„DOM IN SVET!' 1891, štev. 9.
399
»Tukaj sem, tukaj, v jami!« zavpije Lovro, kar more in zakliče Pečarja po imenu.
Izprva takoj umolknejo iskalci; ko pa spoznajo pravi Lovretov glas, stopijo bliže in pogledajo v jamo. Kmalu jih je bilo polno okoli jame, ki so gledali vanjo, Lovro pa kvišku. Seveda to gledanje in govorjenje ni pomagalo nič in s praznimi rokami ga nikakor niso mogli rešiti. Nekateri so šli domov po vrvi in tako je moral še čakati, predno so ga potegnili zopet na trda tla.
Radovednosti nikakor ni hotel ustreči, ko so ga vprašali, kako je prišel v jamo; vsaj pravega ni hotel povedati. Spodobilo bi se bilo pač, da bi povedal resnico že iz hvaležnosti, da so ga iz jame potegnili; toda, zakaj je molčal, umevamo lahko.
Začudil se je pa, ko so ga poprašali o roparjih, ki so ga baje hoteli umoriti,
kakor je trdil Drobničev Jožek. čim bolj je zatrjeval, da ni nobenega roparja videl, tem bolj so verjeli in bili prepričani, da so ga roparji v jamo vrgli, da pa tačas Lovro ni bil pri zavednosti, ali jim je pa moral priseči, da ne bo nič o njih govoril, ako ga puste živega. Zastonj je trdil, da je padel sam v jamo.
Lovro si je pri materi lečil vdrto kožo. Jedina mati je vedela, zakaj je Lovro padel v jamo in pa Samovškova Anica je morebiti slutila. Drugi so govorili čudne reči. Tisti, ki so verjeli Drobničevemu Jožku, pravili so, da so ga razbojniki napadli; drugi so trdili, da si je hotel sam življenje končati zato, ker mu ni Samovčan dal Anice. Govorili so še mnogo, in tako je bil Lovro po tem dogodku res glasovita oseba.
(Dalje.)
v
a m o t i.
izstavil sem hrumeči svet,
?     Samoto si izbral; — Dišeči cvet mladostnih iet Osul je časa val.
A srečen sem, če tudi cvet Ne trosi več vonjav, —
Pa srčni mir, pa sreča spet Pošilja mi pozdrav.
Nesrečni svet! Mamil imaš
V naročaju odveč — Gorje pa mu, komur podaš
Smeje napoj žareč! . . .
Sladak, kot vsak, i tvoj je strup, Sladko dišeč tvoj cvet, —
A v kupo trosi si obup, Kdor tebe moli — svet! . . .
I jaz pokusil sem napoj, Nasmehu sem verjel,  —
A ta napoj, nasmeh je tvoj Mi srečo stri v pepel!
Pekel tu v prsih nosil sem,
In cesto pozno v noč Grozno trpeč Te prosil sem:
»Moj Bog, moj Bog, — pomoč!«
In Ti si dvignil me ljubo
In gorko me objel, — Pogasil ogenj si skrbno,
Ki v prsih mi besnel.
Tu srečen spet sem! Kaj, če cvet
Ne širi več vonjav! Pa srčni mir, pa sreča spet
Pošilja mi pozdrav! . . .
400
V samoti. — Brez domovja. — Vodotoč v Polici.
II.
Brez grenkih solz in brez tožba Gorje sam svoje nosim,
In tebe, mrzli svet, solza Sočutnih več ne prosim.
Ko dete sem še nežno bil,
Na materino krilo Hiteč solze sem grenke lil,
Če me je kaj žalilo. —
In vsako bol in vse gorje
Mi ona je vmirila, Ko dvignila me je smeje
In gorko poljubila.
In zdaj že spava mnogo let Pri cerkvi tam-le v jami, —
In jaz zaman sem prosil svet, Da on tolažbe da mi . . .
Ah, brez tožba, in brez solza
Za tuje svet gorje je, On svoje boli le pozna
In tujim se le — smeje . . .
Zato zdaj nem in brez tožba
Gorje sam svoje nosim, In tebe, mrzli svet, solza.
Sočutnih več ne prosim! . . .
Josephus.
Brez   domovja.
omur je britki jad družnik jedin In skrb — ženica vela — mu družica, Umira, kot jeseni mre cvetica, Komur je britki jad družnik jedin. Kaj čuda, če mrjo, veno mu lica! Saj ž njih mu čitaš slova bolečin, Komur je britki jad družnik jedin, In skrb — ženica vela — mu družica.
Naj širnega premeri pol sveta, Nikjer ne najde sladkega pokoja, Le dalje še ga vede trudna hoja, Naj širnega premeri pol sveta. Imajo ptice v zraku gnezda svoja, On — potnik večni — ni nikjer doma, Naj širnega premeri pol sveta, Nikjer ne najde sladkega pokoja.
Ahasverus.
c*3
Vodotoč v  Polic i.
Aife bomo vozili več v sodih vode, Kot prej smo vozili že mnoga jo leta. Prav modri so naši občinski možje, In skrbni za srečo, ugodnost so kmeta.
Napeljali bodo v ceveh pod zemljo Potok, ki iz brega Pešata se vije. Potrebna je voda človeku zelo Za jed in pijačo, in ž njo se umije.
Nabrali, zložili že lep so denar, Ko sneg se bo stajal, se lotimo dela. Ljudje in živina vsa, vsa za vsekdar Krepilne pijače dovolj bo imela.
,A kje bi studencu odmerili tir?' — »Do hišice moje!« — ,Jaz menim narobe, Ob moji naj teče!' — »Ti vnemaš prepir!« ,Kdo vnema prepir?' — »Le jezik za zobe!«
In vedno se huje jim vnema razpor, Odjenjati sosed sosedu ne mara. Na dvoje razcepi občinski se zbor, Rodi se sovraštvo, zavist in prevara.
Kedo bode zmagal? — Kje večja je moč? Katera bo stranka premagala drugo? Li pravda pove naj, kje bo vodotoč? Kedaj pač začnete kopati že strugo?
Občinski pastir pa jim nekega dne Naznani prečudno in bridko novico: Studenec Pešata, — strmite ljudje! — Usahnil je v noči, — jaz pravim resnico!
Potrtega srca gre hitro vaščan Pogledat pod hribec k nekdanjemu viru: Razdrta je zemlja, ves trud je zaman, Studencu je konec in konec prepiru.
Fr. Krek.
w?