. Bili so večni
sovražniki Slovanov, najbolj v obmejnih pasovih.

Ljubljana in okolica ne pozna Nemcev kot to Štajerci. Tako
tudi ne Primorci izza časa krute italijanizacije Primorja med obema
svetovnima vojnama.

Prihajala je jesen in pogosto je bilo treba zasliševati kakega
pribežnika s partizanskih morišč. Oblasti angleške uprave so se
tedaj zresnile, ne da se bi se jaz tega zavedal. A neki dogodek mi je
to pozneje jasno pokazal.

Septembra 1946 smo se odpravili v Italijo in čeprav sem imel na
sebi angleško uniformo, kot moji sopotniki, nisem prišel do Vidma,
kjer sem hotel kaj kupiti, pa me je odkrila Field Secrity Service
in moral sem s tovornjaka. Tam so me židovski FSSovci začeli
zasliševati - neprijazna judovska bratovščina, ki je pač bila potrebna
angleški vojski, ki ni imela ljudi z znanjem nemščine. Zaradi tega
so prilezli do naredniškega čina in bili potrebni pri okupaciji
Nemčije. Preko te sarže ni prišel nihče. Ampak že ti so bili dovolj
strupeni; razumljivo, po eni strani, ker so bili prizadeti od Hitlerjeve
ekspanzije in imeli velike simpatije do komunistov, saj jih je nekoč
Žid zlegel. Tudi najvišja mesta ob postanku sovjetske hierarhije so
bila od vsega začetka precej v judovskih rokah. Tam so me priprli za
nekaj ur, se pomenkovali z mojo edinico in me nato neradi spustili.

Videl sem na njihovi stanici nabit oglas, kije na dolgo in temeljito
obelodanil, da se ne sme nobenega jugoslovanskega »Quislinga«
izročati v Jugoslavijo. Koroška je bila že v začetku kmalu urejena,
na vzhodnem Štajerskem pa so izročali pri Judenburgu Angleži
Vlasovce Rusom. T so v zaprtih vagonih raje naredili samomor, da
je kri tekla izpod vrat zaprtih vozov - simboli človečanskih pravic
našega stoletja.

Ko so prišli nazaj v Ukrajino so brez dvoma vse ostale pobili. Ko
so Rusi končno zapustili Judenburg, so ženske zlezle iz dimnikov in
peči, kjer so se skrivale nekaj mesecev pred posiljevalsko drhaljo,
medtem ko so vsakega, ki je imel zapestno uro, oropali. Za te Štajerce
je bilo veliko olajšanje, da so Rusi odšli.

Angleška okupacija dela Avstrije je segala do Koroške čez
Štajersko preko Semmeringa do petega rajona Dunaja, s prehodom
skozi rusko okupacijsko cono. Življenje je zopet trudoma začelo

146

SPOMINI

svojo pot v veliki stiski in okupacijske čete so že zdavnaj dobile
ukinitev »no fratermazation« in na splošno so bile Avstrijke vesele
svojih herojskih zmagovalcev in so sedaj osvajale njihove simpatije.

Na žalost je odšel stotnik Hobson s Koroškega in me priporočil
Psychological Warfare Branch-u, da bi postal urednik slovenskega
časopisa Koroške kronike, ki je bil krepka propaganda za Zahodne
zaveznike. Ne vem, katere sile so delovale v ozadju, da izpita nisem
naredil. Dali so mi, da naj napišem slovenski članek s snovjo iz
nekega avstrijskega časopisa. To mi je prišlo prav; moj namen je bil
vsekakor, da se dobro izpilim v angleščini, čeprav sem že od začetka
premirja odlično obvladal pisni jezik, le na naglas in ritem nisem
bil navajen in sem težko razumel hiter govor. Toda skozi dolgome-
sečna prevajanja, oziroma tolmačenja večinoma nemščine in
angleščine, je to postalo manj naporno.

Imel sem velike težave z nemščino, čeprav sem se v srednji šoli
osem let učil tega jezika in poslušal v Mariboru preko mere »hau-
hau - deutsche«. Toda pozneje, po dveh letih prakse v obeh jezikih,
sem prišel do take tekočnosti, da sem si lahko zapomnil tudi dolge
stavke in jih brezhibno prevajal, tako da je bilo to užitek, kar je bilo
v začetku muka.

Ne spomnim se več, kako sem vzpostavil stik s starši in sestro,
ki so se vrnili v Maribor. Verjetno, ker sem se spominjal iz otroških
let tetinega naslova iz Amerike, ki je vsakokrat vtaknila v pismo en
dolar in se je v moj otroški spomin za vedno vtisnil RFG, Little Falls,
New York. Tja sem pisal in dobil pismo od sestrične, ki se je pred leti
smrtno ponesrečila v avtomobilski nesreči. Ona mi je povedala, kje
so moji in posebno pa to, da je moj bratranec John Leskovec tudi pri
Signal Corps US Army v Nemčiji. Tako sva si začela dopisovati in
načrtovati, da se kje srečava. Vojaške in druge ovire so to preprečile
in sem ga prvič srečal šele 13 let pozneje, ko sem šel na službeno
potovanje v ZDA, v Muncyju v Pennsylvaniji, septembra 1958.

Septembra 1945. Še vedno sem bil pri 6th. v Borovljah, kamor
sem bil premeščen k 31st. Welsh Artillery Regimentu kot tolmač
in prevajalec za jugoslovanske in druge jezike. Kapetan Meredih
je ocenil za potrebno, da mi da saržo narednika, ko se udeležujem
pohodov in izvidnic, da se iztrebi z gorskega predela vindišarsko
Koroško komunistično propagando, ki je pronicala v Avstrijo po
partizanih propagandistih. To so bila morda najlepša leta mojega
življenja. Pri oklopni diviziji so me proslavili kot zveznega pomoč-

147

SPOMINI

nika pri obmejni posadki, ki je imela to nalogo. Stanoval sem v
ugodnem Mutterheimu in tam tudi spoznal neznatnega nemškega
vojnega ujetnika najbolj nedolžne vrste SEP (Surrendered Enemy
Personal). Kot tak je bil lahko tudi tolmač. Pa kakšen! Ko sva
se prvič srečala je ponižno vprašal Krečiča, kaj pa to in to, nakar
sem z njim prezirljivo postopal, kajti Nemcev sem bil še vedno do
grla sit. Potem pa sem videl, da je on prof. Walter van Linthoudt
z Dunajske univerze za filologijo in klasične jezike in da je bil le
po nesreči prisiljen v vojsko. Potikal se je kot nemški tolmač in je
njegovo znanje jezikov bilo zame nedosegljivo visoko, sem ga
seveda začel spoštovati. Bil je mobiliziran in je vedno ostal navaden
vojak in, kot je bilo videti, proti nacistom. Njegova žena, Angležinja,
je bila v prvi svetovni vojni v britanski okupacijski coni v Nemčiji.
Hilda Schooles je kot diplomirana germanistka prišla na Dunaj in
tam učila na univerzi angleško literaturo. Preko nje sem leto pa pol
pozneje spoznal T. Sears Eliota, Conrada in Fosterja. Bila je tudi
profesorica za angleško etimologijo na dunajski univerzi in pozneje
tudi predsednica Britisch Councila na Dunaju. Ko sem ju čez 16 let
obiskal, je že dobila visoko avstrijsko odlikovanje »Ehrenzeichen« in
bila nanj ponosna. Tedaj sem takoj sprevidel, da je bil v primerjavi
z mano Walter vsega spoštovanja vreden in postala sva dobra
prijatelja.

Dobila sva si tudi privatno stanovanje, kot pravljična uta sredi
smrekovega gozda. Tam blizu je bila tudi naša podoficirska menza.
Sprehodi pozimi po zajtrku v HQ so bili prekrasni, sredi smrekovega
gozda s snegom obloženim drevjem in meneč se vselej o pametnih
kulturnih stvareh, so bila nepozabna pridobitev in spomin. Seveda
sem bil jaz zelo robat in neotesan, z abituro industrijske železniške
šole in znanjem jugoslovanskih jezikov. Lomil sem nemščino in se
učil angleščino, ki se je šele približevala beletristični višini. In to
v primeri s tako izobraženim filologom. Učil me je kompozicijo,
idiomatične izraze, uvajal v angleško literaturo in etimologijo, me
hotel učiti latinščino, ker sem nameraval delati dopolnili izpit iz tega
predmeta za lahek vstop na univerzo. Tja sem hotel, pa pozneje kot
inženir tudi v ZDA, ker se mi je zdela Evropa nevarna za ponovno
vojno in je bila vsa razdejana. Mene je pa le mikal anglosaksonski
svet.

Walter se ni udeleževal izvidnic, ker je pač bil SEP, medtem
ko sem sam bil fully fledged sergeant. Patruljirali smo po Dravski
dolini in južno od nje do vrha Karavank ter odkrili marsikatero pot

SPOMINI

partizanskih kurirjev. Kurz je bil strogo protititovski, poleg tega pa
sem čutil v vseh slojih Angležev, da so Slovani »not quite the right
sort of people«.

Pritoževali smo se v obmejnih stanicah partizanskih edinic,
da smo izsledili tega in tega v tej in tej vasi s propagandnim
materialom, zakar je poveljnik Staniče mnogokrat na pol oblečen,
ker je bil pijan, zaspano trdil, da to ne more biti in če se še koga zaloti
bo takoj »streljan«. Jezik je bil vedno neprijetno srbski, ki ga še danes
ne prenesem, ker me spominja na Titovino.

Poleg tega je bil to pogovorni jezik tudi za vsakega Slovenca s
Srbom ali Hrvatom. Čeprav sem v mariborski železniški šoli imel
kar 18  ur v srbohrvaščini in napol v ruščini, ker je med profesorskim
zborom bil tudi en Rus, ni to bilo drugega kot jezikovna hegemonija
srbske čaršije.

Nekoč je neka izvidnica odkrila mrtvega partizana sredi gozda
pod vrhom Karavank. Ko smo obveščeni šli na lice mesta, je bilo tam
samo nekaj krvi in partizanska šajkača. Regimental Sergeant Major
Hurth se je smejal in mi rekel, da sem »body snatcher«.

Bila sva dobra prijatelja. On je preživel vse vojaštvo v Indiji
in bil zelo dovtipen. Naučiti sem ga moral tri fraze: Wie heissen
Sie? Wo sind Sie beschaftigt? in Wo wohnen Sie? To si je napisal v
beležko, v samo njemu znani angleški fonetiki in na platnico zapisal
"German made easy".

Krasni so bili pohodi na vrhu Karavank in v trdi zimi spati
oblečen v spalni vreči na golih tleh. Valižani so bili dobri ljudje
in si želeli vsi konca vojaštva ter mi pripovedovali legende in
dogodivščine iz svojih krajev. Tam sem tudi v miru in nemoteno
bral Sommerset Maughama in Cronina, ki je bil tedaj v modi. Potem
pa je mirno zimsko zasanjanost spremenil nek poseben dogodek.

Cela truma z mitraljezi nas je zajela. Financar se je zagovarjal,
pa ni nič pomagalo. Vlekli so nas postrojene v gosjem redu - eden
njih in eden naših - po dolgi vijugasti poti do njihove Staniče. Pod
svojim kejpom sem že imel naperjen Thompsonov sub-machine
gun, meneč da se bomo začeli streljati. Jaz sem s partizani govoril
po nemško s potegnjenimi z angleščino pobarvanimi slogi, tako da
sem dajal vtis Angleža ne pa Slovenca, za katerega tudi ni vedel
financar. Prvi so dospeli do njihove postojanke Adquith in Gordon
že razorožena. Videl sem, da se ne bomo streljali in vprašali Gordona,
zakaj smo se dali razorožiti, nakar je on lakonično odgovoril: »There

149

SPOMINI

was no option leith«. Partizani, vsi Slovenci, so se o nas bahavo
pomenkovali, kake šleve smo pripadniki 8. armade in kako so nas
razorožili. Bili smo res žalostna donkihotska figura, da smo jim tako
padli v past.

Začelo se je zasliševanje; dali so nam mlečno kavo s kruhom in
jaz sem bil edini, ki jo je pojedel. Nobeden od Angležev je ni hotel; oni
pač hočejo »tea«. Tam smo prespali, potem pa šli vso dolgo pot nekje
od vrha Ljubelja pa do Jesenic peš po snegu - tudi skozi gozdove -
vedno z naperjenim orožjem naših varuhov. Seveda v gosjem redu,
vsak zastražen. Ko smo dospeli do Jesenic, so nas pognali na vlak v
Kranj in kaka sreča v nesreči.

Videl sem mnogo znanih obrazov med železničarji in ostalimi,
tako da sem se previdno zagrnil v svoje cape in potegnil kapo čez
čelo ter gledal v tla, da me ne bi kdo prepoznal. Tako smo brez
nezgode prišli do Kranja in od tam do Tržiča na štab IV. korpusa.
Obnašali se niso surovo, so se pa bahali, kako so ujeli »hrabre«
Alexandrove vojake. Gotovo so bili pozneje nagrajeni s kakim
Titovim odlikovanjem. Tik pod Ljubeljem je bila uprava armije
in začeli so nas spraševati, kaj in kako - vendar je bil ves čas
poudarek na tem, da smo zašli. Besedo je imel financar pa tudi jaz v
poangleščeni nemščini. Hranili so nas po svoje in stalno zasliševali
od severnoafriških bitk naprej.

Glavni zasliševalec je bil nek Bučar, verjetno oznovec. Ta je tisti
bil komandant Celovca med razsajanjem maja 45, in se je bahal,
da njegovo ime pomeni po angleško mesar, kar se je že tako dalo
razumeti. Toliko je moral dopolniti, ker bi njegovo izgovarjavo ne
razumeli. Bil je bister. Sedel je meni nasproti pri veliki mizi, kjer smo
se posedli. Pokazal je name in rekel: »Ta pa se mi zdi, da je eden od
naših«.

Postal sem silno nemiren, ko mi je preko mize ponudil cigareto
iz doze, saj nismo imeli cigaret že več dni. Zbral sem se in planil z
obema rokama na dozo, da vzamem cigareto, saj sem se zavedal, da
bi me tresoče roke izdale. K sreči sem izpit prestal in na vprašanja
gladko odgovarjal. Da sem bil Donald Munns iz Sureya s tako in
tako vojaško številko.

Sledili so dnevi ujetništva; partizane pa so očividno začeli
skrbeti poleti angleškega RAF-a nad Karavankami, ki so nas verjetno
iskali. S hrbtom naslonjeni na hišo smo sedeli na dolgem hlodu in se
sončili, gledali Ljubelj nad nami, »facendo dolce far niente«.

150

SPOMINI

Januarja 1947 sem videl ruske vojake na Dunaju, ki so v slični
poziciji s svojimi bajoneti v zimskem soncu, naslonjeni na barake
eden poleg drugega preganjali dolgčas, tako da so špičili kakšne
veje. Brezplodna vojaška služba.

Pozneje sem slišal na Dunaju mnogo o navadah Rusov. Pili
so, kar je bilo iz alkohola - še celo kolonsko vodo. Menda ni bilo
ruske tombole pač pa nekaj bolj sigurnega. V sobanah, kjer so bili
upijanjeni, so mahoma ugasnili luči in nekdo je zaklical »kuk kuk«,
nakar je vsak iz svoje pištole ustrelil tja od koder se je slišal izziv,
ne da bi gledal na to, če je bil kdo obstreljen. Vojaški standard je
bila cela vrsta zapestnih ur, nanizanih na obeh podlakteh, ki so jih
zaplenili privatnikom, kar so delali tudi Angleži, le ne v taki meri.
Prekleta soldateska, ki iz dobrih ljudi napravi divjadi.

Nazaj v november 1945.

Niso nas več nadlegovali s svojimi ogledniki. Med vindišarji so
vedeli vse, kar se dogaja onkraj meje, od koder so bili pregnani. V
naših pohodih po slovenskih gorskih vaseh južno od Drave nisem,
pri najboljši volji, mogel razumeti njihove slovenščine.

Pozneje mi je nek poliglot, župnik iz Borovelj, ki je bil Nemec
in je znal odlično slovensko, razlagal, da je jezik windisch zamenjal
mnogo samostalnikov in glagolov, je pa še obdržal preprosto
slovensko sklanjatev in spregatev.

Živeli so zelo primitivno življenje, večglasno krasno peli in v
vaseh se je poznalo mnogokrat sad sokrvja, kajti videti je bilo veliko
bebcev. Med vojno so bili enodušno pristaši novosti Hitlerjevega
Reicha, po vojni pa videli v komunistih upanje na manj borno
življenje, kot so ga imeli.

Nekega dne prifrlelo neko razigrano dekle v angleški kaki
uniforme od Assistant Territorial Service-a, ki se je z nami zapletlo
v pogovor, kot da smo brothers in arms. Prišla je preko meje
iz Borovelj in bila zelo klepetava, pa tudi angleško je govorila
brezhibno, saj je baje živela 10 let v Londonu. Obregnila se je ob
vsakega od nas. Moji sojetniki so bili rezervirani, ko je povedala od
kod je. Ustavila seje tudi pri meni in poizvedovala to in ono - in spet
sem moral delati izpit iz angleščine in ga prestal. Moj neangleški
obraz je ni motil in gladko je pogoltnila pripetljaj. Očividno je bila
špijonka, ki je pridno delala za partizane Končno tudi ni zameriti
ljudem, ki so bili prežeti s protinemškim duhom ter še razočarani

151

SPOMINI

od Reicha, za kar je najbrž tudi njeno bivanje v Angliji poskrbelo
za primerno pranje možganov. Poleg tega pa je njen pojav bil precej
razkazovanje avšaste frklje.

Asquith je pozneje na dolgo in široko opisal svojo dogodivščino
in se izognil nerodnemu primeru, poječ si svojo lastno hvalo.
Pozneje sem slišal, da so jo DFSSovci aretirali in ne verjamem, da so
s svojim levičarskim nastrojenjem izzvali kake težke posledice,
glede njenega obiska v Tržiču. Vrhu tega pa vsak policist rad
poveličuje svoje zasliševanje in mu da vtis treznega predsodka.
Mislim, da je bilo napisano dosti napihnjenih neresnic. Vsak pač
stremi za svojo promocijo.

Pozneje smo zvedeli, da so se na oni strani zbirale čete, oklopni
vozovi in bilo je baje mnogo vojaškega dirkanja sem ter tja.

Po nekem tednu so začeli partizani z nami zelo vljudno
postopati in stanje se je spremenilo skoraj v bratovščino, ko so se
odločili, da nas zapeljejo do Ljubelja in nas predajo tam čakajočim
četam. V resnici je nastal medtem onstran meje pravi casus belli.

Vojno stanje s tanki, oklopnimi vozovi in oboroženo vojaščino.
Naša dva poveljnika sta kar žarela od veselja in ponosa nad
pustolovščino.

Vrnili smo se v svojo postojanko in v par tednih sem bil
premeščen v Royal Artillery. Tam niso imeli značke šeste britanske
oklopne divizije, ki je bila »mailed first«, ampak srednjeveška
helebarda - »battle ax«. Naenkrat sem se zavedel svojega žalostnega
položaja: samo brezdelje. Tolmač je bil samo običajni privesek, pri
tej ali oni edinici. Tri dni sem prebil med Jewish brigade, kjer so
name gledali kot na nezaželenega kuščarja pač, pa prej vprašali, če
sem Palestinian. Biti med njimi je bilo kot da bi bil nag na sredi ceste
in se ne bi imel kam zateči.

Kmalu sem se znašel v kazenskem bataljonu 2nd Batallion
Lancaschire Fuseliers. Bilo je zanimivo iz jezikovnega vidika, ker
je manchestersko narečje precej drugačno od prejšnjega valižan-
skega. Stanovali smo v izpraznjenem samostanu in semenišču pri
Sv. Paulu v Lavantinski dolini. Brezdelje je bilo obupno; od časa do
časa sem prevajal pred vojaškim sodiščem kakšne civilne zadeve,
kjer je kak vojak storil kak prestopek in bil soudeležen civilist. Držal
sem se pisarne in prijateljeval z nekim katoliškim Angležem, fantom
mojih let. Rudi Plummerjem je opravljal pisarniška dela, na mojo
veliko srečo. Pozneje sva si z Rudijem dopisovala in mi je navdušen

SPOMINI

pripovedoval, kako je odkril veliko stvar, ki ga je navduševala -
komunizem. Ne vem, kdo ga je dobil v roke. Dobro pa je bilo tedaj,
da mi je pokazal strogo zaupni akt, ki je pisal o meni, da sem človek
»of dubious royalist qualities«. Pismo mi je pod strogo tajnostjo
pokazal Rudi in razbral sem, da če prosim za odpust, naj mi dajo le
kakšen "Non Committal Reference".

To me je razjezilo in pisal sem Hobsonu ter ga prosil, naj pove,
kaj sem delal med in po vojni. Hobson mi je res poslal krasno
priporočilo, kjer je bilo omenjenih dosti mojih vrlin in zaslužnosti,
kar polovico ni bilo res. Morda pa me je on precenjeval.

Še vedno sem bil v Lavantinski dolini »killing time«, ko me
je nekega dne prišel iskat FSS, judovski narednik, ki je bil zelo
neprijazen in me začel izpraševati od kod in kaj. Znal sem mu
marsikaj povedati, verjetno je dobil obvestilo iz bataljonske pisarne
o "non committla referente", ker so nekako namigovali, da sem
pripadal »royalist army« četnikom in Jud me je vrtal in vrtal. Z
njim lastno nesramnostjo je trdil, da je mnogo bolj inteligenten od
mene. Govoril je z naglasom, kjer je črko »t« izgovarjal kot »c« in
menda si utvarjal, da je to lokalna finesa, pa mi ni mogel do živega
in zasliševanja je bilo konec.

Poleti 46 smo se premaknili na Zgornjo Štajersko v Murzzus-
chlag in nastanjen sem bil v neki gostilni brez drugega dela kot
šahirati z nekim katoliškim Angležem Barrimorjem. Zopet so bili
neprijetni dogodki med civilisti in vojaki in potrebovali so pre¬
vajalca.

Walter je bil medtem odpuščen; vrnil se je na Dunaj in sva si
dopisovala. Med Štajerci sem našel nekaj ljudi, ki so bili odlični
in z njimi sem imel stike, da sem preganjal dolgčas. Tam ni bilo
nemškega sovraštva do Slovencev, pač pa do Rusov. Walter mi je
poslal vadnico in knjige o latinščini in začel sem se sam učiti, tako
kot nekoč v neitalijanskem Mariboru. Računal sem, da se bom
pomaknil v Trst na univerzo in da bom postal inženir in šel potem
v ZDA.

Za tem so nas jeseni 46 prestavili na Dunaj v Meidlinger-
kasserne. Tam je spet bilo životarjenje. K sreči sem lahko prinašal
živila iz vojaške menze svojima dvema prijateljema Linthoudtoma.
Prišlo jima je zelo prav, ker so bile živilske karte zelo skromne in tudi
ni bilo goriva. Okoliščine so bile podobne Nemčiji, saj je Avstrija
bila čeprav neprostovoljno, Bundesgenosse Nemčija od puča pa do

153

SPOMINI

Anschlussa naprej, in to temeljito. Moja prijatelja nista bila nacista, a
večina Avstrijcev je to bila ali postala.

Na začetku zime 1946 sta me na Dunaju Linthoudta uvedla v
svet kulture, jezikov, gledališča, koncertov in predvsem angleške
kompozicije. Vsak večer, od jeseni 1946 pa do februarja 47, sem bil
pri njih pogostokrat s svojim prijateljem Barrymorjem.

Že eno leto je bilo tedaj, ko sem dobil affidavit od svojih
sorodnikov, da se izselim v ZDA. Prijavljen na konzulat ZDA z
jugoslovansko kvoto 100 kandidatov ni bilo upa. Zato sem hotel
vsaj v Trst.

Zorku, ki se je po mnogih službah kot tolmač pri Angležih in
pozneje pri Američanih na letališču v Rimu prebil do ravnatelja
slovenske radijske oddaje na postaji v Trstu, sem obljubil, da pridem
v Gorico 7. marca 1947.

Ne vem, zakaj sem tako držal obljubo, ko nisem vedel, kako
in kam, ko sem bil kvečjemu kot Auslander kandidat za avstrijsko
državljanstvo.

Medtem so potekali dnevi brezdelja v angleški coni pri British
Troops in Austrija in nekega dne so me zopet poslali v Portschach
blizu Celovca. Tam sem se prihulil v Transit Čamp tropam, ki so
odhajale domov.

Bil sem brez dokumentov in pod uniformo nosil civilno obleko.
Medtem so mi ukradli še dva polna kovčka prihranjenih stvari. Ko
sem prišel do Vidma, skočil v črno noč in do jutra prepešačil 30 km
do daljne Gorice, točno 7. marca 1947.

Bil sem gost pri ge. Kraljevi in kmalu dobil službo pri Counter
Intelligence Corpusu, kamor me je priporočila Nataša, izurjena
v »underground shroud-ih«. Izpit iz angleščine o novih post
denacifikacijskih političnih vprašanjih sem z lahkoto izdelal in
postal sem gospod »side by side« z oficirji vojaške obveščevalne
službe, katere največji problem je bila komunistična ekspanzija.

Na žalost je bila CIC preveč odvisna od italijanskih naciona¬
listov, ki so zvijačno nabirali z mediji sovražnost proti Slovencem,
bolj zaradi narodnosti kot pa zaradi komunizma. CIC je razpolagala
z denarjem, mnogo oficirjev je bilo nesposobnih in neodgovornih,
na vrhu pa so le stali dobri profesionalci, ki jih danes ni več ali pa so
že upokojeni.

V Gorici sem iskal vire o komunističnih agitatorjih in si
napravil kartoteko, obenem pa včasih tolmačil in dosti prevajal iz

154

SPOMINI

komunističnega slovenskega dnevnika in štirih tržaških italijan¬
skih časopisov. Moj šef Mathevv Smith je bil sin ameriškega
generala, kije preganjal komuniste v Grčiji in je bil asketsko umirjen
in razsoden, zelo skromen in tih. Natančen poročevalec je bil Mc
Gettighm, ki me iz CIA v ZDA ščitil avgusta 1964, ko sem se prvič
vrnil v Slovenijo. Potovanje je potekalo brez težav. Veliki mojster pa
je bil Ting Roen, rojen na Kitajskem in nedostopen. Slednja dva sta
dobila ženi med Italijankami.

Ko je po, priključitvi cone A Jugoslaviji, morala CIC iz Gorice,
sem bil nekaj časa brez dela, pa me je prišel Smith kmalu iskat, da
sem šel z njim k tržaški edinici CICja, kjer sem ostal do julija 1948.

Delo je bilo iste vrste samo dosti bolj razsežno in dobro
organizirana kontrola Trsta. Trst je bil središče vseh mogočih
špijonaž. Nek CICjevc je rekel, da bi on rekrutiral ameriško mafijo,
ki bi kmalu pospravila s komunisti. Malo za šalo - malo pa za res.

Mesto je zaživelo svoj zagon kot nekdanja avstrijska luka. To
je bilo Svobodno tržaško ozemlje z majhno trdovratno fašistično
enklavo. Cvetela je trgovina, vrstile so se vojaške parade Američanov
in Angležev, mrgolelo je jugoslovanskih avtomobilov, v ozadju pa
ruki-titovski, fašistični, toglattijevski, stalinistični, framazonski
in angleški, pa morda tudi francoski in kitajski ljudje pritajenega
obnašanja, vsak s svojo špijonažo.

CIC je ustanovila zavezniško policijo z enakopravnostjo
Slovencev poleg Italijanov - Venezia Giulia Police. Bili smo skupaj
z Angleži aktivni pri antikomunistični propagandi za bližajoče se
volitve, ko je šlo za las, da ne propade Democrazia Cristiana pri
pomladanskih volitvah. Kontrolirali smo kronometriran promet
vsakega komunističnega vozila in fotografirali, kdo prihaja in
odhaja iz kakega komunističnega kraja.

Posebno vlogo so imeli kioski, od koder se je fotografiral ves
promet. Tako tudi prisluškovanje telefonskih pogovorov med
komunističnimi podjetji in privatniki, framazoni in stalinisti.

Poslušalke so imele bajno plačo, bile so pa internirane v po¬
polni klavzuri. Kupovali smo kartoteke od protikomunističnih
agentov.

Več mesečno opustošenje Trsta po Titovih je terjalo mnogo
žrtev med Italijani v kraških fojbah - in tudi med Slovenci. Bilo je
mnogo vzhičenja v zraku. Slovenci so se znašli pod polno svobodo.

155

SPOMINI

156

Resni zavezniški namen je bil, da ostane mesto s teritorijem
neodvisno in Titovci so krivi, da Trst ni postal slovenski.

Pripomogle so seveda tudi druge spletke različnih italijanskih
strank. O tem ve ogromno moja žena Nataša, ki je bila novinarka
pri italijanski časopisni agenciji ANSA in predvsem pristojna za
balkansko ozemlje.

Ker je Tito pretrgal s Kominterno, se je zameril italijanskim
komunistom, ki so tedaj hoteli Trst za Italijo.

Andreotti je razdal ogromno denarja preko župana Bartollia in
podpiral velikodušno tristo tisoč »esulov« iz Istre.

Vidali, izšolan v Moskvi, soudeležen pri Trotskyjevem umoru,
ni maral Tita, čeprav je italijanski notranji minister Mario Scelba
hotel najti kako povezavo med obema. PCI je bil v njegovih rokah.

Clara Booth Luče, ameriška veleposlanica, je simpatizirala z
Italijani.

Vendar na sestanku tržaške CIA-e je šef stanice pokazal grb
Svobodnega tržaškega ozemlja, kajti samostojno Tržaško ozemlje bi
pomirilo iredentizem in zagovarjal to tezo.

To so bila moja doživetja pred odhodom v Argentino.

DRAMATIS PERSONAE:

Avtor: Andrej Krečič,  upokojen tehnolog v papirni industriji.

Rada Krečič:  upokojena knjigovodkinja s 40 letnim poučevanjem verouka
Major Evatt:  Provost Marshal of British Armoured Division CMF
Asquit, Gordon:  kapetan z Montecassina

Captain Anthony Hobson,  od General Staff Intelligence, pozneje direktor
Sothebz-ja v Bond Street 30

Captain Meredith,  komandant 31st Welsh Field Artillery Batallion

RSM, Hurth,  Regimental Sergeant Major iste edinice

Zorko Simčič,  slovenski pisatelj, dramaturg in javni delavec

Božo Eiletz,  upokojen industrijalec pri United Textile erchants

Rudi/ Plummer,  administrator pisarn 2nd. Batallion Lancashir Fusiliers

Matheu Smith,  Gettighan in Ting. Voditelj 32 agentov United States Troops in

Triste Counter Intelligence Corps.

Pokojna brata Zorka, dipl. ing. Mirko  in dr. Drago Simčič
Prof. dr. Phil. Walter van Lindthout  in prof. litt. D, PH D Hilda Schooles,  pro¬
fesor klasičnih jezikov in angleščine in profesorica angleške literature na
Dunajski Univerzi.

IZPOD PERESA

KATICA CUKJATI

ZASILNI PRISTANEK
Dr. Kajetan Gantar

Vsi imamo v najlep¬
šem spominu obisk
slovenskega akademi¬
ka dr. Kajetana Gan¬
tarja, ki je v okviru
Slovenske kulturne
akcije imel izredno
zanimivo predavanje
maja 2009 v Debelja-
kovi dvorani v Slo¬
venski hiši. Tisti večer
je njegovo srečanje
z bivšimi sošolci iz
begunske gimnazije v
Peggezu bilo ganljivo.

Ob tisti priložnosti je dr. Kajetan Gantar daroval SKA svojo knji¬
go spominov na mladost Utrinki ugaslih sanj  (2005). V tej knjigi
je med drugim osvetlil svoje spomine na eno leto in pol bivanja sku¬
paj z očetom v avstrijskih taboriščih Lienzu, Peggezu in Spittalu ter
na brezskrbne dni v Anrasu.

Sedaj pa imamo na razpolago drugi del Gantarjevih spominov v
knjižni obliki pod naslovom Zasilni pristanek  (2011). Obe knjigi je
tiskala Slovenska matica.  Zadnjo v nakladi 1200 izvodov. Za lepo zu¬
nanjo opremo je poskrbela Lučka Pavare.

V predgovoru avtor omenja, kako ga je vsakič, ko se je spravil k
pisanju nadaljnjih spominov, navdal občutek krivde, ker je puščal
deloma ob strani profesionalno delo v zvezi z antiko. Gantarjeve
reminiscence se povračajo k slovesnemu trenutku ob svoji promo¬
ciji, ko je dr. Sovre predstavil Gantarjeve disertacije in zaključil s
solzami v očeh s stavkom: »Želim in sem trdno prepričan, da bo

157

IZPOD PERESA

mladi doktorand potem, ko mene več ne bo, nadaljeval moje delo
s prevajanjem in presajanjem antičnih umetnin v slovenščino. Pre¬
pričan sem, da se ne bo izneveril prizadevanjem za oznanjanje in
ohranjanje antičnih vrednot med našimi rojaki.«

Poznane in priznane osebe na znanstvenem in kulturnem področju
in tudi nepoznani bralci pa so dr. Gantarju osebno ali po pismih
izrazili željo, naj bi nadaljeval s spisom spominov. Eden izmed teh
pisem je tudi objavljen v uvodniku.

V knjigi Zasilni pristanek  kot v prvi knjigi spominov se potek do¬
godkov razvija na znanstveni poti avtorja in na zasebni poti. Kot je
avtor sam zapisal »Po tehtnem razmisleku sem večkrat moral seči
daleč nazaj, v čase Utrinkov«.  Po drugi strani pa se v tem drugem
delu marsikateri dogodek razodene v drugi popolnejši luči.

Poleg uvoda literarno delo na več kot 260 straneh vsebuje dvaj¬
set kratkih, razgibanih in zanimivih poglavij - katerih naslov jasno
nakaže povzetek vsebine. V nekaterih je večja težnja na osvetlitvi
poklicnega udejanjenja; v drugih, pa na družinskih okoliščinah in
dogodkih. Vsa osebna doživetja pa so uokvirjena v pomembna do¬
gajanja na družbenem in političnem področju, ki se nam v prvem
poglavju pojavijo z umorom jugoslovanskega prestolonaslednika
Aleksandra v Marselju (1934).

V Gantarju se je tudi globoko vtisnilo v spomin strmoglavljenje
letala v narodno in univerzitetno knjižnico z vsemi posledicami, ki
jih je naredil požar na oddelek, kjer so gostovali seminarji Filozof¬
ske fakultete. V prvih poglavjih je tudi opisal občutke na svoj prvi
obisk predavanja o Antični Grčiji, o prvem Gantarjevem prevodu,
o inštrukcijah. Poglavje zase so spomini na razrednika Romana Pa¬
vlovčiča,  ki ga dopolnjuje portret, ki gaje narisal Stane Snoj  leta 1947
v taborišču v Spittalu.

Zares primeren naslov sledi poglavju »Peripetije ob vrnitvi v Jugo¬
slavijo«. Na kar se lahko vživimo v »Čiščenje knjižnice na Poljanski
gimnaziji (in drugih knjižnic v poznejših letih)« - misleč na odstra¬
nitev literature, ki jo je režim ocenjeval kot nevarno.

Priprava na bodoči poklic napreduje in tako se avtor dotakne izpi¬
ta iz pedagogike - kajti pedagoško poslanstvo »mi je zares veliko
pomenilo«. Po zagovoru doktorske disertacije (maja 1958) se pa za
dr. Gantarja prične mučno iskanje primerne zaposlitve. Od tega
poglavja naprej je pa knjiga Zasilni pristanek  izreden opis najva¬
žnejših osebnosti na kulturnem področju, stike ki jih je imel z njimi,

158

IZPOD PERESA

njihovi značaji, prepričanja, njihova moralna drža, znanstvene / or¬
ganizacijske sposobnosti, odnosi do avtorja, V številnih poglavjih
se soočimo z zakladnico opisov, ki razodevajo osebne značilnosti
pri vsakdanjem delu protagonistov tistega obdobja, ki so bili v eni
ali drugi funkciji, nadrejeni, sodelavci, profesorji, učenci (Stane
Melihar, dr. Joža Vilfan, dr. Lev Geržinič, dr. Viktor Korošec, Beno
Zupančič, Breda Vrhovec, Nada Kobal, Vlado Jagodic, Anton Slo¬
dnjak, prof. Milan Grošelj, Cene Vipotnik, Evald Koren, kanonik
Jakob Šolar, Anton Sovre, Janko Moder, duhovnik in filolog Otmar
Črnilogar in še mnogi drugi.

Izstopajo tudi poglavja, ki nam približujejo, kako so sledili avtor¬
jevi prevodi v knjižni obliki iz grščine v slovenščino Aristotelova
Poetika, dela zgodovinarja Prokopija, Ajshilova tragedija Vklenjeni
Prometej, Aristotelova Nikomahova etika itd. Počasi so se prevajal¬
cu dr. Kajetanu Gantarju pričela odpirati vrata v širši svet - najprej
s francosko štipendijo, s prvim obiskom Grčije, v okviru bizanto-
loškega kongresa na Ohridu in podobno.

Zanimivo je tudi poglavje »Kako sem postal odbornik Mohorjeve
družbe«.

Med poglavji, v katerih opisujejo poklicno avtorjevo pot, se pa pre¬
pletajo poglavja o družinskem življenju, o starših, o hčerki Celini, o
ženi Roži Debevec, o tastu in snahi, o prizadevanjih za preselitev v
lastno stanovanje. Odličen in pretresljiv je opis odnosa z očetom v
različnih trenutkih skupnega življenja prav do očetove smrti, ki je
zapustila v avtorju ogromno praznino.

Z optimizmom pa Gantar zaokroži to literarno delo s poglavjem
Namesto zaključka,  kjer naredi neke vrste bilanco o svojem življe¬
nju, v katero je vključeno praznovanje zlate poroke. Lahko zaznamo
avtorjev namen, da bo nadaljeval s spomini z izdajo tretje knjige.
Kar želimo je, da bi se to tudi uresničilo!

Knjiga ima nekaj pomembnih fotografij v črno-belih barvah. Način
pripovedovanja in zaradi tega tudi branja je lahkotno, razgibano,
prijetno, vzbudi simpatijo, v nekaterih primerih z neverjetno urav¬
novešeno kritiko situacij, vedno dobronamerno. Za Slovence in njih
potomce, ki živimo zunaj Slovenije, pa je knjiga Zasilni pristanek
neprecenljivo osebno pričevanje o obdobju slovenske družbe in ak¬
terjev, ki so nam malo poznani.

159