syv * i«inl« IV. Celovec, v soboto S. II. 1949 Posamezni izvod 35 grošev, mesečna naročnina 1 šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE IZ VSEBINE: V JUGOSLOVANSKI CONI TRSTA SO BILE VOLITVE V ODBORE SIAU LEPI USPEHI RDEČEGA KRIŽA JUGO. SLAVIJE V MINULEM LETU ODLOČILNI TRENUTKI KRIVICA V NOVO ŽIVLJENJE PRVO PISMO PROTI BELI LJUBLJANI !zzrr::;.-.. štev. 11*19 0 Truman odklanja sestanek s Stalinom Dahka! Moskva, (TASS). Dne L februarja t. I. Je poslal evropski generalni direktor ameriške agencije »Internacional News Service« Kingsbury Smith generalisimu Stalinu naslednji telegram: »Oficielni zastopnik Bele hiše Charles Ross je danes izjavil, da bi bil predsednik Truman jako vesel, če bi imel priložnost, da se z Vami sestane v Washingtonu. Ali bi bila Vaša ekselenca pri pravi'»na, da v ta namen potule v Washington? Ce ne, kje bi potem bili prinravljeni, da se sestaneta s predsednikom?« Generalisim Stalin je Kingsbury Smlth-u odgovoril sledeče: »Vaš telegram z dne 1. februarja sem snrelel. Zahvaljujem se predsedniku Trumanu za povabilo v Washlngton. Potovanje v Washington je moja dolgo gojena želja, o čemer sem svoječasno govoril že s predsednikom Rooseveltom v Jalti in s predsednikom Trumanom v Potsdamu. . Žal pa mi trenutno ni mogoče, da bi to svojo željo uresničil, kajti zdravniki odločno nasprotujejo vsakemu mojemu daljšemu potovanju. Vlada Sovjetske zveze bi potovanje predsednika v Sovjetsko zvezo pozdravila. Posvetovanje bi lahko organizirali v Moskvi ali Leningradu, v Odesi ali v Jalti, kakor bi predsednik želel. Če pa ta predlog ne bi bil spreiemljiv, bi se sestanek oo želji predsednika dal organizirati na Poljskem ali Češkoslovaškem« Berlin, (TASS). Na prvi konferenci Enotne socialistične partije Nemčije je Imel član partijskega vodstva Wa!ter Ul-bricht referat, v katerem je med drugim poudaril, da mora imeti celotna gospodarska delavnost v Nemčiji namen, da zagotovi boljše življenjske pogoje prebivalstvu, kar je mogoče doseči edinole z uvedbo demokratične ureditve in izgraditvijo vsenemškega mirodobnega gospodarstva. Toda doslej ni bilo mogoče izgraditi vsenemškega gospodarskega plana zaradi razbljaškc politike ameriških in britanskih imperialistov ter njihovih frankfurtskih privržencev kakor tudi zaradi nMhovih poskusov, da bi v interesu Wa’l Streeta in londonksega Cit^a zadušili nVrnodobno gospodarstvo Nemčiie. Taka politika za-padnh imperialistov je volivala na povečanje finančnih bremen Biconije, katere dolgovi znašajo konec 1948. leta 16,5 milijarde zaoadnih mark. Govoreč o gospodarskih uspehih delovnih ljudi sovjetske cone Nemčije, je Ul-brlcht naglasil, da je dveletni plan za drugo polletje 1948. leta ne le Izpolnjen, ampak tudi prekoračen. Prekoračitev plana hkrati s povečanjem uvoza iz demokratičnih držav, zlasti pa iz Sovjetske zveze, je omogočila zagotoviti redno preskrbo Uspeh vztrajne borbe italijanskih plinski n delavcev Rim, (TASS). Stavka delavcev l.i nameščencev privatnih italijanskih plinskih tvornic se je končala s popolno zmago delavcev. Stavkajoči so uspeli, da ostane kolektivna pogodba veljavna do 1950. leta, da bo plačani dopust podaljšan ln da dobijo delavci, ki so že dolgo časa v službi izplačane doklade. Podjetniki so morali ugoditi tudi različnim drugim zahtevam delavstva. Bill so prisiljeni, da tem zahtevam ugodijo, ker so občinski sveti največjih italijanskih mest sklenili, da bodo privatne plinske tvornice izročili občinskim obratom, da jih začasno upravljajo. Washington. — Ameriški zunanji minister Achcson je dne 2. t. m, v imenu predsednika Trumana odklon i povabilo genera-Iisima Stalina, da bi bila med obema državama pogaianja o mirovnem paktu. Na neki tiskovni konferenci je Acheson Izjavil, da ameriška vlada s Sovjetsko zvezo nikoli ne bo razpravljala o zadevah, ki zanimajo tudi druge narode. Čim bo rešeno »berlinsko vprašanje« in bodo London. — Po poročilih britanske telegrafske agencije »Reuter« se bodo pričela pogaianja o avstrijski državni pogodbi dne 9. februarja v Londonu. Prvotno so bila vabila posebnim pooblaščencem štirih velesil razposlana za 7. februar. Sovjetsko zvezo bo na konferenci zastopal sovjetski poslanik v Londonu Za-rubin, ki je trenutno v Moskvi. Kot posebni pooblaščenec Velike Britanije bo nastopil spet James Marioribanks. Ameriški zastopnik Samuel Reber, ki je trenutno na »privatnem obisku« na Dunaju, bo prispel v London v ponedeljek ali torek prihodnjega tedna. Zastopnik Francije je Philippe BertheioL Tudi Gruber notujc v London Dunaj. — Na zadnji seji ministrskega sveta je zunanji minister Gruber poročal o predstoječih pogajanjih o državni pogodbi in ob tej priložnosti naznanil, da bo prebivalstva, dodatno preskrbo za industrijske delavce in povečanje blagovnega prometa v prosti prodaii. Celotna setvena površina je dosegla 58,5 odstotkov v primeri s 1933. letom. Do 20. decembra minulega leta so zgradili 36.000 stanovanjskih hiš. Ulbricht je dejal, da določa dveletni plan za 1949. leto obsežna de'a za obnovitev vseh panog mirnodobne industrije. Na konc v referata je poudaril, da demokratična .politika, ki jo izvaia v sovjetski coni Nemčije blok demokratičnih strank, pomaga krepiti napredne sile v Zapadni Nemčiji, kar Je pomemben prispevek k borbi nemškega ljudstva za enotnost Nemčije. ukinjene transportne omejitve, tri zapadne sile ne bodo nasprotovale sestanku z zastopniki sovjetske vlade, na katerem bi razpravljali o nemškem vprašanju in drugih važnih problemih. Ameriški zunanii minister je še dodal, da ne pride v poštev, da bi se ameriški predsednik v četrtič podal na potovanje, , samo da se sestane z ministrskim predsednikom Sovjetske zveze. v spremstvu državnega poslanca Wald-brunnerja odpotoval v London, predhodno pa da bo obiskal Pariz. Koroški Slovenci zahtevamo zaslišanja svojih predstavnikov Ob začetku londonskih pogajanj o avstrijski državni pogodbi in s tem tudi^ o vprašanju Slovenske Koroške koroški Slovenci ponovno poudarjamo našo zah- Parlz, (Tanjug). Dne 28. januarla t. 1. je pričel v Parizu zasedati izvršilni odbor Svetovne sindikalne federacije. Na zasedanju so navzoči: delegat sovjetskih sindikatov Kuznecov, predstavnik Federacije delavcev Latinske Amerike Lombardo Toledano, g’avnl tajnik Italilanske konfederacije dela Di Vittorio, predsednik Centralnega odbora Zveze sindikatov Jugoslavije Djuro Salaj in predstavniki sindikatov Indije, Kube, Cey!ona, Poljske, Izraela, Romunije, Kitajske, češkoslovaške, Avstrije in Francije. Govoreč o delu zasedania je generalni sekretar Svetovne sindikalne Federacije Louis Sail-lant izjavil: »Že sedaj, teden dni po sestanku izvršilnega biroja in kliub odhodu razbijačev, lahko rečemo, da bo tahiištvo Svetovne sindikalne federacije ohranilo stike s sindikalnimi organizacijami vseh držav brez izjeme.« Izvršilni odbor je nato razpravljal v predlogu britanskih Trade-unionov, da naj Svetovna sindikalna federacija za eno leto preneha delovati. Predsednik sindikata skandinavskih držav Jensen je izjavil, da bo o tem vprašanju predložil natančno poročalo sindikatom skandinavskih držav, da bi mogli tevo: Visoki forum naj zasliši predstavnike koroških Slovencev, ki so edini v stanu, da posebnim pooblaščencem zunanjih ministrov poročajo o deianskih in resničnih razmerah na Slovenskem Koroškem. V tem smislu je Pokrajinski odbor Osvobod”-e fronte za Slovensko Koroško kot politični predstavnik koroških Slovencev pos’al dne I. febmar;a civbni uma vi, britanski element v C®'ovcu nls^o. v katerem poudarja, da hoče nosati na koherenco v Londonu delegaclfo. ki bi nnob'a-ščencem zunaniih ministrov tolmačila želje in zahteve koroških Slovencev gl'de na odnrto vnrašanie me'a. Civi’na itpra-va. britanski element, naj to že1’o nosre-duie Generalnemu sekretariatu Sveta zunanjih ministrov, hkrati pa naj nrl generalnem konzulatu Združenih kra’Jevin Velike Brltanile omogoči izstavitev potrebnih notnih dovoljenj. Koroški Slovenci oričakuiemo. da bo britanska oblast unoštevaia to našo uora-vičeno željo ln zahtevo in nam omogočl’a* da pred svetovnim forumom sami Izpovemo svoje žel le ln težnle, ki smo jih am pa je pomagal z živili in denarjem. Centralni odbor Jugoslovanskega Rdečega križa je opravil veliko nalogo v zvezi s transportom in nameščanjem begunskih grških otrok. Veliko število begunskih otrok je bilo poslanih po Rdečem križu Jugoslavije v demokratične države. Med razpravo so bile navedene naloge, ki jih mora uresničiti organizacija Rdečega križa v letošnjem letu. Ooozor-jeno je bilo, da je treba še bolj okrepiti sodelovanje z drugimi množičnimi organizacijami in organi ljudske oblasti. Organizacijska okrepitev odbora Rdečega križa na terenu in vsakdanja pomoč višjih vodstev pri njihovem delu bosta omogočila, da bo dosegel Rdeči križ Jugoslavije Še boliše uspehe pri zdravstveni in socialni zaščiti. OBJAVA Partizanski Invalidi, partizanske vdove in sirote, ki jim avstrijske oblasti odklanjajo invalidnino oziroma podporo, naj se čim prej zglasijo na sekretariatu Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške v Celovcu, Salmstrasse 6. Zveza partizanov se bo potrudila, da jim pri vladi FLRJ izposluje invalidnino oziroma podporo. Glavni odbor Ameriški impeiiiltiem in Kitajska Personalna unija, o kateri je govoril Lenin v svojem delu »Imperializem« je dobila fevdalni Kitajski tako klasične oblike, kakor jih ni dosegla niti v ZDA. Te štiri monopolistične družine so glavni »kanal«, preko katerega priha;a na Kitaisko ameriška pomoč. Iz ameriških posojil si kitajski monopolisti iz dneva v dan povečujejo svoje bogastvo. Kuomintangova Kitajska je najela leta 1946 v ZDA posojilo 400 milijonov dolarjev z motivacijo, da bo »sanirala« svojo valuto. Kako je izgledala ta »sanacija«? Štiri družine, ki zavzemajo najvišja vladna mesta na Kitajskem, so se najprej Izgovorile o »sanaciji«. Pokupile so večino obligacij državnega vojnega posojila, potem pa razširili glas. da bodo te obligacije izplačane z ameriškim posojilom. Vrednost obligacij je takoj poskočila od 100 na 6000. Štiri družine so pobrale smetano. Ko so svoi posel končali pa je eden od »štirih«, takratni podpredsednik vlade Sun Szi Ven izjavil, da s to zamenjavo ne bo nič in da bodo s posojilom okrepili kitajsko vahito. To je bilo sredstvo za drugo goljufijo. Ni se treba niti nalmanj čuditi, če znaša danes bogastvo štirih družin na Kitajskem 20 milijard dolarjev. Vga ameriška posojila niso uiti najmanj pomagala kitajskemu ljudstvu ampak so samo ogromno povečala bogastvo štirih družin. Štiri družine sodelujejo najtesneje z ameriškim imperializmom tudi v vse ‘ trgovskih transakcijah. Po voini so Američani Rjavili, da imajo v svojih skladiščih preveč bombaža in so prodali Kitajski ogromno količino 1 milijon bal. Ta trgovina je koristila monopoMstom na obeh straneh. V ZDA so cene bombažu narasle in je bila država prisiljena uvesti kontrolo nad cenami bombaža, na Kitajskem pa so dobile bombaž v roke »šti i družine«, ki so z niim monopolizirale tekstilno industrijo in uničile vse konkurente. Štiri kitajske monopolistične družine ne verjamejo preveč v trdnost Čangkajšlco-ve države. Izgleda, da v to državo najmanj verjame sam Čangkajšck, ki je nedavno poslal svoio ženo z zlatom v Ameriko. Svoj kapital nalagalo v ameriških bankah tudi vsi ostali tri'e »veliki«. Komunisti, ki vodijo kitaisko Fudstvo pri rušenju trhle kuomintangove diktature, so izjavili, da ne bodo priznali ameriških posojil ,ki jih je najel Koumintang za borbo r.roti lastnemu hudstvu in za bogatitev »štirih družin«. 1. februarja 1947 je dala Kompartija naslednjo izjavo; »D., za- ščiti domovino pred bedo in da zajamči nacionalne pravice in interese izjavlja Komunistična partija, da niti danes niti v bodočnosti ne bo priznala nobenih posojil in sporazumov sedanjega režima.« 4. novembra 1946 so podpisale ZDA s Kitajsko »Pogodbo o prijateljstvu, trgovini in plovbi.« Vsa pogodba ie zasnovana na znanem ameriškem imperialističnem principu »enakih možnosti« in »odprfh vrat«. Neki Kitajski list je ob tej priliki takole karakteriziral smisel pogodbe: »Kar se tiče posledic pogodbe, se bodo samo ZDA okoriščale s tako imenovano enakostjo in medsebomimi ugodnostmi. Mi se sedaj ne samo da ne moremo okoristiti z enakimi pravicami do prljateHskih ^dežel, ampak bomo imeli celo precejšnjo škodo«. V uvodu pogodbe govorijo tri vrstice o prijateljstvu potem pa se na 40 straneh razpravlja o trgovini in ameriških koncesijah na Kitajskem. Enake pravice izgle-dajo v pogodbi, tako da je Kitajski najstrožje zabranjeno dajati kakršnokoli pomoč za izvoz posameznih predmetov, Ker bi po besedilu pogodbe to pomenilo »novo obliko dumpinga«. Kitajski pisatelj Mao Tun je ob podnisu pogodbe izjavil: »Z nobeno pogodbo v zgodovini Kitaiske ni bila odkrito poteptana suverenost kitajskega naroda, kakor s to pogodbo«. Še ko so razpravljali o tej pogodbi v ameriškem kongresu, je o njej napisal ameriški list »Chicago Sun«: »V očeh sveta bi ta projekt pripekal Kitajsko pod vojni protektorat Amerike in bi jo sprenfenil v sestavni del obroženega bloka proti Rusiji. Poleg »Pogodbe o prijateljstvu, trgovini in plovbi« je kuomintangova Kitajka podpisala z Američani še vrsto drugih pogodb. Leta 1946. je bila podpisana pogodba po kateri imaio Američani pravico pristaiati v vseh kitajskih lukah, kjer imajo tudi pravico popraviiati svoie ladje. Po posebni pogodbi so dobili Američani pravico preletavati vse kitajsko ozemlje. S pogodbo od 19. decembra 1946 je izročila Kitajska Ameriki voino luko Cingtao Cinvandao in hkrati izdala odlok, da se tem lukam ne sme približati nobena druga ladja razen ameriških. Luka je bila spremenjena v ameriško pomorsko bazo. V sklopu načrtov za imperiaMstič.io osnovanje Kitajske je bila tudi »pomoč«, ki so jo pošiljali Američani Kitaiski po Unri. Američani so pošiljali Unrino pornič samo v kraje, ki so bili pod kuomintan-govo oblastjo, čeprav je bilo pod demokratično oblastjo, skoraj polovico kitajskega prebivalstva. , . (Dalje) ALEKSEJ TOLSTOJ) Odločilni TRENUTKI ©r* *'on»ek I* knjige ,Knih“ Brzojavka je bila odposlana še tisto noč. Nemci so odločno nadaljevali prodiranje ob glavnih železniških progah. Pred njimi se je s še večjo hitrostjo valila nazaj stara carska armada in se razkraplja-!a po vaseh. Nemški vojaki' so odpirali okna železniških voz in veselo gledali na bele kmečke hiše pod slamnatimi kučmami, raztresene po pobočjih — sredi ogoljenih vrtov — na pritlične kašče in na vrane, ki so razburjene vzletele nad lanskimi gnezdi. Tu je bilo dovolj vsega, žita, masti, krompirja in sladkorja, tu so baie tekle mlečne reke med bregovi iz pumpernickHa1) — Nemce je prevzela brezskrbnost. Čez nekaj dni so bili prevozi okupatorjev napadeni od rdečih. Toda sovjetski oddelki, ki so se imenovali ukrajinske armade, so imeli vsega samo okrog petnajst tisoč borcev. Pritisk desetkrat moč-oetšega sovražnika jih je vrgel nazaj. Kijev je bil zavzet. Prvi nemški armadni zbor je neovirano prešel čez Dnjeper ter ubral smer v rudniške in tovarniške Okoliše Donbasa. Hkrati s tem so Nemci z močmi dveh divizij začeli ofenzivo proti Narvi in Pskovu. Fronta je bila razgaljena. Kmetje niso grabili za vile in niso sedali na konje. Dne ena in dvajsetega februarja zjutraj (1918) je Lenin razglasil, da je socialistična domovina v nevarnosti, ter pozval delavce in kmete, naj jo branijo s svojim življenjem. Prav tisti dan je prišel odgovor nemške vlade. Nemci so določno odgovarjali na nedoločno formulo >ne miru ne vojne« in terjali zdaj: ta-ko!šnjo izpraznitev vse Ukrajine, Latvije, Estonije in Finske, izjavo Sovjetske vlade, da se tem ozemljem za zmerom odpove, in vrh tega še prepustitev Bakma In Batuma Turkom — rok ultimata poteče čez osem in štirideset ur. V osem in štiridesetih urah se je bilo treba odločiti: ali naj bo Rusija nemška kolonija, ali naj gre Rusija neodvisno, 6e nikoli od nikogar nrehojeno pot. Ves dan in vso noč je v Smolnem vršalo kakor v panju, ki je segla vanj medvedova šaoa. Levi komunisti, levi eserl, desni eseri in menjševiki so dirjali po tovarnah in fabrikah ter sklicevali mitinge. Viharni zahodni veter je lepil sneg na zavcšena okna stanovanj, v katerih so Prebivalci naoeto pričakovali dogodkov. Čez tedenček dni bo bobševikom odklenkalo. Toda Nemci v Petrogradu!... Naj govore kar hočeio — šucman na Nevskem prospektu; nekam poniževalno se zdi človeku! Meščansko domoljubje je pokalo po vseh šivih. Alarmne sirene so se bile na Leninov ukaz oglasile dve uri po nemškem zavzetju Pskova. Rjovele so vse petrograj-ske fabrike in tovarne. Delavcem, ki so drli vkup, so delili orožje in naboje. Smol-nl je bil določen za zbirališče. Vso noč so iz vseh okolišev prestolnice in vseh krajev na robu mesta korakale gruče oborožencev na široko dvorišče Smolnega, kjer so goreli ognji in ozarjali stroge, mrke obraze delavcev, njih ponošeno obleko, s pasom, torbo za naboje ali strojničnim traVom na hitro spremenjeno v vojaško: plašče In kuštrave kučme frontovcev; zlate črke na brez-ščitnih čepicah baltskih mornarjev, ki so se držali posebej, kakor da je ta nenavadni pogled vojske samo eden izmed mnogih poplahov ob živem vetru revolucije. Bilo je mnogo žensk — v šalih, rutah, kratkih kožuhih, nekatere s puškami na ramah. Nekje v temni množici so se po-bliskovali gumbi dijaških uniform. Od stebrenika, ki so ga obsevali ognji, so se spuščali v dir jezdeci na mršavih konjičkih. Ljudje so vlačili strojnice .butare sa-_ kelj in puške. Hripavi glasovi so klicali imena tovarn. Gruče ljudi so begale sein ter tja, se postavljale v vrste in zadevale z orožjem ob orožje. »Mirno!« so se prcnapenjali glasovi. *V vrste! Kdor je izvežban v rabi orožja — korak naprej.. « Kosmati prihajajoči konjiči so spet zdirjali mimo. Vrata pod stebernikom so loputala. Vojaki so begali iz poslopja in izgubljali med razburjeno množico ... Pozlačen stol, ki ga je nekdo prinesel, je zlezel v ogenj in vrgel iskre visoko v grak. Mokri oblaki so trgali svoje kuštra- *) Pumperoickel " nemški sladki kruh-thedeojak. ve robove ob golih krašnjah dreves ter zagrinjali trikotno slemensko steno Smolnega. Po hodnikih Smolnega so se pomikali delavci kakor strnjena stena; eni po stopnicah navzgor — drugi z orožjem in na-redbami, v naglici načečkanimi na koščke paoirja — nizdol, v mrzlo noč, na železniško postajo. V tretjem nadstropju, kjer je bil Leninov kabinet — v tej gneči so se prerivali ordonanci .kurirji, ljudski komisarji, tajniki strankinih odborov, vojaki, člani vse-> ruskega osrednjega Izvršnega odbora in petrograjskega sovjeta. Tu si videl »leve komuniste«, zmešano se stiska!oče k stenam hodnika. Tu je Ivan Gora na svoia ušesa slišal, kako je star putilovski mojster, mož z železnimi naočniki, pritisnjen ob voditelja »levih komunistov«, pravil le-temu: »Tako je, ti pitana buča, kadar se začenja ljudska vojna... To, vidiš, je tebi figo mar...« Vladimir Iljič je v svoiem kabinetu — razdražen, bister, posmehljivo jedek, odločen — vodil ves vihar: razpošiljal je na tisoče pisem in na stotine ljudi. Od telefona je tekel k vratom, klical ljudi k sebi, jih spraševal, jim ukazoval in pojasnjeval, s kratkimi vprašanji in rezkimi, golimi izrazi kakor z ostrogami spravljal ljudem, ki so v tej grozni zmešnjavi zgubljali pamet. voljo pokonci. Prav tu je delal tudi Stalin, ki si je bil Črtico »Krivica« je Ivan Cankar napisal v dveh obdelavah. Najprej za »Hrvatski dnevnik« v Sarajevu leta 1905, druga izdelava pa je izšla leta 1909. Označa jo socialna in politična ost, končuje se optimistično in pome-nia z ostalimi deli pričetek tretje dobe Cankarjevega ustvarjanja — umetniški višek njegovega literarnega dela. * Kako je pač moji ulici v teh zimskih dneh? Kakor j! je bilo zmerom — temna je in pusta, vsa prazna, ker_se njeni domovale! zavijaio v plahte, skriva'o v svoje brloge, če imajo brlog in plahto. Kdor se prikaže na ulici, gleda iznad visoko privihanega ovratnika plah in zlovoljen, premražen in sestradan; sneg mu škriplje pod koraki, hiti suh in upognjen, ne pozdravi nikogar; hiti pač po žalostnem opravku, trkat na duri, pred katerimi bo dalje stal, preden bo potrkal, nego je bila dolga vsa žalostna pot... Taka je moja ulica v teh zimskih dneh. Vrnič selo je bilo osvobojeno. A Nemci so pri umiku požgali šolo in tri druge hiše. In prav velik most za vasjo so pognali v zrak. Pa so bili vaščani vendar veseli. Peli so in plesali kolo. Objemali so in po-ljubovali so Titove borce. Na pogorišču je starka pobirala žeblje in razno drugo železje. Bila je zamišljena... Mož ji je padel v prvi svetovni vojni na Ceru. Imela je tri sinove. Vsi so stopili v Narodno osvobodilno vojsko. Dva sta padla, najmlaiši, Marko pa je izgubil v borbi roko. Prišel je skupno z osvoboditelji v domačo vas in ostal pri materi. Ko je zagledal požgan dom je objel mater in ji dejal: »Zgradili si bomo novega.« Starka je pobirala železje in mrmrala predse: »Prokleti fašisti so nam ga požgali, mi bomo pa zgradili novega.« Vaščani pa so se veselili velike zmage, rajali so in plesali kolo. Takrat se jim je približal Marko in dvignil roko. Vsi so utihnili. Do Titovih borcev so čutili veliko spoštovanje, zavedali so se njihovih žrtev. Marko pa je spregovoril: »Tovariši, naša vas je požgana, most je porušen. Nihče nam tega ne bo popravil, popraviti moramo sami. Težko bo sicer. Možje in fantje so šli v vojsko. Ni trgovin. kjer bi kupili material za popravljanje s tem, da je odstranil papirje in knjige, spraznil mesto za mizo. S fronte so prihajala taka poročila, da je bilo človeka groza in sram. Stara armada je dokončno odpovedala pokorščino. Mornarski oddelek, na katerega so se posebno zanašali, je bi! nepričakovano, ne da bi vobče prišel z nastrotnikoin v dotik, zapustil Narvo ip se odpeljal do Gatčine... V minutah oddiha je Vladimir Iljič, s komolci naslonjen na kupe spisov, ki so ookrivali mizo, strme gledal Stalinu v oči: »Ali nam bo uspelo? Nemški dragonci utegnejo-biti že zjutraj pred Narvskimi vrati.« Stalin je odgovarjal z Istim enakomernim, usmerjenim, mirnim glasom, s katerim je vodil vse razgovore: »Mislim — da nam bo uspelo... Pušk In strojnic je bilo razdeljenih...« (Prebral je poročilo). »Nemško poveljstvo je že poučeno o raznoloženjtt delavcev. Vohunov ima dovolj... Z neznatnimi močmi težko, da bi le Nemci odločili kar ta mah siliti v Petrograd ...« V sosedni prazni sobi, kjer je bi! na edini mizi razgrnjen devetvrstni zemFcvid. je dela! štab. Lenin je bil poklical vo'aške strokovnjake iz Mogilieva, kjer so likvidirali štab bivše razpostave. Lenin jim je rekel: »Cet nimamo — petrograiskl delavci morajo stopiti na mesto oborožene sile.« Generali so predložili načrt: neute-goma poslati v pravcu proti Narvi in Pskovu poizvedovalne skupine po trideset A - N • K • A * R Le včasih je malo izpremembe in malo glasnega življenja, takrat namreč, kadar se gospodar naveliča brezposelnega je-tičnjaka ter ga z ženo, otroki in vso drugo brkljarijo požene iz brloga. To se godi teden za tednom, včasih tudi po večkrat na teden, in čudno se mi zdi, da se ljudje še niso privadili; še zmerom se zbirajo v gruče, še zmerom jokaio, kriče in psujejo. Morda so se le privadili joku, kričaniu in psovaniu, da si tako olajšajo in razvedre pusto tišino teh zimskih dni,.. Videl sem nekoč tako gručo. Droben suh sneg je naletava', tik pred božičem je bilo. In vse se je vršilo kakor po navadi, samo gruča se mi je zdela gostejša in glasnejša. Iz brloga so pognali Krepelko. krojača. Vsa brkljarija je bila že pred hišo razmetana po snegu; ni je bilo veliko, pet grošev ni bila vredna; ampak otroški voziček je bi! vmes kajti otroškega vozička nisem pogrešil ob takih prilikah nikoli. Žena je stala na pragu, objokana, plaha, osramočena; poleg žene dvoje drobnih pa tudi denarja ni, ker so nas Nemci čisto izropali. Pa vendar mislim, da bomo s skupnim delom, če bo vsakdo storil vse, kar more, lahko izvršili našo nalogo. Popravili bomo našo vas, če boste vsi prijeli za delo.« »Bomo, bomo! Izbrisati hočemo sledove vojne. Živeli naši borci! Živel maršal Tito! je donelo iz množice. Le za oknom velike hiše se je zlobno smejal Peter Švare, ki je bil nekoč župan in je imel sina v Nedičevi vojski. »Mi smo imeli tpaterial in denar, pa smo tri leta delali most in dve leti šolo. Pa da bi oni sami to popravili, ko nimajo nič? Ha — ha...« V vasi se je začelo obnavljati. Stari Ar-sen je popravil svojo žago. Sivolasi Jo-vo, ki so mu pravili »Deda«, je pripravil apnenice in pričel žgati apno. Mladinska delovna četa je pripravljala v gozdu les, Mara Milutinovičeva ga je pa s svojima osloma vozila na žago. Djoka je klesal kamenje za zidanje. Iz ruševin stare šole so se pričeli dvigati zidovi nove. Stari Djordje iz sosedne vasi, ki je tesar, je vodil popravilo mostu. Tudi jame za električne drogove so že kopali. Hoteli so imeti tudi elektriko. Delali so prav vsi, starci in žene, mladinke in pionirji. Le Peter Švare ni hotel delati. Hodil je po vasi in zabavljali do štirideset borcev, ta čas pa sestavljati in jim z vso naglico odpravljati na pomoč bojne oddelke po petdeset do sto borcev. Lenin in Stalin sta odobrila načrt. Takoj, v tej isti sobi, z edino mizo in okroglim stolčkom, je jel štab sestavljati skupine in oddelke ter jih odpošiljati na fronto. Vso noč so odhajali vlaki proti Pskovu in Narvi. Mnogi izmed delavcev so prvikrat držali puško v rokah. Ti oddelki Rdeče armade so bili neznatni po številu in bojni vrednosti. Toda ljudje so stiskali zobe, vsak živec je bil napet, sleherna mišica skrčena. Vlaki so dirjali po nočnih snežnih ravninah. Pitrski delavci so se zavedali, da stopajo v boj z močnim sovražnikom in da nosi ta sovražnik ime — svetovnega imperializma. Ta zavest se je izkazovala kot orožje, groznejše od nemških strojnic in topov... dekletec, od mraza trepetajočih: vse, kakor Je bilo zmerom in kakor je bilo v redu. V veži pa je stal gospodar, rdeč, debel, smehliajoč in si Je z pazljivim očesom ogledoval to zanimivo komedijo, ki jo je bil sam ustvaril. »Samo še do novega leta, gospod! Do novega leta še!« je prosila žensva... Vse kakor po navadi! Da je bilo o Vseh svetih, bi bila prosila: »Samo še do adventa, gospod! Samo še do adventa!« »Plačajte!« je rekel gospod in se smehljal. »Človek bodite, gospod, bodite človek! Kam bi zdaj? Sneg je in mraz in božič le blizu!« »Plačajte!« »Pokleknite, otroci!« Gospod je namršil obrvi. »Kaj bi s to komedijo?« In se je okrenil, kakor je bil širok..« Pred hišo je kričal zbor svojo pesem, ki sem jo tolikokrat poslušal in ki se nikoli ni izpremenila. »Sramota!« »Zverinstvo!« »Hudodelstvo!« »V mrazu!... V snegu!... Za božiči« »Zver!« »Nečlovek!« »Pobijte ga... udarite!« Ob tej poslednji noti se je gospodar vselej okrenil in hišnik je zaloputnil težka vrata. Tedaj je bilo komedije konec; pesem je polagoma umolknila ... tišina, sneg in mraz: ulica je spet zadremala v svojo žalost kakor lačen otrok, ki je bil v poluspanju naglas zajokal... Samo nekaj ni bilo v redu Krepelke samega namreč nisem videl.. Ponavadi je stal Krepelka ali Brežina ali Petersilka v veži pred gospodarjem, metal kučmo ob tla, bil se s pestmi po votlih prsih, kričal in prosi! in psoval, okrenil se navsezadnje do ljudi na cesti ter jim napravil dolgo, zmedeno in pretresljivo pridigo; včasih se je tudi zgodilo, da se je, šibek in bolan, kakor je bil, zaletel v gosnodar« ja ter ga obdeloval s pestmi, dokler ga niso šiloma odgnali... »Kakšna svoboda je to, če ne moreš kupiti tobaka ne sladkorja, niti soli. Kaj>so nam potem prinesli s svojo svobodo?« Ljudje so se z gnusom obračali cd nle-ga. Vendar pa mu je Marko večkrat čisto po tovariško razložil, kaj je svoboda in da se je sedaj potrebno boriti, da bo tudi sladkorja, soli In tobaka dovolj, vendar si je treba vse to dobiti z delom. Treba je obnoviti promet, treba bo izmenjati svoje pridelke za material, ki tu primanjkuje. Delati mora, kdor hoče kaj imeti. Markove besede pa niso rodile uspeha. Švare je videl svobodo le v sladkorju, tobaku in soli... * Delo se je na udarniški način nadaljevalo. Zidovi nove šole so se dvignili v višino, že se je pokrivala streha z opeko, ki so Jo iz ilovice same napravile stara Kata Perič in njene tri hčerke. Tudi ogrodje za most je bi'o gotovo. Pričeli so tudi že obnavljati požgane domačije. Električni drogovi so bili postavljeni! Mladinka Jela je pisala s pedagoškega tečaja, da bo kmalu uspešno dovršila te-čaj. Tudi Švare je dobil sporočilo, da nm je nekje v Sremu padel sin. ko so Nemci pognali njihovo edinico v napad proti prodirajoči Narodnoosvobodilni vojski. Ves teden ga takrat ni bilo na izpregled... >» Po sinovi smrti se je Švare izpremenit. Če mu je Marko, ki je bil izvoljen za predsednika Narodno osvobodilnega od-(Nadalje vanje na 4. strani J KRIVICA V NOVO ŽIVLJENJE Črni vrh, dne 27. junija 1943. PRVO PISMO Ko je komisar zapisoval nepismene vojake za analfabetski tečaj, se je Džemail prvi priglasil. Ni znal pisati, kakor mnogi njegovi roiaki. Vsak večer je hodil Džemail v tečaj, trudi! sc je, toda spočetka je bila trda. Žc je mislil popustiti. Pa sc je obrnil do tovariša Milana, ki je vodil tečaj. —Rad bi se učil, ne gre. — Se moraš pač navaditi. In bo Šlo, — je rekel Milan. — Misliš? — Če ti rečem! Samo uči se pa boš videl! — Ampak jaz se nekako počasi učim. Šele pet črk poznam, a moj rojak Izet jih zna žc dvanajst, — je obupaval Džemail. — Poidi, pojdi, eden zna bolje, drugi slabše: Nikar ne pazi vedno na Deta. Ti sc uči sam. za druge se ne brigaj — ga je poučil Milan. — Saj se učim, ampak ... — Potrpi! Le zlagoma!... Pa boš napisal pismo svojim domačim. To bo mati vesela! Kaj praviš. — a? — Res, vesela bo — je zašepetal Džemail in obmolknil. Poslej ni več obupaval. Upanje, da bo nekoč napisal pismo materi in mlajšemu bratu — samo njih dvoje je imel — ga je hrabrilo in mu vlivalo novih moči. Dnevi so minevali... Sneg je kopnel, izginjal je počasi, komaj opazno. Zemlja se je kadila iz globokega spanja, bila je dremava, vlažna in mehka. Džemail je začutil bližnjo pomlad. To ie zbudilo v njem prečudne občutke, bilo mu je, da bi objel ves svet. Učil se je, se znojil, in črke so mu počasi šle izpod rok. Sinoči je naposled dokončal tečaj. Ko je legel v posteljo, je sklenil, da kar jutri napiše pismo materi. Soboto popoldne. Vojašnica je oživela kakor mravljišče. Vo'aki si urejalo reči, konaio se, čistijo obleko, prišivaio gumbe, pripravljajo se za jutrišnji pregled. Džemail je bil ta dan nenavadno vesel. Vse mu je šlo po sreči. Davi je pri vajah napravil vse. kakor je treba in prav. Komandir me je pred vsemi pohvalil —-je mislil sam pri sebi in velike črne oči so mu zadovoljno sijale. Po kopanju se je Džemail brž oblekel, pritegnil pas in si posadil titovko na glavo. Iz svojega vojaškega kovčega je skrbno vzel svinčnik in pisemski ovbj. Papirja pa ni imel. Zato je stopil k Milanu. — Milan, potreboval bi košček papirja za pisanje, čeprav le en sam list. Milan je slutil, zakaj potrebuje Džemail papir. Prav gotovo bo napisal pismo, ie pomislil, in ko mu je dal papir, da je vprašal: Povej, Džemail, zakaj ga pa potrebuješ? — Kar tako... Rad bi nekaj napisal. — Kaj boš pa pisal? .—Eh, kaj me vprašuješ! Paoir potrebujem in kaj bi rad še več vedel! — je skoraj jezno odgovoril Džemail. — Ti mi nekaj prikrivaš. Gotovo boš napisal pismo, kaj ne da, kar povej! — jc dalje silil vanj Milan. — Ampak ti si mi prava nadloga! Venomer tisto: »Kaj ti bo, kaj in komu boš pisal.,.« Res je, tovariš, napisal bom nismo materi, zato potrebujem papir — je odločno rekel Džemail in že pohitel po hodniku. V sobi ni bilo nikogar. Kakor nalašč, je rekel Džemail pri sebi. Sedel je na svoj vojaški kovčeg, se oprl na komolca, se zagledal nekam v kot in se globoko zamislil. — Dobro. Vse je nared, papir in svinčnik in kuverta. Le kako bi pričel? — je šepetal z namrgodenimi usti. Nekoliko minut je takole premišljeval. Iznenada se je zganil, zastavil svinčnik, nabral čelo in dvignil obrvi. Z negotovo roko je narisal prvo črko. Postal je, zadovoljno pogledal. Potem je napisal »e drugo in tretjo črko in vse je teklo lepo dalje. »Draga moja mati in brat Redžo«, — Je vrstil črko za črko in s široko odprtimi očmi gledal prvo napisano vrsto. — Bogme, to je dobro, — je mrmral in ponosno občudoval svoje pisanje. —-Kaj pa zdaj? — se je zamislil in prislonil £ca$a mati in kat iled^a ! svinčnik ob čelo. — Mar naj jim pišem, kako se učim?.,. Ali, kako me je davi komandir pohvalil?... Ne, to pride pozneje na vrsto... Pomolčal je, se zagledal v stran. — Ali naj pišem, da sem zdrav? Da to bo najbolje. In se je spet sklonil nad papir. S trdo roko jc čvrsto držal svinčnik in na papirju so se vrstile črke, skrivljene, neenake. »In vam sporočam, da sem živ in zdrav kakor tudi vatna želim zdravja.« To je napisal in spet postal. Dobro je. Ampak treba je tudi sporočiti, kako se je naučil pisati. Saj mati in brat ne vesta, da jima to pismo piše vprav on sam, njun Džemail. Da, to je treba najprej zapisati. »Nemara mi ne bosta verjela, da vama tole pismo pišem sam, z lastno roko. Nisem več nepismen. Tovariši so me naučili pisati in brati in zdaj vama bem pogostokrat pisal...« Tako je vrstil črko, besedo za besedo. Dalie je šlo kar gladko. Pisal je, kako je hodil v tečaj, kako se je učil in kako se še venomer uči. Ni pozabil zapisati, da ga je komandir davi pohvalil, in je navedel še mnogo drobiža iz svojpga vojaškega življenja, — vse, kar bo zanimalo mater in brata. Prosil je mater, naj mu sporoči, kako je doma. »Pozdravita vse sosede in povejta iim, da šeni zdrav iti vaju srčno pozdravljam — vajin Džemail.« Tako je končal pismo. Podpis »Džemail« je napisal z največjimi črkami. Na ovoj je napisal naslov, kakor da mu jc kdo snel težko breme. TodIo mu je bilo. Pri pisanju kar ni čutil, kako ga jc vse to ogrelo. — Uh, ali sem se oznojil! — si je obrisal čelo. Ko je soustil pismo v poštni nabiralnik, jc ves zaživel v soominih na domačo vas. Videl je pismonošo ,kako stopa v vas,, in mater, ki sprejema pismo, in brata, ki kliče sosede k skupnemu branju. — Gotovo bodo kuhali kavo. In mati in brat bosta razodela: »Džemail nama ie pisal, lastnoročno, naučil se je pisati in brati.« In kdo bo srečnejši kakor mati in brat/ — je pomislil Džemail. To noč je zaspal nasmejan, po srečno opravljenem delu. Proti beli Ljubljani »Hej tovariši, ali vidite Ljubljanski grad!« je udarilo iz suhega grla. “Kje ste sedaj švabobranci, ki nam branite vhod v našo belo Ljubljano, kje!« Izzivajoči glasovi naših borcev so odmevali v gozdovih nazaj proti Turjaku. Upognjena pleča so se jim zravnata in trudne oči so žarele. »Liubljana1« Bili so trudni, prašni in žejni, t6da ta hip so na vse to pozabili. Borci, ki so se dolge mesece borili v Kočevskih gozdovih, in oni, ki so v borbi prihajali k nam preko dalmatinskega kamenja od onstran Velebita, so začutili v svojem srcu tisto neugnano veselje, po katerem so sanjali vsa ta dolga leta. Z Golovca je zapihala hladna sapa. Visoko v zelenih krošnjah ie nemirno za-šuštelo. in zdelo se jc, da drevje pozdravlja naše borce. Nekje za hribi je zamolklo zabobnelo. Po grebenu se je vznenjal brigadni obveščevalec proti položajem. Govoril je kratko s komandantom, pozdravil in zopet v diru izginil za ovinkom. S čela je prišlo povelje: Tišina! Brez glasu so se borci pomikali po cesti. Slišal si le še zamolklo udarjanje okovanih vojaških čevljev. Kmalu smo zapustili belo, zaprašeno cesto in krenli na desno v gozd. Pod nami je leža’a Pijava gorica. Nisi slišal ne pasjega laiania. niti otroškega smeha. S prostim očesom pa si lahko ooazil zelene postave Nemcev, ki so se plazili med nemimi hišami. »Na položaje!« Polegli smo za drevie. V dolini je zagrmelo. Močno je udarilo med nas. Sovražna artilerija. Opazili so nas. Zopet ie udarilo, zopet... in utihndo. Samo nekaj trenutkov je vladala tišina in začelo se je pokanje, šuštelo je na vse strani, ko da bi se krogle razletavale ob vejah. »Napadajo!« Naši mitraljezi so zareglja-li v odgovor, puške so počile. Zgrabili smo se. »Tovariši, po njih! Na juriš!« je na desni zagrmel »onerativni«. »Na juriš! Bijte po niih!« je zadonelo iz mladih grl. In pognali smo se kvišku. Med drevjem smo si krčili pot za belimi. Samo še tu in tam sprožijo kak strel. Umikajo se. »Hura!« In že smo v vasi. Nismo se ustavili, gnali smo jih naprej proti Gumnišču. Medtem se je stemnilo. V trdi noči smo zasedli položaje na grebenu, levo in desno od vasice. Proti jutru je javil obveščevalec: »Sovražnik sc je umaknil iz Škofljice in je zasedel drugi greben nad vas:o. »Mahnili smo jo naprej, zasedli Škofljico in položaje na prvem grebenu. S prvo jutranjo zarjo je počilo. Borba je bila kratka. Vrgli smo jih nazaj na Orlov vrh, zasedli Lisičji vrh in položje na pobočju. Tovariš Janez, komandant Levstikove brigade se je za kratek hip ustavil in se zazrl v grad Lisičje. Rdeča jutrama zarja je ležala nad njim. “Da, grad Lisičje,« in s prstom je pokazal proti globeli, v kateri so počivala truola partizanov, ki so jih pred leti poklali beli in zmetali v globino. Toda kmalu mu je pogled ušel proti Orlam *« naprej proti Ljubljani. »Sedaj je prišel tisti čas, ko boste plačevali zadnje račune,« je siknil med zobmi. Naslednjega dne zjutraj je prišlo povelje: »Vrzite sovražnika iz vasi Orle in zasedite tam položaje«. Zgodaj se je zače’o. In zopet je švigalo in grmelo, toda^ v dopoldanskih urah smo se začeli spuščati v dolino. V strelcih smo prodirali. ObstaM smo na zadnjem pobočju, kjer ni bilo več drevja. Po goli čistini smo prodirali navkreber. Sredi čistine so nas opazili in tedaj je zaregljalo. V hipu smo polegli. Toda samo za hip. Kratek pogled na levo in desno, če je zveza v redu in že je zadonelo: »Na juriš, na juriš!« Po strmini smo se zapodili proti sovražnim bunkerjem. »Takoj smo bili na vrhu! Na juriš! Tovariši .naprej! je grmel komandant Fran-cč na čelu svojega bataljona. Bili smo na vrhu. Grmeli so minometi, mitraljezi in puške. »Bum — tresk!« Bil je pravi pekel. Pred nami so čepeli bunkerji in bruhali ogenj iz min. Samo še dvajset korakov — in v mrtvem prostoru bomo. Samo še dvajset korakov — in za vedno bo ugasnil ogenj v njihovih linah. Toda nenadoma trešči za nami, zemlia pod nogami je zatrepetala. »Tanki!« je zakričal nekdo. Nemogoče bo izvesti povelje. Nazaj! Umaknili smo se na stare položaje. Komandanta Levstikove in Ljubl anske brigade sta se zamišljeno sklanjala nad zemljevidom. »Povelje je povelje. Izvršili ga bomo. Še enkrat napademo. “Ob dveh popoldne smo bili pripravljeni. In zopet je komandant bataljona Franc6 drvel na čelu svojega bataljona. »Naprej, na juriš!« Vrgli smo se za njim. Žvižgalo je in grmelo. Tedaj pa je tovariš Francč zakrilil z rokami, opotekel se je in se zgrudil. »Naprej! Tovariši, maščmmo Franck-ta!« je kriknil njegov namestnik. Dosegli smo cesto pod vrhom hriba. Na desni pred mano je šel mitraljezec. V hipu. ko je skočil za rob ceste, ga je zadelo. In ko sem ga dohitel, sem lahko samo še pokleknil k njemu In mu roko položil na prsi — ne vem zakaj. Hotel sem mu zaustaviti živi curek krvi, ki mu ie vrel iz rane. Toda nenadoma se je dvignil, se naslonil na komolec in pogledal preko roba ceste proti dolini: »Tam — tam je Ljubba-na, Ljub — ljana. In jaz ne botn, prišel tja.« Dvignil je roko in zamahnil proti Ljubljani, toda roka mu je padla na rob ceste in glava mu je omahnila na ramena. Pogladil sem ga po očeh, ki so se zaorle. Padel je junak, ne da bi videl Liubljano, za katero smo vsi jurišali čez čistine do sovražnih bunkerjev in skozi točo krogel. Planil sem za jurišači. »Na juriš! Za našo Ljubljano — na ju — riš!« Drveli smo preko trupel Nemcev in izdaialcev, ki so se v svojem obupu bili do zadnjega. Zadnjbpoložaji nad Ljubljano so bili zavzeti, povelje je bilo izvedeno, sovraži nik je bil razbit. Dosegli smo vas Orle. In ko smo počivali na Orlah in gledali v modrikasto meglo, ki se je dvigala nad Ljubljano, smo vedeli, da bo naslednil dan tisti veliki dan, ko bomo vkorakali v Ljubljano. Franc Pocajt voj. dopisnik VII. korpusa. V NOVO ŽIVLJENJE (Nadaljevanje s 3. strani.) bora kaj govoril, ga je vedno poslušal iji mu ni ugovarjal. Tudi zabavljal ni več. Sčasoma je pričel hoditi tudi na vaške sestanke. Še prostovoljne prispevke za Narodno vojsko je dal večkrat. Nekoč je na vaškem sestanku izpovedal, da je spoznal svojo krivdo in da hoče popraviti, kar je zagrešil. Markove prepričljive besede in pa sinova smrt sta mu dala mnogo misliti. Sin rnu je padel za Hitlerja, za ubijalca Srbov, za morilca Jugoslovanov in sploh vseh slovanskih narodov. Videl je, da je res treba delati, skuono delati. * Most je bil dogotovljen. Tudi clcktriVa je bila že napeljana v vas. Ustanovljena je bila zadružna trgovina.^ kjer si lahko kupil moko, sol, tobak in še mnogo drugih reči. V stari občinski hiši ie bila čitalnica, v kateri je mladina nrirejala mitinge in kulturne prireditve. Ob veliki cesti, prav pri mostu, pa je rasla iz kamenja in lesa nova stavba — »Dom kulture«, Ob večerih pa so na vasi odmevalo pesmi. S poudarkom je pela mladina: ... Republiku mi hočemo, jer se zanio borimo... Tudi šola je bila dogotnv’jena. Ni bila sicer tako lepa, kakor prejšnja, a vaščani so bili nanjo bolj ponosni, kakor na staro, z ljubeznijo so jo ogledovali — bila je nlod njihovega dela. Ko so pionirji odhajali iz šole, so najraje zapeli tisto lepo pesem o dragemu maršalu Titu: ... Druže Tito, liubičice bela, Tebe voli omladina cela... nngftraraiim_______________________ „ se spominjamo) °o-------------------“ 2. 2. 1804, prva srbska vstaja proti Turkom, 2. 2. 1943, Rdeča armada uničila VI, nemško armijo von Paulusa pred Stalingradom, 3. 2. 1758, rojen Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik, 5,- 6.2. 44, partizanska akcija na idrijski rudnik, minerska skupina je v globini 386 metrov minirba črpalke in električno napeliavo. Ob času napada je bilo v Idriji 2000 Nemcev, 8. 2. 1849, umrl France Prešeren, nap večji slovenski pesnik, njegove poezije so slovenski narod vkOučile v krog kulturnih narodov. Njegov prograrn in njegove misli so v na;večji meri uresničili jugoslovanski partizani v narodnoosvobodilni borbi, 8. 2. 1942, padel Milan Zidanšek, 9. 2. 1943, napad slovenskih brigad na domobransko postojanko Dr*-ganlčt na Hrvaškem, Knjiga mora med ljudstvo Bilo bi žalostno, ako je res, da čitanje in poseganje po slovenski knjigi med širokimi plastmi našega naroda pojenjuje. Ena izmed gotovo najboli važnih nalog prosvetnih društev je, da posredujejo slovensko knjigo v čim številnejši krog narodne družine. Število bralcev in pre-Sitanih knjig mora iz dneva v dan rasti. Prav zaradi tega je potrebno, da se knjiž-ličarji prosvetnih društev svoje velevaž-ne kulturne naloge zavedaio. Vsi vemo, da ic slovenska knjiva v svobodni domovini v stanem številčnem in vsebmskem dviganju. To nam nalaga nalogo, da pride slovenska knjiga v čim več:em številu v vsako hišo in vsako gorsko kočo. Le tako bo mogoče, da naš narod ne bo zaostal v dobi prebujenja množic in bo vzporedno korakal z razvojem naroda v svobodni domovini. Knjiga je tista dovodnica, po kateri dotaka narodu največ duševne hrane. Kniiga nudi trdno, trajno duševno hrano. Ta hrana ni ome;ena na bežne vtise. ki jih dobivamo preko filma in radij- Hod^e Bralcem Vestnika poročamo, da Imamo v Hodišah, pod spretnim vodstvom tovarišice Ančke šušu, šivHiski tečah Zelo živahno je življenje v tečaju in dobro napredujemo. Popravljamo stare obleke in perilo ter krotimo nove obleke. Dvanaist deklet nas je in z zanimanjem sledimo pouku v šiviljski stroki in poslušamo tudi druga predavanja ter tako izpopolnjujemo svojo Izobrazbo. Postati hočemo dobre in sposobne gospodinje in slovenske matere. Zelo pomemben dogodek za vse tečainice je bil, ko nas je pred kratkim obiskala jugoslovanska delegacija. Delegacija se je zanimala za delo v tečaju in za naše razmere. Za zaključek tečaia se tudi že pripravljamo. Pripraviti hbčemo pester spored in sicer igro, pevske točke, razstavo ročnih del in še kaj drugega. Že danes vabimo vse znance in prijatelje na prireditev in zagotavljamo, da bo prav zanimivo in prijetno popoldne. OBIAVA živinozdravnik dr. Kristo P u s c h n 1 g, nekdanji asistent kirurgične klinike na Dunaju, je otvoril svojo prakso v L e š a h Štev. 4 (pri Št. Jakobu v Rožu). — Tel. štev. 14. Kmečka zveza za Slovensko Koroško bo imela naslednia zborovanja: 6. februarja 1949 ob 10. uri dopoldne kmečko zborovanje v Škofičah v Narodnem domu. 6. februarja 1949 ob 10. uri dopoldne kmečko zborovanje v Bilčovsu pri Miklavžu. 11. februarja 1949 ob 9. uri dopoldne bo v prostorih okrainega odbora Osvobo-d:!ne fronte v Velikovcu okraini ob*ni zbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško za okra! Velikovec. skih oddaj. Knjiga gre lahko od rok do rok. Z knjigo si zlasti na deželi vsa družina lahko krajša dolge zimske večere. Njeno vsebino si lahko vsak bralec vedno znova ponovi, h knjigi se lahko vrača še čez leta, ob nji dorašča zaveden m a-di rod, ob sodobni napredni knjigi raste duševno prenovljen v novega človeka. Naeitanemu človeku beremo inteligenco iz obraza in zato pravimo, da je izobražon. Tako je knjiga ogromen izobraževalen Radine V četrtek, dne 27. je bil pogreb 82 let starega Salanovega očeta. Dolga proce-siia pogrebcev je živo pričala, da je bil rajni splošno priljubljen. Bil je skoz in skoz stara slovenska korenina. Vedno in povsod se je z #vso odločnostjo postavil na stran svojega zatiranega naroda, kar mu je prineslo mnogo grenkih dni. Kot narodnjak je bil trn v peti našim narodnim nasprotnikom, ki mu niso prizanesli niti kot 78 let. starčku, ter so ga v času nacizma skupno z sinom in njegovo družino vlačili po hitlerjanskih ječah. Nal-večja bolest za njega je bila, ko je živel celo življenje, življenje po?teniaka, da so ga na večer življenia v1ač:H po ječah kot razbojnika. Vse to je očividno vplivalo na starega moža in njpgove telesne moči so jele vidno pešati. S tem je tudi on kot star narodnjak doprinesel svoj del za zmago nad fašizmom. Kot zvest sin svojega naroda, je bil tudi zvest član svoje vere, kar so tudi naš gospod žuonik ob odprtem grobu poudarili. Ni bilo nedelje, ne praznika, da bi rahlega Salanovega očeta ne bilo v cerkvi. Bil je marliiv in priden, ter vzgojil na malem posestvu kono zdravih otrok in poleg tega podpiral še reveže in siromake. Bil je ud Mohorjeve družbe, ter naročnik vseh naših listov. Sosedi in znanci ga bomo kot takega ohranili v trajnem spominu, otrokom pa izrekamo tem potom naše srčno sožalje. V nedeljo, dne 30. januarja so uprizoril naši igralci igro »Henrik gobavi v'tez«. Vsi igralci so svoje vloge izvrstno odigrali, četudi so nekateri nastopili šele prvič na odru in s tem izkazali resnico izreka: Slovenec je brihtne glave in čvrste postave, kar bo prišlo še bolj do vehave, ko bo na svoji zemlji svoj gospod. Udeležba je bila dobra in se je ljudem igra tako do-padla, da jo bomo morali v nedeljo, dne 6. februarja popoldne v istem lokalu «e enkrat ponoviti. Priiatelii poštene zabave od blizu in daleč, ki zadn'ič niste videli igre, prihitite in si jo oglejte, ne bo vam žal. Železna Kapla V starosti 75 let je umrl Valentin Ma-loveršnik, pd. Žležič, in dne 25. januarja smo izročili njegove telesne ostanke materi zemlji na pokopališču pri Devici .Mariji v Trnju. Dolg je bil pogrebni sprevod. dokaz kako je bil raini Valentin pripomoček, najboljše sredstvo za kulturni dvig naroda. Dolžnost knjižničarja v prosvetnem društvu torej je, da se svoji lepi in hvaležni nalogi popolnoma posveti. Sam mora veliko čitati, poznati slovensko literaturo, poznati mora tudi dela drugih narodov, predvsem slovanskih. Knjižnica mora biti v vzornem redu, pri vračanht knjig mora. vladati disciplina, predvsem pa, knjiga mora med ljudstvo! priljubljen in spoštovan. Njegovo življenie je bilo vzorno in vzgledno. Posebno znana je bila njegova gostoljubnost in radodarnost. Kdorkoli se je pri niem oglasil, ni šel lačen ali žejen od hiše. Bil je vsem najboljši sosed. Zaradi svoje narodne zvestobe je moral v času liitlerjevega fašizma mnogo prestati. V času oboroženega upora proti nacističnemu nasilju je bila nitgova hiša pravo partizansko pribežališče. Čeprav ni bil več trdnega zdravja, je še do zadnjega časa sam opravfkil svoje gospodarske zadeve. M<šan5 pevski zbor mu je zapel v slovo žalostinke, g. dekan pa izpregovoril nekaj poslovilnih besed. Bodi mu slovenska zemlja lahka! Sv. Lucija na Gori Tudi od nas se hočemo enkrat oglasiti v našem listu in poročati kaKo se irnaino. Po zon- nimamo ravno veliko za opraviti, samo snega manjka. da bi mogli vozit5 hlode in drva iz gozdov. Ker i*m>mo tako lep čas, smo se začeli ženiti Kosarjev Joži si je tam doli v hodiški fari v Ple-šerki pri Rajhu izbral nevesto in 30. januarja je šentiljski župnik m odi nar poročil. Nato je bila pri Košarju vesela svatba. Mnogo sreče! Zveza slovenskih Izseljencev v Ce'avcu Vsem slovenskim izseljencem in drugim žrtvam nacističnega nasilja ponovno sporočamo, da imajo pravico do takozva-ne »Izkaznice žrtev« — (Opferausweis) na podlagi Zakona o žrtvah iz leta 1947. Zahteve po izstavitvi nai izseljenci stavijo preko Zveze. V Zvezini pisarni, Celovec, Salmstrasse 6 bodo pripravljeni potrebni formularji za vlaganje tozadevnih zahtev. Zahtevi se morajo za vsakega posameznika priložiti: 1. Dokaz avstrijskega državljanstva dne 12. marca 1933. 2. Za vse one, ki so postali šele po 27. aprilu 1945 avstrijski državljani poseben dokaz, da so že pred 13. marcem 1938 'več kot 10 let bivali v Avstriji. 3. Potrdilo občine, da je prosilec sedaj avstrijski državljan. 4. Potrdila in izkaznice, ki izkazujejo izselitev .zapore, obsodbe itd. Za izseljence prihajata v poštev v prvi vrs(i izkaznica »Umsiedlungsstelle« ter odlok Gestapa o zaplembi in razlastitvi imovine. 5. Lastnoročno podpisano izjavo, da prosilec ni pripadal NSDAP ali njenim organizacijam. 6. Dve doprsni sliki. Opozarjamo, da se brez teli potrdil in potrebnih vlog zahteva ne more vlagati. Možno pa je, da en član družine za vsč ostale oskrbi in doprinese omenjena potrdila. Na ta način bo izstavitev izkaznic olajšana in poenostavljena. Zveza slovenskih izseljencev SPZ naznanja: Ljudske univerze: Dne 5. februarja ob 19 uri pri Krznarju v Svečah predavanje: »Naši veliki pesniki in pisatelji«. V soboto, dne 5. februaria ob 18. pri Piceju (pd. Vogel) v Št. Primožu uri Št. Vidu v Podjuni. Predavanje: Zgodovina slovenskega naroda. V nedeljo, dne 6. februaria 1940 ob 15. uri bo v Št. Jakobu v Rožu Prešernova proslava. Domače Slovensko prosvetno društvo bo priredilo igro »Užhkarji«. V torek, dne 8. februarja ob 19. uri pri Šoštariu v Globasnici. Predavanje: Problemi kmečkega gospodarstva. V torek, dne 8. februaria ob 19. uri pri Šercariu v Šmihelu. Predavanje: Kako sl ohranimo zdravje. V torek, dne 8. februaria ob 19. uri pri Šmonu v Št. Gandolfu nri Kntmari vesi. Predavanje: Problemi kmečkega gospodarstva. V sredo, dne 9. februaria oh 19. liri uri Šmonku v Dolah pri Fožeku. Predavanje:. Naši veliki pesniki in pisatelji. Kmečka zveza za S'ovensko Koroško naznanja: ZAKLJUČNA PRIREDITEV KUHARSKEGA TEČAJA V GLOBASNICI bo v nedeljo, dne 6. februaria ob 14.30 uri pri Šoštarju v Cdobasnici. Na sporedu: igra »Tri sestre«, petje in deklamacije. Razstava kuharskih in šiviljskih Izdelkov bo odprta od 9. do 18. ure. Pridite v obilnem štcvilul - OGLAS Nuino iščemo žensko pisurniško moč, ki v zadovoljivi meri obvlada slovenski in nemški jezik ter ie izvežbana v strojepisni, eventuelno tudi v stenografih. Ponudbe s kratkim živlienlepisom se naj stavijo osebno ali pismeno na unravo Slovenskega vestnika. C"'ovec, Vfilker« markterstrasse 21/1. pod šifro »milno«. V nedelio. dne 6. februaria 1919 bo od 19. do 20. ure v celov5Vem radiu snominska ura v proslavo 100 letnice smrti VELIKEGA PREŠERNA ki jo priredi Slovenska prosvetna zveza. Na sporedu: Snominske besede ob 100 letnici Prešernove smrti. Nastopil bo pevski zbor iz' Pliberka in tamburaški zbor iz Škofič. Recitatorji bodo izvajali znamenite Prešernove pesnitve. Nihče pa ne bo govoril o listih ženah, ki /.daj n't< ne \edo, da izp llnjioeio petletko. O '*n. t.kšnih žena bomo pa spregovorili zdaj: merda^ bodo poleni p »skale zavedne žene — če ne prav te, pa katero drugo --- ter se pomenile i n/j. Jaz se ne z-ium Že spet! je zagrmela tista že *a kot kapitan na poveljniškem mostu svne družinske ladje. Že spet se je zubual v knj:go! Ali bi ne bilo pametneje, da bi me spremi! v kino! Teden dni že nisem bila nikjer! Kaj pa ima človek od življenja! Ali bi pa šel človek k »NA/MI« pogledat, če so dobili kakšno blago. Kup nakaznic imam. pa mi bodo zapadle! Mož sc ui spusti] v bitko, ampak si je le s prsti zamašil ušesa. Ali se naj sramuješ! —• je deževalo nanj. Mož, pa se greš šolarčka. Iztrgala mu je knjigo iz rok. Prebrala je naslov: »Zakon o peltlet-nem planu za razvoj naroda . . . « To torej bereš? Ko bi bral vsaj kakšen roman! Te številke! Pozna se ti, da nimaš nobene izobrazbe! Rada bi poznala še kakšnega osla, ki bere takšne stvari! Namesto da bi se malo bolje zanimal za družino! Namesto da bi skrbel, kako se bomo preživeli! V teh časih, ko se moram jaz kakor kakšna dekla ubijati v kuhiniji! Ko moram prati in pomivati posodo, da sem si uničila že vse roke! Služkinje mi seveda ne moreš preskrbeti. Samo za neum- ne bukve tratiš denar. Če bi bil kaj prida, bi si poskrbel boljšo službo, da bi lahko dostojno preživljai ženo! Le zakaj se takšne reve kokor si ti, ženijo! Uničil si ui mladost! Garam za takšnega tepca! Sam si kuhaj! Pojdem! Danes sem že vsega sita! Ne bom kuhala! V restavracijo pojdem! Daj mi denar! Ne bova poslušala prepira do konca. Ne bova čakala ,ali bo mož kaj odgovoril, ali bo večno molčal. Ne utegneva čakati, kdaj bo konec pridige, kakršne so pri nas sicer že redke, vendar še vedno mogoče. Pogovorila se bova rajši z ženami, ki vprašujejo z' velikim zanimanjem, kako bo petletka vplivala na razvoj naše žene. Kaj bo naša žena pridobila z petletko? Kaj so žene dolžne storiti? Predvsem jim morava odgovoriti, da ne bomo mogli uresničiti petletke brez sodelovanja žena. Žene, ki so skrbno prebrale zakon o petletki, vedo, da je tam tudi zapisano: »Zagotoviti v čim večji meri uvajanje ženskih delovnih moči v gospodarstvo.« Pri nas pa je še na tisoče žena, ki niso vključene v gospodarstvo. Kaj pomeni: »vključene v gospodarstvo«? Mnoge žene govorijo s nekakšno poklicno samozavestjo: Gospodinstvo je zelo pomemben poklic! Gospodinstvo posega najglobje v gospodarstvo. Skozi roke gospodinj gre najmanj polovica vseh zaslužkov. Dejansko je odvisno od žene, kako se uporablja ta vsota denarja. Žene gospodinje so pa tudi vzgojiteljice otrok — kar je poseben poklic. Ali toraj žene kot gospodinje in vzgojiteljice niso vključene v gospodarstvo? Vprašanje si moramo ogledati tudi iz druge strani, preden bomo odgovorili. Druga stran pa jc: Gospodinstvo številne žene — če že ne vseh — zasužnjuje. Žena, ki se vpreže v gospodinstvo, si ne more povsem svobodno izbrati poklica, ki je neposredno vključen v gospodarstvo. Dogafa se, da se dekleta izšolajo za učiteljice, profesorice, zdravnice, za tehnične in trgovske poklice, potem pa obesijo vse na klin in postanejo — gospodinje. »Morajo« gospodinjiti, zato ne morejo prevzeti službe. Še več žena pa je, ki sc sploh ne morejo izučiti nooe-nega poklica. Gospodinstvo tako obremenjuje ženo, da jo oviia pri njenem napredku. (Dalje) Popotni živinorejski utrinki L Velike In male krave — katere so bol|«l? Vsakovrstne živali In živino prav različne teže naideš po naš!h hlevih, če potuješ takole po Slovenski Koroški. Dočim je v beHašketn Pkra!u na pr. ?užno o4 Drave in Zilje najti predvsem v gorskih vaseh še posamezno prav wa;hne kravice, ki «o vendar odhčne m^Dnlce in ki so bržčas goreniskega in bohinjskega izvora. nal**n5 severno od r>rave na hleve, v katerih nrevladu?e tudi težil tio. Tako sem izsledil v Lipi pri Vernberku pri znanem nadrednem gosnod-arju Orenu hUv s tako velikimi in tako leno izenačenimi živalmi. kakoršnib doslel na Slovenskem Koroškem še nisem videl. Nad 600 in 700 kg težke krave so, enako velike, enako-barvne in enako rejene, kakor iz eneva kova. Letna molznost se le v tem h'evu gibala menda tako med 2.400 in 3 500 litrov pri živali. Oren le že mnogo let član živinorejske zadruge 'o se je pri njemu ves čas mleko in tolščo redno kontroliralo ter zarod odbiralo. Ko sem se o tem hlevu z lj"^ml takole nogovarial. sem tu in tam slišal no-misieke glede na rentabilnost rele tako težkih krav, kat-oršne Ima Oren. Kako ie s to stvario? Po tuolem mnenhi le prišel Oren tekom let do tako t°žklb kriv čisto naravnim notom kot č'an živlno-telske zadruge. Svol**s so snlošno delovali na to, da se v de£«M zanjo^i t°žia živina. Danes pa stoh tndi koroška ž!vino-relska nMa^it na stali?xu. da sn srednieve-like. globoke krave dono«n»:še. Saj rabi n. pr. 11 krav v teži po 500 kg ravno toliko vzdrževalne krme kot S krav s povprečno težo 700 kg. Vzdrževa'na krma je vendar ona množina krme. ki je za nas pravzaorav le v breme in ki je notrebna samo zato, da se ohrani žival ori življeniu. Pri 500 kg težki kravi je n. pr. potrebno 6 kg srednjega sena in 6 kg ovsene slame samo zato, da'krava v hlevu lahko mimo stoji ali leži, ne da bi da:a’a kaj mleka ali pa bi delala ali pa donasala plod. To je vzdrževalna krma. Dobička-nosna za nas je vendar samo pridelovala krma, to je n. pr. v navedenem slučaiu ona množina in kakovost krme, ki je da- K«| moramo se vedeti Oddala za leto 1949 Za leto 1948 določena oddala klavne živine. mleka in mlečnih izdelkov ter jajc *« ^otekla z 31. decembrom 1948. Da se igura prehrana ljudstva tudi za naorej j obvezna oddaja teh pridelkov nadalm-je. Zaenkrat velja za oddalo teh pridelkov .Ista višina kot za leto 1948. '"."ina oddaje za leto 1949 bo določena šele v naslednlih tednih. Dotačas oddana živina, mleko in jajca se bodo vračunala v oddajo za leto 1949. Sekretariat Kmečke zveze za Slovensko Koroško mo več, kakor je je v rezanici 6 kg srednjega sena in 6 kg ovsene slame. Če redimo torej mesto 700 kg težkih le 500 kg težke krave nam preostane pri kravi vzdrževalne krme za 200 kg, katero lahko potem uporabimo kot pridelovalno krmo, torej samo za proizva?anJe mleka. Torej je mlečnost ori živali lahko za približno 700 litrov višja, ako redimo mesto 700 le 500 kg težke krave. V naših hlevih pinegavskega nasemske-ga okoliša, v katerih oblasti živine skoraj še nikdar niso odbirale načrtno in na zadružni podlagi, (posestnik Oren ie redka izlema), pa povprečno in naravno redimo le okrog 400 kg tež,ke živali, ki so vsled slabe rasti in vsled neugodmh krm-skih prilik tako malo donosne, da je njihova neznatna. Oren ie v svo- jem 40 letnem neprestanem delu na zbolj- ševanju svoje kmetije zboljšal krmske prilike v toliko, da danes poklada boljšim nolznicam samo seno in dete’io (brez slame) z umetnih travnikov. BHo bi dobro, če bi to posnemali tudi vsi naši gosnodar-ji, ki se nahajanj v enako ugodnih naravnih razmerah. Upoštevati moramo nadalie še to, da povprečno maihna t^ža naših krav od 350 do 450 kg ni mogoče kaka pasemska ah prirolena plemenska posebnost, marveč pretežno le pos!ed:ca slabega razvo!a !n od slabo razvitih živa'i ne moremo pričakovati bogve kakih užitkov, tu^i ob boli-ši krmi ne. V našem prizadevanju za dvig živinoreje bomo torej morali začeti nri temeliu. Najnrej bo treba, da bomo našli oz. odbrali Živah dobrega n’em«nske^a izvora, čeprav maihna teže (ki ne bo posledica slabe vzreie telet), r>nt~m ho šele dobro krmljenje zaleglo v polni meri. Kdaj bo krava telila V zimskem času oz. na pomlad Je največ telitev. Vsak pa bi rad približno vedel. kdaj niu bo krava telila, čim je čas otelhve, to je 285. dan brejosti, že blizu in čim razni znaki (povečanle vimena, žlem iz nožnice itd.) napovedujejo, da bo krava skoraj »storila«. Termometer je vendar pripomoček, ki nam povsem zaneslhvo pove. da bo krava v 10. do 20. urah otelila. Bržčas ti, tovariš, takega termometra še nimaš. Ko sva pred približno desetimi leti prirejala s tovarišem živinozdravnikom med slovenskim ljudstvom gospodarske sestanke, je zdravnik kmetovalcem vselej tudi nrav toplo priporočal, da si nabavijo za nuhovo živino poseben toplomer, s pomočjo katerega najlažje kontrolirajo tudi zdravje živine. Kakor veste, je normalna temperatura odrasle govedi okrog 38.7 stopinj Celzija. Čim je temperatura goveda znatno večja, je žival bolna in je treba, da pokličemo živinozdravnika. V zadnjih tednih brejosti (3 do 4 tedne pred otelitvijo) pa je temperatura živali povečana nad normalo, je torej višja' od 38.7 stop. Celzija, pa čeprav je krava drugače zdrava. Ta no-večana temperatura ostane živali do ote-litve. 10 do 20 ur pred telitvijo temperatura krave očividno pade in sicer na normalno stopnjo ali ceio pod njo. Ta po- jav nam zaradi tega shi*i kot zanesljiva nanoved skoraišnie otelitve. Koliko neootrebnega, predvsem nočnega bdema ob kravi ki je*»na času«, si torej prihranimo, če merimo s termometrom temperaturo. Naiboljše ie, da uoorabimo za tnerjeme živalske toplote termometer z barvastim živim srebrom. Kakor gotovo tudi veste, merimo temperaturo živali na ta način, da počasi rinemo termometer v mastnik (ritnik) in ga nustimo tu 2 do 5 minut. Ako se žival brani termometra, je priporočljivo, da prlnravimo kak les v veh-kosti tonlomera. Les gladko poliramo in ga par dni pred koledarskim rokom tehtve uvajamo v ritnik, da se žmal navadi na merjenje toolote. Priporočljivo je da z merjenjem temperature začnemo že nekaj dni pred poiavorn očividnih znakov bližajoče sc tehtve in sicer vsak večer. Pri prav plašni živali priporočamo, termometer tudi privezati, da ga žival ne potegne noter. Če torej zvečer pri breji kravi ali telici merimo temperaturo in vidimo, da pii sicer zdravi živali kaže termometer nadpovprečno visoko toploto, lahko gremo mirne duše spat, če ie vendar merjenje pokazalo očividen padec temperature, je to znak, da bo žival gotovo v 10. do 20. urah otelila. V tem primeru moramo čakati oz. bdeti. Vernik Zakal pri mladem sadnem drevju nimamo boljših uspehov V naših krajih sadjarstvo zelo, zelo počasi napreduje. Eden izmed poglavitnih vzrokov je v tem, da pri oskrbovanju mladih dreves premalo upoštevamo naše posebne podnebne razmere. Zato rastejo drevesca le prav počasi, če že docela ne shirajo. Katere so te posebne podnebne razmere naših krajev? Te se na- hajajo predvsem v skoraj popolnem brez-vetriju v zimskih dneh, v katerih se vsled pomanjkljivega ohlajenja zrak nesorazmerno segreie. Ponoči temperatura često pade pod ničlo, (pod ledenišče) in začne zmrzovati. To normalno segretje zraka povzroča pri mladih drevescih, posebno če so tam Ivan Cankar HLAPEC JERNEJ in njegova PRAVICA »Brez sovraštva na pot; težje je v srcu sovraštvo nego bridkost; brez sovraštva s pota — obe roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji v hišo .kakor sina, ki je zablodil!« Še se je ozrl na hišo in po polju, po senožetih, lokah in daljnih pašnikih, in je Sel v dolino. Velika in lepa hiša je sodnija, sredi trga stoji v Dolini, dolgo vrsto oken ima, visoka vrata in nad vrati cesarskega orla. Čudno in sitno je bilo Jerneju, ko je stopil v prostrano vežo; strah ga je bilo tistega kraja, ki je bil poln jeze in kletev, hudih in krivičnih pravd in krivih priseg. Naproti mu je prišel služabnik, suhljat, upognjen starec, ki je nesel pod pazduho velik sveženj rumenih papirjev. »Bog daj dober dan!« je rekel Jernej in se je odkril. »Kaj bi rad?« je vprašal služabnik godrnjaje in je premeril Jerneja s čemernim In neprijaznim pogledom. »Kaj da bi rad?« se je nasmehnil Jernej in Je gledal na suhljatega služabnika globoko dol, dolg do stropa kakor je bil. »Nikogar ne mislim spraviti na vislice, verjemite! Kaj bi človek po nepotrebnem ža- lil človeka? Drugi naj se pravdajo, drugi naj prisegajo in kolnejo. Jernej se ne bo pravdal! Le poslušajo naj in naj razsodijo, brez jeze in brez zlega!« Začuden in zlovoljen je gledal kriven-časti služabnik. »Kaj blebečeš? Koga iščeš?« »Pravičnega sodnika!« Služabnik se je namrgodil, poka-ral je z dolgim kazalcem na stopnice in je šel. Culo in škornje na ranil, palico v roki je stopal Jernej počasi po temnih stopnicah. Prišel mu je naproti majhen, košči-čast kmet, ki je mahal z obema rokama in je bil v obraz ves zaripljen od jeze. »Razbojniki! Razbojniki Razbojniki!« Jernej se je hudo začudil. »Kdo je razbojnik?« Koščičasti kmet je hitel mimo in ni nič odgovoril. »Jeznorit človek!« je pomislil Jernej in je zmajal z glavo. »Med pravične sodnike je šel, pa je našel raz' ?H!“ Stal je na hodniku in ni vedel, na katere duri bi potrkal. In ko je stal in gl;-dai, so se odprle duri na stežaj. Zelo dolg in suh človek, črno oblečen, kozje-brad. je stopil iz izbe. šel je mimo in je pustil duri odprte. , S klobukom v roki, plah in r ’:veden je gledal Jernej v izbo. Tam za leseno pre-grajo, za veliko, s papirji obloženo mizo je sede! sodnik; debel, plešast gospod z dolgimi brki in nft,ev,'’!”’”, '»brazn-n. Zi drugo mizo je pisal mlad pisar. Sodnik je vzdignil glavo in je pogledal po strani na Jerneja. »Kaj pa je?« Z opreznim korakom je prestopil Jernej prag. »Pravice iščem, krivico tožim!« je reke! Jernej. »In mislim, da sem prišel na pravi kraj!« Pisar je nekoliko okrcnil glavo In se je nasmehnil, tudi sodnik je privzdignil obrvi. »Le brž povejte!« Jernej je zvrnil culo In škornie na klop, stopil je k pregraji m se je naslonil nanjo z obema rokama. »Sodnik, jaz nisem hudoben človek, nikomur ne privoščim zlega, tudi tistim ne, ki so mi po krivem storili. Pravico meni, drugim ne krivice in ne hudega povračila — to je pravda po božji volji! Zato ne maram, da bi gnali Sitarja iz hišev s culo in škornji na ramah, kakor sern šel jaz; kaj šele, da bi ga vklepali in ga gnali skozi vas in ga metali v ječo! Tudi okarati ga ni treba' pred drugimi ljudmi, zakaj užaljen bi bil — naj sam opravi s svojo vestjo! Pravico, komur pravica — krivičnemu pa usmiljeno prizanašanje in odpuščanje!« Strmela sta obadva, sodnik in pisar. »Kaj se ti blede, človek krščanski?« je II. AH naj molzemo dva ali trikrat na dan? r V marsikaterem našem hlevu mi je Lila misliti okoliščina, da mora starejša z>-spodinfa ali celo gospodar, ker nima delovnih moči, molzti vse krave sam. Ali bi zaradi tega ne bilo mogoče, da bi moH! mesto trikrat le dvakrat? Tu je veniar pokazala izkušnja, da moramo povsod, kjer da krava že 10 litrov mleka na dan, preudariti, če le ni mogoče, da ostanemo pri trikratni molži. Ob dnevni molznosti 15. litrov pa je brezpogojno potrebno, da trikrat molzemo. Ugotovljeno je. da večkratna dnevna molža — nri oosebnn odličnih molznicah tudi petkratna — poveča molznost za 5 do 20 odstotkov, v posameznih primerih celo za 3P odstotkov. K’iub pomanjkanji delovnih moči bomo torei pretežno ostali pri trikratni dnevni molži, čeprav krmimo samo dvakrat. Trikratno in celo štiri- do petkratno dnevno molžo bomo obdržali oz. uvedli vsekakor v naslednjih primerih: L pri kravah, ki so na svežem mleku in pri katerih hočemo molznost z vsemi sredstvi povečati; 2. pri novomolznih orvesnicah, pri katerih vime še raste in katerih ra»t hočemo predvsem z večkratno molžo pospešiti; 3. pri vseh kravah, ki so izredno dobre molznice, pri katerih pa moramo vime z večkratno molžo pravočasno lznra«niti. Vernik — Košaški v jeseni gnojili s hlevskim gnojem in gnojnico, prezgodnje krožen‘e in dvigairie sokov med skorio in deblom, kateremu sledi vsled ponočnega ohlajenja zmrznjenie soka. Vsled otalitve in ponovnega zmrzovanja stopi skorja od debla in kroženr. Fran« Fatok, V-'lko» ,eo Glavni uradnik * ran jo Ogrla, ol o v orni urednik: France I onutnik. oba taiovac, *■>• m^livsse ... Uprava-Ca,ovca, VAikeraarkia, 3tra8« s evi lea ;>. '»oolai •# > s podli,a.o aa aaaior: valov#« <«ia*aaiurti. foetaai 1.. • o t-aaklatfaali tli. I‘l«a: .Kirnlnat Voikvvanai ti. at. a. u.* Čelov e, M) *Ok rt te 1 .........................................