Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7- Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 23.000
Letna inozemstvo	Lir	35.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
Leto XXXV. - Štev. 28 (1761)
Gorica - četrtek, 14. julija 1983 - Trst
Posamezna številka Lir 500
PokOIIGOieiVOlilKmvrtUskll Cerkev na strani zatiranih
Volitve z dne 26. junija so že tri tedne za nami, a v glavah politikov se še vedno vrti; glave se jim še niso izbistrile. Najbrž se vrti tudi v glavah številnih volilcev, ki so prav tako kot politiki ostali presenečeni nad rezultati volitev. Ofenziva zoper Krščansko demokracijo je prinesla večje uspehe kot je kdorkoli pričakoval. Samo da se sedaj vsi vprašujejo, ali je bilo to pametno. Mislim, da so zaskrbljeni vsi, tudi komunisti. Edini, ki si lahko mane roke od veselja, je Almirante s svojimi novimi fašisti. Vse druge stranke so gotovo vsaj v srcu zaskrbljene, četudi tega na zunaj ne pokažejo.
Zaskrbljenost pa prihaja iz dejstva, da je DC, hočeš nočeš, bila garant demokratičnih svoboščin za vse državljane. Pred nekaj leti so demokristjani izbrali geslo ob volitvah: »Bila so leta lepa in manj lepa, a vedno svobodna«. Mislim, da moramo to dejstvo potrditi vsi, ki živimo v Italiji. Bili smo svobodni in smo se čutili svobodni.
Kako bo za naprej, bomo videli. Ali bo svobodna demokracija še dalje živela v Italiji, bo pokazala prihodnost. To se pravi, italijanski volile! bodo morali pokazati, ali so še za svobodno demokracijo ali si pa želijo novo diktaturo, ki lahko pride z desne ali z leve.
Še ene slične volitve in demokracije bo v Italiji konec ali tako kot ob pohodu na Rim ali pa tako kot v Pragi leta 1948, ko je partija na svobodnih volitvah prišla na oblast. Danes vsi trdijo, da je na Češkoslovaškem najtrši partijski režim, hujši kot v Sovjetski zvezi. Razumljivo, saj je tam partija prišla na oblast na svobodnih demokratičnih volitvah in ne s pomočjo sovjetskih tankov kot v drugih satelitskih državah.
PRESITI SVOBODE
O izidu volitev dne 26. junija je bilo napisanih nič koliko komentarjev znotraj in zunaj države. Slišati je bilo vsemogoče razlage. Meni se zdi še najboljša tista, ki sem jo slišal v Sloveniji: »Italijani so presiti svobode.« Najbrž bo to držalo. Presiti svobode tako, da ne vedo več kaj z njo početi. Vsled tega se igrajo. Najprej volilci, ki pošljejo v parlament tipe kot je Toni Negri. Sodnik ga je obtožil, da je koval zaroto zoper demokratično državo. Demokratični državljani ga pa izvolijo v parlament in Toni Negri, smrtni sovražnik demokratične države, sprejme izvolitev. Kje je tukaj logika?
S svobodo so se poigrali tudi vsi tisti volilci, ki so ostali doma ali pa so oddali bele ali neveljavne glasovnice. Takih je bilo približno 10 %. Kakorkoli je sedanji demokratični sistem v Italiji pomanjkljiv in poln nedoslednosti, vendar garantira svobodo vsem državljanom. In to je glavno v demokraciji. Svoboda ali »Liberte« kot jo je razglasila že francoska revolucija.
Svoboda je namreč kakor zdravje. Če si zdrav, si lahko tako ali drugače pomagaš. Če zdravja ni, si izročen rokam zdravnikov in pomoči zdiavil. Tako je tam, kjer ni svobode. Diktatorji predpisujejo državljanom vero in postave. Za njih zdravljenje imajo tudi ječe, umobolnice in lagerje vseh vrst. Najbolj neozdravljive pošljejo v inozemstvo, da se še drugi ne okužijo.
IGRAČKANJE POLITIKOV
Najbolj pa se s svobodo igrajo politiki, To smo videli že v zadnjem parlamentu. To ustavodajno telo, ki bi moralo iskati najbolj primerne zakone za gospodarsko, kulturno in človečansko rast državljanov, je zaradi obstrukcije nekaterih in zaradi nesodelovanja drugih pa zaradi osebnih ambicij tretjih postalo tribuna intrig, zahrbtnih iger, kilometrskih govorov. Državljani so čakali na zakone, zlasti še gospodarstvo. Vlade, ki so se menjavale vsake kvatre, so čakale na zakone, ki jih ni bilo. Nastal je kaos, ki postaja vedno večji.
Vsi so upali, da bo novi parlament prinesel kaj več stabilnosti. Toda volilni rezultati napovedujejo, da bo v novem parlamentu še težje delo kot v prejšnjem, da
bodo vlade imele še manj moči. To se kaže takoj sedaj, ko bi morali urediti delo parlamenta, a med strankami ni soglasja. Parlament je začel z delom ta teden, a o novi vladi ni še ne duha ne sluha. Do kdaj?
Izvoljeni parlamentarci naj ne pozabijo, da smo jih državljani izvolili zato, da vodijo državo s primernimi zakoni k boljši prihodnosti, ne pa da se med seboj prepirajo. Sicer se utegne zgoditi, da se bo državljanom stožilo po redu, ki vsaj na videz vlada v diktaturah. V takšnem primeru bodo odpihnjeni razni Pannelle, a bo odpihnjena tudi demokratična svoboda kot v Čilu ali v Pragi. Ali nam je takšno prihodnost pripravil novi parlament?
■	8. julija je minilo pet let, ko je bil izvoljen z izredno veliko večino za predsednika italijanske republike Sandro Per-tini. Če se ne zgodi kaj nepričakovanega, bo ostal na čelu države še dve leti. V teh petih letih se je Pertini izkazal kot velik državnik in odločen borec za pravičnost doma in v svetu. S sedanjim papežem ga veže veliko prijateljstvo, kar je tudi posebej poudaril v razgovoru s skupino časnikarjev, ki mu je zastavila razna vprašanja. Neomajno ohranja zaupanje v mlade in zaupa v demokracijo, čeprav je izpostavljena v Italiji raznim oviram in nasprotovanjem.
Predno je papež Janez Pavel II. v januarju 1979 obiskal Mehiko, je dal izjavo: »Prihodnost Cerkve se odigrava v Latinski Ameriki.« Po letošnjem obisku osmih držav Srednje Amerike bi lahko dodali: »Še posebej v Srednji Ameriki.«
Zadnja od držav, kjer se je sv. oče ustavil, je bila otoška država Haiti, ki leži v Karibskem morju, pa spada obenem v srednjeameriško območje. Papežev obisk je vznemiril tamkajšnje vodilne kroge, ki jim je družbena pravičnost deveta briga.
MODERNI KOLONIALIZEM
Haiti ima danes 5 milijonov prebivalcev in je kot država prenaseljena. Sestavljajo jo mulati (mešanci belcev in črncev), ki jih je Francija v času, ko je imela tu svojo kolonijo, navozila iz Afrike. Po statistikah organizacije Združenih narodov FAO, ki skrbi za prehrano in poljedelstvo, spada Haiti v skupino držav, kjer je največ lačnih: 40% prebivalcev je podhranjenih.
Glavni izvozni proizvod je kava (ta zagotovi nad 50 % deviz), nadalje olje iz oreškov, od rudnin pa boksit. Industrija je precej razvita, a prebivalstvo ima od tega le malo koristi, kajti ta je v rokah 250 družb iz ZDA, ki na Haiti uvažajo surovine, jih tam predelujejo ter kot končan proizvod spet izvažajo. To se jim splača, ker jih je država oprostila skoro vseh taks, obenem pa imajo na voljo zelo
Izredno zasedanje jugoslovanske zvezne skupščine
Po zasedanju, ki je trajalo dva dni, je jugoslovanska zvezna skupščina v Beogradu sprejela nove zakonske ukrepe, s katerimi je država prevzela jamstvo za nove kredite, ki jih bo letos dobila Jugoslavija in znašajo skoraj štiri in pol milijarde dolarjev. Pri tem posojilu sodelujejo vlade 15 zahodnih držav, Japonska, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Predsednica zvezne vlade Milka Planinc je pogoje zahodnih upnikov označila za »težke in stroge«, a je priznala, da so edina alternativa, da se Jugoslavija izogne moratoriju ali reprogramiranju svojih dolgov.
Delegati zvezne skupščine so se predlogom Planinčeve strastno upirali, češ da ogrožajo neodvisnost posameznih jugoslovanskih republik. Planinčeva je na to odgovarjala, da je po dosedanji praksi vsako podjetje, finančna ustanova, republika ali avtonomna pokrajina lahko najemala kredite, na zvezno upravo pa so se obrnili samo takrat, ko niso mogli izpolnjevati svojih obveznosti, kar vse je privedlo do tega, da sedaj dolguje Jugoslavija tujini 20 milijard dolarjev. Vlada je bila zato prisiljena priti pred skupščino z novimi zakoni, da bi z njimi ugodila ostrim pogojem, ki so jih mednarodne finančne ustanove postavile za odobritev nove pomoči. Po novih zakonih bosta odslej zvezna vlada in narodna banka jamčili za kredite, ki jih bodo prejele jugoslovanske komercialne banke in podjetja.
Delegati so na tri predlagane zakone iznesli skoraj sto popravkov, a Planinčeva je bila nepopustljiva. Zagrozila je celo s svojim odstopom, če bi delegati ne sprejeli predlaganih zakonskih ukrepov. Seja skupščine je bila za zaprtimi vrati, kljub temu pa se je zvedelo, da je bilo v skupščini toliko prepirov in ostrih besed kot še nikoli poprej. Končno so se delegati vdali in po celonočnem razpravljanju v nedeljo 3. julija zgodaj zjutraj dali svoj pristanek.
Govor Planinčeve pred zvezno skupščino se je odlikoval po jasni besedi, stvarnosti in trezni presoji sedanjega jugoslovanskega položaja. Poudarila je, da se zahodna pomoč, ki naj bi obvarovala Jugoslavijo pred splošnim moratorijem, ujema s strateškimi interesi upnikov, saj so močno zainteresirani na politično stabilni Jugoslaviji. Toda novi denarni priliv ni še
nikakršno jamstvo za rožnato prihodnost: »Jamstvo je v naših rokah in ne v rokah tujih dajalcev kreditov.«
V	Beogradu je vsem jasno, da ne novi krediti ne novi zakoni še ne bodo rešili zavoženega narodnega gospodarstva. Vedno bolj je očitno, da so potrebne še mnoge druge spremembe in to na skoraj vseh področjih. Nova gospodarska reforma, ki jo mora parlament še preučiti in nato odobriti, bi morala stopiti v veljavo konec leta. Doslej pripravljeni dokumenti predvidevajo precej korenite spremembe. Med drugim naj bi ne vodili gospodarstva več po političnih merilih. To pa bo vse prej kot lahko, kajti partija noče obglaviti same sebe s tem, da se odpove vzvodom moči.
Prihodnost katoliške Cerkve je v državah v razvoju
Prebivalstvo sveta se je med leti 1970 in 1980 povišalo s 3,5 milijarde na 4,3 milijarde ali za 20 odstotkov. Število katoličanov pa se je povičalo s 653 milijonov na 787 milijonov ali za 19 odstotkov. Zaostanek — en odstotek — pripisujejo naraščajoči sekularizaciji in nizki rodnosti v Evropi.
Položaj Cerkve v Tretjem svetu pa je popolnoma drugačen. V Aziji se je število katoličanov povečalo za 26 odstotkov (s 50 milijonov na 62), v Afriki celo za 47 odstotkov (z 39 milijonov na 58), v Srednji Ameriki za 43 odstotkov (s 60 milijonov na 87), v Južni Ameriki za 30 odstotkov (s 170 milijonov na 218), medtem ko se je v Sev. Ameriki povišalo le za deset odstotkov (s 55 milijonov na 60).
Zanimiva je ugotovitev, da je število katoličanov najhitreje raslo v najrevnejših državah sveta Bangladešu, Ruandi in Haitiju. Zelo hitro je raslo tudi v državah na pragu industrializacije ali z že uvedeno industrializacijo: Braziliji, Koreji, Indoneziji, Nigeriji. V omenjenih državah se je dvignilo tudi število duhovniških poklicev, medtem ko se je to v Evropi, Kanadi in ZDA precej zmanjšalo. Zato gre tudi povečanje števila duhovnikov v zadnjem desetletju s 94.432 na 98.952 pripisati visokemu porastu v afriških, azijskih in nekaterih južnoameriških državah. Izrek »Evropa - misijonska dežela« postaja vedno bolj aktualen.
poceni delovno silo. Medtem ko 80% prebivalstva zasluži na leto manj kot 100 dolarjev na osebo, ima pa štiri tisoč družin črnske elite na leto po 100.000 dolarjev dohodka, ker ima pač monopol nad vsem gospodarstvom. Najbogatejša pa je družina dosmrtnega predsednika Duvaliera. Večino kreditov, ki jih je do zdaj država dobila od zunaj za svoj razvoj je predsednik enostavno vtaknil v svoj žep.
Papež vse te razmere pozna, zato je ob svojem obisku na Haitiju opozoril vljudno, a odločno in nedvoumno oblastnike na vnebovpijoče krivice, ki jih mora ljudstvo trpeti. Seveda odgovor na papeževa izvajanja ni mogel izostati. Napisal ga je tast predsednika Duvaliera Ernest Ben-nett, objavil pa glavni dnevnik »Nouveau Monde« (Novi svet) 11. marca letos pod naslovom »XXVI. leto vladanja predsednika Duvalierja«. Iz njega razberemo oster napad na Cerkev, ker se je postavila na stran zatiranih in brezpravnih. Kaj je v njem rečeno?
NAPAD NA SOCIALNO ZAVZETOST CERKVE
»Papež se vrača žalosten s potovanja, ker je lahko videl, kako se njegove ovčice koljejo med seboj zaradi lažnih pastirjev, ki svoje ovce usmerjajo tako, da bi postale plen volkov-komunistov. Duhovščina je v glavnem odgoovrna za razmere v Srednji Ameriki, od nje prihaja vse slabo. Danes je jasno, da jo vodijo marksisti.
Čeprav se je papež podal na pot kot protikomunistični romar in kot žrtev komunističnega atentatorja, pa ni uspel. Ni znal nevtralizirati zažigalne vrvice na bombi, ki jo je izdelal II. vatikanski koncil s tem, da je odprl vrata novim reformističnim tokovom. Tako se zdaj duhovniki povsod mešajo v politiko in se poslužujejo marksistične strategije ter razrednega boja. In še hujše stvari se dogajajo. Duhovščina špekulira s hrano z ustanavljanjem zadrug za nakup in prodajo raznega blaga. Pri tem trpi ugled naše države: neizpolnjene pogodbe, slaba proizvodnja.
Da ne bo Haiti postal drugi Salvador, kjer je bil umorjen škof, je treba končati s temi trgovci v talarju! Potrpežljivost našega predsednika gre h koncu. Pri tem se bo našel kakšen pokvarjen tip, ki bo trdil, da je onečaščenje vere, če se vdre v svetišče, kjer se izprijen svečenik bavi z. izvozom kave.«
UMOR ŠKOFA ROMERA
Namig, da se tudi cerkvenim dostojanstvenikom in drugim duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ki delujejo v korist najbolj revnih, lahko primeri kaj podobnega kot škofu Romeru, je kaj očiten.
Usoda nadškofa Oskarja Romera je znana: neznani najeti morilec ga je 24. marca 1980 ustrelil v mestu San Salvador v kapeli bolnišnice božje Previdnosti v trenutku, ko je končaval sveto daritev. En dan prej je nadškof pozval člane Narodne garde, naj prenehajo s pobijanjem »bratov kmetov. V imenu Boga, v imenu trpečega ljudstva, katerega tožbe segajo do neba vas prosim, vam v božjem imenu ukazujem: prenehajte s pobijanjem!«
DUHOVNIKI ŠČITIJO IZKORIŠČANO LJUDSTVO
Da bomo razumeli vse iz trte izvite obtožbe v omenjenem članku, je treba vedeti, da jfe Ernest Bennett po poroki njegove hčerke s predsednikom Haitija Du-valierjem postal prvi izvoznik kave (sam je izvozi več kot 2200 ton na leto), nadalje ima v zakupu monopol soli in velik del trgovine z mamili, kakor z avtomobili, ki so bili ukradeni v Sev. Ameriki.
Da zaščitijo duhovniki majhne kmete pred trgovci, ki imajo v zakupu nabavo in prodajo kave, so začeli organizirati po deželi kmečke zadruge, ki zagotavljajo boljšo ceno pridelkom. Seveda so take zadruge v opreki z interesi veleposestnikov, zlasti predsednikovega tasta, zato njegovo zmerjanje in klevetanje.
Prav tako so duhovniki dvignili svoj glas zoper nameravano gradnjo jeza na reki Artibornite. Voda bi preplavila najbolj rodovitno zemljo, koristi pa bi imel samo domači in tuji velekapital.
»Izprijenost« duhovnikov je tudi v tem, ker so v posebnem pismu na poljedelskega ministra razkrinkali poneverbo kreditov sedem in pol milijona dolarjev, namenjenih živinorejcem za kritje izgub, ki jih je povzročila prešičja kuga.
MODERNI SUŽNJI
Na Haitiju poljedelska proizvodnja stalno pada. Že desetletja odhajajo zato delavci iz Haitija v sosednjo Dominikansko republiko na sezonsko delo. Pri tem se dogajajo nezaslišane stvari kot je razvidno iz poročila »Družbe proti suženjstvu« s sedežem v Londonu, ki je lani poslala na komisijo za človečanske pravice pri OZN v Ženevi poročilo o »prodaji delavcev iz Haitija na plantaže Dominikanske republike«. Med vladama obeh držav obstaja sporazum o nabiranju sezonskih delavcev. Leta 1978 je prejela Duvalierjeva vlada za odstop svojih 15.000 delavcev
1.225.000	dolarjev, v letu 1980 pa za 16.000 sezonskih delavcev kar 2.900.000 dolarjev. Moderna prodaja sužnjev!
Cerkev k temu ne more molčati. Zato je za vladajoče kroge v vseh državah Srednje Amerike, kjer ljudstvo živi v bedi zaradi zaostalosti družbenih in gospodarskih struktur evangelij, ki obljublja bolj pravičen in bratski svet nekaj prevratniškega. Enačijo ga s komunizmom in proti njemu na razne načine nastopajo. Seveda si na dolgo dobo sami žagajo vejo, na kateri sedijo. Pa v svoji zaslepljenosti tega ne opazijo.
V. Š.
Darežljivi Švicarji
Švicarski dnevnik Vaterland je pod naslovom Caritas: Hilfe im Aus-und Inland (Karitas: pomoč tujini in domovini) objavil podatke o dobrodelni dejavnosti te švicarske veje mednarodne Caritas. Na svoji zadnji seji je namreč predsedstvo švicarske Caritas odobrilo 2,67 milijona frankov pomoči za uresničitev 13 načrtov
v	tujini.
Odobrili so vsoto, ki jo bodo letos o-drinili za obnovo in razvoj južnoitalijan-skega območja, še vedno močno prizadetega zaradi katastrofalnega potresa. V ta namen bodo prispevali kar 2,94 milijona frankov. Pozabili pa ne bodo na domače potrebe, zlasti na pomoč in poslednje spremstvo umirajočih in mrtvih rojakov na zadnji poti.
Omenimo naj še, da je v Švici okoli 56 odstotkov vernikov evangeličanske veroizpovedi, katoličanov je okoli 41 odstotkov, nekaj desettisočev pa je tudi grko-katoličanov.
Kancler Kohl v Moskvi
Zahodnonemški kancler Kohl je v pr-
vi	polovici preteklega tedna obiskal Moskvo. Razgovori so bili zelo obsežni. Tako se je Kohl posamično sestal s sovjetskim voditeljem Andropovom, nato skupaj z zunanjim ministrom Genscherjem z Andropovom in Gromikom, ki je sovjetski minister za zunanje zadeve. O gospodarskih problemih sta razpravljali posebni delegaciji; sovjetsko je vodil ministrski predsednik Tihonov. Ko je šlo za vojaške zadeve, sta bila zraven tudi minister za narodno obrambo Ustinov in maršel Ogar-kov. Obe strani sta trdno ostali na svojih stališčih o evro-izstrelkih, Kohl pa je sprožil za Sovjetsko zvezo vrsto neprijetnih vprašanj npr. Afganistan, Poljsko, sovjetske oporečnike. V tiskovni konferenci je dejal, da je prišel v Moskvo predvsem, da se spozna z Andropovom. »Srečal sem se,« je dejal, »s človekom, ki govori odkrito, naravnost, ne diplomatsko.« Skratka, pogovori so bili »moški, odkriti, izčrpni«.
Sveto leto
Kal ZIHOra »znanstveni" svetovni nazor... Sveto leto Ustanovitelj Vincencijevih konferenc
■■ n «■	■	M,	J	s	prejemanjem	odpustkov	dopolnjuje-	_
ali: Svetloba Titove zvezde	Anton	Friderik Ozanam
V	»Komunistu«, tedenskem glasilu CK KPJ (Ljubljana, 20. maja 1983, št. 20, leto 41) je izšel celostranski članek »Svetloba Titove zvezde«. Bolj ko slavospev bivšemu jugoslovanskemu predsedniku je to nekakšno bogoslužno besedilo njemu na čast, kakor so jih svoj čas pisali Stalinu. Saj je dovolj zamenjati besedo Tito z besedo kakega božanstva, pa imamo verski slavospev ali hvalnico na čast kakemu rimskemu cesarju, ki so ga po božje častili. Objavljamo odlomke iz tega grotesknega mističnega besedila, ki dovolj jasno pokaže »znanstvenost« marksizma...
Vse klene misli, vsa dejanja, ki štejejo, vsi dobri nameni, ki so se porodili v času, odkar biva človek na tej trohici kamna, vode in svetlobe in upira svoj pogled skozi temo in med zvezdami k Smislu in Lepoti, kar počne tudi dandanes, je mogoče poimenovati z eno samo besedo — TITO.
To ime je kot veličastni svetilnik, ki nam kaže pot k Dobroti ter z energijo napaja in bo vselej napajalo naša srca; določalo bo pota novim ljudem, ki bodo prihajali z voljo, pogumom, veliko željo in odločenostjo vztrajati pri človeškem načinu življenja.
Tito je v naših očeh in v očeh ljudi vsega sveta zanetil veliki plamen Svobode; ves planet je prežaril z upanjem in vero v Razum.
Tito bo zato umrl šele takrat, ko bo umrl poslednji prebivalec njegove Jugoslavije. In še kasneje, če bo potrebno umirati; umrl bo, ko bo izdihnil poslednji bojevnik za človeško dostojanstvo in za človekovo ustvarjalnost, kajti Tito je ostal živ v slehernem človeku.
Zemljo so razorali potresi in vulkanski izbruhi, preorali so jo plugi in stroji, toda še nihče ni vanjo — tako kot Tito — zaoral tako plodne brazde in nihče ni posejal tako čudovitega semena; semena poguma, semena luči, ki je premagala temo zgodovine, cvetja miru.
Surovi osvajalci so s kopji, puškami in raketami v mučni človeški zgodovini osvajali svet — in vsi so propadli.
Tito je osvojil svet z golobom miru in razuma, z ljubeznijo, s cvetjem dobrote; zažarel je kot zvezda vodnica, ki jo razločno vidimo nad tem ponosnim planetom z vseh poldnevnikov in vzporednikov.
Zvezde se rojevajo, da bi nam kazale pot skozi temo. Pot Titove zvezde je brez konca.
Tito je videl vse in izgovarjal svojo misel, ki je drugi niti zaslutili niso.
Vsem življenjskim težavam navkljub je nosil v prsih veliko srce, ki je določalo smer in kazalo pot.
Golorok se je spopadel z najstarejšim zmajem zgodovine, s fašizmom in ga izničil z ognjem svojega pogleda, s širino svojega srca, z močjo človeške besede.
Ljudje, beli, rdečepolti, rumeni, črni — veliki in majhni, zaničevani in vzvišeni... kam bi peljala vaša pot, kakšno bi bilo vaše upanje brez svetle Titove zvezde!?
Titova biografija — to je, kot da je za teboj pot iz srednjeveške temine k svetlobi v naših oknih in na svetovnih obzorjih.
Vse hiše in ceste, mostove in proge, šole in polja, novega človeka bi veljalo vnovič popisati; pridobiti bi veljalo človeško ljubezen in razum. V enem samem trenutku bi bilo vredno doživeti preteklost in sedanjost.
Titov življenjepis je grandiozna stvaritev, ki s svojim pomenom osmišlja in s semenom razuma oplaja vse poldnevnike ter kot lotosov cvet plemeniti pomen močvirja in ptic.
Je izvir h kateremu se bodo prihajali napajat bodoči rodovi, mi pa bomo od vseh drugih ponosni, da je bil naj poprej naš učitelj in se je izmed nas povzpel v nesmrtnost.
Z golobom miru in cvetom bratstva je obhodil ves planet: povsod, kjer so se ljudje bratimili, je bil boter, povsod, kjer so gradili mostove, je ponujal v oporo svoj hrbet in svoje roke, povsod, kjer so besneli požari, je pomagal gasiti, povsod, kjer je zatajil razum, je razsipal svojo luč, povsod, kjer so umirali lačni, je hodil in reševal, povsod, kjer so blatili človekovo dostojanstvo, je izmival rane. TITO... TITO... TITO... Ime človeka. Ime ljudstva. Ime svobode. Ime človeškega smisla. Ime prihodnjih stoletij.
Celi kontinenti in rase so dolga stoletja čakali, da bi jim Tito pokazal pot k človeškemu dostojanstvu.
Blestel je kot sonce in ni terjal, da bi \ mu bila svetloba povrnjena, vendar se mu je vračala s cvetjem in sadovi, z brstjem in mavrico, s slapovi in pticami: nevsiljivo; brez naslova, ki bi se bil osredo-
točal na eno samo ulico, na eno samo hišno številko, na eno samo osebo, eno partijo, en narod — temveč kot luč, podarjena človeštvu in v njegov prid.
Tito je svetu pokazal, da je potrebno biti vzvišen v slehernem zlu, naj je prišlo na dan v obliki genocida, nacionalizma, rasizma, neokolonializma, strahu pred nuklearno kataklizmo ali na kakršenkoli izmed neštetih načinov, v kakršnih prihaja na tem našem nezoblikovanem mrgolenju prahu v brezkončnem vesolju zlo na dan po ukazu narave, v kateri se »voda, ki jo izpije krava, spreminja v mleko, voda, ki jo popije kača, pa v strup«.
Svetloba Titove zvezde je seme, ki pada
v	to našo čudovito prst kot najkrepkejše zrnje in jo krasi z najlepšimi viticami; z upanjem in zaupanjem, da bodo sile dobrega premagale sile zla.
Resnice o Titu ni mogoče izgovarjati drugače kot z najvišjim zvenom besede, z iskro razuma, s pesmijo, kajti njegovo delo je vzvišena oda soncu in luči ljubezni in človeka.
Kot so zvezde tiste, ki v fizični neskončnosti določajo smer in pota, tako v neskončnosti stvaritev Titovega duha z večnim ognjem gorijo sporočila Velikega Človeškega Smisla.
Sonce biva v klici, ki jo je izvabilo iz teme kaosa.
V	šestdesetih letih smo s Titom prehodili cela stoletja in si utrli pot v prihodnost.
Ko je legal k počitku, so mu dečki in deklice z vsega sveta v pismih pošiljali svoje srce.
Zrastite, rože prihodnosti, na neskončnem polju Titove ljubezni in svobode. Svet je obrnil svoj pogled in svoj razum k luči Titove zvezde; kot vselej, ima Zemlja prihodnost kljub strašnim silam zla.
Ko dogori svetla zvezda, se stresejo tla. In srce vztrepeta. Porodi se bolečina. Zenske oči se napolnijo s solzami. Tudi moški zajoče. In otrok. In roža.
Luč Titove zvezde je pokazala pot iz temin, solze se spreminjajo v plamene, bolečina v moč.
Največji Učitelj je podoben soncu; vsak lahko zatrdi, da je samo njegov, toda nihče ga ne more odvzeti drugemu.
Tito je pot človeškega rodu v prihodnost.
Tito je Nova Jugoslavija.
Tito smo mi, njegovi učenci.
In cvetje, ki se je razprlo majski svetlobi.
Jovan Savlčin Priča
Ko pride bralec do konca tega neverjetno hlapčevskega hvalospeva, mu ne ostane drugega kot da vzklikne: tako se zgodi povsod, kjer se pravega Boga nadomesti z bogom človekom. In kakor se enkrat vsako malikovanje klavrno konča, tako se bo zgodilo tudi s tem jugoslovanskim malikovanjem.
Umetnost vzgoje
Ravnatelj salezijancev iz Livorna je spremljal skupino 30 fantov na sprehod. Ko so šli mimo stojnice s sadjem, stegne eden od fantov roko in izmakne jabolko. Ni pa računal z budnim očesom ravnatelja, ki ga je bil opazil. Duhovnik usta-
vi	skupino, pokliče snedeža ter mu ukaže, naj vrne jabolko. Sledil je temu primeren glasen pouk o dolžnosti, da vedno in povsod ravnamo pošteno.
Neka žena, ki je po naključju prišla mimo z vozičkom sadja, se je ustavila in posegla vmes v obrambo dečka: »Ali niste pretrdi, častiti, z ubogim dečkom? Duhovnik ste, ali vas ni sram?« Duhovnik pa nepopustljiv: »Jabolko je ukradel!«
»Oh, zaradi enega jabolka!«, vztraja prizanesljivo branjevka. »A tako? Fantje, vzemite ženi iz vozička vsak po eno jabolko,« ukaže ravnatelj. Rečeno, storjeno. Košara z jabolki je bila v trenutku izpraznjena. Zdaj pa razkačena žena vpije: »Razbojniki, tatovi, ničvredneži!« Ravnatelj pa mirno: »Toliko hrupa, gospa, zaradi enega jabolka?« Žena pogoltne jezo, a ostane brez besed, razumela je. »Dečki, vrnite zdaj jabolka, kjer ste jih vzeli!«
Ta duhovnik je umrl lani 19. aprila star 86 let.
Jubilej bogoslovne hiše v Indiji
Bogoslovje sv. Jožefa v Kerali v Indiji slavi 50-letnico delovanja. Bistveno je prispevalo k razvoju Cerkve v Indiji. Vzgojilo je že nad tisoč duhovnikov. Sedaj je v bogoslovju 344 pripravnikov na duhovništvo. Bogoslovje ima položaj papeškega zavoda in lahko podeljuje akademske naslove.
S prejemanjem odpustkov dopolnjujemo pot spreobrnjenja, na katero smo stopili v dobri (svetoletni) spovedi, ter se globlje povezujemo z občestvom svetnikov, zajemajoč zaklade njihovega zadošče-vanja in zasluženja, pridruženega bistveni Kristusovi zadostitvi za grehe človeštva. Ko poglabljamo s tem vero, upanje in ljubezen, se v nas prebuja čut za greh in za božjo svetost, ki smo ga danes preveč izgubili.
Odpustkov smo deležni, če nam je bila prej v dobri spovedi (pri malih grehih pa že na temelju iskrene skesanosti) odpuščena krivda. Odpustki nam pomagajo odpravljati nered, ki tudi še potem, ko je bil greh sam že odpuščen, ostane s svojimi posledicami v nas in ovira tudi okrog nas delo milosti. S pomočjo odpustkov se temeljito znebimo neevangelj-ske sebičnosti in individualizma, ko se pri tem v molitvi in dobrih delih združujemo z občestvom svetnikov. Odpustki v našem srcu poglabljajo zavest, da smo z vso zemeljsko in nebeško Cerkvijo ter celo z vsemi ljudmi solidarni v dobrem in
v	boju zoper zlo in greh.
Odpustki nam pomagajo, da začnemo bolj zares živeti v spravi, edinosti in miru med seboj, ko smo razen po zakramentu pokore postali z odpustki deležni še popolnejše sprave z Bogom. Vse to prinaša v naše srce iskreno veselje, zaupanje in mir; prav to pa nas usposablja, da skrivnost odrešenja še lažje in popolneje uresničujemo v svetem življenju. Z ustreznim prejemanjem odpustkov se v nas prebuja veselje v Svetem Duhu, veselje nad tem, da smo bili poklicani k veri, in trdna odločnost, da hočemo biti zvesti Kristusovi učenci.
■ Kakor v predsedstvu SFR Jugoslavije zamenjajo vsako leto predsednika tega predsedstva (sedaj je na vrhu Hrvat Mika Špiljak), tako se to zgodi tudi v predsedstvu jugoslovanske komunistične partije. Zadnje leto jo je vodil Slovenec Mitja Ribičič, od 1. julija dalje pa je na čelu partije Srb Dragoslav Markovič. Star je 62 let, komunist pa od leta 1939. Po vojni je bil med drugim veleposlanik v Bolgariji.
■ V Parizu se je zaključilo tridnevno potovanje iranskega letala, ki ga je šest članov levičarske opozicijske skupine »mu-džahedini halk« preusmerilo na progi Ši-raz-Teheran. Njihov poveljnik Radžavi ži-
vi	kot politični begunec že nekaj časa v Parizu. Na letalu je bilo 372 potnikov. Ugrabitelji so 179 oseb izpustili ob pristanku v Kuvajtu, ostale pa, ko je letalo dospelo v Pariz. Ugrabitelji bodo sojeni po francoskih zakonih, letalo pa se je s potniki takoj vrnilo v Teheran. Iranske oblasti sedaj grozijo zlasti Franciji in Kuvajtu, ker sta šla mudžahedinom na roko in dovolila letalu pristanek.
■ Nenadejano se je nekaj dni mudil na Bližnjem vzhodu severnoameriški državni tajnik George Shultz. Najprej se je pogovarjal z vlado Saudove Arabije, nato se je na kratko ustavil v libanonski prestolnici Bejrutu, potem pa odpotoval v Sirijo na »nemogoče razgovore«. V Damasku se je sestal s predsednikom Asadom in mogel ugotoviti samo, da Sirija odklanja libanonsko-izraelski sporazum o umiku vseh tujih čet iz Libanona, ki so ga podpisali 17. maja letos. Praznih rok je nato pripotoval v Izrael, kjer se je sestal s tamkajšnjimi državniki. Pot ga je vodila še v Jordanijo in Egipt, kjer sta ga sprejela kralj Husein oz. predsednik Egipta Mubarak. Obema je poročal o svoji poti. Priznal je, da ni uspel v prizadevanju, da se tuje čete umaknejo iz Libanona.
■ Agenti vojaškega režima v Cilu so aretirali predsednika čilske demokrščan-ske stranke Gabrijela Valdesa in glavnega tajnika stranke Di Gregorija. Obtožena sta prevratne propagande, ker sta dala tiskati letake za Dan protesta, ki naj bi bil 12. julija. V njem se poziva prebivalstvo, naj se po 18. uri umakne z ulic, od 20. do 22. ure pa naj bi povsod tolkli na lonce kot protest na slabi gospodarski položaj, v katerem se država nahaja.
V Španiji več bogoslovcev
V	Španiji v zadnjem času rahlo raste število pripravnikov na duhovniški poklic. To kaže najnovejša statistika španske škofovske konference. V 65 škofijskih semeniščih se pripravlja približno 1800 kandidatov. Leta 1981 jih je bilo le 1684. Od 1976 dalje je število semeniščnikov nenehno padalo. Največje število seminiščnikov ima škofija Toledo: 164. Sledi ji škofija Madrid s 144 bogoslovci.
Anton Friderik Ozanam se je rodil 23. aprila 1813 v Milanu od francoskih staršev, doma iz Lyona. Družina, v kateri je bilo 14 otrok, je poznala revščino in žalost, saj je 11 otrok umrlo v nežni mladosti. Kljub temu so starši posvetili vse svoje življenje otrokom in revežem z obiskovanjem le-teh na domu.
Mladi Ozanam je prejel prvo vzgojo v družini, ko se je po padcu Napoleona ta vrnila v Francijo. Leta 1831 se je vpisal na pariško univerzo Sorbono, kjer je pet let nato doktoriral iz prava, tri leta pozneje pa iz jezikoslovja.
Takoj po vpisu na univerzo je začel zbirati okoli sebe študente ter razpravljati v javnih debatah o socialnih krivicah, zapostavljanju in o krivični porazdelitvi dobrin. Še pred Karlom Marxom se je tako začel ukvarjati s socialnimi vprašanji. (Naj omenim, da je Marxov »Kapital« izšel šele leta 1867.)
Bila so leta, ko je ne samo Francija, ampak cela Evropa doživljala radikalne spremembe: začenjala se je industrializacija in malomeščanstvo se je prebujalo. Cerkev se je znašla zajeta v valu antiklerikalizma, potisnjena v stran in brez moči.
23. aprila 1833 je Friderik Ozanam, študent prava in poznejši profesor jezikoslovja na pariški Sorboni zbral okrog sebe skupino sedmih prijateljev in dal tako življenje prvi konferenci ter jo postavil pod varstvo sv. Vincencija Pavelskega.
Ta si je poleg kulturne in verske poglobitve postavila za cilj priskočiti na pomoč vsakomur, ki bi zašel v stisko. Seveda delo ni bilo lahko, saj se je Ozanam znašel sredi zaprte in reakcionarne družbe, ki je bila neobčutljiva in gluha za nove težke socialne probleme.
Sam pisatelj Victor Hugo je povedal o takratnih katoličanih sledeče: »Vi ne znate ljubiti, zato niste priljubljeni in zaradi vas sovražijo Cerkev.« Tudi na univerzi ni bilo pravega vzdušja za podobne pobude, vsepovsod je prevladoval antiklerikalizem in za marsikoga je bilo brezboš-tvo pravi ponos. Katoliški svet pa je bil pogosto neobčutljiv za evangelij.
Toda Ozanam in njegovi prijatelji so dobili oporo v znanem pridigarju p. La-cordairu, v časnikarju Baillyju in v vzorni s. Rozaliji Rendu, prednici usmiljenih sester.
V	letu 1835 se je konferenca razdelila na odseke. Postavila si je program delovanja in tista enostavna pravila za vsako sejo, ki veljajo še danes: molitev, razmišljanje, prikaz in poglobitev primerov vsakovrstnih potreb, ki jih je treba rešiti, sklepi, ki naj se podvzamejo, notranja nabirka in sklepna molitev. Vse delo pa mora spremljati veselje, potrpljenje, ponižnost in razpoloženje za bližnjega.
Tako je torej skupina pogumnih mladeničev z Ozanamom na čelu začela hoditi med epidemijo kuge iz hiše v hišo, iz podstrešja v podstrešje, da bi služila Kristusu v trpečih in zapuščenih bratih. O vsem tem delovanju poroča Ines Belski v knjigi, posvečeni Frideriku Ozanamu.
Ozanam je umrl leta 1853, ko mu je bilo komaj 40 let. Je kandidat za razglasitev blaženim. Njegovo delo in nauk sta se razširila v 109 držav po celem svetu. Članov Vincencijevih konferenc v svetu je nad 650.000, združenih v 38.000 družbah sv. Vincencija. Od teh je samo v Italiji nad 2.600 družb s prek 30.000 člani.
*	* *
Že od konca druge svetovne vojne deluje tudi pri nas na Tržaškem Slovenska Vincencijeva konferenca, ki šteje lepo število članic in sodelavcev. Sestajajo se redno ali tedensko, vsakih 14 dni ali mesečno. Kjer je možno, prisostvuje sestankom tudi duhovni asistent. Glavni odbor je v centru mesta, več odsekov je po raznih župnijah v mestu in okolici, dva odseka sta na glavnem sedežu.
Delo članic je zelo obširno. Predvsem obiskujejo reveže in bolnike, jim nudijo denarno podporo in oblačila. Zanimajo se tudi, da prejmejo bolj potrebni pomoč nekaterih javnih dobrodelnih ustanov. Če je potrebno, sledijo bolnikom in onemog-glim, ko gredo ti v bolnišnico ali hiralnico. Poleg tega pa nudijo vsem potrebnim moralno oporo. Tolažilno besedo vsak revež rad posluša, zato tudi z veseljem sprejme obisk naših članic, ki z razumevanjem in ljubeznijo prisluhnejo njegovim tegobam.
Poleg tega delovanja organizira Vincencijeva konferenca v Trstu še razne druge pobude kot so počitniška kolonija zo otroke od 6. do 14. leta v Comegliansu, tečaj za pripravo vzgojiteljic v koloniji, priprava oljčnih vejic, ki jih nudi pri cerkvenih vratih na cvetno nedeljo, mesečna maša za duhovne poklice itd.
Kdo bi naštel vse vidne in manj vidne vsestranske dejavnosti te ustanove? Za vse to delo je potrebno veliko časa in moči, ki jih sedanje članice skoraj ne zmorejo več; potrebno bi bilo, da bi se jim pridružili še drugi člani tudi iz vrst mladine, da bi lahko priskočili na pomoč vsem, ki potrebujejo gmotno in moralno podporo.
Naj zaključim z nekaj mislimi, ki jih je zapisal naš ustanovitelj Ozanam: »Ni važno, če so vaše vrste postale številnejše, temveč če so se duhovno okrepile, kakor tudi ni važno, če so vaša dela usmiljenja postala številnejša, temveč če so postala boljša. Ne glejte na to, koliko kruha boste razdelili revežem, temveč koliko solz boste obrisali z njihovih obrazov.«
In še iz njegovih pisem: »Rad bi zajel ves svet v mrežo usmiljenja. Priznam, da so časi težki in da so srca zaprta. Morda bomo končali zmleti pod vozom nereda in bede, toda pustili se bomo zmleti samo pod enim pogojem: da prek nas vstane zmagoslavni voz krščanstva.«
Lojzka Sosič
Kamenčki
Zakaj so umaknili »Katoliški glas«
Dejstvo, da so ob Primorskih kulturnih dnevih v Cankarjevem domu v Ljubljani zadnji dan umaknili z razstave primorskega tiska dva avtorja in Katoliški glas, še vedno odmeva v Sloveniji. Tako je v Naših razgledih povedal svoje misli časnikar Ivo Vajgel, ki je že na simpoziju bil eden najbolj strupenih debaterjev, čeprav je nekaj let preživel v Trstu kot časnikar. Partija je vedela, koga je poslala kot svojega zaupnika v zamejstvu.
V Naših razgledih z dne 24. junija je Ivo Vajgel objavil članek pod naslovom »O tistih, ki hvalijo, onih ki tožijo, in o tretjih, ki bijejo boj«. V tem članku precej jasno pove, zakaj so umaknili omenjene tiske z razstave. Takole piše:
Priznavanje zamejske skupnosti kot samostojnega kulturnega in političnega subjekta, z vsemi specifičnostimi, ki jih pogojujejo drugačna družbeno-politična ureditev in idejni tokovi v državi, v kateri živi, ne pomeni, da moramo, ob stikih z manjšinskim življenjskim utripom, na katerem koli področju, pristati na sestanek, na »dialog« ali celo stisk roke s predstavniki tiste politične in politikantske usedline, ki iz svojega kota, na katerega se je sama obsodila, nikoli ni zmogla besede priznanja naše resničnosti, slovenske državnosti v okviru socialistične samoupravne, neuvrščene Jugoslavije. Bilo bi več kot prostodušno in kratkovidno, če bi nasedli stari, preverjeni taktiki narodne sprave, ki jo nekateri ponujajo zavito v »reven listič«, poln predsodkov, namigovanj, neresnic in bolestnega antikomunizma. Potem je že bolje prva kot zadnja zamera, čeprav je seveda res, da bi bilo veliko bolje, če bi tiskovine, o katerih je beseda, ostale tam, kjer nastajajo, ne pa da so zašle v Cankarjev dom.
Iz zavitih stavkov Iva Vajgla sledi, da so omenjene tiske umaknili iz političnih, tj. partijskih razlogov. Partija je torej še vedne zadnji cenzor za slovensko kulturo v Sloveniji. Samoupravljanje v kulturi ima tiste meje, ki jih določa partija ali vsaj njen stalinovski del. V bistvu živijo torej v Sloveniji še vedno pod kuratelo stalinistov. Kdo so ti po imenu, pa ni znano. Ivo Vajgel je gotovo med njimi.
V Sloveniji se partija boji »sprave«, to je izmenjave misli in mnenj. Boji se dialoga z drugače mislečimi. Kdor se pa dialoga boji, pomeni, da se ne čuti močnega v svojih argumentih. Ostaja mu cenzura in prisila. Temu pravimo »administrativni posegi«.
Ker je Katoliški glas svobodno slovensko glasilo v zamejstvu, je za slovenske staliniste »poln predsodkov, namigovanj, neresnic in bolestnega antikomunizma«. Izpod peresa stalinista Iva Vajgla je to za naš list samo pohvala, kajti užaljene bi se čutili, če bi nas kdo iz vrst stalinistov pohvalil ali celo odlikoval, kot smo brali o nekaterih cerkvenih ljudeh v Sloveniji.
Kar se tiče vsebine našega lista pa so poklicani soditi predvsem naši bralci in naročniki, za katere vemo, da si želijo, naj list ohrani svojo dosedanjo idejno usmerjenost. Kako sodijo slovenski stalinisti, je pa njihova stvar.
Širite „ Katoliški glas11
Dr. Jože Prešeren - zlatomašnik
Težko je dostojno a obenem strnjeno opisati obširno dejavnost dr. Jožeta Prešerna za časa njegovega bivanja v Trstu, kamor je prišel po doseženem doktoratu na gregorijanski univerzi v Rimu leta 1944 in tu ostal.
Rodil se je v Smolenji vasi pri Novem mestu 4. febr. 1909; osnovno šolo je obiskoval v Šmihelu, kamor je njegov rodni , kraj spadal, v gimnazijo pa je hodil v Novem mestu ne da bi izgubil en sam dan pouka. V versko-prosvetni organizaciji »Vesna« si je izoblikoval svoje življenjske poglede. Od 19 maturantov se jih je kar pet odločilo za duhovništvo, med njimi msgr. Jože Jamnik, sedanji beograjski nadškof Lojze Turk in naš jubilant. Posvečen je bil v Ljubljani 2. junija 1933. Takoj nato ga je škof Gregorij Rožman imenoval za svojega tajnika. Pri njem je ostal sedem let. V tistem času je bil odgovorni urednik glasila dijaške Katoliške akcije »Mi mladi borci«, ki je bilo znano po svoji premočrtnosti in zvestobi do cerkvenega nauka. Maja 1941 je prišel v Rim, da se izpopolni v cerkvenem pravu. Stanoval je v francoskem semenišču in si tu dodobra osvojil francoščino. Z doktoratom iz cerkvenega prava je kronal svoj triletni študij.
Po prihodu v Trst je opravljal službo kaplana pri Sv. Antonu in kateheta na slovenskih šolah. Ustanovil je »Dijaško zvezo« in skupaj s pok. prof. Jožetom Peterlinom izdajal list »Mlada setev«. Od 1963 do 1976 je bil urednik »Pastirčka«. Neminljive zasluge pa si je pridobil zlasti pri oblikovanju skavtov in skavtinj. V to organizacijo je položil vse svoje energije, pa tudi materialna sredstva.
Zlatomašne slovesnosti so bile najprej v nedeljo 3. julija zjutraj v cerkvi pri Novem sv. Antonu, kjer še danes deluje. Ko je prišel pred oltar, ga je pozdravil Ivo Jevnikar, za njim pa dekan Franc Vončina. Ob koncu maše je domači župnik Tanasco v italijanščini poudaril dolgoletno požrtvovalno delo jubilanta. Mogočno petje zbora s primernimi in jubileju odgovarjajočimi skladbami je dalo bogoslužju posebno slavnosten izraz.«
Popoldanska slovesnost je bila v Marijinem domu v ul. Risorta. V polno zasedeni dvorani so se zvrstili razni govorniki, da dajo zasluženo priznanje zlato-mašniku. Prva ga je pozdravila članica Marijine družbe, ki jo dr. Prešeren vodi že od leta 1956. Sledili so pozdravi skavtov in predstavnikov bivše Dijaške zveze. Ivica Švab je v imenu skavtinj omenila njegovo skrb zanje. Marjan Kravos se je oglasil v imenu nekdanje mladine, ki jo je dr. Prešeren vzgajal. Albert Štrajn se je zahvalil v imenu pevskega zbora Novega sv. Antona, prof. Petaros pa je spregovoril v imenu šentjakobskih vernikov. Ko so že dolgo bili brez slovenskega duhovnika in ni bilo videti rešitve, je dr. Prešeren priskočil na pomoč in prevzel še to breme. Dr. Zorko Harej je zlasti opozoril na odlično organizatorsko sposobnost jubilanta pri vzgoji in oblikovanju mladine. Dal ji je idejno, versko in moralno trdnost. Iz njegove šole so izšli nekateri vidni javni delavci slovenskega občestva na Tržaškem. Sergij Pahor pa je govoril v imenu prve generacije tržaških študentov in študentk, ki so se po vojni
začeli zbirati pri dr. Prešernu v Dijaški zvezi.
Tako so številni govorniki izrazili svojo hvaležnost in priznanje zlatomašniku za njegovo neprecenljivo delo. Pevski zbori so dali svoj doprinos k programu, ki je trajal skoro tri ure. Ob zaključku se je dr. Prešeren vsem zahvalil in v šaljivi obliki povedal, kako se je pričela njegova pot v šole. Po uradnem delu je dvorana spremenila svoj videz in postala prizorišče vesele sproščenosti in »prešernega« fantovskega petja.
Ko mu, tudi s tega mesta poleg tolikih izraženih voščil izrekamo željo, da bi mogel še dolgo delovati v službi duhovnih vrednot, se pa obenem sprašujemo, ali se je že kod rodil tisti, ki bo nadomestil g. zlatomašnika, ko mu bodo opešale moči.
F.	V.
★
Zahvala
Ob praznovanju 50-letnice mašništva v nedeljo 3. julija sem prejel toliko čestitk, da se ne morem vsem osebno zahvaliti: pri Novem sv. Antonu, v Marijinem domu v ul. Risorta 3 in v Trebčah. V veliko veselje mi je bilo, da sem se videl z mnogimi, s katerimi smo se srečavali tudi še pred več kakor 30 leti na tedenskih sestankih, poletnih letovanjih, pri duhovnih vajah. Zdaj delujejo v raznih poklicih in premnogi imajo svoje družine. Hvala jim za veselje, ki so mi ga pripravili, hvala za molitve, čestitke in darove. Zahvaljujem se vsakemu posebej in želim vse dobro njihovim družinam. Vsem želim, da bi še vse življenje držali visokih vzorov, za katere smo se skupaj navduševali.
Zlatomašnik Jože Prešeren
Padriče
Pred 20 leti smo proslavili 1100-letnico prihoda svetih bratov Cirila in Metoda med Slovane. Slovesnost je res zaslužila to ime. Vaščani, Slovenska katoliška prosveta, slovenski skavti, cerkveni pevski zbori, vse je sodelovalo in tako pripomoglo k velikemu uspehu.
Na Vejni so 5. julija letos slavili sveta brata in padla je misel, da bi čez dve leti obhajali 1100-letnico smrti sv. Metoda. Proslava naj bi bila spet v Padričah, kjer imamo edino cerkev na Tržaškem, ki je posvečena sv. Cirilu in Metodu.
Leta 1963 je papež Janez XXIII. zapisal slovanskim škofom; »Potrudite se, da svojim rojakom s primernimi proslavami prikažete življenje, kreposti, potovanja, načrte in napore sv. Cirila in Metoda!«
Naj bi se želja, izražena na Vejni uresničila, kajti naš človek potrebuje tako kakor pred 1100 leti Kristusovega oznanila in prave omike. Preveč se na Krasu pita ljudi z raznimi šagrami, ki trajajo celo po sedem dni, ne pozna se pa več tega, kar nam je veliki častiiec sv. Cirila in Metoda, škof A. M. Slomšek zapisal: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do edino prave narodne omike.«
Vaškega opasila na Padričah se je preteklo nedeljo udeležila majhna skupina vernikov, kar je žalostno znamenje propadanja duhovnih dobrin na našem Krasu.
■	Vedno večji odmev zadobiva skrivnostna ugrabitev 15-letne Emanuele Orlandi, hčerke nekega vatikanskega uslužbenca. Dolgo se ni nihče oglasil, ki bi si lastil to ugrabitev, po papeževem pozivu, naj ugrabitelji spustijo dekle, pa je neznanec sporočil, da je dekle že izven Italije, spustili pa jo bodo v zameno za turškega atentatorja na papeža Ali Agga, ki je obsojen na dosmrtno ječo, kazen pa prebija v Ascoli Pičeno.
SLOVENSKA SKUPNOST - TRST
vabi na prvi poletni
Naš praznik
Odvijal se bo v nedeljo 17. julija od 17. ure dalje v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. Igral bo prvi nagrajeni ansambel na nedavnem festivalu domače glasbe v Števerjanu TAIMS. Spregovorila bosta pokrajinski tajnik Z. Harej in deželni svetovalec D. Štoka. Poskrbljeno bo za prigrizek in pijačo. - Vabljeni vsi Slovenci!
Misli ob dveh uspehih
V	teh dneh se je vrnil iz Nizozemske mladinski zbor Glasbene Matice iz Trsta, in sicer s košaro polno priznanj in nagrad zaradi kakovosti svojega izvajanja, ki je očaralo poslušalce mesta Den Haag. Pred naš zbor so se uvrstile samo take skupine, ki predvsem zavoljo svoje številčnosti vzbudijo v komisiji občutek mogočnosti, saj je seveda tudi njihov zvok nekaj povsem edinstvenega.
Mladinski zbor GM je zastopal Slovence v Italiji, a je istočasno zaradi svoje kvalitete postal predstavnik cele države. Slovenija je na tekmovanje poslala zbor iz Maribora, ki se je tudi izvrstno odrezal, toda njegov spored je obsegal v glavnem
KD »Ivan Cankar« in Šentjakobsko kulturno društvo prirejata
KONCERT TRŽAŠKEGA OKTETA
v petek 15. julija ob 20,45
v cerkvi sv. Jakoba v Trstu
tuje skladatelje, tako da je bilo zastopstvo Slovenije vezano bolj na kraj, iz katerega je prišlo. Program našega zbora pa je obsegal izključno slovenske avtorje, to se pravi, da je tudi slovenska beseda odmevala z odra Den Haaga.
Čestitati moramo zboru, dirigentu in GM, da smo zmožni v zamejstvu take kvalitete. Tudi tokrat smo dokazali, da znamo Slovenci v Italiji doseči vrhunske uspehe, če se le pridno vržemo na delo, enotno, brez kampanilističnih zaprtih gledanj samo na svoj zelnik.
*	* *
Na letošnjem festivalu v Števerjanu je ansambel Taims z Opčin dosegel vse tri najboljše nagrade. Na področju narodnozabavne glasbe, kjer so skupine iz Slovenije vedno kraljevale in segale po najboljših mestih, je naš zamejski ansambel zablestel s čistočo svojih tonov in z izvirnostjo svojih skladb tako, da med njim in ostalimi udeleženci ni bilo primerjave.
Kvaliteta je vrlina, do katere se dokopljejo malokateri, kajti zahteva zmožnosti ustvarjalca, pa tudi vztrajne vadbe, potom katere se slednji polagoma vzpenja do najvišjih oblik izražanja.
Ansambel Taims z Opčin je to dosegel in Slovencem v matični domovini pokazal, da na tej strani meje narod živi in ustvarja, včasih celo bolje kot si oni predstavljajo. Učenec je prekosil učitelja—	Dr. M. Špacapan
Slovenski otroški vrtci na Tržaškem
V	šolskem letu 1982-83 je bilo vpisanih v slovenskih vrtcih na Tržaškem 578 otrok, za šolsko leto 1983-84 predvidevajo pa 510. (V šolskem letu 1981-82 je obiskovalo te vrtce 616 otrok.)
Otroški zbor >
& A	.npr'*	•
xiU , .Jt-
Slomšek« pred Marijinim svetiščem Madonna della Corona, ki leži slikovito v pečinah nad reko Adižo v bližini Verone
Zahvala
Vsem slovenskim vernikom iz Barko-velj, Sv. Ivana in od drugod se iskreno zahvaljujem za čestitke, darove in za izkazano prijaznost ob 50-letnici mojega mašništva. Bog naj vam stoterno povrne.
Msgr. Salvatore Degrassi
Nova maša bratov duhovnikov pok. Leopolda in še živečega misijonarja Albina Miklavčiča 9. julija 1933 pri Novem sv. Antonu v Trstu. Ob pok. Leopoldu (z desne s križem v roki) sedi sestra Anica, sedaj misijonarka v Hongkongu
tržaške novice
SSk ocenjuje zadnje volitve
V četrtek 7. julija se je sestalo deželno tajništvo Slovenske skupnosti ter ocenilo izide zadnjih volitev. Sejo je vodil predsednik Rafko Dolhar. Deželni tajnik Andrej Bratuž je poročal o izidih junijskih parlamentarnih, deželnih in pokrajinskih volitev. Izrazil je med drugim veliko zadovoljstvo stranke, saj je ne samo obdr žala svoje glasove, ampak tudi lepo napredovala posebej v primeri z zadnjimi deželnimi volitvami. SSk zelo pozitivno ocenjuje te rezultate, posebej pa še dejstvo, da je tudi zelo viden odmev po ostalih pokrajinah dežele, zlasti v videmski in por-denonski.
Deželni tajnik je nato poročal o prvih političnih stikih za sestavo nove deželne večine. Tako je zlasti omenil dvostranski sestanek z deželnim tajnikom DC Biasut-tijem, ki je bil v Vidmu. V kratkem pa pride do prvega skupnega sestanka strank nekdanje deželne večine. SSk tu zagovarja svojo vlogo enakopravne stranke med ostalimi političnimi partnerji.
Bazovica
Odlično je uspel naš župnijski izlet-ro-manje v maju: dva dneva veselja, spoznanj in verskega doživetja. Naša pot: Monte Berico (maša), Sotto il Monte (o-gled rojstnega kraja in hiše papeža Janeza XXIII.), Bergamo (gornji del, ki ima čudovite umetnine), Lago di Garda in Spiaz-zi v hotel Stella Alpina (prenočišče). Drugi dan romanje v svetišče Madonna della Corona, popoldne še v Verono (arena in središče mesta), zaključek pa v Palmanovi na večerji.
V juniju beležimo izlet otroškega zbora »Slomšek«: najprej k Madonna della Corona, ki je za otroke in odrasle izredno slikovit kraj, popoldne pa v očarljivo zabavišče »Gardaland«, kjer bi otroci (in tudi odrasli) najraje nadaljevali še v noč, saj je kraj prepoln iger in zabav. Ta izlet je bil krona celoletnega delovanja otroškega zbora, ki ga vodi Frida Valetič-Kralj.
Še dva dogodka sta vredna omembe: v maju prvo obhajilo 23 otrok in v juniju sv. birma. Ker je bil tržaški škof Bellomi v bolnišnici, je poklical dva škofa, da podelita birmo: v soboto 25. junija je birmoval goriški nadškof Bommar-ko 20 italijanskih otrok, v nedeljo 26. junija pa 31 slovenskih otrok pomožni ljubljanski škof Jože Kvas, ki je pustil v vseh vernikih najlepši vtis. Oba dneva je bila cerkev polna, kar priča, da naši ljudje še veliko dajo na sv. birmo.
Nekaj dni po tej slovesnosti smo v Slomškovem domu imeli srečanje birmancev, prvoobhajancev, staršev in botrov: izročili smo jim spominke, slike, knjige in spregovorili o zvestobi Bogu in zakramentom. Inž. Marijan Jevnikar pa je večer zaključil s svojimi filmi iz Egipta, Trsta in skavtskega življenja.
Te dni obnavljamo športno igrišče. 17 let se naša mladina na njem zabava in telesno utrjuje. Cas in uporaba igrišča povzročita prej ali slej okvare, ki jih je treba odpraviti. Obnova igrišča bo zelo draga, toda pričakujemo, da nam bodo dobri ljudje radi pomagali, saj gre za dobro naše mladine. Openska hranilnica in posojilnica nam je prva ponudila precejšnjo pomoč, za kar smo ji iz srca hvaležni.
22. julija obhaja naša župnija svoj praznik: opasilo. Bazovica ima za svojo zavetnico sv. Marijo Magdaleno že od leta 1336, ko je bila postavljena prva cerkev. Maševal bo srebrnomašnik Bogdan Bric, župnik v sosednji Lokvi.
Vrh vsega našega letošnjega potovanja
je Lurd. To bomo izvedli od 20. do 26. avgusta. Marija naj nam izprosi v svetem letu veliko milosti prav ob tem romanju.
Hvalevredna pobuda openske Hranilnice in posojilnice
Letošnji občni zbor članov naše Hranilnice in posojilnice na Opčinah je na predlog upravnega sveta sklenil, da bo iz čistega prebitka poslovnega leta 1982 dodelil 150 milijonov lir v poseben sklad, ki naj bi služil kot prispevek za nabavo avtoambulance, opremljene po zahtevah moderne zdravstvene službe. To avtoam-bulanco bi podarili za zdravstveno postajo, ko bo ta, po predvidevanjih, ustanovljena na Opčinah.
Omenjeni predlog spada v okvir programa raznih pobud, s katerimi bi radi proslavili 75. obletnico ustanovitve naše Hranilnice in posojilnice. Na ta način bi namreč najlepše poudarili človečanske cilje, ki spremljajo vse delo naše zadruge.
Predsednik in ravnatelj naše Hranilnice in posojilnice sta ta sklep občnega zbora osebno in pismeno sporočila županom občin Trst, Dolina, Repentabor in Zgonik. Obveščeno je bilo tudi vodstvo Krajevne zdravstvene enote. Po naročilu občnega zbora je bilo povsod izrecno poudarjeno, da se mora predvidena zdravstvena postaja ustanoviti na Opčinah in da mora avtoambulanca, ki jo bo podarila naša Hranilnica in posojilnica, biti namenjena za zdravstveno službo na tistih področjih Krasa, kjer ima ta svojo pristojnost in poslovanje.
Pobuda je povsod naletela na topel sprejem in polno odobravanje. Nastale pa so ovire zaradi težav upravnega in finančnega značaja, zaradi katerih ustanovitev zdravstvene postaje na Opčinah še ni predvidena v doglednem času. Zato se zdaj preučuje možnost, da bi tako postajo ustanovili v sklopu bolnišnice »Santo-rio« pod Obeliskom.
Želeli smo o tem spregovoriti zato, da bo vsa naša javnost obveščena o pobudi naše Hranilnice in posojilnice in tudi o težavah, na katere je naletela. Trdno upamo, da bodo te ovire le začasne in da bo čimprej prišlo do uresničitve tega cilja, ki si ga je naša zadruga postavila v okviru dobrodelnih dejavnosti, ki spremljajo njeno poslovanje na raznih področjih.
Kolonija v Dragi
Slovensko karitativno društvo (Slokad), ki že od leta 1947 prireja počitniške kolonije za slovenske otroke, je tudi letos
1.	julija sprejelo 50 otrok. Lahko bi jih sprejelo tudi 75, toda Krajevne zdravstvene enote se držijo čudnih strogih predpisov, ki so nujno potrebni v bolnišnicah, v zatohlih mestnih četrtih, na jugu države, ne pa v zdravi, zeleni Dragi. Veliko prošenj je bilo treba odbiti in tako je marsikateri otrok, ki bi potreboval zdravega okolja, ljubečega osebja ter vesele diužbe, ostal doma.
Otroci so zdravi, zadovoljni. Kaj bi ne bili! Vsak dan imajo priložnost lepih sprehodov, trikrat na teden jih avtobus pelje v kopališče Suhi rtič, vsak večer imajo prireditve, filme, tekmovanja. Nestrpno pričakujejo vsakoletni izlet: po vsej verjetnosti na Matajur. Številni starši so prejšnjo nedeljo prišli na obisk in se prepričali, kako dobro se godi njihovim otrokom. Ni pa seveda ob slovesu manjkala kaka solzica: saj starši so več ko vse lepote in druge dobrine na svetu. To nedeljo 17. julija bodo otroci pod vodstvom požrtvovalnih oseb priredili staršem, prijateljem vesel popoldan na travniku, ki je tik ob meji z Jugoslavijo. Veseli bomo obiskov!
Zborovanje škofijskih duhovnikov
Ustalila se je navada, da goriški nadškof enkrat na leto skliče vse škofijske duhovnike na zborovanje, kjer se obravnavajo razna dušnopastirska vprašanja. To navado je obdržal tudi novi nadškof p. Bommarco. Ta je sklical duhovniško zborovanje v četrtek 30. junija v avditoriju L. Fogar. Duhovniki so se zborovanja polnoštevilno udeležili.
G.	nadškof je uvodoma omenil, da se mora še vedno seznanjati s stanjem škofije, saj je tukaj šele nekaj dobrih mesecev, vendar da so njegovi prvi vtisi zadovoljivi. Po nenadni smrti msgr. Coco-lina in po več kot enoletnem življenju brez škofa so nastali razni problemi, ki jih bo še bolj povečal novi cerkveni zakonik, ki bo stopil v veljavo letos prvo adventno nedeljo.
Prvi tak problem so dekanije. Novi cerkveni zakonik poudarja važnost dekanij in dekanov. Zaradi tega, je dejal nadškof, bomo tudi v naši škofiji znova obnovili dekanije kot so bile v preteklosti. Prvi korak v tej smeri je narejen: obnovljena je dekanija Devin, ki bo zajemala tako slovenske kot italijanske vernike. Dekanija Tržič je preobširna. Vsled tega je bila razdvojena na dekanijo Tržič in na novo dekanijo Ronke. Prejšnja slovenska pastoralna cona je ukinjena. Poleg dekanata Devin se obnovi dekanat Štandrež, ki bo obsegal slovenske župnije v goriški provinci.
Novi cerkveni zakonik predvideva ustanovitev duhovniških svetov v škofiji, ki so obvezni. Njih sestava bo pa drugačna kot je bila doslej. Ob svojem času bo treba o tem razpravljati. Prav tako je predviden v škofiji odbor svetovalcev-du-hovnikov. Tudi o tem bo treba še govoriti. Župnijski pastoralni sveti so po novem kodeksu nasvetovani ne pa zaukazani. Pač pa je zaukazan gospodarski odbor v vsaki župniji.
Nato je g. nadškof omenil še premestitve duhovnikov, namen, da se znova odpre malo semenišče v Gorici in sicer za dijake, ki so končali obvezno šolanje na enotni srednji šoli. Končno je še spregovoril o birmovanjih po župnijah in o praznovanju svetega leta z romanji v Oglej. Slovenska verska skupnost bo imela tako romanje prvo nedeljo v septembru, tj. 3. septembra popoldne. Navzočim duhovnikom je tudi pojasnil, kako so se uredile finančne zadeve s sosednjo koprsko škofijo.
Novi cerkveni zakonik in novi nadškof bosta uvedla to in ono novost, kar je tudi prav, saj življenje mora naprej in ne sme živeti samo od tradicije. Vendar bo potrebno presoditi, kaj od teh novosti lahko koristi in kaj utegne zavirati rast božjega kraljestva v naši škofiji.
Zamenjava v goriškem misijonu
Goriška nadškofija ima svoj misijon v državi Slonokoščena obala. Obvezala se je, da bo zanj skrbela gmotno in s potrebnim osebjem. Gmotna podpora ne dela težav, saj so v vsakoletni postni akciji verniki iz leta v leto bolj radodarni. Težave so pa z osebjem, posebno je težko dobiti duhovnike, ki bi šli za tri leta ali več v misijone. Ob tej težavi se je goriški kancler msgr. Maffeo Zambonardi odločil, da se stavi nadškofu na razpolago za goriški misijon v Afriki. Nadškof je njegovo ponudbo sprejel in msgr. Maffeo je že odpotoval v misijon. Odletel je z letališča v Ronkah v ponedeljek 4. julija.
Občudovati moramo odločitev msgr. M. Zambonardija, ker ima že svoja leta, star je namreč 69 let, bil je kancler na škofiji po smrti msgr. R. Klinca in pa kanonik stolnega kapitlja. Vse to je pustil, da gre v misijone. Naj ga spremljata naša molitev in božji blagoslov.
Vrh sv. Mihaela Umrl je Ernest Devetak. Ni imel pokojnik lahke življenjske poti, saj je že v otroških letih okusil bridkost begunstva, zgodaj izgubil očeta, si služil kruh v kamnolomih, zadnja leta pa prestajal težko bolezen, ki mu je nazadnje tudi izpila življenjsko moč. Umrl je v soboto 9. julija v bolnišnici na Opčinah, previden z vsemi zakramenti, naslednji ponedeljek pa se je vrnil v svojo domačo vas na Vrh, kjer je našel svoj zadnji počitek.
Rodil se je na Vrhu 14. maja 1910, pa moral leta 1915 že zapustiti svojo rodno zemljo. Z družino je preživljal begunstvo
v Avstriji in na Štajerskem, ob povratku mu je umrl oče, izučil se je kamnoseštva, obenem pa obdeloval majhno kmetijo. V zakonu z domačinko Bernardo Grilj se mu je rodilo sedem otrok: dva fanta in pet deklet. Leta 1979 mu je umrla žena, leto nato na tragičen način še hčerka Mara.
V	letih 1944-45 je skupaj s pokojnim domačinom Ivanom Cotičem prejel od šolskega okrožja OF imenovanje za učitelja. Poučeval je 3., 4. in 5. razred. Tedaj so otroci prvič doživeli slovenski pouk v šoli. Njegov krščanski nazor in demokratična usmerjenost sta ga privedli kasneje v Slovensko demokratsko zvezo. Na listi SDZ je bil leta 1961 izvoljen v sovodenj-ski občinski svet skupaj z Nikom Čevde-kom in Karlom Černičem iz Rupe, leta 1965 pa je bil na isti listi drugič izvoljen skupno z Mirkotom Hmeljakom in Remom Devetakom. Pokojnik je spadal v tisto povojno generacijo, ki je pogumno, vztrajno in nepopustljivo pomagala graditi pluralistično stranko med nami, ki je danes kot SSk dosegla veliko politično težo in se postavila vštric z vsedržavnimi strankami. Zato mu je leta 1980 SSk podelila odličje za njegove zasluge.
Pokojnik je bil ves čas zvest naročnik našega lista in dokler je mogel, redni obiskovalec nedeljske službe božje na Vrhu. Svojcem izrekamo iskreno sožalje, kateremu se pridružuje tudi sovodenjska sekcijo Slovenske skupnosti.
Sovodnje
Občinska seja. Bila je v torek 5. julija. Osrednja točka je bila oddaja del za centralno kurjavo v šoli na Vrhu. Občinski svet je napeljavo ogrevanja poveril podjetju Demori-Zanin, zidarska dela pa podjetju Dominik Grilj z Vrha. Predvideni stroški znašajo 12.300.000 lir, čemur je je treba dodati davek IVA. Na predlog župana in odbora je svet soglasno odločil, naj postane sklep takoj izvršljiv. Tako se bo lahko z deli nemudoma pričelo, končana pa naj bi bila še pred začetkom novega šolskega leta.
Svet je tudi odobril prispevek za stroške ob izdaji brošure pri poimenovanju šole v Rupi ter odobril odkup in izplačilo 67 m2 površine za razširitev ovinka na cesti pred pokopališčem na Vrhu.
Župan je poročal o odgovoru, ki ga je prejela občinska uprava od vodstva državnih železnic. V načrtu je namreč ukinitev železniške postaje v Rubijah, ko bo postavljen od Redipuglie do Gorice drugi tir. Na občinski seji 17. decembra lani, ko se je o tem razpravljalo, je svetovalec manjšine Oskar Pavletič izrekel mnenje, naj se postaje v celoti ne ukine, predlog, ki ga je dopolnil tudi odbornik Jože Prinčič. Občinski odbor je nato ta predlog soglasno sprejel in ga poslal vodstvu železnic. V odgovoru je rečeno, da je vodstvo proučilo vso zadevo, pregledalo število porabnikov te postaje (osebni in tovorni promet) ter je zato mnenja, da bi ob postavitvi drugega tira postaja ne bila več potrebna. Seveda, če se bo v bodočnosti pokazala ta potreba, se bo predlog sovodenjske občine upoštevalo.
Podžupan Klemše je poročal o sestanku, ki se je isti dan vršil na sedežu go-riške pokrajine o krizi tekstilne tovarne v Podgori. Pokazalo se je, da je premalo zanimanja s strani vidnih izvoljenih političnih in sindikalnih predstavnikov za to perečo zadevo. Sklenjeno je bilo, da se sestavi delegacija iz omenjenih predstavnikov, katero naj bi sprejel še sedanji deželni odbor, ki po zakonu odloča do 17. julija in ni torej treba čakati na novega.
Podžupan je še poročal o seji, ki jo je sklicala goriška prefektura. Udeležili so se je zastopniki goriške in sovodenjske občine ter goriške pokrajinske uprave, vojske in avtoprevoznikov. Govorilo se je o mostu čez Vipavo pri Rupi, ki bi ga bilo potrebno pregledati glede na njegovo nosilnost, saj gredo čezenj 40-ton-ska vojaška vozila. Sklenjeno je bilo, da bo za težka vozila uveden enosmerni promet, izvedenci državnega podjetja pa bodo med tem časom ugotovili, koliko je most še uporaben.
G. Tone Bedenčič je proslavil deset let mašništva
8. julija je repentaborski župnik Tone Bedenčič obhajal desetletnico mašniškega posvečenja. Jubilej je slovesno praznoval že prejšnji mesec v svoji rojstni župniji na Kodeljevem v Ljubljani, kjer so se pri Sv. Tereziji domačim vernikom pridružili še številni verniki iz repentabor-ske župnije (150), ki so spremljali domačega župnika.
Tako so našli priložnost, da so se mu zahvalili za vse napore in trud, ki jih vlaga v verski in družbeni razvoj župnije, zlasti med mladimi in z obema zboroma. Sadovi — kakor je v nagovoru poudarila članica pevskega zbora Marinka Theuer-schuh — so že vidni in upati je, da bo naš župnik še dolga leta opravljal svoje poslanstvo med nami.
Kodeljevski župnik dr. Škrabi pa je med drugim poudaril pomen stikov in sodelovanja med vernim ljudstvom na obeh straneh meje, kar je lepo prišlo do izraza že med družabnim srečanjem, ki je sledil obredu v cerkvi in kratkemu koncertu mladinskega in ženskega zbora. Domačini so se pomešali med goste iz zamejstva in poglabljali spoznanja. Padla je tudi želja po nadaljnjih izmenjavah. Tonetu Bedenčiču pe še enkrat želimo vse dobro!
Zahvala
Cerkveni zbor iz Sv. Križa pri Trstu se lepo zahvaljuje letošnjim svetokriškim 50-letnikom za dar 50.000 lir, ki so mu jih darovali za petje pri njihovi zahvalni maši v nedeljo 19. julija.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: N. N.
27.000 lir.
Za Našo pot: N. N. 20.000 lir.
Za volilni sklad SSk: D. Z., Tržič 30.000. Za cerkev v Štandrežu: Lojzka Petejan 15.000; v spomin Franca Budala so darovali: Rudi Budal 50.000, Mira Budal 20.000, Helena Budal 20.000, Milka Budal 20.000, Leda Pavlin 20.000 ter Nanut Irena in Rado 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob bratranca Ernesta Devetak daruje družina Renato Devetak, Vrh 48 za elektrifikacijo zvonjenja vrhovske cerkve 22.000; v isti namen Remo Devetak z družino 20.000 lir.
Za ŠZ Soča: sekcija SSk iz Sovodenj namesto osmrtnice v časopisju in cvetja na grob v spomin svojega člana Ernesta Devetak 30.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: Pahor 10.000; Blažina 10.000; Petelin 10.000; Šavli 15.000; Terčon 5.000; Pertot 20.000; Milko Sedmak ;i0.000; Rossi 15.000; namesto cvetja na grob Fortunata Rosato družina Florjančič 10.000 in Ivanka Rutar
30.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: ofer v cerkvi 886.730; dr. Peter in Tatjana Suhadolc ob krstu Matjaža in Mitja 250.000; Ernesta Škerlavaj - Ključar 100.000; Silva Sosič -Zandanel 10.000; Alberto Cola 100.000; N. N. italijanskega jezika 25.000; N. N. in N. N. 20.000; Fani Škerlavaj namesto cvetja na grob Marije Danev-Sosič 10.000; Dolenc 50.000; cerkveni pevski zbor »Sv. Jernej« namesto cvetja na grob Marije Danev-Sosič 180.000; boter dr. Jože Suhadolc ob krstu Matjaža in Mitje 100.000; Anica in Justina Daneu 100.000; družina Sossi-Starc 50.000; Gina Sosič, Angelina Sosič in Angela Vremec namesto cvetja na grob Karle Sosič - Rudolf vsaka po 10.000; N. N. 25.000; dr. Marta Furlan 20.000; družina ob pogrebu pok. Diulia Bortoli 15.000; Lucija Markon in Marija Holstein Kenneth namesto cvetja na grob Marije Daneu Sosič vsaka po 10.000; Bernarda Daneu 30.000; Anica in Justina Daneu 40.000; družina Sossa ob krstu Veronike 20.000; Ivanka Danev-Lenisa 5.000; Aleksandra Hrovatin (ZDA) 5.000; Pavla Uhelj-Purič 2.000; razni 136.000 lir.
Za cerkev na Banah: Zora Husu 5.000 lir. Za popravilo cerkve na Repentabru darujejo namesto cvetja na grob Olge Guštin hči Ivanka z možem in sin Milko 100.000; ga. Julija (Col 21) 10.000; Slavka Canziani (Col 40) 10.000; sestrična Karolina Brana 10.000; družina Hrovatič (Col 40) 5.000; družina Škabar (Repen 45) 10.000; družina Forza-Kjuder (Repen 136) 10.000; družina Škabar (Repen 23) 10.000; družina Škabar (Repen 4) 10.000; družina Succi (Repen 171) 10.000; ga. Russian (Repen 98) 10.000; Mary Reatti, Repen 10.000; družina Ravbar (Repen 92) 10.000; družina Cravos, Col 10.000; družina Guštin (Col 5) 10.000; družina Milič (Col 15) namesto cvetja na grob I. Marca in Olge Guštin 10.000, družina Guštin (Col 12) v isti namen 10.000; Ivanka Škabar (Repen 44) ob 4. obletnici smrti svojega moža 20.000; Marija Russian (Repen 98) v spomin na pokojne iz družin Russian in Malečkar 90.000; družina Gre-goretti, Fernetiči 100.000; Jože Fabijan, Rojan 100.000; družina Grisonič namesto cvetja na grob Olge Guštin za repenta-borske skavte 20.000; Justina Klun 20.000; Mara Černigoj 50.000 lir.
Za lačne po svetu: Fani Malfatti 20.000 lir.
jMo Trst/I
Spored od 17. do 23. julija 1983
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Veliki bedaki«. 10.50 Sestanek z... 11.15 Nabožna glasba. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 »Počitnice... počitnice«. 12.50 Jugosl. skladatelji lahke glasbe. 14.10 Iz arhiva in tedenskih oddaj; lahka glasba; Boris Pahor: »Operacija srca«; prenosi z naših prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Beseda ni konj. 9.15 D. Jančar: »Galjot«. 10.10 Koncertni spored.
11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Naš avto. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Pesmi in njihovi protagonisti. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Na naši koži.
Torek: 8.10 Pogovori. 9.15 D. Jančar: »Galjot«. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Ob stoletnici organiziranega glasbenega šolstva na Slovenskem. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naš jezik. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.20 G. Revere: »Sam-piero«. Igra.
Sreda: 8.10 Po svetu sem in tja. 9.15 D. Jančar: »Galjot«. 10.10 Koncertni spored.
11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Pod Matajur-jan. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Zvezdniki našega časa. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika.
18.00 Kulturni odmevi Beneške Slovenije. Četrtek: 8.10 Beseda ni konj. 9.15 D. Jančar: »Galjot«. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Kulturni odmevi iz Beneške Slovenije. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naš jezik. 15.45 Literarni listi.
16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Pogovori o naših otrocih. 18.20 Črnske duhovne pesmi.
Petek: 8.10 Trim za vsakogar. 9.15 D. Jančar: »Galjot«. 10.10 Koncertni spored.
11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Na počitnice. 13.20 Slovenske ljudske in umetne pesmi. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Kulturni dogodki. 18.45 Imena naših vasi.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Imena naših vasi. 9.15 D. Jančar: »Galjot«.
10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naš jezik. 14.35 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Izbrane melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 »Počitnice... počitnice«.
OBVESTILA
Občinska uprava v Doberdobu namerava zaposliti osebo, ki bo opravljala dela v občinski knjižnici 10 ur tedensko z odškodnino 7.500 lir na uro. Kogar omenjena služba zanima, naj vloži prošnjo na kolkovanem papirju najkasneje do 31. julija 1983, naslovljeno na občinsko upravo. Pogoji: starostna meja od 18 do 35 let, razen izjem, ki jih predvideva zakon in diploma višje srednje šole. Prosilec mora v prošnji izjaviti, da nima zaposlitve in da obvlada slovenski jezik. Prošnji naj priloži tudi morebitna potrdila o službovanju in druga prednostna dokazila (npr. sodelovanje pri tečajih za knjižničarje).
Na Greti v Trstu bo za praznik Kar-melske Matere božje sv. maša v slovenskem jeziku v tamkajšnji karmeličanski cerkvi v nedeljo 17. julija ob 17. uri.
Za Slomškov dom v Bazovici: N. N.
20.000; družina Grgič ob smrti očeta Emila 50.000; Roza Lucci 35.000; birmanka Barbara Renčelj 20.000; Dean Pavlin 2.000; Gianfranco Jazbar v spomin Maura Mi-liaci 10.000; družina Ravalico, Trst 10.000; Silva Dujmovič-Geletti v spomin pok. moža Jožeta 5.000; Fabio Ferfoglia v spomin mame Pavle 50.000; ob krstu Petre Žagar 23.500; birmanka Julijana Pečar 5.000; družina Kalc v spomin Franceta in Alojzija 5.000; Darinka Leban v spomin Rudolfa Mahniča 15.000; družina Vodopivec-Janko v spomin Rudolfa Mahniča 10.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000; Jožefa Bevk, Padriče 10.000; Amalija Pečar, Gropada 10.000 lir. Za misijon p. Kosa: N. N., Opčine 25.000.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob smrti naše drage mame
Rozalije Perini vd. Ferletič
Posebna zahvala pevskemu zboru za občuteno petje med sv. mašo, družinam iz Ronk, ki so nam s toliko ljubeznijo stale blizu v teh težkih trenutkih, darovalcem cvetja in vsem, ki so se udeležili pogreba.
Ostala družina Ferletič
Ronke, 8. julija 1983
SLOVENSKI HOTEL
»B L E D«
v RIMU-ROMA Lastnik:
LEVSTIK VINKO
Hotel «BLED»
Via S. Croce in Gerusalemme 40
00185 ROMA
Tel. (06) 777102-7579941 Telex 620196
Ali ste kdaj pomislili, kaj vam lahko nudi vaša banka?
Obrtniki, za utrditev in razvoj vaše dejavnosti:
1. za nakup strojev in za plačilo raznih poslovnih stroškov, kredite E.S.A. z ugodno obrestno mero;
2. za gradnjo ali nakup delovnih prostorov ter za nabavo večjih strojev, kredite ARTIGIANCASSA;
3. za kratkoročne finančne potrebe, kredite z jamstvom konzorcija CON.GA-FI-;
4. za uporabo strojev in druge opreme po izredno ugodnih pogojih, leasing Italease.
U Banca Agricola Gorizia )	Kmečka banka Gorica
Gorica, Korzo Verdi st. 51 • Tel. 84206/07
vam ne nudi samo denarja