Tak poje maloglasen ptič, ki ve, kako tesne so kletke in neprolomne njih rešetke.
Tak poje, kdor, pod jarmom rojen, bil z gnevom je, z bolestjo dojen — Čemu? Za robstva prazen nič.
MOŽJE
FRAN     ELLER
Možje gredo skoz ulic vreli šum kakor zase ... Kot v peči je ognjeni prevladal cvet iz  Jude nad plameni: v blaznem požaru begajočih trum
si krči ravno pot teh mož pogum. Čez kal, kjer v sli se najmotnejši peni, prejdo pokojno s čistimi stremeni, za njimi slava in posmeh in sum. —
Božanstvu dali dom so kamenen, kupole dvignili na stebre zlate, odeli s freskami nagoto sten.
Besede blodne združili so v spev in kakor harfo ubrali sprte brate, da' je njih glas Najtišjega odmev.
JUTRNJICA
FRAN     ELLER
Ne rosi mi darov, ki so brez cene! Nič mane (z njo se deca naj sladka), nič zlatega dežja (ne odžeja), in zvezd na prsi? Meni ni za pene.
Jasnine daj, ki pot mi razodene,
da sred vrtincev burnega sveta
in nad prepadi strastnega srca
vem, kje stojim, in kam korak moj krene!
A spremljaj, Bog, v oblaku me vsevdilj, da blišč ne oslepari me za cilj, — fata morgane mi prihaja laž!