Izgubljeni sin. 1 Spisal Juraj Pangrac j faletava sneg, in mrzla burja brije. ,,To ti žvižga ta prebita burja T kakor nekdaj, ko smo stali v bojnih vrstah, sovražne svinčenke, I ki so frčale mimo naših ušes in pele svojo pesem," reče stari vojak Dondar, sopihajoč iz kleti po stopnicah, z dvema steklenicama v rokah. ,,To ti žvižga in poje!" reče. In ko pri-sopiha vrhu stopnic, začne hipoma stopati pokonci in trdo po _____veži gorindol ter mahati z rokami in vpiti: ,,Bum — bum! Bum — bum — bum! Tra — ra, tra — ra! . . ." Zamislil se je stari Dondar v vojaško življenje, in vsi prijetni in ne-prijetni dogodki iz onih let so mu stopili pred oči. J ->• 209 .«- ,,Da, to je bilo življenje, ko smcTponosno ostavljali zmagovalci krvavo bojno polje. Godba je igrala, bobni so ropotali, in trobente so piskale; nam pa je plula po žilah kri kakor nikdar v življenju. In junaško so se nam dvigale prsi in krepko in ponosno smo stopali, kakor da bi bil ves svet naš. Da, to je bilo življenje! In godba je igrala, trobente so piskale, in bobni so ropotali: Bum — bum! Bum — bum — bum! Tra — ra! Tra — ra — ra! . . ." In ko je stopal pokonci in samozavestno po veži gorindol, in so vpila njegova usta: ,,Bum — bum! Bum — bum — bum!" — se je hipoma spozabil ter tlesknil steklenici, ki ju je držal vsako v eni roki, s tako močjo drugo ob drugo, da sta zazveneli obe v črepinjah po tleh, samo dulca je še tiščal v pesteh . . . Da, stari Dondar je menil, da živi vedno med vojaki . . . ,,Ujej, kaj pa je spet, kaj pa vendar delate!" je zavpila iz kuhinje teta Maruša, ko ji je počil žvenket ubitih steklenic na uho. ,,Ujej, kaj pa je spet!" je zavpila, odprla duri in pogledala v vežo. Ko zapazi v veži črepinje po tleh, se razjezi v svojem srcu, ne reče pa ničesar. E, spoznala je že, da zdaj njena beseda nič ne velja, da je le kakor dekla, stara nadušljiva dekla pri hiši. 0, kdaj bi že ostavila ta dom in si poiskala boljše zavetišče: a pridrževali so jo oziri na utnrlo gospo-dinjo, na Lenko, ki ji je sveto obljubila, da ostane pri hiši, dokler se ne povrne nje sin Janko, ki je šel po svetu in dokler ne prevzame gospodarstva. Dondarju, sitnemu in čemernemu požeruhu, ki ga je gosposka postavila za varuha lepi domačiji in si je nato sam od sebe osvojil spodnje prostore v obširni hiši ter se naselil samolastno v nji, temu bi že davno pokazala hrbet. Ne reče torej nič teta Maruša, ko vidi črepinje po tleh, ampak lepo vzame metlo v roke ter jih pospravi v kraj. ,,E, da mora ta dedec tak biti, tako otročji, da gre zabadavo pobijat steklenice!" zamrmra vendarle stara Maruša, pa tam zunaj že, kjer je ni mogel že nihče slišati, najmanj pa stari vojak Dondar, ki je že mirnodušno in brez skrbi, kakor da bi se nič ne zgodilo, vlekel za pečjo iz svoje dolge porcelanaste pipe . . . In ko vrže teta Maruša črepinje na varen in nedostopen kraj tja za ograjo, ji pade čudna misel v glavo, čudna misel, ki jo dirne nad vse ne-prijetno, da se kar prestraši. ,,Jezus, pa ne da bi se tako zgodilo z njim, z Jankotn, rajnke sestre Lenke sinom, ki je šel po svetu!" vikne bolestno in se prime za glavo. ,,Da bi njega ubilo življenje," vikne, ,,in bi prišel domov ubit, v črepinjah . . ." Ledena burja je zdajci zažvižgala in butnila ob hišo s tako silo, da so zažvenketale šipe v oknih, da so zahreščala in zacvilila vrata v podbojih in tečajih. In žvižgala je kar naprej in premetavala sneg, ga sukala in se vrtila z njim v besnih vrtincih ter ga prav nevšečno in po svoji volji pršila v obraz in za vrat mladetnu raztrganemu capinu, ki se je jezil in rentačil gor po klancu ter se stiskal in zavijal v raztrgano obleko svojo, drgetajoč po vsem životu. Burja zabrenči zopet in zopet, ostro m z vso silo. Capinu H>< 210 Kr- zavihrava suknjo, culo na hrbtu pa mu meče na vse strani. Zdaj mu odleti še ponosena in razcvela šnepa z glave, ki sfrči v sneg, nato pa se kotali, kotali po snegu dalje, naposled pa obstane ob zasedi onostran jarka. Siromak zašvedra za pokrivalom, a ko ga dohiti, se izpodtakne in omahne v sneg. V snegu kobaca, kobaca in se izkuša na vse kriplje spra-viti pokonci, a peza življenja ga je tiščala k tlom, in ves njegov trud je bil zaman: dvigniti se ne more več, onemore in obstane v snegu. Ledena burja pa žvižga svojo pesem dalje . . . ,,Ujej in pa človek!" vzklikne dobra teta Maruša in sklene roke, ko zagledajo njene oči tega siromaka v snegu. ,,Ujej in pa človek!" vzklikne še enkrat in pozabi na svoje žalostne misli ter zdrči ponj. ,,Vstani, ujej, vstani! Zmrznil boš, vstani, pravim, če si pri pameti!" sili Maruša v siromaka, ki se zaČne zavijati v svoje cape, ko je že začul človeške glasove in stiskati v sneženo postelj, v sneg in led. nVstani, pravim!" ponavlja Maruša, ki se je tudi sama tresla mrazu, dasi je bila ogrnjena z veliko volneno ruto. A tujec ni vstal. Izustil je nekaj nerazumnih besed ter se še bolj stiskal in zavijal v svoje cape. Burja zabrije zopet in zopet ledeno, skeleče. Tetki Maruši zaklepečejo čeljusti, siromaku pa iztrga burja iz rok tisto cigansko pokrivalo, ki ga je bil vlovil na onostran jarka, v zasedi ter tiščal med premrlimi prsti; iztrga ga mu iz rok, popihne z njitn daleč v stran, tam ga pa igraje premetava s snegom vred po zmrzli zemlji. ,,Ujej, človek si, dušo imaš!" vikne dobra Maruša skoro v joku, zbere vse moči ter spravi z velikim trudom naposled nesrečneža na noge, in ko ga je spravila pokonci, ga ni izpustila iz rok, dokler ni prigugala in prikoracala z njim k Dondarju v hišo. ,,Ujej in pa! Človek je, dušo ima! Nad klancem je jemal konec!" je ječala Maruša, ko je prišvedrala s tujcem v hišo in ga potisnila na škrinjo. Stari vojak Dondar je še vedno dobrovoljno in brezskrbno vlekel v zapečku iz dolge svoje porcelanaste pipe, zroč za gostim dimom, ki ga je spuščal v kolobarjih proti stropu. Še premaknil se ni z mesta, ko je priti- , rala Maruša siromaka v hišo. Cmaril in pušil je hladnokrvno dalje, pa grdo gledal predse, molče, brez besede ... Maruša je sicer poznala tega Dondarja in je vedela, da je trd in brez srca. A da bi to človeče ne vzelo pod streho ubožca, ki bi moral drugače | tam zunaj konec vzeti, tega si še misliti ni mogla niti zdaj, ko je stari lisjak grdo, čedalje grje pogledaval dol iz gorkega zapečka zdaj siromaka, zdaj zopet Marušo. In milo se stori dobremu srcu tetke Maruše, ko vidi, da se Dondar niti ne zgane ob tolikem uboštvu tujčevem, ampak le s strelo v očeh kaže svojo nejevoljo. In reče, tako reče: ,,Kaj imate kamenito srce, da se vam ne zasmili siromak, ki mora v tem vremenu tavati po svetu ?" Dondarju se stemni obraz in grdo pogleda Marušo, še grje tujca, ne reče pa nobene besede. Maruša je čutila ta hladni, brezčutni pogled in , -3* 211 >«~ L videla je oblake na razoranem čelu starega vojaka in vedela je, da to nič dobrega ne pomeni. In bridko se ji je storilo in je rekla: ,,Človek je človek! Ujej in pa! Mojo jed naj použije, in v hlevu mu posteljem, da bo vsaj na gorkem." Dondar je začel zdaj renčati in kazati na duri. To pa je bilo dobri Maruši, ki je imela, kakor je mislila, vendar še več pravice v hiši kakor ta strupeni dedec, preveč. Zavzame se in zavpije: nVen ga ne bo nihče metal, tega siromaka, toliko oblasti pa imam jaz še v tej hiši, da smem tako govoriti ..." Pri teh besedah zaihti na glas, in debele solze se ji potočijo po licih. Okrene se ter odhiti v kuhinjo, pripravit ubožcu kaj gorkega. Zdajci plane Dondar iz zapečka, položi pipo iz ust ter ves razjarjen zavpije nad siromakom: ,,Kdo si, capin, da si upaš brez mojega dovo-ljenja prestopiti prag te hiše?" Siromak dvigne počasi glavo, nemo pogleda razjarjenega gospodarja — kakor je mislil, da je, ker je kazal tako oblast — ter povesi, ne meneč se zdaj za ves svet, zopet trudne oči. nOdkod si prifrčala, ti smrt koščena in snedena, v to hišo? Govori naglo, kdo si, ciganska pokveka?" vpije Dondar besno in strese jezno siromaka za ramo. A siromak se tudi zdaj ne zgane in ne odpre ust, da bi odgovoril. Le mrtvo gleda predse, drgetajoč po vsem životu od prebi-tega preobilega mraza. ,,Strah unemarni, ali si gluh?" zarjove zdaj Dondar na vse grlo in vpije kakor da bi bil obseden ter obklada ubožca z raznimi nečednimi priimki. A ko le ne spravi besede iz siromaka, ga butne sirovež ob zid ter se zadere nad Marušo: ,,Tepka, koza, slišiš?" Maruša je vzdihovala v kuhinji in molila: „0, Bog in Mati božja in vsi svetniki, pomagajte mi, ujej, pomagajte, da ne omagam pred tem siro-vežem ter ne ostavim pred časom te hiše! . . ." ,,Maruša!" zadoni in zazveni strahovito Dondarjev glas iz hiše. ,,Ujej, noter me kliče," se prestraši tetka Maruša. »Pomagaj Bog in sveta Marija!" zavzdihne, naredi s tresočo roko sveti križ in zdrči v sobo. Besni Dondar vpije divje, da se stresajo podobe na steni in da se teta Maruša niti ziniti ne upa, ko se odkašlja v sobi. Zdaj pa odpre ne-usmiljeni starec duri ter zavihti pesti, da bi butnil siromaka z Marušo vred črez prag na plano, v sneg. Ko tetka Maruša to vidi, se opogumi ter zavpije: ,,Zavoljo Kristuso-Vega imena se ga usmilite! Človek je, dušo ima, sicer ga mora biti konec Zl|naj v tem mrazu!" A Dondar je ne posluša. Jezno in grdo jo pogleda, P°tem pa se vrže pred tujca, in že so ga trdno prijele vojakove neusmi-'Jene roke, a zdajci se dvigne siromak s škrinje ter se zravna pokonci Pfed Dondarjem. Njegove oči se mu divje zasvetijo, in z obraza mu izgine Vsaka sled krvi. Iztrga se iz Dondarjevih rok, zamahne z roko ter zavpije s težko, votlo besedo, ki je donela kakor iz groba: ,,Kdo si ti, da se me ^rzneš metati iz hiše? . . ." In ko je izgovoril te besede, je zatulil strašno -** 212 «t- in grozno, se vrgel na tla ter si od žalosti in potrtosti pulil lase in trgal obleko s sebe . . . Tetka Maruša je obstala kakor okamenela. Za nekaj časa pa začne sklepati roke in se prekrižavati. Bila je vsa oplašena in zmedena . . . Tudi na Dondarja je ta nepričakovani prizor čudovito vplival. Hipoma se umiri, zroč nemo tetnu nesrečnežu v obraz. Zdaj si prižge pipo, a ker ni hotela goreti, jo položi zopet na stran ter se iznova zazija v tujca in motri njegov obraz in pa sliko na steni. ,,Hm, hm!" izusti zdajpazdaj in se popraska za ušesi. Neka težka, nadležna misel ga je nadlegovala . . . Zdaj zašepeče Maruši na uho: ,,Stopi ven!" in gre iz sobe. In ko pride tudi Maruša v vežo, reče: ,,Ali si slišala, kako ti je zavpil ta capin, ta klatež unemarni, da ga ne bomo metali iz te hiše? Tako more govoriti le tak, ki itna kaj več pravic do tega doma. Kaj se ti zdi: pa ni morda to on, on — izgubljeni sin? . . ." »Jezus, kaj ste rekli!" se prestraši teta Maruša teh besed, da ji kar sapo zapre. Da bi bil to on, njene sestre Lenke sin, ki je šel po svetu — naka — to ni mogoče! ... In vendar, ko ga je pobirala v snegu, se ji je zdelo, da pozna tega človeka, da ni tujec; ona je čutila v svojem srcu, da ni tujec A da bi bil on . . . ne, tega ne, to ni mogoče! . . . ,,Maruša, poglej mu natančneje v obraz. Ni li podoben sliki na steni? Seveda: tam zdrav, rdeč, poln obraz kakor jabolko, tukaj izžeta limona, povaljana, pohojena cunja . . ." BAh, moje srce sluti, da bi utegnilo res tako biti! A srce ne ve nič, jaz ne vem nič, to ni mogoče! Ne govorite več o tem! . . ." ,,Naj bo že kakorkoli. Zdaj ga ne bomo podili od hiše. Naj ostane torej capin črez noč pri nas. Postreži mu s čim in spravi ga kmalu v hlev. In če kaj zveš od njega, ne obdrži zase kakor je tvoja navada, ampak mi tisto naglo pridi povedat, da vem, kako in kaj." Dondar je vzel zdaj ključe in šel v gorenjo hišo pregledavat neke papirje, teta Maruša pa je vstopila zopet v sobo. In ko vstopi v sobo, vidi, da sedi ubogi tujec zopet na škrinji. Od razburjenosti se je tresel kakor bilka na vodi. Njegova klavrna in nekam skup zlezla postava, raz-mršeni lasje, borna, razcapana obleka — vse to ga je delalo grdega, zlasti še, ker je bil izpitega obraza in udrtih oči. Bil je videti torej grd, prav grd ta siromak. Pa vendar so gledale njegove oči tako proseče, tako milo, da se je moral smiliti, prav v srce zasmiliti vsakomur. Ni se torej čuditi, da se je zasmilil, jako zasmilil dobri tetki Maruši, ko mu je pogledala v te žalostne oči, dobri tetki Maruši, ki je imela mehko srce ko kuhana repa, da se ji je pri vsaki lepi besedi cedilo iz oči, kakor so ji ljudje večkrat očitali. Stekla je zdaj Maruša v kuhinjo, pripravila gorke prežganke ter jo prinesla na mizo in ponudila ubožcu. In ko je videla, kako slastno zauživa ubožec jed, se naglo zasuče, postavi predenj kozarec ter mu nalije vanj vina. -s* 213 «z- Siromak jo je hvaležno pogledal in hitel: ,,Bog plačaj, Bog plačaj!" In ko se je pokrepčal in poživil, je bil kakor prerojen. In poprosil je zdaj še za prenočišče v hlevu. Maruša mu je — kajpak — naglo pripravila postelj. Tudi zdaj jo siromak hvaležno pogleda in reče: ,,Bog plačaj, Bog plačaj, dobra tetka Maruša!" In teta Maruša se je zveselila v svojem srcu in hvalila Boga, da je rešen nesrečni tujec. A ona grozna tnisel jo je sedaj še bolj mučila. ,,Tetka Maruša mi pravi! ... Kaj me pozna? To ni mo-goče! . . ." In ko jo je vprašal Dondar: ,,Ali se ti kaj zdi, ali si kaj zvedela, kdo bi bil?" — je odgovorila: ,,Nič!" In ko je tako odgovorila, je gledala nemo in plaho predse, in skoro slišno ji je bilo srce. In zopet je rekla: ,,Nič, prav nič! . . ." II. Tako dober, tako lep mladenič je bil Janko Koren, edini sin imovite vdove Lenke. In učil se je tako marljivo in vztrajno, da so ga vsi radi imeli in stavili veliko upanja nanj. Bil je v sedmi latinski šoli. In ko so se bližale počitnice, je rekla ob priliki dobra tetka Maruša, tako je rekla svoji sestri Lenki, materi Jankovi: ,,Lenka, kaj pa, če bo gospod, duhovni gospod naš Janko!" Izrekla je te besede z mehkim glasom, polnim radosti in sladkega, srčnega hrepenenja. In Lenka, tedaj še trdna in zdrava in polna upanja in lepih sanj na svojega edjnca, ki ga je ljubila bolj kot punčico v svojem očesu, bolj kot svoje življenje, bolj kot vse na svetu, je odgovorila: ,,Oh, saj poznaš želje mo-jega srca. A jaz se ne upam misliti na tako veliko srečo. Kar bojim se, da bi se kako ne preongavilo, in bi fant ne izpregel pred časom šolanja. Vedno me navdaja strah pred bodočnostjo. A če se zgodi in postane sin — mašnik, kakor je želja mojega srca, tedaj bom presrečna mati, in sreč-nejše ne bo tedaj nobene žene na svetu . . ." ,,Lenka, Lenka, ljuba sestra moja, ne delaj si težkega srca. Lej, Bog, ki ve, da smo slabi, pa nam pošilja težke misli, da se ne prevzamemo. Le mirna bodi in odganjaj take težke, moreče misli." ,,To je vse res! Pa pomisli: Boštkov je bil že v osmi. A kar hipoma je prišlo, in zgodilo se je, kakor se je moralo, menda je že bilo tako usojeno. Prišlo je kar hipoma, pravim: danes je še pripravljala dobra mati Boštkova za sprejem sina v domačo hišo, jutri je že bilo vsega konec. Hlapec, ki je šel v mesto ponj, se je pripeljal prazen domov. ,,Kje je sin?" je zavpila prestrašena mati. ,,Ga ne bo več domov," je odgovoril hlapec naravnost, brez ovinkov. ,,Zapodili so ga iz Šole, in šel je po svetu, in Bog ve, če je še živ." — Mati se je zgrudila. Prišlo je kar hipoma. ,,Tresk!" je reklo, in vsega je bilo konec kakor pri vozu, ki teče v naj-lepšem diru, a samo: tresk! — in vse je drobno . . ." ,,A pri našem tega ni mogoče, naka, ni mogoče!" je trdila teta Maruša in odkimavala z glavo. ,,Naka, ni mogoče!" je odkimavala. In vendar se je zgodilo, o čemer je tako zatrjevala Maruša, da ni mogoče, in česar izprva tudi mati ni mogla verjeti. Reklo je samo: tresk! — in vsega je bilo konec, vsi načrti dobre matere Lenke so bili prečrtani, -sn 214 ,«- vse tihe in goreče želje njenega srca uničene, pokopane . . . Nič se ni kuhalo, kar buknilo je kakor hudournik, kakor ogenj iz strehe: njen Janko, njen edinec, njen ljubljenec je bil dva dni pred sklepom šolskega leta zaradi neke mladostne lahkomiselnosti izključen iz šole ... Mati je prebledela in se sesedla, ko je prebrala pismo, ki je prineslo to žalostno vest. Na nje obupni klicje prihitela teta Maruša, ki jo je močila. In ko je prišla mati Lenka k zavesti, je rekla: ,,Zdaj je prišlo, kakor je moralo priti, saj sem vedela, da bo tako. Poglej to pisanje! . . ." Maruša pogleda in prebledi. ,,Na, beri ti! Jaz ne znam gosposke pisave brati!" reče Maruša z glasom, polnim strahu, in da pisanje nazaj. Ni ji šlo v glavo in ne, da bi moglo res biti, kar stoji zapisano na tem grozepolnem listu. ,,Zdaj je vsega konec! Saj sem vedela, da bo tako," je ponovila mati " in sklenila obupno roke. BZdaj je vsega konec!" je ponovila. In ko bi materi tedaj prebodli roke in noge in odprli srčno stran, bi tega ne čutila, in Bog ve, da bi ne priteklo niti kapljice krvi . . . ,,To ni mogoče, to ni tnogoče!" je vzklikala zdaj še teta Maruša, mati pa je govorila žalostno: ,,In po svetu pojde, doma ga ne bo držalo, sram ga bo, preveč je študiral, in vsega bo konec! Tega udarca ne pre-bijem ..." ,,To ni mogoče, to ni mogoče!" je ponavljala dobra tetka Maruša. In nekega lepega dne je prišel domov Janko, edinec, njen ljubljenec. Mati se ga je prestrašila, ko je stopil črez prag. V kratkem času se je ves izpremenil. Obličje, prej jasno kot solnčni dan, je bilo zdaj temno; iz oči je sevala prej miloba in odkritosrčnost, zdaj greh in nemir; iz ust prej blagost in dobrota, zdaj molk in zopet molk . . . Prestrašila se ga je, ko je stopil črez prag, on pa ji je podal roko in ni ji pogledal v obraz. Teti Maruši še roke ni podal. Oddaleč jo je vprašal: ,,Kaj delate na polju?" — »Žanjemo, Janko," mu je dala odgovor. Šel je na polje, delal pridno za dva druga. ,,Lenka, umiri se že enkrat! Lej, bo padoma! In če bo priden in pa-meten kot je zdaj, se mu ne bo slabo godilo," je pripomnila Maruša, da bi potolažila mater, ki je vedno žalovala in jokala. In mati ji je odgovorila žalostno in obupno: ,,Po svetu pojde, vem, da bo tako, in vsega bo konec! Mene bodo zagrebli, domačijo si razdelili, on se bo pa klatil kot izgubljeni sin po svetu ..." ,,To ni mogoče, to ni mogoče!" je ponavljala teta Maruša . . . Janko se je poprijel z vso vnemo dela. A njemu je bilo delo težko, ni ga bil navajen in kmalu ga je popustil. ,,Mati, delati ne maram!" je dejal nekoč. Mati je osupnila, on pa je rekel: ,,Kupite mi citre!" Bala se je kupiti citre in se je branila ; a ko le ni odnehal, tnu jih je kupila. Zdaj ni nič delal. Citral je lepo, hodil po gostilnicah in na svatbe in zapravljal denar. (Daije.)