Vsak bi rad devize
Čeprav so dosežki slovenskega združenega dela v prvih dveh mesecih letošnjega leta v ekonomskih odnosih s tujino dokaj ugodni, pa je pomanjkanje deviznih sredstev še vedno tisti omejevalni faktor, ki praktično določa ob-seg proizvodnje. Ne samo, da delovne organi-zacije devizna sredstva potrebujejo za nakup surovin in reprodukcijskih materialov v tujini, pač pa je vedno več zahtevkov za plačevanje v devizah za nakup tudi v Jugoslaviji proizve-denih surovin in materialov.                         «
Po nekaterih ocenah je v igro plačevanja z devizami vpleteno okrog dve petini od okrog 25.000 temeljnih organizacij združenega dela v Jugoslaviji. Seveda se lahko vprašamo, kako je to sploh mogoče in zakaj inšpekcijski organi takšnih dejanj ne preprečujejo, saj vemo, da je na enotnem jugoslovanskem trgu edino di-nar veljavno plačilno sredstvo.
Najprej odgovor, zakaj kršilcev ne prega-njajo. Predvsem zalo, ker se je plačevanje v devizah že tako razpaslo, da ga je piaktičao nemogoče nadzorovati in s tem tudi preganjati in kaznovati. Poleg tega pa je tudi težko ugo-toviti, ali gre zgolj za kupoprodajne odnose, ali pa gre za dejanske samoupravne sporazu-me o dohodkovnem povezovanju delovnih or-ganizacij tudi pri ustvarjanju in razporejanju deviz, kakor ga omogoča 67. člen zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino. Ta zakon namreč omogoča dohodkov-no povezovanje pri ustvarjanju in delitvi de-viz, seveda na dolgoročni osnovi, ki temelji na spoznanju, da naj bi organizacije, ki skupno iz-delujejo nek prohvod za prodajo na tujem trgu, tudi ustrezno vloženemu delu delile ustvarjeni devizni dohodek. Seveda pa je v praksi več-krat težko presoditi, ali gre resnično za dohod-kovne odnose, ali pa so sklenjeni samoupravni sporazumi zgolj pokrivalo za stare kupopro-dajne  odnose.
Ni težko ugotoviti, zakaj je kar naenkrat prišlo do tako velikih zahtev po deviznih pla-čilih za domače surovine. Ob izredno zmanjša-nem primanjkljaju v jugoslovanski plačilni bi-lanci in zato, ker je posojil iz tujine, ki so nam v preteklih letih omogočala lagodno življenje in ob izredno velikih obveznostih pri vračanju naših kreditov v tujini (letos bo Jugoslavija namenila za anuitete več kot 5 milijard dolar-jev, Slovenija pa več kot 800 milijonov dolar-jev), je seveda deviz za vse potrebe premalo. Tako se sedaj vsak skuša znajti tako, kot ve in zna.
Zaradi premajhnega obsega razpoložljivih deviz so delovne organizacije slabo oskrbljene z reprodukcijskimi materiali in surovinami in tako morajo v nekaterih tovarnah celo ustaviti proizvodnjo. Zato je v trenutnih razmerah naj-bolj pomembno, da bomo izpolnili predviden načrt obsega industrijske proizvodnje, to pa bo moč storiti le ob večjem izvozu, ki bo prinesel tudi potrebne devize za uvoz najnujnejših ma-terialov. Zato parola o nujnosti večjega izvoza ni nikakršna fraza, pač pa kruta resničnost in realnost, brez uresničitve katere bo prišlo do še večjih težav v gospodarstvu.