M D .n I •€ K>/*A DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI XX. L. TROP BREZ ZVONCEV JANEZ JALEN Vriskajoči psi Slane so oparile drevje. Listje se je hitro obletelo. Zajec, ki se je bil neprestanemu pošu me vanju umaknil iz goščav v strnišča in pod grmovje na pašnikih in senožetih, je spet ušel na svoja stara ležišča. Spet se je mogel zanesti tudi v goščavah na svoje uho. Zemlja je premrznila in živina je pozno odhajala na pašo. H koncu breje krave so bile pa že vse pritvezene k jaslim. Pokladali so jim samo suho mrvo, da bi od premrzle, sveže ne izvrgle. V rebrili za vasmi so se čimdalje bolj pogosto vriskajoče oglašali psi, vmes pa so rezko pokale puške. Novega lovca, Hribarjevega Petra, so tudi vabili na pogone, pa se je vselej izgovoril. Ni še premogel puške na zrna. S svojo staro enocevko, ki se je še od spredaj nabijala, ga je pa bilo sram pokazati se v lovski družini. Leto je mimogrede zašlo v advent. K zorni maši je vsako jutro prišlo skoraj polno cerkev ljudi. Prve dni niso kazali kaj prida vneme. Pa jih je na Šmaren župnik Matija po bohinjsko prijel. Ni jih spomnil, naj skušajo čez poletje zamujene nedeljske maše, h katerim jim je bilo s planin predaleč, nadomestiti pozimi v delavnikih. Ne. Mirno kakor vselej jim je prebral skrivnostne besede iz knjige Modrosti, da ni še bilo brezen, ko je bila Brezmadežna že spočeta, tudi studenci voda še niso izvirali, tudi gore s silno težo še niso stale. In da kdor Njo najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda. In iz Lukeževega evangelija jim je bral o oznanjenju, kako je angel prišel k njej in rekel: »češčena, milosti polna! Gospod je s teboj, blažena si med ženami.« Župnik je zaprl evangeljsko knjigo, ni je pa odLožil iz rok. Odkašljal se je, srepo pogledal po cerkvi in s poudarkom povedal: »Danes ne bom pridigoval, tisti naj pridiguje, ki je 2*>naj na durih nabit. Amen.« Gospod Matija je obmolknil, odmolil, podelil blagoslov in odšel s prižnice. Po cerkvi je završalo. Pridige nihče ni razumel. Le cerkovnik Fronc, ki je pobiral v pušico, se je grizel Pod brki v ustnice, da mu ni ušel smeli. Pravkar je bil, kakor mu je bil gospod ukazal, na ol>oje duri nabil enako popisan list. Vsi so vedeli, da nekaj ni prav. Le kaj bi utegnilo biti narobe? Po maši zadnji dolgo niso mogli iz cerkve. Je pri obeh izhodih nastala gneča. Hotel je pa skoraj vsak na lastne oči prebrati na durih napis, ki je molče pridigoval: PRELJUBI KRISTJAN! ČE LE MOREŠ, HODI K MAŠI VSAK DAN. Nekateri so se muzali, drugi so se čutili prizadete. Zaleglo je pa vsem. Drugo jutro pri zornicah se je župnik Matija zadovoljno smehljal polni cerkvi: »Pa sem jih spet zavrnil na pravo pašo, moje preljube Bohinjce.« Do lista, nabitega na velikih durih, sta se bila na Šmaren Hribarjev Peter in Tkalčeva Jerca pririnila nevede oba hkrati. Gneča ju je bila pritisnila drugega ob drugega. »Kam tiščiš,« si je nejevoljna skušala narediti Jerca s komolcem več prostora. »Tok nikar mi reber ne polomi,« se je zasmejal tik razhudenega dekliča ogoreli lovec. »O, Peter. Ali si ti,« se je ozrla Jerca. Pa že se je spomnila, da se je pokazala preveč prijazno. Saj zavoljo nje same bi bilo kar prav. Le vse polno ljudi je stalo naokrog. Kar brž bi kdo utegnil napak misliti. Jerca je zardela. Dobro, da je bilo še dokaj mračno. Kljub temu je hitela zabrisati izgovorjene besede. Pritrdila je napisu: »Kar prav nas prijemljejo gospod zavoljo maše.« Preden je Peter utegnil odgovoriti, se je Jerca že pomešala med ljudi. »Le kaj jo je pičilo tako neutegoma?« je pomislil Peter in si tudi sam pomagal iz gneče. Obstal je pri lovcih ob zidu na vrhu stopnic. Nekateri so kadili, drugim se je v jutra jem mrazu videla sapa, kakor bi puhali dim. Škantarjev Tomaž je po naročilu najemnikov vabil poklicne lovce na velike skupne pogone med Spodnjo in Zgornjo dolino od Korit čez Ščavnico in Rudnico in po obojih Senožetih. »Da te ne bo spet manjkalo,« je pogledal Petra, kakor bi ukazal. Peter stricu ni mogel ugovarjati. Vpričo vseh je obljubil, da pride. Zarja je pordečila oblake in zasnežene vrhove goni. Ljudje so se razšli izpred cerkve. Hribarjevega Petra sta spremljali proti domu skaljena misel na Tkalčevo Jerco in pa skrb, kje naj dobi do velikega pogona poklicnemu lovcu primerno puško. Spomnil se je, da ima Vencelj na Bistrici polno stojalo lovskih pušk. Morebiti mu posodi katero. Popoldne stopi do njega. 201 Mladika, junij 1939 Izza Jelovice je vzšlo sonce. Bilo je veliko in ni slepilo. Mirno je mogel Peter gledati vanj. Grelo pa ni nič. Na Bistrici so minile pete litanije. K blagoslovu so fantje dolgo potrkavali. Bronasti glasovi so se razlivali preko lesenih streh. Pribrneli so tudi v prostorno sobo v gradu in predramili višjega gozdarja Venceljna Hru-bečko. Ob gorko zakurjeni peči je bil po kosilu zadremal. Na široko je zazdehal, počasi vstal in se pretegnil. Pomeneal si je oči, navihal brke in pogladil brado. Spomnil se je bil sinočnjega večera. Preživel ga je bil v gostilni Pri mostu. V veseli druščini, tudi žandar Kranberger je bil vmes, so si pripovedovali, kako znajo Bohinjci svoje prepovedane love skriti in tajiti. Najbolj všeč mu je bil tisti, ki pred sodnikom kar nič ni hotel govoriti. Bil je oproščen. Ko so ga pa vprašali, kako je opravil, se je pohvalil: »Tiha beseda je zmogla.« Kranberger je molčal, kakor bi bil sam prizadet. Pil je malo več, kakor je imel navado. Domov grede je pa Venceljnu povedal, kako je bil njega Hribarjev Peter že dvakrat spazil v Ukancu in na Ovčariji. Pa da mu bo že še vrnil. Vencelj se je skoraj na glas zasmejal: »Tri sto kosmatih medvedov. Je že res, da mi je bil fant vedno všeč. Da jih ima pa Peter toliko za ušesi, bi mu pa ne bil prisodil. Kranberger je pa neumen voliček. Kakor kaže, ga bo Hribarjev učil voziti. Če se mi ponudi priložnost, ga mu pomagam navezati v jarem in napreči v ojnice. Mu že pokaževa zganjati nemščino v Bohinju.« Na obilen kup žerjavice je znova naložil za grmado visoko polen: »In če bi bila za vse drugo naša gozdarska služba za nič, je dobra zato, ker drv nič ni škoda. Posebno v Bohinju ne, ko so tako daleč od sveta.« Natlačil si je najdaljšo pipo in si jo z živim ogorkom prižgal. S police je pa vzel Brehma, nemško pisano knjigo o življenju živali, zvezek o martinčkih, kuščarjih in kačah. Bral je o njih in gledal naslikane, kakor bi mu bilo dolgčas po živih, ki jih že od zgodnje jeseni ni več videl. Poskrili so se bili v zemljo in otrpnili: »Hm.« Pljunil je v žaganje in potlačil s prstom tleči tobak: »Čez poletje pa moram res dognati, koliko zvrsti martinčkov in zelencev se sonči po ograjnih zidovih okrog vasi in po gorah okrog Triglava.« Zunaj se je oglasil težak korak. Nekdo je obstal pred vrati in nerodno potrkal. »Noter!« je glasno ukazal gozdar. V oblake tobakovega dima je stopil Hribarjev Peter: »Dober dan!« Vencelj se je začudil: »Ti o vuku, vuk iz lesa. Pravkar seni bil mislil nate. Bog daj, Peter. Kar prisedi in si ga natlači.« Vencelj je položil na klop poln mehur tobaka. »Pa ste kaj dobre volje danes,« je sedel Peter in položil klobuk poleg sebe. »Sem. Pa prav zavoljo tebe. Kranberger se priduša, da te bo na meh odrl. Tri sto kosmatili medvedov.« »Kdo bo koga, se bo od zadaj videlo.« Peter je vzel čedro iz žepa. »Kaj? Ti si upaš križati pota cesarskim oblastnikom?« Hrubečka je narejeno grozeče dvignil porce-lanko visoko nad glavo. »Za poštenost domačega dekleta si upam priti navzkriž s samim hudičem.« Peter je na rahlo udaril s pestjo na klop poleg sebe. »Pa če bi jaz za kakšno brhko Bohinjko pogledal?« Vencelj se je zravnal in pomežiknil lovcu. »Vi ste pa že kakor naš in veste, kaj je prav. Saj le vse preveč dolgo odlašate.« Peter si je prižgal tobak. Skozi dim pa je pozorno opazoval prezgodaj osivelega moža. Ni prezrl, kako je kakor grenak spomin mračna senca hušknila čez njegov poraščeni obraz. Vencelj se je zdajci obrnil proč in to pot pljunil kar na tla. Kakor mimogrede je povedal: »E, Peter, Peter. Po Frančkih in Jerčkih in Kristincah rada glava boli. Le glej, da se kam nerodno ne zaniedeš. Saj si že kdaj slišal večati zajca v zanki. Rešil bi se rad, pomoči prosi, pa kliče v zmedenosti le svoja najhujša sovražnika, lisjaka in kuno, namesto da bi tvegal sunkovit odskok, odtrgal zadrgo in zbežal daleč proč.« Vencelj je vstal, se sprehodil in zapel: »Oj, le šumi gozd zeleni, senčni gozd na tujih tleh.« Kakor bi se bil spomnil, da ni sam, je prenehal sredi kitice, se zasmejal in spregovoril, preden se je Peter utegnil začuditi: »Lepe so vaše pesmi.« V isti sapi je nadaljeval: »Pa kako da mi nisi nikoli omenil, da žandarju nisi po volji?« »Mi nič kaj ne diši, priti v precep cesarskih ljudi. Preveč trobite vsi v en rog.« Peter se je ponorčeval, Vencelj je pa zares zrasel: »Golida bohinjska!« Dovolj je imel Peter opraviti, preden ga je pogovoril. Za kazen pa je moral natančno povedati, kako sta se srečala s Kranbergerjem v Ukancu in na Ovčariji. Hrubečka se je smejal, da se je ob kolena tolkel: »O, tri sto kosmatih medvedov pa dve kruljavi lisici, zraven pa še en osinrajen dihur.« Tedaj je zunaj nekaj poplazilo vrata, nagnila se je kljuka in v sobo je skoraj telebil čvrsto zraščen črn jazbečar. Sam je za sabo tudi zaprl. »Črt! Škoda, da si zamudil. Še ti bi se krohotal,« je ogovoril Vencelj svojega psa. Črt je zalajal, kakor bi ga razumel. »Dobro imate izučenega,« je pohvalil Peter gozdarjevega ljubljenca. »Tudi tebi priskrbim takega.« »Najprej bi potreboval puško na zrna.« Peter je bil kar vesel, da je tako lepo nanesla l>eseda. 202 Maks Buri: Vaški politiki. (Basel, Umetnostni muzej.) »Koinu drugemu pravi, da nisi že prej hodil na lov.« »Seveda sem. Kdo pa ni,« je priznal Peter. »Kakšno divjad si nazadnje ustrelil?« »Ruševca v Planini na Kraju. Prav tisto jutro, ko se Je rajni Bitenc ponesrečil. Še nerodno mi je bilo, ko je Tkalec v Ukancu opazil krvavo liso na vreči. Pa se nisem hotel izdati.« »Boštjan naj sam nase pazi. Saj je dober človek, le včasih ga pičijo muhe. Pa tebi menda ne bo nagajal, i vam storil uslugo, a kaj bi imeli od tega? Prišel bi 229 drugi in vam jili vendarle vzel. Privoščite jih rajši meni!« — Dne 9. novembra je imel Napoleon pri Sinolensku še 50.000 oboroženih vojakov. S ponosom smejo Francozi še dandanes govoriti o teh junakih. Rusom še vedno ni uspelo, da bi to peščico zdrobili in Napoleona ujeli. Ob bojih in izgubah, a neporaženi so se Francozi pretolkli do Berezine, pritoka Dnjepra. Reka še ni zamrznila — kar priča, da je mraz trajal šele malo časa. Kljub nezadostnemu gradivu so francoski pionirji postavili dva mostova. Urejena vojska bi bila prišla hitro in brez nezgode čez. Tako pa so maroderji, bila jih je večina, vse zmešali. Z vseh strani so pritiskali na mostova, da je v hipu nastala obupna gneča. Nešteto jih je padlo v reko. En most se je celo podrl, pa glej, našlo se je še dovolj moštva za njegovo popravo. To se je še dvakrat ponovilo in obakrat je pogoltnila Berezina nekaj tisoč ljudi. V daljavi pa je stalo kakih 80.000 Rusov — niti poskusili niso, da bi Francozom branili čez reko. Čemu tudi? Saj je bilo vse zapisano poginu. Pač pa so pridno frčale ruske topovske krogle med begunce. Zares, med begunce — kajti prizori, ki jih je zrla Berezina, so pričali, da se je strateški umik izprevrgel v katastrofalen beg. Dne 29. novembra zvečer so Francozi oba mostova zažgali. Kar je ostalo živega ali neživega na oni strani, vse je prišlo Rusom v roke. Trpljenja še vedno ni bilo konec. Šele v južni Litvi, v mestu Wilno, je bilo pričakovati prvih rednih skladišč. Tjakaj je bila pot še dolga. Nesreča je hotela, da je prav tiste dni mraz pritiskal z vso silo. Dne 2. decembra je kazal toplomer 24° C pod ničlo, naslednje dni celo 28°! Ta arktični mraz je zapečatil usodo francoske armade. Vojaki so kar trumoma cepali. Na dan osme obletnice svojega kronanja (2. decembra) je imel Napoleon samo še 9000 za boj količkaj sposobnih mož. Spoznal je, da je brez smisla vztrajati pri armadi, ki je čez nekaj dni sploh več ne bo, in 72 ur kasneje je skrivaj zapustil sprevod senc, ki se je nekoč nazival »la Grande Armee«. Na saneh se je odpeljal v \Vilno, od tod pa je preko Varšave hitel skozi Nemčijo proti Renu. Ko se Parižanom še dobro sanjalo ni, kakšna utegne biti cesarjeva usoda, so imeli cesarja že doma (19. decembra). Ne samo to. Izvedeli so tudi resnico, šlo je v svet uradno poročilo o dogodkih na ruskem bojišču. To je sloviti »29. bulletin«. Napoleon ga je sam sestavil. Nič se ni zlagal. Kar povedal je, kako je bilo. Za vso resnico seveda ni bilo prostora v bulle-tinu. Celotna resnica je bila strahotnejša, a ležala je mrtva in nema pod ruskim snegom. Čemu bi cesar narode begal? V bodočnost naj zro, porok bodočnosti pa jim je Napoleon. Zato se je 29. bulletin jako smiselno končal z besedami: »Zdravje Njegovega Veličanstva je odlično. Boljše ni nikoli bilo.« MOSKVA GORI Ko je Napoleon v nepopisno krvavi bitki pri Borodinu zlomil ruski odpor, ni moglo biti več resnega dvoma, da bo sveta Moskva kmalu njegova. Ruse je v srce bolelo, da morajo nekdanjo prestolnico carjev, ki jim je veljala za narodno svetinjo, žrtvovati tujcu z zapada. Toda kaj so hoteli! Tolažili so se, da Moskva pač še ni Rusija. Sredi septembra 1812, pičle tri mesece po začetku bojnega pohoda, so francoske čete zagledale na vzhodnem obzorju neštete čudno oblikovane stolpe — bili so stolpi moskovskih cerkva. Napoleon je pričakoval, da se mu bo javilo odposlanstvo meščanov s prošnjo, da mestu prizanese. To se je bilo še vselej zgodilo, bodisi takrat, ko je zavzel Milan in Kairo, bodisi kasneje, ko se je polastil Dunaja, Berlina in Madrida. A glej, to pot ni bilo nikogar na spregled! Uradi so že prej zbežali iz mesta, večina prebivalcev je šla za njimi. Kar je v Moskvi ostalo ljudi, so se zaprli v liiše ali umaknili v daljna predmestja onstran vzhodnega obzidja. Ker se ni moglo vedeti, kaj Rusi snujejo, se je Napoleon s svojo gardo vred ustavil v zapadriem predmestju, od koder drži cesta v Možajsk in Borodino. Poslal je generala Mor-tiera naprej, da zasede okolico Kremlja. Medtem je po okolici Moskve odmevalo pokanje pušk. Poveljnik zadnjih ruskih oddelkov, general Miloradovič, se je vzhodno od mesta upiral Napoleonovemu svaku Muratu, poveljniku francoskih prednjih čet. Na strani Francozov je sodelovala močna legija poljskih prostovoljcev pod generalom Sokolnickim. Poljaki so se borili pod zlatimi orli cesarja Francozov polni navdušenja, ker so upali, da jim bo Napoleon obnovil neodvisnost domovine. Grof Soltyk, ki je služil kot častnik v poljskem oddelku, je prejel povelje, naj gre v mesto gledat, ali bi bil kje blizu Kremlja pripraven stan za generala Sokolnickega. 7 majhnim spremstvom se je Soltyk odpravil. Ulice so bile prazne, nikjer ni bilo videti žive duše. Soltyk je nazadnje prijezdil na lepo, široko cesto, ki je držala proti Kremlju. Razkošne palače so stale na obeh straneh. Poznalo se jim je, da so domovi plemenitašev. Ena teh palač, bolj odmaknjena od ceste, se je skrivala v velikem vrtu. Soltyk je zavil v ta vrt in prijezdil do čednega vodometa. Pokojno, kakor da se ni nič zgodilo, so v vodnjaku plavali labodi. Palača je imela stanovalce. Soltyk jih je brez posebnega prizadevanja pripravil do tega, da so mu odprli vrata. Izkazalo se je, da je lastnica, neka ruska grofica, pred begom svojim služabnikom naročila, naj se Francozom nikar ne postavijo po robu. Če ne pojde drugače, naj pač trpe, da se v hiši nastanejo francoski častniki. Hišni upravitelj je Soltyka lepo sprejel in anu predstavil tudi dve Francozinji, ki sta bili družabnici igospe grofice. Izza dobe carice Elizabete so v Rusiji cenili francosko omiko, zato ni bilo plemiške hiše brez francoskega učitelja ali francoske vzgojiteljice ali tlružabnice. Postregli sta Soltyku z malico. Ko je jedel, je ena izmed Francozinj nenadoma planila k oknu. Z okna se je nudil očem razgled daleč naokrog po mestu. »Gori! Gori!« je vzkliknila. Soltyk je pristopil in opazil, da se nekje v mestu vali dim iznad strehe precej velike hiše. Zvedel je, da leži stavba v trgovski četrti, v tako zvanem Kitajskem mestu, kjer je bilo polno skladišč in kleti z velikanskimi zalogami vsakovrstnega blaga. Soltyk je menil, da gre samo za brezpomemben pripetljaj, kakršnih pač ni mogoče preprečiti, kadar tuja vojska vkoraka v kako mesto. Skušal je gospodični tolažiti, toda zaman. Rekli sta mu, da je rusko plemstvo od sile razkačeno nad Napoleonom in da ima požar gotovo svoj zlovešči pomen. Tedaj je začel Soltyk nekaj slutiti. Prosil je gostiteljici, naj mu zaupata, kar vesta. Namigavali sta mu, da se je šušljalo o nekem obupnem načrtu guvernerja Rostopčina: ko pridro Francozi, naj se jim nad glavami sesuje mesto v prah in pepel. Zvečer je gorela že vsa četrt, kajti priprav za gašenje ni bilo nikjer najti. Francozi se pa tudi sami niso preveč trudili, da bi ogenj krotili. Vsakdo je veliko bolj mislil na plen kakor pa na občo korist. Drug se je zanašal na drugega, češ saj se ne manjka vrlih rok. Dne 15. septembra ob sedmih zjutraj se je Napoleon preselil v Kremelj. Garda ga je spremila. V carskih palačah, v cerkvah, v gospodarskih in drugih poslopjih, ki so vsa skupaj predstavljala Kremelj, je bilo nakopičenih neznansko veliko dragocenosti. Vojaki so se marsičesa po- 230 lastili, marsikaj so prodali za slepo ceno, marsikaj so tudi uničili. Našli so preobilje lepih posod, med temi nemalo pozlačenih, dosti dragih oblačil, dosti krzna, veliko svile-nine, dovolj lišpa in žlahtnili kamnov. Medtem se je požar širil in širil, Napoleona pa je začelo skrbeti. Odredil je, naj se čim več vojske, v kolikor je prosta, loti gašenja. Toda disciplina je že očitno pešala. Oddelki so sicer korakali na vse strani, bilo je precej beganja, tudi gasili so — ali obenem je vsakogar živo zanimalo, katere zaklade bo našel in kako jih bo zavaroval pred tujo grabežljivostjo. Če v vojnem času stanovalci za-puste svoje hiše, se odpovedo lastninski pravici do stvari, ki jih ne vzamejo s seboj •— to pravilo, dasi ni zapisano v nobenem vojaškem zakoniku, je obveljalo doslej menda še v sleherni vojni. V goreči Moskvi leta 18(2 je pa bilo še lepše, kajti plenečim vojščakom so se pridružili kmalu domačini. Kakšne vrste so bili ti domačini, ne bo težko uganiti. Preden so odšle, so namreč oblasti na stežaj odprle vrata ječam od enega konca mesta do drugega. General Mortier, ki ga je bil Napoleon imenoval za guvernerja Moskve, se je na moč trudil, da napravi red. Pooblaščen po cesarju, je z železno pestjo udaril po plenilcih. Ne glede na to, katere narodnosti so bili, jih je dal tirati pred vojno sodišče, ki je sodilo kar na hitro roko. To je zaleglo. Še isti dan je stopilo poti vešala 18 ljudi, med temi sedem francoskih vojakov. Štiri dni kasneje jim je sledilo v smrt deset nadaljnjih grešnikov. Človek bi morda pričakoval še več žrtev naglega soda. Če jih ni bilo, smemo sklepati, da je v kratkem zopet zavladal znani strumni red francoskih polkov. Kdor koli je zahteval vojaško stražo za rešitev svojega doma in premoženja, jo je takoj dobil. Pogostokrat so straže preprečile, da se zlo ni še huje razpaslo. Tako je francoskemu častniku, ki je s svojo četo varoval najdenišnico, po velikem trudu uspelo, da je poslopje otel plamenov. Ko je cesar za to izvedel, mu je pri priči podelil red častne legije. Kljub vsem naporom je upanje, da bo mesto moči rešiti, od ure do ure bolj ginevalo. Bril je namreč jesenski veter. Nosil je iskre in ogorke daleč naokoli. Žareč dež je padal na slamnate in lesene strehe — drugačne si le redkokje videl. Mar je mogla ognjena furija najti imenitnejšo priliko za ples? Veselo je rajala po vseh mestnih okrajih, nobenemu ni prizanesla. Povsod je pustila za sabo pot, zaznamovano s sledovi besnega pustošenja. Ogromen, gost oblak dima se je vil nad nesrečno Moskvo. Z njega je odsevala krvava zarja kot znanilka še večjih strahot. S Kremna je cesar Napoleon — tako priča njegov pribočnik — dolgo molče opazoval peklenski prizor velemesta, ki se pogreza v morju plamenov. S stisnjenimi ustnicami je nazadnje zamrmral: »Zdaj naj pa kdo ne pričakuje še večje nesreče!« Požar se je nevarno bližal Kremlju in Napoleon je moral že dne 16. septembra starodavno carsko prestolnico zapustiti. Pregnal ga je zlasti pomislek, da bi ne bilo dobro, če bi se vrinila ognjena kača med njega in jedro armade ter ga tako osamila. Umaknil se je na grad Petrovskoje v okolici Moskve, šele čez dva dni, ko so vojaki požar omejili, se je cesar odločil, da se vrne v Kremelj. Še dva dneva je poteni gorelo, a ogenj se ni več širil. Ko je naposled napočil 20. september, si je mogel Napoleon oddahniti: Mortier mu je sporočil, da Moskvi ne preti več nobena resna nevarnost. Seveda, kaj pa je razen Kremlja še posebnega preostalo? Rdeči zmaj je naposled sam sebe použil. Pet dni in pet noči je plamtel strahotni moskovski kres. Koliko netiva je bilo treba za to orjaško razsvetljavo, ki je trajala skoraj ves teden! Moskva je premogla najmanj 8000 lesenih in morda kakih 4000 na pol kamnitnih hiš različne velikosti. Od vseh teh je ostalo neprizadetih kvečjemu 700 — slaba dvajsetina! Sploh so pa vse statistike ob takih katastrofalnih okolnostih nezanesljive. Malo bolje se je godilo cerkvam. Od 1600 cerkva, kolikor jih je štela Moskva, so plameni uničili polovico. Nič čudnega, če je zgorelo tudi dosti ljudi. Ali smemo verjeti grozovitemu poročilu, ki pravi, da je prišlo na moskovskem pogorišču ob življenje 20.000 ranjencev, prav tako francoskih kakor ruskih? V Moskvi bi bila francoska vojska našla prostorno in udobno prezimišče. Res se je Napoleon bavil z načrtom, da prebije zimo v osrčju Rusije, naslednjo pomlad pa obračuna s carjem. Ni dvoma, da bi se mu bilo prezimovanje brez posebne škode posrečilo — seveda v Moskvi, ko bi bila ostala cela. Tako pa so se mu sanje v pičlih petih dneh sesule v nič. Hudo je bilo, da so plameni pogoltnili s hišami vred tudi velike zaloge živil in drugih potrebščin. Rusi namreč ob svojem naglem umiku po bitki pri Borodinu niso utegnili rešiti iz Moskve vsega blaga. Baje je ostalo v mestu toliko zalog, da bi bila francoska armada imela dovolj za vso zimo. Iz opisov tistih, ki so nesrečni Napoleonov pohod preživeli, je mogoče razbrati, da so francoski vojaki tudi po požaru živeli kakor bogovi, zlasti opojnih pijač so pospravili od sile dosti. V skladiščih Kremlja so ostali nedotaknjeni veliki zakladi. Tu so Francozi zaplenili 150 topov, 60.000 pušk, smodnika za kakih deset bitk, obleke in obutve pa za majhno kraljestvo. Naslednji dnevi so Napoleonu pokazali, da s slovito moralo francoske vojske le ne more biti vse v redu. Zdi se, da je požar s tem, da je načel disciplino »velike armade«, napravil večjo škodo kakor z vsem drugim opustošenjem. V cesarju samem je slej ko prej prekipevalo tvorne sile. Mislil je na vse, ukazoval, urejeval, obnavljal — toda kaj, ko pa ni mogel osebno poseči v vsako zadevo. Da so njegove ukaze povsod točno in vestno izvršili, bi moskovska jesenska bakla ne imela tistih klavrnih posledic, ki so francosko armado uničile, še preden je zgodovinsko leto 1812 ugasnilo. KOCH V BOJU S SMRTJO PAUL DE KRUIF * MARIJA TRATNIKOVA V Štiriindvajsetega marca leta 1882 je bila v Berlinu seja fiziološkega društva. V preprostem prostoru so se zbrali najznamenitejši možje znanosti. Pri seji sta bila tudi Paul Ehrlich in veliki profesor Virchow, ki je bil nedavno s posmehljivo besedo odpravil Kocha. Poleg so bili tudi skoraj vsi sloviti nemški patologi. Vstal je mož majhne postave, z naočniki, v zgrbančenih rokah je držal rokopis prav pred nos. Papirji so mu šušteli in glas se mu je malce tresel, ko je začel. Čudovito skromno je Robert Koch razkladal zbranim možem preprosto povest o svojem iskanju nevidnega, zahrbtnega morilca vsakega sedmega človeka. Ne da bi govorniško povzdignil glas, je zbranim nasprotnikom bolezni pripovedoval, kako bodo zdravniki zdaj mogli proučevati bacil jetike, tega najmanjšega in najstrašnejšega človeškega sovražnika. Koch je pre- 231 daval o skrivališčih tega nežnega bacila, o njegovi moči in slabosti. Pokazal je zbranim, kje in kako bi mogli napasti to nevarno nevidno bitje, da bi ga podjarmili in zatrli. Ko je končal, je sedel in čakal razgovora, protidokazov in ugovorov, kakršnih je pač deležen vsak novotar. Toda nihče se ni oglasil, nobena beseda ni bila izgovorjena. Nazadnje so se oči vseh obrnile k Virchowu, oraklju in glavi nemške znanosti, gromovniku, ki je marsikatero teorijo onemogočil, če je le čelo namrščil. Vse oči so gledale vanj. Virchovv je res vstal, a le zato, da je vzel klobuk in odšel. Nobene besede ni vedel povedati. Če bi bil stari Leeuvvenhoek napravil to neverjetno odkritje, bi bila Evropa 17. stoletja zvedela za novico šele čez mesec dni. Toda leta 1882 je novica še isti večer prikapljala iz sobice fiziološkega društva in se razvedela v Berlinu. Brzojavna žica jo je oznanila na Kamčatki in v San Franciscu. Vsa usta so častila in slavila Kocha. Zdravniki so se z ladjami in vlaki vozili v Berlin, da bi jih Koch naučil loviti mikrobe. Prihajali so v nepreglednih množicah, da bi se naučili pripravljati žoličasti serum iz goveje zavrelice in bi jim pokazal, kako in kam naj zapičijo brizgalke z nevarnimi bacili, da bi okužili morske prašičke. Koch se je oboževalcem umikal, vihravim učencem se izogibal in vsak trenutek, ki ga je rešil zase, uporabil za nova raziskavanja. Učiti pa ni maral, to mu je bilo zoprno. V tem pogledu je bil natančno tak kakor stari Leeuvvenlioek. Vendar so ga prisilili, da je — toda s kletvico med zobmi — učil loviti mikrobe Japonce in Portugalce. Zapletel se je tudi v hud boj s Pasteurom, a je še imel včasih čas, da je kazal Gaffkyju, kako bi najlaže zasledil tifusov bacil. Prisiljen je nastopal pri slavnostih in sprejemal odlikovanja. A kakor hitro je mogel, se je vrnil v laboratorij k brkatemu Loeff-lerju, ki je sledil mikrob davice. Kochova preprosta metoda, kako gojiti mikrobe na površini trdega hraniva, je obrodila bogat sad. Gaffky je dolgo potem rekel: »Koch je le potresel drevo in odkritja so se mu usula v naročje.« V njegovih spisih ni najti nobenega dokaza, da bi se bil imel za velikega moža. Narobe, prav nič se ni zavedal, da je vojskovodja v najlepšem boju človeškega duha, v boju zoper neusmiljeno naravo. V tem majhnem možu z redko brado ni bilo nič sejmarskega ponašanja. Z zgledom pa je tako navduševal, da so se začele odigravati pretresljive drame v boju s poslanci smrti. Če je bilo treba dokazati, da so mikrobi vzrok tej ali oni bolezni, so nekateri obsedenci skušali to dokazati tudi za ceno lastnega življenja. Toliko da so se ustavili pred umorom. Primer: Dr. Fehleisen, učenec Kochovega laboratorija, je našel majhen okroglast mikrob, nanizan na verižice kakor jagode rožnega venca. Dobil ga je v koži ljudi, ki so zboleli za šenom. Hoteč preskusiti teorijo, da utegne šen ozdraviti raka, je Fehleisen vbrizgnil milijone teh mikrobov neozdravljivim bolnikom, ki jih je žrl rak. V nekaj dneh je vsak. teh rdeče zagorel od šena, nekateri so tudi nevarno oslabeli. V obupu je samo dokazal, da njegov mikrob povzroča šen. Drug Kochov učenec, zdaj že pozabljeni dr. Garre iz Bazla, si je kar v lastne lakti vdrgnil več cevk drugih mikrobov, o katerih je Pasteur trdil, da povzročajo uljesa. Garre je kmalu imel veliko bulo in dvajset tvorov. Strašno je shujšal; velika mera mikrobov, ki si jih je bil vtrl, bi ga bila skoraj končala. Ko pa se je rešil iz nevarnosti, je zmagoslavno razglasil: »Zdaj vem, mikrob staphylococcus zares povzroča uljesa in tvore.« Ob koncu leta 1882 je Koch končal strupen in deloma smešen prepir s Pasteurom, ki je prav takrat s čudovitim navdušenjem reševal življenje ovcam iu govedu v Franciji; tedaj je Koch začel zalezovati sled nežnega, pohlevnega mikroba, ki ga je najlaže zatreti, čeprav še strašneje divja in pustoši kakor drugi. Leta 1883 je namreč potrkala na vrata Evrope azijska kolera. Ukradla se je iz svojega skrivališča v Iiuliji in je skrivnostno polzela preko morja in peščenih puščav v Egipt. V Aleksandriji je nenadoma izbruhnila morilska kuga in Evropa okoli Sredozemskega morja se je prestrašila. V Aleksandriji so bile ceste mrtve od strahu. Nihče ni slutil, kakšne vrste nevidna zverina je bil ta morilski strup, ki sc je zjutraj splazil v zdravega človeka, ga popoldne sklju-čil v kepo krčevitih bolečin in ga zvečer položil k večnemu počitku. Pasteur in Koch sta tekmovala, to se pravi: francoska in nemška znanost sta tekmovali, katera bo prej zasledila mikrob kolere, grozeče na obzorju. Koch in Gaffky sta z mikroskopom in zverinjakom odpotovala iz Berlina. Pasteur se je takrat obupno trudil, da bi premagal skrivnostni bacil stekline, zato je poslal nad mikrobe kolere svoja učenca, znamenitega Emila Rouxa in molčečega Thuilliera. Koch in Gai'fky sta delala za žive in mrtve, pozabljala celo na jed in spanje. Od jutra do večera sta tičala v strašnih prostorih, kjer sta rezala trupla Egipčanov, ki so umrli za kolero. V zatohlem laboratoriju, kjer se jima je znoj cedil po licih in od nosov kapljal na leče mikroskopov, sta iz trupel pravkar umrlih Aleksandrijcev jemala z bacili prenasičeno tvarino in jo vbrizgavala opicam, psom, kokošim, mišim in mačkam. Ko sta bili še obe skupini tekmecev na lovu, pa je kuga začela ponehavati prav tako zagonetno, kakor je bila prišla. Nobeden še ni. našel mikroba, ki bi ga bil mogel s prepričanjem obdolžiti zla. Vsi so bili nejevoljni, ko so videli, da se je smrt umaknila in se jim je izmuznila možnost, <1 a bi prišli do zaželenega plena. Koch in Gaffky sta se že hotela vrniti v Berlin, ko je nekega jutra prišel k njima prestrašeni sel in jima povedal: »Dr. Thiullier, član francoske komisije, je umrl za kolero.« Koch in Pasteur sta si bila sicer nasprotna, vendar sta zdaj oba Nemca šla k osirotelemu Rouxu, da sta mu izrazila sožalje in mu ponudila pomoč. Tudi Koch je pomagal nesti krsto s truplom Thiulliera in mu položil na grob venec, rekoč: »Preprost je, a lovorjev, kakršne dajemo junakom.« Po pogrebu prve žrtve v tem lovišču mikrobov je Koch hitel nazaj v Berlin. S seboj je vzel skrivnostne zaboje, ki so vsebovali z močnimi barvami pobarvane preparate in v njih čudne mikrobe, ki so bili kakor vejice. Koch je sporočil svojemu predstojnemu ministru: »V vseh primerih kolere sem našel klico, vendar še nisem dokazal, da jo ona povzroča. Pošljite me v Indijo, kjer kolera nikoli ne poneha. Kar sem našel, vas upravičuje, da me pošljete tja.« Koch je zapustil Berlin in odpotoval v Kalkuto s petdesetimi mišmi. Na potovanju ga je neznansko mučila morska bolezen. Ko je dospel, mu je grozila Thiullierova usoda. Sam Bog ve, kaj so njegovi sopotniki šušljali o njem: da je majhen, zamišljen misijonar ali vase zaprt profesor, obseden od želje po proučevanju starih indijskih naukov. Koch je preiskal štirideset mrličev in iz vsakega je izvlekel na dan iste vejičaste mikrobe. Našel jih je v blatu bolnikov že tisti trenutek, ko jih je napadla bolezen. Nikoli pa ni našel te klice v nobenem od sto in sto zdravih Indijcev, ki jih je preiskal, tudi v nobeni živali ne, ne v miši ne v slonu. Kmalu se je Kochu posrečilo ujeti mikrobe ko- 232 lere osamljene na žoličastem serumu. Ko jih je zaprl v cevke, je proučeval navade zlobnih škodljivcev; ti so kmalu poginili, če jili je le malo posušil. Dognal je, da jih prenaša na zdravega človeka umazano perilo bolnikov. Mikrob kolere je ujel v smrdljivih kalužah in vodnjakih, okoli katerih so čepele siromašne indijske koče, kjer so reveži brez pomoči stokali in umirali za to boleznijo. Koch je končno jadral nazaj v Nemčijo; sprejeli so ga kot zmagovitega generala. »Kolera nikdar ne nastane sama od sebe,« je predaval skupščini učenih doktorjev. »Kolera ne more napasti nobenega zdravega človeka, če ne pogoltne njenega mikroba; ta pa se more razviti samo iz svojih vrstnikov, a nikoli iz katerega drugega mikroba ali iz nič. Raste in plodi se lahko samo v človeških črevih ali v zelo nesnažni vodi, kakršna je v Indiji.« Neustrašenim raziskavanjem Roberta Kocha se morata zahvaliti Evropa in Amerika, da se jima ni treba več bati pustošenja teh malih, a strašnih morilcev z daljnega vzhoda. Da bi jili čisto iztrebili, bi bilo treba le izboljšati način življenja in zdravstvo v Indiji. 8 Koch je iz rok nemškega cesarja prejel red krone z zvezdo, toda kljub temu si je ščetinasto glavo še vedno pokrival s kmečkim klobukom. Če so ga častilci občudovali, je rekel samo: »Delal sem pač trdo, kolikor sem mogel. Če sem dosegel večji uspeh kakor drugi, se je zgodilo samo zato, ker sem prišel v kraje, kjer je ležalo zlato že kar na poti, in to ni moja zasluga.« Lovci, ki so verjeli, da so mikrobi poglavitni sovražniki človeka, so bili pogumni možje; dosti neskrbnega junaštva pa je bilo tudi v nekaterih starih zdravnikih in v starokopitnih zdravstvenikili, ki so bili prepričani, da so vse novotarije o mikrobih samo prazne marnje. Stari profesor Pettenkofer iz Monakovega je bil vodja dvomljivcev, ki jih Kochovi jasni poskusi niso prepričali. Ko se je Koch vrnil iz Indije z mikrobom, o katerem je bil prepričan, da povzroča kolero, mu je Pettenkofer pisal približno takole: »Pošljite mi nekaj Vaših tako zvanih klic kolere in dokazal Vam bom, da so nedolžne.« Koch mu je poslal polno cevko majhnih strupenih mikrobov kolere in Pettenkofer je pogoltnil ves roj. V cevki je bilo toliko mikrobov kolere, da bi mogli okužiti cel regiment vojakov. Pettenkofer pa je samo zabrundal v svojo veličastno brado: »Bomo videli, če se bom nalezel.« Neverjetno, nič se mu ni zgodilo. Še danes ni rešena uganka, zakaj blazno predrzni Pettenkofer ni zbolel za kolero. Nihče še ni poskusil razložiti tega. Pettenkofer je napravil poskus, ki bi se bil utegnil prevrniti v samomor, in bil zdaj trdno prepričan, da je dokazal pravilnost svojega naziranja v vprašanju kolere. Stari doktor je na vsa usta pripovedoval: »Klice nimajo s kolero nič opraviti, važna je samo dispozicija posameznika, naj ta beseda pomeni, kar že hoče.« »Brez mikroba ni kolere,« je odgovoril Koch. »Pogoltnil sem milijone tistih usodnih bacilov, o katerih trdite, da povzročajo kolero, in še želodca si nisem pokvaril,« mu je zabrusil Pettenkofer v brk. Kakor se to v vročih znanstvenih prepirih tolikokrat zgodi, sta imeli tudi sedaj obe strani deloma prav in deloma napak. Vsak primer preteklih 40 let je dokazal, da je imel Koch prav, ko je rekel, da človek ne more zboleti za kolero, če ne pogoltne njenega mikroba. Leta, ki so minila, so izpričala, da je Pettenkolerjev poskus namignil na skrivnostne in še nepoznane sile. Morilske klice so vsepovsod, splazijo se v vse, vendar umore samo nekatere. Vprašanje o čudovitem odporu drugih je še vedno nerešena uganka. Da ne bo zmote, povem, da je šel Pettenkofer tik mimo smrti. Od tistih časov so še drugi lovci mikrobov slučajno pogoltnili strupene bacile kolere in umrli strašne smrti. Prihajamo h koncu velikih dni Roberta Kocha. Iznajdbe Louisa Pasteura so porinile njega in druge grobarje mikrobov v ozadje svetovnega zanimanja. Toda preden prehajam k popisu Pasteurove blesteče življenjske poti, se s spoštovanjem odkrijem in poklonim Kochu, ki je dokazal, da so mikrobi naši smrtni sovražniki, in povzdignil lov na mikrobe v znanost. (Končano.) NOVE KNJIGE Cveta Stojanova: ZBEGANO GNEZDO. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. 1939. Natisnila Mohorjeva tiskarna. Strani 240. — Zelo razveseljivo je v zadnjih letih dejstvo, da se naše žene vedno bolj uveljavljajo tudi v literaturi. V kratkem nam je prav Mladika odkrila poleg Mare Husove tudi pisateljico pravljic Sonjo Sever, lani pa nam je predstavila še Cveto Stojanovo, katere »Zbegano gnezdo« je izhajalo kot uvodna povest v listu. Sicer se temu delu, ki je zdaj izšlo v knjigi, na več krajih pozna tako v celotni zasnovi kakor tudi v posameznostih, da je literarni prvenec, a problem, ki ga obdelava — moderna družina in njen razkroj — kar kriči po oblikovalcu. Stojanova je v svoji povesti upodobila idealno ženo, ki ji je najvišji smoter družina, katere enotnos"t resno ogroža s svojim početjem mož slabič, ki vedno znova podlega vplivu slabe družbe. Zato ji pobegne od doma, vendar ona ne odneha vse dotlej, da se ji vrne in zaživi s svojo družino novo življenje. Njegov notranji preobrat pa se mi zdi premalo utemeljen, ker se ne vrne k ženi po notranji nuji, temveč ga samo zunanje okoliščine pripeljejo zopet v družino. Tega dejstva ne ovržejo tudi tisti skrivni obiski na domači vrt, ki jih je pisateljica nekajkrat omenila v prejšnjih poglavjih. Zaradi obilice nastopajočih oseb značaji niso ostro orisani. Zdi se mi tudi, da manjka romanu mirne nepristranosti: žena je vse preveč idealizirana, mož pa prečrno naslikan. Je pa v romanu vse polno res lepih mest, zlasti opisov narave in otrok, ki pričajo o pisateljičinem pripovednem daru. Poudariti je treba tudi to, da rešuje pisateljica ta kočljivi problem predvsem z nravnega stališča, zato bo delo kljub vsem pomanjkljivostim vplivalo vzgojno na ljudstvo, kateremu je namenjeno. Iv. Čampa. D r. A. B r i 1 e j : PRIROČNIK ZA PLANINCE. Ljubljana 1939. — Slovensko planinsko društvo je na željo članstva izdalo to knjižico, kjer so v priročni obliki zbrana poglavitna zakonska določila ter razni predpisi in podatki, ki so potrebni obiskovalcem planin. To nalogo je urednik priročnika prav zadovoljivo rešil. V okusno opremljeni knjižici žepne oblike je na 190 straneh zbrano presenetljivo mnogo poučnega in turistu potrebnega gradiva. Za uvod so zbrani podatki o Slovenskem planinskem društvu, njegovem zgodovinskem pomenu in razvoju pa o notranji ureditvi. Dodane so določbe o voznih olajšavah, obmejnem prometu, Bacil kolere. 233 pravilniki iu predpisi o gorskih vodnikih, zakonske določbe za varstvo prirode in zaščito redkih rastlin. Največ prostora je odmeril urednik popisu vseh koč SPD, kjer je vselej zbral podatke o višini, letu zidave, dostopih dn notranji ureditvi koče. Dodan je povsod tudi pregled najpripravnejših tur, ki jim je koča izhodišče. Vse koče so tudi upodobljene, po večini z risbami. Razen navedenega je v knjižici še zbirka navodil za prvo pomoč v nezgodah in za reševanje ponesrečencev v gorah. Dobro bodo služili tudi podatki o ročni lekarni, mednarodna znamenja za pomoč v sili, prav tako pa tudi iz izkustva dognana priporočila glede opreme, prehrane, spoznavanja vremena in orientacije v gorah. Skratka: »Priročnik« ima na razmeroma tesnem prostoru izredno mnogo vsestransko zanimivega in koristnega gradiva, tako da bo prav dobro služil slehernemu planincu. Slovensko planinsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1893 predvsem iz narodnostnega navdušenja in kot branik zoper delovanje nemštva v naših gorah, ima zdaj nad 10.000 članov in 59 koč, domov in zavetišč. Skromno slovensko turistično literaturo je ta Brilejev Priročnik za planince obogatil za dolgo pogrešano in res potrebno delo. — Broširani izvod velja samo 14 din, v platno vezan pa 20 din, za člane SPD pa 12 oziroma 18 din. Naroča se pri Osrednjem društvu SPD v Ljubljani, Aleksandrova 4-1. K. D. NAŠE SLIKE OB RAZSTAVI NORE LAURINOVE Ko smo pred sedmimi leti prvič objavili venec ujedenk angleške grafičarke in slikarice Nore Laurinove, smo izrazili željo, da bi radi videli popolnejšo zbirko njenih del na umetnostni razstavi v Ljubljani, kjer bi jo slovensko občinstvo moglo neposredno spoznati. Pred kratkim se je ta zamisel uresničila in začetek maja, ko je nedavno spet oživljeno društvo umetnikov »Lada« priredilo v Jakopičevem paviljonu svojo prvo razstavo (kjer sta razstavila Bara Remčeva in Tine Gorjup), se je pridružila prireditvi tudi Nora Laurinova z zbirko svojih del. Razstavila je mimo dvajset akvarelov in dveh risb prav toliko ujedenk in bakrorezov, izdelanih s »suho iglo«. Od teh 22 grafičnih listov jih je bilo 21 že objavljenih v Mladiki. Zato objavljamo to pot samo tri njene akvarele in eno risbo, ki nam pa prav dobro predstavljajo to odlično angleško umetnico tudi s te plati. Umetnica, ki izvira iz stare angleške rodovine Fry-jev, je žena našega belokranjskega rojaka Janka Laurina, profesorja za ruščino in slovansko slovstvo na univerzah v Londonu in Nottinghamu. V tem zadnjem mestu tudi živi, s svojim možem pa mnogo potuje in je 7. njim že večkrat obiskala tudi Slovenijo, od koder je odnesla premnoge motive za svoje kompozicije. Ime Nore Laurinove je v angleški grafiki dobro znano, saj je že ponovno z uspehom razstavljala na velikih umetnostnih prireditvah v Angliji in v Severni Ameriki. Poglavitna moč njene umetnosti je v ujedenki, kjer združuje nenavadno oblikovno dovršenost s plemenitim okusom in čustveno toplino. Njena grafična umetnost je trdno zasidrana v solidnem angleškem izročilu, ki je rodilo toliko sijajnih bakrorezcev in še več odličnih knjižnih ilustratorjev. O tem smo na tem mestu že ponovno izčrpno pisali. To pot se nam je pa pokazala kot akvarelistka z nove strani. V njenih, po obsegu skromnih akvarelih se spaja smisel za dekorativnost in barvne vrednote s skrbnim opa- zovanjem in vestno tehniko v skladno celoto, ki je ponekod nekam starinsko umirjena in skoro malce trezna, vendar pa vselej jasna, pregledno zgrajena in dokaz poštenega dela. Po motivih so bili njeni akvareli zelo pisani: kazali so pokrajine in posamezne figuralne kompozicije iz Anglije, Španije in Francije. Med najboljšimi je bil neveliki, a barvno nenavadno žlahtni akvarel, predstavljajoč cigansko taborišče na Angleškem. V reprodukciji žal izgine ves čar barvne skladnosti, ki ga izžareva izvirnik. Tudi slika večernega življenja pred slovito pariško kavarno »Doine« na Montparnassu, kjer je zbirališče umetnikov z vsega sveta, izgubi skoraj prav vso svojo pisano živahnost v enobarvnem posnetku. Značilen za grafičarko je pa Stari Bask, ki prav tako šele v barvah doseže popoln učinek. S svojo zbirko na nedavni ljubljanski razstavi je gospa Laurinova potrdila sloves, ki ga je po pravici že uživala med Slovenci, kolikor so jo poznali iz Mladike. Želimo si še večkrat videti jo na naših razstavah, kjer nam bo vselej dobrodošel in res ljub gost. Maks Buri: VAŠKI POLITIKI. Nedeljski popoldan. Skozi okno lije svetlo sonce in ožarja pisano cvetlico na oknici, zadaj se vidi košček jezerske gladine in skalne stene v ozadju. V gostilniški sobi sedi za mizo v pogovoru skupina možakov, značilnih švicarskih kmetov, podanih tako sveže in neposredno, kakor da so naravnost iztrgani iz življenja. Od njih jih šest sedi v gruči in verno in napeto posluša suhljatega bradača na levi, ki jim razlaga nekaj očitno zelo važnega. V levici drži potiskan papir, po mizi pred njim so razgrnjeni časopisi. Videti je, da prepričevalno in strastno pripoveduje poslušalcem, ki so z očmi uprti vanj. Vse mogoče odtenke izražajo ti obrazi: od vernega zaupanja preko omahovanje do rahlo izraženega posmeha in očitne nejevernosti. Bog ve, za kaj gre, za občinske volitve morda ali še za kaj važnejšega. Zdi se, da hladnokrvnih in preudarnih kmetov zmršeni politik z ostrim in predirljivim pogledom le ne more docela prepričati. — Maks Buri se je rodil leta 1868 v Burgdorfu blizu Berna. Slikarske nauke je dovršil v Miinchenu in Parizu. Slovel je kot najkrepkejši in najizvirnejši slikar švicarskega kmetskega življenja. Ves oglat, trd in skoro robat je, toda tudi zdrav in krepak, zraven pa vselej pošten in priroden. Njegove slike so nad vse preproste, jasne v sestavi, upodobljeni ljudje so pravi tipi, toda resnični in kakor izrezani iz domače zemlje. Buri je slovel kot nedosežen slikar prizorov iz švicarskega kmetskega življenja, pa tudi kot sijajen portretist in barvno odličen po-krajinar. Ko je leta 1915 umrl, je bil poleg velikega F. Hoti-lerja gotovo najsilnejši in najbolj samosvoj švicarski slikar. K. Dobida. PROCESIJA SV. REšNJEGA TELESA V RATEČAH (K našim fotografija m.) V skrajnem kotu severozahodne Slovenije, v gornji Savski dolini, je majhna, tiha gorska vasica Rateče, ki je šele v novejšem času nekaj bolj znana po bližnji veliki smuški skakalnici v Planici. Kljub temu pa v ta del slovenske zemlje še ni prodrl dih novega časa z vsemi svojimi slabimi posledicami, navadami in — razvadami. Tam žene in dekleta, kot pred davnimi časi, še vedno ob nedeljah hite k maši v krasnih, pristnih in nepokvarjeno ohranjenih ljudskih nošah. Posebno pa se na praznik vseh praznikov, na Telovo, za procesijo sv. Rešnjega Telesa oblečejo vaščanke v praznične, starinske narodne noše. Tako nosijo dekleta na 234 glavi zavijače z zlatimi naši v i na črnem baržunu in z belo pentljo. Pod vratom imajo nabrane široke čipke, ki so prišite na snežnobel srajčnik iz finega platna. Rute okrog vratu so svilene, rožaste ali rdeče. Čez košata krila iz težke svile nosijo po večini črn svilen predpasnik, ki je zadaj zavezan v veliko pentljo s širokimi, dolgimi trakovi. Nogavice so bele in gladko pletene. Žene se ločijo od deklet posebno po tem, da nosijo pod tilnikom zavezane bele rute, kar je menda tolminski običaj. Moški pa so bolj redki v narodni noši, le nekaj starejših očancev nosi še baržunast telovnik s srebrnimi gumbi in irhaste hlače. V zgodnjih jutranjih urah tega slavnostnega dne skrbno pometo vsa pota in pospravijo okoli hiš, mimo katerih se bo pomikal sprevod. Hiše okrase s posekanim mladim drevjem, bukovjem in brezami ter postavijo na okna svete podobe. Premožnejši posestniki pa pogrnejo okna s prtiči iz domačega platna, ki jih je spretna dekliška roka poživila s pisanim narodnim vezenjem. Ko se prične procesija pomikati skozi vas, prižgo varuhi hiš, navadno stare mamice, doma in pri sosedih sveče na oknih in se umaknejo v hiše, tako da so ceste čisto mirne in prazne. Tujcu fotografu je pri tem kar nerodno, ko stopa po izumrli vasi in moti praznično razpoloženje. Zvonovi pojo s svečanimi glasovi in vse pomladno ozračje je polno njihove pesmi. Polja in livade so praznično oblečene in izza megle se ponosno dviga visoka Ponča, vsa ožarjena v pomladnem soncu. Dekleta hite v pisanih svilenih oblačilih proti majhni župni cerkvi, ki se med mlaji dviga na zelenem holmu sredi vasi. Notranjost stare in zanimive cerkvice je skoro mračna; le ozek trak sončne luči se poigrava na svilenih, rdečih in vijoličastih dekliških rutah. Po končani veliki maši se razvrste farani v slikovit sprevod, kjer stari gospod župnik* nosi Najsvetejše. Pred nebom stopa pevski zbor, domača dekleta, vsa v svili in brokatu, le učiteljica je kot pevovodkinja oblečena v črno, mestno obleko. Vse drže v rokah note in glasno pojo evharistične pesmi. Takoj za nebom stopajo imenitniki kraja, za njimi pa v parih dekleta, ki molijo rožni venec. Za njimi nosijo fantje veliko, rdeče bandero, ki mogočno plapola v jutranjem vetru. Za banderom se vrste postarni gospodarji, krepki fantje, skrbne gospodinje in zopet dekleta ter proti koncu tudi — berači. Iz vasi krene procesija na polje k prvemu znamenju, ki je pripravljeno za blagoslov z Najsvetejšim. Kar med mlado drevje postavijo oltarček s tremi stenami iz belega platna in ga okrase s poljskim cvetjem. Tu, sredi prostrane narave, med cvetočimi travniki in pod visokimi gorami se dviga molitev k Bogu s prošnjo, naj da in ohrani zemlje sadove. Potem se vrača procesija preko polj in trat, med zvonjenjem zvonov, med glasno molitvijo in petjem proti vasi k drugim blagoslovom in končno k zadnjemu v farno cerkev, od koder se vaščani vrnejo vsi srečni in zadovoljni na svoje domove. V Ratečah so še ohranjene stare navade, kakor le redkokje v Sloveniji. Drugod po Gorenjskem, kjer so ponekod že skoro popolnoma izumrle, so postale narodne noše že nekaka veselična paradna uniforma. Uporabljajo jih večinoma le še kot krajevno zanimivost in tujsko-prometno privlačnost. V Ratečah pa so ostale narodne noše živa tradicija in bi bilo treba skrbeti, da se prav tako nepokvarjene ob-drže še v bodoče. pr_ Krašovec. * Znani kulturni delavec in pisatelj J. Lavtižar. (Op. ur.) DOM IN DRUŽINA PREDEN GREMO NA POČITNICE ŠTEFANIJA HUMEK Preden gre družina na počitnice, je treba v gospodinjstvu marsikaj urediti in pripraviti. Ako začnemo s temi pripravami prepozno, se rado zgodi, da kaj važnega pozabimo, kar nam pozneje kvari sicer prijetne počitnice. Za zadnji dan smemo pustiti samo stvari, ki jih ni mogoče narediti prej. Pripetilo se je že, da je zaradi zadrege in naglice ostala odprta glavna plinska pipa in po nepotrebnem povzročala skrbi. Ali pa smo pustili v kopalnici ali shrambi goreti luč, nismo odpovedali mleka, časopisa ali pa smo pozabili spremeniti naslov za dostavljanje pošte. Vse to je posledica pomanjkljive priprave in slabe razdelitve dela pred odhodom in bi prav lahko izostalo. Najbolje napravi gospodinja, ako spiše vsa opravila po vrsti na koledar, potem pa odčrtava, kar je uredila. Dragocenosti in zelo važnih vrednostnih listin med počitnicami ne pustimo v praznem stanovanju. Čisto na varnem so le, če jih izročimo zaupni osebi ali deponiramo v banki. Srebrnino zavijemo v čisto jelenjo kožo in dobro spravimo. Seveda je s tem nismo zavarovali proti tatvini, ampak samo proti vplivom zraka. Sobne rastline tudi ne morejo ostati brez vsake nege. Občutljivejše moramo dati v oskrbo vrtnarju ali zanesljivemu ljubitelju cvetic. Nekatere lahko ostanejo v stanovanju, ako jih preskrbimo z votlo, kar napravimo lahko takole: umivalno skledo ali škaf napolnimo z votlo. Štiri rastline v lončkih razpostavimo okrog posode; večjo, čisto četverokotno cunjo denemo v to posodo z vodo (da je namočena v njej), vogale pa privežemo k steblu rastlin. Vsak vogal malo povijemo okrog enega stebelca, nato pa privežemo. Cunja, katere srednji del je stalno v votli, dovaja rastlini potrebno vlago. Zelo važno je, da'so v brezhibnem stanju okna, glavna vrata in ključavnica v njih, pa tudi vsa druga vrata in ključavnice v hiši ali stanovanju. Vse to pravočasno pregledamo in damo popraviti, ako je treba. Prav tako moramo dati popraviti pokvarjene pipe, korita in kadi, ki puščajo. Nato se lotimo posameznih prostorov v stanovanju. V sobah očistimo preproge, jih poškropimo s tekočino zoper mrčes ali potresemo s sredstvom zoper molje, nato zvijemo ter nepro-tlušno zamotamo v papir ali blago. Tako jih po nepotrebnem ne obseva sonce in ne poškodujejo molji. Zastore snamemo, operemo ali damo prat, da so čisti, ko se vrnemo. Nič ne pustimo razpostavljenega po lavi, mizah in policah, ampak vse nastavke, vaze in sklede znosimo skupaj na varen prostor in zavijemo v blago, da se ne praše. Če je v omari kaj prostora, jih denemo tjakaj. Stenske ure pustimo, tla se iztečejo, nato zamotamo vsako v gosto cunjo, da se ne praše. Postelje slečemo, posteljnino prezračimo in stepemo, zložimo nazaj na posteljo in dobro pokrijemo. Vse perilo, naj si bo oprano ali umazano, mora biti popolnoma suho, ko gremo od doma. Potem se ne bo zgodilo, tla najdemo ob vrnitvi plesnivo perilo, ker smo spravili mokrega. Če odidemo za dolgo časa, zrinemo tudi pohištvo kolikor moči skupaj in ga pokrijemo, da se preveč ne napraši. Ponekod se za pogrinjanje dobe posebne rjuhe, skozi katere sploh ne prodre prah. 235 ■ V kuhinji ali shrambi ne sine ostati prav nobeno živilo, ki bi se lahko pokvarilo. Kuhinjsko posodo skrbno in temeljito umijemo in zbrišemo. Jedilni pribor in drugo orodje zložimo v predale, da ne ostane zunaj, kjer se onesnaži. Posodo za smeti izpraznimo, poribamo in nazadnje poparimo ter pustimo, da se posuši. Dobro je, ako jo še poškropimo z razkuževalno tekočino. Hladilnik na elektriko izklopimo, pustimo, da odmrzne, ga izpraznimo in očistimo kot po navadi. Skrbno zapremo vse plinske pipe, seveda tudi glavno cev. V jedilni shrambi smejo ostati samo živila, ki se ohranijo dalje časa; vse drugo moramo porabiti ali odstraniti. Marsikaj nerabnega v hiši lahko ob tej priliki požgemo, namesto da po nepotrebnem prekladamo sem in tja. Ne pustimo nikjer nič vnetljivega. V omaro ali lavo, ki je vlažna, denemo škatlo z apnom, ki napravi zrak suh in dober. V kopalnici in stranišču vse izpraznimo in umijemo z razkuževalno tekočino (s hipermanganatom ali klorovim apnom). Vliti jo je treba tudi v odtoke in pralna korita (v odprtino, ne na medene dele). Prav nazadnje, tik preden odidemo, gremo še po sobah in vse poškropimo s Hitom, da se medtem, ko smo zdoma, ne množe muhe in druga skrita golazen. PLETENA ODEJA ELIZA SKALICKY Kvačkane ali pletene poletne odeje so sedaj v modi. So pa tudi zelo praktične, ker se dajo prati in ne stanejo mnogo. Vsakdo si tako odejo lahko napravi sam. Ako je delana iz volne, jo laliko uporabimo tudi za pogrinjalo otomane. Poletno odejo delamo iz belega ali surovega bombaža in prišijemo gumbe kakor pri drugih odejah, da moremo pripeti rjuhe. Uporabljati moramo le vzorce, ki se ne raztegnejo ne v dolžino ne v širino. Predvsem pridejo v poštev raznovrstni vzorci, kvačkani v tuniškem vbodu. Uporabni so tudi vzorci, katerih petlje sežejo iz ene vrste v drugo, da se ne dajo raztegniti. Poletna odeja na naši sliki je kvačkana iz surovega bombaža številke 4 s kvačko številke 2 v ovitem tuniškem vbodu. Posamezni četverokoti so obkvačkani z rumenim bombažem iste debelosti in tudi obkvačkamo z enako prejico — če je ne dobimo, vzamemo dvojno ali trojno nit. Vsa odeja meri približno 180 X 110 cm. Posamezni četverokoti merijo brez roba 24 X 24 cm. Velikost si pa lahko napravi vsakdo poljubno: dela lahko manjše ali večje kvadrate ali jih napravi poljubno število. Odeja na sliki ima pet četverokotov v širini in sedem v dolžini. Priporočljivo pa je, da pri tuniškem vbodu ne delamo prevelikih kvadratov, ker moramo imeti pri kvačkanju vso vrsto petelj hkrati na kvački. Za tuniško kvačkanje uporabljamo dolgo kvačko, ki je pod kljuko enakomerno debela. Tuniški vbod, s katerim je delana odeja, je na spodnji sliki in ga delamo takole: Nasnujemo verižne petlje. Prva z a n č n a vrsta: V zadnjo verižno petljo ne vbadamo. V sosedno petljo kvačko vbodemo, jo ovijemo ter prevedemo nit. * Potem ovijemo kvačko proti sebi (kakor pri pletenju leve petlje) in držimo nit z desnim palcem, da se ne izmakne. Vbadamo v naslednjo petljo. Nit držimo sedaj z levim palcem, da leži spredaj okoli petlje, in tedaj prevedemo nit skozi zanko. V tretjo delamo zopet tako kakor v prvo, navadno, neovito in otl * ponavljamo vbode do konca. Prva dovršil n a vrsta: Najprej kvačko ovijemo in prvič prevedemo nit samo skoz eno zanko; potem ovijemo in zatezamo po dve in dve zanki do konca. Druga z a n č n a vrsta: V drugi vrsti začnemo z ovito petljo; vbodemo s kvačko spredaj v stoječe člene. Tu se nabirajo petlje tako, da so tam, kjer so bile v prvi vrsti navadne neovite petlje, sedaj ovite petlje in narobe. Druga d o v r š i 1 n a vrsta: To kvačkamo enako kakor prvo. Tako nadaljujemo delo do konca. Za kvadrat v tuniškem vbodu pri odeji na naši sliki na-snujemo 61 verižnih petelj. V dolžini delamo toliko vrst, da dobimo pravilen kvadrat. Okoli kvadrata kvačkamo 3 vrste gostih petelj; v vsakem kotu moramo napraviti 3 goste petlje v eno. Pri zadnji vrsti tuniškega vboda moramo pri kvačkanju prve vrste gostih petelj vbadati v predzadnjo vrsto, da ne dobimo luknje. Paziti moramo, da imamo v dolžini in širini vedno isto število gostih petelj. Nazadnje pa skvačkamo kvadrate na licu z gostimi petljami, tako da vbadamo v goste petlje obeh kvadratov hkrati. Ta rob je precej visok — na sliki se sicer ne vidi dobro — in je pri odeji posebno lep okras. Nazadnje pa odejo obkvačkamo s še eno vrsto gostih petelj. Priporočljivo je, da vsak kvadrat posebej z vlažno krpo dobro zlikamo, preden ga okvačkaino v odejo. 236 DOBRA KUHARICA FIŽOLOVA JUHA S KROMPIRJEM Namoči zvečer Vi 1 fižola, drugi dan ga prevri in odcedi, zalij ga nanovo s toplo vodo (21), osoli in kuhaj do mehkega. Kuhanega pretlači s fižolovko vred in prideni lovorjev list, zelo debel na majhne kocke zrezan in kuhan krompir, ščep popra, žlico paradižnikove mezge in bledo prežganje, ki si ga napravila iz petih žlic olja, stroka strtega česna in polne žlice inoke ter razredčila z majhno zajemalko vode. Ko vse še prevre, prideni žlico kisa. KUHANO GOVEJE MESO S PARMEZANSKIM ALI BOHINJSKIM SIROM Skuhaj kakor navadno V2 kg govejega mesa. Pol ure preden ga postaviš na mizo, ga vzemi iz juhe in ga zreži na ploščate, prst debele kose. Deni v kozo za drobno jajce surovega masla in polno žlico moke ter mešaj na ognjišču, da se prav malo zarumeni. Nato primešaj štiri žlice sira, tri do štiri žlice kisle smetane in majhno zajemalko juhe, da je omaka gostljata. Vsak kos mesa pomoči v to omako in ga naloži v skledo, varno pred ognjem, ali na krožnik. Ostalo omako zlij na meso, ki ga potresi še z žlico sira in postavi za četrt ure v pečico, da se prav malo zarumeni. Postavi jed z riži-biži na mizo. ZELIŠČNA OMAKA Zmešaj dva kuhana rumenjaka z eno žlico gorčice, primešaj dve do tri žlice olja, drobno zrezano kislo kumarico in žlico drobnjaka, osoli in vse skupaj pretlači. Omaka je zelo okusna za kakršno koli pečeno ali kuhano meso. KUNEC V SMETANOVI OMAKI Mladega kunca zreži in obribaj s strtim česnom, majaronom in soljo. Razgrej v kozi tri žlice olja, stresi vanj srednje debelo zrezano čebulo in pusti eno minuto, da nekoliko zarumeni, prideni zajca, položi nanj koščke slanine, pokrij in praži, da se zmehča. Od časa do časa prilij žlico tople vode. Ko je meso mehko, zmešaj Vi 1 kisle smetane, žlico moke, žličieo paradižnikove mezge, velik ščep paprike in dve do štiri žlice juhe. Stresi to omako h kuncu in, ko prevre, ga postavi z omako na mizo. Zraven pa daj špinačni puding. NADEVANA JAJCA Skuhaj dve jajci v trdo, ju olupi, po dolgem prereži in izdolbi rumenjaka. Nato zmešaj kuhana rumenjaka, 2 dkg surovega masla, ščep soli, za lešnik sardelne paste, žličieo drobno zrezane šalotke in žlico kisa. Nadevaj s tem mešanjem beljakove skledice, jili naloži na krožnik, na vsako položi po eno gobico (sivko), okrasi z vršički peteršilja in kislimi kumaricami ter postavi kot uvodno samostojno jed na mizo. MARINIRANE SARDELICE Odstrani 1 kg sardelic glavo in drob, jih operi in stresi na rešeto, da se odteko. Nekoliko posoli, stresi na papir moko, povaljaj v njej sardelice in jih takoj devaj v vroče olje. Ko so vse sardelice ocvrte, odlij nekoliko olja, v ostalo pa stresi žlico drobtin, žlico drobno zrezane čebule, dva stroka strtega česna, žlico zelenega peteršilja, dve peresci rožmarina, košček limonove lupine, eno do dve žlici kisa in vode. Ko vse skupaj dve do štiri minute vre, ohladi in stresi na ohlajene sardele. Postavi jih na hladno, kjer jih lahko ohraniš šest do osem dni. SARDELNE REZINE Mešaj 5 dkg surovega masla in eno osnaženo pretlačeno sardelo ali sardelno pasto. Nadevaj to mešanje na prst debele krušne rezine, jih naloži na krožnik, okrasi z majsko redkvico in vršički peteršilja. SIR S KISLEGA MLEKA Z JAGODAMI Stepaj v skledi Vi kg sira z Vs 1 sladke smetane, primešaj eno žlico sladkorja, nekaj kapljic limonovega soka in lupino. Naloži v stekleno skledo za dva prsta visoko jagod in jih potresi z žlico sladkorja. Vrhu jagod nadevaj zmešani sir in okrasi z jagodami. ČEŠNJEVE REZINE Mešaj deset minut 5 dkg surovega masla, 5 dkg' sladkorja in dva rumenjaka. Nato primešaj 10 dkg moke, Vsi mrzlega mleka, žlico ruma, žličieo drobno zrezanega limonovega ali pomarančnega olupka, sneg dveh beljakov, 8 dkg moke in kavino žličieo pecilnega praška. Ko si vse na rahlo zmešala, stresi v dobro pomazano pekačo ali tortni model, obloži po vrhu s češnjami brez koščic in pecljev ter peci v srednje vroči pečici. Pečene zreži na prst široke rezine in postavi tople ali mrzle na mizo. RIŽEV VINSKI NARASTEK Skuhaj v zavreli vodi (V21) 12 dkg riža. Ko je na pol kuhan, mu prilij Vsi črnega vina, ki si ga prej zavrela s koščkom cimeta in limonovo lupino, prideni dve do tri žlice sladkorja in kuhaj vse skupaj še četrt ure. Nato stresi polovico riža v dobro pomazan, z drobtinami potresen tortni model: vrhu riža nadevaj dve žlici mezge in ostali riž. Napravi sneg' iz enega ali dveh beljakov, mu primešaj eno do dve žlici sladkorja in postavi za nekaj minut v srednje vročo pečico, da sneg zarumeni. Nekoliko ohlajenega zreži in postavi na mizo. SMETANOVA OMLETA ZA SLADKORNO BOLNE Mešaj dva rumenjaka z dvema zrncema saharina, primešaj žlico kisle smetane in sneg dveh beljakov, stresi v dobro pomazano pekačo in speci. SIRNATI NADEV Mešaj rumenjak in žlico sladkorja, primešaj Vi kg kravjega sira, limonovo lupino, ščep cimeta in sneg enega beljaka. ČEŠNJEVA MEZGA Odstrani 1 kg zrelih češenj koščice. Polovico stresi v kozo, v kateri jih boš kuhala, potresi 15 dkg sladkorne sipe, nato stresi ostalo polovico češenj, potresi zopet 15 dkg sladkorja ter postavi na hladno. Drugi dan jih kuhaj med vednim mešanjem 30 do 40 minut, še gorke stresi v gorke kozarce, ohlajene potresi s salicilom in zaveži. OREHOVEC Sedem zelenih orehov zreži, stresi v kozarec, prilij Vi 1 žganja, zaveži, postavi za tri tedne na sonce ter večkrat nekoliko pretresi. Nato kuhaj pet minut 15 dkg sladkorja v dveh decilitrih vode. Precedi žganje v ohlajeno sladkorno votlo, nalij v steklenico, zamaži in čez 14 dni je orehovec že dober. JAGODOVA PENA Dobro stlači V2 1 zrelih jagod, primešaj Vi 1 stepene sladke smetane in oboje skupaj stepaj deset minut. Postavi peno s cesarskimi ali janeževimi piškotki na mizo. M. R. 23? ZABAVA I N SALA IDEALIZEM, KJE SI? ROJEN KOMAR Kdo še verjame v idealizem pisateljev? — Ko sem zadnjič stikal po predmestnih gostilnah, kjer točijo ceneno slabo vino, pomešano z vodo, sem našel menda njegove zadnje ostanke. V zakajeni sobi sem se usedel k prvi prazni mizi in se začel razgledovati. V kotu je bila večja miza in pri tej mizi je pravkar nekdo navdušeno govoril. Govoril je tako vneto, da je menda pozabil, da ni sam v gostilni. »Gospodje pisatelji! Nismo se zbrali zato, da bi popili toliko in toliko vina, tudi ne zato, da bi prekrokali noč. Zbrali smo se zato, da damo drug drugemu poguma in novih moči za delo. Naše društvo je mlado, čaka ga torej še dolgo življenje. V našem društvu je večidel sama mladina in njena je prihodnost. Živela mladina!« »Živela!« si je pokadila nadobudna mladina. Težko je že čakala priložnosti za pitje. Izpraznili so kozarce do dna in prisluhnili. Govornik pa je nadaljeval: »Naše društvo je širokosrčno. Kaj fašizem, kaj komunizem, to nas ne briga! Glavno je delo, pozitivno umetniško delo!« »Živela svoboda ustvarjanja!« se je iz družbe oglasil nekdo, ki je bil že spet žejen. »Živela!« so mu radostno pritrdili vedri obrazi in se čudili njegovi spretnosti. Pa zna res pravi čas postaviti pravo besedo. Govornik je bil malce v zadregi. Tega ni mislil reči. Ozrl se je po poslušalcih, pogledal še po drugih ljudeh, do kamor mu je v dimu segalo oko, potem pa se je spet opogumil, se zravnal in nadaljeval: »Naše društvo je svobodno in svobodoljubno, zato vas tudi predsednik ne bo več moril. Delajte, kar je komu drago!« »Živela svoboda!« se je spet utrgalo iz žejnih grl. »Živela!« In so pili. Zdaj me je pa ta druščina začela zanimati. Torej literati so, nadobudni mladi ljudje. Bog ve, kaj bo še iz njih. Nič ne škoduje, če človek tudi literate pozna; in če jih spozua že v zarodku, tem bolje! Poskusil vam jih bom opisati. Ker jih ne poznam po imenih — saj imen najbrž še nimajo — vam jih bom kar po številkah naštel. Dandanes je pač število vse, kakovost manj kot nič. Zdaj se prosto razgovarjajo. Prvi — tako recimo predsedniku — bi ne bil prvi, če ne bi skrbel za svojo popularnost. Brez reda hoče vsakemu posebej privoščiti dobro besedo. Steguje torej svoj vrat na vse strani in kriči čez mizo svoje trenutne šibke domislice. »Še dva litra, Ančka! Kajne, fantje?« Prvi se dobrohotno ozre po vseh. Zaradi ljube popularnosti je prav, da vsi in vsak iz družbe ve, na čigav račun pije. »Boste kaj jedli, fantje? Ančka, prest na mizo!« In natakarica z obema rokama nosi na mizo popularnost. Družba pa se smehlja, je in pije. Le tistile trinajsti se nekam kislo drži. Vidini, kako mu vsak trenutek čuden posmeh spreleti bledo lice. Na svojem prostoru čemi in se ne meni za nikogar. Dvanajsti na njegovi strani je ves nesrečen. Tak pustež. In to naj bo literat! Nekajkrat poskusi s pogovorom, pa se vsakokrat opeče. Trinajsti je nepremagljiv. Zmeraj bolj kislo se drži. Nihče se več ne zmeni zanj, niti predsednik ga več ne opazi. Trinajsti je res od sile. Kot goba je, polna grenkobe; nihče se ga ne upa dotakniti, da ne bi tudi vanj štrcnila bridkost. Zanimivi obrazi so tamle v kotu. Sedmi je najbrž starešina te družbe. Siva brada, kakor jo je nosil Mencinger, mu daje častitljivo zunanjost. Ob njem se preseda osmi, mlad fante s prvim poskusom brk pod nosom. Nemirno pogleduje s svojimi živimi črnimi očmi po družbi, ki se prosto zabava. Le na eno uho posluša sedmega. Ta pa mu najbrž razlaga svoje življenjske načrte. Malo ginjen je že, v očeh se mu svetlika pobožno navdušenje. Prepričevalno govori, tako prepričevalno, da si celo sam verjame. Le osmega ne more prav ogreti. Pripoveduje mu o svojih čudovitih načrtih, o romanih in pesniških zbirkah, za katerimi bo ljudstvo kar hlastalo. O zemljišču, ki ga ima na upanje kupljeno v liajlepšein delu Slovenije, o starosti, ki jo bo preživel na tem zemljišču v hišici, ki jo bo poplačal s svojimi romani. Osmi mu kima in pritrjuje, na tihem pa se mu čudno /di, kako je vendar to, da tisto zemljišče še ni plačano in da tudi o novih romanih in pesniških zbirkah, za katere bi. se občinstvo trgalo, doslej še ni nič slišal. Sploh je tale osmi malo preveč realen, prepameten za pisateljske ideale, odločno pa preveč kritičen za ginjenega starčka. Sedmi pa se naslaja ob lepih načrtih, ki si jih prav do današnjega dne v vsem petdesetletnem življenju še ni domislil. Od skritega veselja se mu zdaj pa zdaj orosi oko, skoraj na glas zajoka, debele solze se mu ulijejo po uvelih licih in se porazgubijo v košati sivi bradi. Osmi upa, da bo zdaj rešen. Toda sedmi se šele prav razživi. Nagne se še bliže k osmemu in mu začne praviti o svojih pesmih, ki so visoko nad Župančičevimi. Prešerna sploh ne prizna, ker je navaden gorjanski prozaist. Osmi mu pritrjuje na vso moč. »Ali ste brali mojo zadnjo pesem?« Osmi se ne zaveda laži, ko kar iz navade vljudno prikima in potrdi. Vendar izkušeno oko sedmega v tem pri-trdilu ne najde pravega navdušenja, zato začuti mož potrebo, da mu podrobneje razloži pesem in globoko misel, ki je skrita v njej. Skloni se še bliže k osmemu in začne pripovedovati. Tedaj pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Osmi se nenadno spomni nečesa silno važnega in imenitnega. Nagne se k devetemu in prepusti sedmega samemu sebi in visokim mislim. Sedmi res obupa. Izpije vino in se poglobi vase. Družba pa se nemoteno zabava. Gibi so sicer malo manj gotovi, a jeziki so sproščeni. In vsak se čudi, da mu doslej še nikoli ni prišlo toliko lepili misli na um. Tudi prvi se je že naveličal svoje popularnosti. Na sosedu sloni in na pol dremlje. Tedaj se nenadno prebudi in zahoče se 11111 pesmi. Z žalostnim, zateglim glasom začne zaspano peti in daje z rokami, obrazom in glavo poguma tudi drugim. Vsi pogovori morajo umolkniti, kajti prvi bo danes vse sam plačni. In ali je bila srečna ali nesrečna domislica — Bog ve — da so začeli prav pesem o srcu. Zlato dekle, moje srce čaka na te; ljubim te. 238 Pesem je zajela vso družbo. Zaspani obrazi se spreminjajo v zasanjane. Široko odpirajo usta in krilijo z rokami. In vsi nekam skrivnostno pogledujejo v kot, kjer dremlje častitljivi sedmi. Vsi pač vedo, da je ta pesem njegova, da jo je spisal in pel kot dijak svoji petošolski ljubezni. In zdaj je pesem spričo svoje prikupnosti ponarodela. Sedmi se res prebudi. Začuti številne poglede na sebi. Nerodno mu je. Z rokavom si otrebi spanec iz oči in pogleda po družbi. Tedaj se šele zave položaja. Njegovo pesem pojo. In oči, ki so se komaj osušile, se spet zalijejo s solzami. še zahvalna beseda mu ne gre iz ust. Preveč je ginjen. šele čez čas, ko je že vsa družba pozabila na pesem, se sedmi znajde. S težavo vstane, pomiri družbo in začne razlagati nastanek in življenje te pesmi. Na dolgo in široko pripoveduje, kako jo pojo fantje na vasi, dijaki v mestu, pevski zbori v dvoranah in pijanci v obcestnih jarkih. Družba se dolgočasi, dokler se deseti nečesa ne domisli. Z visokim glasom zapoje: »Zlato dekle ...« Vsa družba se mu brž pridruži. Pesnik se nekaj časa onemoglo zahvaljuje, dokler se ne sesede v kot in zaspi. In tako se ta pisateljski sestanek nadaljuje v vedno istem krogu z istimi besedami laži in samohvale. Trinajsti je obupan. Kaj niso pravili, da bo sestanek zato, da se poveže medsebojno delo, da si bodo povedali svoje misli o sodobnih vprašanjih, o stanju leposlovja, o drami in o kulturi sploh? Kaj je bilo vse tisto le laž? Ta fant je očividno preidealen za današnji čas. Daleč zadaj je ostal in Bog ve, ali bo kdaj dohitel svet. Ob treh zjutraj pa je družba odkolovratila. Sedmi je godrnjal v svojo brado, da sodobno leposlovje nima nobene vodilne osebnosti, in se opotekal po cesti. In pod vsakim oknom so morali njemu na čast zapeti čudovito lepo pesem o zlatem dekletu. Drugo jutro je bila nedelja. Vsi pisatelji so spali globoko v dan, le trinajsti je vstal že ob osmih s čudno praznino v ustih in z neprijetnim ščemenjem v očeh. Pretegnil se je in si zdrgnil žaltavo kožo. Potem pa se je usedel in začel pisati o sinočnjem sestanku. še izkušen pisatelj bi težko zapisal lepo besedo o njem, pa naj jo zapiše mladič? Pisal je in pisal in napisal je satiro. Bog mu daj srečo, da bi jo mogel kje priobčiti! ANEKDOTE IN SMEŠNICE NAGROBNI NAPIS Kastner je bil velik matematik in obenem zlata duša, toda ni se mogel drugače sprostiti kot z epigrami. V neki veseli družbi so nekoč sestavljali nagrobni napis, ki bi bil pripraven za vsakega človeka. In Kastner je predlagal tegale: »Dragi prijatelj moj, tukaj počivajo moje kosti, videl pa rajši bi, da bi počival pod kamnom tem ti!« ZADOVOLJNI EDISON Nekoč je stari Edison po radiu govoril naglušnim zborovalcem, ki so se zbrali v New Yorku. Govor so udeležencem zborovanja, ki so bili prav tako kot Edison čisto ali na pol gluhi, s posebnimi napravami ojačili. Posebno so se poslu- šalci začudili Edisonovemu zagotovilu, da bo v sto letih vse človeštvo gluho, ker naša ušesa ne morejo dolgo vzdržati tako velikega hrupa. Dalje je rekel: »Z največjim zadovoljstvom sem gluh. Saj človek skoraj ne more biti nikdar zadosti gluh. Tako sicer nič prijetnega ne morem slišati, prav tako pa seveda tudi nič neprijetnega ne. Da pa je na svetu veliko več neprijetnega kot prijetnega, že vsakdo ve.« ♦ IZ OTROŠKIH UST Desetletna Verica se igra s sosedovim Vladkom, osemletnim sinčkom trgovca z avtomobili. »Vladko, veš, ti si lepši, kot je tvoj očka,« reče med igro Verica. Vladko pa se zvedeno odreže: »Nič čudnega! Saj sem tudi novejši model!« ŠOLSKA Mirko stoji pri telovadni uri z rokami v hlačnih žepih. »Kaj te morda zebe v roke, Mirko?« vpraša učitelj. »Ne.« »No, potem jih pa potegni iz žepov. Le hitro!« »Potlej me bo pa zeblo vanje, gospod učitelj.« KAJ LAHKO POGREŠI Mati najde v hlačnih žepih svojega malčka cel muzej v malem: pokvarjen zamašek, zakrivljen žebelj, prelomljen gumb in podobne redkosti. Mati mu dopoveduje, naj nepotrebne stvari, ki jih lahko pogreši, izroči njej. Mali hitro seže v žep ter ji radodarno da — žepni robec. NEVERJETNA ZGODBA Neki trgovski učenček je imel smolo, da mu je na cesti spodrsnilo in je pri tem razbil deset napolnjenih steklenic, ki jih je nesel v košari. Okrog jokajočega dečka se je kmalu zbrala velika množica ljudi, ki so radovedno zijali v sredo kroga. Tedaj se je oglasil neki starejši mož: »Revček, to boš gotovo moral povrniti iz svojega žepa!« »Seveda,« je med jokom stisnil skozi zobe učenček. »No,« je rekel dobričina, »nastavi svoj klobuk. Tukaj imaš kovača. Drugi gledalci ti bodo gotovo tudi radi priskočili na pomoč v tej nesreči!« In res: znesek za odškodnino je bil hitro nabran. »Zakaj se pa nisi vsaj zahvalil ljubeznivemu gospodu, ki je dal pobudo za zbiranje darov?« je dejal nazadnje neki gledalec. »I, čemu neki! Saj to je bil moj gospodar!« se je odrezal učenček. PRED SODNIJO Sodnik: »Obtoženec, zdaj bom prebral vaše dosedanje kazni.« Obtoženec: »Gospod sodnik, ali smem za ta čas sesti, težko namreč tako dolgo stojim!« ZAMOTANA ZADEVA »Kaj pa ima spet tvoja žena?« »Ah, kaj vem? Najprej se je jezila na služkinjo, potem se je jezila name, ker se jaz nisem jezil na služkinjo — in zdaj se jezi, ker sem se jaz jezil nanjo, ker se je ona jezila na služkinjo!« 239 UGANKE IN MREŽE - KDO JIH RAZVEŽE HEBREJSKO PISMO (I. F., Litija. — 13 pik.) ^Le&šacn. ZLOGOVNICA (Sfinks, Ljubljana. — 18 pik.) a, arh, broč, čad, če, če, di, tli, do, e, e, eks, eks, em, liar, i, in, ko ko, le, lej, lje, lo, lo, Ion, ma, man, mež, na, na, nje, nje, nje, o, o, pe, plar, po, ra, raz, re, rek, res, ric, slu, sre, su, te, ti, u, va, va, vi, zav, zem, žin. t. del soda, 2. poljski pridelek, 5. reža, primerek, 5. del sveta, 6. prid, 7. posli, 8. primerjava, 9. slovenski narodni junak, 10. ameriško otočje, 11. kovaška priprava, 12. pletena posoda, 15. kraj pri Trstu, 14. pravoslavni nadškof, 15. glasbeno orodje, 16. svetopisemska oseba, 17. turški sultan, 18. indijska reka. Pazi na prve in zadnje črke! UGANKA (Janko Moder, Dol. — ? pik.) Majhen možiček z glavico žvepleno, hišo pogrezne ti v morje ognjeno. VOZNI RED (Tek, Ljubljana. — 19 pik.) Odhodi vlakov iz Ljubljane gl. kol.: Proti Zagrebu: 210 potniški 1514 brzi Proti Novemu mestu: 621 potniški 1801 potniški Proti Rakeku: 101* potniški l14 brzi 1605 potniški Proti Jesenicam: 1510 potniški 2510 brzi Proti Kamniku: 825 mešani RAČUN lllostar, Ljubljana. — 16 pik.) (28 — 16 + 2 —-17 + 11 — 24 + 6) — (— 14+ 29 — 1 + 22 — 1 + 12 — 5) POMNI! (Dolniit, Št. Rupert. — 17 pik.) 5, -15, 8, -9, 4, 2, -5, -8, 1, -8, 5, 5, —15, 8, 6, 4, -9, -2, 6, -8, 5, -15, -2, 12, -15, 6, 4, -12, 7, 9, 11, 4, 5, —4, 6, 4, —5, —8, 5, —5, 10, 5, —15, —2! IGRA (Ko/.ma, Ljubljana. — 6 pik.) Moda 5 2 14 5 4 12 moti MREŽA (Tone, Ljubljana. — 20 pik.) ŽIVLJENJA POT (France, Mošnje. — 8 pik.) Mlade nadleguje lenuhavost, stare skrbe obračuni. ŠTEVILNICA (J-ša, Rožna dolina. — 11 pik.) 82 44 5a O3 l3 ll4 9a 8‘ 51 81 5* 62 0:l l3 SEŠTEVALNICA (Rajko, Medno. — 9 pik.) či + ak + a + ča + + če + bi + a = ? KONJIČEK (V. L., Litija. — 15 pik.) k k e e r ž k 0 P k i a r v d S h g i u 1 k a o j 1 j a e e e a b 0 š e 1 t P a z n ra j s SKRIT REK (Nace Cuderman, Tupaliče. — 12 pik.) V e + kol + pt + je + č + stan Medved + Niko + mesto Ptuj + + Brezje + priča + lest. POSETNICA (Bič, Ljubljana. — 10 pik.) - I. VODMK KNIN-SLAP IZ MATURITETNE NALOGE (M. Mihelič, Sodevci. — 14 pik.) Iz aritmetike: a) enačba z dvema ne- znankama: *3 + y4+y5 — n3 a?3 —j— a;1 —|= 100* b) enačba z eno neznanko: if +